Tag Archive | gospodarstvo

Stradija (12/12)

(prejšnja stran)

Sirota nova vlada je morala takoj pričeti misliti, toda tega rokodelstva ministri v Stradiji niso bili vajeni. Da odkrito povemo, so se nekaj dni junaško, ponosno držali; dokler je bila le še kaka para v državni blagajni, so veselih in vedrih obrazov sprejemali čez dan procesije deputacij iz ljudstva in govorančili presunljive govore o srečni prihodnosti mile in izmučene Stradije; ko pa je padla noč, so prirejali sijajne in drage gostije kjer se je pilo, pelo in kjer so imeli rodoljubne zdravice. — Ko pa je zazijala državna blagajna vsa prazna, so začeli gospodje ministri resno premišljevati in se pomenkovati, kaj bi ukrenili v tako obupnem stanju. Saj za uradnike je lahko: ti so že tako vajeni, da po nekaj mesecev ne prejemajo plač; upokojenci so stari ljudje, dosti so se naživeli; vojaki, to se samo po sebi razume, se morajo privaditi na trpljenje in nadloge; nič hudega torej, da tudi lakoto junaško trpe; dobaviteljem, podjetnikom in vsakemu drugemu dobremu državljanu srečne Stradije se lahko reče, da plačilo njihovih računov ni bilo vneseno v letošnji državni proračun. Ni pa lahko za ministre, ker ti morajo samoumevno plačevati, da se o njih dobro govori in piše. Ni lahko še za cele kupe drugih važnih stvari, ker je dovolj stvari, ki imajo prednost pred Stradijo.

Navalile so skrbi nanje in prišli so na misel, da je treba okrepiti gospodarstvo. Zaradi tega so se odločili, da zadolže deželo z večjim dolgom; ker pa je treba za sklepanje tega posojila potrošiti čedne vsote denarja za skupščinske seje, za ministrska potovanja v tuje dežele, so ministri sklenili, da zbero v ta namen vse depozite iz državnih blagajn, kjer je deponiran denar zasebnih oseb, da bi tako pomogli deželi, ki stoka v nadlogah.

V vsej deželi je nastala zmešnjava: v nekaterih listih govore o ministrski krizi, v drugih, kako je vlada že ugodno končala pogajanja za posojilo, v tretjih eno kakor drugo, vladni listi pa pišejo, da dežela ni bila še nikdar v večjem blagostanju.

Čedalje bolj in bolj so pričeli govoriti o tem rešilnem posojilu; časniki so čedalje bolj polnili svoje stolpce z razpravljanjem o tem vprašanju. Vzbudilo se je močno zanimanje na vse strani in prišlo je že malone do tega, da so prenehali skoraj vsi posli. Tako trgovci kakor dobavitelji, pa uradniki in upokojenci in duhovniki, vse čaka v nekem mrzličnem, napetem pričakovanju. Na vseh straneh, na vsakem kraju, povsod govore, vprašujejo, ugibajo samo o tem.

Ministri tekajo zdaj v to, zdaj v drugo tujo deželo, zdaj ta, zdaj drugi, zdaj po dva, trije skupaj. Skupščina zaseda, tudi tam debatirajo, sklepajo in nazadnje odobre, da se sklene posojilo za vsako ceno in da odidejo vsak na svoj dom, obupna radovednost v javnem mnenju pa je vse večja in večja.

Srečata se po dva in dva na ulici in že pričneta namesto pozdrava:

»Kaj je s posojilom?«

»Ne vem!«

»Ga sklepajo?«

»Gotovo!«

Ministri so jeli čedalje pogosteje obiskovati tuje dežele in se vračati.

»Je prišel minister?« vpraša nekdo.

»Tudi jaz sem slišal.«

»Kaj je napravljeno?«

»Menda je ugodno!«

Kar so naposled objavili vladni listi (vlada ima zmerom po nekaj listov, pravzaprav ima vsak minister svoj list — enega ali dva), da je vlada končala pogajanja z neko tujo skupino in da so rezultati zelo ugodni.

»Z zanesljivostjo lahko potrdimo, da bo čez kakšen dan pogodba podpisana in da pride denar v deželo.«

Ljudje so se malo pomirili, vladni listi pa so sporočili, da bo čez dva-tri dni prišel v Stradijo opolnomočenec bančne skupine g. Horije in da bo tu podpisal pogodbo.

