Tag Archive | skupščina

Mrtvo morje (3/5)

(prejšnja stran)

Jaz sem zelo mnogo potoval po svetu. Nekateri verjamejo to, drugi pa ne verjamejo in mislijo, da sem si vse to samo izmislil, čudno! Sicer pa, kakor je nekdo rekel, vsa zadeva se me prav nič ne tiče. Poglavitno je, da sem sam prepričan, da sem zelo mnogo potoval.

Potujoč po svetu, vidi človek marsikaj takega, o čemer se mu še v snu ni sanjalo, nikar šele, da bi si mogel kaj takega misliti v budnem stanju. Bral sem v nekem angleškem listu, kako je ves angleški tisk najostreje napadel nekega pregrešnega Angleža, ki je napisal nekak potopis po Srbiji. Bral sem tudi tisti potopis, pa se mi je videl še dosti točen, vendar pa mu ni nihče izmed Angležev verjel, niti da sploh obstoji kaka dežela Srbija, nikar šele tega, kar je bil napisal o tej deželi. Imenovali so ga zanesenjaka, pa celo norca. Tako, glejte, naši kritiki lahko vidijo, da se da videti na svetu vse mogoče, ne pa da venomer vpijejo: to ni resnično, ne ustreza naravnim dejstvom; te osebe so take, kakor da so z lune padle (pri tem pa ne vidijo, da hodi mimo njih in sredi nas vsak dan tako mnogo individujev, ki so še veliko hujši kakor pa da so z lune padli). Meni je vsa ta njihova stereotipna rdeča nit, ki se vleče, kaj vem, skozi njih delo včasih kar brez konca in kraja, jela že do grla presedati.

Glejte torej, tako sem potujoč tudi jaz naletel na neko čudovito družbo, pravzaprav neko mesto, neko državico, kali.

Prvo, kamor me je zaneslo v tej deželi (imenujmo jo kratkomalo tako), je bilo neko politično zborovanje.

»Kako lepo, bogme; imenitno, da je ravno mene zaneslo v to čudo!« sem pomislil pri sebi in bilo mi je malo neprijetno, ker sem se v Srbiji že odvadil političnih shodov in sodelovanja v javnih zadevah. Tam se je vse nekako zgrupiralo in pomirilo drugo z drugim, tako da ga človek nima, s komer bi si pošteno skočil v lase.

Presenetilo me je. Zborovanje je vodil predstavnik oblasti v tistem kraju dežele, menda ga imenujejo okrožnega načelnika, in sam je bil tudi sklicatelj tega shoda.

Mnogi državljani gledajo zaspana, kar zabuhli od spanja, nekateri pa stojé dremljejo s polodprtimi usti, z zaprtimi očmi in glave jim kinkajo levo in desno, gor in dol; včasih zacincata glavi dveh državljanov malo močneje, trčita druga ob drugo, zdrzneta se, oba politika pogledata s topim pogledom drug drugega, se prav nič ne začudita in oči se jima spet zatisnejo, glave pa vneto kinkajo dalje. Mnogi so kar polegli in zaspali, in tako smrčanje se razlega, da je milina slišati. Mnogi pa so resda budni, a si manejo oči in glasno in sladko, zdehajo ter tako zaradi lepše harmonije nekako pomagajo tistim, ki smrče v zboru. Ozrl sem se, ko so začeli z vseh strani prinašati biriči državljane na hrbtih. Vsak si je oprtil po enega na grbo in ga prinesel na shod. Nekateri so bili mirni, molče in ravnodušno so gledali okrog sebe, nekateri so zaspali, nekoliko pa se jih je zvijalo in se hotelo iztrgati. Nekatere preuporne so pritirali uklenjene.

»Kakšno zborovanje pa je to?« sem vprašal nekoga.

»Vrag si ga vedi!« je odgovoril ta brezbrižno.

»Menda ni opozicija?«

»Opozicija!« je odgovoril spet oni, ne da bi bil pogledal, kdo ga je vprašal.

»Pa kaj oblast sama sklicuje opozicionalno zborovanje in še siloma vodi ljudi nanj?« sem vprašal.

»Oblast!«

»In kar zoper sebe?«

»Jasno!« je odgovoril ta zdolgočaseno kakor v nekem neumevanju.

»Mogoče pa je to zborovanje zoper ljudstvo?« sem vprašal.

»Mogoče!« je odgovoril ta spet na isti način.

»In kaj mislite vi?« sem vprašal.

Ta pa me je pogledal topo, brezizrazno, skomizgnil z rameni in razširili roke, kakor bi hotel reči: »Kaj meni mar!«

Obrnil sem se od njega in hotel pristopiti k drugemu, pa me je njegovo docela neizrazno lice odvrnilo od tega brezumnega in brezuspešnega poskusa.

Naenkrat sem zaslišal neki razkačen glas:

»Kaj pa se to pravi? Živ krst noče v opozicijo. Tega ni mogoče več prenašati. Vse sami pristaši vlade in oblasti, vse pokorno, vse mirno in to gre iz dneva v dan, da se je človeku ze tudi ta pokorščina priskutila.«

»To je pa res čudovit in omikan narod!« sem pomislil pri sebi in obšla me je nevoščljivost na to idealno deželico. Tu najbrže še moja rajnka strina ne bi huknila, niti prerokovala kakšne nevarnosti. Ljudje so olikani in pokorni, še veliko bolj mirni, kakor je zahteval od nas otrok oni naš dobri, stari učitelj, ker sta njihov mir in njihovo lepo vedenje že samo miroljubno policijo začela dolgočasiti in se ji zdeti puščobna.

»Ce boste še naprej tako nadaljevali,« je vpil načelnik ostro, razkačeno, »potem znamo pokazati tudi drugo stran medalje. To se lahko precej zgodi in se, ako ne veste, godi tudi drugod. Za vodjo skrajne in ostre opozicije proti današnjemu režimu se imenuje ta in ta z letno plačo petnajst tisoč dinarjev. Za člane glavnega odbora opozicionalne stranke se imenujejo ta in ta, ta in ta, ta in ta, na delo torej! Nato še za opozicionalce v tem in tem okrožju: ta in ta, ta in ta, pa mirna Bosna. Tako ne gre več. Vlada je tudi že našla pot in način, da bo začela izdajati list proti sebi. V ta namen je začela že pogajanja in je našla dobre, zanesljive in zveste ljudi.«

Državljani, oziroma opozicionalci gledajo z zaspanimi očmi v načelnika in nobenih sprememb jim ni videti na obrazih. To jih ni niti presenetilo, niti razburilo, niti razveselilo — popolnoma nič, kakor da ni načelnik niti ust odprl.

»Vi ste torej zdaj opozicija!« je dejal načelnik.

Ljudje gledajo vanj in mirno, ravnodušno molče.

Vzel je seznam navzočih, oziroma siloma na zborovanje pritiranih ljudi in začel klicati.

»Vsi so tu!« je rekel zadovoljno, ko jih je poklical.

Načelnik se je zavalil v naslanjač in si od zadovoljstva pomel roke:

»No, dobrooo!« je spregovoril z nasmehom na obrazu. »Zdaj pa pričnimo v imenu božjem!… Kot vladnim nasprotnikom je vaša naloga, najostreje napadati vlado in obsojati njeno politično delo in smer njene zunanje in notranje politike.«

Ljudje so se začeli pomalem osveščati, dokler se ni vzpel nekdo na prste, dvignil roko in zacvilil s tankim glaskom:

»Prosim, gospod, jaz vem za neko zgodbo o opozicionalcu.«

»No, daj, povej jo!«

Državljan se je malo odkašljal, zmignil z rameni in pričel pripovedovati s takim tonom, da se je slišalo kakor bi čivkal, prav tako kakor smo odgovarjali mi v ljudski šoli in lajnali tiste poučne zgodbice:

»Bila sta nekoč dva državljana: enemu je bilo ime Milan, drugemu pa Ilija. Milan je bil priden in ubogljiv državljan, Ilija pa poreden in malopriden. Milan je v vsem lepo ubogal svojo dobro vlado, Ilija pa je bil neubogljiv in ni poslušal svoje dobre vlade, marveč je glasoval proti vladnim kandidatom. In dobra vlada je poklicala predse Milana in Ilijo ter jima rekla:

,Dobro, Milan, ti si priden in ubogljiv državljan: ná zato kupček denarja, a poleg svoje službe dobiš še eno z višjo plačo.’ To rekši je stisnila Milanu polno mošnjo denarja v roke. Milan je poljubil dobri vladi roko in veselo odšel domov.

Nato se je obrnila k Iliji in rekla:

,Ti, Ilija, pa si malopriden in neubogljiv državljan, zato pojdeš v luknjo in vzela ti bom plačo, ki jo dobivaš in jo bom dala rajši pridnim in poštenim.’

Prišli so žandarji in so pri priči zgrabili nerodnega in nubogljivega Ilijo, da je moral hudo trpeti in da je razžalostil vso svojo družino.

Tako se godi vsakomur, kdor ne uboga svojih predstojnikov in svoje vlade.«

»Jako dobro!« je rekel načelnik.

»Prosim, gospod, jaz pa vem, kaj nas uči ta zgodba!« se je oglasil neki drugi državljan.

»Dobro, povej nam!«

»Iz te zgodbice vidimo, kako mora biti človek zvest in kako mora ubogati svojo vlado, da bo lahko srečno živel s svojo družino. Pridni in ubogljivi državljani ne ravnajo tako kakor Ilija, zato jih ima vsaka vlada rada!« je spregovoril opozicionalec.

»Dobro, in kaj je dolžnost pridnega in ubogljivega državljana?«

»Dolžnost pridnega in rodoljubnega državljana je vstati zjutraj s postelje.«

»Zelo lepo, to je prva dolžnost. Ima še kakšne?«

»Ima jih.«

»Katere?«

»Državljan se obleče, umije in pozajtrkuje «

»In nato?«

»Nato mirno odide z doma in odide naravnost na svoje delo, če pa nima dela, odide v krčmo, da počaka, ko bo čas za obed. Točno opoldne pride spet mirno domov in pokosi. Po kosilu popije kavo, si osnaži zobe in leze spat. Ko se dobro prespi, se državljan umije in odide na sprehod, nato pa v gostilno in ko pride čas za večerjo, odide naravnost domov in povečerja, po večerji pa leže v posteljo in zaspi.«

Še mnogi drugi opozicionalci so povedali kakšno modro, poučno zgodbico in razložili, kaj nas uči ta povest. Nato so prešli opozicionalci na svoja prepričanja in principe.

Nekdo je predlagal, naj se zborovanje konča in naj vsi skupaj odidejo v gostilno na kozarček vinčka.

Tu je prišlo do deljenih mnenj in razvnela se je burna debata. Nihče ni več dremal. Prišlo je do glasovanja v načelu. Po končanem glasovanju je načelnik razglasil, da je predlog v načelu sprejet, da odidejo v krčmo, in potem je prišla na vrsto razprava o podrobnostih: kaj bodo pili tam?

Nekateri so hoteli vino s sodo.

»Mi ne maramo tega,« so zavpili drugi, »rajši imamo pivo!«

»Jaz iz principa ne pijem piva!« je dejal nekdo iz prve skupine.

»Jaz pa načelno ne maram vina.«

In tako je vstalo mnogo principov in prepričanj in razvnela se je burna debata.

Nekateri so omenili kavo (ti so ostali v žalostni manjšim) in nekdo izmed njih je potegnil uro iz žepa, pogledal in dejal:

»Tri in pet minut! Tudi jaz ne morem piti zdaj kave. Jaz načelno pijem kavo samo do treh popoldne, pozneje pa za vse na svetu ne.«

Po mnogih govorih, ki so trajali vse popoldne, je prišlo do glasovanja.

Načelnik se je kot vrl predstavnik oblasti držal objektivno in pravično. Z ničemer ni hotel vplivati na svobodne volitve. Vsakemu državljanu je dovolil, da je po mirni, parlamentarni poti oddal svoj glas za svoje prepričanje. Sicer pa je vsakemu zajamčena ta pravica po zakonu in kaj bi jo jim potem kratil?

Glasovanje je poteklo v najlepšem redu.

Po končanem glasovanju je načelnik vstal s tehtnim, resnim obrazom kakor se spodobi za predsednika političnega zborovanja in je s še tehtnejšim glasom razglasil rezultat glasovanja.

»Razglašam, da je z velikansko večino zmagala skupina, ki je za vino s sodo, nato pride nekaj manj številna frakcija za čisto vino, nato frakcija za pivo. Za kavo so glasovali trije (dva za sladko, eden pa za grenko) in naposled en glas ti mlečno kavo.«

Ta je tudi sicer — pozabil sem pripomnit —, začel govor proti vladi, a mu je množica s hrupom udulila ta otroški izpad. Nato pa je malo kasneje pričel govoriti, da nasprotuje tudi takemu shodu in da to sploh ni shod opozicije, marveč da je prillo vladi na misel malo pošaliti se, vendar pa so mu tudi zdaj drugi z vikom in krikom preprečili, da bi govoril.

Po tem razglasu je načelnik malo pomolčal, nato pa dodal:

»Kar se mene tiče, bom pil pivo, ker moj gospod minister nikdar ne pije vina s sodo.«

Ob teh besedah je pričela opozicija iznenada omahovati in kar vsi so se izrazili, da so za pivo (razen tistega, ki je glasoval za mlečno kavo).

»Nikakor ne želim vplivati na vašo svobodo,« je spregovoril načelnik, »in zahtevam od vas, da ostanete pri svojem prepričanju.«

Bog varuj! Živ krst ne mara slišati za prepričanje in pričeli so dokazovati, da se je to glasovanje slučajno tako končalo in da se jim samim čudno zdi, kako se je moglo to zgoditi, ko vendar v bistvu nihče ni mislil tako.

In tako se je vse to lepo zaključilo in so po dolgotrajnem in napornem političnem delu odšli v gostilno.

Pili so, peli, govorili napitnice in zdravice vladi in narodu in se ob neki nočni uri mirno in lepo tiho razšli po svojih domovih.

(naslednja stran)

Mrtvo morje (2/5)

(prejšnja stran)

Vse to je pri nas šele začetek dobrih časov. Bili smo pridni in ubogljivi otroci in resnično je vsaka generacija iz leta v leto čedalje bolj in bolj obetala, da bo dobila naša dežela kmalu prav tako pridne in ubogljive državljane, toda kdo ve, ali bo napočil tisti blaženi čas, da se naše težnje, pravzaprav misli in ideali moje pokojne genialne strine, docela ustvarijo v tej naši izmučeni materi Srbiji, ki jo tako goreče in odkritosrčno ljubimo.

Kdo ve, aili bodo kdaj napočili časi, da se uresničijo naše želje in da se oživotvori tale naš idealni politični program:

Čl. 1.

Nihče nič ne dela.

Čl. 2.

Vsak polnoleten Srb ima začetno plačo po 5000 dinarjev.

Čl. 3.

Po petih letih ima vsak Srb (v čigar hiši ril moškega, velja to tudi za Srbkinjo) pravico do polne pokojnine.

Čl. 4.

Pokojnina ima periodične poviške po 1000 dinarjev letno.

Čl. 5.

Izdati se mora odločba Narodne skupščine (in z njo se bo iz rodoljubnih nagibov izjemoma strinjal tudi senat) in ta odločba bo veljala kot posebna ustavna točka, po kateri morajo sadje, koristne rastline vobče, žito in vsi drugi posevki roditi bajno bogate letine in sicer dvakrat na leto, če pa se pokaže v državnem proračunu primanjkljaj, tudi po trikrat in seveda po potrebi celo večkrat, kakor se pač zdi finančnemu odboru prikladno.

Čl. 6.

Živina vsake vrste, brez razlike spola in rasti, napreduje prav tako po zakonski uredbi, to je, po odobrenju obeh domov na vso moč dobro in se zelo hitro množi.

Čl. 7.

Živina v nikakem primeru ne more prejemati plače iz državne blagajne, izvzemši izredne državne potrebe.

Čl. 8.

Vsakdo, kdor premišljuje o državnih zadevah, se kaznuje.

Čl. 9.

Slednjič ni dovoljeno nikomur o ničemer misliti brez posebnega policijskega dovoljenja, ker premišljevanje uničuje človeško srečo.

Čl. 10.

V prvi vrsti pa ne sme policija absolutno nič misliti.

Čl. 11.

Kdor bi se hotel ukvarjati, pa bodisi zgolj za šalo, s trgovino, mora zaslužiti sila veliko: na vsak dinar tisočak.

Čl. 12.

Ženske obleke, ogrlice kakor tudi spodnja krila se posejejo in obrode nadvse hitro v vsakem podnebju in na vsakem zemljišču vsak mesec v raznih barvah in po najnovejši francoski modi. Klobuki, rokavice in ostale drobnarije se uspešno gojé tudi v cvetličnih lončkih (odnosno vse mora po zakonski odredbi samo roditi).

Čl. 13.

Otroci se ne rode. Če pa bi jih bilo kaj, se morajo vzrejati in vzgajati s posebnimi stroji. Če bo domovini potrebno cim več državljanov, se bo zgradila tovarna otrok.

Čl. 14.

Davki se ne plačujejo.

Čl. 15.

Plačevanje dolgov in davkov se najstrožje kaznuje in ta velja za vsakogar, razen če se ugotovi, da je ta prestopek zagrešila duševno bolna oseba.

Čl. 16.

Odpravijo se vse nepotrebne stvari, kakor so: tašče pa možu ali po ženi, glavna in postranska kontrola, državni in zasebni leteči dolgovi, pesa, fižol, grški in latinski jezik, gnile kumarice, vsi obstoječi skloni s predlogi in brez predlogov, žandarji, vprašanje svinjereje, pamet z logiko vred.

Čl. 17.

Vsakogar, kdor zedini srbstvo, je treba v znamenje narodnega priznanja in ljubezni na mestu aretirati.

 

Čudovit program; to morajo priznati celo politični nasprotniki, če bi tak program sploh mogel imeti kake nasprotnike. Vse zaman, naše plemenite želje se ne morejo nikdar in nikoli uresničiti.

Toda, česar nismo z vsem našim velikim trudom dosegli in uresničili mi, to so napravili drugi, srečnejši od nas.

(naslednja stran)

Stradija (12/12)

(prejšnja stran)

Sirota nova vlada je morala takoj pričeti misliti, toda tega rokodelstva ministri v Stradiji niso bili vajeni. Da odkrito povemo, so se nekaj dni junaško, ponosno držali; dokler je bila le še kaka para v državni blagajni, so veselih in vedrih obrazov sprejemali čez dan procesije deputacij iz ljudstva in govorančili presunljive govore o srečni prihodnosti mile in izmučene Stradije; ko pa je padla noč, so prirejali sijajne in drage gostije kjer se je pilo, pelo in kjer so imeli rodoljubne zdravice. — Ko pa je zazijala državna blagajna vsa prazna, so začeli gospodje ministri resno premišljevati in se pomenkovati, kaj bi ukrenili v tako obupnem stanju. Saj za uradnike je lahko: ti so že tako vajeni, da po nekaj mesecev ne prejemajo plač; upokojenci so stari ljudje, dosti so se naživeli; vojaki, to se samo po sebi razume, se morajo privaditi na trpljenje in nadloge; nič hudega torej, da tudi lakoto junaško trpe; dobaviteljem, podjetnikom in vsakemu drugemu dobremu državljanu srečne Stradije se lahko reče, da plačilo njihovih računov ni bilo vneseno v letošnji državni proračun. Ni pa lahko za ministre, ker ti morajo samoumevno plačevati, da se o njih dobro govori in piše. Ni lahko še za cele kupe drugih važnih stvari, ker je dovolj stvari, ki imajo prednost pred Stradijo.

Navalile so skrbi nanje in prišli so na misel, da je treba okrepiti gospodarstvo. Zaradi tega so se odločili, da zadolže deželo z večjim dolgom; ker pa je treba za sklepanje tega posojila potrošiti čedne vsote denarja za skupščinske seje, za ministrska potovanja v tuje dežele, so ministri sklenili, da zbero v ta namen vse depozite iz državnih blagajn, kjer je deponiran denar zasebnih oseb, da bi tako pomogli deželi, ki stoka v nadlogah.

V vsej deželi je nastala zmešnjava: v nekaterih listih govore o ministrski krizi, v drugih, kako je vlada že ugodno končala pogajanja za posojilo, v tretjih eno kakor drugo, vladni listi pa pišejo, da dežela ni bila še nikdar v večjem blagostanju.

Čedalje bolj in bolj so pričeli govoriti o tem rešilnem posojilu; časniki so čedalje bolj polnili svoje stolpce z razpravljanjem o tem vprašanju. Vzbudilo se je močno zanimanje na vse strani in prišlo je že malone do tega, da so prenehali skoraj vsi posli. Tako trgovci kakor dobavitelji, pa uradniki in upokojenci in duhovniki, vse čaka v nekem mrzličnem, napetem pričakovanju. Na vseh straneh, na vsakem kraju, povsod govore, vprašujejo, ugibajo samo o tem.

Ministri tekajo zdaj v to, zdaj v drugo tujo deželo, zdaj ta, zdaj drugi, zdaj po dva, trije skupaj. Skupščina zaseda, tudi tam debatirajo, sklepajo in nazadnje odobre, da se sklene posojilo za vsako ceno in da odidejo vsak na svoj dom, obupna radovednost v javnem mnenju pa je vse večja in večja.

Srečata se po dva in dva na ulici in že pričneta namesto pozdrava:

»Kaj je s posojilom?«

»Ne vem!«

»Ga sklepajo?«

»Gotovo!«

Ministri so jeli čedalje pogosteje obiskovati tuje dežele in se vračati.

»Je prišel minister?« vpraša nekdo.

»Tudi jaz sem slišal.«

»Kaj je napravljeno?«

»Menda je ugodno!«

Kar so naposled objavili vladni listi (vlada ima zmerom po nekaj listov, pravzaprav ima vsak minister svoj list — enega ali dva), da je vlada končala pogajanja z neko tujo skupino in da so rezultati zelo ugodni.

»Z zanesljivostjo lahko potrdimo, da bo čez kakšen dan pogodba podpisana in da pride denar v deželo.«

Ljudje so se malo pomirili, vladni listi pa so sporočili, da bo čez dva-tri dni prišel v Stradijo opolnomočenec bančne skupine g. Horije in da bo tu podpisal pogodbo.

Zdaj šele se je dvignil ustni in pismeni trušč in hrušč. Spraševanje, pričakovanje, nepotrebna, nervozna radovednost in velikansko upanje v tega neznanega tujca, ki so ga pričakovali, da bo rešil deželo, so dosegli svoj vrhunec.

O čem drugem kakor o tem Horiju sploh niso ne govorili ne mislili več. Raznesel se je glas, da je že prispel in se nastanil v tem in tem hotelu in že navali množica radovednih ljudi, moških in ženskih, mladih in starih proti hotelu — navali tako jadrno in besno, da starejše in slabotnejše kar poteptajo in zmečkajo.

Prikaže se na cesti kak tuj človek, potnik, in že reče kdo drugemu:

»Poglej no, neki tujec!« in pomembno pogleda tovariša, z obrazom in pogledom, kakor bi vprašal: »Če ni to Horije?«

»Če ni to on?« vpraša oni drugi.

»Tudi jaz bi mislil!«

Z vseh strani si ogledajo tujca in odločijo, da je prav ta tisti. Nato razneso po mestu vest, da so videli Horija in ta novica se tako bliskovito raznese in prodre v vse družbene sloje, da že čez eno, dve uri vse, mesto zanesljivo trdi, da je on tu, da so ga ljudje osebno videli in govorili z njim. Spravili so vso policijo na noge, vznemirili so se ministri, da begajo na vse strani, da bi se sesli z njim in mu izkazali svoje spoštovanje.

Ni ga.

Naslednji dan sporoče listi, da včerajšnja vest o Horijevem prihodu ni bila resnična.

Do kod je privedlo to, se vidi iz tegale dogodka.

Nekega dne sem šel na postajališče, kjer pristaja neka tuja ladja.

Ladja je prispela in potniki so pričeli izstopati. Zapletel sem se v pomenek z nekim znancem, kar je množica ljudi pritisnila k ladji s tako silo, da me je nekdo, ki se je zaletel vame, skoraj na tla podrl.

»Kaj pa je?«

»Kdo je?« so pričeli mnogi spraševati drug drugega.

»On!« so odgovorili.

»Horije?«

»Da, prišel je!«

»Kje je, kam hoče?« zavre v množici in nastalo je prerivanje, pritiskanje, vzpenjanja, drenjanje, prepir; vsakdo hoče čim bliže.

V resnici sem zagledal nekega tujca, ki je prosil in moledoval, naj ga v božjem imenu puste, ker ima nujne opravke. Človek je komaj mogel govoriti, kar stokal je, stisnjen in zagozden v radovedni množici.

Policija je pri priči razumela svojo dolžnost. Oddirjala je obveščat o njegovem prihodu ministrskega predsednika, ostale vladne člane, občinskega predsednika, cerkvenega poglavarja in druge deželne dostojanstvenike.

In čez malo časa so se v trumi zaslišali glasovi:

»Ministri! Ministri!«

In res so se prikazali ministri z vsemi dostojanstveniki stradijske dežele. Vsi v prazničnih oblekah, z vsemi lentami in vrstami redov (a redno ne nosijo vseh, marveč samo po nekaj). Množica se je razdelila na dve strani in tako je ostal tujec sam v sredini na eni strani, na drugi strani pa so se prikazali ministri, ki so mu stopali naproti.

Ministri so se v spodobni razdalji ustavili in se do tal priklonili. Isto je storila množica. On je bil videti nekam zmeden, preplašen, hkrati pa na vso moč začuden, a se ni genil z mesta, stal je nepremično kakor kip. Ministrski predsednik je stopil še za korak naprej in pričel:

»Odlični naš gost, vaš prihod v našo deželo bo zabeležila zgodovina z zlatimi črkami, ker pomeni ta znameniti prihod epoho v našem državnem življenju; vaš prihod prinaša srečno prihodnost naši mili Stradiji. V imenu vse vlade, v imenu vsega naroda vas pozdravljam kot našega rešitelja in kličem: živeli!«

»Živeli! Živeli!« se je pretrgal zrak od klica iz tisoč grl.

Nato je začel cerkveni poglavar prepevati nabožne pesmi in s cerkva glavnega mesta stradijske dežele so zagrmeli zvonovi.

Ko je bil končan ta del uradnega sprejema, so ministri z ljubeznivim nasmehom na ustih ponižno pristopili k tujcu, si povrsti segli z njim v roko, ostali pa so odstopili in obstali gologlavi s sklonjenimi glavami, ministrski predsednik je z nekim strahom in spoštovanjem vzel njegov kovčeg v roke, a finančni minister s svoje strani palico imenitnega človeka. Nosila sta te stvari kakor svetinje. Kajpada je bil kovčeg res svetinja, saj je bila v njem gotovo usodna pogodba; prav v tem kovčku je ležala, nič manj in nič več, kakor prihodnost, srečna prihodnost cele dežele. Zato je bil torej ministrski predsednik, vedoč, kaj nosi v svojih rokah, videti slovesen, ves spremenjen, ponosen, ker nosi v svojih rokah prihodnost stradijske dežele. Cerkveni poglavar je kot človek, ki ga je obdaril bog z velikim duhom in umom, nemudoma tudi sam spoznal važnost tega kovčka in je z drugimi višjimi duhovniki obstopil ministrskega predsednika ter začel prepevati svete pesmi.

Sprevod je krenil. On in finančni minister spredaj, za njima pa kovčeg v naročju ministrskega predsednika, obkroženega z višjimi duhovni in z razoglavim ljudstvom. Stopali so počasi, slovesno, z nogo pred nogo, prepevali svete pesmi, zvonovi pa so zvonili in možnarji pokali. In tako so šli počasi po glavni ulici proti hiši ministrskega predsednika. In hiše in kavarne in cerkve in pisarne, — vse se je izpraznilo, vse živo je privrelo na cesto, da bi sodelovalo pri tem epohalnem sprejemu velikega tujca. Še bolniki niso izostali; tudi te so prinesli iz stanovanj, da bi videli to redko slovesnost; celo iz bolnic so prinesli vse bolnike na nosilnicah; in tudi njim je njih bolezen kar odlegla: laže jim je bilo, ko so pomislili na srečo svoje mile domovine; tudi otroci na prsih, ki so jih prinesli v sprevod, niso jokali, temveč so upirali svoje očke v velikega tujca, kakor bi čutili, da je ta sreča namenjena njim.

Preden so prišli do hiše ministrskega predsednika, se je zvečerilo. Tujca so bolj nesli, kakor pa odvedli v hišo. Vanjo so odšli vsi ministri in dostojanstveniki, množica pa je ostala in radovedno bolščala v okna ali pa preprosto zijala v hišo.

Drugi dan so začele prihajati deputacije iz naroda pozdravljat velikega tujca in že ob zori je počasi priropotal visoko naložen voz različnih odlikovanj za vrlega tujca pred hišo ministrskega predsednika.

Tujec je bil, kot se razume, takoj izbran za častnega predsednika ministrstev, za častnega predsednika mestne občine, Akademije znanosti in vseh mogočih dobrodelnih družb in društev v Stradiji, a teh je nešteto, pa celo društva za ustanavljanje društev. Vsa mesta so ga izbrala za svojega častnega meščana, vsi cehi so ga priznali za svojega dobrotnika in neki armadni polk si je njemu na čast nadel ime »Železni Horijev polk«.

Vsi listi so ga pozdravili z dolgimi članki, mnogi so prinesli njegovo sliko. Mnogo uradnikov je v počastitev tega dne napredovalo, veliko redarjev je prejelo odlikovanja in napredovanja, odprto je bilo veliko novih uradov m veliko novih uradnikov imenovanih.

Dva dni je že, kar traja burna veselje po vsem mestu. Godba igra, zvonovi zvone, možnarji pokajo, pesmi arijo, pijača se razliva.

Tretji dan so morali ministri, čeprav so bili skrokani od teh veselic, žrtvovati celo počitek svojih teles za blagor dežele in ljudstva ter so se zbrali k plenarnemu zasedanju, da bi dokončali s Horijem pogajanja o posojilu ter podpisali to epohalno pogodbo.

Najprej so kakor zaradi uvoda začeli privatni pomenek. (V vseobčem veselju sem pozabil povedati, da je bil kovčeg hranjen pod močno stražo.)

»Želite nemara dalj časa ostati tu?« ga je vprašal ministrski predsednik.

»Dokler pač ne opravim svoje zadeve in to bo trajalo precèj časa!«

Ministre je osupnila beseda precèj časa.

»Mislite, da bo trajalo precèj časa?«

»Na vsak način. Taka je zadeva.«

»Nam so znani vaši pogoji in naši vam, zato menim, da ne bo nikakih ovir!« je rekel finančni minister.

»Ovir?« je dejal tujec preplašeno.

»Saj, mislim, da jih ne bo!«

»Tudi jaz tako upam!«

»Torej lahko takoj podpišemo pogodbo!« je rekel ministrski predsednik.

»Pogodbo?«

»Da!«

»Pogodba je podpisana; in jaz se bom kar jutri odpravil na pot; predvsem pa vam moram izraziti svojo hvaležnost za zdaj in za vedno za tak izreden sprejem. Da vam odkrito povem, ves sem iz sebe, še zdaj se ne morem popolnoma zavedeti, kaj vse se godi z menoj. Res je, da sem zdaj prvič v tej deželi, a še v sanjah mi ni moglo priti na misel, da bi me bili kje kot neznanca tako sprejeli. Zdi se mi še, da sanjam.«

»Tak ste jo podpisali — pogodbo?« so soglasno zavpili vsi navdušeni.

»Glejte jo!« je dejal tujec in potegnil iz žepa polo papirja, na kateri je bila pogodba in jo pričel brati v svojem jeziku. Pogodba je bila sklenjena med njim in nekim trgovcem s slivami iz notranjosti Stradije, kjer se ta obvezuje, da mu bo do tega in tega dne dobavil tako in tako količino sliv za kuhanje marmelade…

Kaj se je moglo, v civilizirani in pametni deželi ukreniti drugega, kakor da tujca, ki je podpisal tako bedasto pogodbo, izženo iz Stradije, skrivaj, tri dni na to pa da vladni listi prineso naslednjo vest:

»Vlada si energično prizadeva, da bi izposlovala novo posojilo in vsa pričakovanja kažejo, da bomo že do konca tega mesca prejeli prvi obrok denarja.«

Ljudje so malo povpraševali po Horiju, nazadnje pa prenehali, in nato je šlo spet vse po starem.

Ko sem jel globlje premišljevati o tem zadnjem dogodku, mi je začela nenavadno ugajati vseobča harmonija v Stradiji. Ne le, da so ministri simpatični in vrli ljudje, opazil sem tudi, da je cerkveni poglavar sam takisto kaj umen in duhovit človek. Kdo bi se mogel v prikladnem trenutku, v naravnost usodnem trenutku, ko se odloča o usodi dežele, domisliti, da bo začel prepevati pobožne pesmi nad kovčkom marmeladarja in da bo s tem z vso težo podprl trudoljubno vlado v njenih velikih podvzetjih? Táko složno delo mora spremljati sreča.

In pri priči sem se odločil, da o prvi priliki obiščem modrega očeta, cerkvenega poglavarja, ter da se pobliže seznanim s tem velikim Stradijcem.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Stradija (11/12)

(prejšnja stran)

Naslednji dan sem slišal, da je kabinet padel. Vsevprek, po ulicah, krčmah in po zasebnih stanovanjih se je razlegala vesela pesem. Že so z vseh strani Stradije začele prihajati deputacije, ki so v imenu ljudstva pozdravljale novo vlado. Veliko listov je bilo prepolnih brzojavk in izjav vdanih državljanov. Vse te izjave in čestitke so bile na las podobne druga drugi, lahko se reče, da je bil ves razloček samo v imenih in podpisih. Glejte, tu ena:

»Predsedniku Ministrskega sveta, gospodu …

Gospod predsednik!

Vaše rodoljubje in vaša velika dejanja v korist naše drage domovine so znana po širni Stradiji. Ljudstvo našega kraja plava v veselju in radosti zaradi vašega prihoda na čelo deželne uprave, ker je vsakdo trdno prepričan, da ste edino Vi z Vašimi tovariši zmožni izvleči našo deželo iz teh mučnih in težkih razmer, iz te bede, v katero so jo pahnili Vaši predhodniki s svojim slabim in nepatriotičnim delom.

V solzah radosti kličemo: Živeli!

V imenu pet sto podpisnikov
(podpis nekega trgovca).«

Ali pa izjava, navadno take vrste:

»Do danes sem bil pristaš prejšnjega režima, a ker sem se s prihodom novega kabineta popolnoma prepričal, da je delovala prejšnja vlada v škodo naše dežele in da je sedanji kabinet edini zmožen povesti našo deželo na boljšo pot in ustvariti velike narodne ideale, zato izjavljam, da bom od danes dalje z vsemi močmi podpiral sedanjo vlado in da bom povsod in na vsakem mestu obsojal prejšnji zloglasni režim, ki se gabi vsem poštenim ljudem v deželi.«

(Podpis).

V mnogih listih, v katerih sem do tega dne bral članke, ki so hvalili vsak ukrep prejšnje vlade, vidim zdaj članke, v katerih se najostreje obsoja prejšnja vladavina in se nova kuje v zvezde.

Ko sem vzel te liste in pregledal vse številke od začetka leta dalje, sem videl, da ponavljajo vedno isto ob prihodu vsake nove vlade. Sleherno novo vlado pozdravljajo na isti način kot edino vredno, in vsako prejšnjo obsojajo in jo imenujejo celo izdajalsko, ogabno, škodljivo, črno in gnusno.

Celo izjave in čestitke vsakemu novemu kabinetu so zmerom iste in od istih ljudi; tudi v deputacijah so stalno isti ljudje.

Posebno uradniki se podvizajo z vdanostnimi izjavami vsakemu novemu kabinetu, razen če si kdo dovoli, da z nasprotnim ravnanjem ogroža svoj položaj in da tvega službo. Takih je malo in o njih ima javno mnenje, kaj slabo sodbo, ker kvarijo tako lepo šego, ki že dolgo časa vlada v Stradiji.

Govoril sem z nekim dobrim uradnikom o nekem njegovem tovarišu, ki ni hotel čestitati novi vladi ob nje prihodu na čelo uprave in je bil zavoljo tega odpuščen iz državne službe.

»Videti je pameten človek,« sem rekel.

»Bedak!« je odgovoril oni hladno.

»Ne bi trdil!«

»Dajte no, prosim vas, tak zanesenjak. Rajši strada s svojo družino, kakor pa da bi kot vsi drugi pametni ljudje gledal na svoj posel.«

Kogarkoli vprašam, vsak mi pove isto mnenje o takih ljudeh in še celo množica gleda nanje s pomilovanjem ali pa tudi z zaničevanjem.

Ker je imela nova vlada neke svoje nujne zadeve in ji je bilo potrebno, da ji izrazi ljudstvo preko poslancev svoje popolno zaupanje in obsodi hkrati delo prejšnje vlade in skupščine, je obdržala kar iste poslance. To me je močno presenetilo, zato sem nalašč poiskal enega izmed poslancev in se zapletel z njim v pogovor:

»Brez dvoma bo kabinet padel, ker je ostala ista skupščina?« sem vprašal.

»Ne bo.«

»Vem, ali kako neki bo dobila vlada polno zaupanje te skupščine?«

»Izglasovali ga bomo!«

»Potem bi morali obsoditi delo prejšnje vlade in tudi svoje. To pomeni obsoditi lastno delo!«

»Kakšno naše delo?«

»Delo s prejšnjo vlado.«

»Obsodili bomo prejšnjo vlado!«

»Vem, a kako boste storili to vi, isti poslanci, če ste še do včeraj podpirali prejšnjo vlado?«

»To ne spremeni stvari.«

»Ne razumem!«

»Zelo preprosto in jasno!« pravi on ravnodušno.

»Čudna stvar,«

»Prav nič čudna. Nekdo mora napraviti to, pa naj bomo to mi ali kaki drugi poslanci. Vladi je potrebna samo ta formalnost: to je tako urejeno nemara po zgledu drugih tujih dežel, toda v resnici delajo pri nas skupščina in poslanci samo to, kar hoče vlada.«

»A kaj potem skupščina?«

»Pa saj vam pravim: samo zaradi forme, da se lahko reče, da ima naša dežela tudi to in da je vlada videti parlamentarna vlada.«

»E, zdaj šele razumem!« sem rekel še bolj presenečen in zmeden s tem odgovorom.

In v resnici so poslanci pokazali, da vedo ceniti svojo domovino, ker so zanjo žrtvovali celo svoj osebni ponos in čast.

»Življenje so žrtvovali naši stari za to deželo, mi pa bi se še pomišljali, ali naj žrtvujemo samo svojo čast za njo!« je vzkliknil eden izmed poslancev.

»Tako je!« so zaklicali z vseh strani.

Posli v skupščini so tekli z veliko naglico.

Najprej so izglasovali novi vladi popolno zaupanje ter obsodili delo poprejšnje, nato pa je predložila vlada narodnemu zastopstvu predlog, da se napravijo spremembe v nekaterih zakonih.

Predlog so soglasno sprejeli ter si usvojili predlagane zakonske spremembe, ker so bili zakoni brez teh sprememb in dopolnil ovira za nekaj ministrskih sorodnikov in prijateljev, da bi zavzeli neke višje položaje v državni službi.

Nazadnje so v naprej potrdili vse izdatke, ki jih bo napravila nova vlada preko budžeta, nato pa je bila skupščina razpuščena in poslanci so utrujeni od državnega posla krenili domov, da se odpočijejo, člani kabineta pa, ko so srečno prebrodili vse ovire in zadovoljni s popolnim narodnim zaupanjem, so priredili slovesno tovariško večerjo, da bi se na zabavi ob čaši vina še sami odpočili od težkih skrbi pri urejanju dežele.

(naslednja stran)

Stradija (6/12)

(prejšnja stran)

Finančni minister, ki sem krenil k njemu na obisk, me je nemudoma sprejel, čeprav je bil, kakor mi je rekel, sredi največjega dela.

»Ravno prav ste prišli, gospod, tako se bom vsaj malo odpočil. Doslej sem delal, pa me, verjemite mi, kar glava boli!« je dejal minister ter se ozrl vame s pobitim, izmučenim pogledom.

»Vaš položaj je pri tako velikanskem poslu res izredno težak. Nedvomno ste premišljevali o kakem važnem finančnem vprašanju?« sem pripomnil.

