Mili bog, kaj vse se mi ne prikazuje v sanjah! Saji imajo nedvomno rudi drugi ljudje bedaste in neumne sanje, a ti si jih bržkone ne zapisujejo, jaz pa imam to čudno strast od nekod, da brž ko se mi kaj čudnega sanja, že zgrabim za pero in napišem, da bi dal še drugim ljudem priliko, da se čudijo.

Zaspal sem zvečer z mirnim in globokim snom, sanje pa so me ponesle v čase izza pred sto leti, vendar pa le tako, da ta doba ni bila enaka tisti, ki jo poznamo vsi iz zgodovine, marveč popolnoma drugačna. Edino, kar je bilo v mojem snu enako s tedanjimi časi, je bilo to, da Srbija kakor da ni bila osvobojena, da vladajo v nji Turki. Čutil sem, kakor da ne sanjam, marveč da je vse kakor v resnici. Turki vladajo v Srbiji; imajo nekaj kakor ministrstvom, uradom, ustanovam, uradnikom podobnega, vse, vse, kakor mi dandanes. Beograd isti kakor naš dandanašnji: iste ulice, iste hiše, vse isto, le da so na mnogih obratih in državnih zgradbah turški napisi, po ulicah pa je polno Turkov in mi Srbi, prav isti kakor smo dandanes, se srečujemo in pozdravljamo z njimi:

»Servus, Jusuf!«

»Servus!«

To je pozdrav z njihovimi prostaki, z najnižjim razredom, če pa pride kdo imenitnejših mimo ali pa celó oblast, poklekne vse na kolena, sname kapo in pobesi pogled k tlom. To, kar je najbolj čudno, pa je to, da so tudi Srbi v turški policiji. Bog bodi z nami, vendar se mi to še v snu ni zdelo niti najmanj čudno.

Ministri in dostojanstveniki so hodili po ulici v turbanih, z dolgimi čibuki, lagodnim korakom, z namrgodenimi obrazi. Vse se je krivilo in klanjalo pred njimi, oni pa so le tega ali onega blagovolili počastiti z blagohotnostjo in pozornostjo s tem, da ga je kdo s čibukom ošvrknil po glavi in dovolil, da se mu je za to počastitev najprisrčneje m ponižno zahvalil.

Mi samo prav isti kakor dandanes, le kakor da nismo svobodni kot dandanes, ampak da smo uboga raja, ki trepeta tako za svojo glavo, kakor za svojo družino in svoje imetje.

Turki nam niti malo ne prizanašajo. Nekatere nas vtikajo v luknje, nekatere mečejo v okove in težke verige, nekatere pošiljajo v izgnanstvo, nekatere mečejo iz državne službe in izmišljajo kakršna že bodi nasilja za nas, zavestno in pokorno rajo.

Prav tako iz notranjih delov Srbije venomer prihajajo črni glasovi: kako so nekomu nasilno odvzeli imetje, nekomu prodali za neplačane davke hišo z zemljiščem in mu še nažgali petdeset udarcev po podplatih, nekoga ubili, nekoga na kol nataknili, nekoga izgnali iz njegovega rojstnega kraja. Župane kujejo v železje in zapirajo, samo če kateri dvigne svoj glas proti nasilju, namesto njih pa nastavljajo druge, ki gredo turškim okrutnim oblastnikom bolj na roko; v cerkvene hrame pošiljajo biriče, ki s korobači pretepajo svečenike, ki ne bi podpirali turških hudobij.

»Kako dolgo bomo se prenašali to nasilje in zatiranje?« me je kakor vprašal na ulici neki moj dobri znanec, ki so ga Turki pred dvema-tremi dnevi izpustili iz ječe. Bil je to (takega sem ga poznal v snu) siromašen, hraber in pogumen človek, a je zaradi svojega vedenja s Turki mnogo hudega prenesel in pretrpel in so se ga mnogi Srbi rajši ogibali, da si ne bi zaradi druženja z njim nakopali turškega sovraštva na glavo.

»The, kaj pa naj človek stori?« sem stisnil skozi zobe in pogledal na vse strani, ali ne prisluškuje kdo najinemu pomenku.

»Kako, kaj naj človek stori?« me je vprašal oni in mi pogledal ostro v oči.

»No, kaj pa se da storiti?«

»Biti se je treba!« je dejal on.

Bilo mi je, ko da mi je nekdo podkosil noge, kar zamajal sem se in od strahu komaj izjecljal:

»S kom?«

»S Turki, s kom pa drugim?« je spet rekel oni ostro.

Pred očmi so mi zaplesali pisani kolobarji in nehote me je od strahu vrglo malo vznak.

»Toda, toda… to… to-da…« sem pričel jecljati.

»Kakšen toda, nikakšen toda, treba se biti, pa bomo bot!« je jezno zavpil moj znanec, krenil od mene in odšel.

Jaz pa sem dolgo obstal na istem mestu, kakor okamenel od začudenja. Nisem se mogel zavedeti. V tem trenutku se mi je pridružil nekdo izmed mojih dobrih prijateljev. Pozdravil me je in se začudil zaradi moje zaskrbljenosti in zbeganosti.

»Kaj pa ti je?« je vprašal.

Povedal sem mu razgovor s prvim znancem.

Ta se je na ves glas zasmejal in me udaril z roko po rami.

»Ha, ha, ha, ha!… Ga mar ne poznaš?… Ha, ha, ha, ha!… Ne veš, da je bil že vedno tako na tri ogle rezan?… Kaj pravi: da se bo treba biti?… Ha, ha, ha, ha! Lepo, bogme, da! Vidva bosta nič več in nič manj — napovedala vojno turškemu cesarstvu!… Ha, ha, ha, ha!… Mili bog, kakšna prismoda!« je rekel prijatelj in od smeha so mu stopile solze v oči.

»Čuden človek!« sem pripomnil.

»Nor, ne pa čuden. Ta bi rad krivo strugo Drine zravnal in se s Turki pravdal! To je popoln norec! Kakšno korist pa ima od tega? Zapirajo ga, v okove ga vklepajo, pretepajo, — to je vsa korist, ki jo ima od tega, da je že pogubil sebe in svojo družino, niti ne upoštevam. Nekaj je še takih zanesenjakov. Lahko se tolaži s tem, da jih je še nekaj, ki mu lahko delajo družbo!« je pripomnil moj prijatelj in se še glasneje zasmejal:

»Ha, ha, ha, ha!… Vojna sultanu, to ti je tič!« je rekel in spet bušil v smeh.

Tudi meni se je zazdela vsa stvar smešna in tako sva se začela oba smejati.

Sanje so nekaj čudnega, ker nir v njih niči, točno določenega in, kar je najlepše, človeku se vidi vse to čisto naravno in resnično. Tako je bilo tudi z menoj v teh sanjah.

Kakor da sem v Beogradu, sočasno pa nekje v planinah, na hribih, s preprostim ljudstvom, pa v gozdu, mračnem in prostranem, kjer stoji na samem lepo urejen, eleganten hotel.

Tisti moj nemirni in bojeviti znanec nas je povabil kakšnih trideset uglednejših mož iz vseh krajev na pogovor, kaj naj ukrenemo zoper turško nasilstvo. Turki so od dne do dne, od ure do ure počenjali čedalje večje hudobije, tako da smo morali biti v resnih skrbeh in dobro premisliti, kaj naj se ukrene v tej obči ljudski stiski.

V prostrani sobi nekega hotela se nas je zbrala desetorica, ob mlečni kavi smo se pomenkovali o navadnih vsakdanjih zadevah, čakajoč drugih.

V sanjah sem bil jaz profesor neke šole in pripovedoval sem, kako bom prihodnjo uro predaval o Toricellijevih ceveh; neki trgovec je pripovedoval, kako mu dajejo Turki v trgovini več izkupička kakor pa Srbi; nekdo drugi, ne vem, kaj je bil po poklicu, je spet pravil, kako je udaril včeraj mačko in zlomil krasno palico pri tem; vendar pa jo bo spet popravil, je rekel. Neki kmet je pravil, da ima svinjo, ki mu žre piščance, pa človek ne ve, kaj bi napravil z njo, a svinja je dobra in odlično pleme. In tako smo se pomenkovali in prihajali so polagoma drug za drugim oni uglednejši, ki so bili povabljeni na ta važni tajni pogovor.

Prišlo jih je še deset, nato je bilo malo prestanka in pričele so prihajati posetnice naslednje vsebine: »Zaradi važnega opravila ne morem priti. Pristanem na vse, kar boste sklenili…«, »Zadržan sem z delom; soglašam z vsem, kar sklenete…«, »Nujno moram h krojaču, da pomerim obleko; oprostite me za danes…«, »Žal mi je, da ne morem priti, ker moram na postajo čakat prihod svoje tete. Sporočila je, da pride z današnjim vlakom« — in še cel kup drugih z važnimi razlogi, ki so preprečili še ostalim povabljenim in uglednejšim ljudem, da bi se udeležili tega sestanka.

Ko nismo imeli nikogar več čakati, je sklicatelj vstal in z drhtečim glasom pričel govoriti:

»Niso prišli vsi. Ali niso hoteli, ali se niso upali, vseeno. Tudi nas dvajset ljudi, iz dvajset različnih krajev naše dežele lahko mnogo storimo. Turško zatiranje in nasilstvo je preseglo že vse mere. Tega ne moremo in tudi ne smemo več prenašati. Niti enemu izmed nas ni več varna glava na rami, nikar šele imetje. Naj mar molče, s prekrižanimi rokami in s sklonjeno glavo čakamo, kdaj pride vrsta na nas, da se nam zakotali glava na goda tla, naj bomo brezbrižni za čast naših družin in zaradi našega življenja in koščka kruha dovoljujemo Turkom, da nam onečaščajo naše hčere in žene, da nam podirajo cerkve in nas sreda ceste pretepajo s korobači; naj se morda še prilizujemo tem človeškim izrodkom in hvalimo njihova nasilja, da bi mogli prijetno živeti? Pa kaj naj bo to življenje, če ne more biti častivredno? Kaj bi nam svila in zlato, če smo izgubili vero in narodnost, pa svojo čast in svoj ponos? Ne, bratje, tako res ne more več iti. Ne sme več ostati tako!«

»Ne sme ostati!… Lepa reč! To je lahko reči: ne sme ostati, toda kdo te bo poslušal? Kaj moreš ukreniti?… Govoriš, kakor da si ruski car in samo zakličeš Turkom: »Tako ne sme biti več!«, pa se ti vsi vržejo na kolena. Zato te vprašam: »Kaj naj storimo ti in jaz pa mi vsi, ki smo tu?« mu je pretrgal besedo eden od nas, ki se je odlikoval po svoji modrosti in previdnosti.

»Veliko lahko storimo; in če zahtevamo, naj bo bolje, bo tudi res bolje. Naša želja utegne postati sčasoma zapoved.«

Nekaj uglednežev je skomizgnilo z rameni, se spogledalo s takim izrazom na licih, kakor da se vsi osupli od začudenja vprašujejo in odgovarjajo drug drugemu: »Kaj pa je temu človeku?« »Bog nebeški si ga vedi!« Izmenjali so spet svoje poglede in zdaj je izraz na njih licih govoril: »Norec!«

Nekdo drugi spet, ki mu je sedel nasproti in se s komolci naslanjal na mizo, ga je gledal s priprtimi očmi, mu meril naravnost v obraz nekako otožno, ne da bi kaj spregovoril, dolgo časa, in šele nato malo bolj odprl oči in ga krivo pogledal, nekako zaničljivo, zviška, ter stisnil skozi zobe leno in zateglo:

»The!…« nato pa je obrnil glavo v stran ter začel zdolgočaseno tipkati s prsti po mizi.

»Pomenkujemo se pač!« je konično pripomnil spet nekdo iz kota.

Oni, ki se je najbolj odlikoval s svojo modrostjo in previdnostjo, se je dvignil in stopil pred našega vročekrvnega tovariša, si prekrižal roke na prsih in ga začel meriti od glave do peta ter pričel kakor človek z bogatimi izkušnjami, ki govori z nespametnim mladeničem:

»Lepo, povej, prosim, zakaj smo prišli sem in kaj hočeš?«

»Prišli smo se posvetovat, kako bomo že slednjič napravili konec tej tiraniji, temu turškemu nasilstvu. Zbrala smo se tukaj najuglednejši ljudje vse dežele, da s skupnimi močmi poiščemo zdravilo!« mu je odgovoril sklicatelj z odmerjenim, z globoko vero v blagor prežetim glasom.

