Tag Archive | dolžnost

Mrtvo morje (3/5)

(prejšnja stran)

Jaz sem zelo mnogo potoval po svetu. Nekateri verjamejo to, drugi pa ne verjamejo in mislijo, da sem si vse to samo izmislil, čudno! Sicer pa, kakor je nekdo rekel, vsa zadeva se me prav nič ne tiče. Poglavitno je, da sem sam prepričan, da sem zelo mnogo potoval.

Potujoč po svetu, vidi človek marsikaj takega, o čemer se mu še v snu ni sanjalo, nikar šele, da bi si mogel kaj takega misliti v budnem stanju. Bral sem v nekem angleškem listu, kako je ves angleški tisk najostreje napadel nekega pregrešnega Angleža, ki je napisal nekak potopis po Srbiji. Bral sem tudi tisti potopis, pa se mi je videl še dosti točen, vendar pa mu ni nihče izmed Angležev verjel, niti da sploh obstoji kaka dežela Srbija, nikar šele tega, kar je bil napisal o tej deželi. Imenovali so ga zanesenjaka, pa celo norca. Tako, glejte, naši kritiki lahko vidijo, da se da videti na svetu vse mogoče, ne pa da venomer vpijejo: to ni resnično, ne ustreza naravnim dejstvom; te osebe so take, kakor da so z lune padle (pri tem pa ne vidijo, da hodi mimo njih in sredi nas vsak dan tako mnogo individujev, ki so še veliko hujši kakor pa da so z lune padli). Meni je vsa ta njihova stereotipna rdeča nit, ki se vleče, kaj vem, skozi njih delo včasih kar brez konca in kraja, jela že do grla presedati.

Glejte torej, tako sem potujoč tudi jaz naletel na neko čudovito družbo, pravzaprav neko mesto, neko državico, kali.

Prvo, kamor me je zaneslo v tej deželi (imenujmo jo kratkomalo tako), je bilo neko politično zborovanje.

»Kako lepo, bogme; imenitno, da je ravno mene zaneslo v to čudo!« sem pomislil pri sebi in bilo mi je malo neprijetno, ker sem se v Srbiji že odvadil političnih shodov in sodelovanja v javnih zadevah. Tam se je vse nekako zgrupiralo in pomirilo drugo z drugim, tako da ga človek nima, s komer bi si pošteno skočil v lase.

Presenetilo me je. Zborovanje je vodil predstavnik oblasti v tistem kraju dežele, menda ga imenujejo okrožnega načelnika, in sam je bil tudi sklicatelj tega shoda.

Mnogi državljani gledajo zaspana, kar zabuhli od spanja, nekateri pa stojé dremljejo s polodprtimi usti, z zaprtimi očmi in glave jim kinkajo levo in desno, gor in dol; včasih zacincata glavi dveh državljanov malo močneje, trčita druga ob drugo, zdrzneta se, oba politika pogledata s topim pogledom drug drugega, se prav nič ne začudita in oči se jima spet zatisnejo, glave pa vneto kinkajo dalje. Mnogi so kar polegli in zaspali, in tako smrčanje se razlega, da je milina slišati. Mnogi pa so resda budni, a si manejo oči in glasno in sladko, zdehajo ter tako zaradi lepše harmonije nekako pomagajo tistim, ki smrče v zboru. Ozrl sem se, ko so začeli z vseh strani prinašati biriči državljane na hrbtih. Vsak si je oprtil po enega na grbo in ga prinesel na shod. Nekateri so bili mirni, molče in ravnodušno so gledali okrog sebe, nekateri so zaspali, nekoliko pa se jih je zvijalo in se hotelo iztrgati. Nekatere preuporne so pritirali uklenjene.

»Kakšno zborovanje pa je to?« sem vprašal nekoga.

»Vrag si ga vedi!« je odgovoril ta brezbrižno.

»Menda ni opozicija?«

»Opozicija!« je odgovoril spet oni, ne da bi bil pogledal, kdo ga je vprašal.

»Pa kaj oblast sama sklicuje opozicionalno zborovanje in še siloma vodi ljudi nanj?« sem vprašal.

»Oblast!«

»In kar zoper sebe?«

»Jasno!« je odgovoril ta zdolgočaseno kakor v nekem neumevanju.

»Mogoče pa je to zborovanje zoper ljudstvo?« sem vprašal.

»Mogoče!« je odgovoril ta spet na isti način.

»In kaj mislite vi?« sem vprašal.

Ta pa me je pogledal topo, brezizrazno, skomizgnil z rameni in razširili roke, kakor bi hotel reči: »Kaj meni mar!«

Obrnil sem se od njega in hotel pristopiti k drugemu, pa me je njegovo docela neizrazno lice odvrnilo od tega brezumnega in brezuspešnega poskusa.

Naenkrat sem zaslišal neki razkačen glas:

»Kaj pa se to pravi? Živ krst noče v opozicijo. Tega ni mogoče več prenašati. Vse sami pristaši vlade in oblasti, vse pokorno, vse mirno in to gre iz dneva v dan, da se je človeku ze tudi ta pokorščina priskutila.«

»To je pa res čudovit in omikan narod!« sem pomislil pri sebi in obšla me je nevoščljivost na to idealno deželico. Tu najbrže še moja rajnka strina ne bi huknila, niti prerokovala kakšne nevarnosti. Ljudje so olikani in pokorni, še veliko bolj mirni, kakor je zahteval od nas otrok oni naš dobri, stari učitelj, ker sta njihov mir in njihovo lepo vedenje že samo miroljubno policijo začela dolgočasiti in se ji zdeti puščobna.

»Ce boste še naprej tako nadaljevali,« je vpil načelnik ostro, razkačeno, »potem znamo pokazati tudi drugo stran medalje. To se lahko precej zgodi in se, ako ne veste, godi tudi drugod. Za vodjo skrajne in ostre opozicije proti današnjemu režimu se imenuje ta in ta z letno plačo petnajst tisoč dinarjev. Za člane glavnega odbora opozicionalne stranke se imenujejo ta in ta, ta in ta, ta in ta, na delo torej! Nato še za opozicionalce v tem in tem okrožju: ta in ta, ta in ta, pa mirna Bosna. Tako ne gre več. Vlada je tudi že našla pot in način, da bo začela izdajati list proti sebi. V ta namen je začela že pogajanja in je našla dobre, zanesljive in zveste ljudi.«

Državljani, oziroma opozicionalci gledajo z zaspanimi očmi v načelnika in nobenih sprememb jim ni videti na obrazih. To jih ni niti presenetilo, niti razburilo, niti razveselilo — popolnoma nič, kakor da ni načelnik niti ust odprl.

»Vi ste torej zdaj opozicija!« je dejal načelnik.

Ljudje gledajo vanj in mirno, ravnodušno molče.

Vzel je seznam navzočih, oziroma siloma na zborovanje pritiranih ljudi in začel klicati.

»Vsi so tu!« je rekel zadovoljno, ko jih je poklical.

Načelnik se je zavalil v naslanjač in si od zadovoljstva pomel roke:

»No, dobrooo!« je spregovoril z nasmehom na obrazu. »Zdaj pa pričnimo v imenu božjem!… Kot vladnim nasprotnikom je vaša naloga, najostreje napadati vlado in obsojati njeno politično delo in smer njene zunanje in notranje politike.«

Ljudje so se začeli pomalem osveščati, dokler se ni vzpel nekdo na prste, dvignil roko in zacvilil s tankim glaskom:

»Prosim, gospod, jaz vem za neko zgodbo o opozicionalcu.«

»No, daj, povej jo!«

Državljan se je malo odkašljal, zmignil z rameni in pričel pripovedovati s takim tonom, da se je slišalo kakor bi čivkal, prav tako kakor smo odgovarjali mi v ljudski šoli in lajnali tiste poučne zgodbice:

»Bila sta nekoč dva državljana: enemu je bilo ime Milan, drugemu pa Ilija. Milan je bil priden in ubogljiv državljan, Ilija pa poreden in malopriden. Milan je v vsem lepo ubogal svojo dobro vlado, Ilija pa je bil neubogljiv in ni poslušal svoje dobre vlade, marveč je glasoval proti vladnim kandidatom. In dobra vlada je poklicala predse Milana in Ilijo ter jima rekla:

,Dobro, Milan, ti si priden in ubogljiv državljan: ná zato kupček denarja, a poleg svoje službe dobiš še eno z višjo plačo.’ To rekši je stisnila Milanu polno mošnjo denarja v roke. Milan je poljubil dobri vladi roko in veselo odšel domov.

Nato se je obrnila k Iliji in rekla:

,Ti, Ilija, pa si malopriden in neubogljiv državljan, zato pojdeš v luknjo in vzela ti bom plačo, ki jo dobivaš in jo bom dala rajši pridnim in poštenim.’

Prišli so žandarji in so pri priči zgrabili nerodnega in nubogljivega Ilijo, da je moral hudo trpeti in da je razžalostil vso svojo družino.

Tako se godi vsakomur, kdor ne uboga svojih predstojnikov in svoje vlade.«

»Jako dobro!« je rekel načelnik.

»Prosim, gospod, jaz pa vem, kaj nas uči ta zgodba!« se je oglasil neki drugi državljan.

»Dobro, povej nam!«

»Iz te zgodbice vidimo, kako mora biti človek zvest in kako mora ubogati svojo vlado, da bo lahko srečno živel s svojo družino. Pridni in ubogljivi državljani ne ravnajo tako kakor Ilija, zato jih ima vsaka vlada rada!« je spregovoril opozicionalec.

»Dobro, in kaj je dolžnost pridnega in ubogljivega državljana?«

»Dolžnost pridnega in rodoljubnega državljana je vstati zjutraj s postelje.«

»Zelo lepo, to je prva dolžnost. Ima še kakšne?«

»Ima jih.«

»Katere?«

»Državljan se obleče, umije in pozajtrkuje «

»In nato?«

»Nato mirno odide z doma in odide naravnost na svoje delo, če pa nima dela, odide v krčmo, da počaka, ko bo čas za obed. Točno opoldne pride spet mirno domov in pokosi. Po kosilu popije kavo, si osnaži zobe in leze spat. Ko se dobro prespi, se državljan umije in odide na sprehod, nato pa v gostilno in ko pride čas za večerjo, odide naravnost domov in povečerja, po večerji pa leže v posteljo in zaspi.«

Še mnogi drugi opozicionalci so povedali kakšno modro, poučno zgodbico in razložili, kaj nas uči ta povest. Nato so prešli opozicionalci na svoja prepričanja in principe.

Nekdo je predlagal, naj se zborovanje konča in naj vsi skupaj odidejo v gostilno na kozarček vinčka.

Tu je prišlo do deljenih mnenj in razvnela se je burna debata. Nihče ni več dremal. Prišlo je do glasovanja v načelu. Po končanem glasovanju je načelnik razglasil, da je predlog v načelu sprejet, da odidejo v krčmo, in potem je prišla na vrsto razprava o podrobnostih: kaj bodo pili tam?

Nekateri so hoteli vino s sodo.

»Mi ne maramo tega,« so zavpili drugi, »rajši imamo pivo!«

»Jaz iz principa ne pijem piva!« je dejal nekdo iz prve skupine.

»Jaz pa načelno ne maram vina.«

In tako je vstalo mnogo principov in prepričanj in razvnela se je burna debata.

Nekateri so omenili kavo (ti so ostali v žalostni manjšim) in nekdo izmed njih je potegnil uro iz žepa, pogledal in dejal:

»Tri in pet minut! Tudi jaz ne morem piti zdaj kave. Jaz načelno pijem kavo samo do treh popoldne, pozneje pa za vse na svetu ne.«

Po mnogih govorih, ki so trajali vse popoldne, je prišlo do glasovanja.

Načelnik se je kot vrl predstavnik oblasti držal objektivno in pravično. Z ničemer ni hotel vplivati na svobodne volitve. Vsakemu državljanu je dovolil, da je po mirni, parlamentarni poti oddal svoj glas za svoje prepričanje. Sicer pa je vsakemu zajamčena ta pravica po zakonu in kaj bi jo jim potem kratil?

Glasovanje je poteklo v najlepšem redu.

Po končanem glasovanju je načelnik vstal s tehtnim, resnim obrazom kakor se spodobi za predsednika političnega zborovanja in je s še tehtnejšim glasom razglasil rezultat glasovanja.

»Razglašam, da je z velikansko večino zmagala skupina, ki je za vino s sodo, nato pride nekaj manj številna frakcija za čisto vino, nato frakcija za pivo. Za kavo so glasovali trije (dva za sladko, eden pa za grenko) in naposled en glas ti mlečno kavo.«

Ta je tudi sicer — pozabil sem pripomnit —, začel govor proti vladi, a mu je množica s hrupom udulila ta otroški izpad. Nato pa je malo kasneje pričel govoriti, da nasprotuje tudi takemu shodu in da to sploh ni shod opozicije, marveč da je prillo vladi na misel malo pošaliti se, vendar pa so mu tudi zdaj drugi z vikom in krikom preprečili, da bi govoril.

Po tem razglasu je načelnik malo pomolčal, nato pa dodal:

»Kar se mene tiče, bom pil pivo, ker moj gospod minister nikdar ne pije vina s sodo.«

Ob teh besedah je pričela opozicija iznenada omahovati in kar vsi so se izrazili, da so za pivo (razen tistega, ki je glasoval za mlečno kavo).

»Nikakor ne želim vplivati na vašo svobodo,« je spregovoril načelnik, »in zahtevam od vas, da ostanete pri svojem prepričanju.«

Bog varuj! Živ krst ne mara slišati za prepričanje in pričeli so dokazovati, da se je to glasovanje slučajno tako končalo in da se jim samim čudno zdi, kako se je moglo to zgoditi, ko vendar v bistvu nihče ni mislil tako.

In tako se je vse to lepo zaključilo in so po dolgotrajnem in napornem političnem delu odšli v gostilno.

Pili so, peli, govorili napitnice in zdravice vladi in narodu in se ob neki nočni uri mirno in lepo tiho razšli po svojih domovih.

(naslednja stran)

Vodja (2/3)

(prejšnja stran)

Naslednji dan se je zbralo vse, kar je imelo kaj poguma, da odide na dolgo pot. Več kakor dve sto družin je prišlo na določeno mesto in le malo jih je še ostalo, da bi varovali svoje staro ognjišče.

Žalostno je bilo gledati to množico revnega prebivalstva, ki ga je kruta stiska gnala, da so zapuščali kraje, kjer so se rodili in kjer so bili grobovi njih prednikov. Obrazi so jim bili koščeni, shujšani, od sonca ožgani: trpljenje jim je v dolgi vrsti mučnih let zarisalo svoje sledove na njih in dalo izrazu podobo stiske in bridke brezupnosti. Toda v tem trenutku je zasijal v njih očeh prvi žarek nadeje, pa tudi žalosti za zapuščenim domovjem. Marsikateremu starcu so se udrle solze po nagubanem licu, obupno je vzdihoval, majal z glavo poln neke slutnje in bi najrajši ostal in počakal še kak dan, da bi še sam pustil svoje kosti na tej kršni zemlji, kakor pa da bi si šel iskat boljšo domačijo: mnoge ženske so glasno tarnale in se tuleč poslavljale od grobov, ki so jih zapuščale; možje so se premagovali, da se ne bi še sami raznežili. Vpili so: »Prav, pa želite mar, da bi še dalje stradali v teh prekletih krajih in živeli v teh kajžah?« Pa najrajši bi odnesli s seboj še ves ta prekleti svet s svojimi revnimi bajticami vred, če bi se le kako dalo.

Dvigal se je hrup in vrišč kakor v vsaki množici. Razburjeni so bili moški in ženske, a tudi otroci, ki so jih nosile matere na hrbtih in v zibkah, so pričeli cviliti; še živina je bila nekam razburjena. Živine so imeli bolj malo, pa vendar je bila tu pa tam kaka kravica ali pa kakšno shujšano, kosmato kljuse z veliko glavo in z debelimi nogami, pa še tem so natovorili cele kupe nekih ponjav, torb ali pa po dve vreči na vsako stran sedla, da se je revež kar krivil pod bremenom, a se vendar šiloma spet držal pokonci in kakšen celo zahrzal; drugi so spet otovorili osle; fantiči so vlekli s seboj pse na verigah. Vse je bilo torej samo pomenek, vrišč, zmerjanje, tarnanje, lajež, jok, hrzanje in še neki osel je dvakrat trikrat zarigal, vodja pa ni črhnil niti besedice, kakor da se ga vsa ta množica in ta direndaj ni prav nič tikala. Pravi modrijan!

Nepretrgoma je sedel tam s pobešeno glavo, molčal in premišljeval, komaj da je kdaj pa kdaj pljunil predse, to je bilo vse. Toda prav zaradi tega njegovega vedenja je njegova priljubljenost tako narastla, da je bil vsakdo zmožen vreči se v ogenj in v vodo zanj, kakor pravijo. Med premnogimi se je utegnil slišati na primer takle pomenek:

»Veš kaj, lahko smo srečni, da smo naleteli na takega moža, ker če bi se odpravili brez njega na pot, bog prizanesi, bi bilo to hudó in nápak, propadli bi. To ti je pamet, brate moj! Samo molči, še besedice ni črhnil!« je rekel nekdo in se s strahom in spoštovanjem ter ponosom ozrl na vodjo.

»Kaj pa naj bi govoril? Kdor veliko govori, malo misli. Moder človek seveda samo molči im premišlja!…« je dostavil drugi in tudi on s strahom in spoštovanjem pogledal na vodjo.

»Pa saj ni lahka stvar biti vodja tolikšnega ljudstva! Zato mora tudi misliti, ko je že prevzel tako veliko dolžnost,« je spregovoril spet prvi.

Napočil je čas odhoda. Počakali so še malo, če se ne bi še kdo domislil, da pojde z njimi, ko pa ni bilo nikogar več, niso smeli več odlašati.

»Ali ne bi krenili?« so vprašali vodjo.

Ta je brez besede vstal.

Vodjo so takoj obstopili najpogumnejši možje, da bi mu ob kakem nesrečnem naključju priskočili na pomoč in bi ga varovali, da se mu ne bi pripetilo kaj nevarnega.

Vodja se je s čudno mračnim obrazom, s pobešeno glavo, parkrat prestopil, dostojanstveno mahaje s palico pred seboj, in množica se je premaknila za njim in nekolikokrat zavpila: »Živel!« Vodja je napravil še nekaj korakov ter udaril s palico po plotu kraj občinske zgradbe. Tu se je seveda ustavil, ustavila se tudi množica. Vodja se je malo odmaknil ter dvakrat-trikrat udaril s palico po plotu.

»Kaj naj storimo?« so vprašali.

On je molčal.

»Kako, kaj naj storimo? Podrimo vendar plot! To storimo! Saj vidiš, da je dal mož s palico znamenje, kaj je treba storiti!« so zavpili tisti, ki so bili okrog vodje.

»Saj so tamle vrata, tam so vrata!« so zavpili otroci in pokazali na vrata, ki so bila na drugi strani.

»Psst, otroci, mir!«

»Bog vas previdi, kaj pa počnemo!« se je pričelo križati nekaj žensk.

»Niti besedice, on že ve, kaj je treba. Podrimo plot!«

Kakor bi trenil, je padel plot, ko da ga nikoli ni bilo.

Krenili so tam prek.

Niso napravili niti sto korakov, že se je vodja zapletel v veliko trnjevo goščo in se ustavil. Z naporom se je iztrgal iz nje ter pričel s palico udarjati zdaj na levo, zdaj na desno. Vsi so obstali.

»Kaj pa je zdaj spet?« so zavpili oni tam zadaj.

»Treba je prodreti skozi to trnje,« so kliknili tisti okrog vodje.

»Pa saj je pot okrog trnja! Saj je pot okrog trnja!« so zavpili otroci in tudi mnogi moški iz ozadja.

»Saj je pot, pot!« so se srdito posmehovali tisti okrog vodje — »kdo pa ve, kod nas hoče voditi, vi slepci slepi? Vsi ne moremo ukazovati. On že ve, kod je bolje in bliže! Predrimo skozi ta trnjevi grm!«

Začeli so se prebijati.

»O joj!« je zastokal kdo pa kdo, ki se mu je zaril trn v roko ali pa mu je bodica oprasnila lice.

»Brez truda, bratec, se še čevelj ne obuje. Treba nam je prenesti vse muke, če hočemo uspeti,« so odgovorili na to najpogumnejši.

Prodrli so po mnogih naporih skozi trnjevo goščo in krenili dalje.

Hodili so malo časa, že so naleteli na neke drogove.

Podrli so tudi te in se odpravili dalje.

Veliko ta dan niso prehodili, ker so morali premagati še nekaj manjših podobnih zaprek in to ob pičli hrani, kajti nekateri so vzeli s seboj samo suh kruh pa malo smokev h kruhu, nekateri samó kruh, da bi si vsaj tu pa tam potešili lakoto, nekateri pa še kruha niso imeli. Še bog, da je bil poletni čas, da so vsaj sem in tja naleteli na kakšno sadno drevo.

Tako so prvi dan bolj malo prehodili in se počutili hudo utrujene. Hude nevarnosti se niso pokazale pa tudi hudih nesreč ni bilo. Seveda se mora pri takem velikem pod vzet ju zmerom računati s kakimi malenkostmi; neko žensko je oplazil trn po levem očesu, da si ga je morala obvezati z mokro cunjo; nekega otroka je udaril drog po nožicah, da je šepal in javkal, neki starec se je zapletel med bodeče veje, padel in si izpahnil nogo; povili so mu jo s stolčeno čebulo, on pa je junaško prenašal bolečine in hodil pogumno dalje za vodjo, opirajoč se na svojo palico (mnogi so kajpada pravili, da se očka samo dela, da si je izpahnil nogo, češ da bi se rad vrnil); navsezadnje jih je bilo le malo, ki ne bi imeli kakega trnja v roki ali pa ne bi bili opraskani po obrazu. Moški so junaško trpeli, ženske pa so preklinjale uro, ko so se odpravile na pot, a otroci so seveda jokali kakor otroci sploh, ker pač niso razumeli, kako bogato bodo nagrajene njihove muke in bolečine.

V največjo srečo in radost vseh se vodji ni zgodilo nič hudega. Po pravici povedano, pa so nanj tudi najbolj pazili, a vendar, vendar — človek ima tudi srečo.

Na svojem prvem nočišču so pomolili in se zahvalili bogu, da so prvi dan tako srečno potovali in da se njihovemu vodji ni pripetilo nikako, niti najmanjše zlo. Nato je povzel besedo nekdo iz skupine onih nazpogumnejših. Prek lica se mu je vila trnjeva praska, toda on se ni zmenil za to:

»Bratje!« je začel — »en dan imamo hvala bogu srečno za seboj. Pot ni lahka, a junaško moramo premagati vse ovire, ko vemo, da nas vodi ta naporna pot k sreči. Naj nam milostljivi bog varuje našega vodjo vsega zla, da bi nas še nadalje tako uspešno vodil…«

»Če pojde tako, bom jutri izgubila še levo oko!…« je jezno zagodrnjala neka ženska.

»Joj meni, moja noga!« je zatarnal očka, opogumljen s pripombo one ženske.

Otroci so se že tako cmerili in vekali, da so jih matere komaj mirile, da so slišale govornikove besede:

»Res, še drugo oko boš izgubila,« je planil govornik, »pa če obojne izgubiš! Kaj pa je to, če izgubi kaka ženska oko za tako veliko stvar? To je sramota. Ali pa si pomislila na blaginjo in srečo svojih otrok? Če nas polovica propade za to stvar, ni vse to nič. Čudo prečudno: eno oko! A kaj bi oči tebi, ko imamo moža, ki gleda in nas vodi k sreči? Naj mar zaradi očesa ali tiste očkove noge opustimo to plemenito podvzetje?«

»Očka laže! Stari laže in se samo dela tako, da bi se lahko vrnil!« so se začuli glasovi z vseh strani.

»Komur se ne da hoditi, bratje,« je spet povzel govornik, »naj se kar vrne, nikar pa da tarna in bega še druge. Kar se mene tiče, pojdem za tem modrim vodjo, dokler bom živ.«

»Vsi mi, vsi pojdemo za njim, dokler bomo živi.«

Vodja je molčal,

Ljudje so pa začeli spet gledati in šepetaje govoriti:

»Samo molči in premišljuje!«

»Moder človek!«

»Glej, kakšno čelo ima!«

»In kako je čudno mračen.«

»Resen!«

»Pogumen je, vidi se po vsem.«

»Pogumen in še kako: plot, drogove, trnjeve gošče, vse zdrobi. Samo s palico ti udari ves namršen in ne spregovori besedice, ti pa glej potem, kako in kaj.«

(naslednja stran)

Stradija (12/12)

(prejšnja stran)

Sirota nova vlada je morala takoj pričeti misliti, toda tega rokodelstva ministri v Stradiji niso bili vajeni. Da odkrito povemo, so se nekaj dni junaško, ponosno držali; dokler je bila le še kaka para v državni blagajni, so veselih in vedrih obrazov sprejemali čez dan procesije deputacij iz ljudstva in govorančili presunljive govore o srečni prihodnosti mile in izmučene Stradije; ko pa je padla noč, so prirejali sijajne in drage gostije kjer se je pilo, pelo in kjer so imeli rodoljubne zdravice. — Ko pa je zazijala državna blagajna vsa prazna, so začeli gospodje ministri resno premišljevati in se pomenkovati, kaj bi ukrenili v tako obupnem stanju. Saj za uradnike je lahko: ti so že tako vajeni, da po nekaj mesecev ne prejemajo plač; upokojenci so stari ljudje, dosti so se naživeli; vojaki, to se samo po sebi razume, se morajo privaditi na trpljenje in nadloge; nič hudega torej, da tudi lakoto junaško trpe; dobaviteljem, podjetnikom in vsakemu drugemu dobremu državljanu srečne Stradije se lahko reče, da plačilo njihovih računov ni bilo vneseno v letošnji državni proračun. Ni pa lahko za ministre, ker ti morajo samoumevno plačevati, da se o njih dobro govori in piše. Ni lahko še za cele kupe drugih važnih stvari, ker je dovolj stvari, ki imajo prednost pred Stradijo.

Navalile so skrbi nanje in prišli so na misel, da je treba okrepiti gospodarstvo. Zaradi tega so se odločili, da zadolže deželo z večjim dolgom; ker pa je treba za sklepanje tega posojila potrošiti čedne vsote denarja za skupščinske seje, za ministrska potovanja v tuje dežele, so ministri sklenili, da zbero v ta namen vse depozite iz državnih blagajn, kjer je deponiran denar zasebnih oseb, da bi tako pomogli deželi, ki stoka v nadlogah.

V vsej deželi je nastala zmešnjava: v nekaterih listih govore o ministrski krizi, v drugih, kako je vlada že ugodno končala pogajanja za posojilo, v tretjih eno kakor drugo, vladni listi pa pišejo, da dežela ni bila še nikdar v večjem blagostanju.

Čedalje bolj in bolj so pričeli govoriti o tem rešilnem posojilu; časniki so čedalje bolj polnili svoje stolpce z razpravljanjem o tem vprašanju. Vzbudilo se je močno zanimanje na vse strani in prišlo je že malone do tega, da so prenehali skoraj vsi posli. Tako trgovci kakor dobavitelji, pa uradniki in upokojenci in duhovniki, vse čaka v nekem mrzličnem, napetem pričakovanju. Na vseh straneh, na vsakem kraju, povsod govore, vprašujejo, ugibajo samo o tem.

Ministri tekajo zdaj v to, zdaj v drugo tujo deželo, zdaj ta, zdaj drugi, zdaj po dva, trije skupaj. Skupščina zaseda, tudi tam debatirajo, sklepajo in nazadnje odobre, da se sklene posojilo za vsako ceno in da odidejo vsak na svoj dom, obupna radovednost v javnem mnenju pa je vse večja in večja.

Srečata se po dva in dva na ulici in že pričneta namesto pozdrava:

»Kaj je s posojilom?«

»Ne vem!«

»Ga sklepajo?«

»Gotovo!«

Ministri so jeli čedalje pogosteje obiskovati tuje dežele in se vračati.

»Je prišel minister?« vpraša nekdo.

»Tudi jaz sem slišal.«

»Kaj je napravljeno?«

»Menda je ugodno!«

Kar so naposled objavili vladni listi (vlada ima zmerom po nekaj listov, pravzaprav ima vsak minister svoj list — enega ali dva), da je vlada končala pogajanja z neko tujo skupino in da so rezultati zelo ugodni.

»Z zanesljivostjo lahko potrdimo, da bo čez kakšen dan pogodba podpisana in da pride denar v deželo.«

Ljudje so se malo pomirili, vladni listi pa so sporočili, da bo čez dva-tri dni prišel v Stradijo opolnomočenec bančne skupine g. Horije in da bo tu podpisal pogodbo.

Zdaj šele se je dvignil ustni in pismeni trušč in hrušč. Spraševanje, pričakovanje, nepotrebna, nervozna radovednost in velikansko upanje v tega neznanega tujca, ki so ga pričakovali, da bo rešil deželo, so dosegli svoj vrhunec.

O čem drugem kakor o tem Horiju sploh niso ne govorili ne mislili več. Raznesel se je glas, da je že prispel in se nastanil v tem in tem hotelu in že navali množica radovednih ljudi, moških in ženskih, mladih in starih proti hotelu — navali tako jadrno in besno, da starejše in slabotnejše kar poteptajo in zmečkajo.

Prikaže se na cesti kak tuj človek, potnik, in že reče kdo drugemu:

»Poglej no, neki tujec!« in pomembno pogleda tovariša, z obrazom in pogledom, kakor bi vprašal: »Če ni to Horije?«

»Če ni to on?« vpraša oni drugi.

»Tudi jaz bi mislil!«

Z vseh strani si ogledajo tujca in odločijo, da je prav ta tisti. Nato razneso po mestu vest, da so videli Horija in ta novica se tako bliskovito raznese in prodre v vse družbene sloje, da že čez eno, dve uri vse, mesto zanesljivo trdi, da je on tu, da so ga ljudje osebno videli in govorili z njim. Spravili so vso policijo na noge, vznemirili so se ministri, da begajo na vse strani, da bi se sesli z njim in mu izkazali svoje spoštovanje.

Ni ga.

Naslednji dan sporoče listi, da včerajšnja vest o Horijevem prihodu ni bila resnična.

Do kod je privedlo to, se vidi iz tegale dogodka.

Nekega dne sem šel na postajališče, kjer pristaja neka tuja ladja.

Ladja je prispela in potniki so pričeli izstopati. Zapletel sem se v pomenek z nekim znancem, kar je množica ljudi pritisnila k ladji s tako silo, da me je nekdo, ki se je zaletel vame, skoraj na tla podrl.

»Kaj pa je?«

»Kdo je?« so pričeli mnogi spraševati drug drugega.

»On!« so odgovorili.

»Horije?«

»Da, prišel je!«

»Kje je, kam hoče?« zavre v množici in nastalo je prerivanje, pritiskanje, vzpenjanja, drenjanje, prepir; vsakdo hoče čim bliže.

V resnici sem zagledal nekega tujca, ki je prosil in moledoval, naj ga v božjem imenu puste, ker ima nujne opravke. Človek je komaj mogel govoriti, kar stokal je, stisnjen in zagozden v radovedni množici.

Policija je pri priči razumela svojo dolžnost. Oddirjala je obveščat o njegovem prihodu ministrskega predsednika, ostale vladne člane, občinskega predsednika, cerkvenega poglavarja in druge deželne dostojanstvenike.

In čez malo časa so se v trumi zaslišali glasovi:

»Ministri! Ministri!«

In res so se prikazali ministri z vsemi dostojanstveniki stradijske dežele. Vsi v prazničnih oblekah, z vsemi lentami in vrstami redov (a redno ne nosijo vseh, marveč samo po nekaj). Množica se je razdelila na dve strani in tako je ostal tujec sam v sredini na eni strani, na drugi strani pa so se prikazali ministri, ki so mu stopali naproti.

Ministri so se v spodobni razdalji ustavili in se do tal priklonili. Isto je storila množica. On je bil videti nekam zmeden, preplašen, hkrati pa na vso moč začuden, a se ni genil z mesta, stal je nepremično kakor kip. Ministrski predsednik je stopil še za korak naprej in pričel:

»Odlični naš gost, vaš prihod v našo deželo bo zabeležila zgodovina z zlatimi črkami, ker pomeni ta znameniti prihod epoho v našem državnem življenju; vaš prihod prinaša srečno prihodnost naši mili Stradiji. V imenu vse vlade, v imenu vsega naroda vas pozdravljam kot našega rešitelja in kličem: živeli!«

»Živeli! Živeli!« se je pretrgal zrak od klica iz tisoč grl.

Nato je začel cerkveni poglavar prepevati nabožne pesmi in s cerkva glavnega mesta stradijske dežele so zagrmeli zvonovi.

Ko je bil končan ta del uradnega sprejema, so ministri z ljubeznivim nasmehom na ustih ponižno pristopili k tujcu, si povrsti segli z njim v roko, ostali pa so odstopili in obstali gologlavi s sklonjenimi glavami, ministrski predsednik je z nekim strahom in spoštovanjem vzel njegov kovčeg v roke, a finančni minister s svoje strani palico imenitnega človeka. Nosila sta te stvari kakor svetinje. Kajpada je bil kovčeg res svetinja, saj je bila v njem gotovo usodna pogodba; prav v tem kovčku je ležala, nič manj in nič več, kakor prihodnost, srečna prihodnost cele dežele. Zato je bil torej ministrski predsednik, vedoč, kaj nosi v svojih rokah, videti slovesen, ves spremenjen, ponosen, ker nosi v svojih rokah prihodnost stradijske dežele. Cerkveni poglavar je kot človek, ki ga je obdaril bog z velikim duhom in umom, nemudoma tudi sam spoznal važnost tega kovčka in je z drugimi višjimi duhovniki obstopil ministrskega predsednika ter začel prepevati svete pesmi.

Sprevod je krenil. On in finančni minister spredaj, za njima pa kovčeg v naročju ministrskega predsednika, obkroženega z višjimi duhovni in z razoglavim ljudstvom. Stopali so počasi, slovesno, z nogo pred nogo, prepevali svete pesmi, zvonovi pa so zvonili in možnarji pokali. In tako so šli počasi po glavni ulici proti hiši ministrskega predsednika. In hiše in kavarne in cerkve in pisarne, — vse se je izpraznilo, vse živo je privrelo na cesto, da bi sodelovalo pri tem epohalnem sprejemu velikega tujca. Še bolniki niso izostali; tudi te so prinesli iz stanovanj, da bi videli to redko slovesnost; celo iz bolnic so prinesli vse bolnike na nosilnicah; in tudi njim je njih bolezen kar odlegla: laže jim je bilo, ko so pomislili na srečo svoje mile domovine; tudi otroci na prsih, ki so jih prinesli v sprevod, niso jokali, temveč so upirali svoje očke v velikega tujca, kakor bi čutili, da je ta sreča namenjena njim.

Preden so prišli do hiše ministrskega predsednika, se je zvečerilo. Tujca so bolj nesli, kakor pa odvedli v hišo. Vanjo so odšli vsi ministri in dostojanstveniki, množica pa je ostala in radovedno bolščala v okna ali pa preprosto zijala v hišo.

Drugi dan so začele prihajati deputacije iz naroda pozdravljat velikega tujca in že ob zori je počasi priropotal visoko naložen voz različnih odlikovanj za vrlega tujca pred hišo ministrskega predsednika.

Tujec je bil, kot se razume, takoj izbran za častnega predsednika ministrstev, za častnega predsednika mestne občine, Akademije znanosti in vseh mogočih dobrodelnih družb in društev v Stradiji, a teh je nešteto, pa celo društva za ustanavljanje društev. Vsa mesta so ga izbrala za svojega častnega meščana, vsi cehi so ga priznali za svojega dobrotnika in neki armadni polk si je njemu na čast nadel ime »Železni Horijev polk«.

Vsi listi so ga pozdravili z dolgimi članki, mnogi so prinesli njegovo sliko. Mnogo uradnikov je v počastitev tega dne napredovalo, veliko redarjev je prejelo odlikovanja in napredovanja, odprto je bilo veliko novih uradov m veliko novih uradnikov imenovanih.

Dva dni je že, kar traja burna veselje po vsem mestu. Godba igra, zvonovi zvone, možnarji pokajo, pesmi arijo, pijača se razliva.

Tretji dan so morali ministri, čeprav so bili skrokani od teh veselic, žrtvovati celo počitek svojih teles za blagor dežele in ljudstva ter so se zbrali k plenarnemu zasedanju, da bi dokončali s Horijem pogajanja o posojilu ter podpisali to epohalno pogodbo.

Najprej so kakor zaradi uvoda začeli privatni pomenek. (V vseobčem veselju sem pozabil povedati, da je bil kovčeg hranjen pod močno stražo.)

»Želite nemara dalj časa ostati tu?« ga je vprašal ministrski predsednik.

»Dokler pač ne opravim svoje zadeve in to bo trajalo precèj časa!«

Ministre je osupnila beseda precèj časa.

»Mislite, da bo trajalo precèj časa?«

»Na vsak način. Taka je zadeva.«

»Nam so znani vaši pogoji in naši vam, zato menim, da ne bo nikakih ovir!« je rekel finančni minister.

»Ovir?« je dejal tujec preplašeno.

»Saj, mislim, da jih ne bo!«

»Tudi jaz tako upam!«

»Torej lahko takoj podpišemo pogodbo!« je rekel ministrski predsednik.

»Pogodbo?«

»Da!«

»Pogodba je podpisana; in jaz se bom kar jutri odpravil na pot; predvsem pa vam moram izraziti svojo hvaležnost za zdaj in za vedno za tak izreden sprejem. Da vam odkrito povem, ves sem iz sebe, še zdaj se ne morem popolnoma zavedeti, kaj vse se godi z menoj. Res je, da sem zdaj prvič v tej deželi, a še v sanjah mi ni moglo priti na misel, da bi me bili kje kot neznanca tako sprejeli. Zdi se mi še, da sanjam.«

»Tak ste jo podpisali — pogodbo?« so soglasno zavpili vsi navdušeni.

