Tag Archive | zadeva

Stradija (4/12)

(prejšnja stran)

Naslednji dan sem obiskal policijskega ministra.

Pred ministrstvom mrgoli množica oboroženih fantov s čemernim izrazom, polnim nejevoljnosti, ker že dva-tri dni niso pretepali državljanov, kakor je to navada v tej strogo ustavni deželi.

Vsi hodniki in čakalnice so bile natlačene z ljudmi, ki so želeli k ministru.

Kdo vse ni bil tu med njimi! Nekateri so bili elegantno oblečeni, s cilindri na glavi, nekateri spet raztrgani in zamazani, drugi pa v nekakih pisanih uniformah s sabljami ob bedrih.

Nisem se maral takoj priglasiti ministru, ker sem želel, da bi se malo pogovoril s temi raznovrstnimi ljudmi.

Najprej sem se zapletel v pomenek z nekim gosposkim mladim človekom in ta mi je rekel, da je prišel prosit za državno službo pri policiji.

»Kot je videti ste šolan človek; gotovo boste prècej dobili državno službo?« sem vprašal.

Mladi človek se je zdrznil ob tem mojem vprašanju in se boječe obrnil okrog sebe, da bi se prepričal, ali je kdo slišal in postal pozoren na moje vprašanje. Ko je videl, da so vsi zatopljeni v svoje pomenke, pretresajoč svoje lastne težave, se je oddahnil, nato pa mi je dal z glavo znamenje, naj govorim tiše, ter me previdno potegnil za rokav, da sva stopila malo v stran, proč od drugih.

»Ste tudi vi prišli iskat službo?« me je vprašal.

»Ne jaz sem tujec, potnik. Rad bi govoril z ministrom.«

»Zato govorite tako na ves glas, da bom kot šolan človek prècej dobil državno službo!« je dejal šepetaje.

»Kaj se ne sme tega reči?«

»Sme, a meni bi škodovalo.«

»Kako škodovalo, zakaj?«

»Zato, ker v naši deželi v tej stroki ne marajo šolanih ljudi. Jaz sem pravni doktor, a to in ne smem nikomur povedati: kajti če bi minister zvedel, ne bi dobil službe. Neki moj tovariš, prav tako šolan, je moral, ko je hotel dobiti službo, predložiti potrdilo, da ni nikdar študiral in da tudi ne misli študirati — pa je dobil službo in sicer takoj prav čeden položaj.«

Govoril sem še z nekaterimi in med ostalimi tudi z nekim uniformiranim uradnikom, ki se mi je pritoževal, češ da se zmerom ni dobil povišanja, čeprav je že petorico ljudi, ki pripadajo opoziciji, napravil krivo veleizdaje.

Potolažil sem ga zaradi strašne krivice, ki se mu godi.

Nato sem govoril z nekim bogatim trgovcem, ki mi je veliko pripovedoval iz svoje preteklosti; od vsega tega pa sem si zapomnil samo to, kako je vodil pred nekaj leti prvi hotel v nekem manjšem mestecu in kako je trpel zaradi politike, ker je bil za več sto dinarjev oškodovan; mesec dni pozneje » pa, ko so prišli na vlado njegovi ljudje, je dobil dobre dobave, s katerimi je zaslužil velik kapital.

»Medtem pa,« je dejal, »je kabinet spet padel,«

»In torej ste morali znova trpeti?«

»Ne, umaknil sem se iz politike. Res je, da sem spočetka z denarjem pomagal našemu političnemu listu, a volitev se nisem udeležil in se tudi nisem močneje uveljavljal v politiki. Od mene je tudi to dovolj. Drugi še toliko niso storili… A politika me je pošteno zdelala. Kaj bi se človek pehal vse življenje! Zdaj sem prišel prosit gospoda ministra, naj me na prihodnjih volitvah izvoli ljudstvo za narodnega poslanca.«

»Pa saj menda ljudstvo samo voli?«

»Saj, kako bi vam dejal?… Seveda, ljudstvo že voli, tako je po ustavi; a navadno je izvoljen tisti, ki ga hoče policija.«

Ko sem se tako porazgovoril z občinstvom, sem pristopil k fantu in mu dejal:

»Želel bi, da me sprejme gospod minister.«

Fant me mrko pogleda, ponosno, z nekim zaničevanjem, in pravi:

»Počakaj! Saj vidiš, koliko ljudi čaka tu?!«

»Jaz sem inozemec, potnik, in ne morem odlagati!« sem rekel vljudno in se poklonil fantu.

Beseda inozemec je vžgala in fant je kakor vrtoglav pri priči planil v ministrovo pisarno.

Minister me je nemudoma ljubeznivo sprejel in mi ponudil stol, naj sedem, ko sem mu že pred tem, kot se razume, povedal, kdo sem in kako se pišem.

Minister je bil dolgopet suh človek z grobim surovim izrazom na licu, ki je odbijal, čeprav si je prizadeval, da bi bil čim ljubeznivejši.

»No, kako vam ugaja tu pri nas, gospod?« me je vprašal minister in se nasmehnil mrzlo in ne od srca.

Izrazil sem se s kar največjim priznanjem o deželi in ljudstvu, nato pa dodal:

»A prav posebno moram čestitati tej prekrasni deželi na modri in pametni upravi. Človek kratkomalo ne ve, kaj bi prej občudoval!«

»Thè, lahko bi bilo še bolje, a trudimo se pač, kolikor moremo!« reče on samozavestno, zadovoljen z mojim poklonom.

»Ne, ne, gospod minister, brez laskanja, boljšega si ne bi moglo želeti. Ljudstvo je, kot vidim, hudo zadovoljno in srečno. V teh par dneh je bilo že toliko proslav in parad!« sem dejal.           –

»Tako je in v tem narodnem navdušenju je nekaj moje zasluge, ker se mi je posrečilo spraviti v ustavo razen vseh svoboščin, ki so dane ljudstvu in mu popolnoma zajamčene, še tole točko:

»Vsak državljan mora biti v deželi Strádiji navdušen in vesel ter radostno s številnimi deputacijami in depešami pozdravljati vsak državni dogodek in vsak vladni ukrep,«

»Vem, a kako se da to izvesti, gospod minister?« sem vprašal.

»Prav lahko, ker se mora pač vsakdo pokoriti deželnim postavam!« odgovori minister in napravi važen, dostajanstven obraz.

»Lepo«, pripomnim, »kaj pa, če je to kaka neugodna zadeva za ljudstvo in za njegove interese, kakor tudi za deželne koristi? Glejte, kakor na primer tisto, kar sem zvedel včeraj od gospoda ministrskega predsednika, da je na severu zaprt izvoz svinj; s tem bo utrpela dežela velikansko škodo, kot je videti.«

»Tako je! A to je moralo biti, zato pa bodo danes-jutri spet prišle vse mogoče deputacije iz vseh delov Strádije in čestitale ministrskemu predsedniku za tako modro in taktično vodstvo politike s to sosednjo in prijateljsko deželo!« je dejal minister navdušeno.

»Prekrasno je to in tako modro ureditev si je mogoče samo želeti in jaz sem tako prost, da vam kot inozemec odkrito čestitam za ta genialni odlok, ki je bil uzakonjen po vaši zaslugi in ki je osrečil deželo ter odstranil vse skrbi in nadloge.«

»Tudi če bi ljudstvo nemara malo pozabilo glede izpolnjevanja svoje zakonske dolžnosti, sem jaz za vsak primer, upoštevaje tudi ta najhujši primer, že pred tremi dnevi razposlal zaupen razpis vsem policijskim oblastem v deželi ter jim strogo priporočil, da pride ljudstvo zaradi tega primera v čim večjem številu čestitat ministrskemu predsedniku.«

»A če se čez kak dan spet odpre izvoz svinj, kaj mislite potem?« sem vprašal vljudno in radovedno.

»Nič bolj priprostega: poslal bom drug zaupen razpis, v katerem bom prav tako odredil policiji, naj oskrbi, da ljudstvo spet pride v čim večjem številu čestitat. Res gre to spočetka malo težavno; polagoma pa se bo ljudstvo privadilo in samo prihajalo.«

»Tako je, prav imate!« sem rekel presenečen nad tem ministrovim odgovorom.