Zdaj šele se je dvignil ustni in pismeni trušč in hrušč. Spraševanje, pričakovanje, nepotrebna, nervozna radovednost in velikansko upanje v tega neznanega tujca, ki so ga pričakovali, da bo rešil deželo, so dosegli svoj vrhunec.

O čem drugem kakor o tem Horiju sploh niso ne govorili ne mislili več. Raznesel se je glas, da je že prispel in se nastanil v tem in tem hotelu in že navali množica radovednih ljudi, moških in ženskih, mladih in starih proti hotelu — navali tako jadrno in besno, da starejše in slabotnejše kar poteptajo in zmečkajo.

Prikaže se na cesti kak tuj človek, potnik, in že reče kdo drugemu:

»Poglej no, neki tujec!« in pomembno pogleda tovariša, z obrazom in pogledom, kakor bi vprašal: »Če ni to Horije?«

»Če ni to on?« vpraša oni drugi.

»Tudi jaz bi mislil!«

Z vseh strani si ogledajo tujca in odločijo, da je prav ta tisti. Nato razneso po mestu vest, da so videli Horija in ta novica se tako bliskovito raznese in prodre v vse družbene sloje, da že čez eno, dve uri vse, mesto zanesljivo trdi, da je on tu, da so ga ljudje osebno videli in govorili z njim. Spravili so vso policijo na noge, vznemirili so se ministri, da begajo na vse strani, da bi se sesli z njim in mu izkazali svoje spoštovanje.

Ni ga.

Naslednji dan sporoče listi, da včerajšnja vest o Horijevem prihodu ni bila resnična.

Do kod je privedlo to, se vidi iz tegale dogodka.

Nekega dne sem šel na postajališče, kjer pristaja neka tuja ladja.

Ladja je prispela in potniki so pričeli izstopati. Zapletel sem se v pomenek z nekim znancem, kar je množica ljudi pritisnila k ladji s tako silo, da me je nekdo, ki se je zaletel vame, skoraj na tla podrl.

»Kaj pa je?«

»Kdo je?« so pričeli mnogi spraševati drug drugega.

»On!« so odgovorili.

»Horije?«

»Da, prišel je!«

»Kje je, kam hoče?« zavre v množici in nastalo je prerivanje, pritiskanje, vzpenjanja, drenjanje, prepir; vsakdo hoče čim bliže.

V resnici sem zagledal nekega tujca, ki je prosil in moledoval, naj ga v božjem imenu puste, ker ima nujne opravke. Človek je komaj mogel govoriti, kar stokal je, stisnjen in zagozden v radovedni množici.

Policija je pri priči razumela svojo dolžnost. Oddirjala je obveščat o njegovem prihodu ministrskega predsednika, ostale vladne člane, občinskega predsednika, cerkvenega poglavarja in druge deželne dostojanstvenike.

In čez malo časa so se v trumi zaslišali glasovi:

»Ministri! Ministri!«

In res so se prikazali ministri z vsemi dostojanstveniki stradijske dežele. Vsi v prazničnih oblekah, z vsemi lentami in vrstami redov (a redno ne nosijo vseh, marveč samo po nekaj). Množica se je razdelila na dve strani in tako je ostal tujec sam v sredini na eni strani, na drugi strani pa so se prikazali ministri, ki so mu stopali naproti.

Ministri so se v spodobni razdalji ustavili in se do tal priklonili. Isto je storila množica. On je bil videti nekam zmeden, preplašen, hkrati pa na vso moč začuden, a se ni genil z mesta, stal je nepremično kakor kip. Ministrski predsednik je stopil še za korak naprej in pričel:

»Odlični naš gost, vaš prihod v našo deželo bo zabeležila zgodovina z zlatimi črkami, ker pomeni ta znameniti prihod epoho v našem državnem življenju; vaš prihod prinaša srečno prihodnost naši mili Stradiji. V imenu vse vlade, v imenu vsega naroda vas pozdravljam kot našega rešitelja in kličem: živeli!«

»Živeli! Živeli!« se je pretrgal zrak od klica iz tisoč grl.

Nato je začel cerkveni poglavar prepevati nabožne pesmi in s cerkva glavnega mesta stradijske dežele so zagrmeli zvonovi.

Ko je bil končan ta del uradnega sprejema, so ministri z ljubeznivim nasmehom na ustih ponižno pristopili k tujcu, si povrsti segli z njim v roko, ostali pa so odstopili in obstali gologlavi s sklonjenimi glavami, ministrski predsednik je z nekim strahom in spoštovanjem vzel njegov kovčeg v roke, a finančni minister s svoje strani palico imenitnega človeka. Nosila sta te stvari kakor svetinje. Kajpada je bil kovčeg res svetinja, saj je bila v njem gotovo usodna pogodba; prav v tem kovčku je ležala, nič manj in nič več, kakor prihodnost, srečna prihodnost cele dežele. Zato je bil torej ministrski predsednik, vedoč, kaj nosi v svojih rokah, videti slovesen, ves spremenjen, ponosen, ker nosi v svojih rokah prihodnost stradijske dežele. Cerkveni poglavar je kot človek, ki ga je obdaril bog z velikim duhom in umom, nemudoma tudi sam spoznal važnost tega kovčka in je z drugimi višjimi duhovniki obstopil ministrskega predsednika ter začel prepevati svete pesmi.

Sprevod je krenil. On in finančni minister spredaj, za njima pa kovčeg v naročju ministrskega predsednika, obkroženega z višjimi duhovni in z razoglavim ljudstvom. Stopali so počasi, slovesno, z nogo pred nogo, prepevali svete pesmi, zvonovi pa so zvonili in možnarji pokali. In tako so šli počasi po glavni ulici proti hiši ministrskega predsednika. In hiše in kavarne in cerkve in pisarne, — vse se je izpraznilo, vse živo je privrelo na cesto, da bi sodelovalo pri tem epohalnem sprejemu velikega tujca. Še bolniki niso izostali; tudi te so prinesli iz stanovanj, da bi videli to redko slovesnost; celo iz bolnic so prinesli vse bolnike na nosilnicah; in tudi njim je njih bolezen kar odlegla: laže jim je bilo, ko so pomislili na srečo svoje mile domovine; tudi otroci na prsih, ki so jih prinesli v sprevod, niso jokali, temveč so upirali svoje očke v velikega tujca, kakor bi čutili, da je ta sreča namenjena njim.

Preden so prišli do hiše ministrskega predsednika, se je zvečerilo. Tujca so bolj nesli, kakor pa odvedli v hišo. Vanjo so odšli vsi ministri in dostojanstveniki, množica pa je ostala in radovedno bolščala v okna ali pa preprosto zijala v hišo.

Drugi dan so začele prihajati deputacije iz naroda pozdravljat velikega tujca in že ob zori je počasi priropotal visoko naložen voz različnih odlikovanj za vrlega tujca pred hišo ministrskega predsednika.

Tujec je bil, kot se razume, takoj izbran za častnega predsednika ministrstev, za častnega predsednika mestne občine, Akademije znanosti in vseh mogočih dobrodelnih družb in društev v Stradiji, a teh je nešteto, pa celo društva za ustanavljanje društev. Vsa mesta so ga izbrala za svojega častnega meščana, vsi cehi so ga priznali za svojega dobrotnika in neki armadni polk si je njemu na čast nadel ime »Železni Horijev polk«.

Vsi listi so ga pozdravili z dolgimi članki, mnogi so prinesli njegovo sliko. Mnogo uradnikov je v počastitev tega dne napredovalo, veliko redarjev je prejelo odlikovanja in napredovanja, odprto je bilo veliko novih uradov m veliko novih uradnikov imenovanih.

Dva dni je že, kar traja burna veselje po vsem mestu. Godba igra, zvonovi zvone, možnarji pokajo, pesmi arijo, pijača se razliva.

Tretji dan so morali ministri, čeprav so bili skrokani od teh veselic, žrtvovati celo počitek svojih teles za blagor dežele in ljudstva ter so se zbrali k plenarnemu zasedanju, da bi dokončali s Horijem pogajanja o posojilu ter podpisali to epohalno pogodbo.

Najprej so kakor zaradi uvoda začeli privatni pomenek. (V vseobčem veselju sem pozabil povedati, da je bil kovčeg hranjen pod močno stražo.)

»Želite nemara dalj časa ostati tu?« ga je vprašal ministrski predsednik.

»Dokler pač ne opravim svoje zadeve in to bo trajalo precèj časa!«

Ministre je osupnila beseda precèj časa.

»Mislite, da bo trajalo precèj časa?«

»Na vsak način. Taka je zadeva.«

»Nam so znani vaši pogoji in naši vam, zato menim, da ne bo nikakih ovir!« je rekel finančni minister.

»Ovir?« je dejal tujec preplašeno.

»Saj, mislim, da jih ne bo!«

»Tudi jaz tako upam!«

»Torej lahko takoj podpišemo pogodbo!« je rekel ministrski predsednik.

»Pogodbo?«

»Da!«

»Pogodba je podpisana; in jaz se bom kar jutri odpravil na pot; predvsem pa vam moram izraziti svojo hvaležnost za zdaj in za vedno za tak izreden sprejem. Da vam odkrito povem, ves sem iz sebe, še zdaj se ne morem popolnoma zavedeti, kaj vse se godi z menoj. Res je, da sem zdaj prvič v tej deželi, a še v sanjah mi ni moglo priti na misel, da bi me bili kje kot neznanca tako sprejeli. Zdi se mi še, da sanjam.«

»Tak ste jo podpisali — pogodbo?« so soglasno zavpili vsi navdušeni.

»Glejte jo!« je dejal tujec in potegnil iz žepa polo papirja, na kateri je bila pogodba in jo pričel brati v svojem jeziku. Pogodba je bila sklenjena med njim in nekim trgovcem s slivami iz notranjosti Stradije, kjer se ta obvezuje, da mu bo do tega in tega dne dobavil tako in tako količino sliv za kuhanje marmelade…

Kaj se je moglo, v civilizirani in pametni deželi ukreniti drugega, kakor da tujca, ki je podpisal tako bedasto pogodbo, izženo iz Stradije, skrivaj, tri dni na to pa da vladni listi prineso naslednjo vest:

»Vlada si energično prizadeva, da bi izposlovala novo posojilo in vsa pričakovanja kažejo, da bomo že do konca tega mesca prejeli prvi obrok denarja.«

Ljudje so malo povpraševali po Horiju, nazadnje pa prenehali, in nato je šlo spet vse po starem.

Ko sem jel globlje premišljevati o tem zadnjem dogodku, mi je začela nenavadno ugajati vseobča harmonija v Stradiji. Ne le, da so ministri simpatični in vrli ljudje, opazil sem tudi, da je cerkveni poglavar sam takisto kaj umen in duhovit človek. Kdo bi se mogel v prikladnem trenutku, v naravnost usodnem trenutku, ko se odloča o usodi dežele, domisliti, da bo začel prepevati pobožne pesmi nad kovčkom marmeladarja in da bo s tem z vso težo podprl trudoljubno vlado v njenih velikih podvzetjih? Táko složno delo mora spremljati sreča.

In pri priči sem se odločil, da o prvi priliki obiščem modrega očeta, cerkvenega poglavarja, ter da se pobliže seznanim s tem velikim Stradijcem.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Stradija (5/12)

(prejšnja stran)

Na cesti me preseneti nepregledna množica ljudstva, ki valovi v gručah z vseh strani in se zbira pred neko veliko hišo. Vsaka teh velikih gruč nosi svojo, zastavo, na kateri je zapisano ime kraja, iz katerega je ljudstvo te skupine, pod tem pa besede: »Za Stradijo žrtvujemo vse«, ali pa: »Stradija nam je dražja kakor svinje!«

Cesta je dobila posebno slovesno zunanjost, po hišah vise bele zastave z narodnim grbom v sredini, vse trgovine so zaprte in ves promet ustavljen.

»Kaj pa je to?« vprašam radovedno nekega gospoda na ulici.

»Slovesnost. Niste vedeli?«

»Nisem.«

»Saj pišejo v listih že tri dni o tem. Naš veliki državnik in diplomat, ki ima velike in silne zasluge za domovino, pa tudi odločilen vpliv na zunanjo in notranjo politiko naše dežele, je imel hud nahod, ki pa je bil z milostjo božjo in z iskrenim prizadevanjem zdravnikov specialistov srečno ozdravljen, in zdaj velikega in modrega državnika ne bo več motila bolezen, da ne bi posvetil vse svoje skrbi in vsega svojega prizadevanja v blagor in srečo te izmučene dežele in jo povedel v še boljšo prihodnost.«

Ljudstvo se je zbralo pred hišo velikega državnika v takšni množici, da od samih moških, žensk in otrok še v najhujši plohi niti kaplja ne bi mogla pasti na tla. Ljudje so stali razoglavi in v vsaki skupini je bil kateri, ki mu je molel iz žepa list z napisanim rodoljubnim govorom.

In na balkonu svoje hiše se je prikazal sivolasi državnik in gromoglasni živio je pretrgal ozračje in odjeknil po vsem mestu. Na vseh hišah naokoli so zažvenketala okna in na njih se je prikazalo mnogo glav. Ograje okrog hiš, strehe, vse je bilo polno radovednega ljudstva in celó iz strešnih lin so gledale vsaj po dve-tri glave.

Prenehali so vzkliki, nastala je smrtna tišina, medtem ko je iz množice trepetaje začivkal tenak glasek:

»Modri naš državnik!…«

»Živel! živel! živel!« so prevpili govornika burni in silni vzkliki, ko pa se je rodoljubna množica pomirila, je govornik nadaljeval:

»Ljudstvo mojega kraja se topi v solzah in se klečé zahvaljuje premilostnemu Stvarniku, ki je s svojo milostjo odvrnil veliko nesrečo od našega naroda in vrnil spet zdravje tebi, blagi naš državnik, da bi nam se dolgo živel v srečo našega naroda in v ponos nase dežele!« je zaključil govornik in tisoče grl je vzkliknilo:

»Živel!«

Modri državnik se je zahvalil govorniku za iskrene čestitke in opomnil, da bodo tudi v prihodnje vse njegove misli in vsa njegova čustva usmerjena v to, da bi se okrepila kultura, gospodarstvo in blaginja naše mile domovine.

Kajpak da so se po tem njegovem govoru ponovili nešteti: »Živel!«

Tako se je zvrstilo kakih deset govornikov iz raznih krajev domovine in po vsakem govoru je stari državnik odgovoril z rodoljubnim in jedrnatim govorom. Seveda je bilo vse to prepleteno s tistim navdušenim, gromoglasnim: »Živel!«

Dolgo je trajalo, da so se končali vsi ti obredi, ko pa je bilo končano, je po vseh ulicah zaigrala godba, ljudje pa so se sprehajali sem in tja ter s tem povečavali slovesnost.

Zvečer je bila iluminacija in ob plamenečih baklah, ki jih je nosila rodoljubna množica ljudstva, je godba spet trgala ozračje na ulicah tega srečnega mesta; visoko gori v temnem zraku pa so pokale rakete in zasijalo je ime velikega državnika, ki je bilo spleteno iz samih drobnih zvezdic, kakor se je zdelo.

Po vsem tem pa je pala globoka, tiha noč in rodoljubni meščani prekrasne dežele Stradije je so po izvršitvi svoje vzvišene državljanske dolžnosti utrujeni zaspali v sladkem snu, sanjajoč o srečni prihodnosti in veličini svoje mile domovine.

Razklan po teh čudnih vtisih nisem mogel vso noč zaspati in šele pred zoro me je oblečenega, z glavo naslonjeno na mizo, premagalo spanje; a kakor da mi je neki strašen, demoničen glas z zlobnim krohotom udarjal na uho:

»To je tvoja domovina!… Ha, ha, ha, ha!…«

Planil sem in prsi so mi zatrepetale od strašne slutnje, v ušesih pa je odmeval tisti zlobni:

»Ha, na, ha, ha!«

Naslednji dan so pisali o tej slovesnosti že vsi deželni časniki, posebno pa vladni list, v katerem je bilo razen tega na kupe telegramov iz vseh krajev Stradije, v katerih so ljudje z neštevilnimi podpisi obžalovali, da niso mogli priti in osebno izkazati svojega veselja nad srečnim okrevanjem velikega državnika.

Razen tega. je postal glavni državnikov zdravnik mahoma slaven človek. V vseh listih si lahko bral, da bodo zavedni meščani tega in tega mesta, tega in tega okraja ali kraja, ceneč zasluge zdravnika Mirona (tako se je pisal), kupili tako in tako dragoceno darilo. V nekem listu je stalo:

»Zvedeli smo, da pripravlja tudi mesto Kradija po zgledu drugih mest dragoceno darilo zdravniku Mironu. To bo majhen srebrn Eskulapov kipec, ki bo držal v rokah prav tak srebrn pisalni pribor, okrog katerega se prepletata dve pozlačeni kači z diamanti namesto oči in držita v ustih sveče. Na Eskulapovih prsih bodo zlato vrezane besede: ,Meščani mesta Kradije zdravniku Mironu v znamenje večne hvaležnosti za zasluge do Domovine’.«

Listi so bili prepolni takih vesti. Vsepovsod po deželi so se pripravljala dragocena darila za zdravnika in z brzojavkami se je izražala hvaležnost temu srečnemu doktorju. Neko mesto je bilo celo tako navdušeno, da je pričelo zidati veličastno vilo, na kateri bo vzidana hudo velika marmorna plošča, na tej plošči pa se bo izrazila hvaležnost ljudstva.

In samo po sebi se razume, da so pri priči izdelali in razmnožili sliko, ki je predstavljala, kako se veliki državnik rokuje in zahvaljuje zdravniku za iskreno prizadevanje. Pod njo pa besedilo:

»Hvala ti, vdani Miron, odvrnil si od mene bolezen, ki mi je branila, da bi se ves posvetil skrbi za srečo svoje drage domovine!«

»Opravil sem samo svojo sveto dolžnost do domovine!«

Vrh njunih glav pa je plaval v oblaku golob in nosil v kljunu trak, na katerem so bile besede:

»Milostljivi Stvarnik odvrača vse zlo od Stradije, ki mu je mila in draga.«

Nad golobom je bil debelo tiskan naslov: »V spomin na dan srečnega okrevanja velikega državnika Simona« (mislim da se je tako pisal, če se dobro spominjam).

Po vseh ulicah in hotelih so nosili dečki te slike in na ves glas vpili:

»Nove slike! Državnik Simon in zdravnik Miron!…«

Ko sem prebral nekaj listov (skoraj v vsakem je bil obširen življenjepis slavnega in rodoljubnega zdravnika), sem se odločil, da pojdem k gospodu ministru za deželno gospodarstvo.

Minister narodnega gospodarstva, starejši, majhen, suhljat možiček, že osivel, z naočniki na nosu, me je sprejel ljubezniveje, kakor bi mogel pričakovati. Posadil me je zraven svoje mize, sam pa je sedel na stol na svoje mesto. Miza je bila do vrha polna nekih starih knjig z orumenelimi listi in oguljenimi platnicami.

»Brez odlašanja se vam bom pohvalil. Ne morete si misliti, kako zadovoljen sem! Kaj, mislite, sem našel?«

»Kak način, s katerim boste izpopolnili gospodarstvo v deželi.«

»O, ne! Kakšno gospodarstvo neki! Naše gospodarstvo je s svojimi dobrimi zakoni kar popolno. Nanj sploh ni treba več misliti.«

Obmolknil sem ne vedoč, kaj bi mu dejal, dokler mi ni sam z dobrodušnim blaženim nasmehom dejal in pokazal na neke stare bukvice:

»Kaj mislite, kakšna knjiga je to?«

Naredil sem se, kakor da se spominjam, dokler mi ni spet dejal s tistim blaženim nasmehom:

»Homerjeva Ilijada!… Ampak sila, sila… redka izdaja!…« je spregovoril in osladil pri tem vsako besedico ter me zvedavo gledal, kako me bo to presenetilo.

In zares šem bil presenečen, samo iz drugih razlogov; toda naredil sem se, kakor da me prav ta redkost navdaja z občudovanjem.

»Saj to je krasno,« sem rekel.

»A če vam še povem, da te izdaje sploh ni več!…«

»To je res čudovito!« sem kliknil kakor ves navdušen in pričel ogledovati knjigo ter se delal globoko ganjenega in zainterisiranega na tej redkosti.

Komaj se mi je posrečilo odvrniti z raznovrstnim povpraševanjem pogovor od tega njegovega Homerja, o katerem še živ dan niti besedice nisem slišal.

»Gospod minister, dovoljujem si vas vprašati o teh vaših vrlih gospodarskih zakonih!« sem rekel.

»Ti zakoni so, lahko bi dejal, klasični. Nobena druga dežela, verjemite mi, ne porabi za dvig gospodarstva tolikanj kakor naša.«

»Tako je tudi potrebno,« sem rekel, »saj to je najvažnejši temelj za napredek vsake dežele.«

»To sem imel, kajpak, tudi sam v mislih, ko se mi je posrečilo, da so bili sprejeti čim boljši zakoni in da se je odobril čim večji proračun za dvig gospodarstva in industrije v deželi.«

»Koliko znaša proračun, če smem vprašati, gospod minister?«

»Lansko leto, ko je bil drug režim, je bil proračun manjši, meni pa se je z velikim trudom in prizadevanjem posrečilo, da se je vstavilo v budžet pet milijonov dinarjev.«

»To je za vašo deželo dovolj!«

»Dovolj… Vrh tega, glejte, vsebuje zakon določilo: ,Žito in sploh posevki morajo dobro uspevati in jih mora biti čim več.’«

»To je prikladen zakon,« sem rekel.

Minister se je zadovoljno nasmehnil in nadaljeval:

»Močno se mi je razrastlo uradništvo v moji stroki, tako da ima vsaka vas svoj gospodarski urad s petimi uradniki, od katerih je najstarejši upravnik ekonomije in gospodarstva te in te vasi. Vrh tega je v vsakem okrajnem mestu okrajni ekonom z velikim številom uradništva, nad vsemi pa so pokrajinski ekonomi in teh je dvajset, na kolikor pokrajin je razdeljena naša dežela. Vsak izmed pokrajinskih ekonomov ima s svojim uradništvom celotno nadzorstvo ter nadzoruje vse ostalo uradništvo, ali izpolnjuje svojo dolžnost in pa da vpliva na okrepitev gospodarstva v vsej pokrajini. Preko njega si dopisuje ministrstvo (ki ima dvajset oddelkov in vsak oddelek po enega šefa z velikim številom uradništva) z vso pokrajino. Vsak oddelčni šef v ministrstvu si dopisuje s posameznim pokrajinskim ekonomom, in ti obveščajo potem o vsem ministra preko njegovih osebnih tajnikov.«

»Potemtakem je to velikanska administracija?« sem pripomnil.

»Zelo velika. Naše ministrstvo ima med vsemi največ številk. Uradniki po ves dan ne utegnejo dvigniti glave od aktov.«

Po krajšem molčanju je minister nadaljeval:

»Ob vsem tem sem ukrenil še to, da ima vsaka vas svojo dobro urejeno čitalnico, ki mora biti oskrbljena z dobrimi knjigami o kmetijstvu, gozdarstvu, živinoreji, čebelarstvu in vseh vrstah gospodarstva.«

»Kmetje gotovo radi bero?«

»To je obvezno, kakor vojna služba. Dve uri dopoldne in dve uri popoldne mora vsak delovni kmet prebiti v bralnici, kjer bere (ali pa mu bero, če ni pismen), razen tega pa mu uradniki predavajo o sodobnem racionalnem obdelovanju zemlje.«

»A kdaj potem delajo na polju?« sem vprašal.

»E, vidite, kako je. Spočetka je res videti tako. To je počasen način, ki se kaže na prvi mah neprikladen, a se bo šele pozneje opazil blagodejni vpliv te velike reforme. Pa mojem globokem prepričanju je poglavitno, da se najprej teorija dobro utrdi, pozneje bo šlo zlahka, in tedaj se bo videlo, da bo ves ta čas, porabljen s teoretičnim gospodarskim učenjem, stokratno povrnjen. Kajti, treba je imeti, dragi gospod, trden temelj, zdravo osnovo in nanjo zidati stavbo!« je končal minister in si od razburjenosti obrisal pot s čela.

»Popolnoma odobravam vaše genialne poglede na gospodarstvo,« sem rekel vzhičeno.

»In tako sem kar lepo razdelil pet milijonov dinarjev: dva milijona za uradnike, en milijon honorarja piscem gospodarskih učbenikov, en milijon za ustanavljanje knjižnic in en milijon za dnevnice uradništvu. To je ravno pet.«

»Krasno ste napravili!… Veliko izdajate za knjižnice.«

»E, vidite, izdal sem te dni razpis, naj se kupujejo razen gospodarskih knjig tudi učbeniki za grški in latinski jezik, da se kmetje po opravljenem poljskem delu lahko poplemenitijo z učenjem klasičnih jezikov. Vsaka čitalnica ima Homerja, Tacita, Paterkula in cel kup drugih lepih del iz klasične literature.«

»Krasota!« sem kliknil z razprostrtimi rokami ter pri priči vstal, se poslovil od gospoda ministra in šel, ker mi je v glavi kar bučalo od te velikanske reforme, ki je nisem mogel doumeti.

(naslednja stran)