»Glejte jo!« je dejal tujec in potegnil iz žepa polo papirja, na kateri je bila pogodba in jo pričel brati v svojem jeziku. Pogodba je bila sklenjena med njim in nekim trgovcem s slivami iz notranjosti Stradije, kjer se ta obvezuje, da mu bo do tega in tega dne dobavil tako in tako količino sliv za kuhanje marmelade…

Kaj se je moglo, v civilizirani in pametni deželi ukreniti drugega, kakor da tujca, ki je podpisal tako bedasto pogodbo, izženo iz Stradije, skrivaj, tri dni na to pa da vladni listi prineso naslednjo vest:

»Vlada si energično prizadeva, da bi izposlovala novo posojilo in vsa pričakovanja kažejo, da bomo že do konca tega mesca prejeli prvi obrok denarja.«

Ljudje so malo povpraševali po Horiju, nazadnje pa prenehali, in nato je šlo spet vse po starem.

Ko sem jel globlje premišljevati o tem zadnjem dogodku, mi je začela nenavadno ugajati vseobča harmonija v Stradiji. Ne le, da so ministri simpatični in vrli ljudje, opazil sem tudi, da je cerkveni poglavar sam takisto kaj umen in duhovit človek. Kdo bi se mogel v prikladnem trenutku, v naravnost usodnem trenutku, ko se odloča o usodi dežele, domisliti, da bo začel prepevati pobožne pesmi nad kovčkom marmeladarja in da bo s tem z vso težo podprl trudoljubno vlado v njenih velikih podvzetjih? Táko složno delo mora spremljati sreča.

In pri priči sem se odločil, da o prvi priliki obiščem modrega očeta, cerkvenega poglavarja, ter da se pobliže seznanim s tem velikim Stradijcem.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Stradija (10/12)

(prejšnja stran)

Ko sem obšel vse ministre, sem se odločil obiskati tudi Ljudsko skupščino. Ljudska se imenuje po nekem starem običaju, v resnici postavlja poslance policijski minister. Brž ko se spremeni vlada, se razpišejo nove volitve, to pa pomeni, vsaj enkrat mesečno. Beseda »volitve« pomeni v tem primeru: imenovanje poslancev in izvira po svojem poreklu še iz tiste patriarhalne družbe, ko je imelo ljudstvo poleg vseh drugih nadlog zares še nadležno dolžnost misliti in skrbeti, koga bi izbralo za svojega predstavnika. Svoje čase so na tak primitiven način potekale volitve, toda v moderni, civilizirani Stradiji je bila ta stara, bedasta in potratna procedura odpravljena, Policijski minister je prevzel na svoje rame vso ljudsko skrb in kar on imenuje in voli namesto ljudstva, ljudstvo pa ne trati časa, ne skrbi in ne premišljuje. Po vsem tem je naravno, da se to imenujejo svobodne volitve.

Tako izbrani ljudski poslanci se zbirajo v glavnem mestu Stradije, da rešujejo in se posvetujejo o raznih deželnih vprašanjih. Vlada, — razume se, vsaka patriotična vlada — poskrbi tudi tu, da je to reševanje pametno in moderno. Tudi tu vzame vlada vso dolžnost na svoje rame. Ko se poslanci zbero, morajo, preden se prične delo, prebiti nekaj dni v pripravljalni šoli, ki se imenuje klub. Tukaj se poslanci pripravljajo in urijo, da bi čim bolje odigrali svoje vloge.

Vse to je podobno pripravam za gledališko predstavo.

Vlada sama spiše komad, ki ga bodo poslanci igrali v Ljudski skupščini. Klubski predsednik ima kakor kak dramaturg dolžnost to delo proučiti in določiti za vsako sejo poslancem njihove vloge, — seveda po njih zmožnosti. Nekaterim zaupajo večje govore, drugim manjše, začetnikom še manjše, za nekatere pa se določi, da spregovore eno samo besedico, »za« ali pa »proti«. (To zadnje se zelo poredkoma dogaja in sicer tedaj, kadar žele posnemati naraven potek in se kakor po končanem glasovanju štejejo glasovi, da vidijo, katera stranka je zmagala: v bistvu pa je vse to določeno že veliko prej, preden se je ta skupščinska seja sploh sešla. Nekaterim, ki jih niti za to ne morejo porabiti, pa odrede neme vloge. Kadar se glasuje z vstajanjem in sedanjem. Ko so vloge tako lepo razdeljene, odidejo poslanci domov in se pripravljajo za sejo. Nenavadno sem bil presenečen, ko sem prvič videl poslance, kako se uče svoje vloge.

Vstal sem zgodaj zjutraj in odšel v mestni park na sprehod. Tam je bilo polno dijakov, otrok nižjih šol in mladeničev iz višjih. Nekateri so pohajali sem in tja in glasno brali vsak svoj predmet: ta zgodovino, ta kemijo, ta verouk in tako dalje. Nekateri so se, po dva in dva, izpraševali to, kar so se naučili. Kar zagledam med otroci na vsem lepem nekaj starejših ljudi, ki prav tako pohajajo ali pa sedé in se nekaj uče iz svojih papirjev. Stopim bliže k nekemu starcu v narodni noši, prisluhnem in on ponavlja, prebira venomer iste besede:

»Gospodje poslanci, pri razpravi o tem važnem zakonskem predlogu se čutim tudi jaz primoranega, da po lepem govoru spoštovanega tovariša T… M… v katerem je ta poudaril važnost in dobre strani takega zakona, spregovorim nekaj besed in da s tem nekoliko izpopolnim mnenje spoštovanega predgovornika.«

Starec je to frazo več kakor dsetkrat prebral, nato pa odložil papir, dvignil glavo, malo zamižal in začel na pamet:

»Gospodje poslanci, po spoštovanem tovarišu, v katerem se…« Tu je obstal, se namršil, dolgo časa pomolčal, se domislil in spet vzel one papirje ter spet glasno prebral isto frazo. Nato jo je spet poskusil povedati na izust, toda brez uspeha: zmotil se je. Ta procedura se je ponavljala nekajkrat, uspeh pa je bil zmeraj slabši. Starec je obupno zavzdihnil, jezno odrinil papirje in glava mu je omahnila na prsi.

Njemu nasproti je sedel na drugi klopi dijaček; v roki je imel zaprto knjigo in na pamet ponavljal lekcijo iz botanike:

»Ta koristna rastlinica raste v močvirnih krajih. Njene korenine porablja ljudstvo tudi kot zdravilo…«

Starec je dvignil glavo. Ko je deček ponovil vso lekcijo, ga je vprašal:

»Si se naučil svoje?«

»Naučil«.

»Bodi mi živ in zdrav, sinko! Uči se zdaj, — dokler si mlad, si lahko vse zapomniš, ko pa prideš v moja leta, — je vse fuč!«

Nisem si mogel prav razložiti, odkod ti stari ljudje med otroci in kaj se za vraga pilijo pod svojimi sivimi lasmi. Kakšna šola je spet to v Stradiji?

Radovednost v meni je postala tako velika, da sem navsezadnje, ko si nisem mogel sam razložiti tega čuda, moral stopiti k onemu staremu, in iz razgovora z njim sem zvedel, da je narodni poslanec in da je bil v klubu določen, da se nauči govor, od katerega je pravkar ponavljal prvi stavek…

Ko se poslanci nauče svoje lekcije, jih izprašajo, nato pa pridejo na vrsto skušnje.

Poslanci pridejo v klub in sedejo vsak na svoje mesto. Klubski predsednik sedi za posebno mizo in tik njega dva podpredsednika. Zraven njegove mize je miza za vladne člane in malo dalje miza za klubske sekretarje. Najprej pokliče eden izmed tajnikov vse po vrsti, nato pa se prične resno delo.

»Naj vstanejo vsi, ki igrajo vlogo opozicionalcev!« odredi predsednik.

Vstane jih nekaj izmed njih.

Tajnik jih našteje sedem.

»Kje pa je osmi?« vpraša predsednik.

Nihče se ne oglasi.

Poslanci se prično ozirati okrog sebe, kakor bi vsak hotel reči: »Jaz nisem; ne vem, kdo je ta osmi!«

Tudi onih sedem se jih obrača in iščejo z očmi svojega osmega tovariša, dokler se nazadnje nekdo ne domisli in vzklikne:

»A tale tu je dobil vlogo opozicionalca.«

»Jaz nisem, kaj me dolžiš po krivem!?« odvrne ta srdita in pogleda v tla.

»A kdo je potem?« vpraša predsednik.

»Ne vem.«

»Ali so vsi tu?« vpraša predsednik tajnika

»Vsi«.

»Za vraga, nekdo mora vendar biti!«

Nihče se ne oglasi. Spet se prične vsakdo obračati okrog sebe in celo tisti, ki so ga pokazali.

»Naj se oglasi, kdor je!«

Nihče se ne oglasi.

»Ti si, zakaj pa ne vstaneš?« reče predsednik onemu osumljenemu.

»On je, on je!« kliknejo drugi in se kar oddahnejo kakor človek, ki odloži težak tovor z ram.

»Jaz ne morem igrati vloge opozicionalca,« vzklikne tisti grešnik obupno.

»Kako da ne moreš?« vpraša predsednik.

»Naj bo opozicionalec kdo drug.«

»Vseeno je, kdo je.«

»Jaz sem rajši za vlado.«

»Ampak, saj si za vlado, to je samo zaradi oblike, nekdo mora predstavljati opozicijo.«

»Jaz ne maram predstavljati opozicije, jaz sem za vlado.«

Predsednik se začne na dolgo in široko prerekati z njim in ga komaj pripravi do tega, da privoli, potem ko mu je eden izmed ministrov obljubil bogato dobavo, kjer se bo dalo pošteno zaslužiti.

»No, hvala bogu!« vzklikne predsednik ves poten in utrujen; »zdaj jih imamo osem.«

Medtem ko sta predsednik in vlada razpravljala z osmim opozicionalcem in ga komaj pripravila v to, da je privolil, jih je drugih sedem sedlo.

»E, zdaj pa vstanite vsi opozicionalci!« reče predsednik zadovoljno in si obriše pot s čela.

Vstal je samo tisti eden.

»Kaj pa spet to ponieni, kje so zdaj drugi?« zavpije predsednik ves iz sebe od razkačenosti.

»Mi smo za vlado!« zamomlja ona sedmorica.

»Kako klavrna opozicija je to!« klikne policijski minister obupno.

Nastala je tišina, pusta, mučna tišina.

»Za vlado ste,« je pričel zdaj togotno policijski minister, »a če ne bi bili za vlado, vas tudi ne bi bil izbral. Hočete nemara, naj zdaj mi ministri igramo opozicijo? Pri prihodnjih volitvah mi ne pridete več na vrsto. Za teh osem mest bom odločil, naj jih ljudstvo samo izvoli, bomo imeli vsaj prave opozicionalce!«

Navsezadnje je po daljšem prerekanju in ko so vsakemu obljubili kaj prikladnega, tudi ta sedmorica privolila, da prevzame to mučno nalogo. Nekomu so obljubili službo, nekomu velik zaslužek, vsakdo izmed njih je dobil svojo nagrado za tako izdatno pomoč vladi, ki ji je bilo do tega, da bi bila videti skupščina kolikor toliko resnična.

Ko se je vse to srečno končalo in je bila odstranjena najhujša ovira, je začel predsednik izpraševati opozicionalce:

»Kaj je tvoja vloga?« je vprašal prvega.

»Moja vloga je interpelirati vlado, zakaj tako brezumno zapravlja državni denar?«

»Kaj bo vlada odgovorila na to?«

»Vlada bo rekla, da je to zaradi pomanjkanja denarja.«

»Kaj moraš ti reči na to?«

»Jaz moram reči na to, da sem z odgovorom vlade popolnoma zadovoljen in da prosim deset poslancev, naj me podpro.«

»Sedi!« reče predsednik zadovoljno.

»Kakšna je tvoja vloga?« vpraša drugega.

»Jaz moram interpelirati vlado, da so neki uradniki dobili visoke položaje izven vrstnega reda in imajo po nekaj visokih plač in mnogo dodatkov, medtem ko so drugi zmožnejši in starejši uradniki na nizkih položajih in že toliko let ne napredujejo.«

»Kaj bo vlada odgovorila?« “

»Ministri bodo odgovorili na to, da so izven vrstnega reda napredovali samo njihovi najožji sorodniki in pa ljudje, za katere so se zavzeli njihovi najbližji prijatelji in nihče drug.«

»Kaj boš ti rekel na to?«

»Na to bom rekel, da sem z odgovorom vlade popolnoma zadovoljen.«

Predsednik vpraša tretjega, kaj je njegova vloga.

»Moja vloga je najostreje napasti vlado, ker sklepa posojilo v neugodnih pogojih, ko so finančne razmere v deželi že tako izredno težke.«

»Kaj bo vlada odgovorila?«

»Vlada bo odgovorila, da potrebuje denar.«

»Kaj boš ti na to?«

»Jaz bom dejal, da me tako močni razlogi popolnoma prepričujejo in da sem z odgovorom zadovoljen.«

»Kaj imaš ti?« vpraša četrtega.

»Interpelirati vojnega ministra, zakaj vojska strada.«

»Kaj bo on dejal?«

»Da nima kaj jesti!«

»In ti?«

»Bom popolnoma zadovoljen.«

»Sedi!«

Tako je izprašal še ostale opozicionalce, nato pa prešel na skupščinsko večino.

