(Domenek hišo zida)

Izgublja se mnogo naših narodnih običajev, toda krasni običaj naših vrlih prednikov: popiti zjutraj čašico vročega žganja se je docela ohranil v hvaležnem potomstvu in se bo z vso vnemo sporočal od pokolenja do pokolenja, dokler bosta sijala sonce in luna na nebu, dokler bo kje le še kak poslednji Srbijanec na svetu. Mnogi modri izreki naših dedov so utonili v pozabo, propadli so, pravzaprav, če smemo tako reči, izhlapeli, oglupeli, marsikatera neumnost pa je v dolgem teku let malo po malem postala moder izrek. Eh, kaj moremo, taka je pač stvar: vse gre s svojim časom, vse se spreminja. Vendar pa je neki izrek, ki je prav tako kakor oni lepi običaj ohranil vso svojo moč in ne samo da ni propadel, marveč se z vsakim dnevom bolj ceni in spoštuje. To je izrek: Domenek hiše ne podira, ali pa še bolje: Domenek hišo zida.

Mi Srbi se nobene svoje zadeve ne lotimo na vrat na nos, kar tako tjavendan, marveč vse lepo premislimo in se dogovarjamo s tem, z onim: več oči seveda več vidi. Previden, pameten narod. Slišal sem, da noben drug narod razen Srbov nima tega modrega izreka. Zato se pa tudi njim vsem tako dobro godi in zato prihajajo, kakor pravijo naši, z vseh strani k nam, da se naužijejo vsakdanjega kruha. E, Srbijanec pa ti niti na tla ne pljune, dokler se ni s kom domenil.

Imel sem v vasi nekega soseda, ki se še z mesta ni ganili preden se ne bi dogovoril.

»Bomo okopali danes koruzo?« vprašajo domačini.

»Čakajte malo, da se pogovorimo.«

»Dan ne bo čakal,« odvrne žena. (To nikakor ni pristna Srbkinja. Popoln izrodek!)

»Najti moram Marka, da se pogovoriva, ali bomo danes v španoviji pri njem in jutri pri nas.«

Gre in poišče Marka. Najdeta se v krčmi in sedeta, da se pomenita. Srkata tako svoje žganje in se pomenkujeta kot dva pametna človeka. Pomenek pa je pač pomenek in kakor bi trenil preide na druge stvari. Marko se prekriža in se začne nekaj vériti:

»Tako mi križa, s katerim sem se prekrižal, pa tele pijače, ki naj mi je ne bo pri hiši in naj grem isto pot kakor tole žganje, če sem kaj zoper tebe govoril!«

Izpijeta čašo in trčita.

In spet razlaganje, spet opravičevanje in vzajemno preverjanje o njunem prijateljstvu in ljubezni, spet trkanje in tako čisto po malem mine ves dan.

»A kaj sva že rekla o tistem?« vpraša Marko pri razhodu.

»Jutri se pomeniva. Še pred zoro bom pri tebi.«

Tako se je torej moj sosed dogovarjal o vsem in tudi najmalenkostnejših zadev se ni lotil brez temeljitega dogovora.

Bil je prekrasen možak, pristna srbska duša.

Nekoč je moral zvoziti žito s poda. Pomagal mu je njegov svak v španoviji. Pripeljali so dva voza.

»Kje pa ga bomo raztovorili?« je vprašala žena.

»Čakaj malo, da se oddahnem, kaj pa tako priganjaš; saj še bog na dušo počaka! Ves dan je v garanju minil.«

»Sonce bo kar kmalu zašlo!« se je oglasila spet žena.

»Pa naj zaide; saj je to njegov opravek. Dajte mi, otroci, tistile vrč.«

Sedla sva na tram pred skednjem, on si je pogladil brke, odpljusknil iz vrča, se prekrižal.

»Bog nebeški nam pomagaj in razveseli in ga daj vsak čas! Na zdravje, svak!«

Tako sta pila, se križala in si nazdravljala ter se kot poštena delavca pomenkovala o svojem delu in se dogovarjala, ali bi vozila tudi ponoči ali pa prenočila kar na podu in vozila jutri za dne.

»Doslej bi že lahko zvozila, odkar se pomenkujeta pri tem vrču!« se je ujezila žena.

»Eh, kakšne avše so ženske, to je res čudno! Samo blebetajo in prav nič ne pomislijo, kaj govore. »Zvozila bi, zvozila!« In ti ne vpraša, ne kako ne kod naj se raztovori. Kaj ne veš, da kašča še ni postavljena? »Raztovori, raztovori!« Kam pa bi? Kar raztovarjaj, dokler ne veš, kako in kaj treba!«

»Kaj jaz vem kod, to mora biti tvoja skrb.«

»A?! To mora biti moja skrb?! Kaj pa govorim drugega, da bi te koklja brcnila! Saj vidiš, da se pomenkujem s človekom in skrbim, kaj bi… Ajdi, vzemi pot pod noge in idi po svojih poslih… Na zdravje, svak!«

–

Toda vse to so malenkosti. Tu ni še niti zdaleč videti, kaj je Srb, kakor se kaže v večjih stvareh, v pomembnejših vprašanjih obsežnejše važnosti.

Ko bi Francozi, Angleži, Nemci in drugi narodi vedeli, kdo smo mi Srbi in kakšna je naša vrednost, sem za trdno prepričan, da bi se morali podaviti ali pa pobiti od same žalosti in obupa, da se niso zdeli bogu vredni redke časti in sreče, da bi se smeli imenovati Srbe. Pa kaj naj ukrenemo? Pomagati jim pač ne moremo! Bog sam je rekel, naj bo tako.

Toda temu pomenku ni konca ne kraja. Dajte, da ne bom po nepotrebnem izgubljal besed, in da vam povem, kar sem se bil namenil. Bog nebeški vedi, ali bi mi bilo to doslej sploh treba pripovedovati, toda, dragi bralci, gotovo mi ne boste zamerili tega, saj veste, da nisem imel priložnosti, da bi se bil domenil z vami. Če se mi ta stvar ne izteče tako po sreči kakor je treba, verjemite mi, da tudi jaz vam ne bom zameril, ko boste s pravično jezo vzkliknili: »Kakopa, tako je, če piše človek brez poprejšnjega domenka!«

Na vsak način se spominjate tiste strašne povodnji, ki se je razlila pred nekaj leti in nam tako grdo oškodovala deželo.

Odnesla je vso setev, seno, pletene hleve in zimske staje, na mnogih krajih je podrla hiše ali pa jih do tal odnesla. Po pobočjih je odnesla z njiv razen poseva tudi zemljo, da je ostal gol kamen, najrodovitejšo prst kraj rek pa je ali zasula z debelo plastjo peska in gramoza, ali pa je reka, ki je spremenila svojo strugo, odnesla kakemu revežu po celo njivo, po celo posestvo. Strahovit vtis, kdor si je takoj po povodnji ogledal ta nesrečni del dežele. Tam, kjer se je prej zlatila pšenica, ni bilo videti veselih žanjic, marveč goličavo, razbrazdano z globokimi jarki; tam, kjer so kraj rek prej zelenele livade, je bila zdaj puščava, pesek in kamen. Na vrbah kraj rek in po mnogem drugem nižjem drevju ter grmovju se je videlo blatno listje, veje so bile polomljene ali pa so se nekako žalostno nagnile v ono stran, koder je drl hudournik, na vejah pa so viseli celi povesmi počrnelega sena; med rogovilami so se ustavile deske, mulj, pšenično klasje, koruzno listje in celi kupi cap in cunj ter vsega mogočega. Vse to je štrlelo zapuščeno iz mulja in blata ter dajalo vsemu opustošenemu kraju še tožnejši, še bornejši videz. Živina je bila sestradana, shujšana in se je kar opotekala, ko je hodila. Tudi ptic ni bilo tam, do koder je segla povodenj; tudi one so odletele iz puščave nekam v druge kraje, nemara zato, da ne bi žalile obupanih prebivalcev s svojo veselo pesmijo.

–

Ni ga bilo človeka s količkaj srca, ki ga ne bi pretresla tolikšna stiska tolikerih družin. Po vsej deželi se je začutilo živo gibanje in skrb, da bi prizadetim družinam izkazali čim hitrejšo pomoč.

Nemudoma je bilo ukrenjemo vse najpotrebnejše. Vsi lasti so na čelu prinašali dolge pretresljive članke, polne bolesti in iskrenega sočustvovanja.

»Bog nebeški, mar ne vidiš večne stiske tega našega izmučenega in hudo preizkušanega ljudstva? Ali je premalo, da smo na Marici propadli, ni dovolj že Kosovo, mar niti petstoletno suženjstvo ne more zadovoljiti te hude in bridke usode?…«

Tako en list. Drugi pa je spet vzel za motto besede: »A za stisko na tem bednem svetu vse je gluho, bog samo jo vidi« (Zmaj) ter začel svoj presunljivi članek takole: »In komaj se je začelo naše gospodarstvo malo dvigati, komaj se je naše izmučeno in hudo preizkušano ljudstvo malo oddahnilo, komaj da so se z rastočim gospodarstvom in kulturo izlečile kosovske rane, glej, že je zadel našo deželo, to s krvjo naših najboljših prednikov napojeno deželo, hud udarec nemile usode. Iz vseh krajev naše drage domovine prihajajo črni, neveseli glasovi, ki nas pretresajo do solz in nas gonijo v obup…«

Tretji list: »Vsak pravi rodoljub, ki odkritosrčno ljubi svojo zemljo, je vstal s pobešeno glavo in globoko od srca zavzdihnil nad to nemilo usodo, nad to nesrečo, ki je zadela našo domovino…«

Vsi listi so torej iskreno in odkritosrčno spregovorili v tej nezgodi in kakor tekmovali med seboj, kdo bo bolj žalostno in bolj presunljivo opisal vso nesrečo. Vsi so končavali svoje članke s pozivom na »rodoljubne državljane, na Srbe, ki so vedno umeli pokazati, da imajo srce in da lahko s polno pravico stoje z ramo ob rami z drugimi civiliziranimi narodi na svetu«.

Razen člankov pa so začeli prihajati tudi dopisi iz notranjščine. Prijemali so za pero tudi taki, ki jim je že davno zarjavelo, ter začeli opisovati lakoto, stisko in opustošenje. Tem ljudem ni bilo za slavo in ime, toda človeka nesreča vsemu priuči. »Moral sem vzeti pero v roko,« tako so pisali, »čeprav ni to moj posel, a moral sem, ker me je srce priganjalo k temu. Vrstice, ki vam jih pišem, gospod urednik, mi zalivajo solze. Oh, če pogleda človek to opustošenost, ko sliši vekamje nebogljenih sestradanih otrok …« Ob kraju dopisa kar vidim dopisnika, kako si briše solze od bolečine, strt od žalosti in s težavo izihti svoje besede: »Ah, gospod urednik, sprejmite tudi ob tej priliki zagotovilo mojega odličnega spoštovanja!« Vse nas je samo srce!

Razen dopisov pa so se listi polnili tudi s sožalnimi brzojavkami:

»Prebivalstvu … tega in tega okrožja… — Globoko pretresena z veliko nesrečo, ki je zadela vaše kraje, ne moremo opustiti prilike, da vam ne bi tudi po tej poti izrazili svojega toplega sočustvovanja. Meščani« (slede neštevilni podpisi).

Ko so bile tako v nekaj dneh (ljudje pravijo: kdor bi štel, bi več naštel), končane vse najnujnejše, naravnost neobhodno potrebne priprave, so takoj nadaljevali z delom.

Pričelo se je ustanavljanje odborov in pododborov in pri tem seveda volitve uprav, ožje volitve, konference, konstituiranja in vse drugo, kar je potrebno za resno, temeljito delo v tako važnih okoliščinah. Odbor domoljubnih gospa, plemenitih seveda, odbor takisto plemenitih gospodičen, pa odbor rodoljubnih meščanov… Skratka, vsa dežela se je spremenila v odbore.

Rodoljubni pisatelji so se podvizali s pisanjem ganljivih povesti, pesmic in raznih presunljivih sestavkov in pa z izdajanjem teh knjižic »v korist prizadetih«.

Koncerti v korist prizadetih, veselice v korist prizadetih.

Listi so bili polni raznih oglasov, vabil na to in ono prireditev, vse v korist prizadetih. Na primer:

»Gospod N… N…, naš ugledni znanstvenik, bo imel v nedeljo, 4. t. m. svoje javno predavanje »O fermentnih, v zraku plavajočih bakterijah«, v korist prizadetim poplavljencem. Ko sporočamo to, apeliramo na rodoljubna srca naših meščanov, katerim se nudi priložnost, da poleg lepega užitka izkažejo svojo pomoč nesrečnikom. Upamo, da se bo občinstvo odzvalo v čim večjem številu in obiskalo to poučno in zanimivo predavanje, kajti »več je vredno, če otreš siromaku eno samo solzo, kakor če preliješ morje krvi«, kakor tako krasno pravi pesnik Byron.«

Kakor iz tal so vzniknile cele legije popotnih gledaliških igralcev in igralk, ki so se — dvakrat da, kdor hitro da — v vsej naglici razleteli po vseh krajih naše domovine, da bi tudi ti z uprizarjanjem svojih predstav priskočili od nesreče prizadetim na pomoč. »Čisti dobiček predstav je namenjen prizadetim poplavljencem.« Nato spet poziv rodoljubnim m usmiljenim srcem.

Samo o tem so pisarili, o tem govorili, se pomenkovali.

Gospe so se pogovarjale:

»Pojdete na veliko zabavo?«

»Katero?«

»Toda, za boga, na veliko zabavo v korist prizadetim poplavljencem! Jako izbrana družba bo. V odboru so vse prve gospe.«

»Uh, ubogi ljudje!… Treba bo pač iti, ampak stroški so to!«

»Tudi mi smo že sila mnogo potrošili, verjemite mi, pa vendar mi mož pravi, da mu za to stvar ni žal denarja. Moral si je dati napraviti novo obleko in meni svileno obleko za to zabavo, ker to bo bogme elitna družba, zato mora tudi dati večji prispevek kakor navadno, pa voz… Ej, da, prosim vas, to stane lepe denarce. Če pa spet pomislim, kako je onim ubogim ljudem tam doli… Saj ste brali liste.«

»Brala sem. O, bože mili, ubogi siromaki, kako jih pomilujem. Seveda moramo iti tudi mi.«

Razideta se in drugi dan dirja njen mož kakor obseden. Išče porokov, da mu podpišejo menico. Žena kupuje svilo, obleka se šiva z vso naglico, vse je v živahnem poslu. Toda za tako plemenito zadevo človeku, kakor pravijo, ne sme biti žal tekanja, žrtev in bog si ga vedi niti stroškov, ker tudi onim revežem tam, ki pričakujejo pomoči, ni lahko.

In res, veselica je bila sijajno obiskana. Kakor so poročali listi, »je bilo izdano nad tri tisoč dinarjev za dekoracijo dvorane, ki je bila, zahvaljujoč rahločutnemu okusu plemenitih gospa, veličastno opremljena, da ni mogel človek vedeti, kam bi prej pogledal in čemu bi se prej čudil!«

–

In odbori rodoljubnih meščanov? — Ti so razpredli svoje delovanje po vsej deželi. Povsod vrvi naglica, nikjer ne počivajo križemrok.

Jaz pa vam hočem poročati samo o ustanovitvi društva za pomoč prizadetim poplavljencem.

Niti tri-štiri dni niso še pisali po časnikih »o teh nemilih pripetljajih v domovini« in že je srbsko srce prekipevalo od milosrčnosti.

Spočetka so se pogovarjali o tem samo po krčmah ob čaši piva in se jih je samo po nekaj menilo sem in tja, kako bi bilo treba kaj storiti in priskočiti na pomoč.

»Čas je že, brate, da se posebej snidemo in se resno pogovorimo o tem in domenimo, kaj je storiti« je rekel nekdo.

»E, saj to je tisto, kar jaz trdim. Vse to ne gre tako, treba se nas je zbrati nekaj in se domeniti«, je del drugi.

»Lepo, pa zakaj se ne bi zdajle domenili?« se je oglasil tretji.

»Kaj si iz uma!« je rekel spet prvi. »Kako zdajle?… Tak, pa povej, kaj naj storimo?«

»Tega ne bom pravil, rečem samo, da bi se mi trije sporazumeli.«

»Ni mrva, ampak seno! Kaj pa govorimo mi drugega?… Kaj pa bi naposled mogli mi trije (natakar, čašo piva!), prosim te, kaj moremo mi trije? Za to je treba angažirati pač še druge, avtoritativne ljudi, pa se resno lotiti zadeve. To, bratec moj, ne gre tako ob čaši piva, na mah, kakor pogoltneš tale požirek. (Pri tem je izpil pol vrčka.) Kar ne gre, pač ne gre!…«

»Prav, pa povabimo še Stevo, Miloja in še nekaj naših, pa se kak dan zberimo in se o vsem domenimo.«

»E, to je že druga stvar. Tako pojde. Kajti takole, mi trije, to ni nič! Vidiš, kakor bi mi trije dali vsak kak kovač ali dva, pa tudi več, kaj pa je to?… Prav nič!… Mar veš, koliko je vredna pšenica na oral zemlje?…«

Od tega so prešli v pomenku na to, kako se bo kruh podražil, na zastoj obratov in tako naprej, da so nazadnje dolgo razpravljali o tem, da ni zdravo piti mlado pivo, ker pade človeku kakor svinec na želodec — in pri tem je seveda vsakdo povedal primerno zgodbo iz lastne skušnje.

Poglavitna stvar pa je ostala v tem, da se nekega dne snidejo in se o vsem resno domenijo.

Tako so premišljevali in od daleč pripravljali teren na mnogih krajih, med mnogimi ljudmi, dokler ni lepega dne izšel v listih oklic:

»…Vabimo vse rodoljubne meščane, da se zbero ob treh popoldne v … (naveden je bil lokal)… itd.« Pri tem so seveda apelirali na srce, na rodoljubje. Občinstvo je bilo opozorjeno na to, da bodo na tem shodu s skupnim sporazumom izvolili odbor, ki bo zbiral prispevke za prizadete poplavljence po vsej deželi, in pa sodelavce in pododbore, ki bodo v ta namen ustanovljeni po drugih mestih zunaj prestolnice.

(naslednja stran)