Stradija (12/12)

(prejšnja stran)

Sirota nova vlada je morala takoj pričeti misliti, toda tega rokodelstva ministri v Stradiji niso bili vajeni. Da odkrito povemo, so se nekaj dni junaško, ponosno držali; dokler je bila le še kaka para v državni blagajni, so veselih in vedrih obrazov sprejemali čez dan procesije deputacij iz ljudstva in govorančili presunljive govore o srečni prihodnosti mile in izmučene Stradije; ko pa je padla noč, so prirejali sijajne in drage gostije kjer se je pilo, pelo in kjer so imeli rodoljubne zdravice. — Ko pa je zazijala državna blagajna vsa prazna, so začeli gospodje ministri resno premišljevati in se pomenkovati, kaj bi ukrenili v tako obupnem stanju. Saj za uradnike je lahko: ti so že tako vajeni, da po nekaj mesecev ne prejemajo plač; upokojenci so stari ljudje, dosti so se naživeli; vojaki, to se samo po sebi razume, se morajo privaditi na trpljenje in nadloge; nič hudega torej, da tudi lakoto junaško trpe; dobaviteljem, podjetnikom in vsakemu drugemu dobremu državljanu srečne Stradije se lahko reče, da plačilo njihovih računov ni bilo vneseno v letošnji državni proračun. Ni pa lahko za ministre, ker ti morajo samoumevno plačevati, da se o njih dobro govori in piše. Ni lahko še za cele kupe drugih važnih stvari, ker je dovolj stvari, ki imajo prednost pred Stradijo.

Navalile so skrbi nanje in prišli so na misel, da je treba okrepiti gospodarstvo. Zaradi tega so se odločili, da zadolže deželo z večjim dolgom; ker pa je treba za sklepanje tega posojila potrošiti čedne vsote denarja za skupščinske seje, za ministrska potovanja v tuje dežele, so ministri sklenili, da zbero v ta namen vse depozite iz državnih blagajn, kjer je deponiran denar zasebnih oseb, da bi tako pomogli deželi, ki stoka v nadlogah.

V vsej deželi je nastala zmešnjava: v nekaterih listih govore o ministrski krizi, v drugih, kako je vlada že ugodno končala pogajanja za posojilo, v tretjih eno kakor drugo, vladni listi pa pišejo, da dežela ni bila še nikdar v večjem blagostanju.

Čedalje bolj in bolj so pričeli govoriti o tem rešilnem posojilu; časniki so čedalje bolj polnili svoje stolpce z razpravljanjem o tem vprašanju. Vzbudilo se je močno zanimanje na vse strani in prišlo je že malone do tega, da so prenehali skoraj vsi posli. Tako trgovci kakor dobavitelji, pa uradniki in upokojenci in duhovniki, vse čaka v nekem mrzličnem, napetem pričakovanju. Na vseh straneh, na vsakem kraju, povsod govore, vprašujejo, ugibajo samo o tem.

Ministri tekajo zdaj v to, zdaj v drugo tujo deželo, zdaj ta, zdaj drugi, zdaj po dva, trije skupaj. Skupščina zaseda, tudi tam debatirajo, sklepajo in nazadnje odobre, da se sklene posojilo za vsako ceno in da odidejo vsak na svoj dom, obupna radovednost v javnem mnenju pa je vse večja in večja.

Srečata se po dva in dva na ulici in že pričneta namesto pozdrava:

»Kaj je s posojilom?«

»Ne vem!«

»Ga sklepajo?«

»Gotovo!«

Ministri so jeli čedalje pogosteje obiskovati tuje dežele in se vračati.

»Je prišel minister?« vpraša nekdo.

»Tudi jaz sem slišal.«

»Kaj je napravljeno?«

»Menda je ugodno!«

Kar so naposled objavili vladni listi (vlada ima zmerom po nekaj listov, pravzaprav ima vsak minister svoj list — enega ali dva), da je vlada končala pogajanja z neko tujo skupino in da so rezultati zelo ugodni.

»Z zanesljivostjo lahko potrdimo, da bo čez kakšen dan pogodba podpisana in da pride denar v deželo.«

Ljudje so se malo pomirili, vladni listi pa so sporočili, da bo čez dva-tri dni prišel v Stradijo opolnomočenec bančne skupine g. Horije in da bo tu podpisal pogodbo.

Zdaj šele se je dvignil ustni in pismeni trušč in hrušč. Spraševanje, pričakovanje, nepotrebna, nervozna radovednost in velikansko upanje v tega neznanega tujca, ki so ga pričakovali, da bo rešil deželo, so dosegli svoj vrhunec.

O čem drugem kakor o tem Horiju sploh niso ne govorili ne mislili več. Raznesel se je glas, da je že prispel in se nastanil v tem in tem hotelu in že navali množica radovednih ljudi, moških in ženskih, mladih in starih proti hotelu — navali tako jadrno in besno, da starejše in slabotnejše kar poteptajo in zmečkajo.

Prikaže se na cesti kak tuj človek, potnik, in že reče kdo drugemu:

»Poglej no, neki tujec!« in pomembno pogleda tovariša, z obrazom in pogledom, kakor bi vprašal: »Če ni to Horije?«

»Če ni to on?« vpraša oni drugi.

»Tudi jaz bi mislil!«

Z vseh strani si ogledajo tujca in odločijo, da je prav ta tisti. Nato razneso po mestu vest, da so videli Horija in ta novica se tako bliskovito raznese in prodre v vse družbene sloje, da že čez eno, dve uri vse, mesto zanesljivo trdi, da je on tu, da so ga ljudje osebno videli in govorili z njim. Spravili so vso policijo na noge, vznemirili so se ministri, da begajo na vse strani, da bi se sesli z njim in mu izkazali svoje spoštovanje.

Ni ga.

Naslednji dan sporoče listi, da včerajšnja vest o Horijevem prihodu ni bila resnična.

Do kod je privedlo to, se vidi iz tegale dogodka.

Nekega dne sem šel na postajališče, kjer pristaja neka tuja ladja.

Ladja je prispela in potniki so pričeli izstopati. Zapletel sem se v pomenek z nekim znancem, kar je množica ljudi pritisnila k ladji s tako silo, da me je nekdo, ki se je zaletel vame, skoraj na tla podrl.

»Kaj pa je?«

»Kdo je?« so pričeli mnogi spraševati drug drugega.

»On!« so odgovorili.

»Horije?«

»Da, prišel je!«

»Kje je, kam hoče?« zavre v množici in nastalo je prerivanje, pritiskanje, vzpenjanja, drenjanje, prepir; vsakdo hoče čim bliže.

V resnici sem zagledal nekega tujca, ki je prosil in moledoval, naj ga v božjem imenu puste, ker ima nujne opravke. Človek je komaj mogel govoriti, kar stokal je, stisnjen in zagozden v radovedni množici.

Policija je pri priči razumela svojo dolžnost. Oddirjala je obveščat o njegovem prihodu ministrskega predsednika, ostale vladne člane, občinskega predsednika, cerkvenega poglavarja in druge deželne dostojanstvenike.

In čez malo časa so se v trumi zaslišali glasovi:

»Ministri! Ministri!«

In res so se prikazali ministri z vsemi dostojanstveniki stradijske dežele. Vsi v prazničnih oblekah, z vsemi lentami in vrstami redov (a redno ne nosijo vseh, marveč samo po nekaj). Množica se je razdelila na dve strani in tako je ostal tujec sam v sredini na eni strani, na drugi strani pa so se prikazali ministri, ki so mu stopali naproti.

Ministri so se v spodobni razdalji ustavili in se do tal priklonili. Isto je storila množica. On je bil videti nekam zmeden, preplašen, hkrati pa na vso moč začuden, a se ni genil z mesta, stal je nepremično kakor kip. Ministrski predsednik je stopil še za korak naprej in pričel:

»Odlični naš gost, vaš prihod v našo deželo bo zabeležila zgodovina z zlatimi črkami, ker pomeni ta znameniti prihod epoho v našem državnem življenju; vaš prihod prinaša srečno prihodnost naši mili Stradiji. V imenu vse vlade, v imenu vsega naroda vas pozdravljam kot našega rešitelja in kličem: živeli!«

»Živeli! Živeli!« se je pretrgal zrak od klica iz tisoč grl.

Nato je začel cerkveni poglavar prepevati nabožne pesmi in s cerkva glavnega mesta stradijske dežele so zagrmeli zvonovi.

Ko je bil končan ta del uradnega sprejema, so ministri z ljubeznivim nasmehom na ustih ponižno pristopili k tujcu, si povrsti segli z njim v roko, ostali pa so odstopili in obstali gologlavi s sklonjenimi glavami, ministrski predsednik je z nekim strahom in spoštovanjem vzel njegov kovčeg v roke, a finančni minister s svoje strani palico imenitnega človeka. Nosila sta te stvari kakor svetinje. Kajpada je bil kovčeg res svetinja, saj je bila v njem gotovo usodna pogodba; prav v tem kovčku je ležala, nič manj in nič več, kakor prihodnost, srečna prihodnost cele dežele. Zato je bil torej ministrski predsednik, vedoč, kaj nosi v svojih rokah, videti slovesen, ves spremenjen, ponosen, ker nosi v svojih rokah prihodnost stradijske dežele. Cerkveni poglavar je kot človek, ki ga je obdaril bog z velikim duhom in umom, nemudoma tudi sam spoznal važnost tega kovčka in je z drugimi višjimi duhovniki obstopil ministrskega predsednika ter začel prepevati svete pesmi.

Sprevod je krenil. On in finančni minister spredaj, za njima pa kovčeg v naročju ministrskega predsednika, obkroženega z višjimi duhovni in z razoglavim ljudstvom. Stopali so počasi, slovesno, z nogo pred nogo, prepevali svete pesmi, zvonovi pa so zvonili in možnarji pokali. In tako so šli počasi po glavni ulici proti hiši ministrskega predsednika. In hiše in kavarne in cerkve in pisarne, — vse se je izpraznilo, vse živo je privrelo na cesto, da bi sodelovalo pri tem epohalnem sprejemu velikega tujca. Še bolniki niso izostali; tudi te so prinesli iz stanovanj, da bi videli to redko slovesnost; celo iz bolnic so prinesli vse bolnike na nosilnicah; in tudi njim je njih bolezen kar odlegla: laže jim je bilo, ko so pomislili na srečo svoje mile domovine; tudi otroci na prsih, ki so jih prinesli v sprevod, niso jokali, temveč so upirali svoje očke v velikega tujca, kakor bi čutili, da je ta sreča namenjena njim.

Preden so prišli do hiše ministrskega predsednika, se je zvečerilo. Tujca so bolj nesli, kakor pa odvedli v hišo. Vanjo so odšli vsi ministri in dostojanstveniki, množica pa je ostala in radovedno bolščala v okna ali pa preprosto zijala v hišo.

Drugi dan so začele prihajati deputacije iz naroda pozdravljat velikega tujca in že ob zori je počasi priropotal visoko naložen voz različnih odlikovanj za vrlega tujca pred hišo ministrskega predsednika.

Tujec je bil, kot se razume, takoj izbran za častnega predsednika ministrstev, za častnega predsednika mestne občine, Akademije znanosti in vseh mogočih dobrodelnih družb in društev v Stradiji, a teh je nešteto, pa celo društva za ustanavljanje društev. Vsa mesta so ga izbrala za svojega častnega meščana, vsi cehi so ga priznali za svojega dobrotnika in neki armadni polk si je njemu na čast nadel ime »Železni Horijev polk«.

Vsi listi so ga pozdravili z dolgimi članki, mnogi so prinesli njegovo sliko. Mnogo uradnikov je v počastitev tega dne napredovalo, veliko redarjev je prejelo odlikovanja in napredovanja, odprto je bilo veliko novih uradov m veliko novih uradnikov imenovanih.

Dva dni je že, kar traja burna veselje po vsem mestu. Godba igra, zvonovi zvone, možnarji pokajo, pesmi arijo, pijača se razliva.

Tretji dan so morali ministri, čeprav so bili skrokani od teh veselic, žrtvovati celo počitek svojih teles za blagor dežele in ljudstva ter so se zbrali k plenarnemu zasedanju, da bi dokončali s Horijem pogajanja o posojilu ter podpisali to epohalno pogodbo.

Najprej so kakor zaradi uvoda začeli privatni pomenek. (V vseobčem veselju sem pozabil povedati, da je bil kovčeg hranjen pod močno stražo.)

»Želite nemara dalj časa ostati tu?« ga je vprašal ministrski predsednik.

»Dokler pač ne opravim svoje zadeve in to bo trajalo precèj časa!«

Ministre je osupnila beseda precèj časa.

»Mislite, da bo trajalo precèj časa?«

»Na vsak način. Taka je zadeva.«

»Nam so znani vaši pogoji in naši vam, zato menim, da ne bo nikakih ovir!« je rekel finančni minister.

»Ovir?« je dejal tujec preplašeno.

»Saj, mislim, da jih ne bo!«

»Tudi jaz tako upam!«

»Torej lahko takoj podpišemo pogodbo!« je rekel ministrski predsednik.

»Pogodbo?«

»Da!«

»Pogodba je podpisana; in jaz se bom kar jutri odpravil na pot; predvsem pa vam moram izraziti svojo hvaležnost za zdaj in za vedno za tak izreden sprejem. Da vam odkrito povem, ves sem iz sebe, še zdaj se ne morem popolnoma zavedeti, kaj vse se godi z menoj. Res je, da sem zdaj prvič v tej deželi, a še v sanjah mi ni moglo priti na misel, da bi me bili kje kot neznanca tako sprejeli. Zdi se mi še, da sanjam.«

»Tak ste jo podpisali — pogodbo?« so soglasno zavpili vsi navdušeni.

»Glejte jo!« je dejal tujec in potegnil iz žepa polo papirja, na kateri je bila pogodba in jo pričel brati v svojem jeziku. Pogodba je bila sklenjena med njim in nekim trgovcem s slivami iz notranjosti Stradije, kjer se ta obvezuje, da mu bo do tega in tega dne dobavil tako in tako količino sliv za kuhanje marmelade…

Kaj se je moglo, v civilizirani in pametni deželi ukreniti drugega, kakor da tujca, ki je podpisal tako bedasto pogodbo, izženo iz Stradije, skrivaj, tri dni na to pa da vladni listi prineso naslednjo vest:

»Vlada si energično prizadeva, da bi izposlovala novo posojilo in vsa pričakovanja kažejo, da bomo že do konca tega mesca prejeli prvi obrok denarja.«

Ljudje so malo povpraševali po Horiju, nazadnje pa prenehali, in nato je šlo spet vse po starem.

–

Ko sem jel globlje premišljevati o tem zadnjem dogodku, mi je začela nenavadno ugajati vseobča harmonija v Stradiji. Ne le, da so ministri simpatični in vrli ljudje, opazil sem tudi, da je cerkveni poglavar sam takisto kaj umen in duhovit človek. Kdo bi se mogel v prikladnem trenutku, v naravnost usodnem trenutku, ko se odloča o usodi dežele, domisliti, da bo začel prepevati pobožne pesmi nad kovčkom marmeladarja in da bo s tem z vso težo podprl trudoljubno vlado v njenih velikih podvzetjih? Táko složno delo mora spremljati sreča.

In pri priči sem se odločil, da o prvi priliki obiščem modrega očeta, cerkvenega poglavarja, ter da se pobliže seznanim s tem velikim Stradijcem.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)