Kdor se je svoje vloge naučil, je pohvaljen, tisti pa, ki se svojih vlog niso naučili, ne smejo priti na skupščinsko sejo.

Zaradi neugodnih razmer v deželi je moralo narodno zastopstvo v prvih sejah pričeti z reševanjem najnujnejših zadev. Vlada je prav talko pravilno razumela svojo dolžnost, zato je, da ne bi z drobnimi vprašanji tratili časa, tako predložila v rešitev zakon o ureditvi mornarice.

Ko sem slišal o tem, sem vprašal nekega poslanca.

»Imate mnogo pomorskih vojnih ladij?«

»Nimamo.«

»Koliko jih imate vsega?«

»Za zdaj niti ene!«

Zazijal sem od začudenja. On je opazil to in se je to še njemu zazdelo čudno.

»Kaj pa se vam je zazdelo tako čudno?« me je vprašal.

»Slišal sem, da ste sprejeli zakon o…«

»Saj,« mi je segel v besedo, »sprejeli smo zakon o ureditvi mornarice; to je bilo potrebno, ker do danes še nismo imeli takega zakona.«

»Ali sega Stradija do morja?«

»Za zdaj ne.«

»Pa zakaj potem ta zakon?«.

Poslanec se nasmeje in dostavi:

»Naša dežela, gospod, je mejila nekoč na dve morji, a naši narodni ideali so, da bi bila Stradija to, kar je bila nekoč. S tem, vidite, delamo na to.«

»E, to je nekaj drugega,« sem dejal, da bi se opravičil, »zdaj razumem in lahko smelo rečem; da bo Stradija res postala velika in močna,« dokler tako odkritosrčno in pošteno skrbijo zanjo in dokler bo imela tako modro in rodoljubna upravo, kakor zdaj.«

(naslednja stran)

Stradija (6/12)

(prejšnja stran)

Finančni minister, ki sem krenil k njemu na obisk, me je nemudoma sprejel, čeprav je bil, kakor mi je rekel, sredi največjega dela.

»Ravno prav ste prišli, gospod, tako se bom vsaj malo odpočil. Doslej sem delal, pa me, verjemite mi, kar glava boli!« je dejal minister ter se ozrl vame s pobitim, izmučenim pogledom.

»Vaš položaj je pri tako velikanskem poslu res izredno težak. Nedvomno ste premišljevali o kakem važnem finančnem vprašanju?« sem pripomnil.

»Sodim, da vas bo na vsak način zanimala polemika, ki jo imam z gospodom gradbenim ministrom o nekem zelo vaznem vprašanju. Od davi sem cele tri ure delal na tem. Mislim, da imam prav jaz in da zastopam pravično stvar… Glejte, pokažem vam članek, ki sem ga priredil za tisk.«

Nestrpno sem pričakoval, da bi slišal ta znameniti članek in da bi hkrati zvedel, okrog česa neki se bije ta važni in obupni boj med finančnim in gradbenim ministrom. Minister je dostojanstveno, s slovesno resnobo na obrazu vzel rokopis v roke, se odkašljal in prebral naslov:

»Še dve-tri besede o vprašanju: Do kod se je v starem veku razprostirala na jug meja naše dežele?«

»Saj to je, kakor kaže, neka zgodovinska razprava?«

»Zgodovinska,« je rekel minister malo začudeno nad tako nepričakovanim vprašanjem ter me s topim, utrujenim pogledom pogledal preko svojih naočnikov.

»Vi se pečate z zgodovino?«

»Jaz?!« klikne minister s trohico jeze v glasu… »To je znanost, s katera se ukvarjam že blizu trideset let in to, ne da bi laskal samemu sebi, z uspehom,« je končal minister in me očitajoče pogledal.

»Jaz zelo cenim zgodovino in ljudi, ki so svoje življenje posvetili tej zares važni znanosti,« sem rekel spoštljivo, da bi vsaj kolikor toliko opravičil svoje prejšnje, zares nepremišljeno ravnanje.

»Ne samo važna, dragi gospod, ampak najvažnejša, razumite to, najvažnejša!« je navdušeno vzkliknil minister in me vprašujé pomenljivo pogledal.

»Docela tako!« sem dejal.

»Glejte torej,« je nadaljeval minister, »kakšna škoda bi bilo, če bi se glede naše deželne meje uveljavilo to, kar trdi moj kolega gradbeni minister.«

»Je tudi on zgodovinar?« sem mu segel z vprašanjem v besedo.

»Lažizgodovinar. Ta povzroča s svojim delom samo škodo v tej znanosti. Vzemite vendar in preberite njegove poglede na to vprašanje glede stare meje naše dežele, pa boste videli, koliko svojega neznanja kaže tu, pa celo, če že hočete, koliko nepatriotizma.«

»Kaj pa dokazuje, če smem vprašati?« sem ga vprašal.

»Ničesar ne dokazuje, gospod moj! Žalostno je tako dokazovanje, če trdi, da je šla stara meja z južne strani severno od mesta Kradije; a to je nepošteno, ker si potem utegnejo naši sovražniki z mirno vestjo lastiti pravico na ozemlje severno od Kradije. Kaj mislite, kakšno škodo prinaša s tem tej izmučeni deželi?« je vzkliknil minister srdito, s pravično togoto, z drhtečim, bolestnim glasom.

»Neizmerno škodo!« kliknem jaz kakor osupel nad strahoto, ki bi doletela vso deželo zaradi neznanja in nerazumevanja gradbenega ministra.

»Jaz tega vprašanja ne opustim, gospod moj, ker mi to navsezadnje nalaga dolžnost, katero moram izvrševati v prid naše mile domovine kot njen sin. Sprožil bom to vprašanje pred narodnim predstavništvom samim, pa naj to izda svoj odlok, ki mora veljati za vsakega državljana te dežele. V nasprotnem primeru pa rajši demisioniram, ker je to že moj drugi spopad z gradbenim ministrom, in vse to zavoljo vprašanj, ki so tako važna za deželo.«

»Mar more skupščine tudi o takih znanstvenih vprašanjih izdajati odloke?«

»Zakaj pa ne? Skupščina ima pravico o vseh vprašanjih izdajati odloke, in ti so za vsakogar obvezni kot zakon. Kavno včeraj je predložil neki državljan skupščini prošnjo, naj se mu rojstni dan računa pet let prej, kakor pa se je rodil.«

»Kako pa more to?« sem nehote vzkliknil od začudenja.

»More, zakaj ne? Rodil se je, recimo leta …74, skupščina pa proglasi, da je njegovo rojstno leto …69.«

»Čudno! Čemu neki mu je to potrebno?«

»Potrebno mu je, ker ima potem pravico kandidirati za poslanca na neko izpraznjeno mesto, in to je nas človek, ki bo po svoje pomagal obstoječemu političnemu stanju.«

Prepaden od začudenosti nisem mogel niti besedice spregovoriti. Minister je to nekako zapazil in dejal:

»Zdi se mi, da se čudite temu. Taki in podobni primeri niso redki. Neki gospe je skupščina ugodila nje prošnjo podobne narave. Ta je spet prosila, naj jo skupščina proglasi za deset let mlajšo kakor je. Druga pa je spet predložila prošnjo, naj narodno predstavništvo izda obvezno odločbo o tem, da je v zakonu s svojim možem rodila dvoje otrok, ki postanejo takoj zakoniti dediči njenega bogatega moža. In skupščina si je, kot se razume, ker je imela gospa dobre in močne prijatelje, usvojila njeno naivno in plemenito prošnjo ter jo proglasila za mater dveh otrok.«

»Kje pa sta otroka?« sem vprašal.

»Kakšna otroka?«

»No, otroka, o katerih govorite,«

»Teh otrok ni, razumite vendar, toda zaradi skupščinske odločbe se računa, da ima ta gospa dvoje otrok in tako je nehalo slabo življenje med njo in njenim možem.«

»Tega ne razumem,« sem pripomnil, čeprav ni bilo vljudno, da rečem kaj takega.

»Kako ne razumete?… Kaj preprosta stvar. Ta bogati trgovec, mož one gospe, o kateri govoriva, nima otrok z njo. Razumete?«

»Razumem.«

»Lepo, pazite dalje: ker je sila bogat, si želi imeti otroke, ki bi podedovali njegovo veliko knetje in zaradi tega je prišlo do kaj nevšečnega življenja med njim in njegovo ženo. Njegova žena je, kakor vam pravim, zato predložila skupščini posebno prošnjo in skupščina je prošnjo ugodno rešila.«

»No, pa je ta bogati trgovec zadovoljen s tako rešitvijo narodnega predstavništva?«

»Seveda je zadovoljen. Zdaj je popolnoma pomirjen in ima od tedaj svojo ženo močno rad.«

Razgovor je tekel dalje. Razgovarjal sva se o mnogih stvareh, toda gospod minister se niti z besedico ni dotaknil finančnih vprašanj.

Nazadnje sem se okorajžil in ga kar najponizneje vprašal:

»Finance v vaši deželi so zelo dobro urejene, gospod minister?«

»Zelo dobro,« je dejal samozavestno in takoj nato pristavil: »Glavna stvar je, da je budžet dobro izdelan, potem gre vse lahko.«

»Koliko milijonov znaša letni budžet vaše dežele?«

»Preko osemdeset milijonov. Razdeljen pa je, glejte, takole: Za bivše ministre, ki so zdaj bodisi v penziji ali na razpoloženju, trideset milijonov; za nabavo odlikovanj deset milijonov; za uvedbo varčevanja ljudstva pet milijonov.«

»Oprostite, gospod minister, da vas prekinem — Ne razumem, kakšen izdatek je to: pet milijonov za uvedbo varčevanja?«

»E, glejte, gospod, varčevanje je nesporno najvažnejša reč, če že govorimo o financiranju. Te novosti ni nikjer na svetu, nas pa je prisilil neugoden položaj zaradi slabih finančnih razmer v naši deželi, zato smo hoteli žrtvovati vsako leto to znatno vsoto, da pomagamo ljudstvu in mu kolikor toliko olajšamo njegovo stanje. Zdaj se bo vsekakor obrnilo na bolje, ker smo že v tej kratki dobi izdali cel milijon piscem knjig o varčevanju za ljudstvo. Tudi sam imam v mislih, da bi ljudstvu v tem pogledu kolikor toliko pomagal in sem že začel pisati delo: ,Varčevanje v našem narodu v starem veku‘; a moj sin piše delo: ,Vpliv varčevanja na kulturni napredek ljudstva’; moja hčerka pa je doslej napisala dve povesti, takisto za ljudstvo, v katerih pripoveduje, kako je treba varčevati; in zdaj piše tretjo: ,Razsipna Ljubica in varčljiva Mici’.«

»Bržkone čedna zgodba?!«

»Zelo lepa; v nji pripoveduje, kako propade Ljubica zaradi ljubezni, Mici pa se je omožila z velikim bogatašem in se je zmerom odlikovala z varčnostjo. ,Kdor varčuje, mu tudi bog pomaga’, tako se konča povest.«

»To bo imelo nenavadno dober vpliv na ljudstvo!« sem rekel navdušeno.

»To se razume,« je nadaljeval gospod minister, »velik in pomemben vpliv. Tako si je, glejte, na primer moja hči, odkar je uvedeno varčevanje, prihranila za doto že več kakor sto tisoč.«

»Potem je to najvažnejša postavka v proračunu,« sem pripomnil.

»Tako je, le da je bilo težavno priti na tako srečno misel, vse druge proračunske postavke so bile v proračunu že prej, pred mojim ministrovanjem. Na primer, postavka za narodna slavja pet milijonov, za zaupne vladne izdatke deset milijonov, za tajno policijo pet milijonov, za vzdrževanje in okrepitev vlade na njenem položaju pet milijonov, za reprezentanco vladnih članov pol milijona. V tem smo, kakor povsod silno varčni. Nato pa pridejo druge manj važne stvari v proračunu.«

»A za prosveto, vojsko in ostalo uradništvo?«

»Res, imate prav, tudi za to, razen prosvete, gre okrog štirideset milijonov, a to pada v breme rednega letnega deficita.«

»In prosveta?«

»Prosveta? E, ta spada, kot se razume, med nepredvidene izdatke.«

»In s čim krijete potem tolikšen deficit?«

»Z ničemer. S čim pa se da kriti? To gre v breme dolgov. Ko se nabere večji deficit, sklenemo posojilo, in tako gre dalje. Vendar pa se po drugi strani trudimo, da nam ostane v nekih proračunskih postavkah primeren suficit. V svojem ministrstvu sem jaz že začel uvajati varčevanje in tudi ostali moji kolegi živo delajo na tem. Varčevanje je, kakor vam pravim, temelj blaginje v vsaki deželi. Včeraj sem v interesu varčevanja odpustil nekega služitelja. To je že prihranek osem sto dinarjev letno.«

»To ste dobro ukrenili!« sem pripomnil.

»Saj je že čas, gospod, da pričnemo skrbeti za narodov blagor. Fant joče seveda, naj ga sprejmem nazaj, prosi, in revček tudi ni slab in se ni v ničemer pregrešil, toda kar ne gre, ne gre pač; kajti to zahteva korist nase mile domovine. ,Za polovico plače bom služil,’ mi pravi. ,Ne morem in ne morem’, sem mu rekel; ,jaz sem minister, a to ni moj denar, ampak krvavo zaslužen ljudski denar, in jaz moram resno gledati na vsak dinar’. Prosim vas, gospod, povejte sami, kako bi smel brez potrebe zapraviti državi osem sto dinarjev?« je končal minister ter z razprostrtimi rokami pričakoval pozitivnega odgovora od mene.

»Docela tako je!«

»Lejte, pred kratkim je bila iz proračuna za zaupne izdatke izdana velika vsota denarja nekemu članu vlade za zdravljenje njegove žene in kako naj ljudstvo plačuje, če ne pazimo na vsako paro?«

»A kakšni so dohodki v deželi, gospod minister, to je važna stvar, bi rekel?«

»The, to ni ravno tako važno!… Kako bi vam povedal? Pravzaprav ne vemo še, kolikšni so dohodki. Bral sem v nekem tujem listu nekaj o tem, pa kdo bi vedel, če to drži? Saj, vsekakor je precèj dohodkov, brez dvoma precèj,« je rekel minister vznemirjeno in z neko strokovnjaško tehtnostjo.

V tem prijetnem in važnem pogovoru naju je zmotil fant, ki je vstopil v ministrov kabinet in sporočil, da bi rada neka deputacija uradnikov h gospodu ministru.

»Čez nekaj časa jih pokličem, naj počakajo,« je rekel minister fantu, nato pa se obrnil spet k meni.

»Verjemite mi, da sem že ves zbit od večnega sprejemanja v teh dveh treh dneh, da mi kar v glavi šumi. Toliko, da sem si odtrgal teh nekaj trenutkov in prijetno pokramljal z vami!«

»Prihajajo poslovno?« sem vprašal.

»No, glejte, tule na nogi se mi je napravilo kar nemarno veliko kurje oko, pa sem si ga dal pred štirimi dnevi operirati in operacija je, hvala bogu, zelo srečno uspela. Zaradi tega mi prihajajo uradniki s svojimi šefi na čelu čestitat in izražat svoje veselje zaradi srečno izvršene operacije.«

Oprostil sem se gospodu ministru, da sem ga motil pri delu in da ga ne bi dalje nadlegoval, sem se najspoštljiveje poslovil in odšel iz njegovega kabineta.

In res so se o tem kurjem očesu finančnega ministra kar vrstila poročila v dnevnikih:

»Uradniki … urada so bili včeraj ob štirih popoldne s svojimi šefi na ćelu v deputaciji pri gospodu finančnem ministru in mu z veseljem čestitali zaradi srečno uspele operacije kurjega očesa. Gospod minister jih je blagovolil ljubeznivo in prisrčno sprejeti in g. šef je ob tej priliki v imenu vseh uradnikov svojega urada spregovoril nekaj pretresljivih besed v tem smislu, gospod minister pa se jim je zahvalil za to redko pozornost in odkritosrčno sočustvovanje.«

(naslednja stran)

Stradija (5/12)

(prejšnja stran)

Na cesti me preseneti nepregledna množica ljudstva, ki valovi v gručah z vseh strani in se zbira pred neko veliko hišo. Vsaka teh velikih gruč nosi svojo, zastavo, na kateri je zapisano ime kraja, iz katerega je ljudstvo te skupine, pod tem pa besede: »Za Stradijo žrtvujemo vse«, ali pa: »Stradija nam je dražja kakor svinje!«

Cesta je dobila posebno slovesno zunanjost, po hišah vise bele zastave z narodnim grbom v sredini, vse trgovine so zaprte in ves promet ustavljen.

»Kaj pa je to?« vprašam radovedno nekega gospoda na ulici.

»Slovesnost. Niste vedeli?«

»Nisem.«

»Saj pišejo v listih že tri dni o tem. Naš veliki državnik in diplomat, ki ima velike in silne zasluge za domovino, pa tudi odločilen vpliv na zunanjo in notranjo politiko naše dežele, je imel hud nahod, ki pa je bil z milostjo božjo in z iskrenim prizadevanjem zdravnikov specialistov srečno ozdravljen, in zdaj velikega in modrega državnika ne bo več motila bolezen, da ne bi posvetil vse svoje skrbi in vsega svojega prizadevanja v blagor in srečo te izmučene dežele in jo povedel v še boljšo prihodnost.«

Ljudstvo se je zbralo pred hišo velikega državnika v takšni množici, da od samih moških, žensk in otrok še v najhujši plohi niti kaplja ne bi mogla pasti na tla. Ljudje so stali razoglavi in v vsaki skupini je bil kateri, ki mu je molel iz žepa list z napisanim rodoljubnim govorom.

In na balkonu svoje hiše se je prikazal sivolasi državnik in gromoglasni živio je pretrgal ozračje in odjeknil po vsem mestu. Na vseh hišah naokoli so zažvenketala okna in na njih se je prikazalo mnogo glav. Ograje okrog hiš, strehe, vse je bilo polno radovednega ljudstva in celó iz strešnih lin so gledale vsaj po dve-tri glave.

Prenehali so vzkliki, nastala je smrtna tišina, medtem ko je iz množice trepetaje začivkal tenak glasek:

»Modri naš državnik!…«

»Živel! živel! živel!« so prevpili govornika burni in silni vzkliki, ko pa se je rodoljubna množica pomirila, je govornik nadaljeval:

»Ljudstvo mojega kraja se topi v solzah in se klečé zahvaljuje premilostnemu Stvarniku, ki je s svojo milostjo odvrnil veliko nesrečo od našega naroda in vrnil spet zdravje tebi, blagi naš državnik, da bi nam se dolgo živel v srečo našega naroda in v ponos nase dežele!« je zaključil govornik in tisoče grl je vzkliknilo:

»Živel!«

Modri državnik se je zahvalil govorniku za iskrene čestitke in opomnil, da bodo tudi v prihodnje vse njegove misli in vsa njegova čustva usmerjena v to, da bi se okrepila kultura, gospodarstvo in blaginja naše mile domovine.

Kajpak da so se po tem njegovem govoru ponovili nešteti: »Živel!«

Tako se je zvrstilo kakih deset govornikov iz raznih krajev domovine in po vsakem govoru je stari državnik odgovoril z rodoljubnim in jedrnatim govorom. Seveda je bilo vse to prepleteno s tistim navdušenim, gromoglasnim: »Živel!«

Dolgo je trajalo, da so se končali vsi ti obredi, ko pa je bilo končano, je po vseh ulicah zaigrala godba, ljudje pa so se sprehajali sem in tja ter s tem povečavali slovesnost.

Zvečer je bila iluminacija in ob plamenečih baklah, ki jih je nosila rodoljubna množica ljudstva, je godba spet trgala ozračje na ulicah tega srečnega mesta; visoko gori v temnem zraku pa so pokale rakete in zasijalo je ime velikega državnika, ki je bilo spleteno iz samih drobnih zvezdic, kakor se je zdelo.

Po vsem tem pa je pala globoka, tiha noč in rodoljubni meščani prekrasne dežele Stradije je so po izvršitvi svoje vzvišene državljanske dolžnosti utrujeni zaspali v sladkem snu, sanjajoč o srečni prihodnosti in veličini svoje mile domovine.

Razklan po teh čudnih vtisih nisem mogel vso noč zaspati in šele pred zoro me je oblečenega, z glavo naslonjeno na mizo, premagalo spanje; a kakor da mi je neki strašen, demoničen glas z zlobnim krohotom udarjal na uho:

»To je tvoja domovina!… Ha, ha, ha, ha!…«

Planil sem in prsi so mi zatrepetale od strašne slutnje, v ušesih pa je odmeval tisti zlobni:

»Ha, na, ha, ha!«

Naslednji dan so pisali o tej slovesnosti že vsi deželni časniki, posebno pa vladni list, v katerem je bilo razen tega na kupe telegramov iz vseh krajev Stradije, v katerih so ljudje z neštevilnimi podpisi obžalovali, da niso mogli priti in osebno izkazati svojega veselja nad srečnim okrevanjem velikega državnika.

Razen tega. je postal glavni državnikov zdravnik mahoma slaven človek. V vseh listih si lahko bral, da bodo zavedni meščani tega in tega mesta, tega in tega okraja ali kraja, ceneč zasluge zdravnika Mirona (tako se je pisal), kupili tako in tako dragoceno darilo. V nekem listu je stalo:

»Zvedeli smo, da pripravlja tudi mesto Kradija po zgledu drugih mest dragoceno darilo zdravniku Mironu. To bo majhen srebrn Eskulapov kipec, ki bo držal v rokah prav tak srebrn pisalni pribor, okrog katerega se prepletata dve pozlačeni kači z diamanti namesto oči in držita v ustih sveče. Na Eskulapovih prsih bodo zlato vrezane besede: ,Meščani mesta Kradije zdravniku Mironu v znamenje večne hvaležnosti za zasluge do Domovine’.«

Listi so bili prepolni takih vesti. Vsepovsod po deželi so se pripravljala dragocena darila za zdravnika in z brzojavkami se je izražala hvaležnost temu srečnemu doktorju. Neko mesto je bilo celo tako navdušeno, da je pričelo zidati veličastno vilo, na kateri bo vzidana hudo velika marmorna plošča, na tej plošči pa se bo izrazila hvaležnost ljudstva.

In samo po sebi se razume, da so pri priči izdelali in razmnožili sliko, ki je predstavljala, kako se veliki državnik rokuje in zahvaljuje zdravniku za iskreno prizadevanje. Pod njo pa besedilo:

»Hvala ti, vdani Miron, odvrnil si od mene bolezen, ki mi je branila, da bi se ves posvetil skrbi za srečo svoje drage domovine!«

»Opravil sem samo svojo sveto dolžnost do domovine!«

Vrh njunih glav pa je plaval v oblaku golob in nosil v kljunu trak, na katerem so bile besede:

»Milostljivi Stvarnik odvrača vse zlo od Stradije, ki mu je mila in draga.«

Nad golobom je bil debelo tiskan naslov: »V spomin na dan srečnega okrevanja velikega državnika Simona« (mislim da se je tako pisal, če se dobro spominjam).

Po vseh ulicah in hotelih so nosili dečki te slike in na ves glas vpili:

»Nove slike! Državnik Simon in zdravnik Miron!…«

Ko sem prebral nekaj listov (skoraj v vsakem je bil obširen življenjepis slavnega in rodoljubnega zdravnika), sem se odločil, da pojdem k gospodu ministru za deželno gospodarstvo.

Minister narodnega gospodarstva, starejši, majhen, suhljat možiček, že osivel, z naočniki na nosu, me je sprejel ljubezniveje, kakor bi mogel pričakovati. Posadil me je zraven svoje mize, sam pa je sedel na stol na svoje mesto. Miza je bila do vrha polna nekih starih knjig z orumenelimi listi in oguljenimi platnicami.

»Brez odlašanja se vam bom pohvalil. Ne morete si misliti, kako zadovoljen sem! Kaj, mislite, sem našel?«

»Kak način, s katerim boste izpopolnili gospodarstvo v deželi.«

»O, ne! Kakšno gospodarstvo neki! Naše gospodarstvo je s svojimi dobrimi zakoni kar popolno. Nanj sploh ni treba več misliti.«

Obmolknil sem ne vedoč, kaj bi mu dejal, dokler mi ni sam z dobrodušnim blaženim nasmehom dejal in pokazal na neke stare bukvice:

»Kaj mislite, kakšna knjiga je to?«

Naredil sem se, kakor da se spominjam, dokler mi ni spet dejal s tistim blaženim nasmehom:

»Homerjeva Ilijada!… Ampak sila, sila… redka izdaja!…« je spregovoril in osladil pri tem vsako besedico ter me zvedavo gledal, kako me bo to presenetilo.

In zares šem bil presenečen, samo iz drugih razlogov; toda naredil sem se, kakor da me prav ta redkost navdaja z občudovanjem.

»Saj to je krasno,« sem rekel.

»A če vam še povem, da te izdaje sploh ni več!…«

»To je res čudovito!« sem kliknil kakor ves navdušen in pričel ogledovati knjigo ter se delal globoko ganjenega in zainterisiranega na tej redkosti.

Komaj se mi je posrečilo odvrniti z raznovrstnim povpraševanjem pogovor od tega njegovega Homerja, o katerem še živ dan niti besedice nisem slišal.

»Gospod minister, dovoljujem si vas vprašati o teh vaših vrlih gospodarskih zakonih!« sem rekel.

