Vodja (1/3)

»Bratje in tovariši, poslušal sem vse govore, zato vas prosim, da tudi vi mene poslušate. Vsi naši pomenki in pogovori niso piškavega oreha vredni, dokler živimo v teh nerodovitnih krajih. Na tej peščeni in kamnitni zemlji ni moglo roditi niti kadar je bilo dovolj moče, nikar šele ob taki suši, kakršne bržčas živ krst od pamtiveka ne pomni.

Kako dolgo se bomo še tako shajali in mlatili prazno slamo? Živina nam crkava brez hrane, še malo, pa bodo tudi otroci začeli z nami vred poginjati od lakote. Izbrati si moramo drugačen način, boljšega in pametnejšega. Po mojem bo najbolje, če zapustimo te nerodovitne kraje in če se napotimo v beli svet, iskat boljšo in rodovitnejšo zemljo, ker nam tako ni več živeti.«

Tako je govoril nekoč na nekem zborovanju z onemoglim glasom nekdo izmed prebivalcev nekih nerodovitnih krajev. Kje in kdaj je bilo to, bi rekel, ne zadeva ne vas ne mene. Poglavitno je, da mi verjamete, da je bilo to nekoč in nekje v nekem kraju, in to mi je dovolj. Res je sicer, da sem bil nekdaj mnenja, kakor da sem si vso to stvar jaz sam od nekod izmislil, toda polagoma sem se oprostil te strašne zablode in zdaj za trdno verjamem, da je vse to, kar vam bom zdajle povedal, bilo in moralo biti nekje in nekoč ter da si tega nikdar in na noben način nisem mogel izmisliti.

Poslušalci so z bledimi, shujšanimi lici, z motnimi, že čisto nezavestnimi pogledi, z rokami pod pasom, kakor oživeli ob teh modrih besedah. Vsakdo se je že videl v kakem čarobnem, rajskem delu sveta, kjer se naporno in utrudljivo delo plačuje z obilno žetvijo.

»Tako je, tako je!…« so zašušljali onemogli glasovi z vseh strani.

»Je to b-l-i-z-u?« se je iz nekega kota oglasil zategel šepet.

»Bratje!« je pričel spet neki govornik z malo močnejšim glasom, »potrebno je, da takoj sprejmemo ta predlog, ker tako res ni več mogoče. Garali smo in se mučili, pa je vse zaman. Pritrgovali smo si od ust in sejali, a so prišle povodnji in nam odnesle seme in prst z našega krša, da je ostal sam gol kamen. Naj mar večno ostanemo tod ter se vbadamo od jutra do večera in bomo spet lačni in žejni, pa goli in bosi?… Kreniti moramo na pot in si poiskati boljšo, rodovitnejšo zemljo, kjer nam bo trdo delo nagrajeno z bogatim sadežem.«

»Kar zdajle pojdimo, nemudoma pojdimo, kajti tukaj ne moremo živeti,« je zašušljal šepet in vsa množica je kar krenila, ne da bi bala pomislila, kam in kod.

»Stojte, bratje, kam pa hočete?« se je oglasil spet prvi govornik. »Iti moramo res, a ne moremo kar tako. Vedeti moramo, kam hočemo, drugače nas bo še kaj hujšega doletelo, namesto da bi se rešili. Jaz predlagam, da izvolimo vodjo, kateremu se moramo vsi pokoriti in ki nas bo vodil po pravi, najboljši in najbližji poti.«

»Izvolimo ga, nemudoma ga izvolimo!…« se je oglasilo z vseh strani.

Tedaj pa je nastala razprtija, popolna zmešnjava. Vsakdo je govoril in nobeden ni poslušal, niti ni mogel slišati nikogar. Nato so se začeli cepiti v skupinice: vsaka je momljala nekaj sama zase, dokler se niso še skupinice razpršile in sta se po dva in dva prijela za roke ter drug drugemu govorila in dokazovala, vlekla drug drugega za rokav in si metala roko na usta. Potem pa so spet stopili vsi skupaj in začeli vsi hkrati govoriti.

»Bratje!« se je zdajci s poudarkom oglasil neki krepkejši glas in preglasil druge zamolkle, otopele glaske, »ničesar ne moremo ukreniti, če vsi govorimo in nihče nikogar ne posluša. Izberimo si vodjo! A koga tu med nami bi mogli izbrati? Kdo pa je že kdaj potoval kam, da bi poznal pota? Saj se vsi dobro poznamo in jaz s svojimi otroci se prvi ne bi zaupal nikomur, kar nas je tu na tem zborovanju. Zato mi povejte, kdo izmed vas pozna tegale popotnika tam zunaj, ki sedi že od ranega jutra v senci ob cesti?…«

Nastala je tišina, vsi so se obrnili proti neznancu ter ga pričeli meriti od glave do peta.

Tisti človek, srednjih let, mračnega obraza, ki pa mu ga zaradi dolgih las in brade sploh ni bilo videti, je sedèl in molčal kakor doslej ter nekako zamišljeno tapkal z debelo palico po tleh.

»Včeraj sem videl prav tegale človeka z nekim dečkom. Držala sta se za roko in hodila po cesti. Snoči je odšel tisti deček nekam skozi vas in ta je ostal zdaj sam.«

»Pusti no te drobnarije in bedarije, da ne izgubljamo časa. Najsi bo kdor koli, gotovo je popotnik od daleč kje, ko ga nihče od nas ne pozna. Čisto gotovo dobro pozna najbližjo in najboljšo pot, da bi nas vodil. Kolikor ga morem presoditi, je zelo pameten videti, ker samo molči in premišljuje. Kak drug švigavec bi se že najmanj desetkrat vmešal med nas ali pa začel s kom pogovor, on pa že toliko časa čisto sam sedi in samo molči.«

»Pri moji veri, da kar molči in nekaj premišljuje. To res ne more biti drugače, kakor da je zelo pameten,« so zaključili tudi drugi ter spet jeli ogledovati tujca in vsakdo je odkril na njem in njegovi zunanjosti kakšno odlično lastnost, kak dokaz njegove nenavadno ostre pameti.

Niso se dolgo razgovarjali in vsi so se zedinili v tem, da bi bilo najbolje prositi tega popotnika, katerega jim je, kakor so govorili, sam bog poslal, da jih bo povedel v svet, da bi si poiskali boljše kraje in rodovitnejšo zemljo, da jim bo vodja, ki ga bodo brezpogojno poslušali in se mu pokorili.

Izbrali so iz svoje sredine deseterico, da stopi k tujcu in mu razodene sklep zborovanja ter svoje bedne razmere in da ga poprosi, naj jim bo za vodjo.

Desetorica je odšla, se spoštljivo poklonila pred modrim tujcem in nekdo izmed njih je pričel govoriti o nerodovitnem svetu, o suhih letinah, o revnem stanju, v katerem žive, ter končal takole:

»To nas je prisililo, da se izselimo iz svojih krajev in svojih hiš in da odidemo po svetu iskat si boljše domačije, In prav zdaj, ko se nam je prikazala tako srečna misel, je bilo, kakor da se nas je bog usmilil in nam poslal tebe, modri in vrli tujec, da bi nas ti povedel in nas rešil vseh rev. Zato te v imenu vseh prebivalcev prosimo, da postaneš naš vodja, da pojdemo za teboj, kamor koli pojdeš ti. Ti poznaš pota, gotovo si se tudi rodil v srečnejši in boljši domačiji. Poslušali te bomo in se pokorili vsaki tvoji odločbi. Ali bi hotel pristati, modri tujec, in rešiti naše duše propada, nam biti vodnik?«

Ves čas tega ganljivega govora modri tujec niti glave ni dvignil. Ostal je do konca v istem položaju, kakor so ga zalotili: s pobeseno glavo, mračen, molčeč, tapkajoč s palico po tleh in premišljujoč. Ko je govornik končal, je tujec, ne da bi spremenil svoj položaj, kratko in hladno stisnil skozi zobe:

»Hočem!«

»Lahko torej potujemo s teboj in si poiščemo boljših krajev?«

»Lahko!« je nadaljeval modri tujec, ne da bi bil dvignil glavo.

Tedaj je nastalo navdušenje in hvaležno so se zahvaljevali, toda modrec ni niti besedice črhnil na to.

Sporočili so zboru srečni izid ter pristavili, da so šele zdaj videli, kako globoka pamet tiči v tem človeku.

»Še z mesta se ni ganil, niti glave ni dvignil, da bi vsaj videl, kdo mu govori. Samo molčal je in premišljeval: na vse naše govore in našo zahvalo je spregovoril samo dve besedici.

»Pravi modrijan! … Redka pamet!…« so veselo vzklikali z vseh strani, trdeč, da ga jim je sam bog poslal kakor angela z nebes, da bi jih rešil. Vsakdo je bil tako za trdno prepričan o uspehu ob takem vodji, da ga nič na svetu ne bi bilo moglo prepričati o čem drugem.

In tako so na zborovanju kar zdaj določili, da že jutri ob zori krenejo na pot.

(naslednja stran)