»Vse se lahko napravi, gospod moj, če le človek hoče in če vlada sloga. Mi v kabinetu pomagamo drug drugemu, da se naredbe vsakega člana vlade kar se da natanko izpolnjujejo. Glejte, prav danes mi je prosvetni minister poslal svoj razpis, da bi ga tudi jaz podprl in odredil vsem policijskim organom v področnem mi ministrstvu, naj se strogo drže tega razpisa prosvetnega ministra.«

»Kakšna vazna stvar, če smem vprašati?«

»Zelo važna. Naravnost neodložljiva; in jaz sem že napravil potrebne korake. Glejte, prosim,« reče in mi da polo papirja v roko.

Pričel sem brati:

»Opaža se, kako se pričenja z vsakim dnem čedalje bolj pačiti jezik v našem narodu in da so se nekateri državljani celo tako daleč spozabili, da so, pozabljajoč zakonsko odredbo, ki se glasi: »Noben državljan ne sme kvariti narodnega jezika niti ne spreminjati besednega reda v stavkih ter uporabljati posamezne oblike, ki bi bile v nasprotju s predpisanimi in utrjenimi pravili, katere predpiše posebni slovničarski odbor,« pričeli celo besedo gnev na žalost z vso drznostjo in brez vsakega sramu — izgovarjati kot gnjev. Da se v prihodnje ne bi več dogajali taki nevšečni pojavi, ki utegnejo imeti jako resne posledice za našo milo domovino, vam odrejam, da s silo oblasti zavarujete besedo gnev, katero so v toliki meri popačili, in da kaznujete strogo po zakonu vsakogar, ki bi to ali kako drugo besedo ali kako besedno slovnično obliko svojevoljno spreminjal, ne oziraje se na jasna zakonska določila.«

»Pa kaj se take stvari kaznujejo?« sem vprašal strmeč od začudenja.

»To se razume, ker to je že resnejša stvar. Za tak primer se krivec kaznuje — če se njegov pogrešek dokaže s pričami — z deset do petnajst dni zapora.«

Minister je malo pomolčal, nato pa nadaljeval:

»Treba je, da premislite to, gospod! Ta zakon, po katerem imamo pravico kaznovati vsakogar, kdor nepravilno uporablja besede in dela slovnične napake, je neprecenljive vrednosti tudi še s finančnega in političnega stališča. Samo pomislite, pa se vam pokaže pravilno gledanje na stvar.«

Poskušam se poglobiti v misli, a nikaka pametna ideja mi ne pride na um. Čim bolj sem premišljal, tem manj sem razumel smisel ministrovih besed, čedalje manj sem pravzaprav vedel, o čem mislim. Medtem ko sem se mučil z brezuspešnim poskusom, misliti o tem čudnem zakonu v tej še bolj čudni deželi, me je minister gledal z nasmehom posebnega zadovoljstva, da inozemci še od daleč niso tako prebrisani, tak domiseln rod, kakor so ljudje v stradijski deželi, ki si znajo izmisliti nekaj tako pametnega, kar bi kje drugje veljalo zg pravo norost.

»Tak se res ne morete domisliti?!« reče z nasmehom in me izpod oči vprašujé pogleda.

»Oprostite, a res ne morem.«

»Ej, glejte, to je najnovejši zakon, ki je velike vrednosti za deželo. Najprej in predvsem se kazni za take prestopke plačujejo v denarju, in tako ima dežela kaj čeden dohodek, ki ga porablja za kritje deficita, ki ga najde v blagajnah načelnih prijateljev, ali pa za dispozicijski fond, iz katerega se nagrajajo pristaši vladne politike; drugič, ta zakon, ki je tako naiven na pogled, lahko vladi veliko pomaga pri volitvah ljudskih poslancev, da si s pomočjo še drugih sredstev nabrenka potrebno večino v skupščini.«

»A rekli ste, gospod minister, da ste dali z ustavo ljudstvu vse svoboščine?«

»Tako je. Ljudstvo ima vse svoboščine, samo da jih ne uporablja! Pravzaprav imamo mi, kako bi vam rekel, nove svobodoumne zakone, ki bi morali veljati, a porabljamo nekako iz navade, — a tudi prostovoljno, da veste, — rajši stare zakone.«

»Pa zakaj ste potem sprejeli nove zakone?« sem se ga drznil vprašati.

»Pri nas je že taka navada, da se zakoni čim pogosteje spreminjajo in da jih imamo kar največ. V tem smo prekosili ves svet. Samo v zadnjih desetih letih je bilo predloženih petnajst ustav, od katerih je bila vsaka po trikrat uveljavljena, razveljavljena in nato na novo sprejeta, in tako nismo mogli ne mi ne državljani ločiti in vedeti, kateri zakoni so veljavni in kateri ne… Po moji sodbi, gospod, leži v tem dovršenost in kultura neke dežele!« je pristavil minister na kraju.

»Imate prav, gospod minister, in inozemci vas morajo samo zavidati za tako modro ureditev.«

Kmalu nato se poslovim od gospoda ministra in odidem na cesto.

(naslednja stran)

Kraljevič Marko drugič med Srbi (3/5)

(prejšnja stran)

Zadeva je seveda šla dalje po svoji pravi poti. Ko je napravila policija na licu mesta svoje izvide, v podrobnostih preiskala zločine, je izrodila vse akte sodišču v nadaljnje poslovanje.

Sodišče je odredilo zaslišavanja, klicalo priče in določalo soočenja. Državni tožilec je kahteval, kot se razume, naj se Marko obsodi na smrt; Markov advokat pa je spet ognjevito dokazoval, da je Marko nedolžen in naj se izpusti na prosto. Marka so vodili na razprave, ga zasliševali in vračali spet v zapor. In bil je že ves zbegan od začudenja, kaj vse počno z njim. Najhuje mu je bilo, da je moral piti vodo in te nikakor ni bil vajen. Vse bi bil lahko prenesel, junak je, toda čutil je, da mu voda hudo škoduje. Pričel je hujšati in veneti. Nič več ni bil tisti stari Marko, bogme, da ne! Bil je tenak kakor bilka, obleka visi na njem, kakor da ni njegova, in ko hodi, se opoteka. Pogosto ti klikne v grenkem obupu: »Ah, bože, saj to je huje od preklete arabske ječe!«

Nazadnje je sodišče le izdalo sodbo, po kateri so, upoštevaje Markove zasluge za srbstvo in mnoge olajšujoče okolnosti, obsodili Marka na smrt in na plačilo odškodnine ter povračilo vseh sodnih stroškov.

Zadeva je bila predložena apelaciji in ta je smrtno kazen spremenila v dosmrtno ječo, kasacijsko sodišče pa je našlo neke nepravilnosti in vrnilo akte sodišču, zahtevajoč, da se zaslišijo in zaprisežejo še neke priče.

Dve leti je trajala ta sodna procedura in nazadnje je potrdilo tudi kasacijsko sodišče spremenjeno razsodbo, po kateri je bil obsojen Marko na deset let težke ječe v težkih okovih in na plačilo vseh kazenskih in sodnih stroškov, toda ne kot politični zločinec, ker je dokazal, da ne pripada nobeni politični stranki.

Seveda so pri tej razsodbi upoštevali, da je Kraljevič Marko velik narodni junak in da je to v jurisdikciji edinstven primer. Navsezadnje to ni bila lahka zadeva. Še največji strokovnjaki so stali zmedeni pred njo. Kako boš obsodil na smrt nekoga, ki je pravzaprav že pred toliko časa umrl in se znova pojavil na tem svetu?

In tako je padel Marko po nedolžnem v ječo. Ker ni bila mogoče sodnih in kazenskih stroškov plačati iz česa drugega, so določili na javni dražbi prodajo Markovega Šarca, obleke in orožja. Orožje in obleko je tako na kredit kupila država za muzej, Šarca pa je kupila Tramvajska družba za izplačilo v gotovini.

Marka so ostrigli, obrili, okovali v težke okove, oblekli v belo obleko in ga odvedli na beograjski grad. Tu je Marko trpel in se mučil v takih mukah, za kakršne ni nikdar mislil, da jih more prenesti. Sprva je kričal, se togotil, grozil; polagoma pa se je privadil in se mirno vdal v usodo. Kakor se razume, so ga za čas njegove kazni naučili tega in onega in ga pripravljali za družbo, v kateri je potrebno, da človek po odsluženi kazni dela kot koristen član; zato so ga jeli po malem privajati na koristna opravila: prinašal je vodo, zalival vrtove in plel čebulo, kasneje pa se je učil izdelovati žepne nože, krtače, omela in na kupe drugih koristnih stvari.

Njegov borni Šarec pa je cijazil tramvaj od jutra do večera, brez prenehanja. Tudi on je hromel in hiral. Ko hodi, se opoteka, ko pa ga ustavijo, zadrema in se zasanja, nemara tja v tiste srečne čase, ko je pil rdeče vino iz čebra, nosil v grivi zlatopletene rese, na kopitih srebrne podkve, na prsih zlate oprsnice in pozlačeno uzdo, — ko je nosil v ljutih borbah in dvobojih svojega gospodarja na sebi in dohiteval vile pod njim. Ves shujšan je zdaj: sama koža in kost ga je, rebra se mu dado prešteti, na kolek mu lahko torbo obesiš.

Najhuje je bilo Marku, ko je tako naneslo, da so ga vodili kam na delo in je zagledal Šarca tako propadlega. To ga je huje bolelo kakor vse njegovo gorje. Pogosto so mu, ko ga je videl tako bednega, solze zalile oči in je z vzdihom zaječal:

»Joj, moj Šarče, joj, moj kónjič vrli!…«

Šarec se je tedaj obrnil, bolno zahrzal, vtem pa je že pozvonil sprevodnik in tramvaj je krenil dalje, stražnik pa je vljudno opomnil Marka, naj nadaljuje pot, ker sta mu imponirala Markova moč in njegova visoka rast. Zato stavka niti končal ni.

Tako se je siromak Marko mučil itn mučil za svoj rod deset dolgih let, ne da bi se odpovedal misli na maščevanje Kosova. Tramvajska družba je škartirala Šarca in kupil ga je neki vrtnar, da mu je obračal kolo na vodnjaku.

Minilo je tudi teh deset let muke. Marka so izpustili.

Imel je prihranjenega nekaj denarja, ki ga je pridobil, ko je prodal razne drobnarije, katere je sam izdelal.

Najprej je stopil v krčmo in dal poklicati dva brivca, da ga lepo izmijeta in obrijeta, nato je naročil, naj mu speko devet let starega ovna in da mu primaknejo izdatno mero vina in žganja.

Hotel se je najprej z dobro jedjo in pijačo malo spraviti na noge in si opomoči od tolikerih muk. Posedal je tako več kakor petnajst dni, dokler ni začutil, da se je vrnil malo k sebi, nato pa začel premišljati, kaj naj ukrene.

Mislil je, mislil in si nazadnje nekaj izmislil. Preoblekel se je, da ga ne bi nihče spoznal in šel najprej iskat svojega Šarca, da bi še njega rešil trpljenja, nato pa bi šel od Srba do Srba, da bi zvedel, kdo so to, ki so ga tolikanj klicali, ali so to sploh Srbi, ki so ga zaprli v ječo in kako bi bilo najbolje maščevati Kosovo.

Zvedel je Marko, da je njegov Šarec pri nekem vrtnarju in da vleče tam zajemalno kolo. Napotil se je tja, kjer so mu rekli, da ga bo našel. Odkupil ga je za malo denarja, ker ga je oni že sam hotel dati ciganom, ter ga odvedel k nekemu kmetu, s katerim se je pobotal, da ga bo ta krmil z deteljo in skrbel zanj, da bi se Šarcu vrnile prejšnje moči. Marko je kar zajokal, ko je videl ubogega Šarca, kako klavrn je bil videti. Tisti kmet je bil dober človek, pa se ga je usmilil in sprejel Šarca v rejo, Marko pa je peš krenil dalje.

Tako potujoč je naletel na siromašnega kmeta na njivi, kjer je delal, pa ga je pozdravil s krščanskim pozdravom.

Marko se je pričel pogovarjati z njim o tem in onem in rekel tako v pogovoru:

»Kako bi bilo, če bi zdajle vstal Kraljevič Marko, pa bi prišel k tebi?«

»To se pa že ne more več zgoditi,« je del kmetič.

»A če bi prišel, kaj bi napravil?«

»Prosil bi ga, naj mi pomaga okopati tole koruzo!« je del v šali kmetič.

»Ko pa bi te poklical na Kosovo s seboj?«

»Ovbe no, molči, brate, kakšno Kosovo se ti plete v glavi! Saj še na semenj ne utegnem, da bi kupil soli pa opanke za otroke. Pa vidiš, brate, tudi nimam denarja, da bi si kaj kupil.«

»Dobro, prijatelj: pa veš ti, da je na Kosovem propadlo naše carstvo in da je treba Kosovo maščevati?«

»Propadel sem tudi jaz, brate moj, da huje ne more biti. Ne vidiš, da bos hodim?!… A ko me pritisnejo, naj plačam davke, ne bom vedel niti, kako mi je ime. Hodi zbogom ti in tvoje jadno Kosovo!«

Zaneslo je Marka v hišo nekega premožnega kmeta.

»Bog daj, gospodar!…«

»Bog daj!« odgovori ta in ga sumljivo ogleduje… »A od kod prihajaš, brate?«

»Od daleč sem prišel, pa se ogledujem tod okrog, da vidim, kako žive tukajšnji ljudje.«

Tudi temu omeni Marko tako v pomenku, kako bi bilo, če bi se prikazal na svetu spet Marko Kraljevič in poklical Srbe s seboj na Kosovo.

»Slišal sem, da se je neki norec pred kakšnimi desetimi leti izdajal za Marka Kraljeviča in zagrešil neke zločine in tatvine ter so ga vrgli, v ječo.«

»Saj, tudi sam sem slišal to: ampak, kaj bi napravil, če bi se prikazal pravi Marko in te poklical na Kosovo s seboj?«

»Sprejel bi ga, ga pošteno z vinom napojil in ga lepo odpravil.«

»A Kosovo?«

»Kakšno Kosovo v teh mršavih letih!… To stane lepe denarce! Veliki stroški so to, brate!…«

Marko je odšel od njega in krenil dalje. Povsod na vasi je doživljal isto. Nekateri so sklanjajoč se na svoje motike komaj odzdravili in niso črhnili besedice več. Ljudje ne morejo zgubljati časa, treba je okopati in za časa končati vsa opravila, če hočejo, da jim bo žito dobro rodilo.

In tako je postalo Marku pusto na vasi, pa se je odločil, da odide v Beograd, da bi tam poskusil, ali se dá ondi napraviti kaj za Kosovo ter dognati, od kod tolikanj teh nujnih klicev, iskrenih, odkritosrčnih, a takšen sprejem.

Prišel je v Beograd. Vozovi, tramvaji, ljudje — vse se podviza, hiti, križa pot, se srečuje. Uradniki beže v pisarne, trgovci za svojimi opravki, delavci na svoje delo.

Sreča tam nekega uglednega lepo oblečenega gospoda. Marko pristopi k njemu in ga pozdravi. Ta, malo osupnjen, za korak odstopi, pa tudi Markove slabe obleke ga je bilo sram.

»Jaz sem Marko Kraljevič. Prišel sem semkaj, pomagat svojim bratom,« je rekel Marko in povedal vse, kako je prišel, zakaj je prišel, kaj vse se je zgodilo z njim in kaj misli dalje početi.

»Ta-ko. Drago mi je, da sem vas spoznal, gospod Kraljevič! Res mi je drago. Kdaj nameravate v Prilep?… Drago mi je, verjemite mi; toda oprostite, mudi se mi v pisarno! Servus, Marko!« je rekel ta in urno odhitel.

Marko sreča drugega, tretjega. Kogar koli pa je srečal, se je vsak pogovor navadno končal z onim: »Mudi se mi v pisarno! Servus, Marko!«

In tako je pričel Marko ves razočaran obupavati. Po ulici je hodil in molčal, mrgodil se, brki so se mu pobesili na ramena; nikogar ni zaustavljal, nikogar več ni spraševal. In koga naj bi še spraševal? Kogar koli vidi, se mu mudi v pisarno. Kosova niti ne omenja nihče. Seveda, pisarna je nujnejša kakor Kosovo. Marko postaja vzlic svojim močnim živcem nervozen na to prekleto pisarno, ki po njegovem mnenju tako uspešno konkurira Kosovu. Nazadnje mu je jelo postajati vse bolj pusto in priskutno sredi te množice ljudi, kateri kakor da sploh nič ne delajo, ampak se jim samo v pisarno mudi. Kmetiči pa se spet pritožujejo na nerodovitna leta in na župane, hitijo na polje, delajo tam neprenehoma in nosijo podrapane opanke in posvaljkane bregeše. Marko je izgubil vsako upanje na svoj uspeh in ni niti nikogar več spraševal, niti se ni z nikomer več shajal. Komaj je čakal, da bi ga bog spet poklical na drugi svet, da se ne bi več trapil, ker je vsak Srb zaposlen s svojo nujno skrbjo in opravkom in Marko se je začutil čisto odveč.

Nekega dne je postopal tako čemeren in nevesel, pa tudi njegovo bogastvo se mu je že razpršilo in ni imel, s čimer bi si kupil vina, krčmarica Janja pa je že dolgo in izdavna v grobu — in ta bi mu le dala na upanje piti. Stopal je tako s pobešeno glavo po ulici, in kar na jok mu je šlo, ko se je spomnil starih časov in tovarišev, posebno pa lepe, ognjevite Janje in njenega hladnega vina.

Tedaj je iznenada opazil pred neko veliko krčmo silno gručo ljudi in od znotraj je slišal velik hrup.

»Kaj pa je to tukaj?« je vprašal nekoga, seveda v prozi, ker se je tudi Marko od samih nadlog odpovedal pogovarjati se v stihih.

»Rodoljuben shod imajo,« je rekel ta in ga premeril od glave do peta kot sumljivega človeka ter malo odstopil od njega.

»A kaj počno tam?…« bi rad še vedel Marko.

»Stopi noter, pa sam poglej, brate!« je rekel drugi srdito in pokazal Marku hrbet.

(naslednja stran)

Naše zadeve (2/2)

(prejšnja stran)

Zbrali so se meščani, bogati in revni, ugledni in neznatni.

Eden najuglednejših sklicateljev zborovanja je pričel shod z naslednjimi besedami:

»Gospoda, vsem vam je znana nesreča, ki je zadela toliko krajev našega naroda. Ni vam treba govoriti o tem, kako velikansko izgubo je utrpela naša zemlja, ker vsi dobro vemo to, vsi občutimo to izgubo, ki se ne da nadomestiti: to je rana, ki jo bo težko ozdraviti. Toda, gospoda, če se ta velika izguba že ne more nadomestiti, se lahko škoda porazdeli, ker jo bomo vsi skupaj laže prenesli kakor pa posamezniki: lahko je otreti, gospoda, marsikatero solzo, ublažiti težko bridkost in stisko mnogih družin. Premislili smo vse, kako bi izkazali najbolje, najhitreje in čim največ pomoči tem ubogim družinam. Po mojem mnenju nas vodi vse tukaj zbrane brez razlike naših poklicev in političnih prepričanj eno samo skupno čustvo, ki nam ga narekuje naše srbsko srce — čustvo vzvišene Kristusove morale: »Pomagaj svojemu bližnjemu, kakor samemu sebi…«

Ob koncu govora je omenil, kako je treba po ustaljenem redu izvoliti najprej predsednika, ki naj vodi zborovanje in zaprosil, da mu dovolijo, da sam izbere kandidate, ali pa da meščani kandidirajo koga iz svoje srede.

Nastal je vrišč.

»Naj kar sam kandidira!« so zavpili nekateri.

»Mi bomo izbirali kandidate!« so zavpili drugi in že se je začela množica deliti v skupinice.

»Bodite vi predsednik, kaj bi tu izgubljali čas!« so zavpili tretji.

Mnenja so se križala, glasovi so postajali čedalje glasnejši in glasnejši in nazadnje se ni dalo iz vseobčega vrišča ničesar razbrati. Tisti govornik, ki je pričel zborovanje, udarja ob zvonec, prosi, da se pomirijo, iz občinstva se dvigajo roke, vrešče glasovi: »Prosim za besedo!« Vsevprek se vlečejo za suknje, dokazujejo z rokami drug drugemu, nekateri pa so se razjezili in odšli.

»Sedite, glaaasuuujmo!« se je zadrl nekdo, ki se je vzpel malo više, si položil roke na obe strani ust in s tako silo zavpil, da so mu nabreknile žile na vratu.

In res so vsi posedli. Predsednik (tisti začasni) je imel že kalne oči in je bil sključen od utrujenosti, pa je s težavo, samo z zamolklim glasom spregovoril:

»Prosim, gospoda, stavljeni so bili trije predlogi; glasovali bomo o vsakem posebej!«

»Ne tako,« se je spet dvignil prvi in zavpil. »Kdor je za sedanjega predsednika, naj obsedi, kdor pa je proti, naj vstane.«

Večina je obsedela in tako je ostal predsednik ta, ki je pričel zborovanje.

»Gospoda, odlikovali ste me z redko častjo in potrudil se bom…« Tako je začel daljši govor, v katerem se je zahvalil zboru za izvolitev, na koncu pa je pristavil, da je treba izvoliti še podpredsednika in dva tajnika, ki bosta vodila zapisnik«.

»Predlagajte vi!« so zavpili nekateri.

»Za podpredsednika Toma Tomića« so zavpili drugi.

»Toma nočemo!« so zavpili tretji.

Četrti so predlagali tajnike.

Nekdo pa je spet dvignil krik proti temu predlogu.

Malo po malem je spet nastala zmešnjava, hrup, nesporazum.

»Z vstajanjem in sedenjem!« se ie spet zadrl tisti s stola.

Odločili so, naj predlaga predsednik in ta je seveda predlagal kot najprimernejšega tistega, ki se je dvigal in vzpenjal na svojem stolu.

Tako so do večera izvolili podpredsednika in dva tajnika.

Ti so se, kakor je to v redu, zahvalili sestanku za izvolitev in zasedli svoja mesta.

»Ker so izčrpane vse točke današnjega dnevnega reda, izjavljam, da je zborovanje zaključeno…«

Predsednik je hotel se nekaj reči, vendar pa mu je trušč, ki se je dvignil kakor na komando, presekal besedo. Z vseh strani se je zaslišalo:

»Kaj je s predlogi posameznih članov?«

»To zborovanje ni bilo sklicano, da bi izvolilo samo predsednika!«

»Ne maramo ga!«

»Daj mi besedo!«

»Beseedooo!« je zavreščal nekdo, ki je stopal na mizo, se vzpel na prste, stisnil pesti, si razmršil lase, pot mu je kar curkoma lil z lica, stegnil vrat, da so se mu napele žile na vratu.

Podpredsednik je odrinil predsednika in tudi sam stopil na stol ter se zadrl:

»Na vrsti so še predlogi posameznih članov.«

Množica se je pomirila. Oni je skočil z mize, tudi podpredsednik se je skobacal s stola.

»Naj se oglasi, kdor hoče govoriti!«

Vsi so se obrnili proti onemu, ki je s tako silo zahteval besedo z mize. Ta si je popravil ovratnik, začel mencati, iztegnil vrat, požrl z velikim naporom slino vase, zamižal in stisnil skozi zobe:

»Hotel sem govoriti za predloge.«

»Pa predlagaj, brate!« je nervozno zavreščal podpredsednik. »Za zdaj nimam nikakega predloga!…«

Vstal je nekdo iz kota, dostojanstveno stopal malo naprej, se z levico oprl na stol in z važnim, nekako kislim obrazom dvignil desnico za besedo.

»Besedo ima Sima Simić.«

Sima se je odkašljal, pogoltnil tudi on slino vase, pogledal okrog sebe in tiho začel:

»Kakor vidim, gospoda, med nami ne more biti sporazuma, pa tudi ne bratovskega dogovora…«

Nastala je tišina.

»Razložite, kaj ste hoteli reči s tem!« je zavpil podpredsednik.

»Prosim vas, da mi ne segate v besedo…«

»Poslušajmo ga!«

»Nočemoo!«

Govornik je prekrižal roke in stal kakor kip sredi spopada in trušča, ki se je mahoma dvignil.

Vrišč se je polegel.

»Ponovno opozarjam, gospoda, da tukaj ne more biti nikakega skupnega dela. (Glas mu je postajal čedalje močnejši.) Videti je, da so hoteli sklicatelji samo paradirati, ni pa jim…«

»Prepovedujem mu dalje govoriti!« je zagrmel podpredsednik.

»Poslušajmo ga!«

»Tako je!«

»Dol z njim!«

»Vrzite ga ven!«

Glasovi so se križali, roke pomešale, nastalo je prepiranje, zmerjanje, ze so začeli s palicami groziti drug drugemu. Podpredsednik je bil že hripav in zvonec polomljen, tisti z mize pa je spet jel vreščati: »Besedo!«

Govornik je stal hladen kakor stena s prekrižanimi rokami in molče čakal rezultata tega strahovitega hrušča.

Ker je bilo že pozno v noč, svaja pa vse večja in večja, ker so prešli na razčiščavanje starih razprtij in na osebne zadeve, se je razglasilo, da je zborovanje prekinjeno. Sicer pa tega sploh nihče članov slišal ni, marveč so samo podpredsednik, predsednik in tajniki zapustili svoja mesta.

Nekateri so krenili proti domu in se prepirali na cesti, drugi so že odšli in se znova vrnili, da so povedali še katero tistim, s katerimi so se prepirali. Neka skupinica je ostala preko polnoči. Ti so se na neki način pobotali in se vdali krokanju. Pili so in se do jutra dvakrat, trikrat spričkali, se dvakrat, trikrat pobotali, nato pa se tudi ti razšli.

Naslednji dan pa je nastalo šušljanje, tekanje, agitiranje. Zdaj so vpletli v to tudi politiko, pa osebna vprašanja, pa kljubovalnost, pa vse mogoče na svetu in tega seve ni bilo mogoče tako zlahka razmetati. Neki listi so napadli Tomo Tomića in sklicatelje, češ da so hoteli »tudi ob tej priliki po svoji stari navadi zborovanju nekaj podtakniti,« ter dodali: »Na ta sramotni dogodek se o priliki se povrnemo, do povemo kaj več, za danes to po svoji časnikarski dolžnosti samo beležimo.«

Drugi lista pa so spet poročali, kako je »priznani rodoljub in ugledni meščan Toma Tomić s še nekaterimi odličnimi someščani naše dežele sklical zborovanje rodoljubov, da bi se domenili, kako bodo pomagali prizadetim poplavljencem. G. Toma je razložil trpljenje prebivalcev v opustošenih krajih v svojem kratkem in jasnem govoru tako točno, da ga bomo prinesli v naslednji številki našim bralcem v celoti… Toda to plemenito delo so motili znani rogovileži, katerim je načeloval zloglasni Sima Simić«… itd.

Tako v listih kakor tudi ustno in v drugih nočnih pogovorih se je zadeva vse bolj in bolj zapletala, v listih pa so začela izhajati razna »Poslana«, polna blatenja.

V teku petnajstih dni je bilo sklicanih nekaj zborovanj, in drugo je bilo burnejše od drugega. Pravijo, da je nekoč prišlo celo do pretepa.

Nazadnje je zmagala skupina, ki jo je vodil Sima Simić, Toma in njegovi pa so se umaknili in pričeli blatiti po časnikih.

Sima Simić je sklical shod. Zbralo se je več ljudstva kakor kdaj koli.

Seveda spet ni šlo brez debate. Spet volitve odbora, ožje volitve, »vstajanje in sedenje«, »oddaljevanje od predmeta«, »izvolitev trojice, ki naj overi zapisnike«, osebna razračunavanja, polurni odmor. (Med odmorom je bilo najhujše pričkanje.) »Naj se odloči!« »Treba je še govoriti?« »To vprašanje se ne da rešiti na vrat na nos!« »Ste se domenili?« »Ste obveščeni?« »Preložimo shod na jutri!« Glasovali so tudi o tem in zborovanje se je spet razšlo s truščem.

Naslednji dan spet shod. Branje zapisnika. »Ima kdo kaj pripomniti?« »Prosim za besedo!« — »Na dnevni reeed!!!«

Padel je predlog, da ustanove »Društvo za pomoč po poplavi prizadetim«.

»Jaz mislim,« je povzel nekdo besedo, »da se ne smemo omejavati samo na povodenj, marveč sploh na vse, ki trpe pomanjkanje.«

Prvi je branil svoj predlog, drugi govornik pa ga je spodobijal. Tako sta prebesedovala celo uro.

»Saj je pojasnjeno, sklepajmo!…«

»Prosim za besedo!«

»Ni več mogoče govoriti!…«

»Nov predlog imam!«

»Najprej moramo rešiti prvega!«

»Priglasilo se je še deset govornikov, da bi govorili o tej zadevi. Jih žele zborovalci poslušati?«

»Avvv!… Nočemo!… Hočemo!… Odložimo zbor!… Dajte na glasovanje!«

Tako so živo delali iz dneva v dan. O vsakem vprašanju so temeljito premišljevali in se dogovarjali. Izbrali so delegate, ki so imeli nalogo oditi k osebam na položajih in jih prositi za to in ono in izvoliti nato šesterico, ki naj bi izdelala »društvena pravila«. In pri tem je bilo za pretres vsake točke pravil posebej sklicanih po nekaj zborovanj. Potem je prišlo vabilo za vpis v članstvo; začasni odbor, to je, najprej volitve začasnega odbora, ki je imel nalogo sklicati v roku desetih dni zborovanje članov, ki morajo izvoliti stalno upravo.

Po številnih burnih zborovanjih je bila stalna uprava izvoljena, nato pa so prišle na vrsto volitve nadzornega in kontrolnega odbora ter volitve dveh preglednikov računov. Poleg tega so vnesli v pravila, da »ima nadzorni odbor pravico vsak čas sklicati občni zbor vseh članov društva«.

In nato se je moral upravni odbor konstituirati, to pa ne gre kakor bi trenil, v vsej naglici.

Bilo je opravljeno, društvo ustanovljeno, objavili so poziv za vpis v članstvo. Začel je prihajati denar, čakali so samo, da bi se vsota zaokrožila in da jo odpošljejo.

Kar je nekega dne posegel vmes kontrolni odbor, pregledal račune in našel, da so preveč izdali za pisarniške potrebščine. Jasno je, da so sklicali občni zbor. In tu so skušali vreči upravo, nove razprtije, nov trušč.

Spet dolgotrajni nočni dogovori, spet cela vrsta zborovanj.

V letu dni in malo več je bila eda vrsta zborov in dogovarjanj, vendar pa se vsota ni zaokrožila.

Nazadnje so tako ob čaši piva, bolj privatno, sprožili predlog:

»Daj, brate, pošljimo ta denar komur je treba, pa mirna Bosna. Kaj pa bi nam društvo in vse te bedarije… Daj mi čašo piva!… Razčistimo to zadevo!… Sama šušmarija pa vrišč in norčija, a ko bi človek vsaj vedel zakaj!«

»Prav imaš,« je dostavil drugi. »Glej, treba se bo nekega dne domeniti, ko se sestanemo.«

»Dobro, pa se nekega dne snidimo in se lepo domenimo o tem, da napravimo križ čez vse te marnje!« je dejal tretji.

»Meni jutri ne bo mogoče!« je rekel četrti.

»Saj ni treba jutri!… Nekega dne se snidemo, pa se bomo domenili, kdaj da se sestanemo. Določimo natančen dan, kdaj se vsi zberemo!« je rekel peti.

»Pa saj bi zdajle lahko. Vsi smo tu!« se je oglasil šesti.

»E, zdajle, to ne gre tako! Za to, brate, je treba posebnega sestanka, ne pa da bi delali kakor v največji sili.«

Minilo je precèj časa. Vsota se je zaokrožala, padali so odbori, volili se novi, agitirali so, naj se društvo razpusti, dogovarjali se, pričkali, botali, člani pa so se že utrudili, potihnili so in postali čisto brezbrižni za vse: ne plačujejo članarine, ne volijo, ne pregledujejo računov. Društvo za pomoč prizadetim sicer uradno ni razpuščeno niti se ni razšlo, vendar pa v bistvu ne obstoji, ga ni. Niti odbor sam se ne čuti več odbor, niti člani člane. Katerikrat se tako v prepiru sliši, kako kdo klikne:

»Ta naj pa kar neha dvigati hrušč, da ne bomo začeli malo pregledovati računov o tistem društvenem denarju!…«

S tem se je končalo.

Menda so že vsi pozabili na tisto povodenj. Kmetje onih krajev, kjer je bila povodenj, so si opomogli in škode malone ni bilo več čutiti. Saj so celo iz teh krajev začeli nekateri pošiljati svoje prispevke Društvu za pomoč po povodnji prizadetim in so pisali: »Ker vemo, kaj pomeni nesreča, če poplavi povodenj ves kraj in odnese vso setev, pošiljamo…« itd.

Nato pa so kar na lepem začeli iz notranjih delov pošiljati razni odbori društvu nabrani denar. To se je razvedelo tudi iz listov.

»Od kod zdaj vse to?« je zazijal predsednik upravnega odbora.

