Kraljevič Marko drugič med Srbi (5/5)

(prejšnja stran)

Okolica ima svoj vpliv na človeka in tudi Marko je moral v neki meri podleči temu vplivu ter je začel z drugimi svojimi vrlimi potomci vred sprehajaje se postopati, pljuvati predse in se prerivati pred ministrovimi vrati, s prošnjo v roki, čakaje, da stopi pred ministra in prosi za majhno državno službico, — samo toliko, da bo imel košček vsakdanjega kruha, belega seveda.

Jasno je, da to brušenje peta pred vrati ni trajalo malo časa, in čez nekaj dni so mu rekli, naj vloži svojo prošnjo v arhivu, da jo protokolirajo.

Markova prošnja je prizadela ministru obilo preglavic.

»O, brate, kaj pa naj počnem s tem človekom? Saj ga spoštujemo, recimo; vse, samo priti mu ne bi bila treba. To ni človek za naše čase.«

Navsezadnje ga je nastavil, upoštevaje njegov veliki sloves in njegov prejšnje zasluge, za praktikanta v nekem zakotnem okraju v notranjosti dežele.

Zdaj je Marko s težavo izprosil, da so mu vrnili orožje, v ministrstvu pa so mu izplačali celo plačo, da je šel poravnat stroške za Šarca.

Šarec navzlic dobri hrani še daleč ni bil več tak kakor prej; zelo je izbiral, pa tudi Marko je bil najmanj za tridest ok lažji.

In tako je Marko oblekel svojo obleko, si pripasal orožje, opremil Šarca, napolnil meh z vinom, ga obesil ob sedlo, zajahal Šarca, se prekrižal in se napotil na svojo službeno dolžnost po cesti, katero so mu pokazali. Mnogi so mu svetovali, naj bi šel rajši z železnico, toda tega Marko ni maral, če bi ga stalo glavo.

Povsod, kamor koli je zanesla Marka pot, te spraševal za oni okraj in navajal ime okrajnega načelnika.

Po poldrugem dnevu hoda je prispel v mesto. Krenil je na dvorišče okrajne pisarne, razjahal, privezal Šarca ob murvo, snel meh z vinom ter sedel v orožju, da bo v hladu posrkal svoje vince.

Biriči, praktikanti, pisarji so z začudenjem stežali svoje glave skozi okna; daleč naokrog so hodili ljudje okrog junaka.

Prišel je kapetan, kateremu so sporočili, da pride Marko v njegov okraj.

»Bog daj srečo!« je pozdravil.

»Bog ti srečo daj, junak neznani!« mu je odzdravil Marko. Kadar je prišel do orožja, konja in vina, je pozabil vse svoje gorje in se je pri priči začel ponašati po starinsko in govoriti v stihih.

»Si ti novi praktikant?«

Marko pove, kapetan pa mu reče nato:

»Eh, toda s tem mehom in orožjem ne moreš biti v pisarni.«

»Taka je med Srbijanci šega,
da v orožju mrko pije vino,
da v orožju tudi spanje spava!«

Kapetan mu je začel razlagati, da mora odložiti orožje če namerava ostati v službi in prejejnati plačo.

Marko je videl, da ni druge poti, kajti — kaj hoče človek, živeti mora, imetje pa, kar ga je imel, je skopnelo; toda domislil se je in vprašal:

»Pa je kakšna taka služba, v kateri se nosi orožje in v kateri bi mogel služiti?«

»Biriči imajo tako službo.«

»Kaj pa dela birič?«

»Uradnike spremlja z orožjem na poti, da jih brani, če jih kdo napade; na red pazi, da kdo ne dela škode drugemu, in podobne stvari,«, je rekel kapetan.

»E, tako! To je lepa služba…« se je navdušil Marko.

In tako je postal Marko birič. Tak pa je spet vpliv okolice, vpliv vrlih potomcev, da z žarko krvjo in z navdušenjem služijo svoji domovini. Toda Marko se tej službi ni mogel tako prilagoditi in niti od daleč ni bil tako sposoben, kakor bi bil najslabši njegov potomec, nikar šele kak drugi, boljši.

Potujoč tako s kapetanom po okraju, je videl Marko mnogo stisk in nadlog, in ko se mu je nekoč zazdelo, da tudi njegov kapetan ne dela ravno po pravici, ga je kresnil z dlanjo po obrazu in mu izbil tri zobe.

Zaradi tega so Marka po daljših vojnih praskah ujeli in ga odtirali v blaznico na pregled.

Tega udarca Marko ni mogel prenesti in vzelo ga je, ko je bil do dna razočaran in izmučen.

Ko je stopil pred boga, se je bog zasmejal tako, da so se vsa nebesa stresla.

»No, Marko, si maščeval Kosovo?« ga je vprašal v smehu.

»Do kraja sem se namučil, a ubogo moje Kosovo, saj ga še videl nisem! Pretepali so me, v luknjo so me vtaknili, za biriča sem jim bil, nazadnje pa so me vrgli med norce…« se je pritoževal Marko.

»Saj sem vedel, da ne boš bolje odrezal!…« je rekel Gospod blago.

»Hvala ti, bog, da si me rešil muk; zanaprej pa niti sam ne bom več verjel jadikovanju mojih potomcev in njih joku za Kosovim! Če pa jim je treba biričev, imajo vsaj za to službo sami dosti izbire, same najboljše med najboljšimi. Bog mi odpusti, a zdi se mi, da to sploh niso moji potomci, čeprav me opevajo, marveč da so to potomci tistega našega Sulje Ciganina.«

»Njega sem jim tudi hotel poslati, če me ne bi bil ti tako goreče prosil, da bi sel. A vedel sem, da jim ti nisi potreben!« je rekel Gospod.

»Pa še Sulja bi bil danes med Srbi najslabši birič! V tem so ga vsi prekosili!« je rekel Marko in se razjokal.

Bog je težko zavzdihnil in skomizgnil z rameni.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Ознаке:, , , , , , , , , , , , , , ,

About Домановић

https://domanovic.wordpress.com/about/

Оставите одговор

Попуните детаље испод или притисните на иконицу да бисте се пријавили:

WordPress.com лого

Коментаришет користећи свој WordPress.com налог. Одјавите се /  Промени )

Google photo

Коментаришет користећи свој Google налог. Одјавите се /  Промени )

Слика на Твитеру

Коментаришет користећи свој Twitter налог. Одјавите се /  Промени )

Фејсбукова фотографија

Коментаришет користећи свој Facebook налог. Одјавите се /  Промени )

Повезивање са %s

%d bloggers like this: