Naše zadeve (2/2)

(prejšnja stran)

Zbrali so se meščani, bogati in revni, ugledni in neznatni.

Eden najuglednejših sklicateljev zborovanja je pričel shod z naslednjimi besedami:

»Gospoda, vsem vam je znana nesreča, ki je zadela toliko krajev našega naroda. Ni vam treba govoriti o tem, kako velikansko izgubo je utrpela naša zemlja, ker vsi dobro vemo to, vsi občutimo to izgubo, ki se ne da nadomestiti: to je rana, ki jo bo težko ozdraviti. Toda, gospoda, če se ta velika izguba že ne more nadomestiti, se lahko škoda porazdeli, ker jo bomo vsi skupaj laže prenesli kakor pa posamezniki: lahko je otreti, gospoda, marsikatero solzo, ublažiti težko bridkost in stisko mnogih družin. Premislili smo vse, kako bi izkazali najbolje, najhitreje in čim največ pomoči tem ubogim družinam. Po mojem mnenju nas vodi vse tukaj zbrane brez razlike naših poklicev in političnih prepričanj eno samo skupno čustvo, ki nam ga narekuje naše srbsko srce — čustvo vzvišene Kristusove morale: »Pomagaj svojemu bližnjemu, kakor samemu sebi…«

Ob koncu govora je omenil, kako je treba po ustaljenem redu izvoliti najprej predsednika, ki naj vodi zborovanje in zaprosil, da mu dovolijo, da sam izbere kandidate, ali pa da meščani kandidirajo koga iz svoje srede.

Nastal je vrišč.

»Naj kar sam kandidira!« so zavpili nekateri.

»Mi bomo izbirali kandidate!« so zavpili drugi in že se je začela množica deliti v skupinice.

»Bodite vi predsednik, kaj bi tu izgubljali čas!« so zavpili tretji.

Mnenja so se križala, glasovi so postajali čedalje glasnejši in glasnejši in nazadnje se ni dalo iz vseobčega vrišča ničesar razbrati. Tisti govornik, ki je pričel zborovanje, udarja ob zvonec, prosi, da se pomirijo, iz občinstva se dvigajo roke, vrešče glasovi: »Prosim za besedo!« Vsevprek se vlečejo za suknje, dokazujejo z rokami drug drugemu, nekateri pa so se razjezili in odšli.

»Sedite, glaaasuuujmo!« se je zadrl nekdo, ki se je vzpel malo više, si položil roke na obe strani ust in s tako silo zavpil, da so mu nabreknile žile na vratu.

In res so vsi posedli. Predsednik (tisti začasni) je imel že kalne oči in je bil sključen od utrujenosti, pa je s težavo, samo z zamolklim glasom spregovoril:

»Prosim, gospoda, stavljeni so bili trije predlogi; glasovali bomo o vsakem posebej!«

»Ne tako,« se je spet dvignil prvi in zavpil. »Kdor je za sedanjega predsednika, naj obsedi, kdor pa je proti, naj vstane.«

Večina je obsedela in tako je ostal predsednik ta, ki je pričel zborovanje.

»Gospoda, odlikovali ste me z redko častjo in potrudil se bom…« Tako je začel daljši govor, v katerem se je zahvalil zboru za izvolitev, na koncu pa je pristavil, da je treba izvoliti še podpredsednika in dva tajnika, ki bosta vodila zapisnik«.

»Predlagajte vi!« so zavpili nekateri.

»Za podpredsednika Toma Tomića« so zavpili drugi.

»Toma nočemo!« so zavpili tretji.

Četrti so predlagali tajnike.

Nekdo pa je spet dvignil krik proti temu predlogu.

Malo po malem je spet nastala zmešnjava, hrup, nesporazum.

»Z vstajanjem in sedenjem!« se ie spet zadrl tisti s stola.

Odločili so, naj predlaga predsednik in ta je seveda predlagal kot najprimernejšega tistega, ki se je dvigal in vzpenjal na svojem stolu.

Tako so do večera izvolili podpredsednika in dva tajnika.

Ti so se, kakor je to v redu, zahvalili sestanku za izvolitev in zasedli svoja mesta.

»Ker so izčrpane vse točke današnjega dnevnega reda, izjavljam, da je zborovanje zaključeno…«

Predsednik je hotel se nekaj reči, vendar pa mu je trušč, ki se je dvignil kakor na komando, presekal besedo. Z vseh strani se je zaslišalo:

»Kaj je s predlogi posameznih članov?«

»To zborovanje ni bilo sklicano, da bi izvolilo samo predsednika!«

»Ne maramo ga!«

»Daj mi besedo!«

»Beseedooo!« je zavreščal nekdo, ki je stopal na mizo, se vzpel na prste, stisnil pesti, si razmršil lase, pot mu je kar curkoma lil z lica, stegnil vrat, da so se mu napele žile na vratu.

Podpredsednik je odrinil predsednika in tudi sam stopil na stol ter se zadrl:

»Na vrsti so še predlogi posameznih članov.«

Množica se je pomirila. Oni je skočil z mize, tudi podpredsednik se je skobacal s stola.

»Naj se oglasi, kdor hoče govoriti!«

Vsi so se obrnili proti onemu, ki je s tako silo zahteval besedo z mize. Ta si je popravil ovratnik, začel mencati, iztegnil vrat, požrl z velikim naporom slino vase, zamižal in stisnil skozi zobe:

»Hotel sem govoriti za predloge.«

»Pa predlagaj, brate!« je nervozno zavreščal podpredsednik. »Za zdaj nimam nikakega predloga!…«

Vstal je nekdo iz kota, dostojanstveno stopal malo naprej, se z levico oprl na stol in z važnim, nekako kislim obrazom dvignil desnico za besedo.

»Besedo ima Sima Simić.«

Sima se je odkašljal, pogoltnil tudi on slino vase, pogledal okrog sebe in tiho začel:

»Kakor vidim, gospoda, med nami ne more biti sporazuma, pa tudi ne bratovskega dogovora…«

Nastala je tišina.

»Razložite, kaj ste hoteli reči s tem!« je zavpil podpredsednik.

»Prosim vas, da mi ne segate v besedo…«

»Poslušajmo ga!«

»Nočemoo!«

Govornik je prekrižal roke in stal kakor kip sredi spopada in trušča, ki se je mahoma dvignil.

Vrišč se je polegel.

»Ponovno opozarjam, gospoda, da tukaj ne more biti nikakega skupnega dela. (Glas mu je postajal čedalje močnejši.) Videti je, da so hoteli sklicatelji samo paradirati, ni pa jim…«

»Prepovedujem mu dalje govoriti!« je zagrmel podpredsednik.

»Poslušajmo ga!«

»Tako je!«

»Dol z njim!«

»Vrzite ga ven!«

Glasovi so se križali, roke pomešale, nastalo je prepiranje, zmerjanje, ze so začeli s palicami groziti drug drugemu. Podpredsednik je bil že hripav in zvonec polomljen, tisti z mize pa je spet jel vreščati: »Besedo!«

Govornik je stal hladen kakor stena s prekrižanimi rokami in molče čakal rezultata tega strahovitega hrušča.

Ker je bilo že pozno v noč, svaja pa vse večja in večja, ker so prešli na razčiščavanje starih razprtij in na osebne zadeve, se je razglasilo, da je zborovanje prekinjeno. Sicer pa tega sploh nihče članov slišal ni, marveč so samo podpredsednik, predsednik in tajniki zapustili svoja mesta.

Nekateri so krenili proti domu in se prepirali na cesti, drugi so že odšli in se znova vrnili, da so povedali še katero tistim, s katerimi so se prepirali. Neka skupinica je ostala preko polnoči. Ti so se na neki način pobotali in se vdali krokanju. Pili so in se do jutra dvakrat, trikrat spričkali, se dvakrat, trikrat pobotali, nato pa se tudi ti razšli.