»Najbrže kaka nova povodenj!«

»Bog si ga vedi!«

»Menda niso znoreli, da pošiljajo še za ono povodenj pred štirimi leti, ko so jo že tamkajšnji ljudje sami pozabili in mnogi iz tistih krajev še sami pošiljajo svoje prispevke.«

Marsikomu se je zdela ta zadeva prava uganka, a stvar je kaj preprosta:

Srbi so to in njim je bilo treba dosti časa, da so se korenito domenili, kajti ni rečeno samo tako v prazen veter: »Domenek hišo zida!«

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Nikjer rešitve

Slediti pouku iz latinske sintakse in se dati sredi najhujše letne vročine striči posebno pri kakem neizkušenem brivcu, to so bili zame vedno zoprni trenutki, kajti življenje se mi nri zdelo nikdar bolj nesmiselno in bedasto, kakor ob takih prilikah. Živ dan se ne bi mogel odločiti, kaj je hujšega kakor to dvoje. Predstavljajte si samo žgoč poletni dan, ko se vam kar možgani v glavi kuhajo od pripeke, vam trepeta zrak pred očmi, se vam telo vse omehča in ohromi, da se človek komaj premika od naveličanosti, in tedaj, denimo, v takem stanju se pogreznete na brivski stol. Brivec vas omota s prtom, da morate otrpniti kakor kak rimski senator. Brivec vam zadrgne prt okrog vratu in nato se prične strašna procedura. Po licih vam lije pot, sili v oči, muhe vas nesramno obletavajo in padajo zdaj na nos, zdaj na obraz, zdaj okrog ust, vi pa imate roke pod prtom in lahko samo zmrdujete z obrazom, grbite nos, zvijate usta. Po obrazu, lepljivem od potu, pa vam padajo drobne dlačice las izpod škarij, se vam lepijo na njem, padajo na oči, pa celo v usta, da morate obupno pljuvati predse. Ne glede na vse te muke pa vas brivec smuka sem in tja in vam vrta glavo kakor kako mrtvo stvar, vam brez vzroka škrta s škarjami okrog ušes in kdaj pa kdaj vam tope škarje iztrgajo kak pramenček las: slastno srknete zrak vase, se zvijate od bolečan, brivec pa vas tolaži, češ: »Saj ni nič, nič, prosim vas!« in začne še bolj energično škrtati s škarjami, misleč si nemara, da vam bo s to muziko potešil bolečino. Kako potrpežljivo pričakuje človek v takem brezupnem položaju tisti brivčev odrešilni: »Hvala, gospod!« Odveže vam prt im vi kar čutite, kako se vam je zjasnilo pred očmi, občutite blaženost, neizrekljivo veselje, kakor če vas nepričakovano neha boleti zob.

Prav tako obupano pričakuje človek glas šolskega zvonca, ki vas kakor bi trenil na mah resi vseh ornih neznosnih absolutnih ablativov in cele povodnji nuncov, quidov, quid quidov in nunc nuncov. In ko šolski famulus pozvoni (tega sem imel vedno za neko angelsko bitje) z enim samim gibom roke, vam zvonec z enim samim zvokom, z nebeškim glasom, razprši vse te negodnosti. O, kako se mi je ta sladki glas vpil v dušo, da ga živ dan ne morem pozabiti!

Pravkar je učitelj dejal:

»Prav tako je na tem mestu prikladno postaviti nec nec. Dajte vi, poskusite!«

In jamete poskušati, se potite, po glavi vam brni sto čudes, a vam nikakor ne gre v glavo izraz prikladno, še manj pa, če pravi učitelj interesantno. Pravkar so vaše muke dosegle svoj vrhunec, pa pozvoni zvonec s svojim nebeškim odrešilnim glasom.

Toda v življenju so se mi kasneje z leti, ko sem že začel pisati in v listih tiskati svoje stvari, pričele kazati še bolj nadležne stvari in sem občutil še hujše muke.

Da vas ne bom preveč mučil, ker vem, kaj so muke, vam bom povedal nekaj, kar se mi je pripetilo pred pičlim letom dni.

Bilo je poleti. Prijeten, svež dan in jaz sem končaval neke opravke, ki utegnejo človeku vznemirjati duha in ga prisiliti k mislim, kakor je na primer menično odplačilo in temu podobno, zato sem se popoldne razkomatal, se zleknil s prižgano cigareto, lepo leže srkal kavo in se počutil nad tem, da me ne vznemirjajo nikakšne misli, tako zadovoljnega, kakor je dodeljeno to samo srbskim ljudem.

In kaj bi me moglo vznemirjati? Najbolj sitnemu uredniku sem izročil svoj rokopis in ta dan sem slastno pokosil, popil čašo vina ali dve, napredoval sem v službi, zdaj srkam kavo, kadim tobak, menico sem uredil, zadovoljen se obračam zdaj na to, zdaj na drugo stran; ne mislim na nič, prijeten občutek zaspanosti me prevzema, a postava mi ne brani, da ne bi z mirnim blaženim spanjem sladko zadremal in že sem se hotel poslužiti te svoje državljanske svobode in pravice, kakor bi bil storil to vsak vesten državljan, kar ti potrka nekdo na vrata moje sobe.

»Za vraga!« sem strupeno zamomljal in moje ugodno zadovoljstvo se je razpršilo kakor pena.

Trkanje se je ponovilo.

»Naprej!« sem kliknil osorno.

Med vrati se je prikazal človek z nasmehom na licu in me ljubeznivo pozdravil, vtem ko sem jaz imel občutek, da bi mu bil zmožen skočiti za vrat. Bil je urednik nekega poljedelskega lista.

»Prišel sem k vam z neko prošnjo. Upam, da me ne boste odbili.«

»O, prosim, kako bi mogli dvomiti?« sem rekel morda iz prirojene mi srbske dobrohotnosti in poskusil, da bi malo ublažil kisli izraz na licu.

»Veselilo bi me, če bi lahko priobčil v listu kak vaš članek o gojenju vinske trte.«

»Rad bi ustregel vaši želji, gospod, a verjemte mi, da se niti malo ne razuanem na to stvar.«

»Kako se ne razumete? Lahka stvar. Nekaji popularnega, kako je treba gojiti čim več trte im kakšne koristi ima dežela od tega. Glejte, prosim vas, jaz jih napišem za vsako številko po nekoliko, a sem študiral svoje čase filologijo.«

Otepal sem se na vse mogoče načine, toda urednik mi je trdovratno dokazoval, kako sem si samo v glavo vbil, da ne razumem te stvari in nazadnje, da jih celo sploh ni treba razumeti, pa se vendarle lahko napiše kar čeden članek.

Na koncu koncev sem mu moral obljubiti, da bom čez deset dni pripravil članek.

Odšel je in moje prijetno razpoloženje je bilo skvarjeno. Hočeš-nočeš, po glavi se ti plete vinska trta.

V tem spet nekdo potrka na vrata.

»Naprej!«

Pri vratih se je prikazal visok, bled, izmozgan človek v ponošeni obleki.

»Dober dan!«

»Dober dan, gospod!«

»Ime mi je Milan Milanović.«

»Drago mi je,« sem tudi jaz povedal svoje ime.

»Prišel sem k vam v neki važni zadevi.«

»Prosim«.

»Moj namen, gospod, je, da pričnem izdajati list za živinorejo…«

»Čudovita misel.«

»Nenavadno drago bi mi bilo, če bi tudi vi stopili v krog mojih sodelavcev.«

»To bi billa nenavadna čast zame, gospod,« sem začel, »vendar pa se na živinorejo prav nič ne razumem.«

»Vem, toda vseeno bi lahko pomagali!… Saj ste vendar šolan človek.«

Branil sem se in otepal, a tisti človek se ni dal ganiti, dokler mu nisem dejal, da bom skušal napisati kaj popularnega o gojenju žrebcev.

Pravkar sem mislil, da sem se že osvobodil skušnjavcev, že je znova nekdo potrkal na vrata.

»Naprej!« sem se zadrl še bolj osorno kakor le kdaj.

Pri vratih se je prikazal urednik nekega patriotičnega lista.

