Tag Archive | kandidat

Žig

Imel sem strašne sanje. Ne čudim se sanjam samim, pač pa temu, da sem imel pogum sanjati take strašne stvari, ko sem vendar miroljuben in pošten državljan, prav tak dober otrok te nase izmučene, mile nam matere Srbije, kakor so vsi drugi njeni otroci. Nikar ne mislite, da trdim, da sem kakšna izjema od drugih, še malo ne, brate, saj delam na las vse tako kakor vsi drugi in moje vedenje je tako vzgledno, da mu ga ni para. Nekoč sem zagledal na ulici bleščeč gumb s policijske uniforme, zagledal sem se v njegov čarobni lesk in sem že hotel kreniti dalje, zatopljen v neke sladke misli, kar mi je naenkrat roka sama od sebe zadrhtela, segla po kapi na glavi; glava se mi je sama poklonila k zemlji, usta pa so se mi razvlekla v prijeten smehljaj, s kakršnim navadno pozdravljamo mi vsi starejše od sebe.

»Res se mi sama žlahtna kri pretaka po žilah in nič drugega,« sem pomislil v tistem trenutku in se s prezirom ozrl na prostaka, ki je šel prav ta hip mimo mene in po nemarnem z nogami pohodil ta gumb.

»Prostak!« sem izgovoril strupeno in pljunil ter mirno nadaljeval svoj sprehod, potolažen z mislijo, da je takšnih prostaških ljudi kaj majhno število, in nenavadno mi je bilo prijetno, da je dal bog meni tako rahlo srce in tako plemenito, viteško kri naših starih.

Glejte, zdaj vidite, kako krasen človek sem, ki se v resnici prav nič ne razločuje od drugih poštenih državljanov, in zato se boste tudi vi čudili, od kod so prišle prav meni te strašne in bedaste stvari v sanjah na misel.

Nič nenavadnega se mi ni pripetilo tisti dan. Povečerjal sem dobro, si po večerji otrebil zobe, posrkal malo vinčka, nato pa, ko sem tako junaško in vestno izkoristil vse svoje državljanske pravice, sem legel v posteljo in vzel knjigo, da bi čim prej zadremal. Knjiga mi je kaj kmalu padla iz rok, potem ko je seveda izpolnila mojo željo, in zaspal sem kakor jagnje, z mirno vestjo, ker sem popolnoma izvršil vse svoje dolžnosti. Iznenada se znajdem kakor na neki ozki, hriboviti in blatni poti. Mrzla, mračna noč je. Veter zavija skozi ogolelo vejevje in grize v golo kožo, kjer koli jo doseže. Nebo je mračno, strašno in nemo in droben sneg naletava v oči in bije v obraz. Nikjer žive duše. Podvizam se dalje in zdrsnem na blatni poti zdaj na levo, zdaj na desno. Spotikal sem se, padal in nazadnje zablodil. Blodil sem tako sam bog nebeški vedi kod, noč pa ni bila tista kratka, navadna noč, marveč kakor nekakšna dolga, kakor celo človeško življenje, jaz pa neprenehoma hodim in sam ne vem, kod.

Hodil sem tako sila mnogo let in prišel nekam, tako daleč, daleč od svojega rojstnega kraja v neke neznane kraje, v neko čudno deželo, za katero verjetno živ krst ne ve in ki se verjetno lahko človeku samo v sanjah prikaže.

Ko sem se potikal po tisti deželi, sem prispel v neko veliko mesto z mnogimi prebivalci. Na prostranem trgu onega mesta je bila zbrana silna množica ljudi, dvigal se je strašen hrušč, da bi človek oglušil. Pristal sem v neki gostilni, ravno nasproti trgu in vprašal krčmarja, zakaj se je zbralo tolikanj ljudi.

»Mi smo mirni in pošteni ljudje,« mi začne pripovedovati ta, »zvesti smo in pokorni svojemu županu.«

»Kaj je pri vas župan starosta?« sem mu z vprašanjem segel v besedo.

»Pri nas izvršuje oblast župan in je zato starosta; za njim pridejo biriči na vrsto.«

Zasmejal sem se.

»Kaj pa se smeješ?… Nisi vedel tega?… Od kod pa si pravzaprav?…«

Povedal sem mu, kako sem zablodil in da sem doma iz neke daljnje dežele — Srbije.

»Slišal sem že o tej znameniti deželi!« je šepnil on sam pri sebi in me spoštljivo pogledal, nato pa se glasno obrnil k meni:

»Vidiš, tako je pri nas,« je nadaljeval, »oblast izvršuje župan s svojimi biriči.«

»Kakšni pa so ti biriči pri vas?«

»Eh, veš, biričev je več vrst in razločujejo se po činih. Imamo višje in nižje biriče… Tak mi smo tu miroljubni in pošteni ljudje, toda iz okoliških krajev ti prihajajo semkaj vsakovrstni potepuhi, ki nas pridijo in uče slabih navad. Da bi bilo mogoče ločiti vsakega našega meščana od drugih, je izdal župan včeraj naredbo, naj pridejo vsi državljani pred občinsko sodišče, kjer bodo pritisnili vsakomur poseben žig na čelo. Glej, zavoljo tega se je zbralo ljudstvo, da se pogovorimo, kaj naj storimo.«

Vztrepetal sem in pomislil, kako bi čim prej pobegnil iz te strašne dežele, ker takega viteštva, dasi sem plemenit Srb, nisem vajen. Pa tudi sramotno mi je!

Krčmar se je dobrodušno zasmejal in me potrepljal po rami ter mi ošabno dejal:

»Hej, tujček, prestrašil si se, jeli?!… Ni je torej take korajže daleč naokrog, kakor je naša!…«

»Pa kaj mislite storiti?« sem sramežljivo vprašal.

»Kako, kaj mislimo? Boš že videl naše junaštvo. Saj ti pravim, da daleč naokrog ne poznajo takega poguma, kakor je naš. Prehodil si veliko sveta, a prepričan sem, da večjih junakov nisi videl. Stopiva skupaj tja. Podvizati se moram.«

Že sva bila na tem, da odideva, kar se je zaslišal pred vrati pok z bičem.

Pogledal sem ven, kaj je, in kaj zagledam? Neki človek z nekako trirogo, bleščečo kapo na glavi in v pisani obleki jaha nekega drugega človeka v zelo bogati obleki navadnega civilnega kroja, se ustavi pred krčmo in stopi na tla.

Krčmar je odšel ven in se do tal poklonil, tisti človek v pisani obleki pa je krenil v krčmo in sedel za posebno ozaljšano mizo. Drug človek v civilni obleki pa je ostal čakaje pred krčmo. Krčmar se je tudi pred njim globoko poklonil.

»Kaj pa pomeni to?« sem vprašal krčmarja ves zmeden.

»No, ta, ki je šel v krčmo, je višji birič, ta zunaj pa je eden najuglednejših meščanov, naš veliki bogataš in rodoljub,« je zašepetal krčmar.

»A zakaj dopušča, da ga oni jaha?«

Krčmar mi je pomignil z glavo in odšla sva malo v stran. Nekako zaničljivo se je zasmejal in rekel:

»Glej, to imamo pri nas za veliko čast, ki je je redko kdo deležen!…«

Povedal mi je še na kupe stvari, toda jaz ga od zmedenosti niti razumel nisem. Zadnje beseda pa sem dobro slišal:

»To je usluga domovini, ki je vsak narod pač ne more in ne zna ceniti!«

Prišla sva na shod, ko so že pričeli voliti častno predsedstvo.

Neka skupina je predlagala za predsednika nekega Kolba, če se prav spominjam imena; druga skupina pa nekega Talba, a tretja skupina spet svojega kandidata.

Nastalo je grdo prerekanje; vsaka skupina je navijala za svojega kandidata.

»Po mojem nimamo boljšega človeka za predsednika tako važnega zborovanja kakor je Kolb,« je govoril nekdo iz prve skupine, »kajti njegove državljanske odlike in pogum so vsem dobro znani. Mislim, da ni nikogar med nami, katerega bi velikaši večkrat jahali kakor njega.«

»Kaj pa tvezeš,« je siknil nekdo iz druge skupine, »ko tebe niti še kak praktikant ni nikdar jahal.«

»Poznamo te vaše odlike,« je zavpil nekdo iz tretje skupine, »saj niti enega udarca z bičem niste prenesli, ne da bi zajavkali pri tem.«

»Da bomo razumeli, bratje,« se je vmešal Kolb, »mene so naši dostojanstveniki še pred desetimi leti res pogosto jahali in tudi z bičem so me tepli, pa nisem zastokal, a vendar utegnejo biti še kakšni bolj zaslužni možje. Nemara so kateri mlajši in boljši.«

»Ni jih, ni jih!« so se zadrli njegovi volilci.

»Rajši molčite o teh starih zaslugah! Kolba so jahali še pred desetimi leti,« so kriknili iz druge skupine.

»Zdaj stopajo mlade sile na plan, ne maramo starih,« so zavpili iz tretje skupine.

Iznenada pa se je vrišč polegel: ljudstvo se je razdelilo na dvoje in napravilo prehod. V njem sem zagledal mladega človeka kakih tridesetih let. Ko se je prikazal, so se vse glave nizko poklonile.

»Kdo pa je to?« sem šepnil krčmarju.

»To je prvi vseh meščanov. Mlad človek še, a mnogo obeta. Vzlic svojim mladim letom je že dočakal, da je župan sam doslej že trikrat jahal na njem. Pridobil si je večjo popularnost kakor kdor koli doslej.«

»Nemara bodo njega izvolili?« sem vprašal.

»Več kakor gotovo je, ker so vsi ti kandidati, kar jih je bilo doslej, sami starejši, ki jih je vrh tega že čas prehitel, tegale pa je župan še včeraj jahal.«

»Kako se piše?«

»Kleard.«

Napravili so mu častno mesto.

»Po moji sodbi,« je pretrgal molčanje Kolb, »ne moremo najti boljšega moža za to mesto, kakor je Kleard. Mlad je in mi starejši se še zdaleč ne moremo kosati z njim.«

»Tako je, tako je… Živio, Kleard!…« je zaorilo iz vseh grl.

Kolb in Talb sta ga odvedla, da je zavzel predsedniško mesto.

Vsi so se znova globoko poklonili, nato pa je nastala tišina.

»Hvala vam, bratje, za vašo visoko pozornost in počastitev, katero ste mi danes tako enodušno izkazali. Nade je, ki jih stavite vame, so vse preveč laskave. Težko je voditi in upravljati ljudske želje v tako važnih dneh, toda zastavil bom vse svoje sile, da opravičim vaše zaupanje, da vas bom povsod iskreno zastopal in da bom še dalje tako visoko obdržal svoj ugled. Hvala vam, bratje, za izvolitev.«

»Živio, živio, živio!« se je vsulo z vseh strani.

»Zdaj pa mi dovolite, bratje, da spregovorim s tega mesta nekaj besed o tem važnem dogodku. Ni lahko pretrpeti muk in bolečin, ki nas čakajo; človek ne more zlahka vzdržati, da mu z razbeljenim železom pritisneš žig na čelo. Res, muke so to, ki jih ne more vsakdo prenesti. Naj strahopetci trepetajo in zbledevajo od strahu, mi pa niti za trenutek ne smemo pozabiti, da smo potomci vrlih prednikov, da se pretaka po naših žilah plemenita junaška kri naših dedov, tistih vzornih vitezov, ki niti z zobmi niso škrtnili, ko so umirali za svobodo in blaginjo nas, svojih potomcev. Ničeve so naše muke v primeri z njihovimi mukami, in naj se mar zdaj v vsej tej blaginji in izobilju pokažemo mi kot trhlo in strahopetno pokolenje? Vsak pravi rodoljub, vsakdo, ki želi, da se naš rod ne osramoti pred svetom, bo prenesel bolečino junaško in možato.«

»Tako je! Živio, živio!«

Oglasilo se je še nekaj ognjevitih govornikov, ki so hrabrili prestrašeno ljudstvo in mu govorili približno prav to, kar je povedal Kleard.

K besedi se je priglasil neki bled, betežen starec z nagubanim licem in belimi lasmi ter s snežnobelo brado. Noge so se mu tresle od starosti, hrbet je imel upognjen, roke so mu trepetale. Glas mu je drhtel, v očeh pa so se mu svetile solze.

»Otroci,« je začel in solze so se mu zatrkljale po bledih, nagubanih licih in mu padale v belo brado, »težko je meni in kmalu mi bo umreti, vendar pa se mi zdi bolje, da ne dovolimo te sramote. Sto let mi je že, pa sem živel brez tega… In naj mi zdaj pritisnejo na to sivo, onemoglo glavo žig suženjski…«

»Dol s to stajo pokveko!« se je zadrl predsednik.

»Dol ž njim!« so zavpili eni.

»Mevža kilava!« so zakričali drugi.

»Namesto da bi dajal poguma mlajšim, še straši ljudstvo!« so se zadrli tretji.

»Sram naj ga bo njegovih sivih las! Dosti dolgo je živel, pa ga je še strah, mi mlajši smo bolj junaški!« so vpili četrti.

»Dol s strahopetcem!«

»Vrzimo ga ven!«

»Dol ž njim!«

Razdražena množica mladih junaških državljanov se je vrgla na betežnega starca ter ga v razkače- nosti začela pretepati in suvati.

Edino zaradi njegovih let so ga izpustili, drugače bi ga s kamnom pobili.

Vsi so se zakleli in zarotili, da bodo jutri s slavo osvetlili obličje in ime svojega naroda in da bodo junaško vzdržali.

Zborovanje se je razšlo v najlepšem redu. Pri razhajanju so se slišali glasovi:

»Jutri se bomo videli, kdo smo!«

»Videli bomo jutri precej tistih, ki se sami hvalisajo!«

»Prišel je čas, da se pokažemo, kdo je kaj prida in kdo je zanič, ne pa da se vsaka smet usti s svojim junaštvom!«

Vrnil sem se v svoj hotel.

»Si videl, kdo smo mi?« je ponosno vprašal krčmar.

»Videl sem,« sem odgovoril mehanično, a čutil, kako mi pojemajo moči in mi v glavi kar buči od čudnih vtisov.

Še isti dan sem bral v njihovem listu uvodni članek naslednje vsebine:

»Državljani, čas je, da že prenehajo dnevi praznega hvalisanja in bahanja tega ali onega človeka pri nas; čas je, da se nehajo ceniti prazne besede, s katerimi razsipamo, ko poudarjamo neke svoje namišljene odlike in zasluge; čas je, bratje, da se končno tudi pri delu preizkusimo ter da se dejansko pokažemo, kdo je kaj prida in kdo nič! Toda menimo, da med nami ne bo sramotnih strahopetcev, ki bi jih morala oblast sama šiloma prignati na določeno mesto, kjer se bo vršilo žigosanje. Vsak, kdor čuti v sebi trohico viteške krvi naših dedov, se bo požuril, da bo čim prej mirno in ponosno prenesel muko in bolečino, ker je to bolečina zavesti, je žrtev, ki jo terjata od nas domovina in splošna blaginja nas vseh. Naprej, državljani, jutri je dan viteške preizkušnje!…«

Moj krčmar je ta dan že takoj po končanem zborovanju legel spat, da bi prišel drugo jutro čim prej na določeno mesto. Mnogi pa so pri priči odšli pred sodišče, da bi zasedli tam čim boljši prostor.

Naslednji dan sem odšel tudi jaz pred sodišče. Tam se je gnetlo že vse mesto: mali in veliki, moški in ženske. Nekaj mater je prineslo celo svoje malčke v naročju, da bi tudi njim pritisnili suženjski, odnosno častni žig, da bi imeli kasneje več pravice do boljših mest v državni službi.

Bilo je tam suvanja in zmerjanja (v tem so ti ljudje tukaj nekoliko podobni nam Srbom, in kar milo se mi je storilo), prerivanja, kdo bo prišel prej do vrat. Nekateri so zgrabili kar za grlo drug drugega.

Žige je pritiskal poseben uradnik v beli, slavnostni obleki in je blago svaril in karal ljudi:

»Le počasi, bog vas previdi, saj pride vsak na vrsto, menda niste živina, da se tako prerivate!«

Začelo se je žigosanje. Nekdo je glasno javknil, drugi samo zastokal, toda nihče ni vzdržal brez glasu, dokler sem bil jaz tam.

Dolgo nisem mogel gledati tega mučenja in sem se rajši vrnil v krčmo. Ondi so že sedeli nekateri, prigrizovali in pili.

»Tudi tega smo se odkrižali!« je rekel nekdo.

»Ovbe no, saj tudi nismo posebno javkali, toda Talb se je drl kakor kak osel!« je povedal drugi.

»A to ti je tisti Talb, ki ste ga sinoči hoteli imeti za predsednika na shodu!«

»E, kdo pa ga je poznal!«

Tako so se pogovarjali in stokali od bolečine ter se zvijali, a so se vzdrževali drug pred drugim, ker je bilo vsakogar sram, da bi se pokazal strahopetca.

Kleard se je osmešil, ker je zastokal, z junaštvom pa se je izkazal neki Lear, ki je zahteval, naj mu pritisnejo dva žiga, in ni dal glasu od sebe. Vse mesto je z največjim spoštovanjem govorilo samo o njem.

Nekateri so pobegnili, toda ti so bili deležni vseobčega zaničevanja.

Čez nekaj dni se je sprehajal tisti z dvema žigoma na čelu z visoko dvignjeno glavo, dostojanstveno in ošabno, poln slave in ponosa, in kjer koli je šel mimo, se mu je vse ljudstvo klanjalo in snemalo pokrivala pred junakom svojih dni.

Po ulicah so se ženske in otroci in možje podili za njim, da bi videli to narodno veličino. Kjer koli so ga srečavali, se je čul šepet poln strahu in spoštovanja: »Lear, Lear!… To je on! To je tisti junak, ki ni javknil, ni dal glasu od sebe, ko so mu pritisnili dva žiga na čelo!« Listi so pisali o njem ter ga obsipali z največjo hvalo in slavo.

In zaslužil si je ljubezen narodovo.

Poslušal sem te slavospeve z vseh strani, pa se je še v meni prebudila junaška kri srbska. Tudi naši starodavni junaki, tudi ti so umirali na kolih za svobodo; tudi mi imamo svojo junaško preteklost in svoje Kosovo. Od vrha do tal me je prešinil narodni ponos in slavohlepje, da bi proslavil čast svojega rodu. In zdirjal sem pred sodišče ter zavpil:

»Kaj pa hvalite tega svojega Leara?… Saj vi pravih junakov še videli niste! Da bi videli, kaj je srbska viteška kri! Pritisnite mi deset žigov na čelo, ne pa samo dva!«

Uradnik v belem plašču je približal žig mojemu čelu in — zdrznil sem se… Prebudil sem se iz sna.

Od strahu sem se pomel po čelu in se prekrižal, v začudenju, kaj vse doleti človeka v sanjah.

»Skoraj bi bil zasenčil slavo njihovega Leara,« sem pomislil in se zadovoljno obrnil na drugo stran in malo nerodno mi je bilo, da se niso sanje do kraja končale.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Naše zadeve (2/2)

(prejšnja stran)

Zbrali so se meščani, bogati in revni, ugledni in neznatni.

Eden najuglednejših sklicateljev zborovanja je pričel shod z naslednjimi besedami:

»Gospoda, vsem vam je znana nesreča, ki je zadela toliko krajev našega naroda. Ni vam treba govoriti o tem, kako velikansko izgubo je utrpela naša zemlja, ker vsi dobro vemo to, vsi občutimo to izgubo, ki se ne da nadomestiti: to je rana, ki jo bo težko ozdraviti. Toda, gospoda, če se ta velika izguba že ne more nadomestiti, se lahko škoda porazdeli, ker jo bomo vsi skupaj laže prenesli kakor pa posamezniki: lahko je otreti, gospoda, marsikatero solzo, ublažiti težko bridkost in stisko mnogih družin. Premislili smo vse, kako bi izkazali najbolje, najhitreje in čim največ pomoči tem ubogim družinam. Po mojem mnenju nas vodi vse tukaj zbrane brez razlike naših poklicev in političnih prepričanj eno samo skupno čustvo, ki nam ga narekuje naše srbsko srce — čustvo vzvišene Kristusove morale: »Pomagaj svojemu bližnjemu, kakor samemu sebi…«

Ob koncu govora je omenil, kako je treba po ustaljenem redu izvoliti najprej predsednika, ki naj vodi zborovanje in zaprosil, da mu dovolijo, da sam izbere kandidate, ali pa da meščani kandidirajo koga iz svoje srede.

Nastal je vrišč.

»Naj kar sam kandidira!« so zavpili nekateri.

»Mi bomo izbirali kandidate!« so zavpili drugi in že se je začela množica deliti v skupinice.

»Bodite vi predsednik, kaj bi tu izgubljali čas!« so zavpili tretji.

Mnenja so se križala, glasovi so postajali čedalje glasnejši in glasnejši in nazadnje se ni dalo iz vseobčega vrišča ničesar razbrati. Tisti govornik, ki je pričel zborovanje, udarja ob zvonec, prosi, da se pomirijo, iz občinstva se dvigajo roke, vrešče glasovi: »Prosim za besedo!« Vsevprek se vlečejo za suknje, dokazujejo z rokami drug drugemu, nekateri pa so se razjezili in odšli.

»Sedite, glaaasuuujmo!« se je zadrl nekdo, ki se je vzpel malo više, si položil roke na obe strani ust in s tako silo zavpil, da so mu nabreknile žile na vratu.

In res so vsi posedli. Predsednik (tisti začasni) je imel že kalne oči in je bil sključen od utrujenosti, pa je s težavo, samo z zamolklim glasom spregovoril:

»Prosim, gospoda, stavljeni so bili trije predlogi; glasovali bomo o vsakem posebej!«

»Ne tako,« se je spet dvignil prvi in zavpil. »Kdor je za sedanjega predsednika, naj obsedi, kdor pa je proti, naj vstane.«

Večina je obsedela in tako je ostal predsednik ta, ki je pričel zborovanje.

»Gospoda, odlikovali ste me z redko častjo in potrudil se bom…« Tako je začel daljši govor, v katerem se je zahvalil zboru za izvolitev, na koncu pa je pristavil, da je treba izvoliti še podpredsednika in dva tajnika, ki bosta vodila zapisnik«.

»Predlagajte vi!« so zavpili nekateri.

»Za podpredsednika Toma Tomića« so zavpili drugi.

»Toma nočemo!« so zavpili tretji.

Četrti so predlagali tajnike.

Nekdo pa je spet dvignil krik proti temu predlogu.

Malo po malem je spet nastala zmešnjava, hrup, nesporazum.

»Z vstajanjem in sedenjem!« se ie spet zadrl tisti s stola.

Odločili so, naj predlaga predsednik in ta je seveda predlagal kot najprimernejšega tistega, ki se je dvigal in vzpenjal na svojem stolu.

Tako so do večera izvolili podpredsednika in dva tajnika.

Ti so se, kakor je to v redu, zahvalili sestanku za izvolitev in zasedli svoja mesta.

»Ker so izčrpane vse točke današnjega dnevnega reda, izjavljam, da je zborovanje zaključeno…«

Predsednik je hotel se nekaj reči, vendar pa mu je trušč, ki se je dvignil kakor na komando, presekal besedo. Z vseh strani se je zaslišalo:

»Kaj je s predlogi posameznih članov?«

»To zborovanje ni bilo sklicano, da bi izvolilo samo predsednika!«

»Ne maramo ga!«

»Daj mi besedo!«

»Beseedooo!« je zavreščal nekdo, ki je stopal na mizo, se vzpel na prste, stisnil pesti, si razmršil lase, pot mu je kar curkoma lil z lica, stegnil vrat, da so se mu napele žile na vratu.

Podpredsednik je odrinil predsednika in tudi sam stopil na stol ter se zadrl:

»Na vrsti so še predlogi posameznih članov.«

Množica se je pomirila. Oni je skočil z mize, tudi podpredsednik se je skobacal s stola.

»Naj se oglasi, kdor hoče govoriti!«

Vsi so se obrnili proti onemu, ki je s tako silo zahteval besedo z mize. Ta si je popravil ovratnik, začel mencati, iztegnil vrat, požrl z velikim naporom slino vase, zamižal in stisnil skozi zobe:

»Hotel sem govoriti za predloge.«

»Pa predlagaj, brate!« je nervozno zavreščal podpredsednik. »Za zdaj nimam nikakega predloga!…«

Vstal je nekdo iz kota, dostojanstveno stopal malo naprej, se z levico oprl na stol in z važnim, nekako kislim obrazom dvignil desnico za besedo.

»Besedo ima Sima Simić.«

Sima se je odkašljal, pogoltnil tudi on slino vase, pogledal okrog sebe in tiho začel:

»Kakor vidim, gospoda, med nami ne more biti sporazuma, pa tudi ne bratovskega dogovora…«

Nastala je tišina.

»Razložite, kaj ste hoteli reči s tem!« je zavpil podpredsednik.

»Prosim vas, da mi ne segate v besedo…«

»Poslušajmo ga!«

»Nočemoo!«

Govornik je prekrižal roke in stal kakor kip sredi spopada in trušča, ki se je mahoma dvignil.

Vrišč se je polegel.

»Ponovno opozarjam, gospoda, da tukaj ne more biti nikakega skupnega dela. (Glas mu je postajal čedalje močnejši.) Videti je, da so hoteli sklicatelji samo paradirati, ni pa jim…«

»Prepovedujem mu dalje govoriti!« je zagrmel podpredsednik.

»Poslušajmo ga!«

»Tako je!«

»Dol z njim!«

»Vrzite ga ven!«

Glasovi so se križali, roke pomešale, nastalo je prepiranje, zmerjanje, ze so začeli s palicami groziti drug drugemu. Podpredsednik je bil že hripav in zvonec polomljen, tisti z mize pa je spet jel vreščati: »Besedo!«

Govornik je stal hladen kakor stena s prekrižanimi rokami in molče čakal rezultata tega strahovitega hrušča.

Ker je bilo že pozno v noč, svaja pa vse večja in večja, ker so prešli na razčiščavanje starih razprtij in na osebne zadeve, se je razglasilo, da je zborovanje prekinjeno. Sicer pa tega sploh nihče članov slišal ni, marveč so samo podpredsednik, predsednik in tajniki zapustili svoja mesta.

Nekateri so krenili proti domu in se prepirali na cesti, drugi so že odšli in se znova vrnili, da so povedali še katero tistim, s katerimi so se prepirali. Neka skupinica je ostala preko polnoči. Ti so se na neki način pobotali in se vdali krokanju. Pili so in se do jutra dvakrat, trikrat spričkali, se dvakrat, trikrat pobotali, nato pa se tudi ti razšli.

Naslednji dan pa je nastalo šušljanje, tekanje, agitiranje. Zdaj so vpletli v to tudi politiko, pa osebna vprašanja, pa kljubovalnost, pa vse mogoče na svetu in tega seve ni bilo mogoče tako zlahka razmetati. Neki listi so napadli Tomo Tomića in sklicatelje, češ da so hoteli »tudi ob tej priliki po svoji stari navadi zborovanju nekaj podtakniti,« ter dodali: »Na ta sramotni dogodek se o priliki se povrnemo, do povemo kaj več, za danes to po svoji časnikarski dolžnosti samo beležimo.«

Drugi lista pa so spet poročali, kako je »priznani rodoljub in ugledni meščan Toma Tomić s še nekaterimi odličnimi someščani naše dežele sklical zborovanje rodoljubov, da bi se domenili, kako bodo pomagali prizadetim poplavljencem. G. Toma je razložil trpljenje prebivalcev v opustošenih krajih v svojem kratkem in jasnem govoru tako točno, da ga bomo prinesli v naslednji številki našim bralcem v celoti… Toda to plemenito delo so motili znani rogovileži, katerim je načeloval zloglasni Sima Simić«… itd.

Tako v listih kakor tudi ustno in v drugih nočnih pogovorih se je zadeva vse bolj in bolj zapletala, v listih pa so začela izhajati razna »Poslana«, polna blatenja.

V teku petnajstih dni je bilo sklicanih nekaj zborovanj, in drugo je bilo burnejše od drugega. Pravijo, da je nekoč prišlo celo do pretepa.

Nazadnje je zmagala skupina, ki jo je vodil Sima Simić, Toma in njegovi pa so se umaknili in pričeli blatiti po časnikih.

Sima Simić je sklical shod. Zbralo se je več ljudstva kakor kdaj koli.

Seveda spet ni šlo brez debate. Spet volitve odbora, ožje volitve, »vstajanje in sedenje«, »oddaljevanje od predmeta«, »izvolitev trojice, ki naj overi zapisnike«, osebna razračunavanja, polurni odmor. (Med odmorom je bilo najhujše pričkanje.) »Naj se odloči!« »Treba je še govoriti?« »To vprašanje se ne da rešiti na vrat na nos!« »Ste se domenili?« »Ste obveščeni?« »Preložimo shod na jutri!« Glasovali so tudi o tem in zborovanje se je spet razšlo s truščem.

Naslednji dan spet shod. Branje zapisnika. »Ima kdo kaj pripomniti?« »Prosim za besedo!« — »Na dnevni reeed!!!«

Padel je predlog, da ustanove »Društvo za pomoč po poplavi prizadetim«.

»Jaz mislim,« je povzel nekdo besedo, »da se ne smemo omejavati samo na povodenj, marveč sploh na vse, ki trpe pomanjkanje.«

Prvi je branil svoj predlog, drugi govornik pa ga je spodobijal. Tako sta prebesedovala celo uro.

»Saj je pojasnjeno, sklepajmo!…«

»Prosim za besedo!«

»Ni več mogoče govoriti!…«

»Nov predlog imam!«

»Najprej moramo rešiti prvega!«

»Priglasilo se je še deset govornikov, da bi govorili o tej zadevi. Jih žele zborovalci poslušati?«

»Avvv!… Nočemo!… Hočemo!… Odložimo zbor!… Dajte na glasovanje!«

Tako so živo delali iz dneva v dan. O vsakem vprašanju so temeljito premišljevali in se dogovarjali. Izbrali so delegate, ki so imeli nalogo oditi k osebam na položajih in jih prositi za to in ono in izvoliti nato šesterico, ki naj bi izdelala »društvena pravila«. In pri tem je bilo za pretres vsake točke pravil posebej sklicanih po nekaj zborovanj. Potem je prišlo vabilo za vpis v članstvo; začasni odbor, to je, najprej volitve začasnega odbora, ki je imel nalogo sklicati v roku desetih dni zborovanje članov, ki morajo izvoliti stalno upravo.

Po številnih burnih zborovanjih je bila stalna uprava izvoljena, nato pa so prišle na vrsto volitve nadzornega in kontrolnega odbora ter volitve dveh preglednikov računov. Poleg tega so vnesli v pravila, da »ima nadzorni odbor pravico vsak čas sklicati občni zbor vseh članov društva«.

In nato se je moral upravni odbor konstituirati, to pa ne gre kakor bi trenil, v vsej naglici.

Bilo je opravljeno, društvo ustanovljeno, objavili so poziv za vpis v članstvo. Začel je prihajati denar, čakali so samo, da bi se vsota zaokrožila in da jo odpošljejo.

Kar je nekega dne posegel vmes kontrolni odbor, pregledal račune in našel, da so preveč izdali za pisarniške potrebščine. Jasno je, da so sklicali občni zbor. In tu so skušali vreči upravo, nove razprtije, nov trušč.

Spet dolgotrajni nočni dogovori, spet cela vrsta zborovanj.

V letu dni in malo več je bila eda vrsta zborov in dogovarjanj, vendar pa se vsota ni zaokrožila.

Nazadnje so tako ob čaši piva, bolj privatno, sprožili predlog:

»Daj, brate, pošljimo ta denar komur je treba, pa mirna Bosna. Kaj pa bi nam društvo in vse te bedarije… Daj mi čašo piva!… Razčistimo to zadevo!… Sama šušmarija pa vrišč in norčija, a ko bi človek vsaj vedel zakaj!«

»Prav imaš,« je dostavil drugi. »Glej, treba se bo nekega dne domeniti, ko se sestanemo.«

»Dobro, pa se nekega dne snidimo in se lepo domenimo o tem, da napravimo križ čez vse te marnje!« je dejal tretji.

»Meni jutri ne bo mogoče!« je rekel četrti.

»Saj ni treba jutri!… Nekega dne se snidemo, pa se bomo domenili, kdaj da se sestanemo. Določimo natančen dan, kdaj se vsi zberemo!« je rekel peti.

»Pa saj bi zdajle lahko. Vsi smo tu!« se je oglasil šesti.

»E, zdajle, to ne gre tako! Za to, brate, je treba posebnega sestanka, ne pa da bi delali kakor v največji sili.«

Minilo je precèj časa. Vsota se je zaokrožala, padali so odbori, volili se novi, agitirali so, naj se društvo razpusti, dogovarjali se, pričkali, botali, člani pa so se že utrudili, potihnili so in postali čisto brezbrižni za vse: ne plačujejo članarine, ne volijo, ne pregledujejo računov. Društvo za pomoč prizadetim sicer uradno ni razpuščeno niti se ni razšlo, vendar pa v bistvu ne obstoji, ga ni. Niti odbor sam se ne čuti več odbor, niti člani člane. Katerikrat se tako v prepiru sliši, kako kdo klikne:

»Ta naj pa kar neha dvigati hrušč, da ne bomo začeli malo pregledovati računov o tistem društvenem denarju!…«

S tem se je končalo.

Menda so že vsi pozabili na tisto povodenj. Kmetje onih krajev, kjer je bila povodenj, so si opomogli in škode malone ni bilo več čutiti. Saj so celo iz teh krajev začeli nekateri pošiljati svoje prispevke Društvu za pomoč po povodnji prizadetim in so pisali: »Ker vemo, kaj pomeni nesreča, če poplavi povodenj ves kraj in odnese vso setev, pošiljamo…« itd.

Nato pa so kar na lepem začeli iz notranjih delov pošiljati razni odbori društvu nabrani denar. To se je razvedelo tudi iz listov.

»Od kod zdaj vse to?« je zazijal predsednik upravnega odbora.

»Najbrže kaka nova povodenj!«

»Bog si ga vedi!«

»Menda niso znoreli, da pošiljajo še za ono povodenj pred štirimi leti, ko so jo že tamkajšnji ljudje sami pozabili in mnogi iz tistih krajev še sami pošiljajo svoje prispevke.«

Marsikomu se je zdela ta zadeva prava uganka, a stvar je kaj preprosta:

Srbi so to in njim je bilo treba dosti časa, da so se korenito domenili, kajti ni rečeno samo tako v prazen veter: »Domenek hišo zida!«

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)