Stradija (7/12)

(prejšnja stran)

Ko sem prišel na ulico, je bila spet vsa cesta prepolna ljudstva, ki je z oglušujočim vikom in krikom valovalo na vse strani.

»Kam pa hiti vsa ta množica ljudi? Kaj je spet zdaj?… Gotovo kakšna deputacija?« sem pomislil sam pri sebi, gledaje z začudenjem vso to nešteto pisano množico raznovrstnih ljudi. Pristopil sem k prvemu poleg sebe in ga vprašal:

»Kam pa beži vsa ta silna množica?«

Ta se je začutil globoko užaljenega zaradi mojega bedastega vprašanja; jezno in zaničljivo se je ozrl vame, se obrnil s hrbtom proti meni in odšel za množico.

Vprašam drugega, tretjega, a vsak me samo zaničljivo pogleda in ne odgovori. Nazadnje sem naletel na nekoga, ki sem ga spoznal ob priliki ustanavljanja nekega rodoljubnega lista (da se ne boste preveč čudili, v tej deželi ustanove vsak dan po nekaj novih listov), pa sem še njega vprašal:

»Kam pa hite vsi ti ljudje?« in sem že trepetal, da bom s tem znanim rodoljubom še slabše odrezal kakor z drugimi.

Tudi on me je zaničljivo premeril ter mi s pridušenim glasom, polnim srda in togote, odgovoril:

»Sramota!«

Postalo me je sram in komaj sem izjecljal:

»Oprostite, nisem vas nameraval žaliti, hotel sem samo vprašati…«

»No, lepo vprašanje! Kje pa živiš, ali te ni sram vpraševati stvari, ki jih že vsak pes pozna? Naša dežela trpi in vsi ji kot njeni vrli sinovi hitimo na pomoč, ti pa se čudiš in ne veš za tak važen dogodek!« je spregovoril moj znanec z glasom, ki mu je kar drhtel od rodoljubne bolesti.

Dolgo sem se opravičeval in se izgovarjal zaradi hudega pregreška, ki sem ga zagrešil tako nepremišljeno ter ga prosil odpuščanja.

Postal je boljše volje in mi povedal, da vdirajo Anuti, neko bojevito pleme, z juga v njihovo deželo in uganjajo tam najgrša nasilja.

»Danes je prispela vest,« je nadaljeval, »da so pobili snoči mnogo naših družin, požgali mnogo domov in zaplenili veliko živine.«

»To je strašno,« sem rekel in se kar stresel od groze. In prijelo me je, da bi zdirjal na jug in se v krvavem boju spoprijel z Anuti. Tako silno me je zabolelo trpljenje nedolžnih, mirnih državljanov zaradi njihovega barbarstva, da sem čisto pozabil, da sem star, betežen in onemogel in sem v tem trenutku začutil mladeniško moč v sebi.

»Smemo torej ostati gluhi za te pokolje in táko zverinsko ravnanje naših sosedov?«

»Nikakor ne!« sem navdušeno vzkliknil na njegove ognjevite besede, »pa tudi pred bogom bi bilo greh!«

»Zato pa hitimo na shod. Niti enega zavednega državljana ni, ki ne bi prišel na to zborovanje; samo da bo imel vsak poklic svoj sestanek na posebnem kraju.«

»Zakaj pa to?«

»The, zakaj?… Naša večna nesloga! Vendar pa bo vsako zborovanje sprejelo soglasno rodoljubno odločitev. Sicer pa, čim več, tem bolje, poglavitno pa je, da smo si v čustvih in mislih vsi složni, da dihamo z enim dihom, kadar gre za vprašanje naše mile domovine.«

In res, množica se je začela razhajati v razne skupine in hoditi v razne smeri: vsaka skupina hiti na svoje določeno mesto, kjer bo imela zborovanje.

Ker seveda nisem mogel iti na vsa zborovanja, sem se napotil tja, kamor so šli on in njegova skupina. Bili so to uradniki sodne, in policijske stroke.

Prišli smo v prostrano dvorano nekega hotela, v kateri so bili že pripravljeni sedeži in miza z zelenim prtom za sklicatelje zborovanja. Rodoljubni meščani so zasedli stole, sklicatelji pa so zavzeli svoja mesta za mizo.

»Bratje,« je pričel nekdo izmed sklicateljev, »znano vam je, zakaj smo se zbrali tukaj. Vse vas je privedlo semkaj plemenito čustvo in želje, da najdemo zdravilo in se postavimo po robu nesramnim vpadom anutskih čet v južne kraje našev mile domovino, da pomoremo nesrečnemu ljudstvu, ki trpi. Toda, kakor vam je znano, gospoda, je navada, da se izvolijo ob takih prilikah predvsem predsednik, podpredsednik in tajnik zborovanja.«

Po daljšem prerekanju so izbrali za predsednika tistega, ki je zborovanje začel, druge sklicatelje pa za ostale častne odbornike zborovanja.

Ko so se po utrjeni šegi in navadi častni odborniki zahvalili rodoljubnemu zboru na tej redki počastitvi, je predsednik udaril ob zvonec in izjavil, da se zborovanje prične.

»Želi kdo govorki?« je vprašal.