»Prišel sem k vam z neko skromno prošnjo,« je rekel ljubeznivo in se nasmihal, »in upam, da me ne odbijete.«

»Storil bom vse, kar mi bo mogoče.«

»Potrebna mi je kratka rodoljubna pesmica ali zgodbica, kakor hočete. Ne bi vas bil nadlegoval, a moji sodelavci so zaposleni z raznimi znanstvenimi članki, jaz pa moram pripraviti neki nekrolog, pa sem se domislil vas.«

»Pa saj jaz ne pišem pesmi, gospod. Kako naj začnem zdaj pisariti pesmi?«

»Nič lažjega. Sedete, pa jo napišete. Najbolje bi bila epska patriotska pesem ali pa še bolj zgodba.«

Ni mi pomagalo ne opravičevanje ne dopovedovanje in premagan sem dejal:

»Nazadnje, da vam ustrežem, a verjemite mi, zelo sem zaposlen.«

»Ne, ne, splošni stvári že morate žrtvovati trenutek svojega časa. Prišel bom torej v četrtek; tako prost bom.«

»Danes je že torek,« sem ga opomnil.

»No, saj, kakšno kratko stvarco,« je dejal urednik in me tako ljubeznivo in čudovito pogledal, da sem bil kar hipnotiziran. Pred očmi so se mi zaceli vrtinčiti dogodki oživelih spominov brez reda, brez zveze, jaz pa sem obupno grabil po tem kaosu in čutil, kako moram, ne manj ne več, moram še ta trenutek najti idejo za zgodbico.

Ničesar več nisem mogel spregovoriti. Urednik se je vljudno poslovil in odšel, ko je izrazil upanje, da bo delo napravljeno.

Legel sem obupan nazaj, zaprl oči in poskusil misliti na kaj drugega. A kaj, čim bolj odganjam od sebe misli na rodoljubno zgodbo, tem huje me naskakujejo. Pred očmi mi plešejo bodala, kopja, puške, dirja in vrti se nešteto oseb, križajo se strahotni dogodki, grozne bitke, glave padajo, zastave vihrajo, visoko puhte goreče strehe, junaki skačejo na okope.

Kar čutim, kako se mi je pomračila zavest. Dvignil sem se in se umil. Nič ne pomaga. Vsak predmet, vse, kar pogledam, kakor da me priganja, naj poiščem idejo za patriotično zgodbo.

Sédel sem za mizo, zasukal rokave, zmetal z mize vse, si oprl glavo med dlani, zaprl oči in začel premišljevati, o čem naj pišem. Trudil sem se, da bi ravno zdaj mislil o tem. Kar so se mi iznenada malo po malem razpršile vse misli, ki sem jih imel malo prej, vsi dogodki, vse osebe čisto kakor po nekaki komandi. Čim bolj premišljujem, tem bolj se oddaljujejo te patriotske misli od mene, namesto tega pa se mi prično prikazovati pred očmi slavčki, cvetje, potočki, mesečna noč, lepe ženske glave.

»Vrag vas vzemi!« sem zavpil jezno in skočil izza mize.

»Zakaj pa bi sploh moral? Kdo me more prisiliti, naj napišem?!« sem pomislil, sklenil, da ne bom napisal. In odšel sem na ulico.

Hodil sem po cesti in že so se mi začeli spet v glavi gomiliti spomini na vse mogoče domoljubne dogodke in okončine, ki sem jih kdaj videl na svetu, in o katerih sem slišal in bral, a vse mi je tako strašno zmedeno in neurejeno plesalo in vrvelo pred očmi, s tako jadrno naglico, da nisem mogel niti ene oblike dobiti jasno pred oči. Ta naglica je bila hujša od vsega, jaz pa sem čutil, da se moram orientirati v tem vrvežu, da moram pograbiti iz tega bodisi eno samo čisto misel.

Od tega se mi je vse kar pristudilo, slabo sem se počutil, čutil sem, kako močno me je začela boleti glava in še v ušesih mi je zvonilo kakor žvenket mečev in bodal, pokanje pušk, topov, škripanje zob, bobnanje, stokanje ranjencev.

Odšel sem v družbo, da bi se raztresel. Nič ni pomagalo. Čedalje hujše muke čutim. Ni mi, da bi kaj jedel, kaj popil, ne morem se pogovarjati. Venomer čutim, kako mi je domoljubna ideja zajahala vrat in me ne izpusti niti za trenutek, da bi se iz dna duše oddahnil.

Poslovil sem se od družbe in krenil domov.

Tam je bila miza že pogrnjena za večerjo.

»Pojdi, gremo večerjat.«

»Ne morem.«

Zaprl sem se v sobo, prižgal svečo, sedel za mizo in začutil v sebi strašno in nepremagljivo kaprico, da moram do zore napisati.

Vse spet kakor prvikrat. Vse se je izgubilo v meni in nazadnje sem prišel do trenutka, ko nisem mogel ničesar, da, prav ničesar. Zamisliti si nisem mogel niti ene misli, ker sem čutil, kako je neko ostudno breme legalo name in me tlačilo. Potlačilo mi je dušo in um, in to je bilo breme, pod katerim je človek čutil samo eno: »Do jutra mora biti napisano!«

Vstal sem, se jel sprehajati po sobi, legel, spet sedel za mizo in komaj sem se za hip zagledal v kak predmet, že so muke ponehale in začel sem misliti, kako bi bilo treba dati to in ono knjigo vezati, kakšna škoda je, da se mi ije s črnilom pomazal prt in cel kup drugih takih drobnih stvari. In nato sem se spomnil, da sem se bil zmenil z družbo, da pojdemo jutri na izlet in kar na lepem se mi vkreše ona strašna misel:

»In zdaj je treba izgotoviti ono patriotično zgodbo.«

In so spet nastopile muke in bolečine. Utrudil sem se, spanec me zmaguje. Čutim, kako me boli glava. Soba je polna tobakovega dima, na mizi polno cigaretnih ogorkov, zapaljenih vžigalic, tobakovega prahu.

Napel sem vse sile, toda namesto domoljubne ideje mi pride na misel neka budalost: »Pa moj ljubček ima škorenjčke nabrane!«

Lepa reč.

Ne morem pisati, pa basta. Kaj bi se trapil! Rekel mu bom, ko pride: »Ne morem, gospod«, ali pa še bolje kar: »Nočem«. Z mize vzamem polo papirja, na katero sem, napenjaje se, vrgel sto bedastih fraz in jih prečrtal. Jezno zmečkam ta papir in ga vržem v kot in začutim pri tem neko nenavadno zadovoljnost.

Legel sem v posteljo. Spanec me premaguje, a komaj da se pogreznem vanj, že se mi prikaže pred očmi neki Turek s strahotnim turbanom in s pištolo v roki: jahaje preganja nekega srbskega fantka, ta pa beži, beži, in ko je že hotel siromak pobegniti v gozd, je planil iz gošče drug strašen Turek z nožem in ga zabodel otroku v prsi. Brizgnila je kri in jaz sem se zdramil.

»Larifari!« sem pomislil togotno in zatisnil oči, a komaj sem zasipal, že se je spet dvignila misel:

»A domoljubna zgodba?!«

In pomalem je spet začelo pred očmi migotati ono nesrečno mrgolenje oboroženih ljudi.

In tako so trajale te muke do zore.

Naslednji dan sem vstal bled, zlomljen, utrujen, kakor bi bil vso noč vlekel težek voz.

Za trdno sem se odločil, da ne bom napisal, pa vendar čutim breme, nemir, čuden nepokoj, ko pomislim, da bo že jutri zlosrečni četrtek.

V četrtek sem zbral vse svoje sile in pričakoval gospoda urednika da mu odkrito in jasno povem: »Pojdite k hudiču, gospod, vi in vaš domoljubni list. Ne bom napisal, ste razumeli, a zdaj izvolite svojo pot, ker sem ze skoraj umrl od teh vaših marenj.«

Ves sem gorel od nepotrpežljivosti, kdaj pride, da mu bom povedal in si olajšal dušo.

V tem sem zaslišal trkanje na vrata.

»Naprej!« sem se jezno zadrl, da bi se že po glasu spoznalo, kako sem se odločil tudi stepsti se, če bi mi kaj očital.

Urednik je vstopil s prav tistim ljubeznivim nasmehom, jaz pa sem ga sprejel namrgoden kakor najhujšega zoprnika.

Ko me je tako mehko in blago pogledal, sem se od začudenja ves zmedel. Nekam nenaravno se mi je zazdelo, da se tako ljubeznivo vede proti meni, ki sem bil zmožen, da bi izprožil samokres vanj.

»Torej je gotovo, jeli?… Najlepša hvala vam!« je povzel, ne da bi pričakoval odgovora.

»Oprostite, a verjemite mi, da nisem mogel…« sem se začel opravičevati zroč predse.

Čudo božje, pobesil sem oči in se čutil popolnoma osramočenega, kakor dijaček, ki ni spisal svoje naloge in ne ve kako bi povedal to svojemu blagemu in dobremu učitelju.

»Mar ni gotovo?!« je dejal on obupno in me karajoče pogledal.

»Verjemite mi, da so nastale tako zapreke…« sem spet začel svoje opravičevanje…

»Zakasnil se bom z listom. Ko bi bilo višaj do večera gotovo, pa naj mi ponoči postavijo če je treba!« je rekel obupno.

Potegnil sem uro iz žepa. Ura je tri.

»Gotovo bo!« sem dejal s takim prepričanjem, da se je pomiril.

»Prosim vas, da se podvizate. Pridem ob osmih!«

Opravičil se je, da me je nadlegoval, se ljubeznivo nasmehnil in odšel.

Ko je odšel, sem šele začutil vso težo te nove situacije, ki je bila po možnosti še hujša od prejšnje.

Jele so me obhajati prav enake, samo še strašnejše muke pri iskanju ideje.

Napisal sem okrog trideset začetkov in črtal vseh trideset. In niti čudi nisem, kako jadrno je bežal čas.

Pogledal sem na uro. Pol osmih.

Skočil sem kakor da me je strela, pograbil klobuk in planil na ulico. Obšel me je divji strah pred urednikom, tako da bi rajši videl pred seboj četo vojakov z naperjenimi puškami, kakor pa njega.

Taval sem po stranskih ulicah, koder nisem še nikdar hodil in tudi ne nameraval hoditi, edino iz strahu, da ne bi srečal urednika. Prikazal se je od nekod podoben obraz in v srcu me je zbodlo kakor nož.

V pivnico, kamor sem navadno zahajal, nisem smel, in domov še manj.

Nazadnje se mi je vse tako priskutilo in me je obšla taka jeza, da bi se bil najrajši stepel s prvim kogar bi srečal.

»Domov pojdem in povem temu človeku, naj me pusti že vendar na miru in ga ozmerjam kot kapitalnega osla.«

S tako odločitvijo sem krenil domov.

Medpotoma sem stopil v prodajalno, da bi kupil tobaka. Prodajalec sc je ves vznemirjen in preplašen zdrznil, ko sem vstopil.

Zahteval sem tobaka.

»Uh, kako ste me prestrašili!« je dejal možak, ko me je natančneje pogledal in se oddahnil.

»Kaj?«

»Mislil sem, da je neki drugi gospod, ki prav tako prihaja in me venomer naganja, naj mu napišem vse doživljaje iz vojne, kolikor se jih spominjam.«

»In?«

»Tako pač. Obljubil sem mu, da bi se ga bil odkrižal, potem pa so se pričele prave muke. Kako neki bi bil jaz za te stvari?! Kdo pa bo pazil na prodajalno?«

Opazil je, da ga gledam s takim iskrenim sočustvovanjem, da je hotel skočiti in me objeti.

»A kaj mislite ukreniti na to?«

»Čudim se… Danes sem zaprl trgovino in pobegnil z doma. Če bo to še dolgo trajalo, pojde vse po zlu. In ni ta edini, gospod dragi, marveč mi jih je že mnogo prizadelo tako trpljenje.«

»V resnici,« sem pomislil, ko sem odhajal, »v Beogradu izdaja vsak drugi človek kak list.« Nenavaden obup me je obšel.

V domači ulici sem prav pred hišo srečal svojega fanta.

»Kam pa hitiš?«

»Vse pete sem si že obrusil, da bi vas našel. Že delj ko dve uri vas čaka neki gospod! Pravi, da vas mora še nocoj najti.«

Pred očmi se mi je stemnilo.

»Uh, ta zli duh me hoče umoriti!« sem pomislil in prišlo mi je nekaj strašnega na misel, da bi planil v hišo in ga treščil na cesto, kaj nato pa sem začutil čuden strah, da si nisem upal prestopati praga.

»Povej temu gospodu, da sem dobil očetovo brzojavko in da moram še nocoj odpotovati. Ali, rajši ne… Reci mu rajši, da me nisi našel!« sem dejal fantu in se obrnil, da bi še dalje brodil okrog.

Doma nisem smel prenočiti.

Naslednji dan nisem ne kosil ne večerjal doma. In tako sem se skrival v strahu in trepetu na vsak šum, dokler nisem dognal, da je tisti list že izšel.

Ko sem se vrnil domov, ni bilo mojega fanta nikjer. Bil je priden in vrl dečko.

»Vam je kaj znano, kje tiči moj fant?« sem vprašal soseda.

»Do včeraj je bil še tukaj, na predvečer pa je pobegnil pred tistimi gospodi, ki tako pogosto hodijo k vam.

»Morda se je naveličal, da me venomer iščejo?«

»Ne to, toda zdaj so navalili nanj, naj jim on kaj napiše za njihove liste. Branil se je siromak in se otepal, nato pa je nekam pobegnil. Ko je odhajal, mi je rekel: »Rajši grem po svetu, samo da se rešim te nadloge. Čudno se mi zdi, kje je moj gospodar, a tudi on se je branil in otepal in na vsem lepem so ga ti brezdušniki pognali z njegovega rojstnega doma.«

Velika jeza in strah sta me prevzela.

»Kaj bi bilo tu še razmišljati,« sem pomislil, »ker če je celo moj fant pobegnil, potem zame tu ni več rešitve.«

Pa sem zapustil hišo in vse, si najel v vsej naglici zaprto kočijo in velel kočijažu, naj oddirja čim prej in cim dlje iz Beograda.

Z železnico nisem smel potovati, ker sem se bal, da me ne bi ujeli na postaji, z ladjo pa takisto ne.

Pripovedoval sem nekoč nekomu, kako je živel v davnih in starih časih v neki deželi menih, ki je samo pridigal in pridigal in se je to prebivalcem tako priskutilo, da so vsi, kar jih je še moglo bežati, jeli odhajati iz svoje mile domovine in so pobegnili v beli svet ter je tako postala dežela skoraj popolnoma prazna.

Po pravici povedano, nisem mogel nekoč tega prav verjeti, čeprav sem od starih ljudi slišal to, ko pa so se razmnožili uredniki in začeli nadlegovati mirne in krotke državljane in ko sem na lastne oči videl čudo, da so mnogi obrati, krčme, prodajalne, pekarne in druge trgovine bankrotirale, kako so se zapirale, samo, ker so zahajali oni vanje, tedaj nisem mogel niti najmanj več podvomiti, da je postala zavoljo tistega priskutnega govornika cela dežela pusta in prazna.

Mnogoštevilni ljudje s šibkejšimi živci so pri priči podlegli.

Naskoči takega neodpornega človeka kak urednik, pa nato drugi in tretji, in kakor bi trenil ti začne tisti človek veneti.

»Kaj pa ti je, prijatelj!« ga vprašujejo.

»Saj vidiš!« odgovori on obupno in venomer nekaj šepeče in kombinira v glavi članek ali pa kakšno zgodbo za list. Srečajo ga znanci, prijatelji, ga ustavijo in ga hočejo razvedriti:

»Pusti no, za božjo voljo, te ábote; saj vidiš, da si postal že tenak kakor bilka!«

On pa samo pogleda z otožnim očesom, globoko zavzdihne in zaječi, pa spet nadaljuje s svojim šepetanjem in premišljevanjem.

in tako hira človek, hira, dokler navsezadnje, iskaje izhoda, v najhujšem trpljenju ne izpusti svoje plemenite in izmučene duše iz telesa.

Jaz sem iz razumljivih vzrokov bežal sila previdno.

Sele v neki oddaljeni vasi sem se hotel zadržati, da bi se odpočil, ker sem že tri dni kar na poti prenočeval. Toda najprej sem odposlal kočijaža naprej, da bi podrobno poizvedel, ali morda ne urejajo tudi tam kakega lista. Kočijaž je odšel. Čakal sem celo uro, a ga ni bilo. Minili sta dve, minile tri ure, njega ni bilo od nikoder.

»Gotovo se je zgodilo, da so ga ti brezdušniki tudi tam zalotili!« mi je šinila strašna misel skozi glavo in omahnil sem.

»Nikljer rešitve!« sem pomislil v obupu, videč, da se moram na milost in nemilost izročiti strašni usodi.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)