»Ti zakoni so, lahko bi dejal, klasični. Nobena druga dežela, verjemite mi, ne porabi za dvig gospodarstva tolikanj kakor naša.«

»Tako je tudi potrebno,« sem rekel, »saj to je najvažnejši temelj za napredek vsake dežele.«

»To sem imel, kajpak, tudi sam v mislih, ko se mi je posrečilo, da so bili sprejeti čim boljši zakoni in da se je odobril čim večji proračun za dvig gospodarstva in industrije v deželi.«

»Koliko znaša proračun, če smem vprašati, gospod minister?«

»Lansko leto, ko je bil drug režim, je bil proračun manjši, meni pa se je z velikim trudom in prizadevanjem posrečilo, da se je vstavilo v budžet pet milijonov dinarjev.«

»To je za vašo deželo dovolj!«

»Dovolj… Vrh tega, glejte, vsebuje zakon določilo: ,Žito in sploh posevki morajo dobro uspevati in jih mora biti čim več.’«

»To je prikladen zakon,« sem rekel.

Minister se je zadovoljno nasmehnil in nadaljeval:

»Močno se mi je razrastlo uradništvo v moji stroki, tako da ima vsaka vas svoj gospodarski urad s petimi uradniki, od katerih je najstarejši upravnik ekonomije in gospodarstva te in te vasi. Vrh tega je v vsakem okrajnem mestu okrajni ekonom z velikim številom uradništva, nad vsemi pa so pokrajinski ekonomi in teh je dvajset, na kolikor pokrajin je razdeljena naša dežela. Vsak izmed pokrajinskih ekonomov ima s svojim uradništvom celotno nadzorstvo ter nadzoruje vse ostalo uradništvo, ali izpolnjuje svojo dolžnost in pa da vpliva na okrepitev gospodarstva v vsej pokrajini. Preko njega si dopisuje ministrstvo (ki ima dvajset oddelkov in vsak oddelek po enega šefa z velikim številom uradništva) z vso pokrajino. Vsak oddelčni šef v ministrstvu si dopisuje s posameznim pokrajinskim ekonomom, in ti obveščajo potem o vsem ministra preko njegovih osebnih tajnikov.«

»Potemtakem je to velikanska administracija?« sem pripomnil.

»Zelo velika. Naše ministrstvo ima med vsemi največ številk. Uradniki po ves dan ne utegnejo dvigniti glave od aktov.«

Po krajšem molčanju je minister nadaljeval:

»Ob vsem tem sem ukrenil še to, da ima vsaka vas svojo dobro urejeno čitalnico, ki mora biti oskrbljena z dobrimi knjigami o kmetijstvu, gozdarstvu, živinoreji, čebelarstvu in vseh vrstah gospodarstva.«

»Kmetje gotovo radi bero?«

»To je obvezno, kakor vojna služba. Dve uri dopoldne in dve uri popoldne mora vsak delovni kmet prebiti v bralnici, kjer bere (ali pa mu bero, če ni pismen), razen tega pa mu uradniki predavajo o sodobnem racionalnem obdelovanju zemlje.«

»A kdaj potem delajo na polju?« sem vprašal.

»E, vidite, kako je. Spočetka je res videti tako. To je počasen način, ki se kaže na prvi mah neprikladen, a se bo šele pozneje opazil blagodejni vpliv te velike reforme. Pa mojem globokem prepričanju je poglavitno, da se najprej teorija dobro utrdi, pozneje bo šlo zlahka, in tedaj se bo videlo, da bo ves ta čas, porabljen s teoretičnim gospodarskim učenjem, stokratno povrnjen. Kajti, treba je imeti, dragi gospod, trden temelj, zdravo osnovo in nanjo zidati stavbo!« je končal minister in si od razburjenosti obrisal pot s čela.

»Popolnoma odobravam vaše genialne poglede na gospodarstvo,« sem rekel vzhičeno.

»In tako sem kar lepo razdelil pet milijonov dinarjev: dva milijona za uradnike, en milijon honorarja piscem gospodarskih učbenikov, en milijon za ustanavljanje knjižnic in en milijon za dnevnice uradništvu. To je ravno pet.«

»Krasno ste napravili!… Veliko izdajate za knjižnice.«

»E, vidite, izdal sem te dni razpis, naj se kupujejo razen gospodarskih knjig tudi učbeniki za grški in latinski jezik, da se kmetje po opravljenem poljskem delu lahko poplemenitijo z učenjem klasičnih jezikov. Vsaka čitalnica ima Homerja, Tacita, Paterkula in cel kup drugih lepih del iz klasične literature.«

»Krasota!« sem kliknil z razprostrtimi rokami ter pri priči vstal, se poslovil od gospoda ministra in šel, ker mi je v glavi kar bučalo od te velikanske reforme, ki je nisem mogel doumeti.

(naslednja stran)

Kraljevič Marko drugič med Srbi (5/5)

(prejšnja stran)

Okolica ima svoj vpliv na človeka in tudi Marko je moral v neki meri podleči temu vplivu ter je začel z drugimi svojimi vrlimi potomci vred sprehajaje se postopati, pljuvati predse in se prerivati pred ministrovimi vrati, s prošnjo v roki, čakaje, da stopi pred ministra in prosi za majhno državno službico, — samo toliko, da bo imel košček vsakdanjega kruha, belega seveda.

Jasno je, da to brušenje peta pred vrati ni trajalo malo časa, in čez nekaj dni so mu rekli, naj vloži svojo prošnjo v arhivu, da jo protokolirajo.

Markova prošnja je prizadela ministru obilo preglavic.

»O, brate, kaj pa naj počnem s tem človekom? Saj ga spoštujemo, recimo; vse, samo priti mu ne bi bila treba. To ni človek za naše čase.«

Navsezadnje ga je nastavil, upoštevaje njegov veliki sloves in njegov prejšnje zasluge, za praktikanta v nekem zakotnem okraju v notranjosti dežele.

Zdaj je Marko s težavo izprosil, da so mu vrnili orožje, v ministrstvu pa so mu izplačali celo plačo, da je šel poravnat stroške za Šarca.

Šarec navzlic dobri hrani še daleč ni bil več tak kakor prej; zelo je izbiral, pa tudi Marko je bil najmanj za tridest ok lažji.

In tako je Marko oblekel svojo obleko, si pripasal orožje, opremil Šarca, napolnil meh z vinom, ga obesil ob sedlo, zajahal Šarca, se prekrižal in se napotil na svojo službeno dolžnost po cesti, katero so mu pokazali. Mnogi so mu svetovali, naj bi šel rajši z železnico, toda tega Marko ni maral, če bi ga stalo glavo.

Povsod, kamor koli je zanesla Marka pot, te spraševal za oni okraj in navajal ime okrajnega načelnika.

Po poldrugem dnevu hoda je prispel v mesto. Krenil je na dvorišče okrajne pisarne, razjahal, privezal Šarca ob murvo, snel meh z vinom ter sedel v orožju, da bo v hladu posrkal svoje vince.

Biriči, praktikanti, pisarji so z začudenjem stežali svoje glave skozi okna; daleč naokrog so hodili ljudje okrog junaka.

Prišel je kapetan, kateremu so sporočili, da pride Marko v njegov okraj.

»Bog daj srečo!« je pozdravil.

»Bog ti srečo daj, junak neznani!« mu je odzdravil Marko. Kadar je prišel do orožja, konja in vina, je pozabil vse svoje gorje in se je pri priči začel ponašati po starinsko in govoriti v stihih.

»Si ti novi praktikant?«

Marko pove, kapetan pa mu reče nato:

»Eh, toda s tem mehom in orožjem ne moreš biti v pisarni.«

»Taka je med Srbijanci šega,
da v orožju mrko pije vino,
da v orožju tudi spanje spava!«

Kapetan mu je začel razlagati, da mora odložiti orožje če namerava ostati v službi in prejejnati plačo.

Marko je videl, da ni druge poti, kajti — kaj hoče človek, živeti mora, imetje pa, kar ga je imel, je skopnelo; toda domislil se je in vprašal:

»Pa je kakšna taka služba, v kateri se nosi orožje in v kateri bi mogel služiti?«

»Biriči imajo tako službo.«

»Kaj pa dela birič?«

»Uradnike spremlja z orožjem na poti, da jih brani, če jih kdo napade; na red pazi, da kdo ne dela škode drugemu, in podobne stvari,«, je rekel kapetan.

»E, tako! To je lepa služba…« se je navdušil Marko.

In tako je postal Marko birič. Tak pa je spet vpliv okolice, vpliv vrlih potomcev, da z žarko krvjo in z navdušenjem služijo svoji domovini. Toda Marko se tej službi ni mogel tako prilagoditi in niti od daleč ni bil tako sposoben, kakor bi bil najslabši njegov potomec, nikar šele kak drugi, boljši.

Potujoč tako s kapetanom po okraju, je videl Marko mnogo stisk in nadlog, in ko se mu je nekoč zazdelo, da tudi njegov kapetan ne dela ravno po pravici, ga je kresnil z dlanjo po obrazu in mu izbil tri zobe.

Zaradi tega so Marka po daljših vojnih praskah ujeli in ga odtirali v blaznico na pregled.

Tega udarca Marko ni mogel prenesti in vzelo ga je, ko je bil do dna razočaran in izmučen.

Ko je stopil pred boga, se je bog zasmejal tako, da so se vsa nebesa stresla.

»No, Marko, si maščeval Kosovo?« ga je vprašal v smehu.

»Do kraja sem se namučil, a ubogo moje Kosovo, saj ga še videl nisem! Pretepali so me, v luknjo so me vtaknili, za biriča sem jim bil, nazadnje pa so me vrgli med norce…« se je pritoževal Marko.

»Saj sem vedel, da ne boš bolje odrezal!…« je rekel Gospod blago.

»Hvala ti, bog, da si me rešil muk; zanaprej pa niti sam ne bom več verjel jadikovanju mojih potomcev in njih joku za Kosovim! Če pa jim je treba biričev, imajo vsaj za to službo sami dosti izbire, same najboljše med najboljšimi. Bog mi odpusti, a zdi se mi, da to sploh niso moji potomci, čeprav me opevajo, marveč da so to potomci tistega našega Sulje Ciganina.«

»Njega sem jim tudi hotel poslati, če me ne bi bil ti tako goreče prosil, da bi sel. A vedel sem, da jim ti nisi potreben!« je rekel Gospod.

»Pa še Sulja bi bil danes med Srbi najslabši birič! V tem so ga vsi prekosili!« je rekel Marko in se razjokal.

Bog je težko zavzdihnil in skomizgnil z rameni.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Naše zadeve (2/2)

(prejšnja stran)

Zbrali so se meščani, bogati in revni, ugledni in neznatni.

Eden najuglednejših sklicateljev zborovanja je pričel shod z naslednjimi besedami:

»Gospoda, vsem vam je znana nesreča, ki je zadela toliko krajev našega naroda. Ni vam treba govoriti o tem, kako velikansko izgubo je utrpela naša zemlja, ker vsi dobro vemo to, vsi občutimo to izgubo, ki se ne da nadomestiti: to je rana, ki jo bo težko ozdraviti. Toda, gospoda, če se ta velika izguba že ne more nadomestiti, se lahko škoda porazdeli, ker jo bomo vsi skupaj laže prenesli kakor pa posamezniki: lahko je otreti, gospoda, marsikatero solzo, ublažiti težko bridkost in stisko mnogih družin. Premislili smo vse, kako bi izkazali najbolje, najhitreje in čim največ pomoči tem ubogim družinam. Po mojem mnenju nas vodi vse tukaj zbrane brez razlike naših poklicev in političnih prepričanj eno samo skupno čustvo, ki nam ga narekuje naše srbsko srce — čustvo vzvišene Kristusove morale: »Pomagaj svojemu bližnjemu, kakor samemu sebi…«

Ob koncu govora je omenil, kako je treba po ustaljenem redu izvoliti najprej predsednika, ki naj vodi zborovanje in zaprosil, da mu dovolijo, da sam izbere kandidate, ali pa da meščani kandidirajo koga iz svoje srede.

Nastal je vrišč.

»Naj kar sam kandidira!« so zavpili nekateri.

»Mi bomo izbirali kandidate!« so zavpili drugi in že se je začela množica deliti v skupinice.

»Bodite vi predsednik, kaj bi tu izgubljali čas!« so zavpili tretji.

Mnenja so se križala, glasovi so postajali čedalje glasnejši in glasnejši in nazadnje se ni dalo iz vseobčega vrišča ničesar razbrati. Tisti govornik, ki je pričel zborovanje, udarja ob zvonec, prosi, da se pomirijo, iz občinstva se dvigajo roke, vrešče glasovi: »Prosim za besedo!« Vsevprek se vlečejo za suknje, dokazujejo z rokami drug drugemu, nekateri pa so se razjezili in odšli.

»Sedite, glaaasuuujmo!« se je zadrl nekdo, ki se je vzpel malo više, si položil roke na obe strani ust in s tako silo zavpil, da so mu nabreknile žile na vratu.

In res so vsi posedli. Predsednik (tisti začasni) je imel že kalne oči in je bil sključen od utrujenosti, pa je s težavo, samo z zamolklim glasom spregovoril:

»Prosim, gospoda, stavljeni so bili trije predlogi; glasovali bomo o vsakem posebej!«

»Ne tako,« se je spet dvignil prvi in zavpil. »Kdor je za sedanjega predsednika, naj obsedi, kdor pa je proti, naj vstane.«

Večina je obsedela in tako je ostal predsednik ta, ki je pričel zborovanje.