»Dobro, to hočemo tudi mi.«

»Če hočemo, kaj pa potem čakamo? Svoje borne glave čuvamo, toda tudi te bomo zgubili, a šele, ko bomo zgubili svoj ponos in svojo čast!« je planil prvi in treščil s pestjo po mizi s tako silo, da so se mnogi malo odmaknili.

»Bolje suženj, kakor grob!« je kliknil nekdo.

»Nehajte zdaj, da se najprej pogovorimo,« nam je dejal previdni, nato pa se spet obrnil k vročekrvnežu z besedami:

»Lepo, povej mi, prosim, kaj misliš, da je treba ukreniti?« je vprašal hladno in s polno takta.

»Da se dvignemo zoper Turke. Da vsak v svojem kraju podžigamo ljudi in da tudi mi pričnemo z ubijanjem, ker oni nas koljejo in ubijajo. Drugega zdravila ni, ga ne more biti!«

Nekateri so se zasmejali tem urno izrečenim, ognjevitim besedam kakor kaki otročariji; nekateri pa so boječe pogledali okrog sebe, a drugi so začeli zbijati zlobne, ujedijive šale na račun tega neresnega govora.

»Dobro, naj se dvignemo, praviš?« je vprašal previdni.

»Dvignimo se!« je odgovoril oni odločno in v očeh se mu je vžgala iskra.

»S kom pa se boš dvignil? Povej no, s kom!?«

»Z menoj, s teboj, z njim, z onim, z nami, z vsemi, z ljudstvom!«

»Kaj govoriš prazne besede?… Kje pa je to ljudstvo, s kom si se dogovarjal?«

»S teboj, s temi ljudmi tod.«

»Kaj pa smo mi?«

»Kako, kaj smo?«

»Tako, vprašam te!«

»Ljudje.«

»Res smo ljudje, to sam vidim, samo koliko pa nas je tu?«

»Dvajset.«

»Saj, to mi povej. Dvajset, res, a to ni nič! Ha, ha, ha! Dvajset!…«

»To je mnogo,« je kriknil vročekrvnež, »ker nas dvajset lahko pobije dvajset Turkov v dvajset različnih krajih, a vsakdo od nas lahko pridobi po tri dobre in zveste tovariše in vsakdo izmed njih lahko stori isto. Samo prične naj se, hitro bodo priskočili na pomoč še drugi nezadovoljneži in maščevalci, ki jim je življenje že tudi sicer zamrlo. Samo poči naj in se prične klanje, potem pa kakor bog dá: ko se bodo začeli dogodki razvijati, bodo sami pokazali pot, po kateri je treba iti.«

Mnogi so se zaničljivo zasmejali, previdnejši so ga gledali izpod oči, majaje z glavo, kakor da ga pomilujejo zavoljo take nepremišljenosti, pa so dejali:

»Tako torej, planimo mi dvajseterica in pobijmo dvajset Turkov, ostali pa se bodo prestrašili, nekateri pobegnili v Azijo, nekateri pa poskakali v vodo.«

»Vsi skupaj ste sami bojazljivci!« je kriknil vročekrvnež in treščil po mizi.

»Dobro, prosim te, glej, jaz soglašam s tvojim načrtom, pa če soglašamo vsi tukaj. Dobro, nas je dvajset in naj jih v najboljšem primeru zbere še vsakdo izmed nas po deset, jih je to dve sto, pa denimo, da se zgodi redek primer — no, prav, tudi kaj takega se lahko zgodi — in ubije vsakdo po dva Turka v svojem kraju; pa če se jih dve sto ljudem pridruži še toliko, recimo; pa da Turki kar stoje, da jih tako pobijamo kakor muhe, — kaj bo opravljeno s tem?«

»Mnogo.«

»Mnogo, a hudega za nas. Samo razdražili bomo Turke in sultana, ti pa glej, kam boš odnesel pete. Tedaj šele bi videl, dragi moj, kako moder je ta tvoj predlog.«

»A se ljudstvo mar ne bo pridružilo, ko bo videlo, da se je boj začel? Tudi mi ne bomo legli na cesto, da bi nas Turki pomandrali, marveč se bomo bili iz zasede.«

»Ljudstvo, ljudstvo!… Kakor otrok govoriš. To vendar ne gre tako, brate! Da se biješ! Lepo, dajmo vsi, bijmo se! A naše žene in otroke naj obesimo na klin? Ali pa naj jih pustimo, da jih bodo Turki cvrli? Glej, ti imaš otroke, ima jih drugi in tretji. Jutri pogineš in kaj družina?!«

»Vsi ne bodo izginili. Na to ne bom mislil. Kakor bo bog dal.«

»Na kaj pa naj mislim?«

»Da se bijemo, pa naj se izteče kakor koli.«

»Spet govoriš kakor otrok. Da se biješ, da se biješ, in ne misliš na posledice. Prav, naj se še v tem strinjam s teboj; dobro, naj se družine nihče ne dotakne, in naj se dogodi še ta najboljši primer, da Turki za mesec dni pozaspe in da se nas zbere tudi po dvajset tisoč borcev, a s cim se boš vojskoval?… Kje imaš orožje, kje smodnik, kje svinec, hrano za vojake? Saj smo brez denarja, gola beračija, raja! Brez kruha, brez grižljaja, brez orožja, brez municije – pa naj se bijemo!«

»Našlo se bo vse, ko se ljudje odločijo!« je zavpil navdušeni govornik.

»Našlo se bo. Lepo, pa recimo tudi to, čeprav je nemogoče. Torej dvajset tisoč vojakov imaš z dobrim orožjem, imaš topove in dobre topničarje, imaš hrane, municijo, vsega. Pa kaj?… Spet nič. Privalila se bo sultanova vojska, nas pomendrala čez kak dan in kaj smo dosegli? Nesrečo?… Koliko ljudi bi bilo pobešenih in na kole nataknjenih, koliko družin z mečem posekanih, pa še tisto, kar bi ostalo, bi moralo trpeti hujše gorje kakor zdaj. Taka je ta stvar in ne le da iz vsega tega ne bo nič in se nas bo samo nekaj ugonobilo, pa če koga ubijemo ali ne ubijemo, Turki pa nas bodo pobili vse skupaj in nas do devetega kolena iztrebili.«

»Pa naj izginemo, saj naše življenje tako ni nič vredno!«

»A ti nisi sam. Svojo družino imaš. človek ne pripada samo sam sebi, ampak mora skrbeti tudi za svojo družino.«

»To je jasno; kdo bi sc pogubljal za prazen nič, brez zanesljivega uspeha? In ne samo sebe pogubljal, marveč ubijal še svojo družino, za katero moramo skrbeti!« je povzel besedo nekdo.

»Saj o tem niti govoriti ni treba!« je rekel drugi.

»Če bi že bil človek sam, naj pogine — samo enkrat se umre; a jaz imam nepreskrbljeno mater!« je dejal tretji.

»Saj, ti imaš mater, a jaz poleg matere še ženo in petero otrok!« je pripomnil četrti.

»Jaz imam setro, za katero skrbim!« je rekel peti; »zase mi ni, a še njo bi pogubil s svojo norostjo.«

»Jaz imam državno službo in z njo redim stare roditelje in družino! Niti ni potrebno, da bi me ubili, marveč samo, da mi odvzamejo košček kruha, ki si ga pošteno zaslužim, pa smo uničeni tako jaz kakor tudi moja družina. In naj se človek vpraša: čemu vse to? Za brezumnost! Kdaj pa se je še zgodilo, da je dvajset ljudi z golo rajo započelo vojno proti neki cesarski lepo urejeni in mogočni vojski! Bolje bi bilo, da vzamem pikolo v roke in se sam ubijem; še to bi bilo pametneje, se mi vsaj družine ne bodo dotikali!« je dokazoval šesti.

Tudi jaz sem prav tako našel tehten vzrok zaradi državnes službe.

Nekdo je rekel spet:

»Jaz sem sicer res sam, toda tudi jaz imam kot človek svoje osebne obveznosti, ki me ovirajo. Za glavo mi ni, vendar pa bi jo dal za modro stvar, ne pa da bi nespametno poginil in s tem oškodoval splošno stvar. Treba se je resnično lotiti tega, vendar pa premišljeno in previdno.«

»Tako je!« smo kliknili z odobravanjem.

»Prosim vas, o tem ne more biti niti besede, vsaj v takih okoliščinah ne, ko teren še ni pripravljen. To bi pomenilo delati streho, ko še hiše nimamo. Niti enega ni med nami, ki bi mu blaginja te dežele ne bila pri srcu; prav zato pa je treba delati po načrtu, z organizacijo, polagoma, iz temeljev! To je tiha voda, ki bregove podira. Zato, bratje, pustimo zdaj to, kar je nemogoče, in poglejmo, kaj se da storiti v teh gorja polnih dneh; da se pogovorimo o vsem in da vse dobro premislimo,« je začel razlagati oni modri in previdni človek.

»Tako je!« smo od vsega srca pritrdili tehtnim razlogom tega tihega, resnega človeka, bogatega s skušnjami in polnega diplomatskega tona.

»Začeti vstajo, je velika in mogočna zadeva, toda v mislih je treba imeti in pregledati treba vse posledice, bodi dobre, bodisi slabe za naš narod in točno določiti: ali je smiselno dati toliko žrtev ali pa je bolje in pametneje, odložiti to za ugodnejši trenutek. In premisliti vse to še tedaj, ko bo vstaja že desetletja pripravljena. In zdaj naj vidi naš spoštovani tovariš, česa vsega nam je treba, če nameravamo pametno začeti:

1. Ustanoviti je treba poseben odbor in v vsakem kraju pododbore, ki imajo nalogo pripraviti in naravnost vzgajati ljudstvo za vstajo;
2. Skrivaj je treba zbirati med ljudstvom denar, da se nabere glavnica za nabavo orožja ter vseh vojnih potrebščin; v ta namen je potreben najmanjši znesek deset milijonov dinarjev;
3. Nadalje je potrebno ustanoviti fond za vdove in za vzdrževanje otrok, ki ostanejo brez staršev, ko ti izginejo v vojni. Ta fond mora biti kje v inozemstvu, naložen v zanesljivi banki in mora znašati najmanj sto milijonov, da bi mogle naše ubegle družine v inozemstvu dostojno živeti;
4. Ustanovi se bolniški in invalidski sklad. Tudi tu je potrebna znatna vsota. Če izgubi kdo roko ali nogo, ne smemo dopustiti, da bi prosjačil, marveč da bo imel možnost zdravljenja in dostojnega življenja;
5. Zagotoviti treba pokojnino borcem, kajti po petih letih se lahko vsak borec pošlje v pokoj: borec v pokoju. Ni namreč pravično, da bi od vojnih naporov izčrpani in utrujeni človek umiral v revščini in bedi, marveč ga je treba poslati kam v inozemstvo, da bo vsaj do smrti prijetno živel;
6. Treba je pridobiti vsaj dve-tri močne sosedne države, ki bi nam priskočile na pomoč v primeru, če bi se naše podjetje ponesrečilo;
7. Ko bo pripravljeno za prvo silo vsaj šest tisoč dobro oboroženih in izvežbanih borcev, je treba ustanoviti tajen domoljuben list, da bodo ljudje dobro obveščeni.«

»Tako je!« se je zaslišal glas večine.

»E, gospoda, mene oprostite,« se je oglasil neki trgovec; »v trgovini imam še dela. Soglašam z vsem, kar sklenete.«

»Moja teta odpotuje zdajle z ladjo in jo moram spremiti!« sem rekel jaz in potegnil uro, da bi videl, koliko je.

»Jaz moram peljati ženo na sprehod. Oprostite me, soglašam s tem, kar sklenete!« je dejal neki uradnik in pogledal na uro.

»Stojte, ljudje! Nikar se ne razhajajte, dokler ne ugotovimo, kaj bomo z listom!« se je zaslišal glas nekoga.

»To je lahka stvar. Poglavitno je, da smo vsi složni, da ustanovimo rodoljuben list, potem, ko bodo izvršene vse priprave, ki jih je modro in taktično naštel spoštovani govornik!« sem rekel.

»Tako je, tako je!« se je oglasilo z vseh strani.

»Izbrati je treba trojico, ki bo vse to dobro premislila in izdelala podroben program lista, ki bi ga bilo treba imenovati Borba!«

»Krvava borba!« je predlagal nekdo.

»Krvava borba!« so z gromkimi glasovi odgovorili z vseh strani.

»Na prihodnji seji nam bodo torej morali ti trije, ki jih izberemo, predložiti podroben načrt in smer lista, ki se bo ustanovil, ko bodo opravljene vse te previdne priprave,« sem rekel. — In v tem sem se zdrznil in se prebudil.

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)