Tag Archive | odločitev

Stradija (9/12)

(prejšnja stran)

V prosvetnem ministrstvu sede sami preizkušeni učenjaki. Tu šele teče delo korenito in smotrno. Tudi najmanjši akt se po petnajst pa tudi po dvajset dni izpopolnjuje samo v stilističnem pogledu in samo po sebi se razume, da so tu še jezikoslovne malenkosti, vsakovrstni skloni s predlogi in brez predlogov.

Ogledal sem si nekaj aktov.

Neki ravnatelj na primer piše:

»Gospodu ministru prosvete!«

»Učno osobje te gimnazije že šest mesecev ni prejelo plače in je zašlo v take materialne stiske, da niti kruha nima. Tega ni mogoče več dovoljevati, ker se bo s tem ubil ugled učnega osobja, pa tudi ugled pouka samega.

Vljudno prosim gospoda ministra, da izvoli čim prej pri gospodu Finančnem ministru izposlovati nujno odločitev, da se nam vsaj za tri mesece izplačajo prejemki.«

Na hrbtu prepognjenega akta stoji:

»Prosvetno ministrstvo

PN 5860

I—II—891.

Direktor …ske gimnazije prosi, da se tamkajšnji gimnaziji nakažejo prejemki za tri mesece.«

Pod tem je poročilo z drugim rokopisom:

»Slog je nepravilen. Stava besedi ne odgovarja sintaktičnim pravilom. Uporabljajo se tuje besede dovoljevati in nujno.« (Te besede so podčrtane v aktu z rdečim svinčnikom.)

Pod tem je z ministrovo roko napisano (rokopis grd, nečitljiv, kakor ga dobi po navadi nemudoma vsakdo, kdor postane minister): »Prosvetnemu svetu v mišljenje.«

Pod tem stoji spet nov rokopis:

2—III—891.

»Glavnemu prosvetnemu svetu.« (Pravzaprav je bil to edini Prosvetni svet, a človek bi mislil, da jih je najmanj še kakih trideset stranskih.)

»V prilogi pod … se pošilja akt direktorja …ske gimnazije, da prouči v njem slovnične oblike, sintaktične in stilistične posebnosti in da se hkrati z mnenjem Sveta čim prej vrne Ministrstvu prosvete v nadaljnje poslovanje.

Po naredbi Ministra«

(Podpis).

Ker je bila zadeva nujna, ni preteklo niti petnajst dni, da se je Glavni prosvetni svet sešel na svoji seji. Med ostalimi predmeti je prišel na vrsto tudi ta in svet je odločil, da se zadeva izroči dvema strokovnjakoma v oceno. Določili so dva in zabeležili ta sklep v zapisnik in dolžnost delovodje je bila izvršiti ga.

Nato slede pisma strokovnjakoma:

»Gospod,

V smislu dopisa gospoda Ministra prosvete PN 5860 od 2. III. tega leta in na podlagi sklepa XV. seje Glavnega prosvetnega sveta z dne 17. III. istega leta SŠT. 2 mi je čast prositi Vas, da proučite akt direktorja …ske gimnazije v slovničnem, sintaktičnem in stilističnem pogledu in da predložite o tem Svetu v najkrajšem času izčrpen referat.

Sprejmite, gospod, tudi ob tej priliki zagotovilo mojega odličnega spoštovanja.

Predsednik

Gl. prosvetnega sveta«

(Podpis).

Pismo enake vsebine je bilo poslano tudi drugemu refe-rentu.

Šele po dveh mesecih je prispel Prosvetnemu svetu o direktorjevem aktu izčrpen referat, ki sta ga oba strokovnjaka skupno izdelala. Referat se začenja takole:

»Glavnemu prosvetnemu svetu.«

Pregledala in proučila sva akt direktorja …ske gimnazije in čast nama je predložiti Svetu svoje naslednje mnenje:

»Vse v naravi je podvrženo zakonu postopnega razvoja in izpopolnjevanja. Kakor je bil od prvobitne monere s postopnim razvojem in izpopolnjevanjem v dolgi vrsti stoletij dosežen najbolj zapleteni organizem človeškega telesa, prav tako se je razvijal jezik od neartikuliranih živalskih glasov, dokler ni dosegel v dolgi vrsti stoletij visoko popolnost današnjih modernih jezikov.

»Da bi stvar čim bolje in čim pregledneje izvedla, se bova poslužila naslednje zapovrstnosti:

I. Splošni del

  1. Govor in njegov nastanek.
  2. Poreklo današnjih jezikov.
  3. Skupni koreni (sanskrt).
  4. Delitev jezika na poglavitne skupine.
  5. Poglavje iz primerjalne filologije.
  6. Zgodovina znanosti o jeziku.
  7. Razvoj znanosti o jeziku sploh.

II. Naš jezik in zakoni njegovega razvoja

  1. Stara domovina (zgodovina).
  2. Sorodni jeziki.
  3. Skupne lastnosti in razlike v našemu jeziku sorodnih, bratskih jezikih.
  4. Narečja skupnega jezika v stari domovini se razvijajo v posebne jezike.
  5. Narečja našega jezika.

III. Direktorjev akt

  1. Izvor in zgodovina akta.
  2. Posebnosti jezika v njem v primeri s posebnostmi starega stradijskega jezika v starih ukazih.«

In tako dalje. Kdo bi si pač mogel obdržati v spominu vse to! se pravi, tudi če smo si. to dobro ohranili v spominu.

Nato sledi strokovna obdelava vsakega dela vsake točke po gornjem vrstnem redu in po mnogo, zelo mnogo popisanih polah pride beseda dovoliti na vrsto. Dalje se glasi:

»Dovoliti, im. gl. sanskr. dharh duhorh, skakati, skakljati, tekati, (V knj. III. s. 15, 114, 118 b. N. S.** m.) = pl: donti, r. duti, gr. εμαυριζω), 1. canto, cantare, provoco, provocere (sic) k. 3 X b, zvati, zvoniti, zvok, zver (V. Razsrdi se tiger zver srdita. Dž. L. P. 18; = Skoči srna izza grma = voliti z »do«: dovoliti (N. 16. V. 3. S. N. O. 4. Dž. D. 18, 5 knj. III. Vidi primer: »Sedemnajst ran je na junaku«).«

»Po vsem tem sodimo, da beseda »dovoliti« ni naša in da se mora zavreči kot za naš narod škodljiva.«

Na enak način je pojasnjena tudi beseda nujno, prišla sta do istega zaključka.

Nato sta prešla na besedno zaporedje sploh in posebej na besedni red v direktorjevem aktu in napravila tu svoje strokovne pripombe.

Nazadnje »Slog in stilistične posebnosti v aktu« in zaključek z obširnim, nekaj pol obsegajočim tekstom: »Primerjava jezika in stila в direktorjevem aktu in stila v Homerjevi »Iliadi«. (Tu sta našla, da je Homerjev slog veliko boljši.)

»Po vsem tem, — pravita, — sva mnenja naj se ta akt vrne direktorju …ske gimnazije, da ga v smislu najinih pripomb vestno popravi in nato se lahko po tem aktu posluje, kar je potrebno.«

Čez mesec dni se je Svet sešel in razpravljal o poročilu, nato pa sprejel sklep, da se akt direktorju vrne, da ga v smislu pripomb obeh strokovnjakov popravi in na novo pošlje Ministrstvu na nadaljnje poslovanje. Gospodoma poročevalcema se določi vsakemu po 250 dinarjev honorarja za poročila. Honorar naj se izplača iz fonda za pokojnine vdovam uradnikov prosvetne stroke ali pa iz proračuna, ki je določen za služiteljske plače.

To mnenje je Svet spoštljivo dostavil g. ministru v nadaljnje poslovanje.

In akt so potem iz ministrstva (hkrati z referatom v prilogi pod ./.) vrnili direktorju, da ga popravi v smislu pripomb in popravkov obeh strokovnjakov…

Tako razpravljajo tu korenito in strokovno o vseh stvareh in si pol leta dopisujejo, dokler ni v aktu popravljena tudi najmanjša slovnična napaka in se v zadevi predmeta šele nato lotijo nadaljnjega dela. Zaradi številnega dopisovanja naraste na ta način iz najmanjšega akta tak akt, da ga človek komaj na hrbtu nosi.

Vsi uradniki v ministrstvu pišejo, kot se samo po sebi razume, ker so književniki, seveda knjige; samo gospod minister ne piše nič. Njemu se nisem smel prikazati, ker so me vsi prepričevali, naj rajši ne tvegam take predrznosti, če mi je draga glava na vratu. Gospod minister, so mi pravili, se po ves dan uri v gimnastiki, je silno jeznorit človek in se rad bije.

Pripovedujejo, da se je nekega dne stepel s cerkvenim poglavarjem samim. Tudi cerkveni poglavar je dober telovadec in strasten jahač, pri tem pa jeznorit človek in se prav tako rad pretepa. Nekega duhovna je v hramu božjem iz neznanih vzrokov udaril s palico po glavi. Svojo jeznorito naravo je dobil ta, kakor splošno mislijo, iz prebiranja mnogih svetih knjig, zato opravičujejo te njegove izpade in mu jih vobče nikdo ne zameri. Prvi njegov spopad z ministrom je bil zavoljo neke jezdne tekme, a so pri priči prišla na vrsto še mnoga druga prosvetna in nabožna vprašanja, o katerih je odvisna pravilna vzgoja mladine. Na primer: verski poglavar je zahteval, da za vsako ceno pride v šolske verske učbenike tudi posebno poglavje o gojenju žrebcev, minister pa je zahteval, da pride namesto tega v učbenik članek o plavanju. V teh važnih vprašanjih ni maral nobeden popustiti in zadeva je tako po malem prišla tako daleč, da drug drugega nista mogla videti. Želeč čim bolj razsrditi svojega nasprotnika, je odredil minister, da celo v šolski zoologiji ne smejo predavati o konjih in da namesto te zoprne živali, kadar pride pri predavanju na vrsto, predavajo rajši o plavanju v mrzli vodi.

Pa to so že malenkostnejse stvari, da spremene kakšno mesto v učbeniku, saj se učbeniki sami in še celotni učni programi menjajo vsak drugi dan.

Ni ga človeka, ki službuje v prosvetni stroki, da ne bi pisal šolskih učbenikov; razen tega pripravlja vsakdo kakšno koristno knjigo kot nagrado za učence in za berilo dobrim otrokom.

Učbeniki, pravzaprav njih pisci, kar čakajo na vrstni red. Marsikateremu je treba materialno pomagati in temu primerno odkupujejo tudi učbenike ali pa jih priporočajo šolam kot obvezne za pouk. Minister ustreže tu v prvi vrsti svojim ožjim prijateljem in sorodnikom. Komaj pa je kak učbenik sprejet in si ga učenci nabavijo, prinese ze naslednji dan kak ožji prijatelj ministru drug učbenik, in kot se pač razume, je treba tudi njemu napraviti uslugo. Še isti dan se razglasi:

»Ker se je pokazal učbenik (za ta in ta predmet tega in tega avtorja) zaradi svoje dolge porabe zelo neprikladen, se v interesu pouka dosedanji učbenik izloči iz porabe in se odreja učbenik … (piščevo ime sem pozabil).«

Hotel sem obiskati pravosodnega ministra, pa ga ni bilo v deželi. Bil je ta čas na dopustu. Odšel je v inozemstvo proučevat šole za gluhoneme otroke, ker se je vlada resno pečala mislijo, da se ustanovi v stradijski deželi nekaj takih šol, da bi se popravile s tem slabe finančne razmere v deželi. Ker ni bilo moči odlašati s to zelo važno in pomembno zadevo, so bili takoj izvršeni najnujnejši ukrepi. Razen tega, da je bil pravosodni minister poslan proučevat ureditev takih šol s kaj velikimi dokladami poleg plače, je bil nemudoma imenovan upravnik šole za gluhoneme otroke z visoko plačo in posebno reprezentančno doklado; nato so bile imenovane tudi učne moči in so že na široko pričeli z zidanjem velike zgradbe, ki je bila namenjena za upravnikovo stanovanje. Razume se, da so takoj nato postavili za ta zavod ekonoma, zdravnika, šefa krajevne kontrole, blagajnika, podblagajnika, pisarja, tri, štiri prepisovalce in nekaj slug. Vsi od upravnika do slug so s službeno vnemo prejemali plače in nepotrpežljivo pričakovali, da prično s svojo novo dolžnostjo, — razen upravnika, ki je momljal tu-tam, da bo preko nekega svojega sorodnika pri ministru izposloval, naj bi sprejemali v ta zavod popolnoma zdrave otroke.

Ta zavod, pravzaprav njegovi uradniki, ker zavoda samega sploh še ni bilo, so bili pod upravo pravosodnega ministra, ker je prosvetni minister izjavil, da noče imeti opravka »s takimi glušci«.

Pravosodni minister je moral tudi edini skrbeti in se brigati za to šolo za gluhoneme, posle pravosodnega ministra pa je pričel opravljati vojni minister, dolžnosti vojnega ministra je izvrševal prosvetni minister, ki je tudi drugače mrzil knjige in šole in je zato dolžnost prosvetnega ministra izvrševala njegova žena, in ta je, kakor vsi vedo, zelo rada prebirala kriminalne romane ter rada jedla sladoled s čokolado.

(naslednja stran)

Stradija (7/12)

(prejšnja stran)

Ko sem prišel na ulico, je bila spet vsa cesta prepolna ljudstva, ki je z oglušujočim vikom in krikom valovalo na vse strani.

»Kam pa hiti vsa ta množica ljudi? Kaj je spet zdaj?… Gotovo kakšna deputacija?« sem pomislil sam pri sebi, gledaje z začudenjem vso to nešteto pisano množico raznovrstnih ljudi. Pristopil sem k prvemu poleg sebe in ga vprašal:

»Kam pa beži vsa ta silna množica?«

Ta se je začutil globoko užaljenega zaradi mojega bedastega vprašanja; jezno in zaničljivo se je ozrl vame, se obrnil s hrbtom proti meni in odšel za množico.

Vprašam drugega, tretjega, a vsak me samo zaničljivo pogleda in ne odgovori. Nazadnje sem naletel na nekoga, ki sem ga spoznal ob priliki ustanavljanja nekega rodoljubnega lista (da se ne boste preveč čudili, v tej deželi ustanove vsak dan po nekaj novih listov), pa sem še njega vprašal:

»Kam pa hite vsi ti ljudje?« in sem že trepetal, da bom s tem znanim rodoljubom še slabše odrezal kakor z drugimi.

Tudi on me je zaničljivo premeril ter mi s pridušenim glasom, polnim srda in togote, odgovoril:

»Sramota!«

Postalo me je sram in komaj sem izjecljal:

»Oprostite, nisem vas nameraval žaliti, hotel sem samo vprašati…«

»No, lepo vprašanje! Kje pa živiš, ali te ni sram vpraševati stvari, ki jih že vsak pes pozna? Naša dežela trpi in vsi ji kot njeni vrli sinovi hitimo na pomoč, ti pa se čudiš in ne veš za tak važen dogodek!« je spregovoril moj znanec z glasom, ki mu je kar drhtel od rodoljubne bolesti.

Dolgo sem se opravičeval in se izgovarjal zaradi hudega pregreška, ki sem ga zagrešil tako nepremišljeno ter ga prosil odpuščanja.

Postal je boljše volje in mi povedal, da vdirajo Anuti, neko bojevito pleme, z juga v njihovo deželo in uganjajo tam najgrša nasilja.

»Danes je prispela vest,« je nadaljeval, »da so pobili snoči mnogo naših družin, požgali mnogo domov in zaplenili veliko živine.«

»To je strašno,« sem rekel in se kar stresel od groze. In prijelo me je, da bi zdirjal na jug in se v krvavem boju spoprijel z Anuti. Tako silno me je zabolelo trpljenje nedolžnih, mirnih državljanov zaradi njihovega barbarstva, da sem čisto pozabil, da sem star, betežen in onemogel in sem v tem trenutku začutil mladeniško moč v sebi.

»Smemo torej ostati gluhi za te pokolje in táko zverinsko ravnanje naših sosedov?«

»Nikakor ne!« sem navdušeno vzkliknil na njegove ognjevite besede, »pa tudi pred bogom bi bilo greh!«

»Zato pa hitimo na shod. Niti enega zavednega državljana ni, ki ne bi prišel na to zborovanje; samo da bo imel vsak poklic svoj sestanek na posebnem kraju.«

»Zakaj pa to?«

»The, zakaj?… Naša večna nesloga! Vendar pa bo vsako zborovanje sprejelo soglasno rodoljubno odločitev. Sicer pa, čim več, tem bolje, poglavitno pa je, da smo si v čustvih in mislih vsi složni, da dihamo z enim dihom, kadar gre za vprašanje naše mile domovine.«

In res, množica se je začela razhajati v razne skupine in hoditi v razne smeri: vsaka skupina hiti na svoje določeno mesto, kjer bo imela zborovanje.

Ker seveda nisem mogel iti na vsa zborovanja, sem se napotil tja, kamor so šli on in njegova skupina. Bili so to uradniki sodne, in policijske stroke.

Prišli smo v prostrano dvorano nekega hotela, v kateri so bili že pripravljeni sedeži in miza z zelenim prtom za sklicatelje zborovanja. Rodoljubni meščani so zasedli stole, sklicatelji pa so zavzeli svoja mesta za mizo.

»Bratje,« je pričel nekdo izmed sklicateljev, »znano vam je, zakaj smo se zbrali tukaj. Vse vas je privedlo semkaj plemenito čustvo in želje, da najdemo zdravilo in se postavimo po robu nesramnim vpadom anutskih čet v južne kraje našev mile domovino, da pomoremo nesrečnemu ljudstvu, ki trpi. Toda, kakor vam je znano, gospoda, je navada, da se izvolijo ob takih prilikah predvsem predsednik, podpredsednik in tajnik zborovanja.«

Po daljšem prerekanju so izbrali za predsednika tistega, ki je zborovanje začel, druge sklicatelje pa za ostale častne odbornike zborovanja.

Ko so se po utrjeni šegi in navadi častni odborniki zahvalili rodoljubnemu zboru na tej redki počastitvi, je predsednik udaril ob zvonec in izjavil, da se zborovanje prične.

»Želi kdo govorki?« je vprašal.

Oglasil se je nekdo iz prve vrste sedežev in povedal, da je navada, da se z zborovanja pošljejo pozdravi vladi in velikemu modremu državniku, ki bo vladarju samemu tolmačil izraze njihove zvestobe in vdanosti.

Zborovanje je sprejelo ta predlog in nemudoma so se pripravili pismeni pozdravi, ki so bili z odobravanjem sprejeti, le da so na nekaterih mestih po pravilih sintakse spremenili besedni red.

Začeli so se oglašati čedalje močnejši in močnejši govorniki.

Vsak govor je bil poln rodoljubja, poln boli in gneva proti Anutom. Vsak izmed govornikov se je strinjal s predlogom svojega predgovornika, da se brez odloga, ker je že zadeva sama po sebi tako nujna, že tu na tem zborovanju sprejme ostra resolucija, s katero se najenergičneje obsoja barbarsko ravnanje Anutov.

In so kar na mestu izbrali trojico, ki je dobro obvladovala jezik, da sestavi resolucijo v omenjenem smislu in da jo zaradi odobritve prebere zborovanju.

Še v istem trenutku se je oglasil nekdo z že gotovo resolucijo in prosil zborovanje, da jo sme prebrati in če se zbor strinja z njo, da jo sprejme.

Odobrili so mu in pričel je brati:

»Uradniki sodne in policijske stroke, zbrani na današnjem zborovanju, globoko pretreseni zaradi nezaslišanih dogodkov, ki se žal dan za dnem odigravajo v južnih krajih naše dežele, zaradi barbarskega vedenja anutskih čet, se čutijo prisiljene, da predlože naslednjo resolucijo:

  1. Globoko obžalujemo, da je naše ljudstvo v teh krajih doletelo tako gorje in taka nesreča;
  2. Najostreje obsojamo divje postopanje Anutov in kličemo: Dol z njimi!
  3. Z gnusom m zaničevanjem ugotavljamo, da so Anuti nekulturen narod, nevreden pozornosti svojih prosvetljenih sosedov.«

Ta resolucija je bila v načelu soglasno sprejeta, po burni debati v posameznostih pa je bilo sprejeto se to, da se pri drugi točki doda pri »divje« še besedica »in odvratno«.

Nato so pooblastili upravo, da v imenu zborovanja podpiše resolucijo in zborovanje se je v najlepšem redu razšlo.

Na ulici spet hrup in vik in množica ljudi, ki so se vračali z mnogih rodoljubnih zborov.

Na vseh obrazih je bil razlit zdaj duševni mir, kakor tedaj, ko občuti človek zadovoljstvo, da je opravil težko, a plemenito in vzvišeno dolžnost.

Na mnogih krajih sem slišal pogovor takele vrste:

»Pa vendar ne bi bilo treba tako ostro,« dokazuje nekdo.

»Kaj bi ne bilo treba! Prav je tako. A ti, kako bi rad ti? S takimi zvermi je treba biti grob in oster,« se razvnema drugi.

»Vem to, a prosim te, to ni taktno!« povzame spet prvi.

»Kakšno taktnost pa bi rad z njima? Da se ne bi zamerili takim uglednim ljudem, kali? Tako je treba z njimi, da vztrepetajo, ko bodo brali«, reče spet oni drugi in glas se mu kar trese od togote.

»A mi moramo biti kot prosvetljen narod vzvišeni nad njimi; razen tega je treba biti previden, da se ne zamerimo sosedni deželi«, razlaga oni miroljubni in taktni meščan.

Še istega dne zvečer so se lahko brale v listih številne resolucije, ki so bile ta dan sprejete na rodoljubnih zborovanjih. Nihče ni zamudil, da ne bi pohitel deželi na pomoč. Časniki so prepolni: resolucija profesorjev ob priliki nesrečnih dogodkov na jugu Stradije, resolucija mladine, resolucija učiteljev, resolucija oficirjev, resolucija delavcev, trgovcev, zdravnikov, pisarjev. Skratka, nihče ni izostal. Vse resolucije so bile prežete z istim duhom, vse ostre in odločne, v vseh isti »globoko pretreseni«, »najostreje obsojamo« in tako dalje.

Zvečer je bila v mestu spet veselica, nato pa so rodoljubni in pogumni sinovi srečne stradijske dežele mirno, tiho in pokojno zaspali.

Prihodnji dan so prišle vesti iz ostalih krajev Stradije. Niti enega mesta ni bilo, kjer ne bi bala sprejeta ostra resolucija ob priliki »zadnjih nesrečnih dogodkov«, kakor so Stradijci to imenovali.

In samo po sebi se razume, da je bil za te velike usluge domovini vsak državljan nagrajen, ta z manjšimi in ta z višjimi odlikovanji za državljansko hrabrost in vrline.

Tudi mene je navdušil ta bujni narod, poln državljanske zavesti in požrtvovalnosti za splošno stvar, in iz prsi se mi je izvil vzklik:

»Nikdar ne boš propadla, Stradija, pa če propadejo vsi drugi narodi!«

»Ha, ha, ha, ha!« mi je v tem trenutku spet kakor zazvonil v ušesih oni satanski porogljivi smeh hudobnega duha te srečne in blažene dežele.

Nehote sem zavzdihnil.

(naslednja stran)