Tag Archive | državnik

Stradija (7/12)

(prejšnja stran)

Ko sem prišel na ulico, je bila spet vsa cesta prepolna ljudstva, ki je z oglušujočim vikom in krikom valovalo na vse strani.

»Kam pa hiti vsa ta množica ljudi? Kaj je spet zdaj?… Gotovo kakšna deputacija?« sem pomislil sam pri sebi, gledaje z začudenjem vso to nešteto pisano množico raznovrstnih ljudi. Pristopil sem k prvemu poleg sebe in ga vprašal:

»Kam pa beži vsa ta silna množica?«

Ta se je začutil globoko užaljenega zaradi mojega bedastega vprašanja; jezno in zaničljivo se je ozrl vame, se obrnil s hrbtom proti meni in odšel za množico.

Vprašam drugega, tretjega, a vsak me samo zaničljivo pogleda in ne odgovori. Nazadnje sem naletel na nekoga, ki sem ga spoznal ob priliki ustanavljanja nekega rodoljubnega lista (da se ne boste preveč čudili, v tej deželi ustanove vsak dan po nekaj novih listov), pa sem še njega vprašal:

»Kam pa hite vsi ti ljudje?« in sem že trepetal, da bom s tem znanim rodoljubom še slabše odrezal kakor z drugimi.

Tudi on me je zaničljivo premeril ter mi s pridušenim glasom, polnim srda in togote, odgovoril:

»Sramota!«

Postalo me je sram in komaj sem izjecljal:

»Oprostite, nisem vas nameraval žaliti, hotel sem samo vprašati…«

»No, lepo vprašanje! Kje pa živiš, ali te ni sram vpraševati stvari, ki jih že vsak pes pozna? Naša dežela trpi in vsi ji kot njeni vrli sinovi hitimo na pomoč, ti pa se čudiš in ne veš za tak važen dogodek!« je spregovoril moj znanec z glasom, ki mu je kar drhtel od rodoljubne bolesti.

Dolgo sem se opravičeval in se izgovarjal zaradi hudega pregreška, ki sem ga zagrešil tako nepremišljeno ter ga prosil odpuščanja.

Postal je boljše volje in mi povedal, da vdirajo Anuti, neko bojevito pleme, z juga v njihovo deželo in uganjajo tam najgrša nasilja.

»Danes je prispela vest,« je nadaljeval, »da so pobili snoči mnogo naših družin, požgali mnogo domov in zaplenili veliko živine.«

»To je strašno,« sem rekel in se kar stresel od groze. In prijelo me je, da bi zdirjal na jug in se v krvavem boju spoprijel z Anuti. Tako silno me je zabolelo trpljenje nedolžnih, mirnih državljanov zaradi njihovega barbarstva, da sem čisto pozabil, da sem star, betežen in onemogel in sem v tem trenutku začutil mladeniško moč v sebi.

»Smemo torej ostati gluhi za te pokolje in táko zverinsko ravnanje naših sosedov?«

»Nikakor ne!« sem navdušeno vzkliknil na njegove ognjevite besede, »pa tudi pred bogom bi bilo greh!«

»Zato pa hitimo na shod. Niti enega zavednega državljana ni, ki ne bi prišel na to zborovanje; samo da bo imel vsak poklic svoj sestanek na posebnem kraju.«

»Zakaj pa to?«

»The, zakaj?… Naša večna nesloga! Vendar pa bo vsako zborovanje sprejelo soglasno rodoljubno odločitev. Sicer pa, čim več, tem bolje, poglavitno pa je, da smo si v čustvih in mislih vsi složni, da dihamo z enim dihom, kadar gre za vprašanje naše mile domovine.«

In res, množica se je začela razhajati v razne skupine in hoditi v razne smeri: vsaka skupina hiti na svoje določeno mesto, kjer bo imela zborovanje.

Ker seveda nisem mogel iti na vsa zborovanja, sem se napotil tja, kamor so šli on in njegova skupina. Bili so to uradniki sodne, in policijske stroke.

Prišli smo v prostrano dvorano nekega hotela, v kateri so bili že pripravljeni sedeži in miza z zelenim prtom za sklicatelje zborovanja. Rodoljubni meščani so zasedli stole, sklicatelji pa so zavzeli svoja mesta za mizo.

»Bratje,« je pričel nekdo izmed sklicateljev, »znano vam je, zakaj smo se zbrali tukaj. Vse vas je privedlo semkaj plemenito čustvo in želje, da najdemo zdravilo in se postavimo po robu nesramnim vpadom anutskih čet v južne kraje našev mile domovino, da pomoremo nesrečnemu ljudstvu, ki trpi. Toda, kakor vam je znano, gospoda, je navada, da se izvolijo ob takih prilikah predvsem predsednik, podpredsednik in tajnik zborovanja.«

Po daljšem prerekanju so izbrali za predsednika tistega, ki je zborovanje začel, druge sklicatelje pa za ostale častne odbornike zborovanja.

Ko so se po utrjeni šegi in navadi častni odborniki zahvalili rodoljubnemu zboru na tej redki počastitvi, je predsednik udaril ob zvonec in izjavil, da se zborovanje prične.

»Želi kdo govorki?« je vprašal.

Oglasil se je nekdo iz prve vrste sedežev in povedal, da je navada, da se z zborovanja pošljejo pozdravi vladi in velikemu modremu državniku, ki bo vladarju samemu tolmačil izraze njihove zvestobe in vdanosti.

Zborovanje je sprejelo ta predlog in nemudoma so se pripravili pismeni pozdravi, ki so bili z odobravanjem sprejeti, le da so na nekaterih mestih po pravilih sintakse spremenili besedni red.

Začeli so se oglašati čedalje močnejši in močnejši govorniki.

Vsak govor je bil poln rodoljubja, poln boli in gneva proti Anutom. Vsak izmed govornikov se je strinjal s predlogom svojega predgovornika, da se brez odloga, ker je že zadeva sama po sebi tako nujna, že tu na tem zborovanju sprejme ostra resolucija, s katero se najenergičneje obsoja barbarsko ravnanje Anutov.

In so kar na mestu izbrali trojico, ki je dobro obvladovala jezik, da sestavi resolucijo v omenjenem smislu in da jo zaradi odobritve prebere zborovanju.

Še v istem trenutku se je oglasil nekdo z že gotovo resolucijo in prosil zborovanje, da jo sme prebrati in če se zbor strinja z njo, da jo sprejme.

Odobrili so mu in pričel je brati:

»Uradniki sodne in policijske stroke, zbrani na današnjem zborovanju, globoko pretreseni zaradi nezaslišanih dogodkov, ki se žal dan za dnem odigravajo v južnih krajih naše dežele, zaradi barbarskega vedenja anutskih čet, se čutijo prisiljene, da predlože naslednjo resolucijo:

  1. Globoko obžalujemo, da je naše ljudstvo v teh krajih doletelo tako gorje in taka nesreča;
  2. Najostreje obsojamo divje postopanje Anutov in kličemo: Dol z njimi!
  3. Z gnusom m zaničevanjem ugotavljamo, da so Anuti nekulturen narod, nevreden pozornosti svojih prosvetljenih sosedov.«

Ta resolucija je bila v načelu soglasno sprejeta, po burni debati v posameznostih pa je bilo sprejeto se to, da se pri drugi točki doda pri »divje« še besedica »in odvratno«.

Nato so pooblastili upravo, da v imenu zborovanja podpiše resolucijo in zborovanje se je v najlepšem redu razšlo.

Na ulici spet hrup in vik in množica ljudi, ki so se vračali z mnogih rodoljubnih zborov.

Na vseh obrazih je bil razlit zdaj duševni mir, kakor tedaj, ko občuti človek zadovoljstvo, da je opravil težko, a plemenito in vzvišeno dolžnost.

Na mnogih krajih sem slišal pogovor takele vrste:

»Pa vendar ne bi bilo treba tako ostro,« dokazuje nekdo.

»Kaj bi ne bilo treba! Prav je tako. A ti, kako bi rad ti? S takimi zvermi je treba biti grob in oster,« se razvnema drugi.

»Vem to, a prosim te, to ni taktno!« povzame spet prvi.

»Kakšno taktnost pa bi rad z njima? Da se ne bi zamerili takim uglednim ljudem, kali? Tako je treba z njimi, da vztrepetajo, ko bodo brali«, reče spet oni drugi in glas se mu kar trese od togote.

»A mi moramo biti kot prosvetljen narod vzvišeni nad njimi; razen tega je treba biti previden, da se ne zamerimo sosedni deželi«, razlaga oni miroljubni in taktni meščan.

Še istega dne zvečer so se lahko brale v listih številne resolucije, ki so bile ta dan sprejete na rodoljubnih zborovanjih. Nihče ni zamudil, da ne bi pohitel deželi na pomoč. Časniki so prepolni: resolucija profesorjev ob priliki nesrečnih dogodkov na jugu Stradije, resolucija mladine, resolucija učiteljev, resolucija oficirjev, resolucija delavcev, trgovcev, zdravnikov, pisarjev. Skratka, nihče ni izostal. Vse resolucije so bile prežete z istim duhom, vse ostre in odločne, v vseh isti »globoko pretreseni«, »najostreje obsojamo« in tako dalje.

Zvečer je bila v mestu spet veselica, nato pa so rodoljubni in pogumni sinovi srečne stradijske dežele mirno, tiho in pokojno zaspali.

Prihodnji dan so prišle vesti iz ostalih krajev Stradije. Niti enega mesta ni bilo, kjer ne bi bala sprejeta ostra resolucija ob priliki »zadnjih nesrečnih dogodkov«, kakor so Stradijci to imenovali.

In samo po sebi se razume, da je bil za te velike usluge domovini vsak državljan nagrajen, ta z manjšimi in ta z višjimi odlikovanji za državljansko hrabrost in vrline.

Tudi mene je navdušil ta bujni narod, poln državljanske zavesti in požrtvovalnosti za splošno stvar, in iz prsi se mi je izvil vzklik:

»Nikdar ne boš propadla, Stradija, pa če propadejo vsi drugi narodi!«

»Ha, ha, ha, ha!« mi je v tem trenutku spet kakor zazvonil v ušesih oni satanski porogljivi smeh hudobnega duha te srečne in blažene dežele.

Nehote sem zavzdihnil.

(naslednja stran)

Stradija (5/12)

(prejšnja stran)

Na cesti me preseneti nepregledna množica ljudstva, ki valovi v gručah z vseh strani in se zbira pred neko veliko hišo. Vsaka teh velikih gruč nosi svojo, zastavo, na kateri je zapisano ime kraja, iz katerega je ljudstvo te skupine, pod tem pa besede: »Za Stradijo žrtvujemo vse«, ali pa: »Stradija nam je dražja kakor svinje!«

Cesta je dobila posebno slovesno zunanjost, po hišah vise bele zastave z narodnim grbom v sredini, vse trgovine so zaprte in ves promet ustavljen.

»Kaj pa je to?« vprašam radovedno nekega gospoda na ulici.

»Slovesnost. Niste vedeli?«

»Nisem.«

»Saj pišejo v listih že tri dni o tem. Naš veliki državnik in diplomat, ki ima velike in silne zasluge za domovino, pa tudi odločilen vpliv na zunanjo in notranjo politiko naše dežele, je imel hud nahod, ki pa je bil z milostjo božjo in z iskrenim prizadevanjem zdravnikov specialistov srečno ozdravljen, in zdaj velikega in modrega državnika ne bo več motila bolezen, da ne bi posvetil vse svoje skrbi in vsega svojega prizadevanja v blagor in srečo te izmučene dežele in jo povedel v še boljšo prihodnost.«

Ljudstvo se je zbralo pred hišo velikega državnika v takšni množici, da od samih moških, žensk in otrok še v najhujši plohi niti kaplja ne bi mogla pasti na tla. Ljudje so stali razoglavi in v vsaki skupini je bil kateri, ki mu je molel iz žepa list z napisanim rodoljubnim govorom.

In na balkonu svoje hiše se je prikazal sivolasi državnik in gromoglasni živio je pretrgal ozračje in odjeknil po vsem mestu. Na vseh hišah naokoli so zažvenketala okna in na njih se je prikazalo mnogo glav. Ograje okrog hiš, strehe, vse je bilo polno radovednega ljudstva in celó iz strešnih lin so gledale vsaj po dve-tri glave.

Prenehali so vzkliki, nastala je smrtna tišina, medtem ko je iz množice trepetaje začivkal tenak glasek:

»Modri naš državnik!…«

»Živel! živel! živel!« so prevpili govornika burni in silni vzkliki, ko pa se je rodoljubna množica pomirila, je govornik nadaljeval:

»Ljudstvo mojega kraja se topi v solzah in se klečé zahvaljuje premilostnemu Stvarniku, ki je s svojo milostjo odvrnil veliko nesrečo od našega naroda in vrnil spet zdravje tebi, blagi naš državnik, da bi nam se dolgo živel v srečo našega naroda in v ponos nase dežele!« je zaključil govornik in tisoče grl je vzkliknilo:

»Živel!«

Modri državnik se je zahvalil govorniku za iskrene čestitke in opomnil, da bodo tudi v prihodnje vse njegove misli in vsa njegova čustva usmerjena v to, da bi se okrepila kultura, gospodarstvo in blaginja naše mile domovine.

Kajpak da so se po tem njegovem govoru ponovili nešteti: »Živel!«

Tako se je zvrstilo kakih deset govornikov iz raznih krajev domovine in po vsakem govoru je stari državnik odgovoril z rodoljubnim in jedrnatim govorom. Seveda je bilo vse to prepleteno s tistim navdušenim, gromoglasnim: »Živel!«

Dolgo je trajalo, da so se končali vsi ti obredi, ko pa je bilo končano, je po vseh ulicah zaigrala godba, ljudje pa so se sprehajali sem in tja ter s tem povečavali slovesnost.

Zvečer je bila iluminacija in ob plamenečih baklah, ki jih je nosila rodoljubna množica ljudstva, je godba spet trgala ozračje na ulicah tega srečnega mesta; visoko gori v temnem zraku pa so pokale rakete in zasijalo je ime velikega državnika, ki je bilo spleteno iz samih drobnih zvezdic, kakor se je zdelo.

Po vsem tem pa je pala globoka, tiha noč in rodoljubni meščani prekrasne dežele Stradije je so po izvršitvi svoje vzvišene državljanske dolžnosti utrujeni zaspali v sladkem snu, sanjajoč o srečni prihodnosti in veličini svoje mile domovine.

Razklan po teh čudnih vtisih nisem mogel vso noč zaspati in šele pred zoro me je oblečenega, z glavo naslonjeno na mizo, premagalo spanje; a kakor da mi je neki strašen, demoničen glas z zlobnim krohotom udarjal na uho:

»To je tvoja domovina!… Ha, ha, ha, ha!…«

Planil sem in prsi so mi zatrepetale od strašne slutnje, v ušesih pa je odmeval tisti zlobni:

»Ha, na, ha, ha!«

Naslednji dan so pisali o tej slovesnosti že vsi deželni časniki, posebno pa vladni list, v katerem je bilo razen tega na kupe telegramov iz vseh krajev Stradije, v katerih so ljudje z neštevilnimi podpisi obžalovali, da niso mogli priti in osebno izkazati svojega veselja nad srečnim okrevanjem velikega državnika.

Razen tega. je postal glavni državnikov zdravnik mahoma slaven človek. V vseh listih si lahko bral, da bodo zavedni meščani tega in tega mesta, tega in tega okraja ali kraja, ceneč zasluge zdravnika Mirona (tako se je pisal), kupili tako in tako dragoceno darilo. V nekem listu je stalo:

»Zvedeli smo, da pripravlja tudi mesto Kradija po zgledu drugih mest dragoceno darilo zdravniku Mironu. To bo majhen srebrn Eskulapov kipec, ki bo držal v rokah prav tak srebrn pisalni pribor, okrog katerega se prepletata dve pozlačeni kači z diamanti namesto oči in držita v ustih sveče. Na Eskulapovih prsih bodo zlato vrezane besede: ,Meščani mesta Kradije zdravniku Mironu v znamenje večne hvaležnosti za zasluge do Domovine’.«

Listi so bili prepolni takih vesti. Vsepovsod po deželi so se pripravljala dragocena darila za zdravnika in z brzojavkami se je izražala hvaležnost temu srečnemu doktorju. Neko mesto je bilo celo tako navdušeno, da je pričelo zidati veličastno vilo, na kateri bo vzidana hudo velika marmorna plošča, na tej plošči pa se bo izrazila hvaležnost ljudstva.

In samo po sebi se razume, da so pri priči izdelali in razmnožili sliko, ki je predstavljala, kako se veliki državnik rokuje in zahvaljuje zdravniku za iskreno prizadevanje. Pod njo pa besedilo:

»Hvala ti, vdani Miron, odvrnil si od mene bolezen, ki mi je branila, da bi se ves posvetil skrbi za srečo svoje drage domovine!«

»Opravil sem samo svojo sveto dolžnost do domovine!«

Vrh njunih glav pa je plaval v oblaku golob in nosil v kljunu trak, na katerem so bile besede:

»Milostljivi Stvarnik odvrača vse zlo od Stradije, ki mu je mila in draga.«

Nad golobom je bil debelo tiskan naslov: »V spomin na dan srečnega okrevanja velikega državnika Simona« (mislim da se je tako pisal, če se dobro spominjam).

Po vseh ulicah in hotelih so nosili dečki te slike in na ves glas vpili:

»Nove slike! Državnik Simon in zdravnik Miron!…«

Ko sem prebral nekaj listov (skoraj v vsakem je bil obširen življenjepis slavnega in rodoljubnega zdravnika), sem se odločil, da pojdem k gospodu ministru za deželno gospodarstvo.

Minister narodnega gospodarstva, starejši, majhen, suhljat možiček, že osivel, z naočniki na nosu, me je sprejel ljubezniveje, kakor bi mogel pričakovati. Posadil me je zraven svoje mize, sam pa je sedel na stol na svoje mesto. Miza je bila do vrha polna nekih starih knjig z orumenelimi listi in oguljenimi platnicami.

»Brez odlašanja se vam bom pohvalil. Ne morete si misliti, kako zadovoljen sem! Kaj, mislite, sem našel?«

»Kak način, s katerim boste izpopolnili gospodarstvo v deželi.«

»O, ne! Kakšno gospodarstvo neki! Naše gospodarstvo je s svojimi dobrimi zakoni kar popolno. Nanj sploh ni treba več misliti.«

Obmolknil sem ne vedoč, kaj bi mu dejal, dokler mi ni sam z dobrodušnim blaženim nasmehom dejal in pokazal na neke stare bukvice:

»Kaj mislite, kakšna knjiga je to?«

Naredil sem se, kakor da se spominjam, dokler mi ni spet dejal s tistim blaženim nasmehom:

»Homerjeva Ilijada!… Ampak sila, sila… redka izdaja!…« je spregovoril in osladil pri tem vsako besedico ter me zvedavo gledal, kako me bo to presenetilo.

In zares šem bil presenečen, samo iz drugih razlogov; toda naredil sem se, kakor da me prav ta redkost navdaja z občudovanjem.

»Saj to je krasno,« sem rekel.

»A če vam še povem, da te izdaje sploh ni več!…«

»To je res čudovito!« sem kliknil kakor ves navdušen in pričel ogledovati knjigo ter se delal globoko ganjenega in zainterisiranega na tej redkosti.

Komaj se mi je posrečilo odvrniti z raznovrstnim povpraševanjem pogovor od tega njegovega Homerja, o katerem še živ dan niti besedice nisem slišal.

»Gospod minister, dovoljujem si vas vprašati o teh vaših vrlih gospodarskih zakonih!« sem rekel.

»Ti zakoni so, lahko bi dejal, klasični. Nobena druga dežela, verjemite mi, ne porabi za dvig gospodarstva tolikanj kakor naša.«

»Tako je tudi potrebno,« sem rekel, »saj to je najvažnejši temelj za napredek vsake dežele.«

»To sem imel, kajpak, tudi sam v mislih, ko se mi je posrečilo, da so bili sprejeti čim boljši zakoni in da se je odobril čim večji proračun za dvig gospodarstva in industrije v deželi.«

»Koliko znaša proračun, če smem vprašati, gospod minister?«

»Lansko leto, ko je bil drug režim, je bil proračun manjši, meni pa se je z velikim trudom in prizadevanjem posrečilo, da se je vstavilo v budžet pet milijonov dinarjev.«

»To je za vašo deželo dovolj!«

»Dovolj… Vrh tega, glejte, vsebuje zakon določilo: ,Žito in sploh posevki morajo dobro uspevati in jih mora biti čim več.’«

»To je prikladen zakon,« sem rekel.

