Tag Archive | Junak

Žig

Imel sem strašne sanje. Ne čudim se sanjam samim, pač pa temu, da sem imel pogum sanjati take strašne stvari, ko sem vendar miroljuben in pošten državljan, prav tak dober otrok te nase izmučene, mile nam matere Srbije, kakor so vsi drugi njeni otroci. Nikar ne mislite, da trdim, da sem kakšna izjema od drugih, še malo ne, brate, saj delam na las vse tako kakor vsi drugi in moje vedenje je tako vzgledno, da mu ga ni para. Nekoč sem zagledal na ulici bleščeč gumb s policijske uniforme, zagledal sem se v njegov čarobni lesk in sem že hotel kreniti dalje, zatopljen v neke sladke misli, kar mi je naenkrat roka sama od sebe zadrhtela, segla po kapi na glavi; glava se mi je sama poklonila k zemlji, usta pa so se mi razvlekla v prijeten smehljaj, s kakršnim navadno pozdravljamo mi vsi starejše od sebe.

»Res se mi sama žlahtna kri pretaka po žilah in nič drugega,« sem pomislil v tistem trenutku in se s prezirom ozrl na prostaka, ki je šel prav ta hip mimo mene in po nemarnem z nogami pohodil ta gumb.

»Prostak!« sem izgovoril strupeno in pljunil ter mirno nadaljeval svoj sprehod, potolažen z mislijo, da je takšnih prostaških ljudi kaj majhno število, in nenavadno mi je bilo prijetno, da je dal bog meni tako rahlo srce in tako plemenito, viteško kri naših starih.

Glejte, zdaj vidite, kako krasen človek sem, ki se v resnici prav nič ne razločuje od drugih poštenih državljanov, in zato se boste tudi vi čudili, od kod so prišle prav meni te strašne in bedaste stvari v sanjah na misel.

Nič nenavadnega se mi ni pripetilo tisti dan. Povečerjal sem dobro, si po večerji otrebil zobe, posrkal malo vinčka, nato pa, ko sem tako junaško in vestno izkoristil vse svoje državljanske pravice, sem legel v posteljo in vzel knjigo, da bi čim prej zadremal. Knjiga mi je kaj kmalu padla iz rok, potem ko je seveda izpolnila mojo željo, in zaspal sem kakor jagnje, z mirno vestjo, ker sem popolnoma izvršil vse svoje dolžnosti. Iznenada se znajdem kakor na neki ozki, hriboviti in blatni poti. Mrzla, mračna noč je. Veter zavija skozi ogolelo vejevje in grize v golo kožo, kjer koli jo doseže. Nebo je mračno, strašno in nemo in droben sneg naletava v oči in bije v obraz. Nikjer žive duše. Podvizam se dalje in zdrsnem na blatni poti zdaj na levo, zdaj na desno. Spotikal sem se, padal in nazadnje zablodil. Blodil sem tako sam bog nebeški vedi kod, noč pa ni bila tista kratka, navadna noč, marveč kakor nekakšna dolga, kakor celo človeško življenje, jaz pa neprenehoma hodim in sam ne vem, kod.

Hodil sem tako sila mnogo let in prišel nekam, tako daleč, daleč od svojega rojstnega kraja v neke neznane kraje, v neko čudno deželo, za katero verjetno živ krst ne ve in ki se verjetno lahko človeku samo v sanjah prikaže.

Ko sem se potikal po tisti deželi, sem prispel v neko veliko mesto z mnogimi prebivalci. Na prostranem trgu onega mesta je bila zbrana silna množica ljudi, dvigal se je strašen hrušč, da bi človek oglušil. Pristal sem v neki gostilni, ravno nasproti trgu in vprašal krčmarja, zakaj se je zbralo tolikanj ljudi.

»Mi smo mirni in pošteni ljudje,« mi začne pripovedovati ta, »zvesti smo in pokorni svojemu županu.«

»Kaj je pri vas župan starosta?« sem mu z vprašanjem segel v besedo.

»Pri nas izvršuje oblast župan in je zato starosta; za njim pridejo biriči na vrsto.«

Zasmejal sem se.

»Kaj pa se smeješ?… Nisi vedel tega?… Od kod pa si pravzaprav?…«

Povedal sem mu, kako sem zablodil in da sem doma iz neke daljnje dežele — Srbije.

»Slišal sem že o tej znameniti deželi!« je šepnil on sam pri sebi in me spoštljivo pogledal, nato pa se glasno obrnil k meni:

»Vidiš, tako je pri nas,« je nadaljeval, »oblast izvršuje župan s svojimi biriči.«

»Kakšni pa so ti biriči pri vas?«

»Eh, veš, biričev je več vrst in razločujejo se po činih. Imamo višje in nižje biriče… Tak mi smo tu miroljubni in pošteni ljudje, toda iz okoliških krajev ti prihajajo semkaj vsakovrstni potepuhi, ki nas pridijo in uče slabih navad. Da bi bilo mogoče ločiti vsakega našega meščana od drugih, je izdal župan včeraj naredbo, naj pridejo vsi državljani pred občinsko sodišče, kjer bodo pritisnili vsakomur poseben žig na čelo. Glej, zavoljo tega se je zbralo ljudstvo, da se pogovorimo, kaj naj storimo.«

Vztrepetal sem in pomislil, kako bi čim prej pobegnil iz te strašne dežele, ker takega viteštva, dasi sem plemenit Srb, nisem vajen. Pa tudi sramotno mi je!

Krčmar se je dobrodušno zasmejal in me potrepljal po rami ter mi ošabno dejal:

»Hej, tujček, prestrašil si se, jeli?!… Ni je torej take korajže daleč naokrog, kakor je naša!…«

»Pa kaj mislite storiti?« sem sramežljivo vprašal.

»Kako, kaj mislimo? Boš že videl naše junaštvo. Saj ti pravim, da daleč naokrog ne poznajo takega poguma, kakor je naš. Prehodil si veliko sveta, a prepričan sem, da večjih junakov nisi videl. Stopiva skupaj tja. Podvizati se moram.«

Že sva bila na tem, da odideva, kar se je zaslišal pred vrati pok z bičem.

Pogledal sem ven, kaj je, in kaj zagledam? Neki človek z nekako trirogo, bleščečo kapo na glavi in v pisani obleki jaha nekega drugega človeka v zelo bogati obleki navadnega civilnega kroja, se ustavi pred krčmo in stopi na tla.

Krčmar je odšel ven in se do tal poklonil, tisti človek v pisani obleki pa je krenil v krčmo in sedel za posebno ozaljšano mizo. Drug človek v civilni obleki pa je ostal čakaje pred krčmo. Krčmar se je tudi pred njim globoko poklonil.

»Kaj pa pomeni to?« sem vprašal krčmarja ves zmeden.

»No, ta, ki je šel v krčmo, je višji birič, ta zunaj pa je eden najuglednejših meščanov, naš veliki bogataš in rodoljub,« je zašepetal krčmar.

»A zakaj dopušča, da ga oni jaha?«

Krčmar mi je pomignil z glavo in odšla sva malo v stran. Nekako zaničljivo se je zasmejal in rekel:

»Glej, to imamo pri nas za veliko čast, ki je je redko kdo deležen!…«

Povedal mi je še na kupe stvari, toda jaz ga od zmedenosti niti razumel nisem. Zadnje beseda pa sem dobro slišal:

»To je usluga domovini, ki je vsak narod pač ne more in ne zna ceniti!«

Prišla sva na shod, ko so že pričeli voliti častno predsedstvo.

Neka skupina je predlagala za predsednika nekega Kolba, če se prav spominjam imena; druga skupina pa nekega Talba, a tretja skupina spet svojega kandidata.

Nastalo je grdo prerekanje; vsaka skupina je navijala za svojega kandidata.

»Po mojem nimamo boljšega človeka za predsednika tako važnega zborovanja kakor je Kolb,« je govoril nekdo iz prve skupine, »kajti njegove državljanske odlike in pogum so vsem dobro znani. Mislim, da ni nikogar med nami, katerega bi velikaši večkrat jahali kakor njega.«

»Kaj pa tvezeš,« je siknil nekdo iz druge skupine, »ko tebe niti še kak praktikant ni nikdar jahal.«

»Poznamo te vaše odlike,« je zavpil nekdo iz tretje skupine, »saj niti enega udarca z bičem niste prenesli, ne da bi zajavkali pri tem.«

»Da bomo razumeli, bratje,« se je vmešal Kolb, »mene so naši dostojanstveniki še pred desetimi leti res pogosto jahali in tudi z bičem so me tepli, pa nisem zastokal, a vendar utegnejo biti še kakšni bolj zaslužni možje. Nemara so kateri mlajši in boljši.«

»Ni jih, ni jih!« so se zadrli njegovi volilci.

»Rajši molčite o teh starih zaslugah! Kolba so jahali še pred desetimi leti,« so kriknili iz druge skupine.

»Zdaj stopajo mlade sile na plan, ne maramo starih,« so zavpili iz tretje skupine.

Iznenada pa se je vrišč polegel: ljudstvo se je razdelilo na dvoje in napravilo prehod. V njem sem zagledal mladega človeka kakih tridesetih let. Ko se je prikazal, so se vse glave nizko poklonile.

»Kdo pa je to?« sem šepnil krčmarju.

»To je prvi vseh meščanov. Mlad človek še, a mnogo obeta. Vzlic svojim mladim letom je že dočakal, da je župan sam doslej že trikrat jahal na njem. Pridobil si je večjo popularnost kakor kdor koli doslej.«

»Nemara bodo njega izvolili?« sem vprašal.

»Več kakor gotovo je, ker so vsi ti kandidati, kar jih je bilo doslej, sami starejši, ki jih je vrh tega že čas prehitel, tegale pa je župan še včeraj jahal.«

»Kako se piše?«

»Kleard.«

Napravili so mu častno mesto.

»Po moji sodbi,« je pretrgal molčanje Kolb, »ne moremo najti boljšega moža za to mesto, kakor je Kleard. Mlad je in mi starejši se še zdaleč ne moremo kosati z njim.«

»Tako je, tako je… Živio, Kleard!…« je zaorilo iz vseh grl.

Kolb in Talb sta ga odvedla, da je zavzel predsedniško mesto.

Vsi so se znova globoko poklonili, nato pa je nastala tišina.

»Hvala vam, bratje, za vašo visoko pozornost in počastitev, katero ste mi danes tako enodušno izkazali. Nade je, ki jih stavite vame, so vse preveč laskave. Težko je voditi in upravljati ljudske želje v tako važnih dneh, toda zastavil bom vse svoje sile, da opravičim vaše zaupanje, da vas bom povsod iskreno zastopal in da bom še dalje tako visoko obdržal svoj ugled. Hvala vam, bratje, za izvolitev.«

»Živio, živio, živio!« se je vsulo z vseh strani.

»Zdaj pa mi dovolite, bratje, da spregovorim s tega mesta nekaj besed o tem važnem dogodku. Ni lahko pretrpeti muk in bolečin, ki nas čakajo; človek ne more zlahka vzdržati, da mu z razbeljenim železom pritisneš žig na čelo. Res, muke so to, ki jih ne more vsakdo prenesti. Naj strahopetci trepetajo in zbledevajo od strahu, mi pa niti za trenutek ne smemo pozabiti, da smo potomci vrlih prednikov, da se pretaka po naših žilah plemenita junaška kri naših dedov, tistih vzornih vitezov, ki niti z zobmi niso škrtnili, ko so umirali za svobodo in blaginjo nas, svojih potomcev. Ničeve so naše muke v primeri z njihovimi mukami, in naj se mar zdaj v vsej tej blaginji in izobilju pokažemo mi kot trhlo in strahopetno pokolenje? Vsak pravi rodoljub, vsakdo, ki želi, da se naš rod ne osramoti pred svetom, bo prenesel bolečino junaško in možato.«

»Tako je! Živio, živio!«

Oglasilo se je še nekaj ognjevitih govornikov, ki so hrabrili prestrašeno ljudstvo in mu govorili približno prav to, kar je povedal Kleard.

K besedi se je priglasil neki bled, betežen starec z nagubanim licem in belimi lasmi ter s snežnobelo brado. Noge so se mu tresle od starosti, hrbet je imel upognjen, roke so mu trepetale. Glas mu je drhtel, v očeh pa so se mu svetile solze.

»Otroci,« je začel in solze so se mu zatrkljale po bledih, nagubanih licih in mu padale v belo brado, »težko je meni in kmalu mi bo umreti, vendar pa se mi zdi bolje, da ne dovolimo te sramote. Sto let mi je že, pa sem živel brez tega… In naj mi zdaj pritisnejo na to sivo, onemoglo glavo žig suženjski…«

»Dol s to stajo pokveko!« se je zadrl predsednik.

»Dol ž njim!« so zavpili eni.

»Mevža kilava!« so zakričali drugi.

»Namesto da bi dajal poguma mlajšim, še straši ljudstvo!« so se zadrli tretji.

»Sram naj ga bo njegovih sivih las! Dosti dolgo je živel, pa ga je še strah, mi mlajši smo bolj junaški!« so vpili četrti.

