Mrtvo morje (4/5)
Naslednji dan je poslal načelnik vladi šifrirano obvestilo o včerajšnjem političnem zborovanju. Poročilo se je glasilo:
»V mojem okrožju se je pojavila močna politična struja nasprotnikov današnje vlade. Gibanje zavzema čedalje širši in večji obseg, tako da se že bojim, da se ne bi sprožilo vprašanje obstoja današnje dinastije. Uporabil sem vse ukrepe, kar sem jih mogel, in vsa sredstva, s katerimi sem razpolagal, da preprečim to zlo: a ker se je to opozicionalno, pravzaprav revolucionarno gibanje pojavilo s hudourniško naglico, so bili vsi moji poskusi zaman in revolucionarji so se včeraj popoldne nasilno zbrali v velikanskem številu na zborovanje. Iz njihovih ostrih in drznih govorov sem sprevidel, da imajo anarhistična načela in da na skrivaj za trdno pripravljajo vstaje in prevrat deželi. Naposled se mi je po mučnih in težkih naporih komaj posrečilo, da sem zborovanje razgnal, ker je grozila velika nevarnost, potem ko je eden izmed njih zagrozil celo, da bodo vrgli monarhijo in uvedli republikanski vladni sistem.
V prilogi spoštljivo pošiljam pod ./. gospodu ministru seznam najnevarnejših oseb (tu je bil kot kolovodja naveden oni posebnež, ki pije mlečno kavo, nekako osladkano vodo, kali, nato pa še tisti trije, ki so bili za kavo) in prosim navodila, kaj naj nadalje podvzamem v teh za našo deželo tako važnih in usodnih okoliščinah.«
Načelnik je po tako velikih uslugah, ki jih je napravil državi in državni upravi, takoj dobil odlikovanje in višji čin. Vsi tisti opozicionalci so mu prišli čestitat in s tem se je zadeva končala.
Po končanem zborovanju sem vprašal nekoga:
»Mar pri vas v resnici ni ljudi, ki bi se pečali s politiko?«
»Imeli smo tudi take.«
»Pa?«
»Nič… Budalosti!«
»Zakaj budalosti?«
»Dajte no, prosim vas: kdo pa bi se ukvarjal s politiko?!… Saj je nekdo poskusil!«
»In kaj je napravil?«
»Norec! Kaj pa naj bi napravil?!… Saj ga vsi poznamo: vemo, kdo je, od kod je, čigav sin je in kaj doma jé. Oče mu je bil mojster, a zadnji človek, on pa je šel v šole, se klatil po svetu nekje, se vrnil in mi pričel takole govoriti: to je treba tako, to spet tako, pa kaj vem kakšna ureditev, pa zakoni, pa ustava, pa državljanske pravice, pa svoboda zborovanj, pa volitve… Ovbe no, prosim vas, saj se mu je vedno nekaj bledlo!«
»In kaj ste mu rekli vi?«
»Nič! Kaj pa bi mu rekel? Gledal sem ga in se mu smejal. Saj ga poznam; saj še koščka poštenega kruha nima, pa tudi njegovega očeta in družino poznam. In ta naj mi pripoveduje, kaj je ustava in svoboda?!«
»Nemara pa mož ve to?!« sem rekel.
»Nikarte no, prosim vas, če nikogar, poznam njega, koliko tehta.«
»A kaj je počel?«
»Kaj pa bi počel?!… Neke knjige je prebiral, dirjal iz mesta v mesto, agitiral nekaj, nekaj jih je zbral okrog sebe, sklical nekaj shodov. Zgrabili so ga, vtaknili v luknjo in ga na vse načine preganjali. Rekel sem mu nekoč: ,Kaj se le tako ženeš in tako otročje dereš, namesto da bi se brigal za svoje opravke. Saj vidiš, kakšen norec si!’«
»Kaj pa so drugi rekli?«
»Pokali so od smeha. Ko je prišel iz ječe in so ga videli na cesti, je šele bruhnil gromovit krohot.«
»Si zdaj našel ustavo?« ga je vprašal nekdo in vsa ulica v smeh.
»Jojme, tolikšne šale niso zbijali še z nikomer nikoli. Nekoč smo malone po tleh počepali od smeha. Še dandanes mu je ostal priimek Tomaž Ustava!« mi je rekel tisti človek in se tako zasmejal, da so mu stopile solze v oči.
»In kaj je bilo ž njim?«
»Propadel je siromak. Nima niti kolikor je pod nohtom črnega, državne službe pa mu tudi niso dali… Budalo. Vsi njegovi sošolci imajo tako lepe položaje, on pa kar tako. Nihče mu ni kriv. Saj je res, da ga hvalijo, da je bil od vseh najpripravnejši in najinteligentnejši, vendar pa nekak zanesenjak. Nič ni hujšega na svetu, kakor če si človek ubije kake muhe v glavo. Vtepel si je, da bo nekaj popravil. Vsemu svetu je prav, on pa hoče nekaj posebnega, kakor da ga ne bi poznali. Siromak!…«
»Kaj pa zdaj dela?«
»Seveda, zdaj se je spametoval, a je prepozno! Ozdravili smo ga muh, dokler pa je bil trčen, ni mogla oblast ničesar opraviti z njim. Mi pa smo pričeli uganjati prave komedije, tako da so ga še šaljivci jeli posmehljivo klicati z ,Ustavo’. Počeli smo tako danes, tako jutri in ljudje so začeli uganjati burke z njim, kamor koli je prišel, kjer koli se je ustavil. Boril se je, boril, pa omagal… Hudo mi je za reveža! Saj ni bil napak človek!… Zdaj je pameten, resen človek, se ne zaletava več kakor prej. Umaknil se je čisto sam zase in se tudi z malo kom druži. V bedi živi, vendar pa mu mnogi pomagajo. Vsem se nam smili, toda sam si ie kriv…«
»Kako pa so zdaj ljudje z njim?«
»Lepo!… Nihče se mu ne posmehuje, ljudje ga imajo radi; a reveža tudi zares pomilujemo!«
—
Nekaj se mi je priljubilo v tej deželici, da bi čim dlje živel v nji. Tudi seznanil sem se z mnogimi. Krasni ljudje! Mirni, tihi, krotki kakor golobčki. Jedo, pijó, dremljejo, se po malem brigajo za svoje opravke. Z eno besedico: srečni ljudje. Nič jim ne moti globokega miru, nihče jim ne kvari harmonije, nikak vetrc ne vzburkava mirne, nepremične gladine postane pozelenele močvirne vode, če bi smeli družno te v resnici srečne deželice primerjati z njo.
Od doma iz Srbije sem prinesel trohico misli in trohico oguljenih idealov, kar sem jih podedoval po naših starih: pa tudi to se je malone razpršilo v tej deželici, in tako sem se kakor hipnotiziran predal sladkemu dremanju in mi je začelo to prijati. Tedaj sem uvidel, da imamo tudi mi Srbi zelo močno nagnjenje za to, da postanemo nekega dne tak srečen narod in v tem nam uspešno pomagajo naše domače razmere same.
Tako so potekali dnevi mimo, neslišno, mlahavo, dokler se ni lepega dne podrlo ravnotežje družbene harmonije.
—
Neki mlad človek je obelodanil zbirko svojih pesmi.
Pesmi so bile lepe, polne globokega, iskrenega čustva in idealov.
Vsa družba je sprejela zbirko z nezadovoljstvom. Nihče je ni bral, je niti ni maral brati; toda komur koli je prišla v roke, je pri priči napravil kisel obraz, pobrskal po listih na dveh treh mestih in jel otipavati liste, kakor bi ugotavljal kakovost papirja, odrinil knjigo od sebe kakor kakšno najbolj zoprno stvar na svetu, obrnil z zaničevanjem glavo v stran in strupeno spregovoril:
»Pesmi!… Prava reč!…«
»Kdo ve? … Morda pa se vmes lepe stvari?!« bi pripomnil kdo pri takem pomenku.
Prvi pa se prekriža, presede na stolu in z izrazom pomilovanja na licu premeri svojega tovariša in zmaje z glavo ter šele nato izusti:
»Saj si res večji norec kakor pa ta, ki je napisal te otrobe!« Pri tem sune s konci prstov knjigo se dalje od sebe s takšnim izrazom na licu, kakor da se je dotaknil nečesa nečistega, umazanega, nato pa pravi:
»Ko že tako govoriš, pa si knjigo prebral?«
»Nisem je.«
»In?!«
»Saj ne trdim, da je dobra, pravim samo: mogoče je dobra!… Pa ti, si jo ti prebral?«
»Jaz?« besno klikne prvi, kakor da je užaljen nad tem vprašanjem.
»Ti!«
»Jaz?« ponovi ta svoje vprašanje še srditeje.
»Ti seveda; koga drugega pa vprašujem?!«
Oni se prekriža, skomizgne z rameni in razprostre roke, kakor bi hotel reči s tem: »Bog nam pomagaj, kaj sprašuje ta človek!« glasno pa ne črne niti besede, marveč samo z nekim začudenjem na obrazu motri svojega tovariša.
»Kaj pa se križaš? Vprašal sem te: ali si bral to knjigo pesmi ali je nisi? Kaj pa je čudnega v tem?«
Prvi se spet prekriža in šele čez čas pristavi:
»Jaz pa vprašam zdaj tebe: ali si iz uma ali nisi?«
»Kakšne marnje! Ne razumem te.«
»Tudi jaz tebe ne.«
»Kaj pa naj razumeš in kaj neki se tako neumno čudiš?… Vprašam te: ali si bral knjigo?«
»In jaz vprašam tebe: ali si še pri pameti?« začne spet prvi, nato pa vzame knjigo, jo trešči divje po mizi in zavpije:
»Da bi bral takele smeti? Saj, ko bi že čisto ponorel, pri čisti zavesti pa ne berem tega…« Zatem pa malo tiše pristavi: »Poznaš tega, ki je napisal te pesmi?«
»Ne poznam ga.«
»The… Zato tudi tako govoriš!« reče prvi in prične mahati z roko, obraz pa mu je postal še bolj kisel, ko da bi hotel s tem reči, da je to propal človek.
»Ti ga poznaš?«
»Poznam!« spregovori z omalovaževanjem in s takim obrazom, kakor da pravi: »Bolje bi bilo, da te budalosti nisem napravil«, čeprav je bil prav s tem človekom v bistvu do včeraj, ko še niso prišle njegove pesmi na svetlo, dober prijatelj in ni nikdar v družbi slabo govoril o njem.
Nekateri pa so se spet po priliki takole pomenkovali, a seveda knjige niso hoteli brati:
»Kakšen škandal!… Pesmi?… Kakor da ga ne bi poznal, koliko ga je!« reče nekdo.
»Da ga le sram ni?!« pravi drugi.
»Bog vzame najprej pamet človeku, nato pa kar sam zabrede v zlo… Takele… beži no, kakšne pesmi neki? — Jaz sam bom jutri veliko bolje pisal, a mi ne da čast, da bi se osramotil, kakor lahko stori kdo drug.«
Tudi vedenje ljudi nasproti mlademu pesniku se je spremenilo.
Pesnik gre po cesti, ljudje pa se kar sujejo in namigujejo drug drugemu.
»Dober dan!« pozdravi on.
»Dober dan, pesniček!« mu odgovori nekdo, zroč ga strupeno izpod oči.
»Zdravo, zdravo!« dostavi drugi posmehljivo.
»Dober dan!« povzame tretji z obrazom polnim naveličanosti in čemernosti, zviška zroč nanj.
Toda zadeva se na žalost ni končala samo s pomenki, ki so bili povsod enaki.
Javno mnenje je odprlo fronto proti mlademu pesniku. Zdaj so jeli obsojati na njem celo to, kar so mu prisojali prej kot njegove dobre lastnosti, a razne drobne norčije, katere so mu prej odpuščali kakor vsakemu drugemu, so postale zdaj strašne pregrehe. Nenadoma so iznašli, kakšen podlež je, pijanec, kvartopirec, neznačajen človek, vohun, razen tega pa, kako je trčen.
»Nisem vedel, da je taka prismoda!« se pomenkujejo ljudje.
»Po pravici povedano, sem jaz že vedno opažal, da nekaj ni čisto v redu z njim.«
»Jaz tudi, a še ni bilo tako hudo.«
»E, zdaj je pa že do kraja.«
V družbi so začeli zbijati šale z njim. Kjer koli mu je bilo treba izvršiti kak opravek, je imel vsakdo, kdor mu je mogel nagajati, za svojo dolžnost, da mu je delal zapreke, ker se je v vsakomur brž ko ga je zagledal, nekaj uprlo, ko mu je šinila skozi glavo misel: »Kaj neki se mi delaš tako važnega!… Pesmice, ej, kar počakaj, tudi s tem znamo opraviti.«
Največja nesreča pa je bila v tem, da je posvetil pesmi svoji zaročenki, misleč, da jo bo s tem razveselil; ubogo dekle pa je moralo namesto veselja veliko pretrpeti in prejokati, ker javno mnenje tudi nji ni prizaneslo.
Dekletov oče je bil ves iz sebe od togote, ker je bilo v to, po njegovem mnenju, brezumno zadevo vpleteno tudi ime njegove hčere, zato je sédel in napisal mlademu pesniku pismo tele vsebine:
»Gospod,
Te Vaše čenče in vsakovrstne budalosti in norčije, s katerimi uganjajo zdaj ljudje komedijo po ulicah, bi bili rajši posvetili svojemu očetu, ker bi to bolj pristojalo njemu, ki ga sicer tudi drugače poznajo kot zadnjega človeka na svetu prav tako kakor Vas sámega, ne pa da v svoje norosti vpletate ime moje hčerke. Na mojo hišo doslej še nihče ni kazaj s prstom, zato tudi nočem, da bi se ime moje hčerke valjalo po vseh ustih in da bi stalo v Vaši prismuknjeni knjigi. Zahtevam, da se od danes dalje ne usodite več prestopiti praga moje hiše, ker ste mi moje zaupanje in mojo naklonjenost do Vas plačali s tem, da ste mi s sramoto omadeževali hišo. Sicer pa zahtevam, da mi daste v petih dneh zadoščenje, drugače Vas bom, gospod, pretepel kakor mačka sredi ulice ali pa kjer koli Vas najdem.«
Iz tega posvetila so se izcimili celi škandali; ker pa je bil mladi pesnik uradnik, je njegov predstojnik poslal gospodu ministru naslednje poročilo:
»N. N. (ime in priimek sem pozabil, zato ga navajamo z običajno kratico), uradnik te ustanove, ki je sicer dober in vesten delavec, se je zadnje čase z nekako zbirko svojih nazovi pesmi tako kompromitiral, da zaradi ugleda državne službe ne more ostati na svojem mestu, ker se ukvarja z neresnimi zadevami, ki ne bi bile niti za branjevca prikladne, nikar šele za državnega uradnika. Prosim gospoda ministra, da odstrani tega kompromitiranega uradnika iz državne službe, ali pa vsaj iz našega mesta, dokler se ne popravi.«
Minister ga je premestil.
Toda na žalost je bila dežela majhna in slab glas se sliši v deveto vas, zato so ga tam še huje sprejeli in kaj se je dalo ukreniti drugega, kakor da je minister to čudno prikazen, ki piše pesmi, moral v interesu ugleda državne službe, pa celo v interesu javne morale in javnega mnenja, odpustiti iz državne službe.
Javno mnenje je dobilo zadoščenje in nobena pesem mladega pesnika ni prišla več na svetlo. Izgubil se je nekje in nihče ni mogel ničesar več dognati o njem.
»Škoda, mlad človek je bil!« so govorili.
»Pa tudi slab ni bil.«
»Ni bil, toda vrag ga nosi, čemu pa je počel, česar nihče ne počne.«
»Žal mi je zanj, grešnika!«
»The, kaj hočeš? Kdo pa mu je kriv?«
In v družbo se je hitro spet vrnila za trenutek porušena harmonija, izginil je tudi oni mali valček, ki se je dvignil na mirni, negibni gladini postane vode, družba pa je spet zadovoljno, pokojno nadaljevala svoje sladko dremanje.
Mrtvo morje (3/5)
Jaz sem zelo mnogo potoval po svetu. Nekateri verjamejo to, drugi pa ne verjamejo in mislijo, da sem si vse to samo izmislil, čudno! Sicer pa, kakor je nekdo rekel, vsa zadeva se me prav nič ne tiče. Poglavitno je, da sem sam prepričan, da sem zelo mnogo potoval.
Potujoč po svetu, vidi človek marsikaj takega, o čemer se mu še v snu ni sanjalo, nikar šele, da bi si mogel kaj takega misliti v budnem stanju. Bral sem v nekem angleškem listu, kako je ves angleški tisk najostreje napadel nekega pregrešnega Angleža, ki je napisal nekak potopis po Srbiji. Bral sem tudi tisti potopis, pa se mi je videl še dosti točen, vendar pa mu ni nihče izmed Angležev verjel, niti da sploh obstoji kaka dežela Srbija, nikar šele tega, kar je bil napisal o tej deželi. Imenovali so ga zanesenjaka, pa celo norca. Tako, glejte, naši kritiki lahko vidijo, da se da videti na svetu vse mogoče, ne pa da venomer vpijejo: to ni resnično, ne ustreza naravnim dejstvom; te osebe so take, kakor da so z lune padle (pri tem pa ne vidijo, da hodi mimo njih in sredi nas vsak dan tako mnogo individujev, ki so še veliko hujši kakor pa da so z lune padli). Meni je vsa ta njihova stereotipna rdeča nit, ki se vleče, kaj vem, skozi njih delo včasih kar brez konca in kraja, jela že do grla presedati.
Glejte torej, tako sem potujoč tudi jaz naletel na neko čudovito družbo, pravzaprav neko mesto, neko državico, kali.
Prvo, kamor me je zaneslo v tej deželi (imenujmo jo kratkomalo tako), je bilo neko politično zborovanje.
»Kako lepo, bogme; imenitno, da je ravno mene zaneslo v to čudo!« sem pomislil pri sebi in bilo mi je malo neprijetno, ker sem se v Srbiji že odvadil političnih shodov in sodelovanja v javnih zadevah. Tam se je vse nekako zgrupiralo in pomirilo drugo z drugim, tako da ga človek nima, s komer bi si pošteno skočil v lase.
Presenetilo me je. Zborovanje je vodil predstavnik oblasti v tistem kraju dežele, menda ga imenujejo okrožnega načelnika, in sam je bil tudi sklicatelj tega shoda.
Mnogi državljani gledajo zaspana, kar zabuhli od spanja, nekateri pa stojé dremljejo s polodprtimi usti, z zaprtimi očmi in glave jim kinkajo levo in desno, gor in dol; včasih zacincata glavi dveh državljanov malo močneje, trčita druga ob drugo, zdrzneta se, oba politika pogledata s topim pogledom drug drugega, se prav nič ne začudita in oči se jima spet zatisnejo, glave pa vneto kinkajo dalje. Mnogi so kar polegli in zaspali, in tako smrčanje se razlega, da je milina slišati. Mnogi pa so resda budni, a si manejo oči in glasno in sladko, zdehajo ter tako zaradi lepše harmonije nekako pomagajo tistim, ki smrče v zboru. Ozrl sem se, ko so začeli z vseh strani prinašati biriči državljane na hrbtih. Vsak si je oprtil po enega na grbo in ga prinesel na shod. Nekateri so bili mirni, molče in ravnodušno so gledali okrog sebe, nekateri so zaspali, nekoliko pa se jih je zvijalo in se hotelo iztrgati. Nekatere preuporne so pritirali uklenjene.
»Kakšno zborovanje pa je to?« sem vprašal nekoga.
»Vrag si ga vedi!« je odgovoril ta brezbrižno.
»Menda ni opozicija?«
»Opozicija!« je odgovoril spet oni, ne da bi bil pogledal, kdo ga je vprašal.
»Pa kaj oblast sama sklicuje opozicionalno zborovanje in še siloma vodi ljudi nanj?« sem vprašal.
»Oblast!«
»In kar zoper sebe?«
»Jasno!« je odgovoril ta zdolgočaseno kakor v nekem neumevanju.
»Mogoče pa je to zborovanje zoper ljudstvo?« sem vprašal.
»Mogoče!« je odgovoril ta spet na isti način.
»In kaj mislite vi?« sem vprašal.
Ta pa me je pogledal topo, brezizrazno, skomizgnil z rameni in razširili roke, kakor bi hotel reči: »Kaj meni mar!«
Obrnil sem se od njega in hotel pristopiti k drugemu, pa me je njegovo docela neizrazno lice odvrnilo od tega brezumnega in brezuspešnega poskusa.
Naenkrat sem zaslišal neki razkačen glas:
»Kaj pa se to pravi? Živ krst noče v opozicijo. Tega ni mogoče več prenašati. Vse sami pristaši vlade in oblasti, vse pokorno, vse mirno in to gre iz dneva v dan, da se je človeku ze tudi ta pokorščina priskutila.«
»To je pa res čudovit in omikan narod!« sem pomislil pri sebi in obšla me je nevoščljivost na to idealno deželico. Tu najbrže še moja rajnka strina ne bi huknila, niti prerokovala kakšne nevarnosti. Ljudje so olikani in pokorni, še veliko bolj mirni, kakor je zahteval od nas otrok oni naš dobri, stari učitelj, ker sta njihov mir in njihovo lepo vedenje že samo miroljubno policijo začela dolgočasiti in se ji zdeti puščobna.
»Ce boste še naprej tako nadaljevali,« je vpil načelnik ostro, razkačeno, »potem znamo pokazati tudi drugo stran medalje. To se lahko precej zgodi in se, ako ne veste, godi tudi drugod. Za vodjo skrajne in ostre opozicije proti današnjemu režimu se imenuje ta in ta z letno plačo petnajst tisoč dinarjev. Za člane glavnega odbora opozicionalne stranke se imenujejo ta in ta, ta in ta, ta in ta, na delo torej! Nato še za opozicionalce v tem in tem okrožju: ta in ta, ta in ta, pa mirna Bosna. Tako ne gre več. Vlada je tudi že našla pot in način, da bo začela izdajati list proti sebi. V ta namen je začela že pogajanja in je našla dobre, zanesljive in zveste ljudi.«
Državljani, oziroma opozicionalci gledajo z zaspanimi očmi v načelnika in nobenih sprememb jim ni videti na obrazih. To jih ni niti presenetilo, niti razburilo, niti razveselilo — popolnoma nič, kakor da ni načelnik niti ust odprl.
»Vi ste torej zdaj opozicija!« je dejal načelnik.
Ljudje gledajo vanj in mirno, ravnodušno molče.
Vzel je seznam navzočih, oziroma siloma na zborovanje pritiranih ljudi in začel klicati.
»Vsi so tu!« je rekel zadovoljno, ko jih je poklical.
Načelnik se je zavalil v naslanjač in si od zadovoljstva pomel roke:
»No, dobrooo!« je spregovoril z nasmehom na obrazu. »Zdaj pa pričnimo v imenu božjem!… Kot vladnim nasprotnikom je vaša naloga, najostreje napadati vlado in obsojati njeno politično delo in smer njene zunanje in notranje politike.«
Ljudje so se začeli pomalem osveščati, dokler se ni vzpel nekdo na prste, dvignil roko in zacvilil s tankim glaskom:
»Prosim, gospod, jaz vem za neko zgodbo o opozicionalcu.«
»No, daj, povej jo!«
Državljan se je malo odkašljal, zmignil z rameni in pričel pripovedovati s takim tonom, da se je slišalo kakor bi čivkal, prav tako kakor smo odgovarjali mi v ljudski šoli in lajnali tiste poučne zgodbice:
»Bila sta nekoč dva državljana: enemu je bilo ime Milan, drugemu pa Ilija. Milan je bil priden in ubogljiv državljan, Ilija pa poreden in malopriden. Milan je v vsem lepo ubogal svojo dobro vlado, Ilija pa je bil neubogljiv in ni poslušal svoje dobre vlade, marveč je glasoval proti vladnim kandidatom. In dobra vlada je poklicala predse Milana in Ilijo ter jima rekla:
,Dobro, Milan, ti si priden in ubogljiv državljan: ná zato kupček denarja, a poleg svoje službe dobiš še eno z višjo plačo.’ To rekši je stisnila Milanu polno mošnjo denarja v roke. Milan je poljubil dobri vladi roko in veselo odšel domov.