Minister se je zadovoljno nasmehnil in nadaljeval:

»Močno se mi je razrastlo uradništvo v moji stroki, tako da ima vsaka vas svoj gospodarski urad s petimi uradniki, od katerih je najstarejši upravnik ekonomije in gospodarstva te in te vasi. Vrh tega je v vsakem okrajnem mestu okrajni ekonom z velikim številom uradništva, nad vsemi pa so pokrajinski ekonomi in teh je dvajset, na kolikor pokrajin je razdeljena naša dežela. Vsak izmed pokrajinskih ekonomov ima s svojim uradništvom celotno nadzorstvo ter nadzoruje vse ostalo uradništvo, ali izpolnjuje svojo dolžnost in pa da vpliva na okrepitev gospodarstva v vsej pokrajini. Preko njega si dopisuje ministrstvo (ki ima dvajset oddelkov in vsak oddelek po enega šefa z velikim številom uradništva) z vso pokrajino. Vsak oddelčni šef v ministrstvu si dopisuje s posameznim pokrajinskim ekonomom, in ti obveščajo potem o vsem ministra preko njegovih osebnih tajnikov.«

»Potemtakem je to velikanska administracija?« sem pripomnil.

»Zelo velika. Naše ministrstvo ima med vsemi največ številk. Uradniki po ves dan ne utegnejo dvigniti glave od aktov.«

Po krajšem molčanju je minister nadaljeval:

»Ob vsem tem sem ukrenil še to, da ima vsaka vas svojo dobro urejeno čitalnico, ki mora biti oskrbljena z dobrimi knjigami o kmetijstvu, gozdarstvu, živinoreji, čebelarstvu in vseh vrstah gospodarstva.«

»Kmetje gotovo radi bero?«

»To je obvezno, kakor vojna služba. Dve uri dopoldne in dve uri popoldne mora vsak delovni kmet prebiti v bralnici, kjer bere (ali pa mu bero, če ni pismen), razen tega pa mu uradniki predavajo o sodobnem racionalnem obdelovanju zemlje.«

»A kdaj potem delajo na polju?« sem vprašal.

»E, vidite, kako je. Spočetka je res videti tako. To je počasen način, ki se kaže na prvi mah neprikladen, a se bo šele pozneje opazil blagodejni vpliv te velike reforme. Pa mojem globokem prepričanju je poglavitno, da se najprej teorija dobro utrdi, pozneje bo šlo zlahka, in tedaj se bo videlo, da bo ves ta čas, porabljen s teoretičnim gospodarskim učenjem, stokratno povrnjen. Kajti, treba je imeti, dragi gospod, trden temelj, zdravo osnovo in nanjo zidati stavbo!« je končal minister in si od razburjenosti obrisal pot s čela.

»Popolnoma odobravam vaše genialne poglede na gospodarstvo,« sem rekel vzhičeno.

»In tako sem kar lepo razdelil pet milijonov dinarjev: dva milijona za uradnike, en milijon honorarja piscem gospodarskih učbenikov, en milijon za ustanavljanje knjižnic in en milijon za dnevnice uradništvu. To je ravno pet.«

»Krasno ste napravili!… Veliko izdajate za knjižnice.«

»E, vidite, izdal sem te dni razpis, naj se kupujejo razen gospodarskih knjig tudi učbeniki za grški in latinski jezik, da se kmetje po opravljenem poljskem delu lahko poplemenitijo z učenjem klasičnih jezikov. Vsaka čitalnica ima Homerja, Tacita, Paterkula in cel kup drugih lepih del iz klasične literature.«

»Krasota!« sem kliknil z razprostrtimi rokami ter pri priči vstal, se poslovil od gospoda ministra in šel, ker mi je v glavi kar bučalo od te velikanske reforme, ki je nisem mogel doumeti.

(naslednja stran)