»Sodim, da vas bo na vsak način zanimala polemika, ki jo imam z gospodom gradbenim ministrom o nekem zelo vaznem vprašanju. Od davi sem cele tri ure delal na tem. Mislim, da imam prav jaz in da zastopam pravično stvar… Glejte, pokažem vam članek, ki sem ga priredil za tisk.«

Nestrpno sem pričakoval, da bi slišal ta znameniti članek in da bi hkrati zvedel, okrog česa neki se bije ta važni in obupni boj med finančnim in gradbenim ministrom. Minister je dostojanstveno, s slovesno resnobo na obrazu vzel rokopis v roke, se odkašljal in prebral naslov:

»Še dve-tri besede o vprašanju: Do kod se je v starem veku razprostirala na jug meja naše dežele?«

»Saj to je, kakor kaže, neka zgodovinska razprava?«

»Zgodovinska,« je rekel minister malo začudeno nad tako nepričakovanim vprašanjem ter me s topim, utrujenim pogledom pogledal preko svojih naočnikov.

»Vi se pečate z zgodovino?«

»Jaz?!« klikne minister s trohico jeze v glasu… »To je znanost, s katera se ukvarjam že blizu trideset let in to, ne da bi laskal samemu sebi, z uspehom,« je končal minister in me očitajoče pogledal.

»Jaz zelo cenim zgodovino in ljudi, ki so svoje življenje posvetili tej zares važni znanosti,« sem rekel spoštljivo, da bi vsaj kolikor toliko opravičil svoje prejšnje, zares nepremišljeno ravnanje.

»Ne samo važna, dragi gospod, ampak najvažnejša, razumite to, najvažnejša!« je navdušeno vzkliknil minister in me vprašujé pomenljivo pogledal.

»Docela tako!« sem dejal.

»Glejte torej,« je nadaljeval minister, »kakšna škoda bi bilo, če bi se glede naše deželne meje uveljavilo to, kar trdi moj kolega gradbeni minister.«

»Je tudi on zgodovinar?« sem mu segel z vprašanjem v besedo.

»Lažizgodovinar. Ta povzroča s svojim delom samo škodo v tej znanosti. Vzemite vendar in preberite njegove poglede na to vprašanje glede stare meje naše dežele, pa boste videli, koliko svojega neznanja kaže tu, pa celo, če že hočete, koliko nepatriotizma.«

»Kaj pa dokazuje, če smem vprašati?« sem ga vprašal.

»Ničesar ne dokazuje, gospod moj! Žalostno je tako dokazovanje, če trdi, da je šla stara meja z južne strani severno od mesta Kradije; a to je nepošteno, ker si potem utegnejo naši sovražniki z mirno vestjo lastiti pravico na ozemlje severno od Kradije. Kaj mislite, kakšno škodo prinaša s tem tej izmučeni deželi?« je vzkliknil minister srdito, s pravično togoto, z drhtečim, bolestnim glasom.

»Neizmerno škodo!« kliknem jaz kakor osupel nad strahoto, ki bi doletela vso deželo zaradi neznanja in nerazumevanja gradbenega ministra.

»Jaz tega vprašanja ne opustim, gospod moj, ker mi to navsezadnje nalaga dolžnost, katero moram izvrševati v prid naše mile domovine kot njen sin. Sprožil bom to vprašanje pred narodnim predstavništvom samim, pa naj to izda svoj odlok, ki mora veljati za vsakega državljana te dežele. V nasprotnem primeru pa rajši demisioniram, ker je to že moj drugi spopad z gradbenim ministrom, in vse to zavoljo vprašanj, ki so tako važna za deželo.«

»Mar more skupščine tudi o takih znanstvenih vprašanjih izdajati odloke?«

»Zakaj pa ne? Skupščina ima pravico o vseh vprašanjih izdajati odloke, in ti so za vsakogar obvezni kot zakon. Kavno včeraj je predložil neki državljan skupščini prošnjo, naj se mu rojstni dan računa pet let prej, kakor pa se je rodil.«

»Kako pa more to?« sem nehote vzkliknil od začudenja.

»More, zakaj ne? Rodil se je, recimo leta …74, skupščina pa proglasi, da je njegovo rojstno leto …69.«

»Čudno! Čemu neki mu je to potrebno?«

»Potrebno mu je, ker ima potem pravico kandidirati za poslanca na neko izpraznjeno mesto, in to je nas človek, ki bo po svoje pomagal obstoječemu političnemu stanju.«

Prepaden od začudenosti nisem mogel niti besedice spregovoriti. Minister je to nekako zapazil in dejal:

»Zdi se mi, da se čudite temu. Taki in podobni primeri niso redki. Neki gospe je skupščina ugodila nje prošnjo podobne narave. Ta je spet prosila, naj jo skupščina proglasi za deset let mlajšo kakor je. Druga pa je spet predložila prošnjo, naj narodno predstavništvo izda obvezno odločbo o tem, da je v zakonu s svojim možem rodila dvoje otrok, ki postanejo takoj zakoniti dediči njenega bogatega moža. In skupščina si je, kot se razume, ker je imela gospa dobre in močne prijatelje, usvojila njeno naivno in plemenito prošnjo ter jo proglasila za mater dveh otrok.«

»Kje pa sta otroka?« sem vprašal.

»Kakšna otroka?«

»No, otroka, o katerih govorite,«

»Teh otrok ni, razumite vendar, toda zaradi skupščinske odločbe se računa, da ima ta gospa dvoje otrok in tako je nehalo slabo življenje med njo in njenim možem.«

»Tega ne razumem,« sem pripomnil, čeprav ni bilo vljudno, da rečem kaj takega.

»Kako ne razumete?… Kaj preprosta stvar. Ta bogati trgovec, mož one gospe, o kateri govoriva, nima otrok z njo. Razumete?«

»Razumem.«

»Lepo, pazite dalje: ker je sila bogat, si želi imeti otroke, ki bi podedovali njegovo veliko knetje in zaradi tega je prišlo do kaj nevšečnega življenja med njim in njegovo ženo. Njegova žena je, kakor vam pravim, zato predložila skupščini posebno prošnjo in skupščina je prošnjo ugodno rešila.«

»No, pa je ta bogati trgovec zadovoljen s tako rešitvijo narodnega predstavništva?«

»Seveda je zadovoljen. Zdaj je popolnoma pomirjen in ima od tedaj svojo ženo močno rad.«

Razgovor je tekel dalje. Razgovarjal sva se o mnogih stvareh, toda gospod minister se niti z besedico ni dotaknil finančnih vprašanj.

Nazadnje sem se okorajžil in ga kar najponizneje vprašal:

»Finance v vaši deželi so zelo dobro urejene, gospod minister?«

»Zelo dobro,« je dejal samozavestno in takoj nato pristavil: »Glavna stvar je, da je budžet dobro izdelan, potem gre vse lahko.«

»Koliko milijonov znaša letni budžet vaše dežele?«

»Preko osemdeset milijonov. Razdeljen pa je, glejte, takole: Za bivše ministre, ki so zdaj bodisi v penziji ali na razpoloženju, trideset milijonov; za nabavo odlikovanj deset milijonov; za uvedbo varčevanja ljudstva pet milijonov.«

»Oprostite, gospod minister, da vas prekinem — Ne razumem, kakšen izdatek je to: pet milijonov za uvedbo varčevanja?«

»E, glejte, gospod, varčevanje je nesporno najvažnejša reč, če že govorimo o financiranju. Te novosti ni nikjer na svetu, nas pa je prisilil neugoden položaj zaradi slabih finančnih razmer v naši deželi, zato smo hoteli žrtvovati vsako leto to znatno vsoto, da pomagamo ljudstvu in mu kolikor toliko olajšamo njegovo stanje. Zdaj se bo vsekakor obrnilo na bolje, ker smo že v tej kratki dobi izdali cel milijon piscem knjig o varčevanju za ljudstvo. Tudi sam imam v mislih, da bi ljudstvu v tem pogledu kolikor toliko pomagal in sem že začel pisati delo: ,Varčevanje v našem narodu v starem veku‘; a moj sin piše delo: ,Vpliv varčevanja na kulturni napredek ljudstva’; moja hčerka pa je doslej napisala dve povesti, takisto za ljudstvo, v katerih pripoveduje, kako je treba varčevati; in zdaj piše tretjo: ,Razsipna Ljubica in varčljiva Mici’.«

»Bržkone čedna zgodba?!«

»Zelo lepa; v nji pripoveduje, kako propade Ljubica zaradi ljubezni, Mici pa se je omožila z velikim bogatašem in se je zmerom odlikovala z varčnostjo. ,Kdor varčuje, mu tudi bog pomaga’, tako se konča povest.«

»To bo imelo nenavadno dober vpliv na ljudstvo!« sem rekel navdušeno.

»To se razume,« je nadaljeval gospod minister, »velik in pomemben vpliv. Tako si je, glejte, na primer moja hči, odkar je uvedeno varčevanje, prihranila za doto že več kakor sto tisoč.«

»Potem je to najvažnejša postavka v proračunu,« sem pripomnil.

»Tako je, le da je bilo težavno priti na tako srečno misel, vse druge proračunske postavke so bile v proračunu že prej, pred mojim ministrovanjem. Na primer, postavka za narodna slavja pet milijonov, za zaupne vladne izdatke deset milijonov, za tajno policijo pet milijonov, za vzdrževanje in okrepitev vlade na njenem položaju pet milijonov, za reprezentanco vladnih članov pol milijona. V tem smo, kakor povsod silno varčni. Nato pa pridejo druge manj važne stvari v proračunu.«

»A za prosveto, vojsko in ostalo uradništvo?«

»Res, imate prav, tudi za to, razen prosvete, gre okrog štirideset milijonov, a to pada v breme rednega letnega deficita.«

»In prosveta?«

»Prosveta? E, ta spada, kot se razume, med nepredvidene izdatke.«

»In s čim krijete potem tolikšen deficit?«

»Z ničemer. S čim pa se da kriti? To gre v breme dolgov. Ko se nabere večji deficit, sklenemo posojilo, in tako gre dalje. Vendar pa se po drugi strani trudimo, da nam ostane v nekih proračunskih postavkah primeren suficit. V svojem ministrstvu sem jaz že začel uvajati varčevanje in tudi ostali moji kolegi živo delajo na tem. Varčevanje je, kakor vam pravim, temelj blaginje v vsaki deželi. Včeraj sem v interesu varčevanja odpustil nekega služitelja. To je že prihranek osem sto dinarjev letno.«

»To ste dobro ukrenili!« sem pripomnil.

»Saj je že čas, gospod, da pričnemo skrbeti za narodov blagor. Fant joče seveda, naj ga sprejmem nazaj, prosi, in revček tudi ni slab in se ni v ničemer pregrešil, toda kar ne gre, ne gre pač; kajti to zahteva korist nase mile domovine. ,Za polovico plače bom služil,’ mi pravi. ,Ne morem in ne morem’, sem mu rekel; ,jaz sem minister, a to ni moj denar, ampak krvavo zaslužen ljudski denar, in jaz moram resno gledati na vsak dinar’. Prosim vas, gospod, povejte sami, kako bi smel brez potrebe zapraviti državi osem sto dinarjev?« je končal minister ter z razprostrtimi rokami pričakoval pozitivnega odgovora od mene.

»Docela tako je!«

»Lejte, pred kratkim je bila iz proračuna za zaupne izdatke izdana velika vsota denarja nekemu članu vlade za zdravljenje njegove žene in kako naj ljudstvo plačuje, če ne pazimo na vsako paro?«

»A kakšni so dohodki v deželi, gospod minister, to je važna stvar, bi rekel?«

»The, to ni ravno tako važno!… Kako bi vam povedal? Pravzaprav ne vemo še, kolikšni so dohodki. Bral sem v nekem tujem listu nekaj o tem, pa kdo bi vedel, če to drži? Saj, vsekakor je precèj dohodkov, brez dvoma precèj,« je rekel minister vznemirjeno in z neko strokovnjaško tehtnostjo.

V tem prijetnem in važnem pogovoru naju je zmotil fant, ki je vstopil v ministrov kabinet in sporočil, da bi rada neka deputacija uradnikov h gospodu ministru.

»Čez nekaj časa jih pokličem, naj počakajo,« je rekel minister fantu, nato pa se obrnil spet k meni.

»Verjemite mi, da sem že ves zbit od večnega sprejemanja v teh dveh treh dneh, da mi kar v glavi šumi. Toliko, da sem si odtrgal teh nekaj trenutkov in prijetno pokramljal z vami!«

»Prihajajo poslovno?« sem vprašal.

»No, glejte, tule na nogi se mi je napravilo kar nemarno veliko kurje oko, pa sem si ga dal pred štirimi dnevi operirati in operacija je, hvala bogu, zelo srečno uspela. Zaradi tega mi prihajajo uradniki s svojimi šefi na čelu čestitat in izražat svoje veselje zaradi srečno izvršene operacije.«

Oprostil sem se gospodu ministru, da sem ga motil pri delu in da ga ne bi dalje nadlegoval, sem se najspoštljiveje poslovil in odšel iz njegovega kabineta.

In res so se o tem kurjem očesu finančnega ministra kar vrstila poročila v dnevnikih:

»Uradniki … urada so bili včeraj ob štirih popoldne s svojimi šefi na ćelu v deputaciji pri gospodu finančnem ministru in mu z veseljem čestitali zaradi srečno uspele operacije kurjega očesa. Gospod minister jih je blagovolil ljubeznivo in prisrčno sprejeti in g. šef je ob tej priliki v imenu vseh uradnikov svojega urada spregovoril nekaj pretresljivih besed v tem smislu, gospod minister pa se jim je zahvalil za to redko pozornost in odkritosrčno sočustvovanje.«

(naslednja stran)