Stradija (6/12)

(prejšnja stran)

Finančni minister, ki sem krenil k njemu na obisk, me je nemudoma sprejel, čeprav je bil, kakor mi je rekel, sredi največjega dela.

»Ravno prav ste prišli, gospod, tako se bom vsaj malo odpočil. Doslej sem delal, pa me, verjemite mi, kar glava boli!« je dejal minister ter se ozrl vame s pobitim, izmučenim pogledom.

»Vaš položaj je pri tako velikanskem poslu res izredno težak. Nedvomno ste premišljevali o kakem važnem finančnem vprašanju?« sem pripomnil.

»Sodim, da vas bo na vsak način zanimala polemika, ki jo imam z gospodom gradbenim ministrom o nekem zelo vaznem vprašanju. Od davi sem cele tri ure delal na tem. Mislim, da imam prav jaz in da zastopam pravično stvar… Glejte, pokažem vam članek, ki sem ga priredil za tisk.«

Nestrpno sem pričakoval, da bi slišal ta znameniti članek in da bi hkrati zvedel, okrog česa neki se bije ta važni in obupni boj med finančnim in gradbenim ministrom. Minister je dostojanstveno, s slovesno resnobo na obrazu vzel rokopis v roke, se odkašljal in prebral naslov:

»Še dve-tri besede o vprašanju: Do kod se je v starem veku razprostirala na jug meja naše dežele?«

»Saj to je, kakor kaže, neka zgodovinska razprava?«

»Zgodovinska,« je rekel minister malo začudeno nad tako nepričakovanim vprašanjem ter me s topim, utrujenim pogledom pogledal preko svojih naočnikov.

»Vi se pečate z zgodovino?«

»Jaz?!« klikne minister s trohico jeze v glasu… »To je znanost, s katera se ukvarjam že blizu trideset let in to, ne da bi laskal samemu sebi, z uspehom,« je končal minister in me očitajoče pogledal.

»Jaz zelo cenim zgodovino in ljudi, ki so svoje življenje posvetili tej zares važni znanosti,« sem rekel spoštljivo, da bi vsaj kolikor toliko opravičil svoje prejšnje, zares nepremišljeno ravnanje.

»Ne samo važna, dragi gospod, ampak najvažnejša, razumite to, najvažnejša!« je navdušeno vzkliknil minister in me vprašujé pomenljivo pogledal.

»Docela tako!« sem dejal.

»Glejte torej,« je nadaljeval minister, »kakšna škoda bi bilo, če bi se glede naše deželne meje uveljavilo to, kar trdi moj kolega gradbeni minister.«

»Je tudi on zgodovinar?« sem mu segel z vprašanjem v besedo.

»Lažizgodovinar. Ta povzroča s svojim delom samo škodo v tej znanosti. Vzemite vendar in preberite njegove poglede na to vprašanje glede stare meje naše dežele, pa boste videli, koliko svojega neznanja kaže tu, pa celo, če že hočete, koliko nepatriotizma.«

»Kaj pa dokazuje, če smem vprašati?« sem ga vprašal.

»Ničesar ne dokazuje, gospod moj! Žalostno je tako dokazovanje, če trdi, da je šla stara meja z južne strani severno od mesta Kradije; a to je nepošteno, ker si potem utegnejo naši sovražniki z mirno vestjo lastiti pravico na ozemlje severno od Kradije. Kaj mislite, kakšno škodo prinaša s tem tej izmučeni deželi?« je vzkliknil minister srdito, s pravično togoto, z drhtečim, bolestnim glasom.

»Neizmerno škodo!« kliknem jaz kakor osupel nad strahoto, ki bi doletela vso deželo zaradi neznanja in nerazumevanja gradbenega ministra.

»Jaz tega vprašanja ne opustim, gospod moj, ker mi to navsezadnje nalaga dolžnost, katero moram izvrševati v prid naše mile domovine kot njen sin. Sprožil bom to vprašanje pred narodnim predstavništvom samim, pa naj to izda svoj odlok, ki mora veljati za vsakega državljana te dežele. V nasprotnem primeru pa rajši demisioniram, ker je to že moj drugi spopad z gradbenim ministrom, in vse to zavoljo vprašanj, ki so tako važna za deželo.«

»Mar more skupščine tudi o takih znanstvenih vprašanjih izdajati odloke?«

»Zakaj pa ne? Skupščina ima pravico o vseh vprašanjih izdajati odloke, in ti so za vsakogar obvezni kot zakon. Kavno včeraj je predložil neki državljan skupščini prošnjo, naj se mu rojstni dan računa pet let prej, kakor pa se je rodil.«

»Kako pa more to?« sem nehote vzkliknil od začudenja.

»More, zakaj ne? Rodil se je, recimo leta …74, skupščina pa proglasi, da je njegovo rojstno leto …69.«

»Čudno! Čemu neki mu je to potrebno?«

»Potrebno mu je, ker ima potem pravico kandidirati za poslanca na neko izpraznjeno mesto, in to je nas človek, ki bo po svoje pomagal obstoječemu političnemu stanju.«

Prepaden od začudenosti nisem mogel niti besedice spregovoriti. Minister je to nekako zapazil in dejal:

»Zdi se mi, da se čudite temu. Taki in podobni primeri niso redki. Neki gospe je skupščina ugodila nje prošnjo podobne narave. Ta je spet prosila, naj jo skupščina proglasi za deset let mlajšo kakor je. Druga pa je spet predložila prošnjo, naj narodno predstavništvo izda obvezno odločbo o tem, da je v zakonu s svojim možem rodila dvoje otrok, ki postanejo takoj zakoniti dediči njenega bogatega moža. In skupščina si je, kot se razume, ker je imela gospa dobre in močne prijatelje, usvojila njeno naivno in plemenito prošnjo ter jo proglasila za mater dveh otrok.«

»Kje pa sta otroka?« sem vprašal.

»Kakšna otroka?«

»No, otroka, o katerih govorite,«

»Teh otrok ni, razumite vendar, toda zaradi skupščinske odločbe se računa, da ima ta gospa dvoje otrok in tako je nehalo slabo življenje med njo in njenim možem.«

»Tega ne razumem,« sem pripomnil, čeprav ni bilo vljudno, da rečem kaj takega.

»Kako ne razumete?… Kaj preprosta stvar. Ta bogati trgovec, mož one gospe, o kateri govoriva, nima otrok z njo. Razumete?«

»Razumem.«

»Lepo, pazite dalje: ker je sila bogat, si želi imeti otroke, ki bi podedovali njegovo veliko knetje in zaradi tega je prišlo do kaj nevšečnega življenja med njim in njegovo ženo. Njegova žena je, kakor vam pravim, zato predložila skupščini posebno prošnjo in skupščina je prošnjo ugodno rešila.«

»No, pa je ta bogati trgovec zadovoljen s tako rešitvijo narodnega predstavništva?«

»Seveda je zadovoljen. Zdaj je popolnoma pomirjen in ima od tedaj svojo ženo močno rad.«

Razgovor je tekel dalje. Razgovarjal sva se o mnogih stvareh, toda gospod minister se niti z besedico ni dotaknil finančnih vprašanj.

Nazadnje sem se okorajžil in ga kar najponizneje vprašal:

»Finance v vaši deželi so zelo dobro urejene, gospod minister?«

»Zelo dobro,« je dejal samozavestno in takoj nato pristavil: »Glavna stvar je, da je budžet dobro izdelan, potem gre vse lahko.«

»Koliko milijonov znaša letni budžet vaše dežele?«

»Preko osemdeset milijonov. Razdeljen pa je, glejte, takole: Za bivše ministre, ki so zdaj bodisi v penziji ali na razpoloženju, trideset milijonov; za nabavo odlikovanj deset milijonov; za uvedbo varčevanja ljudstva pet milijonov.«

»Oprostite, gospod minister, da vas prekinem — Ne razumem, kakšen izdatek je to: pet milijonov za uvedbo varčevanja?«

»E, glejte, gospod, varčevanje je nesporno najvažnejša reč, če že govorimo o financiranju. Te novosti ni nikjer na svetu, nas pa je prisilil neugoden položaj zaradi slabih finančnih razmer v naši deželi, zato smo hoteli žrtvovati vsako leto to znatno vsoto, da pomagamo ljudstvu in mu kolikor toliko olajšamo njegovo stanje. Zdaj se bo vsekakor obrnilo na bolje, ker smo že v tej kratki dobi izdali cel milijon piscem knjig o varčevanju za ljudstvo. Tudi sam imam v mislih, da bi ljudstvu v tem pogledu kolikor toliko pomagal in sem že začel pisati delo: ,Varčevanje v našem narodu v starem veku‘; a moj sin piše delo: ,Vpliv varčevanja na kulturni napredek ljudstva’; moja hčerka pa je doslej napisala dve povesti, takisto za ljudstvo, v katerih pripoveduje, kako je treba varčevati; in zdaj piše tretjo: ,Razsipna Ljubica in varčljiva Mici’.«

»Bržkone čedna zgodba?!«

»Zelo lepa; v nji pripoveduje, kako propade Ljubica zaradi ljubezni, Mici pa se je omožila z velikim bogatašem in se je zmerom odlikovala z varčnostjo. ,Kdor varčuje, mu tudi bog pomaga’, tako se konča povest.«

»To bo imelo nenavadno dober vpliv na ljudstvo!« sem rekel navdušeno.

»To se razume,« je nadaljeval gospod minister, »velik in pomemben vpliv. Tako si je, glejte, na primer moja hči, odkar je uvedeno varčevanje, prihranila za doto že več kakor sto tisoč.«

»Potem je to najvažnejša postavka v proračunu,« sem pripomnil.

»Tako je, le da je bilo težavno priti na tako srečno misel, vse druge proračunske postavke so bile v proračunu že prej, pred mojim ministrovanjem. Na primer, postavka za narodna slavja pet milijonov, za zaupne vladne izdatke deset milijonov, za tajno policijo pet milijonov, za vzdrževanje in okrepitev vlade na njenem položaju pet milijonov, za reprezentanco vladnih članov pol milijona. V tem smo, kakor povsod silno varčni. Nato pa pridejo druge manj važne stvari v proračunu.«

»A za prosveto, vojsko in ostalo uradništvo?«

»Res, imate prav, tudi za to, razen prosvete, gre okrog štirideset milijonov, a to pada v breme rednega letnega deficita.«

»In prosveta?«

»Prosveta? E, ta spada, kot se razume, med nepredvidene izdatke.«

»In s čim krijete potem tolikšen deficit?«

»Z ničemer. S čim pa se da kriti? To gre v breme dolgov. Ko se nabere večji deficit, sklenemo posojilo, in tako gre dalje. Vendar pa se po drugi strani trudimo, da nam ostane v nekih proračunskih postavkah primeren suficit. V svojem ministrstvu sem jaz že začel uvajati varčevanje in tudi ostali moji kolegi živo delajo na tem. Varčevanje je, kakor vam pravim, temelj blaginje v vsaki deželi. Včeraj sem v interesu varčevanja odpustil nekega služitelja. To je že prihranek osem sto dinarjev letno.«

»To ste dobro ukrenili!« sem pripomnil.

»Saj je že čas, gospod, da pričnemo skrbeti za narodov blagor. Fant joče seveda, naj ga sprejmem nazaj, prosi, in revček tudi ni slab in se ni v ničemer pregrešil, toda kar ne gre, ne gre pač; kajti to zahteva korist nase mile domovine. ,Za polovico plače bom služil,’ mi pravi. ,Ne morem in ne morem’, sem mu rekel; ,jaz sem minister, a to ni moj denar, ampak krvavo zaslužen ljudski denar, in jaz moram resno gledati na vsak dinar’. Prosim vas, gospod, povejte sami, kako bi smel brez potrebe zapraviti državi osem sto dinarjev?« je končal minister ter z razprostrtimi rokami pričakoval pozitivnega odgovora od mene.

»Docela tako je!«

»Lejte, pred kratkim je bila iz proračuna za zaupne izdatke izdana velika vsota denarja nekemu članu vlade za zdravljenje njegove žene in kako naj ljudstvo plačuje, če ne pazimo na vsako paro?«

»A kakšni so dohodki v deželi, gospod minister, to je važna stvar, bi rekel?«

»The, to ni ravno tako važno!… Kako bi vam povedal? Pravzaprav ne vemo še, kolikšni so dohodki. Bral sem v nekem tujem listu nekaj o tem, pa kdo bi vedel, če to drži? Saj, vsekakor je precèj dohodkov, brez dvoma precèj,« je rekel minister vznemirjeno in z neko strokovnjaško tehtnostjo.

V tem prijetnem in važnem pogovoru naju je zmotil fant, ki je vstopil v ministrov kabinet in sporočil, da bi rada neka deputacija uradnikov h gospodu ministru.

»Čez nekaj časa jih pokličem, naj počakajo,« je rekel minister fantu, nato pa se obrnil spet k meni.

»Verjemite mi, da sem že ves zbit od večnega sprejemanja v teh dveh treh dneh, da mi kar v glavi šumi. Toliko, da sem si odtrgal teh nekaj trenutkov in prijetno pokramljal z vami!«

»Prihajajo poslovno?« sem vprašal.

»No, glejte, tule na nogi se mi je napravilo kar nemarno veliko kurje oko, pa sem si ga dal pred štirimi dnevi operirati in operacija je, hvala bogu, zelo srečno uspela. Zaradi tega mi prihajajo uradniki s svojimi šefi na čelu čestitat in izražat svoje veselje zaradi srečno izvršene operacije.«

Oprostil sem se gospodu ministru, da sem ga motil pri delu in da ga ne bi dalje nadlegoval, sem se najspoštljiveje poslovil in odšel iz njegovega kabineta.

In res so se o tem kurjem očesu finančnega ministra kar vrstila poročila v dnevnikih:

»Uradniki … urada so bili včeraj ob štirih popoldne s svojimi šefi na ćelu v deputaciji pri gospodu finančnem ministru in mu z veseljem čestitali zaradi srečno uspele operacije kurjega očesa. Gospod minister jih je blagovolil ljubeznivo in prisrčno sprejeti in g. šef je ob tej priliki v imenu vseh uradnikov svojega urada spregovoril nekaj pretresljivih besed v tem smislu, gospod minister pa se jim je zahvalil za to redko pozornost in odkritosrčno sočustvovanje.«

(naslednja stran)