Tag Archive | domenek

Naše zadeve (2/2)

(prejšnja stran)

Zbrali so se meščani, bogati in revni, ugledni in neznatni.

Eden najuglednejših sklicateljev zborovanja je pričel shod z naslednjimi besedami:

»Gospoda, vsem vam je znana nesreča, ki je zadela toliko krajev našega naroda. Ni vam treba govoriti o tem, kako velikansko izgubo je utrpela naša zemlja, ker vsi dobro vemo to, vsi občutimo to izgubo, ki se ne da nadomestiti: to je rana, ki jo bo težko ozdraviti. Toda, gospoda, če se ta velika izguba že ne more nadomestiti, se lahko škoda porazdeli, ker jo bomo vsi skupaj laže prenesli kakor pa posamezniki: lahko je otreti, gospoda, marsikatero solzo, ublažiti težko bridkost in stisko mnogih družin. Premislili smo vse, kako bi izkazali najbolje, najhitreje in čim največ pomoči tem ubogim družinam. Po mojem mnenju nas vodi vse tukaj zbrane brez razlike naših poklicev in političnih prepričanj eno samo skupno čustvo, ki nam ga narekuje naše srbsko srce — čustvo vzvišene Kristusove morale: »Pomagaj svojemu bližnjemu, kakor samemu sebi…«

Ob koncu govora je omenil, kako je treba po ustaljenem redu izvoliti najprej predsednika, ki naj vodi zborovanje in zaprosil, da mu dovolijo, da sam izbere kandidate, ali pa da meščani kandidirajo koga iz svoje srede.

Nastal je vrišč.

»Naj kar sam kandidira!« so zavpili nekateri.

»Mi bomo izbirali kandidate!« so zavpili drugi in že se je začela množica deliti v skupinice.

»Bodite vi predsednik, kaj bi tu izgubljali čas!« so zavpili tretji.

Mnenja so se križala, glasovi so postajali čedalje glasnejši in glasnejši in nazadnje se ni dalo iz vseobčega vrišča ničesar razbrati. Tisti govornik, ki je pričel zborovanje, udarja ob zvonec, prosi, da se pomirijo, iz občinstva se dvigajo roke, vrešče glasovi: »Prosim za besedo!« Vsevprek se vlečejo za suknje, dokazujejo z rokami drug drugemu, nekateri pa so se razjezili in odšli.

»Sedite, glaaasuuujmo!« se je zadrl nekdo, ki se je vzpel malo više, si položil roke na obe strani ust in s tako silo zavpil, da so mu nabreknile žile na vratu.

In res so vsi posedli. Predsednik (tisti začasni) je imel že kalne oči in je bil sključen od utrujenosti, pa je s težavo, samo z zamolklim glasom spregovoril:

»Prosim, gospoda, stavljeni so bili trije predlogi; glasovali bomo o vsakem posebej!«

»Ne tako,« se je spet dvignil prvi in zavpil. »Kdor je za sedanjega predsednika, naj obsedi, kdor pa je proti, naj vstane.«

Večina je obsedela in tako je ostal predsednik ta, ki je pričel zborovanje.

»Gospoda, odlikovali ste me z redko častjo in potrudil se bom…« Tako je začel daljši govor, v katerem se je zahvalil zboru za izvolitev, na koncu pa je pristavil, da je treba izvoliti še podpredsednika in dva tajnika, ki bosta vodila zapisnik«.

»Predlagajte vi!« so zavpili nekateri.

»Za podpredsednika Toma Tomića« so zavpili drugi.

»Toma nočemo!« so zavpili tretji.

Četrti so predlagali tajnike.

Nekdo pa je spet dvignil krik proti temu predlogu.

Malo po malem je spet nastala zmešnjava, hrup, nesporazum.

»Z vstajanjem in sedenjem!« se ie spet zadrl tisti s stola.

Odločili so, naj predlaga predsednik in ta je seveda predlagal kot najprimernejšega tistega, ki se je dvigal in vzpenjal na svojem stolu.

Tako so do večera izvolili podpredsednika in dva tajnika.

Ti so se, kakor je to v redu, zahvalili sestanku za izvolitev in zasedli svoja mesta.

»Ker so izčrpane vse točke današnjega dnevnega reda, izjavljam, da je zborovanje zaključeno…«

Predsednik je hotel se nekaj reči, vendar pa mu je trušč, ki se je dvignil kakor na komando, presekal besedo. Z vseh strani se je zaslišalo:

»Kaj je s predlogi posameznih članov?«

»To zborovanje ni bilo sklicano, da bi izvolilo samo predsednika!«

»Ne maramo ga!«

»Daj mi besedo!«

»Beseedooo!« je zavreščal nekdo, ki je stopal na mizo, se vzpel na prste, stisnil pesti, si razmršil lase, pot mu je kar curkoma lil z lica, stegnil vrat, da so se mu napele žile na vratu.

Podpredsednik je odrinil predsednika in tudi sam stopil na stol ter se zadrl:

»Na vrsti so še predlogi posameznih članov.«

Množica se je pomirila. Oni je skočil z mize, tudi podpredsednik se je skobacal s stola.

»Naj se oglasi, kdor hoče govoriti!«

Vsi so se obrnili proti onemu, ki je s tako silo zahteval besedo z mize. Ta si je popravil ovratnik, začel mencati, iztegnil vrat, požrl z velikim naporom slino vase, zamižal in stisnil skozi zobe:

»Hotel sem govoriti za predloge.«

»Pa predlagaj, brate!« je nervozno zavreščal podpredsednik. »Za zdaj nimam nikakega predloga!…«

Vstal je nekdo iz kota, dostojanstveno stopal malo naprej, se z levico oprl na stol in z važnim, nekako kislim obrazom dvignil desnico za besedo.

»Besedo ima Sima Simić.«

Sima se je odkašljal, pogoltnil tudi on slino vase, pogledal okrog sebe in tiho začel:

»Kakor vidim, gospoda, med nami ne more biti sporazuma, pa tudi ne bratovskega dogovora…«

Nastala je tišina.

»Razložite, kaj ste hoteli reči s tem!« je zavpil podpredsednik.

»Prosim vas, da mi ne segate v besedo…«

»Poslušajmo ga!«

»Nočemoo!«

Govornik je prekrižal roke in stal kakor kip sredi spopada in trušča, ki se je mahoma dvignil.

Vrišč se je polegel.

»Ponovno opozarjam, gospoda, da tukaj ne more biti nikakega skupnega dela. (Glas mu je postajal čedalje močnejši.) Videti je, da so hoteli sklicatelji samo paradirati, ni pa jim…«

»Prepovedujem mu dalje govoriti!« je zagrmel podpredsednik.

»Poslušajmo ga!«

»Tako je!«

»Dol z njim!«

»Vrzite ga ven!«

Glasovi so se križali, roke pomešale, nastalo je prepiranje, zmerjanje, ze so začeli s palicami groziti drug drugemu. Podpredsednik je bil že hripav in zvonec polomljen, tisti z mize pa je spet jel vreščati: »Besedo!«

Govornik je stal hladen kakor stena s prekrižanimi rokami in molče čakal rezultata tega strahovitega hrušča.

Ker je bilo že pozno v noč, svaja pa vse večja in večja, ker so prešli na razčiščavanje starih razprtij in na osebne zadeve, se je razglasilo, da je zborovanje prekinjeno. Sicer pa tega sploh nihče članov slišal ni, marveč so samo podpredsednik, predsednik in tajniki zapustili svoja mesta.

Nekateri so krenili proti domu in se prepirali na cesti, drugi so že odšli in se znova vrnili, da so povedali še katero tistim, s katerimi so se prepirali. Neka skupinica je ostala preko polnoči. Ti so se na neki način pobotali in se vdali krokanju. Pili so in se do jutra dvakrat, trikrat spričkali, se dvakrat, trikrat pobotali, nato pa se tudi ti razšli.

Naslednji dan pa je nastalo šušljanje, tekanje, agitiranje. Zdaj so vpletli v to tudi politiko, pa osebna vprašanja, pa kljubovalnost, pa vse mogoče na svetu in tega seve ni bilo mogoče tako zlahka razmetati. Neki listi so napadli Tomo Tomića in sklicatelje, češ da so hoteli »tudi ob tej priliki po svoji stari navadi zborovanju nekaj podtakniti,« ter dodali: »Na ta sramotni dogodek se o priliki se povrnemo, do povemo kaj več, za danes to po svoji časnikarski dolžnosti samo beležimo.«

Drugi lista pa so spet poročali, kako je »priznani rodoljub in ugledni meščan Toma Tomić s še nekaterimi odličnimi someščani naše dežele sklical zborovanje rodoljubov, da bi se domenili, kako bodo pomagali prizadetim poplavljencem. G. Toma je razložil trpljenje prebivalcev v opustošenih krajih v svojem kratkem in jasnem govoru tako točno, da ga bomo prinesli v naslednji številki našim bralcem v celoti… Toda to plemenito delo so motili znani rogovileži, katerim je načeloval zloglasni Sima Simić«… itd.

Tako v listih kakor tudi ustno in v drugih nočnih pogovorih se je zadeva vse bolj in bolj zapletala, v listih pa so začela izhajati razna »Poslana«, polna blatenja.

V teku petnajstih dni je bilo sklicanih nekaj zborovanj, in drugo je bilo burnejše od drugega. Pravijo, da je nekoč prišlo celo do pretepa.

Nazadnje je zmagala skupina, ki jo je vodil Sima Simić, Toma in njegovi pa so se umaknili in pričeli blatiti po časnikih.

Sima Simić je sklical shod. Zbralo se je več ljudstva kakor kdaj koli.

Seveda spet ni šlo brez debate. Spet volitve odbora, ožje volitve, »vstajanje in sedenje«, »oddaljevanje od predmeta«, »izvolitev trojice, ki naj overi zapisnike«, osebna razračunavanja, polurni odmor. (Med odmorom je bilo najhujše pričkanje.) »Naj se odloči!« »Treba je še govoriti?« »To vprašanje se ne da rešiti na vrat na nos!« »Ste se domenili?« »Ste obveščeni?« »Preložimo shod na jutri!« Glasovali so tudi o tem in zborovanje se je spet razšlo s truščem.

Naslednji dan spet shod. Branje zapisnika. »Ima kdo kaj pripomniti?« »Prosim za besedo!« — »Na dnevni reeed!!!«

Padel je predlog, da ustanove »Društvo za pomoč po poplavi prizadetim«.

»Jaz mislim,« je povzel nekdo besedo, »da se ne smemo omejavati samo na povodenj, marveč sploh na vse, ki trpe pomanjkanje.«

Prvi je branil svoj predlog, drugi govornik pa ga je spodobijal. Tako sta prebesedovala celo uro.

»Saj je pojasnjeno, sklepajmo!…«

»Prosim za besedo!«

»Ni več mogoče govoriti!…«

»Nov predlog imam!«

»Najprej moramo rešiti prvega!«

»Priglasilo se je še deset govornikov, da bi govorili o tej zadevi. Jih žele zborovalci poslušati?«

»Avvv!… Nočemo!… Hočemo!… Odložimo zbor!… Dajte na glasovanje!«

Tako so živo delali iz dneva v dan. O vsakem vprašanju so temeljito premišljevali in se dogovarjali. Izbrali so delegate, ki so imeli nalogo oditi k osebam na položajih in jih prositi za to in ono in izvoliti nato šesterico, ki naj bi izdelala »društvena pravila«. In pri tem je bilo za pretres vsake točke pravil posebej sklicanih po nekaj zborovanj. Potem je prišlo vabilo za vpis v članstvo; začasni odbor, to je, najprej volitve začasnega odbora, ki je imel nalogo sklicati v roku desetih dni zborovanje članov, ki morajo izvoliti stalno upravo.

Po številnih burnih zborovanjih je bila stalna uprava izvoljena, nato pa so prišle na vrsto volitve nadzornega in kontrolnega odbora ter volitve dveh preglednikov računov. Poleg tega so vnesli v pravila, da »ima nadzorni odbor pravico vsak čas sklicati občni zbor vseh članov društva«.

In nato se je moral upravni odbor konstituirati, to pa ne gre kakor bi trenil, v vsej naglici.

Bilo je opravljeno, društvo ustanovljeno, objavili so poziv za vpis v članstvo. Začel je prihajati denar, čakali so samo, da bi se vsota zaokrožila in da jo odpošljejo.

Kar je nekega dne posegel vmes kontrolni odbor, pregledal račune in našel, da so preveč izdali za pisarniške potrebščine. Jasno je, da so sklicali občni zbor. In tu so skušali vreči upravo, nove razprtije, nov trušč.

Spet dolgotrajni nočni dogovori, spet cela vrsta zborovanj.

V letu dni in malo več je bila eda vrsta zborov in dogovarjanj, vendar pa se vsota ni zaokrožila.

Nazadnje so tako ob čaši piva, bolj privatno, sprožili predlog:

»Daj, brate, pošljimo ta denar komur je treba, pa mirna Bosna. Kaj pa bi nam društvo in vse te bedarije… Daj mi čašo piva!… Razčistimo to zadevo!… Sama šušmarija pa vrišč in norčija, a ko bi človek vsaj vedel zakaj!«

»Prav imaš,« je dostavil drugi. »Glej, treba se bo nekega dne domeniti, ko se sestanemo.«

»Dobro, pa se nekega dne snidimo in se lepo domenimo o tem, da napravimo križ čez vse te marnje!« je dejal tretji.

»Meni jutri ne bo mogoče!« je rekel četrti.

»Saj ni treba jutri!… Nekega dne se snidemo, pa se bomo domenili, kdaj da se sestanemo. Določimo natančen dan, kdaj se vsi zberemo!« je rekel peti.

»Pa saj bi zdajle lahko. Vsi smo tu!« se je oglasil šesti.

»E, zdajle, to ne gre tako! Za to, brate, je treba posebnega sestanka, ne pa da bi delali kakor v največji sili.«

Minilo je precèj časa. Vsota se je zaokrožala, padali so odbori, volili se novi, agitirali so, naj se društvo razpusti, dogovarjali se, pričkali, botali, člani pa so se že utrudili, potihnili so in postali čisto brezbrižni za vse: ne plačujejo članarine, ne volijo, ne pregledujejo računov. Društvo za pomoč prizadetim sicer uradno ni razpuščeno niti se ni razšlo, vendar pa v bistvu ne obstoji, ga ni. Niti odbor sam se ne čuti več odbor, niti člani člane. Katerikrat se tako v prepiru sliši, kako kdo klikne:

»Ta naj pa kar neha dvigati hrušč, da ne bomo začeli malo pregledovati računov o tistem društvenem denarju!…«

S tem se je končalo.

Menda so že vsi pozabili na tisto povodenj. Kmetje onih krajev, kjer je bila povodenj, so si opomogli in škode malone ni bilo več čutiti. Saj so celo iz teh krajev začeli nekateri pošiljati svoje prispevke Društvu za pomoč po povodnji prizadetim in so pisali: »Ker vemo, kaj pomeni nesreča, če poplavi povodenj ves kraj in odnese vso setev, pošiljamo…« itd.

Nato pa so kar na lepem začeli iz notranjih delov pošiljati razni odbori društvu nabrani denar. To se je razvedelo tudi iz listov.

»Od kod zdaj vse to?« je zazijal predsednik upravnega odbora.

»Najbrže kaka nova povodenj!«

»Bog si ga vedi!«

»Menda niso znoreli, da pošiljajo še za ono povodenj pred štirimi leti, ko so jo že tamkajšnji ljudje sami pozabili in mnogi iz tistih krajev še sami pošiljajo svoje prispevke.«

Marsikomu se je zdela ta zadeva prava uganka, a stvar je kaj preprosta:

Srbi so to in njim je bilo treba dosti časa, da so se korenito domenili, kajti ni rečeno samo tako v prazen veter: »Domenek hišo zida!«

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Naše zadeve (1/2)

(Domenek hišo zida)

Izgublja se mnogo naših narodnih običajev, toda krasni običaj naših vrlih prednikov: popiti zjutraj čašico vročega žganja se je docela ohranil v hvaležnem potomstvu in se bo z vso vnemo sporočal od pokolenja do pokolenja, dokler bosta sijala sonce in luna na nebu, dokler bo kje le še kak poslednji Srbijanec na svetu. Mnogi modri izreki naših dedov so utonili v pozabo, propadli so, pravzaprav, če smemo tako reči, izhlapeli, oglupeli, marsikatera neumnost pa je v dolgem teku let malo po malem postala moder izrek. Eh, kaj moremo, taka je pač stvar: vse gre s svojim časom, vse se spreminja. Vendar pa je neki izrek, ki je prav tako kakor oni lepi običaj ohranil vso svojo moč in ne samo da ni propadel, marveč se z vsakim dnevom bolj ceni in spoštuje. To je izrek: Domenek hiše ne podira, ali pa še bolje: Domenek hišo zida.

Mi Srbi se nobene svoje zadeve ne lotimo na vrat na nos, kar tako tjavendan, marveč vse lepo premislimo in se dogovarjamo s tem, z onim: več oči seveda več vidi. Previden, pameten narod. Slišal sem, da noben drug narod razen Srbov nima tega modrega izreka. Zato se pa tudi njim vsem tako dobro godi in zato prihajajo, kakor pravijo naši, z vseh strani k nam, da se naužijejo vsakdanjega kruha. E, Srbijanec pa ti niti na tla ne pljune, dokler se ni s kom domenil.

Imel sem v vasi nekega soseda, ki se še z mesta ni ganili preden se ne bi dogovoril.

»Bomo okopali danes koruzo?« vprašajo domačini.

»Čakajte malo, da se pogovorimo.«

»Dan ne bo čakal,« odvrne žena. (To nikakor ni pristna Srbkinja. Popoln izrodek!)

»Najti moram Marka, da se pogovoriva, ali bomo danes v španoviji pri njem in jutri pri nas.«

Gre in poišče Marka. Najdeta se v krčmi in sedeta, da se pomenita. Srkata tako svoje žganje in se pomenkujeta kot dva pametna človeka. Pomenek pa je pač pomenek in kakor bi trenil preide na druge stvari. Marko se prekriža in se začne nekaj vériti:

»Tako mi križa, s katerim sem se prekrižal, pa tele pijače, ki naj mi je ne bo pri hiši in naj grem isto pot kakor tole žganje, če sem kaj zoper tebe govoril!«

Izpijeta čašo in trčita.

In spet razlaganje, spet opravičevanje in vzajemno preverjanje o njunem prijateljstvu in ljubezni, spet trkanje in tako čisto po malem mine ves dan.

»A kaj sva že rekla o tistem?« vpraša Marko pri razhodu.

»Jutri se pomeniva. Še pred zoro bom pri tebi.«

Tako se je torej moj sosed dogovarjal o vsem in tudi najmalenkostnejših zadev se ni lotil brez temeljitega dogovora.

Bil je prekrasen možak, pristna srbska duša.

Nekoč je moral zvoziti žito s poda. Pomagal mu je njegov svak v španoviji. Pripeljali so dva voza.

»Kje pa ga bomo raztovorili?« je vprašala žena.

»Čakaj malo, da se oddahnem, kaj pa tako priganjaš; saj še bog na dušo počaka! Ves dan je v garanju minil.«

»Sonce bo kar kmalu zašlo!« se je oglasila spet žena.

»Pa naj zaide; saj je to njegov opravek. Dajte mi, otroci, tistile vrč.«

Sedla sva na tram pred skednjem, on si je pogladil brke, odpljusknil iz vrča, se prekrižal.

»Bog nebeški nam pomagaj in razveseli in ga daj vsak čas! Na zdravje, svak!«

Tako sta pila, se križala in si nazdravljala ter se kot poštena delavca pomenkovala o svojem delu in se dogovarjala, ali bi vozila tudi ponoči ali pa prenočila kar na podu in vozila jutri za dne.

»Doslej bi že lahko zvozila, odkar se pomenkujeta pri tem vrču!« se je ujezila žena.

»Eh, kakšne avše so ženske, to je res čudno! Samo blebetajo in prav nič ne pomislijo, kaj govore. »Zvozila bi, zvozila!« In ti ne vpraša, ne kako ne kod naj se raztovori. Kaj ne veš, da kašča še ni postavljena? »Raztovori, raztovori!« Kam pa bi? Kar raztovarjaj, dokler ne veš, kako in kaj treba!«

»Kaj jaz vem kod, to mora biti tvoja skrb.«

»A?! To mora biti moja skrb?! Kaj pa govorim drugega, da bi te koklja brcnila! Saj vidiš, da se pomenkujem s človekom in skrbim, kaj bi… Ajdi, vzemi pot pod noge in idi po svojih poslih… Na zdravje, svak!«

Toda vse to so malenkosti. Tu ni še niti zdaleč videti, kaj je Srb, kakor se kaže v večjih stvareh, v pomembnejših vprašanjih obsežnejše važnosti.

Ko bi Francozi, Angleži, Nemci in drugi narodi vedeli, kdo smo mi Srbi in kakšna je naša vrednost, sem za trdno prepričan, da bi se morali podaviti ali pa pobiti od same žalosti in obupa, da se niso zdeli bogu vredni redke časti in sreče, da bi se smeli imenovati Srbe. Pa kaj naj ukrenemo? Pomagati jim pač ne moremo! Bog sam je rekel, naj bo tako.

Toda temu pomenku ni konca ne kraja. Dajte, da ne bom po nepotrebnem izgubljal besed, in da vam povem, kar sem se bil namenil. Bog nebeški vedi, ali bi mi bilo to doslej sploh treba pripovedovati, toda, dragi bralci, gotovo mi ne boste zamerili tega, saj veste, da nisem imel priložnosti, da bi se bil domenil z vami. Če se mi ta stvar ne izteče tako po sreči kakor je treba, verjemite mi, da tudi jaz vam ne bom zameril, ko boste s pravično jezo vzkliknili: »Kakopa, tako je, če piše človek brez poprejšnjega domenka!«

Na vsak način se spominjate tiste strašne povodnji, ki se je razlila pred nekaj leti in nam tako grdo oškodovala deželo.

Odnesla je vso setev, seno, pletene hleve in zimske staje, na mnogih krajih je podrla hiše ali pa jih do tal odnesla. Po pobočjih je odnesla z njiv razen poseva tudi zemljo, da je ostal gol kamen, najrodovitejšo prst kraj rek pa je ali zasula z debelo plastjo peska in gramoza, ali pa je reka, ki je spremenila svojo strugo, odnesla kakemu revežu po celo njivo, po celo posestvo. Strahovit vtis, kdor si je takoj po povodnji ogledal ta nesrečni del dežele. Tam, kjer se je prej zlatila pšenica, ni bilo videti veselih žanjic, marveč goličavo, razbrazdano z globokimi jarki; tam, kjer so kraj rek prej zelenele livade, je bila zdaj puščava, pesek in kamen. Na vrbah kraj rek in po mnogem drugem nižjem drevju ter grmovju se je videlo blatno listje, veje so bile polomljene ali pa so se nekako žalostno nagnile v ono stran, koder je drl hudournik, na vejah pa so viseli celi povesmi počrnelega sena; med rogovilami so se ustavile deske, mulj, pšenično klasje, koruzno listje in celi kupi cap in cunj ter vsega mogočega. Vse to je štrlelo zapuščeno iz mulja in blata ter dajalo vsemu opustošenemu kraju še tožnejši, še bornejši videz. Živina je bila sestradana, shujšana in se je kar opotekala, ko je hodila. Tudi ptic ni bilo tam, do koder je segla povodenj; tudi one so odletele iz puščave nekam v druge kraje, nemara zato, da ne bi žalile obupanih prebivalcev s svojo veselo pesmijo.

Ni ga bilo človeka s količkaj srca, ki ga ne bi pretresla tolikšna stiska tolikerih družin. Po vsej deželi se je začutilo živo gibanje in skrb, da bi prizadetim družinam izkazali čim hitrejšo pomoč.

Nemudoma je bilo ukrenjemo vse najpotrebnejše. Vsi lasti so na čelu prinašali dolge pretresljive članke, polne bolesti in iskrenega sočustvovanja.

»Bog nebeški, mar ne vidiš večne stiske tega našega izmučenega in hudo preizkušanega ljudstva? Ali je premalo, da smo na Marici propadli, ni dovolj že Kosovo, mar niti petstoletno suženjstvo ne more zadovoljiti te hude in bridke usode?…«

Tako en list. Drugi pa je spet vzel za motto besede: »A za stisko na tem bednem svetu vse je gluho, bog samo jo vidi« (Zmaj) ter začel svoj presunljivi članek takole: »In komaj se je začelo naše gospodarstvo malo dvigati, komaj se je naše izmučeno in hudo preizkušano ljudstvo malo oddahnilo, komaj da so se z rastočim gospodarstvom in kulturo izlečile kosovske rane, glej, že je zadel našo deželo, to s krvjo naših najboljših prednikov napojeno deželo, hud udarec nemile usode. Iz vseh krajev naše drage domovine prihajajo črni, neveseli glasovi, ki nas pretresajo do solz in nas gonijo v obup…«

Tretji list: »Vsak pravi rodoljub, ki odkritosrčno ljubi svojo zemljo, je vstal s pobešeno glavo in globoko od srca zavzdihnil nad to nemilo usodo, nad to nesrečo, ki je zadela našo domovino…«

Vsi listi so torej iskreno in odkritosrčno spregovorili v tej nezgodi in kakor tekmovali med seboj, kdo bo bolj žalostno in bolj presunljivo opisal vso nesrečo. Vsi so končavali svoje članke s pozivom na »rodoljubne državljane, na Srbe, ki so vedno umeli pokazati, da imajo srce in da lahko s polno pravico stoje z ramo ob rami z drugimi civiliziranimi narodi na svetu«.

Razen člankov pa so začeli prihajati tudi dopisi iz notranjščine. Prijemali so za pero tudi taki, ki jim je že davno zarjavelo, ter začeli opisovati lakoto, stisko in opustošenje. Tem ljudem ni bilo za slavo in ime, toda človeka nesreča vsemu priuči. »Moral sem vzeti pero v roko,« tako so pisali, »čeprav ni to moj posel, a moral sem, ker me je srce priganjalo k temu. Vrstice, ki vam jih pišem, gospod urednik, mi zalivajo solze. Oh, če pogleda človek to opustošenost, ko sliši vekamje nebogljenih sestradanih otrok …« Ob kraju dopisa kar vidim dopisnika, kako si briše solze od bolečine, strt od žalosti in s težavo izihti svoje besede: »Ah, gospod urednik, sprejmite tudi ob tej priliki zagotovilo mojega odličnega spoštovanja!« Vse nas je samo srce!

Razen dopisov pa so se listi polnili tudi s sožalnimi brzojavkami:

»Prebivalstvu … tega in tega okrožja… — Globoko pretresena z veliko nesrečo, ki je zadela vaše kraje, ne moremo opustiti prilike, da vam ne bi tudi po tej poti izrazili svojega toplega sočustvovanja. Meščani« (slede neštevilni podpisi).

Ko so bile tako v nekaj dneh (ljudje pravijo: kdor bi štel, bi več naštel), končane vse najnujnejše, naravnost neobhodno potrebne priprave, so takoj nadaljevali z delom.

Pričelo se je ustanavljanje odborov in pododborov in pri tem seveda volitve uprav, ožje volitve, konference, konstituiranja in vse drugo, kar je potrebno za resno, temeljito delo v tako važnih okoliščinah. Odbor domoljubnih gospa, plemenitih seveda, odbor takisto plemenitih gospodičen, pa odbor rodoljubnih meščanov… Skratka, vsa dežela se je spremenila v odbore.

Rodoljubni pisatelji so se podvizali s pisanjem ganljivih povesti, pesmic in raznih presunljivih sestavkov in pa z izdajanjem teh knjižic »v korist prizadetih«.

Koncerti v korist prizadetih, veselice v korist prizadetih.

Listi so bili polni raznih oglasov, vabil na to in ono prireditev, vse v korist prizadetih. Na primer:

»Gospod N… N…, naš ugledni znanstvenik, bo imel v nedeljo, 4. t. m. svoje javno predavanje »O fermentnih, v zraku plavajočih bakterijah«, v korist prizadetim poplavljencem. Ko sporočamo to, apeliramo na rodoljubna srca naših meščanov, katerim se nudi priložnost, da poleg lepega užitka izkažejo svojo pomoč nesrečnikom. Upamo, da se bo občinstvo odzvalo v čim večjem številu in obiskalo to poučno in zanimivo predavanje, kajti »več je vredno, če otreš siromaku eno samo solzo, kakor če preliješ morje krvi«, kakor tako krasno pravi pesnik Byron.«

Kakor iz tal so vzniknile cele legije popotnih gledaliških igralcev in igralk, ki so se — dvakrat da, kdor hitro da — v vsej naglici razleteli po vseh krajih naše domovine, da bi tudi ti z uprizarjanjem svojih predstav priskočili od nesreče prizadetim na pomoč. »Čisti dobiček predstav je namenjen prizadetim poplavljencem.« Nato spet poziv rodoljubnim m usmiljenim srcem.

Samo o tem so pisarili, o tem govorili, se pomenkovali.

Gospe so se pogovarjale:

»Pojdete na veliko zabavo?«

»Katero?«

»Toda, za boga, na veliko zabavo v korist prizadetim poplavljencem! Jako izbrana družba bo. V odboru so vse prve gospe.«

»Uh, ubogi ljudje!… Treba bo pač iti, ampak stroški so to!«

»Tudi mi smo že sila mnogo potrošili, verjemite mi, pa vendar mi mož pravi, da mu za to stvar ni žal denarja. Moral si je dati napraviti novo obleko in meni svileno obleko za to zabavo, ker to bo bogme elitna družba, zato mora tudi dati večji prispevek kakor navadno, pa voz… Ej, da, prosim vas, to stane lepe denarce. Če pa spet pomislim, kako je onim ubogim ljudem tam doli… Saj ste brali liste.«

»Brala sem. O, bože mili, ubogi siromaki, kako jih pomilujem. Seveda moramo iti tudi mi.«

Razideta se in drugi dan dirja njen mož kakor obseden. Išče porokov, da mu podpišejo menico. Žena kupuje svilo, obleka se šiva z vso naglico, vse je v živahnem poslu. Toda za tako plemenito zadevo človeku, kakor pravijo, ne sme biti žal tekanja, žrtev in bog si ga vedi niti stroškov, ker tudi onim revežem tam, ki pričakujejo pomoči, ni lahko.

In res, veselica je bila sijajno obiskana. Kakor so poročali listi, »je bilo izdano nad tri tisoč dinarjev za dekoracijo dvorane, ki je bila, zahvaljujoč rahločutnemu okusu plemenitih gospa, veličastno opremljena, da ni mogel človek vedeti, kam bi prej pogledal in čemu bi se prej čudil!«

In odbori rodoljubnih meščanov? — Ti so razpredli svoje delovanje po vsej deželi. Povsod vrvi naglica, nikjer ne počivajo križemrok.

Jaz pa vam hočem poročati samo o ustanovitvi društva za pomoč prizadetim poplavljencem.

Niti tri-štiri dni niso še pisali po časnikih »o teh nemilih pripetljajih v domovini« in že je srbsko srce prekipevalo od milosrčnosti.

Spočetka so se pogovarjali o tem samo po krčmah ob čaši piva in se jih je samo po nekaj menilo sem in tja, kako bi bilo treba kaj storiti in priskočiti na pomoč.

»Čas je že, brate, da se posebej snidemo in se resno pogovorimo o tem in domenimo, kaj je storiti« je rekel nekdo.

»E, saj to je tisto, kar jaz trdim. Vse to ne gre tako, treba se nas je zbrati nekaj in se domeniti«, je del drugi.

»Lepo, pa zakaj se ne bi zdajle domenili?« se je oglasil tretji.

»Kaj si iz uma!« je rekel spet prvi. »Kako zdajle?… Tak, pa povej, kaj naj storimo?«

»Tega ne bom pravil, rečem samo, da bi se mi trije sporazumeli.«

»Ni mrva, ampak seno! Kaj pa govorimo mi drugega?… Kaj pa bi naposled mogli mi trije (natakar, čašo piva!), prosim te, kaj moremo mi trije? Za to je treba angažirati pač še druge, avtoritativne ljudi, pa se resno lotiti zadeve. To, bratec moj, ne gre tako ob čaši piva, na mah, kakor pogoltneš tale požirek. (Pri tem je izpil pol vrčka.) Kar ne gre, pač ne gre!…«

»Prav, pa povabimo še Stevo, Miloja in še nekaj naših, pa se kak dan zberimo in se o vsem domenimo.«

»E, to je že druga stvar. Tako pojde. Kajti takole, mi trije, to ni nič! Vidiš, kakor bi mi trije dali vsak kak kovač ali dva, pa tudi več, kaj pa je to?… Prav nič!… Mar veš, koliko je vredna pšenica na oral zemlje?…«

Od tega so prešli v pomenku na to, kako se bo kruh podražil, na zastoj obratov in tako naprej, da so nazadnje dolgo razpravljali o tem, da ni zdravo piti mlado pivo, ker pade človeku kakor svinec na želodec — in pri tem je seveda vsakdo povedal primerno zgodbo iz lastne skušnje.

Poglavitna stvar pa je ostala v tem, da se nekega dne snidejo in se o vsem resno domenijo.

Tako so premišljevali in od daleč pripravljali teren na mnogih krajih, med mnogimi ljudmi, dokler ni lepega dne izšel v listih oklic:

»…Vabimo vse rodoljubne meščane, da se zbero ob treh popoldne v … (naveden je bil lokal)… itd.« Pri tem so seveda apelirali na srce, na rodoljubje. Občinstvo je bilo opozorjeno na to, da bodo na tem shodu s skupnim sporazumom izvolili odbor, ki bo zbiral prispevke za prizadete poplavljence po vsej deželi, in pa sodelavce in pododbore, ki bodo v ta namen ustanovljeni po drugih mestih zunaj prestolnice.

(naslednja stran)