Oglasil se je nekdo iz prve vrste sedežev in povedal, da je navada, da se z zborovanja pošljejo pozdravi vladi in velikemu modremu državniku, ki bo vladarju samemu tolmačil izraze njihove zvestobe in vdanosti.

Zborovanje je sprejelo ta predlog in nemudoma so se pripravili pismeni pozdravi, ki so bili z odobravanjem sprejeti, le da so na nekaterih mestih po pravilih sintakse spremenili besedni red.

Začeli so se oglašati čedalje močnejši in močnejši govorniki.

Vsak govor je bil poln rodoljubja, poln boli in gneva proti Anutom. Vsak izmed govornikov se je strinjal s predlogom svojega predgovornika, da se brez odloga, ker je že zadeva sama po sebi tako nujna, že tu na tem zborovanju sprejme ostra resolucija, s katero se najenergičneje obsoja barbarsko ravnanje Anutov.

In so kar na mestu izbrali trojico, ki je dobro obvladovala jezik, da sestavi resolucijo v omenjenem smislu in da jo zaradi odobritve prebere zborovanju.

Še v istem trenutku se je oglasil nekdo z že gotovo resolucijo in prosil zborovanje, da jo sme prebrati in če se zbor strinja z njo, da jo sprejme.

Odobrili so mu in pričel je brati:

»Uradniki sodne in policijske stroke, zbrani na današnjem zborovanju, globoko pretreseni zaradi nezaslišanih dogodkov, ki se žal dan za dnem odigravajo v južnih krajih naše dežele, zaradi barbarskega vedenja anutskih čet, se čutijo prisiljene, da predlože naslednjo resolucijo:

1. Globoko obžalujemo, da je naše ljudstvo v teh krajih doletelo tako gorje in taka nesreča;
2. Najostreje obsojamo divje postopanje Anutov in kličemo: Dol z njimi!
3. Z gnusom m zaničevanjem ugotavljamo, da so Anuti nekulturen narod, nevreden pozornosti svojih prosvetljenih sosedov.«

Ta resolucija je bila v načelu soglasno sprejeta, po burni debati v posameznostih pa je bilo sprejeto se to, da se pri drugi točki doda pri »divje« še besedica »in odvratno«.

Nato so pooblastili upravo, da v imenu zborovanja podpiše resolucijo in zborovanje se je v najlepšem redu razšlo.

Na ulici spet hrup in vik in množica ljudi, ki so se vračali z mnogih rodoljubnih zborov.

Na vseh obrazih je bil razlit zdaj duševni mir, kakor tedaj, ko občuti človek zadovoljstvo, da je opravil težko, a plemenito in vzvišeno dolžnost.

Na mnogih krajih sem slišal pogovor takele vrste:

»Pa vendar ne bi bilo treba tako ostro,« dokazuje nekdo.

»Kaj bi ne bilo treba! Prav je tako. A ti, kako bi rad ti? S takimi zvermi je treba biti grob in oster,« se razvnema drugi.

»Vem to, a prosim te, to ni taktno!« povzame spet prvi.

»Kakšno taktnost pa bi rad z njima? Da se ne bi zamerili takim uglednim ljudem, kali? Tako je treba z njimi, da vztrepetajo, ko bodo brali«, reče spet oni drugi in glas se mu kar trese od togote.

»A mi moramo biti kot prosvetljen narod vzvišeni nad njimi; razen tega je treba biti previden, da se ne zamerimo sosedni deželi«, razlaga oni miroljubni in taktni meščan.

Še istega dne zvečer so se lahko brale v listih številne resolucije, ki so bile ta dan sprejete na rodoljubnih zborovanjih. Nihče ni zamudil, da ne bi pohitel deželi na pomoč. Časniki so prepolni: resolucija profesorjev ob priliki nesrečnih dogodkov na jugu Stradije, resolucija mladine, resolucija učiteljev, resolucija oficirjev, resolucija delavcev, trgovcev, zdravnikov, pisarjev. Skratka, nihče ni izostal. Vse resolucije so bile prežete z istim duhom, vse ostre in odločne, v vseh isti »globoko pretreseni«, »najostreje obsojamo« in tako dalje.

Zvečer je bila v mestu spet veselica, nato pa so rodoljubni in pogumni sinovi srečne stradijske dežele mirno, tiho in pokojno zaspali.

Prihodnji dan so prišle vesti iz ostalih krajev Stradije. Niti enega mesta ni bilo, kjer ne bi bala sprejeta ostra resolucija ob priliki »zadnjih nesrečnih dogodkov«, kakor so Stradijci to imenovali.

In samo po sebi se razume, da je bil za te velike usluge domovini vsak državljan nagrajen, ta z manjšimi in ta z višjimi odlikovanji za državljansko hrabrost in vrline.

Tudi mene je navdušil ta bujni narod, poln državljanske zavesti in požrtvovalnosti za splošno stvar, in iz prsi se mi je izvil vzklik:

»Nikdar ne boš propadla, Stradija, pa če propadejo vsi drugi narodi!«

»Ha, ha, ha, ha!« mi je v tem trenutku spet kakor zazvonil v ušesih oni satanski porogljivi smeh hudobnega duha te srečne in blažene dežele.

Nehote sem zavzdihnil.

(naslednja stran)