Naslednji dan pa je nastalo šušljanje, tekanje, agitiranje. Zdaj so vpletli v to tudi politiko, pa osebna vprašanja, pa kljubovalnost, pa vse mogoče na svetu in tega seve ni bilo mogoče tako zlahka razmetati. Neki listi so napadli Tomo Tomića in sklicatelje, češ da so hoteli »tudi ob tej priliki po svoji stari navadi zborovanju nekaj podtakniti,« ter dodali: »Na ta sramotni dogodek se o priliki se povrnemo, do povemo kaj več, za danes to po svoji časnikarski dolžnosti samo beležimo.«

Drugi lista pa so spet poročali, kako je »priznani rodoljub in ugledni meščan Toma Tomić s še nekaterimi odličnimi someščani naše dežele sklical zborovanje rodoljubov, da bi se domenili, kako bodo pomagali prizadetim poplavljencem. G. Toma je razložil trpljenje prebivalcev v opustošenih krajih v svojem kratkem in jasnem govoru tako točno, da ga bomo prinesli v naslednji številki našim bralcem v celoti… Toda to plemenito delo so motili znani rogovileži, katerim je načeloval zloglasni Sima Simić«… itd.

Tako v listih kakor tudi ustno in v drugih nočnih pogovorih se je zadeva vse bolj in bolj zapletala, v listih pa so začela izhajati razna »Poslana«, polna blatenja.

V teku petnajstih dni je bilo sklicanih nekaj zborovanj, in drugo je bilo burnejše od drugega. Pravijo, da je nekoč prišlo celo do pretepa.

Nazadnje je zmagala skupina, ki jo je vodil Sima Simić, Toma in njegovi pa so se umaknili in pričeli blatiti po časnikih.

Sima Simić je sklical shod. Zbralo se je več ljudstva kakor kdaj koli.

Seveda spet ni šlo brez debate. Spet volitve odbora, ožje volitve, »vstajanje in sedenje«, »oddaljevanje od predmeta«, »izvolitev trojice, ki naj overi zapisnike«, osebna razračunavanja, polurni odmor. (Med odmorom je bilo najhujše pričkanje.) »Naj se odloči!« »Treba je še govoriti?« »To vprašanje se ne da rešiti na vrat na nos!« »Ste se domenili?« »Ste obveščeni?« »Preložimo shod na jutri!« Glasovali so tudi o tem in zborovanje se je spet razšlo s truščem.

Naslednji dan spet shod. Branje zapisnika. »Ima kdo kaj pripomniti?« »Prosim za besedo!« — »Na dnevni reeed!!!«

Padel je predlog, da ustanove »Društvo za pomoč po poplavi prizadetim«.

»Jaz mislim,« je povzel nekdo besedo, »da se ne smemo omejavati samo na povodenj, marveč sploh na vse, ki trpe pomanjkanje.«

Prvi je branil svoj predlog, drugi govornik pa ga je spodobijal. Tako sta prebesedovala celo uro.

»Saj je pojasnjeno, sklepajmo!…«

»Prosim za besedo!«

»Ni več mogoče govoriti!…«

»Nov predlog imam!«

»Najprej moramo rešiti prvega!«

»Priglasilo se je še deset govornikov, da bi govorili o tej zadevi. Jih žele zborovalci poslušati?«

»Avvv!… Nočemo!… Hočemo!… Odložimo zbor!… Dajte na glasovanje!«

Tako so živo delali iz dneva v dan. O vsakem vprašanju so temeljito premišljevali in se dogovarjali. Izbrali so delegate, ki so imeli nalogo oditi k osebam na položajih in jih prositi za to in ono in izvoliti nato šesterico, ki naj bi izdelala »društvena pravila«. In pri tem je bilo za pretres vsake točke pravil posebej sklicanih po nekaj zborovanj. Potem je prišlo vabilo za vpis v članstvo; začasni odbor, to je, najprej volitve začasnega odbora, ki je imel nalogo sklicati v roku desetih dni zborovanje članov, ki morajo izvoliti stalno upravo.

Po številnih burnih zborovanjih je bila stalna uprava izvoljena, nato pa so prišle na vrsto volitve nadzornega in kontrolnega odbora ter volitve dveh preglednikov računov. Poleg tega so vnesli v pravila, da »ima nadzorni odbor pravico vsak čas sklicati občni zbor vseh članov društva«.

In nato se je moral upravni odbor konstituirati, to pa ne gre kakor bi trenil, v vsej naglici.

Bilo je opravljeno, društvo ustanovljeno, objavili so poziv za vpis v članstvo. Začel je prihajati denar, čakali so samo, da bi se vsota zaokrožila in da jo odpošljejo.

Kar je nekega dne posegel vmes kontrolni odbor, pregledal račune in našel, da so preveč izdali za pisarniške potrebščine. Jasno je, da so sklicali občni zbor. In tu so skušali vreči upravo, nove razprtije, nov trušč.

Spet dolgotrajni nočni dogovori, spet cela vrsta zborovanj.

V letu dni in malo več je bila eda vrsta zborov in dogovarjanj, vendar pa se vsota ni zaokrožila.

Nazadnje so tako ob čaši piva, bolj privatno, sprožili predlog:

»Daj, brate, pošljimo ta denar komur je treba, pa mirna Bosna. Kaj pa bi nam društvo in vse te bedarije… Daj mi čašo piva!… Razčistimo to zadevo!… Sama šušmarija pa vrišč in norčija, a ko bi človek vsaj vedel zakaj!«

»Prav imaš,« je dostavil drugi. »Glej, treba se bo nekega dne domeniti, ko se sestanemo.«

»Dobro, pa se nekega dne snidimo in se lepo domenimo o tem, da napravimo križ čez vse te marnje!« je dejal tretji.

»Meni jutri ne bo mogoče!« je rekel četrti.

»Saj ni treba jutri!… Nekega dne se snidemo, pa se bomo domenili, kdaj da se sestanemo. Določimo natančen dan, kdaj se vsi zberemo!« je rekel peti.

»Pa saj bi zdajle lahko. Vsi smo tu!« se je oglasil šesti.

»E, zdajle, to ne gre tako! Za to, brate, je treba posebnega sestanka, ne pa da bi delali kakor v največji sili.«

Minilo je precèj časa. Vsota se je zaokrožala, padali so odbori, volili se novi, agitirali so, naj se društvo razpusti, dogovarjali se, pričkali, botali, člani pa so se že utrudili, potihnili so in postali čisto brezbrižni za vse: ne plačujejo članarine, ne volijo, ne pregledujejo računov. Društvo za pomoč prizadetim sicer uradno ni razpuščeno niti se ni razšlo, vendar pa v bistvu ne obstoji, ga ni. Niti odbor sam se ne čuti več odbor, niti člani člane. Katerikrat se tako v prepiru sliši, kako kdo klikne:

»Ta naj pa kar neha dvigati hrušč, da ne bomo začeli malo pregledovati računov o tistem društvenem denarju!…«

S tem se je končalo.

Menda so že vsi pozabili na tisto povodenj. Kmetje onih krajev, kjer je bila povodenj, so si opomogli in škode malone ni bilo več čutiti. Saj so celo iz teh krajev začeli nekateri pošiljati svoje prispevke Društvu za pomoč po povodnji prizadetim in so pisali: »Ker vemo, kaj pomeni nesreča, če poplavi povodenj ves kraj in odnese vso setev, pošiljamo…« itd.

Nato pa so kar na lepem začeli iz notranjih delov pošiljati razni odbori društvu nabrani denar. To se je razvedelo tudi iz listov.

»Od kod zdaj vse to?« je zazijal predsednik upravnega odbora.

»Najbrže kaka nova povodenj!«

»Bog si ga vedi!«

»Menda niso znoreli, da pošiljajo še za ono povodenj pred štirimi leti, ko so jo že tamkajšnji ljudje sami pozabili in mnogi iz tistih krajev še sami pošiljajo svoje prispevke.«

Marsikomu se je zdela ta zadeva prava uganka, a stvar je kaj preprosta:

Srbi so to in njim je bilo treba dosti časa, da so se korenito domenili, kajti ni rečeno samo tako v prazen veter: »Domenek hišo zida!«

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Ознаке:, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

About Домановић

https://domanovic.wordpress.com/about/

Оставите одговор

Попуните детаље испод или притисните на иконицу да бисте се пријавили:

WordPress.com лого

Коментаришет користећи свој WordPress.com налог. Одјавите се /  Промени )

Google photo

Коментаришет користећи свој Google налог. Одјавите се /  Промени )

Слика на Твитеру

Коментаришет користећи свој Twitter налог. Одјавите се /  Промени )

Фејсбукова фотографија

Коментаришет користећи свој Facebook налог. Одјавите се /  Промени )

Повезивање са %s

%d bloggers like this: