Tag Archive | resolucija

Stradija (8/12)

(prejšnja stran)

Čeprav sem mislil, da bi šel najprej k prosvetnemu ministru, se mi je zaradi teh zadnjih nesrečnih dogodkov vendarle zahotelo slišati, kaj misli o tem vojni minister, in sem se še tistega dne odpravil k njemu.

Vojni minister, majhen, suhljat človeček, z upadlimi prsmi lin s tankimi ročicami je pravkar šele končal svojo molitev, preden me je sprejel.

V njegovi pisarni je bilo čutiti duh po miri in kadilu, kakor v kakšni cerkvici, na njegovi mizi pa so ležale skladavnice pobožnih, starih in že orumenelih knjig.

Sprva sem pomislil, da sem se zmotil in prišel h komu drugemu, vendar pa me je uniforma višjega častnika, ki jo je imel gospod minister na sebi, le prepričala o nasprotnem.

»Oprostite, gospod,« je rekel blago, z rahlim, tankim glasom, »pravkar sem opravil svojo redno molitev. To opravim vedno, kadar sedem k delu, zdaj ob teh zadnjih nesrečnih dogodkih na jugu naše mile dežele pa je molitev še veliko bolj umestna.«

»Če bodo nadaljevali svoje napade, pride lahko še do vojne?« sem vprašal.

»Ah, ne, za to ni nikake nevarnosti.«

»Toda po mojih mislih, gospod minister, je nevarnost že to, da v celi pokrajini naše dežele ubijajo ljudi in vsak dan ropajo.«

»Ubijajo, res je; toda mi ne moremo biti tako nekulturni, tako divjaški kakor… Tako mraz je tu notri, kakor da mi piha od nekod. Govorim in govorim tem nesrečnim služiteljem, da mora biti v moji sobi temperatura zmerom šestnajst in pol stopinj, pa vendar nič…« je pretrgal gospod minister svoj začeti razgovor in pozvonil služitelju.

Služitelj pride, se pokloni in na prsih so mu zažvenketale medalje.

»Ali vam nisem za božjo voljo že toliko dopovedoval, da mora biti v moji sobi temperatura stalno šestnajst in pol stopinj, danes pa je spet mraz, vidite; nekak prepih je; še zmrznil bi človek.«

»Gospod minister, glejte, toplomer kaže osemnajst!« reče fant spoštljivo in se pokloni.

»Potem je dobro,« reče minister, zadovoljen z odgovorom, »lahko greste, če vam je prav.«

Fant se spet globoko prikloni in odide.

»Ta vražja temperatura mi res prizadeva take skrbi, verjemite mi; a temperatura je za vojsko glavna stvar. Če temperatura ni kot je treba, ni vojak nič prida… Vse jutro že pripravljam poseben razpis vsem komandam. Čakajte, preberem vam ga:

»Ker so se zadnje čase vse pogosteje dogajali vpadi Anutov v južne kraje naše dežele, odrejam, da opravijo vojaki vsak dan pod komando skupno molitev k vsemogočnemu bogu za rešitev naše drage in mile domovine, orošene s krvjo naših vrlih prednikov. Molitev, ki je potrebna za ta primer, bo določil vojni kurat; na koncu molitve pa naj se dostavi tole: »Naj milostljivi bog podeli dobrim, mirnim in pravičnim državljanom, ki so padli kot žrtve zverinskega nasilja divjih Anutov, nebeško kraljestvo! Podeli bog zveličanje njihovim pravičnim rodoljubnim dušam; bodi jim lahka zemljica stradijska, ki so jo tako iskreno in goreče ljubili! Slava jim!« To morajo izgovarjati vsi vojaki in starešine hkrati; a izgovarjati morajo to s pobožnim, ponižnim glasom. Nato pa naj se vsi zravnajo, možato dvignejo ponosne glave, kakor se to spodobi za hrabre sinove naše dežele in ob trobentanju trobent in bobnanju bobnov trikrat gromovito vzkliknejo: »Živela Stradija, dol z Anuti!« Treba je paziti na to, da se bo izvršilo vse lepo in pozorno, ker je od tega odvisna blaginja naše domovine. Ko se bo vse to brez nevarnosti izvršilo, naj nekaj čet z zastavami zmagovito odkoraka po ulicah, ob gromkih bojevitih zvokih godbe, vojaki pa morajo tako ostro korakati, da se jim bodo ob vsakem koraku stresali možgani v glavi. Ker je zadeva nujna, je treba vse to nemudoma natanko izvršiti in izčrpno poročati o vsem. Hkrati najstrožje odrejam, da posvetite posebno pozornost temperaturi v kasarnah, da bo ustreženo temu najhistvenejšemu pogoju za razvoj naše armade.«

»To bo gotovo rodilo lep uspeh, če razpis pravočasno prispe?« sem rekel.

»Moral sem pohiteti in hvala bogu je bil razpis pravočasno brzojavno odtipkan, že celo uro pred vašim prihodom. Če ne bi bil pohitel, da se zadeva tako za časa pametno uredi, bi se lahko dogodil cel kup neprijetnih in grdih primerov.«

»Imate prav!« sem rekel, samo da sem nekaj rekel, čeprav nisem mogel imeti pojma, kaj bi se utegnilo pripetiti grdega.

»Da, dragi gospod, tako je. Če ne bi bil kot vojni minister tako ukrenil, bi utegnil kateri komandantov na jugu naše dežele uporabiti vojsko, da bi z orožjem v roki pohitel na pomoč našim državljanom in da bi se prelivala anutska kri. Vsi naši častniki so tudi res teh misli, da bi bil to najboljši način, vendar pa nočejo o stvari malo globlje in bolj vsestransko razmišljati. Prvič in predvsem hočemo mi, naša današnja vlada, miroljubno, pobožno zunanjo politiko, nočemo biti nečloveški s sovražniki, za to pa, da oni tako zverinsko ravnajo z nami, jih bo kaznoval bog z večnim trpljenjem in s škripanjem z zobmi v peklenskem ognju. Druga stvar pa, dragi gospod, ki je prav tako važna, je to, da naša današnja vlada nima pristašev med ljudstvom in da nam je naša armada v glavnem potrebna za paše notranjepolitične zadeve. Če je na primer kaka občina v rokah opozicionalcev, je treba porabiti oboroženo silo, da se taki izdajalci naše izmučene domovine kaznujejo in da izročimo oblast v roke kakemu našemu človeku.«

Gospod minister se je odkašljal, zato sem povzel besedo.

»To je že res, toda če bi zavzeli vpadi anutskih čet večji obseg?«

»E, potem bi tudi mi podvzeli ostrejše korake.«

»Kaj nameravate v tem primeru, gospod minister, če smem vprašati?«

»Podvzeli bi ostrejše ukrepe, toda zopet taktno, modro, s premislekom. Najprej bi odredili, naj se po vsej deželi sprejmejo ostrejše resolucije, in če, bogme, niti to ne bi zaleglo, bi morali, pač v vsej naglici, seveda, ne da bi izgubljali čas, ustanoviti poseben rodoljuben list z izključno patriotično tendenco, in v takem listu bi vsuli celo vrsto ostrih in naravnost strupenih člankov proti Anutom. Toda bog ne daj, da bi po nesreči prišlo tako daleč!« je rekel minister in potrto pobesil glavo ter se pričel križati, šepetaje vroče molitve s svojimi bledimi, izpitimi ustnicami.

Mene seve ni prevzemala niti trohica tega blaženega, pobožnega čustva, vendar pa sem se že zaradi vljudnosti še sam pričel križati, a neke čudne misli so me obletavale:

»Čudna dežela!« sem pomislil… »Tam umirajo ljudje, vojni minister pa sestavlja molitve in premišljuje o ustanavljanju rodoljubnega lista! Njihova vojska je poslušna in hrabra; to je dokazala že v premnogih vojnah; in čemu ne bi poslali vsaj kak oddelek na mejo, da bi preprečili nevarnost teh anutskih čet?«

»Ta moj načrt se vam zdi morda čuden, gospod?« mi seže v misli minister.

»Res se mi zdi čuden!« sem rekel nehote, čeprav sem se pri priči pokesal zavoljo te nepremišljenosti.

»Dragi moj, vi pač niste dovolj posvečeni v te stvari. Tu ni poglavitna stvar, da zavarujemo deželo, marveč, da čim dlje obdržimo svoj kabinet. Prejšnji kabinet se je obdržal mesec dni, mi pa smo šele dva — tri tedne na vladi in naj tako sramotno pademo!. Polažaj se pa neprenehamo maje in zato se moramo seveda posluževati vseh ukrepov, da se čim dalje obdržimo.«

»Kaj pa delate?«

»Delamo, kar so tudi drugi delali doslej! Za vsak dan pripravljamo kaka presenečenja, prirejamo slovesnosti; in zdaj si bomo, ker nam pač stvari slabo stoje, morali izmisliti kako zaroto. In to v naši deželi ni težko. In kar je poglavitno, ljudje so se že tako privadili tega, da še, čeprav je vse suženjsko pokorno, z začudenjem sprašujejo: »Kaj? Mar res ni še nobene zarote?« če le nekaj dni več mine brez tega najzanesljivejšega sredstva za pobijanje opozicije. In tako nam je torej zaradi teh presenečenj, slovesnosti in zarot vojska zmerom potrebna za naše notranje zadeve. Postranska stvar je, dragi gospod, da ljudje tam doli padajo; zame je poglavitno, da izvršim nujne stvari, ki so koristnejše za deželo, kakor pa bi bila taka očitna bedarija, tolči se z Anuti. Vaše mišljenje o teh stvareh, kakor je po vsem videti, ni originalno; tako mislijo na žalost tudi naši oficirji in naša vojska, toda mi, člani sedanjega kabineta, gledamo na stvar mnogo globlje in trezneje!«

»Pa je armada sploh potrebna za kaj drugega, kakor za obrambo dežele, za obrambo tistih družin tam doli na jugu, ki trpe zavoljo tujega nasilja? Kajti prav isti kraji, gospod minister, pošiljajo v armado svoje sinove in jih pošiljajo radi, ker gledajo v nji, v svoji vojski, svojo podporo«, sem rekel gospodu ministru prilično jezno, čeprav ne bi bilo treba reči tega; pa je že tako, da se včasih človeku zareče in napravi marsikaj, kakor bi ga nekaj obsedlo.

»Mislite, da vojska nima imenitnejše dolžnosti, gospod?« mi je rekel gospod minister s tihim, toda karajočim glasom, karajoče, otožno in s trohico prezira, kima je z glavo, pri tem pa me je z omalovaževanjem meril od glave do peta.

»Mislite res?« je ponovil z bolestnim vzdihom.

»Ampak, prosim vas…« sem pričel nekaj; toda kdo ve, kaj sem hotel, ker niti sam ne vem tega: že mi je segel v besedo minister z močnejšim glasom, pomembno izgovarjajoč svoje važno in prepričljivo vprašanje.

»Kaj pa parade?«

»Kakšne parade?«

»Je treba to še vpraševati? To je vendar sila važna stvar v deželi!« se je umirjeni in pobožni gospod minister malce razjezil.

»Oprostite, nisem vedel tega,« sem dejal.

»Niste vedeli?!… Lepa reč! Saj vam neprenehoma govorim, da so zaradi raznih važnih presenečenj v deželi potrebne tudi slovesnosti in parade; in kako bi bilo vse to mogoče brez armade? To je vsaj za danes njena poglavitna naloga. Naj vdirajo neprijateljske čete, to niso tako važne stvari; poglavitno je le, da ob zvokih trobent paradiramo po ulicah; in šele če bi se prikazala od zunaj velika nevarnost za deželo, bi bržkone tudi minister za zunanje deželne zadeve začel malo skrbeti za to, če ne bi bil slučajno zaposlen s svojimi domačimi zadevami. Ta revež ima veliko otrok, a država vendarle skrbi za svoje zaslužne ljudi. Njegovi moški potomci, veste, se bolj slabo uče; in kaj se je dalo tu ukreniti drugega, ko da so jih sprejeli kot državne gojence? Tako je tudi prav; pa tudi za zensko deco bo poskrbela država, ker jim bo na državne stroške pripravila doto, ali pa bo dala ženinu, ki bo vzel ministrovo hčerko, visok položaj, kakršnega drugače kot se razume ne bi mogel nikoli dobiti.«

»Lepo je, da se zasluge cenijo!« sem dejal.

»Pri nas je to nekaj edinstvenega. V tem nam ni nikdo kos. Najsi je bil minister kdor koli, celo dober ali slab, hvaležna država se zmerom pobriga za njegovo družino. Jaz sam sem brez otrok, zato pa bo poslala država mojo svakinjo v slikarsko šolo.«

»Je gospodična svakinja zelo nadarjena?«

»Doslej še ni slikala; toda kdo ve, lahko pričakujemo uspeh. Z njo pojde tudi njen mož, moj svak; tudi on je določen za državnega gojenca. To je zelo resen in vrl človek; od njega’ lahko marsikaj pričakujemo.«

»Sta gotovo mlad par?«

»Mlad še, se lahko reče; svaku je šestdeset, svakinji pa okrog štiriinpetdeset let.«

»Vaš gospod svak se gotovo peča z znanostjo?«

»O, pa še kako! On je sicer branjevec, a rad prebira romane; časopise pa kar požira kakor se pravi. Bere vse naše liste in raznih podlistkov in romanov je prebral že več kakor dvajset. Njega smo poslali študirat geologijo.«

Gospod minister je umolknil, se malo zamislil in pričel sukati svoj molek, ki mu je visel kraj sablje.

»Opomnili ste prej neko presenečenje, gospod minister?«, sem ga spomnil začetka najinega pogovora, ker me niti njegov svak niti njegova svakinja nista posebno zanimala.

»Saj, saj, imate prav, najin pogovor je nekoliko zašel na postranske stvari. Imate prav. Pripravili smo pošteno presenečenje, ki mora imeti velik političen pomen.«

»To bo vsekakor zelo pomembna stvar. A o tem se ne sme še nič vedeti, dokler se ne bo zgodila?« sem radovedno vprašal.

»Zakaj ne, prosim vas? Saj je razglašeno že vsemu ljudstvu in ves narod že pripravlja veselice in vsak trenutek pričakuje važnega dogodka.«

»To bo gotovo neka sreča za vašo deželo?«

»Redka sreča. Ves narod se veseli in z navdušenjem pozdravlja vlado zaradi njene modre, rodoljubne uprave. O ničemer drugem se ne govori in ne piše sedaj v naši deželi, kakor o tem srečnem naključju, ki bo kmalu napočilo.«

»Gotovo ste ukrenili že vse potrebno, da bo to srečno naključje neizogibno napočilo?«

»Temeljiteje nismo še razmišljali o tem, vendar pa ni izključena možnost, da bo v resnici napočilo kako srečno naključje. Gotovo vam je znana ona stara, starodavna zgodba, kako je oblast v neki deželi pojavil velik Genij, kratkomalo Mesija, ki bo rešil domovino dolgov, slabe uprave in vsega zla in revščine ter povedel ljudstvo po boljši poti v srečnejšo bodočnost. In res se je razdraženo in s slabimi deželnimi oblastmi in upravo nezadovoljno ljudstvo pomirilo in nastalo je veselje po vsej deželi… Res niste še nikdar slišali te stare zgodbe?«

»Nisem je, a je zelo zanimiva. Prosim vas, kaj pa je bilo dalje?«

»Kakor vam pravim: nastopila sta radost in veselje po vsej deželi. Ljudstvo je zbrano na velikem vseljudskem zborovanju že sklenilo, da se z bogatimi prispevki nakupijo velika posestva in sezidajo številne palače, na katerih bo zapisano: »Ljudstvo svojemu velikemu Geniju in rešitelju«. Vse to je bilo ukremjeno v kratkem času, vse je bilo pripravljeno, pričakovali so samo še Mesijo. Ljudstvo je s splošnim javnim glasovanjem izbralo tudi že ime svojemu rešitelju.«

Gospod minister je obstal in spet vzel svoj molek, na katerem je počasi jel preštevati jagode.

»In se je Mesija pojavil?« sem vprašal.

»Ni se.«

»Res ne?«

»Menda ne!« je rekel minister ravnodušno in videti je bilo, kakor da brez veselja pripoveduje to zgodbo.

»Zakaj pa ne?«

»Kdo neki bi vedel!«

»In se sploh ni nič važnega dogodilo?«

»Nič.«

»Čudno!« sem rekel.

»Namesto Mesije je bila tisto leto silna toča, ki je pobila ves posevek v deželi!« je dejal minister, umirjeno ogleduje jantarjeve jagode svojega molka.

»Kaj pa ljudstvo?« sem vprašal.

»Katero?«

»No, ljudstvo tiste dežele, o kateri pripoveduje ta zanimiva zgodba?«

»Nič!« je rekel minister.

»Čisto nič?«

»Kaj pa bi?… Ljudstvo je ljudstvo.«

»To pa je čudo prečudno!« sem dejal.

»The! Ovbè če ravno hočete, ljudstvo je vendarle imelo koristi od tega.«

»Koristi?«

»Kajpada!«

»Ne razumem.«.

»Čisto preprosto… Ljudstvo je vsaj nekej mesecev živelo v radosti in sreči.«

»To je resnica!« sem rekel osramočen, da si tako preproste stvari nisem mogel takoj razložiti.

Nato sva govorila še to in ono o raznih stvareh in mi je gospod minister med ostalim omenil, da bo prav ob tem srečnem naključju, o katerem sva govorila, še isti dan imenoval osemdeset novih generalov.

»A koliko jih imate zdaj?« sem vprašal.

»Imamo jih dovolj, hvala bogu, a to se mora zgoditi zaradi ugleda dežele. Pomislite samo, kako to zveni: osemdeset generalov v enem dnevu.«

»To imponira,« sem rekel.

»Se razume. Poglavitno je, da je čim več pompa in trušča.«

(naslednja stran)

Stradija (7/12)

(prejšnja stran)

Ko sem prišel na ulico, je bila spet vsa cesta prepolna ljudstva, ki je z oglušujočim vikom in krikom valovalo na vse strani.

»Kam pa hiti vsa ta množica ljudi? Kaj je spet zdaj?… Gotovo kakšna deputacija?« sem pomislil sam pri sebi, gledaje z začudenjem vso to nešteto pisano množico raznovrstnih ljudi. Pristopil sem k prvemu poleg sebe in ga vprašal:

»Kam pa beži vsa ta silna množica?«

Ta se je začutil globoko užaljenega zaradi mojega bedastega vprašanja; jezno in zaničljivo se je ozrl vame, se obrnil s hrbtom proti meni in odšel za množico.

Vprašam drugega, tretjega, a vsak me samo zaničljivo pogleda in ne odgovori. Nazadnje sem naletel na nekoga, ki sem ga spoznal ob priliki ustanavljanja nekega rodoljubnega lista (da se ne boste preveč čudili, v tej deželi ustanove vsak dan po nekaj novih listov), pa sem še njega vprašal:

»Kam pa hite vsi ti ljudje?« in sem že trepetal, da bom s tem znanim rodoljubom še slabše odrezal kakor z drugimi.

Tudi on me je zaničljivo premeril ter mi s pridušenim glasom, polnim srda in togote, odgovoril:

»Sramota!«

Postalo me je sram in komaj sem izjecljal:

»Oprostite, nisem vas nameraval žaliti, hotel sem samo vprašati…«

»No, lepo vprašanje! Kje pa živiš, ali te ni sram vpraševati stvari, ki jih že vsak pes pozna? Naša dežela trpi in vsi ji kot njeni vrli sinovi hitimo na pomoč, ti pa se čudiš in ne veš za tak važen dogodek!« je spregovoril moj znanec z glasom, ki mu je kar drhtel od rodoljubne bolesti.

Dolgo sem se opravičeval in se izgovarjal zaradi hudega pregreška, ki sem ga zagrešil tako nepremišljeno ter ga prosil odpuščanja.

Postal je boljše volje in mi povedal, da vdirajo Anuti, neko bojevito pleme, z juga v njihovo deželo in uganjajo tam najgrša nasilja.

»Danes je prispela vest,« je nadaljeval, »da so pobili snoči mnogo naših družin, požgali mnogo domov in zaplenili veliko živine.«

»To je strašno,« sem rekel in se kar stresel od groze. In prijelo me je, da bi zdirjal na jug in se v krvavem boju spoprijel z Anuti. Tako silno me je zabolelo trpljenje nedolžnih, mirnih državljanov zaradi njihovega barbarstva, da sem čisto pozabil, da sem star, betežen in onemogel in sem v tem trenutku začutil mladeniško moč v sebi.

