Kraljevič Marko drugič med Srbi (4/5)

(prejšnja stran)

Marko je krenil noter, se pomešal v gručo in sedel na stol v kot, da ne bi njegova velika postava vzbujala pozornosti.

Ljudi je bilo natlačeno polno in vsi so bili razvneti od ognjevitega govora in debate, zato Marka nihče niti zapazil ni.

Na častnem mestu je bila tribuna in na nji miza za predsedstvo, zraven pa mize za tajnike.

Namen shoda je bil, da sprejmo resolucijo, v kateri naj bi obsodili barbarsko početje Arnavtov na Kosovem ter v celi Stari Srbiji in Macedoniji in pa nasilstva, ki jih zaradi njih trpe Srbi na svojem rodnem ognjišču.

Ob teh besedah, ki jih je spregovoril predsednik in razložil namen zborovanja, se je Marko ves spremenil. Oči so mu zažarele s strašnim žarom, vse telo mu je zadrhtelo, pesti so se pripravljene za boj jele stiskati in zobje škripati.

»Vendarle sem slednjič našel prave Srbe, katere sem iskal. To so oni, ki so me klicali!…« je pomislil Marko ves vesel in se že naslajal ob misli, kako jih bo vzradostil, ko se jim razkrije. Nepotrpežljivo se je vrtel na svojem stolu, da se malone ni sesul. Toda ni maral pričeti prècej, čakal je na najugodnejši trenutek.

»Besedo ima Marko Marković!« je razglasil predsednik in udaril ob zvonec.

Vse je potihnilo, da bi slišali najboljšega govornika.

»Gospoda in tovariši!« je pričel ta. »Neprijetno je za nas, toda že okolnosti same, že čustvo samo me sili, da pričenjam svoj govor z Jakšićevimi verzi:

»Mi Srbi nismo, možje mi nismo!…
— — — — —
Ker da smo Srbi, ker da možje smo,
ker da smo bratje, oh, mili bog!
mar bi takó mi z Avale plave
zrli ledeno v ognjeni ta čas,
mar bi takó nas, oh, bratje predragi,
mar bi takó prezirali nas?!«

Nastala je tišina. Nihče ni dihnil. To tišino je samo za trenutek pretrgalo škrtanje Markovih zob in pa škripanje stola, na katerem je sedel, tako da so se mnogi srdito in zaničljivo ozrli vanj, zakaj moti to sveto, rodoljubno tišino.

Govornik je nadaljeval:

»Da, tovariši, strašen je ukor velikega pesnika na to naše današnje pomehkuženo pokolenje. Videti je res, ko da nismo ne Srbi ne možje! Saj kar mirno gledamo, kako pade vsak dan po nekaj srbskih žrtev pod krvavim arnavtskim bodalom, gledamo, kako požigajo srbske hiše v Dušanovi prestolnici, kako se onečaščajo srbske hčerke in trpi ljudstvo največje muke ondi, v onih krajih, kjer je vladala starodavna srbska slava in gospostvo. Res, bratje, iz teh krajev, pa tudi iz Prilepa, domovja našega največjega junaka Kraljeviča, se čujejo suženjski vzdihljaji in žvenket verig, ki jih še vedno vleče za seboj Markov bedni potomec; in Kosovo tožno se še vedno vsak dan obliva s srbsko krvjo, še vedno čaka maščevanja, še vedno žejno neprijateljske krvi, ki jo terja pravična kri Lazarjeva in Obilićeva. In tudi mi lahko danes nad tem razbojiščem, nad tem svetim pokopališčem naših vzor-vitezov, nad tem popriščem slave nesmrtnega Obilića, tudi mi lahko jeknemo ob onem tožnem jeku gusel, ki ga spremlja ljudstvo s pesmijo, v kateri preliva naš veliki junak Kraljevič kot glasnik narodne žalosti svoje solze in govori:

»Jojme, zdravo, Kosovo ti ravno,
kaj dočakalo si, polje tožno!…«

Ob teh besedah so se zakotalile Marku kakor orehi debele solze iz oči, vendar se ni maral še oglasiti. Čakal je, kaj bodo napravili dalje. Toda pri duši mu je postajalo tako milo, da je pozabil in oprostil vse muke, ki jih je pretrpel. Za tak trenutek bi dal tudi glavo s svojih ramen. Bil je pripravljen iti celo na Kosovo, pa če ga še enkrat vržejo v ječo.

»Te besede zgrabijo vsakega Srba za srce, tu plaka z Markom vred vse naše ljudstvo; toda razen teh plemenitih solz našega velikega viteza, so nam potrebne tudi še mišice Kraljeviča in Obiliča!…« je nadaljeval čedalje ognjeviteje govornik.

Marku je kri zalila oči, strašen je bil njegov pogled, šinil je kvišku in s stisnjenimi pestmi, ki jih je dvigal vrh glave, planil kakor razjarjen lev proti govorniku. Mnoge je podrl h tlom in jih pohodil z nogami. Nastal je vik in krik. Predsednik in tajniki so si z rokami zakrili obraz in se strahoma zarili pod mizo, navdušeni Srbi pa so zajezili vrata s prestrašenim, obupnim vreščanjem:

»Na pooomoooč!«

Govornik je prebledel, noge so se mu zašibile, zadrhtel je kakor v mrzlici, pogled je otrpnil, ustne posinjele, šiloma je goltal slino vase, iztezal vrat in mežikal. Marko je prodrl do njega in mu zamahedral z rokami nad glavo ter s strahovitim glasom zatulil:

»Tukaj je Marko, ne bojte se, bratje!«

Govornika je oblil znoj, obraz miu je zaripel, zazibal se je in se zvrnil po tleh kakor sveča.

Marko se je zdrznil in odstopil, pogledal na tega nezavestnega revčka, pobesil roke in z izrazom neznanske začudenosti pogledal okrog sebe. Kar okamenel pa je od osuplosti, ko je videl, kako so Srbi zajezili vrata in okna in kako obupno vpijejo: »Na pooomoooč! Policija… Hudodelec!«

Marko je bil ves mlahav od začudenja, spustil se je na stol v bližini in si zaril glavo v svoje kosmate, silne roke.

Ta hip mu je bilo najteže: po tako mogočnem upanju na gotov uspeh in tolikšnem navdušenju je nastopil nenaden, nagel preobrat položaja.

Dolgo je sedel Marko tako, v istem položaju, nepremično, kakor okamenel.

Malo pomalem je jelo prestrašeno vpitje ponehavati in namesto onega strašnega vika in krika, je nastopila smrtna tišina, v kateri se je razločno slišalo težko dihanje onesveščenega govornika, ki se je začel polagoma zavedati. Ta čudna nepričakovana tišina je povzročila, da so začeli predsednik zborovanja, podpredsednik in tajniki pomalem boječe, oprezno dvigati glave. Prestrašeno gledajo drug drugega s čudnim izrazom vprašanja na licih: »Kdo za boga ve, kaj je vse to?« Nato se pričnó s še večjim začudenjem ogledovati okrog sebe. Dvorana je malone prazna, samo od zunaj kukajo mnoge rodoljubne glave skozi odprta vrata in okna. V dvorani pa Marko kakor kamen, na stolu sedi, s komolci na kolenih in z glavo uprto na roke. Ne premakne se, niti diha mu ni slišati. Potlačeni so začeli po vseh štirih kobacati ven drug za drugim, nezavestni govornik se je začel osveščati, tudi on gleda boječe okrog sebe, se tipa, gleda predsednika in tajnike in kakor gleda on vanje gledajo ti nanj, kakor da se začudeno, strahoma sprašujejo drug drugega: »Kaj je bilo to z nami? Ali smo res ostali živi?« Z največjo začudenostjo pa se ustavljajo pogledi vseh na Marku, nato pa menjajo spet med seboj poglede, ki s svojim izrazom na licih kakor vprašujejo in odgovarjajo: »Kdo je to strašilo?!… Kaj naj storimo?! — Ne vem!«

Tudi na Marka je vplivala ta tihota, da je vzdignil glavo. Tudi na njegovem obrazu je bil isti izraz začudenosti: »Kdo bogme ve, kaj je bilo to na mah, bratje moji?!«

Navsezadnje je Marko nežno in mehko, kolikor je to sploh mogel, nagovoril govornika, s pogledom polnim miline:

»Kaj pa ti je bilo, brate mili, da si padel?…«

»S pestjo si me udaril!« je odvrnil oni karajoče in se z roko potipal po temenu.

»Še dotaknil se te nisem, tako mi vsemogočnega boga in svetega Janeza! Tako lepo si govoril in rekel si, da je treba Srbom Markove desnice, jaz pa sem sam Kraljevič Marko in sem se ti samo oglasil: ti pa si kar omedlel.«

Vsi navzoči so se še huje zbegali in pričeli so se umikati od Marka.

Marko pa je začel pripovedovati, kaj ga je primoralo, da je prosil boga, naj mu dovoli priti med Srbe in kaj vse se je zgodilo z njim, kakšne muke je moral pretrpeti in kako so mu odvzeli orožje in obleko in vinski meh, pa kako je njegov Šarec propadel, ko je vlekel tramvaj in gonil zajemalno kolo pri vrtnarju.

Po teh besedah se je govornik malo zbral in zavedel ter dejal:

»E, Marko, to si pa res bedasto ukrenil!«

»Sit sem bil že teh vaših tožba in neprenehnega klicanja. Obračal sem se tam doli v grobu, obračal se več kakor pet sto let in bogme da nisem mogel več prenašati!«

»Eh no, to se prepeva v pesmih, brate moj! To se samo tako poje. Ti pač ne poznaš poetike!«

»Lepo, prosim te, to se prepeva, toda tako ste tudi govorili; glej, saj si sam pravkar isto govoril!«

»Nikar ne bodi preproščina taka, prosim te, brate; saj vendar ni vse tako, kakor se govori. To se samo tako govori, zato da je slog lepši, bolj okrašen! Vidi se, da tudi retorike ne poznaš! Starokopiten človek si, brate moj, in mnogo stvari ne poznaš! Znanost, dragi moj, je daleč napredovala. Jaz govorim, kakopak, ti pa moraš vedeti, da mora imeti govornik po pravilih retorike lep, okrašen slog, da mora znati navdušiti poslušalce, da omeni tudi kri in bodalo pa hlapčevske verige in suženjstvo! Vse to je samo zaradi lepote sloga in živa duša ne misli resno, tako kakor ti, da je treba pri priči zavihati rokave, pa dajmo, udarimo se zares. Prav tako je tudi v pesmi vržena fraza: »Vstani, Marko…« itd., a to vse je zaradi lepote… Nič ne razumeš, brate, bedasto si ravnal; vidi se, da si preprost človek, starinskega kova! Ti jemlješ besede še v dobesednem pomenu in ne veš, da nastane književni slog šele s tropami in figurami!«

»Ali, kaj pa naj počnem zdaj? Ne pokliče me niti bog, nazaj niti mi ni na zemlji obstanka.«

»Pošteno nevšečna zadeva!« se je vmešal predsednik kakor v skrbeh.

»Sila nevšečna!« so z istim glasom dejali še drugi.

»Šarca imam na reji pri nekem kmetiču, obleke in orožja nimam, a pošlo mi je tudi imetje,« je rekel Marko v obupu.

»Od sile nerodno!« je ponovil vsak navzočih še enkrat.

»Ko bi imel dobre poroke, dl bi si na menico izposodil nekaj denarja!« je menil govornik.

Marko ni razumel.

»Imate kake dobre prijatelje tu v mestu?«

»Nimam tu po bogu žive duše,
ni jih več pobratimov tod mojih,
pobratima Obilić Miloša,
pobratima Toplice Milana,
pobratima…«

Marko je hotel še dalje naštevati, toda govornik mu je segel v besedo:

»Zadoščala bi dva; več jih ni treba!«

»A, nekaj mi je prišlo na misel…« je pričel predsednik zamišljeno, važno, utihnil je in, se z roko pomel po čelu, po krajšem molčanju pa se je obrnil k Marku z vprašanjem:

»Ali si pismen?… Znaš brati in pisati?«

»Brati in pisati znam,« je odvrnil Marko.

»Prišlo mi je namreč na misel, kako bi bilo, če bi nekako vložil prošnjo za kakšno službico? Lahko bi prosil kje, da te nastavijo za praktikanta.«

S težavo se je Marko sporazumel z njimi, kaj je to praktikant, in je konec koncev pristal, ker so mu rekli, da bo imel po šestdeset-sedemdeset cekinov na leto, junak pa niti bora ni imel.

Napisali so mu prošnjo, mu dali pol dinarja za kolek in pol dinarja za prvo silo, če bi se znašel v stiski ter ga napotili v policijsko ministrstvo, naj vloži tam prošnjo.

(naslednja stran)