Vodja (2/3)

(prejšnja stran)

Naslednji dan se je zbralo vse, kar je imelo kaj poguma, da odide na dolgo pot. Več kakor dve sto družin je prišlo na določeno mesto in le malo jih je še ostalo, da bi varovali svoje staro ognjišče.

Žalostno je bilo gledati to množico revnega prebivalstva, ki ga je kruta stiska gnala, da so zapuščali kraje, kjer so se rodili in kjer so bili grobovi njih prednikov. Obrazi so jim bili koščeni, shujšani, od sonca ožgani: trpljenje jim je v dolgi vrsti mučnih let zarisalo svoje sledove na njih in dalo izrazu podobo stiske in bridke brezupnosti. Toda v tem trenutku je zasijal v njih očeh prvi žarek nadeje, pa tudi žalosti za zapuščenim domovjem. Marsikateremu starcu so se udrle solze po nagubanem licu, obupno je vzdihoval, majal z glavo poln neke slutnje in bi najrajši ostal in počakal še kak dan, da bi še sam pustil svoje kosti na tej kršni zemlji, kakor pa da bi si šel iskat boljšo domačijo: mnoge ženske so glasno tarnale in se tuleč poslavljale od grobov, ki so jih zapuščale; možje so se premagovali, da se ne bi še sami raznežili. Vpili so: »Prav, pa želite mar, da bi še dalje stradali v teh prekletih krajih in živeli v teh kajžah?« Pa najrajši bi odnesli s seboj še ves ta prekleti svet s svojimi revnimi bajticami vred, če bi se le kako dalo.

Dvigal se je hrup in vrišč kakor v vsaki množici. Razburjeni so bili moški in ženske, a tudi otroci, ki so jih nosile matere na hrbtih in v zibkah, so pričeli cviliti; še živina je bila nekam razburjena. Živine so imeli bolj malo, pa vendar je bila tu pa tam kaka kravica ali pa kakšno shujšano, kosmato kljuse z veliko glavo in z debelimi nogami, pa še tem so natovorili cele kupe nekih ponjav, torb ali pa po dve vreči na vsako stran sedla, da se je revež kar krivil pod bremenom, a se vendar šiloma spet držal pokonci in kakšen celo zahrzal; drugi so spet otovorili osle; fantiči so vlekli s seboj pse na verigah. Vse je bilo torej samo pomenek, vrišč, zmerjanje, tarnanje, lajež, jok, hrzanje in še neki osel je dvakrat trikrat zarigal, vodja pa ni črhnil niti besedice, kakor da se ga vsa ta množica in ta direndaj ni prav nič tikala. Pravi modrijan!

Nepretrgoma je sedel tam s pobešeno glavo, molčal in premišljeval, komaj da je kdaj pa kdaj pljunil predse, to je bilo vse. Toda prav zaradi tega njegovega vedenja je njegova priljubljenost tako narastla, da je bil vsakdo zmožen vreči se v ogenj in v vodo zanj, kakor pravijo. Med premnogimi se je utegnil slišati na primer takle pomenek:

»Veš kaj, lahko smo srečni, da smo naleteli na takega moža, ker če bi se odpravili brez njega na pot, bog prizanesi, bi bilo to hudó in nápak, propadli bi. To ti je pamet, brate moj! Samo molči, še besedice ni črhnil!« je rekel nekdo in se s strahom in spoštovanjem ter ponosom ozrl na vodjo.

»Kaj pa naj bi govoril? Kdor veliko govori, malo misli. Moder človek seveda samo molči im premišlja!…« je dostavil drugi in tudi on s strahom in spoštovanjem pogledal na vodjo.

»Pa saj ni lahka stvar biti vodja tolikšnega ljudstva! Zato mora tudi misliti, ko je že prevzel tako veliko dolžnost,« je spregovoril spet prvi.

—

Napočil je čas odhoda. Počakali so še malo, če se ne bi še kdo domislil, da pojde z njimi, ko pa ni bilo nikogar več, niso smeli več odlašati.

»Ali ne bi krenili?« so vprašali vodjo.

Ta je brez besede vstal.

Vodjo so takoj obstopili najpogumnejši možje, da bi mu ob kakem nesrečnem naključju priskočili na pomoč in bi ga varovali, da se mu ne bi pripetilo kaj nevarnega.

Vodja se je s čudno mračnim obrazom, s pobešeno glavo, parkrat prestopil, dostojanstveno mahaje s palico pred seboj, in množica se je premaknila za njim in nekolikokrat zavpila: »Živel!« Vodja je napravil še nekaj korakov ter udaril s palico po plotu kraj občinske zgradbe. Tu se je seveda ustavil, ustavila se tudi množica. Vodja se je malo odmaknil ter dvakrat-trikrat udaril s palico po plotu.

»Kaj naj storimo?« so vprašali.

On je molčal.

»Kako, kaj naj storimo? Podrimo vendar plot! To storimo! Saj vidiš, da je dal mož s palico znamenje, kaj je treba storiti!« so zavpili tisti, ki so bili okrog vodje.

»Saj so tamle vrata, tam so vrata!« so zavpili otroci in pokazali na vrata, ki so bila na drugi strani.

»Psst, otroci, mir!«

»Bog vas previdi, kaj pa počnemo!« se je pričelo križati nekaj žensk.

»Niti besedice, on že ve, kaj je treba. Podrimo plot!«

Kakor bi trenil, je padel plot, ko da ga nikoli ni bilo.

Krenili so tam prek.

Niso napravili niti sto korakov, že se je vodja zapletel v veliko trnjevo goščo in se ustavil. Z naporom se je iztrgal iz nje ter pričel s palico udarjati zdaj na levo, zdaj na desno. Vsi so obstali.

»Kaj pa je zdaj spet?« so zavpili oni tam zadaj.

»Treba je prodreti skozi to trnje,« so kliknili tisti okrog vodje.

»Pa saj je pot okrog trnja! Saj je pot okrog trnja!« so zavpili otroci in tudi mnogi moški iz ozadja.

»Saj je pot, pot!« so se srdito posmehovali tisti okrog vodje — »kdo pa ve, kod nas hoče voditi, vi slepci slepi? Vsi ne moremo ukazovati. On že ve, kod je bolje in bliže! Predrimo skozi ta trnjevi grm!«

Začeli so se prebijati.

»O joj!« je zastokal kdo pa kdo, ki se mu je zaril trn v roko ali pa mu je bodica oprasnila lice.

»Brez truda, bratec, se še čevelj ne obuje. Treba nam je prenesti vse muke, če hočemo uspeti,« so odgovorili na to najpogumnejši.

Prodrli so po mnogih naporih skozi trnjevo goščo in krenili dalje.

Hodili so malo časa, že so naleteli na neke drogove.

Podrli so tudi te in se odpravili dalje.

—

Veliko ta dan niso prehodili, ker so morali premagati še nekaj manjših podobnih zaprek in to ob pičli hrani, kajti nekateri so vzeli s seboj samo suh kruh pa malo smokev h kruhu, nekateri samó kruh, da bi si vsaj tu pa tam potešili lakoto, nekateri pa še kruha niso imeli. Še bog, da je bil poletni čas, da so vsaj sem in tja naleteli na kakšno sadno drevo.

Tako so prvi dan bolj malo prehodili in se počutili hudo utrujene. Hude nevarnosti se niso pokazale pa tudi hudih nesreč ni bilo. Seveda se mora pri takem velikem pod vzet ju zmerom računati s kakimi malenkostmi; neko žensko je oplazil trn po levem očesu, da si ga je morala obvezati z mokro cunjo; nekega otroka je udaril drog po nožicah, da je šepal in javkal, neki starec se je zapletel med bodeče veje, padel in si izpahnil nogo; povili so mu jo s stolčeno čebulo, on pa je junaško prenašal bolečine in hodil pogumno dalje za vodjo, opirajoč se na svojo palico (mnogi so kajpada pravili, da se očka samo dela, da si je izpahnil nogo, češ da bi se rad vrnil); navsezadnje jih je bilo le malo, ki ne bi imeli kakega trnja v roki ali pa ne bi bili opraskani po obrazu. Moški so junaško trpeli, ženske pa so preklinjale uro, ko so se odpravile na pot, a otroci so seveda jokali kakor otroci sploh, ker pač niso razumeli, kako bogato bodo nagrajene njihove muke in bolečine.

V največjo srečo in radost vseh se vodji ni zgodilo nič hudega. Po pravici povedano, pa so nanj tudi najbolj pazili, a vendar, vendar — človek ima tudi srečo.

Na svojem prvem nočišču so pomolili in se zahvalili bogu, da so prvi dan tako srečno potovali in da se njihovemu vodji ni pripetilo nikako, niti najmanjše zlo. Nato je povzel besedo nekdo iz skupine onih nazpogumnejših. Prek lica se mu je vila trnjeva praska, toda on se ni zmenil za to:

»Bratje!« je začel — »en dan imamo hvala bogu srečno za seboj. Pot ni lahka, a junaško moramo premagati vse ovire, ko vemo, da nas vodi ta naporna pot k sreči. Naj nam milostljivi bog varuje našega vodjo vsega zla, da bi nas še nadalje tako uspešno vodil…«

»Če pojde tako, bom jutri izgubila še levo oko!…« je jezno zagodrnjala neka ženska.

»Joj meni, moja noga!« je zatarnal očka, opogumljen s pripombo one ženske.

Otroci so se že tako cmerili in vekali, da so jih matere komaj mirile, da so slišale govornikove besede:

»Res, še drugo oko boš izgubila,« je planil govornik, »pa če obojne izgubiš! Kaj pa je to, če izgubi kaka ženska oko za tako veliko stvar? To je sramota. Ali pa si pomislila na blaginjo in srečo svojih otrok? Če nas polovica propade za to stvar, ni vse to nič. Čudo prečudno: eno oko! A kaj bi oči tebi, ko imamo moža, ki gleda in nas vodi k sreči? Naj mar zaradi očesa ali tiste očkove noge opustimo to plemenito podvzetje?«

»Očka laže! Stari laže in se samo dela tako, da bi se lahko vrnil!« so se začuli glasovi z vseh strani.

»Komur se ne da hoditi, bratje,« je spet povzel govornik, »naj se kar vrne, nikar pa da tarna in bega še druge. Kar se mene tiče, pojdem za tem modrim vodjo, dokler bom živ.«

»Vsi mi, vsi pojdemo za njim, dokler bomo živi.«

Vodja je molčal,

Ljudje so pa začeli spet gledati in šepetaje govoriti:

»Samo molči in premišljuje!«

»Moder človek!«

»Glej, kakšno čelo ima!«

»In kako je čudno mračen.«

»Resen!«

»Pogumen je, vidi se po vsem.«

»Pogumen in še kako: plot, drogove, trnjeve gošče, vse zdrobi. Samo s palico ti udari ves namršen in ne spregovori besedice, ti pa glej potem, kako in kaj.«

(naslednja stran)