»Smemo torej ostati gluhi za te pokolje in táko zverinsko ravnanje naših sosedov?«

»Nikakor ne!« sem navdušeno vzkliknil na njegove ognjevite besede, »pa tudi pred bogom bi bilo greh!«

»Zato pa hitimo na shod. Niti enega zavednega državljana ni, ki ne bi prišel na to zborovanje; samo da bo imel vsak poklic svoj sestanek na posebnem kraju.«

»Zakaj pa to?«

»The, zakaj?… Naša večna nesloga! Vendar pa bo vsako zborovanje sprejelo soglasno rodoljubno odločitev. Sicer pa, čim več, tem bolje, poglavitno pa je, da smo si v čustvih in mislih vsi složni, da dihamo z enim dihom, kadar gre za vprašanje naše mile domovine.«

In res, množica se je začela razhajati v razne skupine in hoditi v razne smeri: vsaka skupina hiti na svoje določeno mesto, kjer bo imela zborovanje.

Ker seveda nisem mogel iti na vsa zborovanja, sem se napotil tja, kamor so šli on in njegova skupina. Bili so to uradniki sodne, in policijske stroke.

Prišli smo v prostrano dvorano nekega hotela, v kateri so bili že pripravljeni sedeži in miza z zelenim prtom za sklicatelje zborovanja. Rodoljubni meščani so zasedli stole, sklicatelji pa so zavzeli svoja mesta za mizo.

»Bratje,« je pričel nekdo izmed sklicateljev, »znano vam je, zakaj smo se zbrali tukaj. Vse vas je privedlo semkaj plemenito čustvo in želje, da najdemo zdravilo in se postavimo po robu nesramnim vpadom anutskih čet v južne kraje našev mile domovino, da pomoremo nesrečnemu ljudstvu, ki trpi. Toda, kakor vam je znano, gospoda, je navada, da se izvolijo ob takih prilikah predvsem predsednik, podpredsednik in tajnik zborovanja.«

Po daljšem prerekanju so izbrali za predsednika tistega, ki je zborovanje začel, druge sklicatelje pa za ostale častne odbornike zborovanja.

Ko so se po utrjeni šegi in navadi častni odborniki zahvalili rodoljubnemu zboru na tej redki počastitvi, je predsednik udaril ob zvonec in izjavil, da se zborovanje prične.

»Želi kdo govorki?« je vprašal.

Oglasil se je nekdo iz prve vrste sedežev in povedal, da je navada, da se z zborovanja pošljejo pozdravi vladi in velikemu modremu državniku, ki bo vladarju samemu tolmačil izraze njihove zvestobe in vdanosti.

Zborovanje je sprejelo ta predlog in nemudoma so se pripravili pismeni pozdravi, ki so bili z odobravanjem sprejeti, le da so na nekaterih mestih po pravilih sintakse spremenili besedni red.

Začeli so se oglašati čedalje močnejši in močnejši govorniki.

Vsak govor je bil poln rodoljubja, poln boli in gneva proti Anutom. Vsak izmed govornikov se je strinjal s predlogom svojega predgovornika, da se brez odloga, ker je že zadeva sama po sebi tako nujna, že tu na tem zborovanju sprejme ostra resolucija, s katero se najenergičneje obsoja barbarsko ravnanje Anutov.

In so kar na mestu izbrali trojico, ki je dobro obvladovala jezik, da sestavi resolucijo v omenjenem smislu in da jo zaradi odobritve prebere zborovanju.

Še v istem trenutku se je oglasil nekdo z že gotovo resolucijo in prosil zborovanje, da jo sme prebrati in če se zbor strinja z njo, da jo sprejme.

Odobrili so mu in pričel je brati:

»Uradniki sodne in policijske stroke, zbrani na današnjem zborovanju, globoko pretreseni zaradi nezaslišanih dogodkov, ki se žal dan za dnem odigravajo v južnih krajih naše dežele, zaradi barbarskega vedenja anutskih čet, se čutijo prisiljene, da predlože naslednjo resolucijo:

  1. Globoko obžalujemo, da je naše ljudstvo v teh krajih doletelo tako gorje in taka nesreča;
  2. Najostreje obsojamo divje postopanje Anutov in kličemo: Dol z njimi!
  3. Z gnusom m zaničevanjem ugotavljamo, da so Anuti nekulturen narod, nevreden pozornosti svojih prosvetljenih sosedov.«

Ta resolucija je bila v načelu soglasno sprejeta, po burni debati v posameznostih pa je bilo sprejeto se to, da se pri drugi točki doda pri »divje« še besedica »in odvratno«.

Nato so pooblastili upravo, da v imenu zborovanja podpiše resolucijo in zborovanje se je v najlepšem redu razšlo.

Na ulici spet hrup in vik in množica ljudi, ki so se vračali z mnogih rodoljubnih zborov.

Na vseh obrazih je bil razlit zdaj duševni mir, kakor tedaj, ko občuti človek zadovoljstvo, da je opravil težko, a plemenito in vzvišeno dolžnost.

Na mnogih krajih sem slišal pogovor takele vrste:

»Pa vendar ne bi bilo treba tako ostro,« dokazuje nekdo.

»Kaj bi ne bilo treba! Prav je tako. A ti, kako bi rad ti? S takimi zvermi je treba biti grob in oster,« se razvnema drugi.

»Vem to, a prosim te, to ni taktno!« povzame spet prvi.

»Kakšno taktnost pa bi rad z njima? Da se ne bi zamerili takim uglednim ljudem, kali? Tako je treba z njimi, da vztrepetajo, ko bodo brali«, reče spet oni drugi in glas se mu kar trese od togote.

»A mi moramo biti kot prosvetljen narod vzvišeni nad njimi; razen tega je treba biti previden, da se ne zamerimo sosedni deželi«, razlaga oni miroljubni in taktni meščan.

Še istega dne zvečer so se lahko brale v listih številne resolucije, ki so bile ta dan sprejete na rodoljubnih zborovanjih. Nihče ni zamudil, da ne bi pohitel deželi na pomoč. Časniki so prepolni: resolucija profesorjev ob priliki nesrečnih dogodkov na jugu Stradije, resolucija mladine, resolucija učiteljev, resolucija oficirjev, resolucija delavcev, trgovcev, zdravnikov, pisarjev. Skratka, nihče ni izostal. Vse resolucije so bile prežete z istim duhom, vse ostre in odločne, v vseh isti »globoko pretreseni«, »najostreje obsojamo« in tako dalje.

Zvečer je bila v mestu spet veselica, nato pa so rodoljubni in pogumni sinovi srečne stradijske dežele mirno, tiho in pokojno zaspali.

Prihodnji dan so prišle vesti iz ostalih krajev Stradije. Niti enega mesta ni bilo, kjer ne bi bala sprejeta ostra resolucija ob priliki »zadnjih nesrečnih dogodkov«, kakor so Stradijci to imenovali.

In samo po sebi se razume, da je bil za te velike usluge domovini vsak državljan nagrajen, ta z manjšimi in ta z višjimi odlikovanji za državljansko hrabrost in vrline.

Tudi mene je navdušil ta bujni narod, poln državljanske zavesti in požrtvovalnosti za splošno stvar, in iz prsi se mi je izvil vzklik:

»Nikdar ne boš propadla, Stradija, pa če propadejo vsi drugi narodi!«

»Ha, ha, ha, ha!« mi je v tem trenutku spet kakor zazvonil v ušesih oni satanski porogljivi smeh hudobnega duha te srečne in blažene dežele.

Nehote sem zavzdihnil.

(naslednja stran)

Kraljevič Marko drugič med Srbi (4/5)

(prejšnja stran)

Marko je krenil noter, se pomešal v gručo in sedel na stol v kot, da ne bi njegova velika postava vzbujala pozornosti.

Ljudi je bilo natlačeno polno in vsi so bili razvneti od ognjevitega govora in debate, zato Marka nihče niti zapazil ni.

Na častnem mestu je bila tribuna in na nji miza za predsedstvo, zraven pa mize za tajnike.

Namen shoda je bil, da sprejmo resolucijo, v kateri naj bi obsodili barbarsko početje Arnavtov na Kosovem ter v celi Stari Srbiji in Macedoniji in pa nasilstva, ki jih zaradi njih trpe Srbi na svojem rodnem ognjišču.

Ob teh besedah, ki jih je spregovoril predsednik in razložil namen zborovanja, se je Marko ves spremenil. Oči so mu zažarele s strašnim žarom, vse telo mu je zadrhtelo, pesti so se pripravljene za boj jele stiskati in zobje škripati.

»Vendarle sem slednjič našel prave Srbe, katere sem iskal. To so oni, ki so me klicali!…« je pomislil Marko ves vesel in se že naslajal ob misli, kako jih bo vzradostil, ko se jim razkrije. Nepotrpežljivo se je vrtel na svojem stolu, da se malone ni sesul. Toda ni maral pričeti prècej, čakal je na najugodnejši trenutek.

»Besedo ima Marko Marković!« je razglasil predsednik in udaril ob zvonec.

Vse je potihnilo, da bi slišali najboljšega govornika.

»Gospoda in tovariši!« je pričel ta. »Neprijetno je za nas, toda že okolnosti same, že čustvo samo me sili, da pričenjam svoj govor z Jakšićevimi verzi:

»Mi Srbi nismo, možje mi nismo!…
— — — — —
Ker da smo Srbi, ker da možje smo,
ker da smo bratje, oh, mili bog!
mar bi takó mi z Avale plave
zrli ledeno v ognjeni ta čas,
mar bi takó nas, oh, bratje predragi,
mar bi takó prezirali nas?!«

Nastala je tišina. Nihče ni dihnil. To tišino je samo za trenutek pretrgalo škrtanje Markovih zob in pa škripanje stola, na katerem je sedel, tako da so se mnogi srdito in zaničljivo ozrli vanj, zakaj moti to sveto, rodoljubno tišino.

Govornik je nadaljeval:

»Da, tovariši, strašen je ukor velikega pesnika na to naše današnje pomehkuženo pokolenje. Videti je res, ko da nismo ne Srbi ne možje! Saj kar mirno gledamo, kako pade vsak dan po nekaj srbskih žrtev pod krvavim arnavtskim bodalom, gledamo, kako požigajo srbske hiše v Dušanovi prestolnici, kako se onečaščajo srbske hčerke in trpi ljudstvo največje muke ondi, v onih krajih, kjer je vladala starodavna srbska slava in gospostvo. Res, bratje, iz teh krajev, pa tudi iz Prilepa, domovja našega največjega junaka Kraljeviča, se čujejo suženjski vzdihljaji in žvenket verig, ki jih še vedno vleče za seboj Markov bedni potomec; in Kosovo tožno se še vedno vsak dan obliva s srbsko krvjo, še vedno čaka maščevanja, še vedno žejno neprijateljske krvi, ki jo terja pravična kri Lazarjeva in Obilićeva. In tudi mi lahko danes nad tem razbojiščem, nad tem svetim pokopališčem naših vzor-vitezov, nad tem popriščem slave nesmrtnega Obilića, tudi mi lahko jeknemo ob onem tožnem jeku gusel, ki ga spremlja ljudstvo s pesmijo, v kateri preliva naš veliki junak Kraljevič kot glasnik narodne žalosti svoje solze in govori:

»Jojme, zdravo, Kosovo ti ravno,
kaj dočakalo si, polje tožno!…«

Ob teh besedah so se zakotalile Marku kakor orehi debele solze iz oči, vendar se ni maral še oglasiti. Čakal je, kaj bodo napravili dalje. Toda pri duši mu je postajalo tako milo, da je pozabil in oprostil vse muke, ki jih je pretrpel. Za tak trenutek bi dal tudi glavo s svojih ramen. Bil je pripravljen iti celo na Kosovo, pa če ga še enkrat vržejo v ječo.

»Te besede zgrabijo vsakega Srba za srce, tu plaka z Markom vred vse naše ljudstvo; toda razen teh plemenitih solz našega velikega viteza, so nam potrebne tudi še mišice Kraljeviča in Obiliča!…« je nadaljeval čedalje ognjeviteje govornik.

Marku je kri zalila oči, strašen je bil njegov pogled, šinil je kvišku in s stisnjenimi pestmi, ki jih je dvigal vrh glave, planil kakor razjarjen lev proti govorniku. Mnoge je podrl h tlom in jih pohodil z nogami. Nastal je vik in krik. Predsednik in tajniki so si z rokami zakrili obraz in se strahoma zarili pod mizo, navdušeni Srbi pa so zajezili vrata s prestrašenim, obupnim vreščanjem:

»Na pooomoooč!«

Govornik je prebledel, noge so se mu zašibile, zadrhtel je kakor v mrzlici, pogled je otrpnil, ustne posinjele, šiloma je goltal slino vase, iztezal vrat in mežikal. Marko je prodrl do njega in mu zamahedral z rokami nad glavo ter s strahovitim glasom zatulil:

»Tukaj je Marko, ne bojte se, bratje!«

Govornika je oblil znoj, obraz miu je zaripel, zazibal se je in se zvrnil po tleh kakor sveča.

Marko se je zdrznil in odstopil, pogledal na tega nezavestnega revčka, pobesil roke in z izrazom neznanske začudenosti pogledal okrog sebe. Kar okamenel pa je od osuplosti, ko je videl, kako so Srbi zajezili vrata in okna in kako obupno vpijejo: »Na pooomoooč! Policija… Hudodelec!«

Marko je bil ves mlahav od začudenja, spustil se je na stol v bližini in si zaril glavo v svoje kosmate, silne roke.

Ta hip mu je bilo najteže: po tako mogočnem upanju na gotov uspeh in tolikšnem navdušenju je nastopil nenaden, nagel preobrat položaja.

Dolgo je sedel Marko tako, v istem položaju, nepremično, kakor okamenel.

Malo pomalem je jelo prestrašeno vpitje ponehavati in namesto onega strašnega vika in krika, je nastopila smrtna tišina, v kateri se je razločno slišalo težko dihanje onesveščenega govornika, ki se je začel polagoma zavedati. Ta čudna nepričakovana tišina je povzročila, da so začeli predsednik zborovanja, podpredsednik in tajniki pomalem boječe, oprezno dvigati glave. Prestrašeno gledajo drug drugega s čudnim izrazom vprašanja na licih: »Kdo za boga ve, kaj je vse to?« Nato se pričnó s še večjim začudenjem ogledovati okrog sebe. Dvorana je malone prazna, samo od zunaj kukajo mnoge rodoljubne glave skozi odprta vrata in okna. V dvorani pa Marko kakor kamen, na stolu sedi, s komolci na kolenih in z glavo uprto na roke. Ne premakne se, niti diha mu ni slišati. Potlačeni so začeli po vseh štirih kobacati ven drug za drugim, nezavestni govornik se je začel osveščati, tudi on gleda boječe okrog sebe, se tipa, gleda predsednika in tajnike in kakor gleda on vanje gledajo ti nanj, kakor da se začudeno, strahoma sprašujejo drug drugega: »Kaj je bilo to z nami? Ali smo res ostali živi?« Z največjo začudenostjo pa se ustavljajo pogledi vseh na Marku, nato pa menjajo spet med seboj poglede, ki s svojim izrazom na licih kakor vprašujejo in odgovarjajo: »Kdo je to strašilo?!… Kaj naj storimo?! — Ne vem!«

Tudi na Marka je vplivala ta tihota, da je vzdignil glavo. Tudi na njegovem obrazu je bil isti izraz začudenosti: »Kdo bogme ve, kaj je bilo to na mah, bratje moji?!«

Navsezadnje je Marko nežno in mehko, kolikor je to sploh mogel, nagovoril govornika, s pogledom polnim miline:

»Kaj pa ti je bilo, brate mili, da si padel?…«

»S pestjo si me udaril!« je odvrnil oni karajoče in se z roko potipal po temenu.

»Še dotaknil se te nisem, tako mi vsemogočnega boga in svetega Janeza! Tako lepo si govoril in rekel si, da je treba Srbom Markove desnice, jaz pa sem sam Kraljevič Marko in sem se ti samo oglasil: ti pa si kar omedlel.«

Vsi navzoči so se še huje zbegali in pričeli so se umikati od Marka.

Marko pa je začel pripovedovati, kaj ga je primoralo, da je prosil boga, naj mu dovoli priti med Srbe in kaj vse se je zgodilo z njim, kakšne muke je moral pretrpeti in kako so mu odvzeli orožje in obleko in vinski meh, pa kako je njegov Šarec propadel, ko je vlekel tramvaj in gonil zajemalno kolo pri vrtnarju.

Po teh besedah se je govornik malo zbral in zavedel ter dejal:

»E, Marko, to si pa res bedasto ukrenil!«

»Sit sem bil že teh vaših tožba in neprenehnega klicanja. Obračal sem se tam doli v grobu, obračal se več kakor pet sto let in bogme da nisem mogel več prenašati!«

»Eh no, to se prepeva v pesmih, brate moj! To se samo tako poje. Ti pač ne poznaš poetike!«

»Lepo, prosim te, to se prepeva, toda tako ste tudi govorili; glej, saj si sam pravkar isto govoril!«

»Nikar ne bodi preproščina taka, prosim te, brate; saj vendar ni vse tako, kakor se govori. To se samo tako govori, zato da je slog lepši, bolj okrašen! Vidi se, da tudi retorike ne poznaš! Starokopiten človek si, brate moj, in mnogo stvari ne poznaš! Znanost, dragi moj, je daleč napredovala. Jaz govorim, kakopak, ti pa moraš vedeti, da mora imeti govornik po pravilih retorike lep, okrašen slog, da mora znati navdušiti poslušalce, da omeni tudi kri in bodalo pa hlapčevske verige in suženjstvo! Vse to je samo zaradi lepote sloga in živa duša ne misli resno, tako kakor ti, da je treba pri priči zavihati rokave, pa dajmo, udarimo se zares. Prav tako je tudi v pesmi vržena fraza: »Vstani, Marko…« itd., a to vse je zaradi lepote… Nič ne razumeš, brate, bedasto si ravnal; vidi se, da si preprost človek, starinskega kova! Ti jemlješ besede še v dobesednem pomenu in ne veš, da nastane književni slog šele s tropami in figurami!«

»Ali, kaj pa naj počnem zdaj? Ne pokliče me niti bog, nazaj niti mi ni na zemlji obstanka.«

»Pošteno nevšečna zadeva!« se je vmešal predsednik kakor v skrbeh.

»Sila nevšečna!« so z istim glasom dejali še drugi.

»Šarca imam na reji pri nekem kmetiču, obleke in orožja nimam, a pošlo mi je tudi imetje,« je rekel Marko v obupu.

»Od sile nerodno!« je ponovil vsak navzočih še enkrat.

»Ko bi imel dobre poroke, dl bi si na menico izposodil nekaj denarja!« je menil govornik.

Marko ni razumel.

»Imate kake dobre prijatelje tu v mestu?«

»Nimam tu po bogu žive duše,
ni jih več pobratimov tod mojih,
pobratima Obilić Miloša,
pobratima Toplice Milana,
pobratima…«

Marko je hotel še dalje naštevati, toda govornik mu je segel v besedo:

»Zadoščala bi dva; več jih ni treba!«

»A, nekaj mi je prišlo na misel…« je pričel predsednik zamišljeno, važno, utihnil je in, se z roko pomel po čelu, po krajšem molčanju pa se je obrnil k Marku z vprašanjem:

»Ali si pismen?… Znaš brati in pisati?«

»Brati in pisati znam,« je odvrnil Marko.

»Prišlo mi je namreč na misel, kako bi bilo, če bi nekako vložil prošnjo za kakšno službico? Lahko bi prosil kje, da te nastavijo za praktikanta.«

S težavo se je Marko sporazumel z njimi, kaj je to praktikant, in je konec koncev pristal, ker so mu rekli, da bo imel po šestdeset-sedemdeset cekinov na leto, junak pa niti bora ni imel.

Napisali so mu prošnjo, mu dali pol dinarja za kolek in pol dinarja za prvo silo, če bi se znašel v stiski ter ga napotili v policijsko ministrstvo, naj vloži tam prošnjo.

(naslednja stran)