Stradija (11/12)

(prejšnja stran)

Naslednji dan sem slišal, da je kabinet padel. Vsevprek, po ulicah, krčmah in po zasebnih stanovanjih se je razlegala vesela pesem. Že so z vseh strani Stradije začele prihajati deputacije, ki so v imenu ljudstva pozdravljale novo vlado. Veliko listov je bilo prepolnih brzojavk in izjav vdanih državljanov. Vse te izjave in čestitke so bile na las podobne druga drugi, lahko se reče, da je bil ves razloček samo v imenih in podpisih. Glejte, tu ena:

»Predsedniku Ministrskega sveta, gospodu …

Gospod predsednik!

Vaše rodoljubje in vaša velika dejanja v korist naše drage domovine so znana po širni Stradiji. Ljudstvo našega kraja plava v veselju in radosti zaradi vašega prihoda na čelo deželne uprave, ker je vsakdo trdno prepričan, da ste edino Vi z Vašimi tovariši zmožni izvleči našo deželo iz teh mučnih in težkih razmer, iz te bede, v katero so jo pahnili Vaši predhodniki s svojim slabim in nepatriotičnim delom.

V solzah radosti kličemo: Živeli!

V imenu pet sto podpisnikov
(podpis nekega trgovca).«

Ali pa izjava, navadno take vrste:

»Do danes sem bil pristaš prejšnjega režima, a ker sem se s prihodom novega kabineta popolnoma prepričal, da je delovala prejšnja vlada v škodo naše dežele in da je sedanji kabinet edini zmožen povesti našo deželo na boljšo pot in ustvariti velike narodne ideale, zato izjavljam, da bom od danes dalje z vsemi močmi podpiral sedanjo vlado in da bom povsod in na vsakem mestu obsojal prejšnji zloglasni režim, ki se gabi vsem poštenim ljudem v deželi.«

(Podpis).

V mnogih listih, v katerih sem do tega dne bral članke, ki so hvalili vsak ukrep prejšnje vlade, vidim zdaj članke, v katerih se najostreje obsoja prejšnja vladavina in se nova kuje v zvezde.

Ko sem vzel te liste in pregledal vse številke od začetka leta dalje, sem videl, da ponavljajo vedno isto ob prihodu vsake nove vlade. Sleherno novo vlado pozdravljajo na isti način kot edino vredno, in vsako prejšnjo obsojajo in jo imenujejo celo izdajalsko, ogabno, škodljivo, črno in gnusno.

Celo izjave in čestitke vsakemu novemu kabinetu so zmerom iste in od istih ljudi; tudi v deputacijah so stalno isti ljudje.

Posebno uradniki se podvizajo z vdanostnimi izjavami vsakemu novemu kabinetu, razen če si kdo dovoli, da z nasprotnim ravnanjem ogroža svoj položaj in da tvega službo. Takih je malo in o njih ima javno mnenje, kaj slabo sodbo, ker kvarijo tako lepo šego, ki že dolgo časa vlada v Stradiji.

Govoril sem z nekim dobrim uradnikom o nekem njegovem tovarišu, ki ni hotel čestitati novi vladi ob nje prihodu na čelo uprave in je bil zavoljo tega odpuščen iz državne službe.

»Videti je pameten človek,« sem rekel.

»Bedak!« je odgovoril oni hladno.

»Ne bi trdil!«

»Dajte no, prosim vas, tak zanesenjak. Rajši strada s svojo družino, kakor pa da bi kot vsi drugi pametni ljudje gledal na svoj posel.«

Kogarkoli vprašam, vsak mi pove isto mnenje o takih ljudeh in še celo množica gleda nanje s pomilovanjem ali pa tudi z zaničevanjem.

–

Ker je imela nova vlada neke svoje nujne zadeve in ji je bilo potrebno, da ji izrazi ljudstvo preko poslancev svoje popolno zaupanje in obsodi hkrati delo prejšnje vlade in skupščine, je obdržala kar iste poslance. To me je močno presenetilo, zato sem nalašč poiskal enega izmed poslancev in se zapletel z njim v pogovor:

»Brez dvoma bo kabinet padel, ker je ostala ista skupščina?« sem vprašal.

»Ne bo.«

»Vem, ali kako neki bo dobila vlada polno zaupanje te skupščine?«

»Izglasovali ga bomo!«

»Potem bi morali obsoditi delo prejšnje vlade in tudi svoje. To pomeni obsoditi lastno delo!«

»Kakšno naše delo?«

»Delo s prejšnjo vlado.«

»Obsodili bomo prejšnjo vlado!«

»Vem, a kako boste storili to vi, isti poslanci, če ste še do včeraj podpirali prejšnjo vlado?«

»To ne spremeni stvari.«

»Ne razumem!«

»Zelo preprosto in jasno!« pravi on ravnodušno.

»Čudna stvar,«

»Prav nič čudna. Nekdo mora napraviti to, pa naj bomo to mi ali kaki drugi poslanci. Vladi je potrebna samo ta formalnost: to je tako urejeno nemara po zgledu drugih tujih dežel, toda v resnici delajo pri nas skupščina in poslanci samo to, kar hoče vlada.«

»A kaj potem skupščina?«

»Pa saj vam pravim: samo zaradi forme, da se lahko reče, da ima naša dežela tudi to in da je vlada videti parlamentarna vlada.«

»E, zdaj šele razumem!« sem rekel še bolj presenečen in zmeden s tem odgovorom.

–

In v resnici so poslanci pokazali, da vedo ceniti svojo domovino, ker so zanjo žrtvovali celo svoj osebni ponos in čast.

»Življenje so žrtvovali naši stari za to deželo, mi pa bi se še pomišljali, ali naj žrtvujemo samo svojo čast za njo!« je vzkliknil eden izmed poslancev.

»Tako je!« so zaklicali z vseh strani.

Posli v skupščini so tekli z veliko naglico.

Najprej so izglasovali novi vladi popolno zaupanje ter obsodili delo poprejšnje, nato pa je predložila vlada narodnemu zastopstvu predlog, da se napravijo spremembe v nekaterih zakonih.

Predlog so soglasno sprejeli ter si usvojili predlagane zakonske spremembe, ker so bili zakoni brez teh sprememb in dopolnil ovira za nekaj ministrskih sorodnikov in prijateljev, da bi zavzeli neke višje položaje v državni službi.

Nazadnje so v naprej potrdili vse izdatke, ki jih bo napravila nova vlada preko budžeta, nato pa je bila skupščina razpuščena in poslanci so utrujeni od državnega posla krenili domov, da se odpočijejo, člani kabineta pa, ko so srečno prebrodili vse ovire in zadovoljni s popolnim narodnim zaupanjem, so priredili slovesno tovariško večerjo, da bi se na zabavi ob čaši vina še sami odpočili od težkih skrbi pri urejanju dežele.

(naslednja stran)