»Gospoda, odlikovali ste me z redko častjo in potrudil se bom…« Tako je začel daljši govor, v katerem se je zahvalil zboru za izvolitev, na koncu pa je pristavil, da je treba izvoliti še podpredsednika in dva tajnika, ki bosta vodila zapisnik«.

»Predlagajte vi!« so zavpili nekateri.

»Za podpredsednika Toma Tomića« so zavpili drugi.

»Toma nočemo!« so zavpili tretji.

Četrti so predlagali tajnike.

Nekdo pa je spet dvignil krik proti temu predlogu.

Malo po malem je spet nastala zmešnjava, hrup, nesporazum.

»Z vstajanjem in sedenjem!« se ie spet zadrl tisti s stola.

Odločili so, naj predlaga predsednik in ta je seveda predlagal kot najprimernejšega tistega, ki se je dvigal in vzpenjal na svojem stolu.

Tako so do večera izvolili podpredsednika in dva tajnika.

Ti so se, kakor je to v redu, zahvalili sestanku za izvolitev in zasedli svoja mesta.

»Ker so izčrpane vse točke današnjega dnevnega reda, izjavljam, da je zborovanje zaključeno…«

Predsednik je hotel se nekaj reči, vendar pa mu je trušč, ki se je dvignil kakor na komando, presekal besedo. Z vseh strani se je zaslišalo:

»Kaj je s predlogi posameznih članov?«

»To zborovanje ni bilo sklicano, da bi izvolilo samo predsednika!«

»Ne maramo ga!«

»Daj mi besedo!«

»Beseedooo!« je zavreščal nekdo, ki je stopal na mizo, se vzpel na prste, stisnil pesti, si razmršil lase, pot mu je kar curkoma lil z lica, stegnil vrat, da so se mu napele žile na vratu.

Podpredsednik je odrinil predsednika in tudi sam stopil na stol ter se zadrl:

»Na vrsti so še predlogi posameznih članov.«

Množica se je pomirila. Oni je skočil z mize, tudi podpredsednik se je skobacal s stola.

»Naj se oglasi, kdor hoče govoriti!«

Vsi so se obrnili proti onemu, ki je s tako silo zahteval besedo z mize. Ta si je popravil ovratnik, začel mencati, iztegnil vrat, požrl z velikim naporom slino vase, zamižal in stisnil skozi zobe:

»Hotel sem govoriti za predloge.«

»Pa predlagaj, brate!« je nervozno zavreščal podpredsednik. »Za zdaj nimam nikakega predloga!…«

Vstal je nekdo iz kota, dostojanstveno stopal malo naprej, se z levico oprl na stol in z važnim, nekako kislim obrazom dvignil desnico za besedo.

»Besedo ima Sima Simić.«

Sima se je odkašljal, pogoltnil tudi on slino vase, pogledal okrog sebe in tiho začel:

»Kakor vidim, gospoda, med nami ne more biti sporazuma, pa tudi ne bratovskega dogovora…«

Nastala je tišina.

»Razložite, kaj ste hoteli reči s tem!« je zavpil podpredsednik.

»Prosim vas, da mi ne segate v besedo…«

»Poslušajmo ga!«

»Nočemoo!«

Govornik je prekrižal roke in stal kakor kip sredi spopada in trušča, ki se je mahoma dvignil.

Vrišč se je polegel.

»Ponovno opozarjam, gospoda, da tukaj ne more biti nikakega skupnega dela. (Glas mu je postajal čedalje močnejši.) Videti je, da so hoteli sklicatelji samo paradirati, ni pa jim…«

»Prepovedujem mu dalje govoriti!« je zagrmel podpredsednik.

»Poslušajmo ga!«

»Tako je!«

»Dol z njim!«

»Vrzite ga ven!«

Glasovi so se križali, roke pomešale, nastalo je prepiranje, zmerjanje, ze so začeli s palicami groziti drug drugemu. Podpredsednik je bil že hripav in zvonec polomljen, tisti z mize pa je spet jel vreščati: »Besedo!«

Govornik je stal hladen kakor stena s prekrižanimi rokami in molče čakal rezultata tega strahovitega hrušča.

Ker je bilo že pozno v noč, svaja pa vse večja in večja, ker so prešli na razčiščavanje starih razprtij in na osebne zadeve, se je razglasilo, da je zborovanje prekinjeno. Sicer pa tega sploh nihče članov slišal ni, marveč so samo podpredsednik, predsednik in tajniki zapustili svoja mesta.

Nekateri so krenili proti domu in se prepirali na cesti, drugi so že odšli in se znova vrnili, da so povedali še katero tistim, s katerimi so se prepirali. Neka skupinica je ostala preko polnoči. Ti so se na neki način pobotali in se vdali krokanju. Pili so in se do jutra dvakrat, trikrat spričkali, se dvakrat, trikrat pobotali, nato pa se tudi ti razšli.

Naslednji dan pa je nastalo šušljanje, tekanje, agitiranje. Zdaj so vpletli v to tudi politiko, pa osebna vprašanja, pa kljubovalnost, pa vse mogoče na svetu in tega seve ni bilo mogoče tako zlahka razmetati. Neki listi so napadli Tomo Tomića in sklicatelje, češ da so hoteli »tudi ob tej priliki po svoji stari navadi zborovanju nekaj podtakniti,« ter dodali: »Na ta sramotni dogodek se o priliki se povrnemo, do povemo kaj več, za danes to po svoji časnikarski dolžnosti samo beležimo.«

Drugi lista pa so spet poročali, kako je »priznani rodoljub in ugledni meščan Toma Tomić s še nekaterimi odličnimi someščani naše dežele sklical zborovanje rodoljubov, da bi se domenili, kako bodo pomagali prizadetim poplavljencem. G. Toma je razložil trpljenje prebivalcev v opustošenih krajih v svojem kratkem in jasnem govoru tako točno, da ga bomo prinesli v naslednji številki našim bralcem v celoti… Toda to plemenito delo so motili znani rogovileži, katerim je načeloval zloglasni Sima Simić«… itd.

Tako v listih kakor tudi ustno in v drugih nočnih pogovorih se je zadeva vse bolj in bolj zapletala, v listih pa so začela izhajati razna »Poslana«, polna blatenja.

V teku petnajstih dni je bilo sklicanih nekaj zborovanj, in drugo je bilo burnejše od drugega. Pravijo, da je nekoč prišlo celo do pretepa.

Nazadnje je zmagala skupina, ki jo je vodil Sima Simić, Toma in njegovi pa so se umaknili in pričeli blatiti po časnikih.

Sima Simić je sklical shod. Zbralo se je več ljudstva kakor kdaj koli.

Seveda spet ni šlo brez debate. Spet volitve odbora, ožje volitve, »vstajanje in sedenje«, »oddaljevanje od predmeta«, »izvolitev trojice, ki naj overi zapisnike«, osebna razračunavanja, polurni odmor. (Med odmorom je bilo najhujše pričkanje.) »Naj se odloči!« »Treba je še govoriti?« »To vprašanje se ne da rešiti na vrat na nos!« »Ste se domenili?« »Ste obveščeni?« »Preložimo shod na jutri!« Glasovali so tudi o tem in zborovanje se je spet razšlo s truščem.

Naslednji dan spet shod. Branje zapisnika. »Ima kdo kaj pripomniti?« »Prosim za besedo!« — »Na dnevni reeed!!!«

Padel je predlog, da ustanove »Društvo za pomoč po poplavi prizadetim«.

»Jaz mislim,« je povzel nekdo besedo, »da se ne smemo omejavati samo na povodenj, marveč sploh na vse, ki trpe pomanjkanje.«

Prvi je branil svoj predlog, drugi govornik pa ga je spodobijal. Tako sta prebesedovala celo uro.

»Saj je pojasnjeno, sklepajmo!…«

»Prosim za besedo!«

»Ni več mogoče govoriti!…«

»Nov predlog imam!«

»Najprej moramo rešiti prvega!«

»Priglasilo se je še deset govornikov, da bi govorili o tej zadevi. Jih žele zborovalci poslušati?«

»Avvv!… Nočemo!… Hočemo!… Odložimo zbor!… Dajte na glasovanje!«

Tako so živo delali iz dneva v dan. O vsakem vprašanju so temeljito premišljevali in se dogovarjali. Izbrali so delegate, ki so imeli nalogo oditi k osebam na položajih in jih prositi za to in ono in izvoliti nato šesterico, ki naj bi izdelala »društvena pravila«. In pri tem je bilo za pretres vsake točke pravil posebej sklicanih po nekaj zborovanj. Potem je prišlo vabilo za vpis v članstvo; začasni odbor, to je, najprej volitve začasnega odbora, ki je imel nalogo sklicati v roku desetih dni zborovanje članov, ki morajo izvoliti stalno upravo.

Po številnih burnih zborovanjih je bila stalna uprava izvoljena, nato pa so prišle na vrsto volitve nadzornega in kontrolnega odbora ter volitve dveh preglednikov računov. Poleg tega so vnesli v pravila, da »ima nadzorni odbor pravico vsak čas sklicati občni zbor vseh članov društva«.

In nato se je moral upravni odbor konstituirati, to pa ne gre kakor bi trenil, v vsej naglici.

Bilo je opravljeno, društvo ustanovljeno, objavili so poziv za vpis v članstvo. Začel je prihajati denar, čakali so samo, da bi se vsota zaokrožila in da jo odpošljejo.

Kar je nekega dne posegel vmes kontrolni odbor, pregledal račune in našel, da so preveč izdali za pisarniške potrebščine. Jasno je, da so sklicali občni zbor. In tu so skušali vreči upravo, nove razprtije, nov trušč.

Spet dolgotrajni nočni dogovori, spet cela vrsta zborovanj.

V letu dni in malo več je bila eda vrsta zborov in dogovarjanj, vendar pa se vsota ni zaokrožila.

Nazadnje so tako ob čaši piva, bolj privatno, sprožili predlog:

»Daj, brate, pošljimo ta denar komur je treba, pa mirna Bosna. Kaj pa bi nam društvo in vse te bedarije… Daj mi čašo piva!… Razčistimo to zadevo!… Sama šušmarija pa vrišč in norčija, a ko bi človek vsaj vedel zakaj!«

»Prav imaš,« je dostavil drugi. »Glej, treba se bo nekega dne domeniti, ko se sestanemo.«

»Dobro, pa se nekega dne snidimo in se lepo domenimo o tem, da napravimo križ čez vse te marnje!« je dejal tretji.

»Meni jutri ne bo mogoče!« je rekel četrti.

»Saj ni treba jutri!… Nekega dne se snidemo, pa se bomo domenili, kdaj da se sestanemo. Določimo natančen dan, kdaj se vsi zberemo!« je rekel peti.

»Pa saj bi zdajle lahko. Vsi smo tu!« se je oglasil šesti.

»E, zdajle, to ne gre tako! Za to, brate, je treba posebnega sestanka, ne pa da bi delali kakor v največji sili.«

Minilo je precèj časa. Vsota se je zaokrožala, padali so odbori, volili se novi, agitirali so, naj se društvo razpusti, dogovarjali se, pričkali, botali, člani pa so se že utrudili, potihnili so in postali čisto brezbrižni za vse: ne plačujejo članarine, ne volijo, ne pregledujejo računov. Društvo za pomoč prizadetim sicer uradno ni razpuščeno niti se ni razšlo, vendar pa v bistvu ne obstoji, ga ni. Niti odbor sam se ne čuti več odbor, niti člani člane. Katerikrat se tako v prepiru sliši, kako kdo klikne:

»Ta naj pa kar neha dvigati hrušč, da ne bomo začeli malo pregledovati računov o tistem društvenem denarju!…«

S tem se je končalo.

Menda so že vsi pozabili na tisto povodenj. Kmetje onih krajev, kjer je bila povodenj, so si opomogli in škode malone ni bilo več čutiti. Saj so celo iz teh krajev začeli nekateri pošiljati svoje prispevke Društvu za pomoč po povodnji prizadetim in so pisali: »Ker vemo, kaj pomeni nesreča, če poplavi povodenj ves kraj in odnese vso setev, pošiljamo…« itd.

Nato pa so kar na lepem začeli iz notranjih delov pošiljati razni odbori društvu nabrani denar. To se je razvedelo tudi iz listov.

»Od kod zdaj vse to?« je zazijal predsednik upravnega odbora.

»Najbrže kaka nova povodenj!«

»Bog si ga vedi!«

»Menda niso znoreli, da pošiljajo še za ono povodenj pred štirimi leti, ko so jo že tamkajšnji ljudje sami pozabili in mnogi iz tistih krajev še sami pošiljajo svoje prispevke.«

Marsikomu se je zdela ta zadeva prava uganka, a stvar je kaj preprosta:

Srbi so to in njim je bilo treba dosti časa, da so se korenito domenili, kajti ni rečeno samo tako v prazen veter: »Domenek hišo zida!«

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)