Vodja (3/3)

(prejšnja stran)

Tako je minil prvi dan in z enakim uspehom je prešlo še nekaj dni. Nič posebno pomembnega, same drobne zapreke: skotalili so se v jarek, v globel, zadeli na ograjo, bodičje in trnje, ta in oni si je zlomil nogo ali roko, nekdo se pobil po glavi, a vse te nadloge so se dale prenesti. Nekaj starcev je pomrlo, pa saj so bili že stari. »Pomrli bi tudi, če bi doma sedeli, nikar šele na poti!« je dejal oni govornik in bodril ljudstvo, naj še dalje vzdrži… Nekaj manjših otrok enega do dveh let je izdihnilo, toda starši so stisnili srce, kajti — bog je hotel tako, pa saj je tudi žalost manjša, če so otroci manjši. »Veliko manjša žalost je to, le bog ne daj, da bi izgubili starši otroka, ki je dorastel že do poroke in ženitve! Če je že tako sojeno, bolje čim prej, ker je tudi žalosti manj!« jih je tolažil spet tisti govornik. Mnogi so šepali in se opotekali, nekateri so si zavili robce čez glavo ter si obvezali z mokrimi cunjami buške, nekateri so nosili roke v obvezah: vsi so bili že raztrgani in razcapani, da so jim visele krpe z obleke, pa vendar so korakali srečno dalje in dalje. Vse to pa bi že se prenašali, da jih ni tako pogosto mučila lakota. Toda morali so naprej.

Nekega dne pa se je zgodilo nekaj važnejšega.

Vodja je stopal spredaj, kraj njega najpogumnejši (izginila sta dva. Zanja niso vedeli, kam sta izginila. Splošno mnenje je bilo, da sta bila izdajalca in da sta pobegnila. Nekoč o priliki je tisti govornik tudi spregovoril o njunem sramotnem izdajstvu. Nekateri maloštevilni so menili, da sta medpotoma izdihnila, vendar pa so molčali in niso izrazili svojega mnenja, da bi se ljudstvo ne oplašilo), nato pa vsi drugi. Naenkrat se je prikazala pred njimi od sile velika in globoka kamenitna soteska — cel prepad. Breg je bil tako strm, da ni smel napraviti človek niti koraka naprej. Tudi pogumni spremljevalci so se ustavili in pogledali vodjo. Ta je s pobešeno glavo, mračno in zamišljeno molčal in pogumno korakal naprej, tapkajoč po svoji stari navadi s palico pred seboj zdaj levo, zdaj desno in to ga je, kakor so pravili mnogi, delalo se bolj dostojanstvenega. Nikogar ni pogledal, nič rekel, na njegovem obrazu ni bilo nikake spremembe, niti sledu kakega strahu. Čedalje bliže prepadu. Celo tistim najhrabrejšim med najhrabrejšimi so pobledela lica kakor stena, a živ krst ni smel niti z besedico opomniti pametnega, strogega in pogumnega vodje. Še dva koraka, pa bo vodja na robu prepada. V smrtnem strahu, z izbuljenimi očmi so se zdrznili vsi, najpogumnjši pa so že skušali zadržati vodjo, pa najsi bi se tudi pregrešili zoper disciplino, on pa je v tem hipu že napravil korak-dva in strmoglavil v brezno.

Nastala je zmešnjava, vpitje na pomoč, hrup, strah je objel vse. Nekateri so planili celo v beg.

»Stojte, kam pa bežite, bratje! Kaj tako držite dano. besedo? Naprej moramo za tem modrim možem, ki ve, kaj dela; saj menda ni blazen, da bi šam sebe pogubljal. Naprej za njim! To je največja in morda zadnja nevarnost in zapreka. Kdo ve, če ni že tu, ža to sotesko, kakšna prekrasna rodovitna zemlja, katero nam je namenil bog. Samo naprej, kajti brez žrtev ni ničesar!« Tako je spregovoril oni govornik ter stopil dva koraka naprej in izginil v prepadu. Za njim vsi najnrabrejši, za temi pa so planili vsi drugi.

Javk, stok, kotaljenje, ječanje po strmi steni te grde rupe. Človek bi prisegel, da nihče ne more priti iz tega prepada živ, nikar šele zdrav in cel. Toda človeško življenje je trdoživo. Vodja je imel redko srečo, da se je kakor vedno pri padcu ujel za neki grm, ne da bi se bil poškodoval, in posrečilo se mu je, da se je po malem izkobacal in prišel na breg.

Vtem ko se je od zdolaj razlegalo tarnanje in javkanje ali pa se je slišalo zamolklo stokanje, je on nepremično obsedel. Samo molčal je in premišljeval. Nekateri tam doli so ga začeli potolčeni in razsrjeni zmerjati, on pa se niti za to ni zmenil.

Ti, ki so se srečne je zakotalili in se ustavili ob kakem grmu ali drevesu, so trudoma pričeli lezti iz brezna. Nekdo si je zlomil nogo, nekdo roko, nekdo si razbil glavo, drugi pa je imel ves obraz s krvjo oblit. Kakor koli že, nihče razen vodje ni ostal popolnoma cel. Mračno so s strani gledali vodjo in stokali od bolečin, ta pa niti glave ni dvignil. Samo molčal je in premišljeval, kakor vsi modrijani!

Prešlo je še nekaj časa. Število potnikov se je čedalje bolj manjšalo. Vsak dan je odnesel katerega; nekateri so se odrekli takemu potovanju in se vrnili domov.

Od velikega števila pomikov jih je ostalo še dvajset. Vsakomur sta se brala obup in dvom s shujšanega, od naporov in lakote onemoglega obraza, toda nihče več ni spregovoril. Vsi so hodili dalje molče kakor vodja sam. Celo tisti navdušeni govornik je začel obupno majati z glavo. Težka pot je bila to.

Tudi med temi se je pričelo število vsak dan manjšati in ostalo je še deset tovarišev. Obrazi so bili še bolj obupani in vso pot se je čulo namesto pogovorov samo vzdihovanje in stokanje.

Zdaj so bili že bolj pokveke kakor pa možje. Hodili so ob berglah, roke so imeli v obvezah, ki so si jih zavezali okrog vratu. Na glavah celi skladi ovojev, obkladkov, pavolnatih prevez. Tudi če bi hoteli prinašati še nove žrtve, ne bi mogli več, ker na telesu sploh niso imeli več prostora za nove rane in ubode.

Tudi najpogumnejši in najčvrstejši so že izgubili vero in upanje, vendar pa so stopali dalje, se pravi, premikali se na neki način s težkim naporom, stokanjem in bolestnim ječanjem. Kaj pa bi tudi drugega, ko niso mogli nazaj? Naj bi se mar po tolikih žrtvah odpovedali poti?!

Zmračilo se je. Majali so se tako na svojih berglah, ko pa so se ozrli kvišku, so opazili, da ni vodje pred njimi. Še korak in že so bili spet vsi v prepadu.

»Jejhata, moja noga!… Joj, mama moja, roko sem si zlomil!… Jojmene!« se je razlegalo tarnanje, nato pa samo hropenje, javkanje in stokanje. Nekdo je s pridušenim glasom začel zmerjati dičnega vodjo samega in obmolknil.

Ko se je zdanilo, je njihov vodja spet sedel tako kakor tisti dan, ko so ga izvolili za vodjo. Na njem ni bilo opaziti nikakih sprememb.

Iz prepada se je skobacal oni govornik, za njim pa še dva druga. Ogledovali so se okrog sebe vsi iznakaženi in krvavi, da bi videli, koliko jih je ostalo, pa so bili samo še oni trije. Smrtni strah in obup jim je prevzel duše. Svet je bil neznan, hribovit, golo kamenje in nikjer kake poti. Se pred dvema dnevoma so prečili neko pot in krenili stran od nje. Vodja jih je vodil tako.

Pomislili so na številne tovariše in prijatelje, na številne družine, ki so se pogubile na tem čudovitem popotovanju in prevzela jih je žalost, močnejša kakor bolečina v pokvečenih udih. Z lastnimi očmi so gledali svojo lastno pogubo.

Tisti govornik je pristopil k vodji in začel govoriti z onemoglim, tresočim se glasom, polnim bolesti, obupa in grenkobe:

»Kam naj krenemo zdaj?«

Vodja je molčal.

»Kam nas vodiš in kam si nas privedel? Skupaj s svojimi družinami smo se ti zaupali in krenili za teboj; pustili smo svoje hiše in grobove svojih prednikov, da bi se kako rešili pogina v onih nerodovitnih krajih, ti pa si nas še huje pogubil. Dve sto družin smo odvedli za teboj, zdaj pa preštej, koliko nas je še ostalo?!«

»No, kaj niste več vsi po številu?« je stisnil skozi zobe vodja, ne da bi bil dvignil glavo.

»Kako pa to vprašuješ? Dvigni vendar glavo in poglej, preštej, koliko nas je še ostalo na tem nesrečnem potovanju! Poglej, kakšni smo tudi mi, ki smo ostali. Bolje bi bilo, da sploh nismo ostali živi, kakor pa da smo take pokveke.«

»Saj ne morem pogledati!…«

»Zakaj ne?!«

»Slep sem!«

Nastal je molk.

»Si medpotoma izgubil vid?«

»Saj sem slep že od rojstva.«

Oni trije so obupano pobesili glave.

Strahotno je zabučal jesenski veter na planini in prinašal velo listje s seboj; po hribih je ležala megla, skozi mrzli, vlažni zrak so zasustela krokarjeva krila in oglasilo se je zloslutno krakanje. Sonce se je skrilo za oblake, ki so se valili in jadrno dreveli nekam dalje, dalje.

Vsi trije so se spogledali v smrtnem strahu.

»Kam naj krenemo zdaj?« je iztisnil nekdo iz sebe z grobnim glasom.

»Ne vemo!«

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Ознаке:, , , , , , , , , , , , ,

About Домановић

https://domanovic.wordpress.com/about/

Оставите одговор

Попуните детаље испод или притисните на иконицу да бисте се пријавили:

WordPress.com лого

Коментаришет користећи свој WordPress.com налог. Одјавите се /  Промени )

Google photo

Коментаришет користећи свој Google налог. Одјавите се /  Промени )

Слика на Твитеру

Коментаришет користећи свој Twitter налог. Одјавите се /  Промени )

Фејсбукова фотографија

Коментаришет користећи свој Facebook налог. Одјавите се /  Промени )

Повезивање са %s

%d bloggers like this: