Mrtvo morje (3/5)

(prejšnja stran)

Jaz sem zelo mnogo potoval po svetu. Nekateri verjamejo to, drugi pa ne verjamejo in mislijo, da sem si vse to samo izmislil, čudno! Sicer pa, kakor je nekdo rekel, vsa zadeva se me prav nič ne tiče. Poglavitno je, da sem sam prepričan, da sem zelo mnogo potoval.

Potujoč po svetu, vidi človek marsikaj takega, o čemer se mu še v snu ni sanjalo, nikar šele, da bi si mogel kaj takega misliti v budnem stanju. Bral sem v nekem angleškem listu, kako je ves angleški tisk najostreje napadel nekega pregrešnega Angleža, ki je napisal nekak potopis po Srbiji. Bral sem tudi tisti potopis, pa se mi je videl še dosti točen, vendar pa mu ni nihče izmed Angležev verjel, niti da sploh obstoji kaka dežela Srbija, nikar šele tega, kar je bil napisal o tej deželi. Imenovali so ga zanesenjaka, pa celo norca. Tako, glejte, naši kritiki lahko vidijo, da se da videti na svetu vse mogoče, ne pa da venomer vpijejo: to ni resnično, ne ustreza naravnim dejstvom; te osebe so take, kakor da so z lune padle (pri tem pa ne vidijo, da hodi mimo njih in sredi nas vsak dan tako mnogo individujev, ki so še veliko hujši kakor pa da so z lune padli). Meni je vsa ta njihova stereotipna rdeča nit, ki se vleče, kaj vem, skozi njih delo včasih kar brez konca in kraja, jela že do grla presedati.

Glejte torej, tako sem potujoč tudi jaz naletel na neko čudovito družbo, pravzaprav neko mesto, neko državico, kali.

Prvo, kamor me je zaneslo v tej deželi (imenujmo jo kratkomalo tako), je bilo neko politično zborovanje.

»Kako lepo, bogme; imenitno, da je ravno mene zaneslo v to čudo!« sem pomislil pri sebi in bilo mi je malo neprijetno, ker sem se v Srbiji že odvadil političnih shodov in sodelovanja v javnih zadevah. Tam se je vse nekako zgrupiralo in pomirilo drugo z drugim, tako da ga človek nima, s komer bi si pošteno skočil v lase.

Presenetilo me je. Zborovanje je vodil predstavnik oblasti v tistem kraju dežele, menda ga imenujejo okrožnega načelnika, in sam je bil tudi sklicatelj tega shoda.

Mnogi državljani gledajo zaspana, kar zabuhli od spanja, nekateri pa stojé dremljejo s polodprtimi usti, z zaprtimi očmi in glave jim kinkajo levo in desno, gor in dol; včasih zacincata glavi dveh državljanov malo močneje, trčita druga ob drugo, zdrzneta se, oba politika pogledata s topim pogledom drug drugega, se prav nič ne začudita in oči se jima spet zatisnejo, glave pa vneto kinkajo dalje. Mnogi so kar polegli in zaspali, in tako smrčanje se razlega, da je milina slišati. Mnogi pa so resda budni, a si manejo oči in glasno in sladko, zdehajo ter tako zaradi lepše harmonije nekako pomagajo tistim, ki smrče v zboru. Ozrl sem se, ko so začeli z vseh strani prinašati biriči državljane na hrbtih. Vsak si je oprtil po enega na grbo in ga prinesel na shod. Nekateri so bili mirni, molče in ravnodušno so gledali okrog sebe, nekateri so zaspali, nekoliko pa se jih je zvijalo in se hotelo iztrgati. Nekatere preuporne so pritirali uklenjene.

»Kakšno zborovanje pa je to?« sem vprašal nekoga.

»Vrag si ga vedi!« je odgovoril ta brezbrižno.

»Menda ni opozicija?«

»Opozicija!« je odgovoril spet oni, ne da bi bil pogledal, kdo ga je vprašal.

»Pa kaj oblast sama sklicuje opozicionalno zborovanje in še siloma vodi ljudi nanj?« sem vprašal.

»Oblast!«

»In kar zoper sebe?«

»Jasno!« je odgovoril ta zdolgočaseno kakor v nekem neumevanju.

»Mogoče pa je to zborovanje zoper ljudstvo?« sem vprašal.

»Mogoče!« je odgovoril ta spet na isti način.

»In kaj mislite vi?« sem vprašal.

Ta pa me je pogledal topo, brezizrazno, skomizgnil z rameni in razširili roke, kakor bi hotel reči: »Kaj meni mar!«

Obrnil sem se od njega in hotel pristopiti k drugemu, pa me je njegovo docela neizrazno lice odvrnilo od tega brezumnega in brezuspešnega poskusa.

Naenkrat sem zaslišal neki razkačen glas:

»Kaj pa se to pravi? Živ krst noče v opozicijo. Tega ni mogoče več prenašati. Vse sami pristaši vlade in oblasti, vse pokorno, vse mirno in to gre iz dneva v dan, da se je človeku ze tudi ta pokorščina priskutila.«

»To je pa res čudovit in omikan narod!« sem pomislil pri sebi in obšla me je nevoščljivost na to idealno deželico. Tu najbrže še moja rajnka strina ne bi huknila, niti prerokovala kakšne nevarnosti. Ljudje so olikani in pokorni, še veliko bolj mirni, kakor je zahteval od nas otrok oni naš dobri, stari učitelj, ker sta njihov mir in njihovo lepo vedenje že samo miroljubno policijo začela dolgočasiti in se ji zdeti puščobna.

»Ce boste še naprej tako nadaljevali,« je vpil načelnik ostro, razkačeno, »potem znamo pokazati tudi drugo stran medalje. To se lahko precej zgodi in se, ako ne veste, godi tudi drugod. Za vodjo skrajne in ostre opozicije proti današnjemu režimu se imenuje ta in ta z letno plačo petnajst tisoč dinarjev. Za člane glavnega odbora opozicionalne stranke se imenujejo ta in ta, ta in ta, ta in ta, na delo torej! Nato še za opozicionalce v tem in tem okrožju: ta in ta, ta in ta, pa mirna Bosna. Tako ne gre več. Vlada je tudi že našla pot in način, da bo začela izdajati list proti sebi. V ta namen je začela že pogajanja in je našla dobre, zanesljive in zveste ljudi.«

Državljani, oziroma opozicionalci gledajo z zaspanimi očmi v načelnika in nobenih sprememb jim ni videti na obrazih. To jih ni niti presenetilo, niti razburilo, niti razveselilo — popolnoma nič, kakor da ni načelnik niti ust odprl.

»Vi ste torej zdaj opozicija!« je dejal načelnik.

Ljudje gledajo vanj in mirno, ravnodušno molče.

Vzel je seznam navzočih, oziroma siloma na zborovanje pritiranih ljudi in začel klicati.

»Vsi so tu!« je rekel zadovoljno, ko jih je poklical.

Načelnik se je zavalil v naslanjač in si od zadovoljstva pomel roke:

»No, dobrooo!« je spregovoril z nasmehom na obrazu. »Zdaj pa pričnimo v imenu božjem!… Kot vladnim nasprotnikom je vaša naloga, najostreje napadati vlado in obsojati njeno politično delo in smer njene zunanje in notranje politike.«

Ljudje so se začeli pomalem osveščati, dokler se ni vzpel nekdo na prste, dvignil roko in zacvilil s tankim glaskom:

»Prosim, gospod, jaz vem za neko zgodbo o opozicionalcu.«

»No, daj, povej jo!«

Državljan se je malo odkašljal, zmignil z rameni in pričel pripovedovati s takim tonom, da se je slišalo kakor bi čivkal, prav tako kakor smo odgovarjali mi v ljudski šoli in lajnali tiste poučne zgodbice:

»Bila sta nekoč dva državljana: enemu je bilo ime Milan, drugemu pa Ilija. Milan je bil priden in ubogljiv državljan, Ilija pa poreden in malopriden. Milan je v vsem lepo ubogal svojo dobro vlado, Ilija pa je bil neubogljiv in ni poslušal svoje dobre vlade, marveč je glasoval proti vladnim kandidatom. In dobra vlada je poklicala predse Milana in Ilijo ter jima rekla:

,Dobro, Milan, ti si priden in ubogljiv državljan: ná zato kupček denarja, a poleg svoje službe dobiš še eno z višjo plačo.’ To rekši je stisnila Milanu polno mošnjo denarja v roke. Milan je poljubil dobri vladi roko in veselo odšel domov.

Nato se je obrnila k Iliji in rekla:

,Ti, Ilija, pa si malopriden in neubogljiv državljan, zato pojdeš v luknjo in vzela ti bom plačo, ki jo dobivaš in jo bom dala rajši pridnim in poštenim.’

Prišli so žandarji in so pri priči zgrabili nerodnega in nubogljivega Ilijo, da je moral hudo trpeti in da je razžalostil vso svojo družino.

Tako se godi vsakomur, kdor ne uboga svojih predstojnikov in svoje vlade.«

»Jako dobro!« je rekel načelnik.

»Prosim, gospod, jaz pa vem, kaj nas uči ta zgodba!« se je oglasil neki drugi državljan.

»Dobro, povej nam!«

»Iz te zgodbice vidimo, kako mora biti človek zvest in kako mora ubogati svojo vlado, da bo lahko srečno živel s svojo družino. Pridni in ubogljivi državljani ne ravnajo tako kakor Ilija, zato jih ima vsaka vlada rada!« je spregovoril opozicionalec.

»Dobro, in kaj je dolžnost pridnega in ubogljivega državljana?«

»Dolžnost pridnega in rodoljubnega državljana je vstati zjutraj s postelje.«

»Zelo lepo, to je prva dolžnost. Ima še kakšne?«

»Ima jih.«

»Katere?«

»Državljan se obleče, umije in pozajtrkuje «

»In nato?«

»Nato mirno odide z doma in odide naravnost na svoje delo, če pa nima dela, odide v krčmo, da počaka, ko bo čas za obed. Točno opoldne pride spet mirno domov in pokosi. Po kosilu popije kavo, si osnaži zobe in leze spat. Ko se dobro prespi, se državljan umije in odide na sprehod, nato pa v gostilno in ko pride čas za večerjo, odide naravnost domov in povečerja, po večerji pa leže v posteljo in zaspi.«

Še mnogi drugi opozicionalci so povedali kakšno modro, poučno zgodbico in razložili, kaj nas uči ta povest. Nato so prešli opozicionalci na svoja prepričanja in principe.

Nekdo je predlagal, naj se zborovanje konča in naj vsi skupaj odidejo v gostilno na kozarček vinčka.

Tu je prišlo do deljenih mnenj in razvnela se je burna debata. Nihče ni več dremal. Prišlo je do glasovanja v načelu. Po končanem glasovanju je načelnik razglasil, da je predlog v načelu sprejet, da odidejo v krčmo, in potem je prišla na vrsto razprava o podrobnostih: kaj bodo pili tam?

Nekateri so hoteli vino s sodo.

»Mi ne maramo tega,« so zavpili drugi, »rajši imamo pivo!«

»Jaz iz principa ne pijem piva!« je dejal nekdo iz prve skupine.

»Jaz pa načelno ne maram vina.«

In tako je vstalo mnogo principov in prepričanj in razvnela se je burna debata.

Nekateri so omenili kavo (ti so ostali v žalostni manjšim) in nekdo izmed njih je potegnil uro iz žepa, pogledal in dejal:

»Tri in pet minut! Tudi jaz ne morem piti zdaj kave. Jaz načelno pijem kavo samo do treh popoldne, pozneje pa za vse na svetu ne.«

Po mnogih govorih, ki so trajali vse popoldne, je prišlo do glasovanja.

Načelnik se je kot vrl predstavnik oblasti držal objektivno in pravično. Z ničemer ni hotel vplivati na svobodne volitve. Vsakemu državljanu je dovolil, da je po mirni, parlamentarni poti oddal svoj glas za svoje prepričanje. Sicer pa je vsakemu zajamčena ta pravica po zakonu in kaj bi jo jim potem kratil?

Glasovanje je poteklo v najlepšem redu.

Po končanem glasovanju je načelnik vstal s tehtnim, resnim obrazom kakor se spodobi za predsednika političnega zborovanja in je s še tehtnejšim glasom razglasil rezultat glasovanja.

»Razglašam, da je z velikansko večino zmagala skupina, ki je za vino s sodo, nato pride nekaj manj številna frakcija za čisto vino, nato frakcija za pivo. Za kavo so glasovali trije (dva za sladko, eden pa za grenko) in naposled en glas ti mlečno kavo.«

Ta je tudi sicer — pozabil sem pripomnit —, začel govor proti vladi, a mu je množica s hrupom udulila ta otroški izpad. Nato pa je malo kasneje pričel govoriti, da nasprotuje tudi takemu shodu in da to sploh ni shod opozicije, marveč da je prillo vladi na misel malo pošaliti se, vendar pa so mu tudi zdaj drugi z vikom in krikom preprečili, da bi govoril.

Po tem razglasu je načelnik malo pomolčal, nato pa dodal:

»Kar se mene tiče, bom pil pivo, ker moj gospod minister nikdar ne pije vina s sodo.«

Ob teh besedah je pričela opozicija iznenada omahovati in kar vsi so se izrazili, da so za pivo (razen tistega, ki je glasoval za mlečno kavo).

»Nikakor ne želim vplivati na vašo svobodo,« je spregovoril načelnik, »in zahtevam od vas, da ostanete pri svojem prepričanju.«

Bog varuj! Živ krst ne mara slišati za prepričanje in pričeli so dokazovati, da se je to glasovanje slučajno tako končalo in da se jim samim čudno zdi, kako se je moglo to zgoditi, ko vendar v bistvu nihče ni mislil tako.

In tako se je vse to lepo zaključilo in so po dolgotrajnem in napornem političnem delu odšli v gostilno.

Pili so, peli, govorili napitnice in zdravice vladi in narodu in se ob neki nočni uri mirno in lepo tiho razšli po svojih domovih.

(naslednja stran)