Nato se je obrnila k Iliji in rekla:
,Ti, Ilija, pa si malopriden in neubogljiv državljan, zato pojdeš v luknjo in vzela ti bom plačo, ki jo dobivaš in jo bom dala rajši pridnim in poštenim.’
Prišli so žandarji in so pri priči zgrabili nerodnega in nubogljivega Ilijo, da je moral hudo trpeti in da je razžalostil vso svojo družino.
Tako se godi vsakomur, kdor ne uboga svojih predstojnikov in svoje vlade.«
»Jako dobro!« je rekel načelnik.
»Prosim, gospod, jaz pa vem, kaj nas uči ta zgodba!« se je oglasil neki drugi državljan.
»Dobro, povej nam!«
»Iz te zgodbice vidimo, kako mora biti človek zvest in kako mora ubogati svojo vlado, da bo lahko srečno živel s svojo družino. Pridni in ubogljivi državljani ne ravnajo tako kakor Ilija, zato jih ima vsaka vlada rada!« je spregovoril opozicionalec.
»Dobro, in kaj je dolžnost pridnega in ubogljivega državljana?«
»Dolžnost pridnega in rodoljubnega državljana je vstati zjutraj s postelje.«
»Zelo lepo, to je prva dolžnost. Ima še kakšne?«
»Ima jih.«
»Katere?«
»Državljan se obleče, umije in pozajtrkuje «
»In nato?«
»Nato mirno odide z doma in odide naravnost na svoje delo, če pa nima dela, odide v krčmo, da počaka, ko bo čas za obed. Točno opoldne pride spet mirno domov in pokosi. Po kosilu popije kavo, si osnaži zobe in leze spat. Ko se dobro prespi, se državljan umije in odide na sprehod, nato pa v gostilno in ko pride čas za večerjo, odide naravnost domov in povečerja, po večerji pa leže v posteljo in zaspi.«
Še mnogi drugi opozicionalci so povedali kakšno modro, poučno zgodbico in razložili, kaj nas uči ta povest. Nato so prešli opozicionalci na svoja prepričanja in principe.
Nekdo je predlagal, naj se zborovanje konča in naj vsi skupaj odidejo v gostilno na kozarček vinčka.
Tu je prišlo do deljenih mnenj in razvnela se je burna debata. Nihče ni več dremal. Prišlo je do glasovanja v načelu. Po končanem glasovanju je načelnik razglasil, da je predlog v načelu sprejet, da odidejo v krčmo, in potem je prišla na vrsto razprava o podrobnostih: kaj bodo pili tam?
Nekateri so hoteli vino s sodo.
»Mi ne maramo tega,« so zavpili drugi, »rajši imamo pivo!«
»Jaz iz principa ne pijem piva!« je dejal nekdo iz prve skupine.
»Jaz pa načelno ne maram vina.«
In tako je vstalo mnogo principov in prepričanj in razvnela se je burna debata.
Nekateri so omenili kavo (ti so ostali v žalostni manjšim) in nekdo izmed njih je potegnil uro iz žepa, pogledal in dejal:
»Tri in pet minut! Tudi jaz ne morem piti zdaj kave. Jaz načelno pijem kavo samo do treh popoldne, pozneje pa za vse na svetu ne.«
Po mnogih govorih, ki so trajali vse popoldne, je prišlo do glasovanja.
Načelnik se je kot vrl predstavnik oblasti držal objektivno in pravično. Z ničemer ni hotel vplivati na svobodne volitve. Vsakemu državljanu je dovolil, da je po mirni, parlamentarni poti oddal svoj glas za svoje prepričanje. Sicer pa je vsakemu zajamčena ta pravica po zakonu in kaj bi jo jim potem kratil?
Glasovanje je poteklo v najlepšem redu.
Po končanem glasovanju je načelnik vstal s tehtnim, resnim obrazom kakor se spodobi za predsednika političnega zborovanja in je s še tehtnejšim glasom razglasil rezultat glasovanja.
»Razglašam, da je z velikansko večino zmagala skupina, ki je za vino s sodo, nato pride nekaj manj številna frakcija za čisto vino, nato frakcija za pivo. Za kavo so glasovali trije (dva za sladko, eden pa za grenko) in naposled en glas ti mlečno kavo.«
Ta je tudi sicer — pozabil sem pripomnit —, začel govor proti vladi, a mu je množica s hrupom udulila ta otroški izpad. Nato pa je malo kasneje pričel govoriti, da nasprotuje tudi takemu shodu in da to sploh ni shod opozicije, marveč da je prillo vladi na misel malo pošaliti se, vendar pa so mu tudi zdaj drugi z vikom in krikom preprečili, da bi govoril.
Po tem razglasu je načelnik malo pomolčal, nato pa dodal:
»Kar se mene tiče, bom pil pivo, ker moj gospod minister nikdar ne pije vina s sodo.«
Ob teh besedah je pričela opozicija iznenada omahovati in kar vsi so se izrazili, da so za pivo (razen tistega, ki je glasoval za mlečno kavo).
»Nikakor ne želim vplivati na vašo svobodo,« je spregovoril načelnik, »in zahtevam od vas, da ostanete pri svojem prepričanju.«
Bog varuj! Živ krst ne mara slišati za prepričanje in pričeli so dokazovati, da se je to glasovanje slučajno tako končalo in da se jim samim čudno zdi, kako se je moglo to zgoditi, ko vendar v bistvu nihče ni mislil tako.
In tako se je vse to lepo zaključilo in so po dolgotrajnem in napornem političnem delu odšli v gostilno.
Pili so, peli, govorili napitnice in zdravice vladi in narodu in se ob neki nočni uri mirno in lepo tiho razšli po svojih domovih.
Vodja (1/3)
»Bratje in tovariši, poslušal sem vse govore, zato vas prosim, da tudi vi mene poslušate. Vsi naši pomenki in pogovori niso piškavega oreha vredni, dokler živimo v teh nerodovitnih krajih. Na tej peščeni in kamnitni zemlji ni moglo roditi niti kadar je bilo dovolj moče, nikar šele ob taki suši, kakršne bržčas živ krst od pamtiveka ne pomni.
Kako dolgo se bomo še tako shajali in mlatili prazno slamo? Živina nam crkava brez hrane, še malo, pa bodo tudi otroci začeli z nami vred poginjati od lakote. Izbrati si moramo drugačen način, boljšega in pametnejšega. Po mojem bo najbolje, če zapustimo te nerodovitne kraje in če se napotimo v beli svet, iskat boljšo in rodovitnejšo zemljo, ker nam tako ni več živeti.«
Tako je govoril nekoč na nekem zborovanju z onemoglim glasom nekdo izmed prebivalcev nekih nerodovitnih krajev. Kje in kdaj je bilo to, bi rekel, ne zadeva ne vas ne mene. Poglavitno je, da mi verjamete, da je bilo to nekoč in nekje v nekem kraju, in to mi je dovolj. Res je sicer, da sem bil nekdaj mnenja, kakor da sem si vso to stvar jaz sam od nekod izmislil, toda polagoma sem se oprostil te strašne zablode in zdaj za trdno verjamem, da je vse to, kar vam bom zdajle povedal, bilo in moralo biti nekje in nekoč ter da si tega nikdar in na noben način nisem mogel izmisliti.
Poslušalci so z bledimi, shujšanimi lici, z motnimi, že čisto nezavestnimi pogledi, z rokami pod pasom, kakor oživeli ob teh modrih besedah. Vsakdo se je že videl v kakem čarobnem, rajskem delu sveta, kjer se naporno in utrudljivo delo plačuje z obilno žetvijo.
»Tako je, tako je!…« so zašušljali onemogli glasovi z vseh strani.
»Je to b-l-i-z-u?« se je iz nekega kota oglasil zategel šepet.
»Bratje!« je pričel spet neki govornik z malo močnejšim glasom, »potrebno je, da takoj sprejmemo ta predlog, ker tako res ni več mogoče. Garali smo in se mučili, pa je vse zaman. Pritrgovali smo si od ust in sejali, a so prišle povodnji in nam odnesle seme in prst z našega krša, da je ostal sam gol kamen. Naj mar večno ostanemo tod ter se vbadamo od jutra do večera in bomo spet lačni in žejni, pa goli in bosi?… Kreniti moramo na pot in si poiskati boljšo, rodovitnejšo zemljo, kjer nam bo trdo delo nagrajeno z bogatim sadežem.«
»Kar zdajle pojdimo, nemudoma pojdimo, kajti tukaj ne moremo živeti,« je zašušljal šepet in vsa množica je kar krenila, ne da bi bala pomislila, kam in kod.
»Stojte, bratje, kam pa hočete?« se je oglasil spet prvi govornik. »Iti moramo res, a ne moremo kar tako. Vedeti moramo, kam hočemo, drugače nas bo še kaj hujšega doletelo, namesto da bi se rešili. Jaz predlagam, da izvolimo vodjo, kateremu se moramo vsi pokoriti in ki nas bo vodil po pravi, najboljši in najbližji poti.«
»Izvolimo ga, nemudoma ga izvolimo!…« se je oglasilo z vseh strani.
Tedaj pa je nastala razprtija, popolna zmešnjava. Vsakdo je govoril in nobeden ni poslušal, niti ni mogel slišati nikogar. Nato so se začeli cepiti v skupinice: vsaka je momljala nekaj sama zase, dokler se niso še skupinice razpršile in sta se po dva in dva prijela za roke ter drug drugemu govorila in dokazovala, vlekla drug drugega za rokav in si metala roko na usta. Potem pa so spet stopili vsi skupaj in začeli vsi hkrati govoriti.
»Bratje!« se je zdajci s poudarkom oglasil neki krepkejši glas in preglasil druge zamolkle, otopele glaske, »ničesar ne moremo ukreniti, če vsi govorimo in nihče nikogar ne posluša. Izberimo si vodjo! A koga tu med nami bi mogli izbrati? Kdo pa je že kdaj potoval kam, da bi poznal pota? Saj se vsi dobro poznamo in jaz s svojimi otroci se prvi ne bi zaupal nikomur, kar nas je tu na tem zborovanju. Zato mi povejte, kdo izmed vas pozna tegale popotnika tam zunaj, ki sedi že od ranega jutra v senci ob cesti?…«
Nastala je tišina, vsi so se obrnili proti neznancu ter ga pričeli meriti od glave do peta.
Tisti človek, srednjih let, mračnega obraza, ki pa mu ga zaradi dolgih las in brade sploh ni bilo videti, je sedèl in molčal kakor doslej ter nekako zamišljeno tapkal z debelo palico po tleh.
»Včeraj sem videl prav tegale človeka z nekim dečkom. Držala sta se za roko in hodila po cesti. Snoči je odšel tisti deček nekam skozi vas in ta je ostal zdaj sam.«
»Pusti no te drobnarije in bedarije, da ne izgubljamo časa. Najsi bo kdor koli, gotovo je popotnik od daleč kje, ko ga nihče od nas ne pozna. Čisto gotovo dobro pozna najbližjo in najboljšo pot, da bi nas vodil. Kolikor ga morem presoditi, je zelo pameten videti, ker samo molči in premišljuje. Kak drug švigavec bi se že najmanj desetkrat vmešal med nas ali pa začel s kom pogovor, on pa že toliko časa čisto sam sedi in samo molči.«
»Pri moji veri, da kar molči in nekaj premišljuje. To res ne more biti drugače, kakor da je zelo pameten,« so zaključili tudi drugi ter spet jeli ogledovati tujca in vsakdo je odkril na njem in njegovi zunanjosti kakšno odlično lastnost, kak dokaz njegove nenavadno ostre pameti.
Niso se dolgo razgovarjali in vsi so se zedinili v tem, da bi bilo najbolje prositi tega popotnika, katerega jim je, kakor so govorili, sam bog poslal, da jih bo povedel v svet, da bi si poiskali boljše kraje in rodovitnejšo zemljo, da jim bo vodja, ki ga bodo brezpogojno poslušali in se mu pokorili.
Izbrali so iz svoje sredine deseterico, da stopi k tujcu in mu razodene sklep zborovanja ter svoje bedne razmere in da ga poprosi, naj jim bo za vodjo.
Desetorica je odšla, se spoštljivo poklonila pred modrim tujcem in nekdo izmed njih je pričel govoriti o nerodovitnem svetu, o suhih letinah, o revnem stanju, v katerem žive, ter končal takole:
»To nas je prisililo, da se izselimo iz svojih krajev in svojih hiš in da odidemo po svetu iskat si boljše domačije, In prav zdaj, ko se nam je prikazala tako srečna misel, je bilo, kakor da se nas je bog usmilil in nam poslal tebe, modri in vrli tujec, da bi nas ti povedel in nas rešil vseh rev. Zato te v imenu vseh prebivalcev prosimo, da postaneš naš vodja, da pojdemo za teboj, kamor koli pojdeš ti. Ti poznaš pota, gotovo si se tudi rodil v srečnejši in boljši domačiji. Poslušali te bomo in se pokorili vsaki tvoji odločbi. Ali bi hotel pristati, modri tujec, in rešiti naše duše propada, nam biti vodnik?«
Ves čas tega ganljivega govora modri tujec niti glave ni dvignil. Ostal je do konca v istem položaju, kakor so ga zalotili: s pobeseno glavo, mračen, molčeč, tapkajoč s palico po tleh in premišljujoč. Ko je govornik končal, je tujec, ne da bi spremenil svoj položaj, kratko in hladno stisnil skozi zobe:
»Hočem!«
»Lahko torej potujemo s teboj in si poiščemo boljših krajev?«
»Lahko!« je nadaljeval modri tujec, ne da bi bil dvignil glavo.
Tedaj je nastalo navdušenje in hvaležno so se zahvaljevali, toda modrec ni niti besedice črhnil na to.
Sporočili so zboru srečni izid ter pristavili, da so šele zdaj videli, kako globoka pamet tiči v tem človeku.
»Še z mesta se ni ganil, niti glave ni dvignil, da bi vsaj videl, kdo mu govori. Samo molčal je in premišljeval: na vse naše govore in našo zahvalo je spregovoril samo dve besedici.
»Pravi modrijan! … Redka pamet!…« so veselo vzklikali z vseh strani, trdeč, da ga jim je sam bog poslal kakor angela z nebes, da bi jih rešil. Vsakdo je bil tako za trdno prepričan o uspehu ob takem vodji, da ga nič na svetu ne bi bilo moglo prepričati o čem drugem.
In tako so na zborovanju kar zdaj določili, da že jutri ob zori krenejo na pot.
Stradija (7/12)
Ko sem prišel na ulico, je bila spet vsa cesta prepolna ljudstva, ki je z oglušujočim vikom in krikom valovalo na vse strani.
»Kam pa hiti vsa ta množica ljudi? Kaj je spet zdaj?… Gotovo kakšna deputacija?« sem pomislil sam pri sebi, gledaje z začudenjem vso to nešteto pisano množico raznovrstnih ljudi. Pristopil sem k prvemu poleg sebe in ga vprašal:
»Kam pa beži vsa ta silna množica?«
Ta se je začutil globoko užaljenega zaradi mojega bedastega vprašanja; jezno in zaničljivo se je ozrl vame, se obrnil s hrbtom proti meni in odšel za množico.
Vprašam drugega, tretjega, a vsak me samo zaničljivo pogleda in ne odgovori. Nazadnje sem naletel na nekoga, ki sem ga spoznal ob priliki ustanavljanja nekega rodoljubnega lista (da se ne boste preveč čudili, v tej deželi ustanove vsak dan po nekaj novih listov), pa sem še njega vprašal:
»Kam pa hite vsi ti ljudje?« in sem že trepetal, da bom s tem znanim rodoljubom še slabše odrezal kakor z drugimi.
Tudi on me je zaničljivo premeril ter mi s pridušenim glasom, polnim srda in togote, odgovoril:
»Sramota!«
Postalo me je sram in komaj sem izjecljal:
»Oprostite, nisem vas nameraval žaliti, hotel sem samo vprašati…«
»No, lepo vprašanje! Kje pa živiš, ali te ni sram vpraševati stvari, ki jih že vsak pes pozna? Naša dežela trpi in vsi ji kot njeni vrli sinovi hitimo na pomoč, ti pa se čudiš in ne veš za tak važen dogodek!« je spregovoril moj znanec z glasom, ki mu je kar drhtel od rodoljubne bolesti.
Dolgo sem se opravičeval in se izgovarjal zaradi hudega pregreška, ki sem ga zagrešil tako nepremišljeno ter ga prosil odpuščanja.
Postal je boljše volje in mi povedal, da vdirajo Anuti, neko bojevito pleme, z juga v njihovo deželo in uganjajo tam najgrša nasilja.
»Danes je prispela vest,« je nadaljeval, »da so pobili snoči mnogo naših družin, požgali mnogo domov in zaplenili veliko živine.«
»To je strašno,« sem rekel in se kar stresel od groze. In prijelo me je, da bi zdirjal na jug in se v krvavem boju spoprijel z Anuti. Tako silno me je zabolelo trpljenje nedolžnih, mirnih državljanov zaradi njihovega barbarstva, da sem čisto pozabil, da sem star, betežen in onemogel in sem v tem trenutku začutil mladeniško moč v sebi.
»Smemo torej ostati gluhi za te pokolje in táko zverinsko ravnanje naših sosedov?«
»Nikakor ne!« sem navdušeno vzkliknil na njegove ognjevite besede, »pa tudi pred bogom bi bilo greh!«
»Zato pa hitimo na shod. Niti enega zavednega državljana ni, ki ne bi prišel na to zborovanje; samo da bo imel vsak poklic svoj sestanek na posebnem kraju.«
»Zakaj pa to?«
»The, zakaj?… Naša večna nesloga! Vendar pa bo vsako zborovanje sprejelo soglasno rodoljubno odločitev. Sicer pa, čim več, tem bolje, poglavitno pa je, da smo si v čustvih in mislih vsi složni, da dihamo z enim dihom, kadar gre za vprašanje naše mile domovine.«
In res, množica se je začela razhajati v razne skupine in hoditi v razne smeri: vsaka skupina hiti na svoje določeno mesto, kjer bo imela zborovanje.
Ker seveda nisem mogel iti na vsa zborovanja, sem se napotil tja, kamor so šli on in njegova skupina. Bili so to uradniki sodne, in policijske stroke.
Prišli smo v prostrano dvorano nekega hotela, v kateri so bili že pripravljeni sedeži in miza z zelenim prtom za sklicatelje zborovanja. Rodoljubni meščani so zasedli stole, sklicatelji pa so zavzeli svoja mesta za mizo.
»Bratje,« je pričel nekdo izmed sklicateljev, »znano vam je, zakaj smo se zbrali tukaj. Vse vas je privedlo semkaj plemenito čustvo in želje, da najdemo zdravilo in se postavimo po robu nesramnim vpadom anutskih čet v južne kraje našev mile domovino, da pomoremo nesrečnemu ljudstvu, ki trpi. Toda, kakor vam je znano, gospoda, je navada, da se izvolijo ob takih prilikah predvsem predsednik, podpredsednik in tajnik zborovanja.«
Po daljšem prerekanju so izbrali za predsednika tistega, ki je zborovanje začel, druge sklicatelje pa za ostale častne odbornike zborovanja.
Ko so se po utrjeni šegi in navadi častni odborniki zahvalili rodoljubnemu zboru na tej redki počastitvi, je predsednik udaril ob zvonec in izjavil, da se zborovanje prične.
»Želi kdo govorki?« je vprašal.
Oglasil se je nekdo iz prve vrste sedežev in povedal, da je navada, da se z zborovanja pošljejo pozdravi vladi in velikemu modremu državniku, ki bo vladarju samemu tolmačil izraze njihove zvestobe in vdanosti.
Zborovanje je sprejelo ta predlog in nemudoma so se pripravili pismeni pozdravi, ki so bili z odobravanjem sprejeti, le da so na nekaterih mestih po pravilih sintakse spremenili besedni red.
Začeli so se oglašati čedalje močnejši in močnejši govorniki.
Vsak govor je bil poln rodoljubja, poln boli in gneva proti Anutom. Vsak izmed govornikov se je strinjal s predlogom svojega predgovornika, da se brez odloga, ker je že zadeva sama po sebi tako nujna, že tu na tem zborovanju sprejme ostra resolucija, s katero se najenergičneje obsoja barbarsko ravnanje Anutov.
In so kar na mestu izbrali trojico, ki je dobro obvladovala jezik, da sestavi resolucijo v omenjenem smislu in da jo zaradi odobritve prebere zborovanju.
Še v istem trenutku se je oglasil nekdo z že gotovo resolucijo in prosil zborovanje, da jo sme prebrati in če se zbor strinja z njo, da jo sprejme.
Odobrili so mu in pričel je brati:
»Uradniki sodne in policijske stroke, zbrani na današnjem zborovanju, globoko pretreseni zaradi nezaslišanih dogodkov, ki se žal dan za dnem odigravajo v južnih krajih naše dežele, zaradi barbarskega vedenja anutskih čet, se čutijo prisiljene, da predlože naslednjo resolucijo:
- Globoko obžalujemo, da je naše ljudstvo v teh krajih doletelo tako gorje in taka nesreča;
- Najostreje obsojamo divje postopanje Anutov in kličemo: Dol z njimi!
- Z gnusom m zaničevanjem ugotavljamo, da so Anuti nekulturen narod, nevreden pozornosti svojih prosvetljenih sosedov.«
Ta resolucija je bila v načelu soglasno sprejeta, po burni debati v posameznostih pa je bilo sprejeto se to, da se pri drugi točki doda pri »divje« še besedica »in odvratno«.
Nato so pooblastili upravo, da v imenu zborovanja podpiše resolucijo in zborovanje se je v najlepšem redu razšlo.
Na ulici spet hrup in vik in množica ljudi, ki so se vračali z mnogih rodoljubnih zborov.
Na vseh obrazih je bil razlit zdaj duševni mir, kakor tedaj, ko občuti človek zadovoljstvo, da je opravil težko, a plemenito in vzvišeno dolžnost.
Na mnogih krajih sem slišal pogovor takele vrste:
»Pa vendar ne bi bilo treba tako ostro,« dokazuje nekdo.
»Kaj bi ne bilo treba! Prav je tako. A ti, kako bi rad ti? S takimi zvermi je treba biti grob in oster,« se razvnema drugi.
»Vem to, a prosim te, to ni taktno!« povzame spet prvi.
»Kakšno taktnost pa bi rad z njima? Da se ne bi zamerili takim uglednim ljudem, kali? Tako je treba z njimi, da vztrepetajo, ko bodo brali«, reče spet oni drugi in glas se mu kar trese od togote.
»A mi moramo biti kot prosvetljen narod vzvišeni nad njimi; razen tega je treba biti previden, da se ne zamerimo sosedni deželi«, razlaga oni miroljubni in taktni meščan.
Še istega dne zvečer so se lahko brale v listih številne resolucije, ki so bile ta dan sprejete na rodoljubnih zborovanjih. Nihče ni zamudil, da ne bi pohitel deželi na pomoč. Časniki so prepolni: resolucija profesorjev ob priliki nesrečnih dogodkov na jugu Stradije, resolucija mladine, resolucija učiteljev, resolucija oficirjev, resolucija delavcev, trgovcev, zdravnikov, pisarjev. Skratka, nihče ni izostal. Vse resolucije so bile prežete z istim duhom, vse ostre in odločne, v vseh isti »globoko pretreseni«, »najostreje obsojamo« in tako dalje.
Zvečer je bila v mestu spet veselica, nato pa so rodoljubni in pogumni sinovi srečne stradijske dežele mirno, tiho in pokojno zaspali.
Prihodnji dan so prišle vesti iz ostalih krajev Stradije. Niti enega mesta ni bilo, kjer ne bi bala sprejeta ostra resolucija ob priliki »zadnjih nesrečnih dogodkov«, kakor so Stradijci to imenovali.
In samo po sebi se razume, da je bil za te velike usluge domovini vsak državljan nagrajen, ta z manjšimi in ta z višjimi odlikovanji za državljansko hrabrost in vrline.
Tudi mene je navdušil ta bujni narod, poln državljanske zavesti in požrtvovalnosti za splošno stvar, in iz prsi se mi je izvil vzklik:
»Nikdar ne boš propadla, Stradija, pa če propadejo vsi drugi narodi!«
»Ha, ha, ha, ha!« mi je v tem trenutku spet kakor zazvonil v ušesih oni satanski porogljivi smeh hudobnega duha te srečne in blažene dežele.
Nehote sem zavzdihnil.
Naše zadeve (2/2)
Zbrali so se meščani, bogati in revni, ugledni in neznatni.
Eden najuglednejših sklicateljev zborovanja je pričel shod z naslednjimi besedami:
»Gospoda, vsem vam je znana nesreča, ki je zadela toliko krajev našega naroda. Ni vam treba govoriti o tem, kako velikansko izgubo je utrpela naša zemlja, ker vsi dobro vemo to, vsi občutimo to izgubo, ki se ne da nadomestiti: to je rana, ki jo bo težko ozdraviti. Toda, gospoda, če se ta velika izguba že ne more nadomestiti, se lahko škoda porazdeli, ker jo bomo vsi skupaj laže prenesli kakor pa posamezniki: lahko je otreti, gospoda, marsikatero solzo, ublažiti težko bridkost in stisko mnogih družin. Premislili smo vse, kako bi izkazali najbolje, najhitreje in čim največ pomoči tem ubogim družinam. Po mojem mnenju nas vodi vse tukaj zbrane brez razlike naših poklicev in političnih prepričanj eno samo skupno čustvo, ki nam ga narekuje naše srbsko srce — čustvo vzvišene Kristusove morale: »Pomagaj svojemu bližnjemu, kakor samemu sebi…«
Ob koncu govora je omenil, kako je treba po ustaljenem redu izvoliti najprej predsednika, ki naj vodi zborovanje in zaprosil, da mu dovolijo, da sam izbere kandidate, ali pa da meščani kandidirajo koga iz svoje srede.
Nastal je vrišč.
»Naj kar sam kandidira!« so zavpili nekateri.
»Mi bomo izbirali kandidate!« so zavpili drugi in že se je začela množica deliti v skupinice.
»Bodite vi predsednik, kaj bi tu izgubljali čas!« so zavpili tretji.
Mnenja so se križala, glasovi so postajali čedalje glasnejši in glasnejši in nazadnje se ni dalo iz vseobčega vrišča ničesar razbrati. Tisti govornik, ki je pričel zborovanje, udarja ob zvonec, prosi, da se pomirijo, iz občinstva se dvigajo roke, vrešče glasovi: »Prosim za besedo!« Vsevprek se vlečejo za suknje, dokazujejo z rokami drug drugemu, nekateri pa so se razjezili in odšli.
»Sedite, glaaasuuujmo!« se je zadrl nekdo, ki se je vzpel malo više, si položil roke na obe strani ust in s tako silo zavpil, da so mu nabreknile žile na vratu.
In res so vsi posedli. Predsednik (tisti začasni) je imel že kalne oči in je bil sključen od utrujenosti, pa je s težavo, samo z zamolklim glasom spregovoril:
»Prosim, gospoda, stavljeni so bili trije predlogi; glasovali bomo o vsakem posebej!«
»Ne tako,« se je spet dvignil prvi in zavpil. »Kdor je za sedanjega predsednika, naj obsedi, kdor pa je proti, naj vstane.«
Večina je obsedela in tako je ostal predsednik ta, ki je pričel zborovanje.
»Gospoda, odlikovali ste me z redko častjo in potrudil se bom…« Tako je začel daljši govor, v katerem se je zahvalil zboru za izvolitev, na koncu pa je pristavil, da je treba izvoliti še podpredsednika in dva tajnika, ki bosta vodila zapisnik«.
»Predlagajte vi!« so zavpili nekateri.
»Za podpredsednika Toma Tomića« so zavpili drugi.
»Toma nočemo!« so zavpili tretji.
Četrti so predlagali tajnike.
Nekdo pa je spet dvignil krik proti temu predlogu.
Malo po malem je spet nastala zmešnjava, hrup, nesporazum.
»Z vstajanjem in sedenjem!« se ie spet zadrl tisti s stola.
Odločili so, naj predlaga predsednik in ta je seveda predlagal kot najprimernejšega tistega, ki se je dvigal in vzpenjal na svojem stolu.
Tako so do večera izvolili podpredsednika in dva tajnika.
Ti so se, kakor je to v redu, zahvalili sestanku za izvolitev in zasedli svoja mesta.
»Ker so izčrpane vse točke današnjega dnevnega reda, izjavljam, da je zborovanje zaključeno…«
Predsednik je hotel se nekaj reči, vendar pa mu je trušč, ki se je dvignil kakor na komando, presekal besedo. Z vseh strani se je zaslišalo:
»Kaj je s predlogi posameznih članov?«
»To zborovanje ni bilo sklicano, da bi izvolilo samo predsednika!«
»Ne maramo ga!«
»Daj mi besedo!«
»Beseedooo!« je zavreščal nekdo, ki je stopal na mizo, se vzpel na prste, stisnil pesti, si razmršil lase, pot mu je kar curkoma lil z lica, stegnil vrat, da so se mu napele žile na vratu.
Podpredsednik je odrinil predsednika in tudi sam stopil na stol ter se zadrl:
»Na vrsti so še predlogi posameznih članov.«
Množica se je pomirila. Oni je skočil z mize, tudi podpredsednik se je skobacal s stola.
»Naj se oglasi, kdor hoče govoriti!«
Vsi so se obrnili proti onemu, ki je s tako silo zahteval besedo z mize. Ta si je popravil ovratnik, začel mencati, iztegnil vrat, požrl z velikim naporom slino vase, zamižal in stisnil skozi zobe:
»Hotel sem govoriti za predloge.«
»Pa predlagaj, brate!« je nervozno zavreščal podpredsednik. »Za zdaj nimam nikakega predloga!…«
Vstal je nekdo iz kota, dostojanstveno stopal malo naprej, se z levico oprl na stol in z važnim, nekako kislim obrazom dvignil desnico za besedo.
»Besedo ima Sima Simić.«
Sima se je odkašljal, pogoltnil tudi on slino vase, pogledal okrog sebe in tiho začel:
»Kakor vidim, gospoda, med nami ne more biti sporazuma, pa tudi ne bratovskega dogovora…«
Nastala je tišina.
»Razložite, kaj ste hoteli reči s tem!« je zavpil podpredsednik.
»Prosim vas, da mi ne segate v besedo…«
»Poslušajmo ga!«
»Nočemoo!«
Govornik je prekrižal roke in stal kakor kip sredi spopada in trušča, ki se je mahoma dvignil.
Vrišč se je polegel.
»Ponovno opozarjam, gospoda, da tukaj ne more biti nikakega skupnega dela. (Glas mu je postajal čedalje močnejši.) Videti je, da so hoteli sklicatelji samo paradirati, ni pa jim…«
»Prepovedujem mu dalje govoriti!« je zagrmel podpredsednik.
»Poslušajmo ga!«
»Tako je!«
»Dol z njim!«
»Vrzite ga ven!«
Glasovi so se križali, roke pomešale, nastalo je prepiranje, zmerjanje, ze so začeli s palicami groziti drug drugemu. Podpredsednik je bil že hripav in zvonec polomljen, tisti z mize pa je spet jel vreščati: »Besedo!«
Govornik je stal hladen kakor stena s prekrižanimi rokami in molče čakal rezultata tega strahovitega hrušča.
Ker je bilo že pozno v noč, svaja pa vse večja in večja, ker so prešli na razčiščavanje starih razprtij in na osebne zadeve, se je razglasilo, da je zborovanje prekinjeno. Sicer pa tega sploh nihče članov slišal ni, marveč so samo podpredsednik, predsednik in tajniki zapustili svoja mesta.
Nekateri so krenili proti domu in se prepirali na cesti, drugi so že odšli in se znova vrnili, da so povedali še katero tistim, s katerimi so se prepirali. Neka skupinica je ostala preko polnoči. Ti so se na neki način pobotali in se vdali krokanju. Pili so in se do jutra dvakrat, trikrat spričkali, se dvakrat, trikrat pobotali, nato pa se tudi ti razšli.
Naslednji dan pa je nastalo šušljanje, tekanje, agitiranje. Zdaj so vpletli v to tudi politiko, pa osebna vprašanja, pa kljubovalnost, pa vse mogoče na svetu in tega seve ni bilo mogoče tako zlahka razmetati. Neki listi so napadli Tomo Tomića in sklicatelje, češ da so hoteli »tudi ob tej priliki po svoji stari navadi zborovanju nekaj podtakniti,« ter dodali: »Na ta sramotni dogodek se o priliki se povrnemo, do povemo kaj več, za danes to po svoji časnikarski dolžnosti samo beležimo.«
Drugi lista pa so spet poročali, kako je »priznani rodoljub in ugledni meščan Toma Tomić s še nekaterimi odličnimi someščani naše dežele sklical zborovanje rodoljubov, da bi se domenili, kako bodo pomagali prizadetim poplavljencem. G. Toma je razložil trpljenje prebivalcev v opustošenih krajih v svojem kratkem in jasnem govoru tako točno, da ga bomo prinesli v naslednji številki našim bralcem v celoti… Toda to plemenito delo so motili znani rogovileži, katerim je načeloval zloglasni Sima Simić«… itd.
Tako v listih kakor tudi ustno in v drugih nočnih pogovorih se je zadeva vse bolj in bolj zapletala, v listih pa so začela izhajati razna »Poslana«, polna blatenja.
V teku petnajstih dni je bilo sklicanih nekaj zborovanj, in drugo je bilo burnejše od drugega. Pravijo, da je nekoč prišlo celo do pretepa.
Nazadnje je zmagala skupina, ki jo je vodil Sima Simić, Toma in njegovi pa so se umaknili in pričeli blatiti po časnikih.
Sima Simić je sklical shod. Zbralo se je več ljudstva kakor kdaj koli.
Seveda spet ni šlo brez debate. Spet volitve odbora, ožje volitve, »vstajanje in sedenje«, »oddaljevanje od predmeta«, »izvolitev trojice, ki naj overi zapisnike«, osebna razračunavanja, polurni odmor. (Med odmorom je bilo najhujše pričkanje.) »Naj se odloči!« »Treba je še govoriti?« »To vprašanje se ne da rešiti na vrat na nos!« »Ste se domenili?« »Ste obveščeni?« »Preložimo shod na jutri!« Glasovali so tudi o tem in zborovanje se je spet razšlo s truščem.
Naslednji dan spet shod. Branje zapisnika. »Ima kdo kaj pripomniti?« »Prosim za besedo!« — »Na dnevni reeed!!!«
Padel je predlog, da ustanove »Društvo za pomoč po poplavi prizadetim«.
»Jaz mislim,« je povzel nekdo besedo, »da se ne smemo omejavati samo na povodenj, marveč sploh na vse, ki trpe pomanjkanje.«
Prvi je branil svoj predlog, drugi govornik pa ga je spodobijal. Tako sta prebesedovala celo uro.
»Saj je pojasnjeno, sklepajmo!…«
»Prosim za besedo!«
»Ni več mogoče govoriti!…«
»Nov predlog imam!«
»Najprej moramo rešiti prvega!«
»Priglasilo se je še deset govornikov, da bi govorili o tej zadevi. Jih žele zborovalci poslušati?«
»Avvv!… Nočemo!… Hočemo!… Odložimo zbor!… Dajte na glasovanje!«
Tako so živo delali iz dneva v dan. O vsakem vprašanju so temeljito premišljevali in se dogovarjali. Izbrali so delegate, ki so imeli nalogo oditi k osebam na položajih in jih prositi za to in ono in izvoliti nato šesterico, ki naj bi izdelala »društvena pravila«. In pri tem je bilo za pretres vsake točke pravil posebej sklicanih po nekaj zborovanj. Potem je prišlo vabilo za vpis v članstvo; začasni odbor, to je, najprej volitve začasnega odbora, ki je imel nalogo sklicati v roku desetih dni zborovanje članov, ki morajo izvoliti stalno upravo.
Po številnih burnih zborovanjih je bila stalna uprava izvoljena, nato pa so prišle na vrsto volitve nadzornega in kontrolnega odbora ter volitve dveh preglednikov računov. Poleg tega so vnesli v pravila, da »ima nadzorni odbor pravico vsak čas sklicati občni zbor vseh članov društva«.
In nato se je moral upravni odbor konstituirati, to pa ne gre kakor bi trenil, v vsej naglici.
Bilo je opravljeno, društvo ustanovljeno, objavili so poziv za vpis v članstvo. Začel je prihajati denar, čakali so samo, da bi se vsota zaokrožila in da jo odpošljejo.
Kar je nekega dne posegel vmes kontrolni odbor, pregledal račune in našel, da so preveč izdali za pisarniške potrebščine. Jasno je, da so sklicali občni zbor. In tu so skušali vreči upravo, nove razprtije, nov trušč.
Spet dolgotrajni nočni dogovori, spet cela vrsta zborovanj.
V letu dni in malo več je bila eda vrsta zborov in dogovarjanj, vendar pa se vsota ni zaokrožila.
Nazadnje so tako ob čaši piva, bolj privatno, sprožili predlog:
»Daj, brate, pošljimo ta denar komur je treba, pa mirna Bosna. Kaj pa bi nam društvo in vse te bedarije… Daj mi čašo piva!… Razčistimo to zadevo!… Sama šušmarija pa vrišč in norčija, a ko bi človek vsaj vedel zakaj!«
»Prav imaš,« je dostavil drugi. »Glej, treba se bo nekega dne domeniti, ko se sestanemo.«
»Dobro, pa se nekega dne snidimo in se lepo domenimo o tem, da napravimo križ čez vse te marnje!« je dejal tretji.
»Meni jutri ne bo mogoče!« je rekel četrti.
»Saj ni treba jutri!… Nekega dne se snidemo, pa se bomo domenili, kdaj da se sestanemo. Določimo natančen dan, kdaj se vsi zberemo!« je rekel peti.
»Pa saj bi zdajle lahko. Vsi smo tu!« se je oglasil šesti.
»E, zdajle, to ne gre tako! Za to, brate, je treba posebnega sestanka, ne pa da bi delali kakor v največji sili.«
–
Minilo je precèj časa. Vsota se je zaokrožala, padali so odbori, volili se novi, agitirali so, naj se društvo razpusti, dogovarjali se, pričkali, botali, člani pa so se že utrudili, potihnili so in postali čisto brezbrižni za vse: ne plačujejo članarine, ne volijo, ne pregledujejo računov. Društvo za pomoč prizadetim sicer uradno ni razpuščeno niti se ni razšlo, vendar pa v bistvu ne obstoji, ga ni. Niti odbor sam se ne čuti več odbor, niti člani člane. Katerikrat se tako v prepiru sliši, kako kdo klikne:
»Ta naj pa kar neha dvigati hrušč, da ne bomo začeli malo pregledovati računov o tistem društvenem denarju!…«
S tem se je končalo.
Menda so že vsi pozabili na tisto povodenj. Kmetje onih krajev, kjer je bila povodenj, so si opomogli in škode malone ni bilo več čutiti. Saj so celo iz teh krajev začeli nekateri pošiljati svoje prispevke Društvu za pomoč po povodnji prizadetim in so pisali: »Ker vemo, kaj pomeni nesreča, če poplavi povodenj ves kraj in odnese vso setev, pošiljamo…« itd.
Nato pa so kar na lepem začeli iz notranjih delov pošiljati razni odbori društvu nabrani denar. To se je razvedelo tudi iz listov.
»Od kod zdaj vse to?« je zazijal predsednik upravnega odbora.
»Najbrže kaka nova povodenj!«
»Bog si ga vedi!«
»Menda niso znoreli, da pošiljajo še za ono povodenj pred štirimi leti, ko so jo že tamkajšnji ljudje sami pozabili in mnogi iz tistih krajev še sami pošiljajo svoje prispevke.«
Marsikomu se je zdela ta zadeva prava uganka, a stvar je kaj preprosta:
Srbi so to in njim je bilo treba dosti časa, da so se korenito domenili, kajti ni rečeno samo tako v prazen veter: »Domenek hišo zida!«
Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)
Радоје Домановић 