»Dol s strahopetcem!«

»Vrzimo ga ven!«

»Dol ž njim!«

Razdražena množica mladih junaških državljanov se je vrgla na betežnega starca ter ga v razkače- nosti začela pretepati in suvati.

Edino zaradi njegovih let so ga izpustili, drugače bi ga s kamnom pobili.

Vsi so se zakleli in zarotili, da bodo jutri s slavo osvetlili obličje in ime svojega naroda in da bodo junaško vzdržali.

Zborovanje se je razšlo v najlepšem redu. Pri razhajanju so se slišali glasovi:

»Jutri se bomo videli, kdo smo!«

»Videli bomo jutri precej tistih, ki se sami hvalisajo!«

»Prišel je čas, da se pokažemo, kdo je kaj prida in kdo je zanič, ne pa da se vsaka smet usti s svojim junaštvom!«

Vrnil sem se v svoj hotel.

»Si videl, kdo smo mi?« je ponosno vprašal krčmar.

»Videl sem,« sem odgovoril mehanično, a čutil, kako mi pojemajo moči in mi v glavi kar buči od čudnih vtisov.

Še isti dan sem bral v njihovem listu uvodni članek naslednje vsebine:

»Državljani, čas je, da že prenehajo dnevi praznega hvalisanja in bahanja tega ali onega človeka pri nas; čas je, da se nehajo ceniti prazne besede, s katerimi razsipamo, ko poudarjamo neke svoje namišljene odlike in zasluge; čas je, bratje, da se končno tudi pri delu preizkusimo ter da se dejansko pokažemo, kdo je kaj prida in kdo nič! Toda menimo, da med nami ne bo sramotnih strahopetcev, ki bi jih morala oblast sama šiloma prignati na določeno mesto, kjer se bo vršilo žigosanje. Vsak, kdor čuti v sebi trohico viteške krvi naših dedov, se bo požuril, da bo čim prej mirno in ponosno prenesel muko in bolečino, ker je to bolečina zavesti, je žrtev, ki jo terjata od nas domovina in splošna blaginja nas vseh. Naprej, državljani, jutri je dan viteške preizkušnje!…«

Moj krčmar je ta dan že takoj po končanem zborovanju legel spat, da bi prišel drugo jutro čim prej na določeno mesto. Mnogi pa so pri priči odšli pred sodišče, da bi zasedli tam čim boljši prostor.

Naslednji dan sem odšel tudi jaz pred sodišče. Tam se je gnetlo že vse mesto: mali in veliki, moški in ženske. Nekaj mater je prineslo celo svoje malčke v naročju, da bi tudi njim pritisnili suženjski, odnosno častni žig, da bi imeli kasneje več pravice do boljših mest v državni službi.

Bilo je tam suvanja in zmerjanja (v tem so ti ljudje tukaj nekoliko podobni nam Srbom, in kar milo se mi je storilo), prerivanja, kdo bo prišel prej do vrat. Nekateri so zgrabili kar za grlo drug drugega.

Žige je pritiskal poseben uradnik v beli, slavnostni obleki in je blago svaril in karal ljudi:

»Le počasi, bog vas previdi, saj pride vsak na vrsto, menda niste živina, da se tako prerivate!«

Začelo se je žigosanje. Nekdo je glasno javknil, drugi samo zastokal, toda nihče ni vzdržal brez glasu, dokler sem bil jaz tam.

Dolgo nisem mogel gledati tega mučenja in sem se rajši vrnil v krčmo. Ondi so že sedeli nekateri, prigrizovali in pili.

»Tudi tega smo se odkrižali!« je rekel nekdo.

»Ovbe no, saj tudi nismo posebno javkali, toda Talb se je drl kakor kak osel!« je povedal drugi.

»A to ti je tisti Talb, ki ste ga sinoči hoteli imeti za predsednika na shodu!«

»E, kdo pa ga je poznal!«

Tako so se pogovarjali in stokali od bolečine ter se zvijali, a so se vzdrževali drug pred drugim, ker je bilo vsakogar sram, da bi se pokazal strahopetca.

Kleard se je osmešil, ker je zastokal, z junaštvom pa se je izkazal neki Lear, ki je zahteval, naj mu pritisnejo dva žiga, in ni dal glasu od sebe. Vse mesto je z največjim spoštovanjem govorilo samo o njem.

Nekateri so pobegnili, toda ti so bili deležni vseobčega zaničevanja.

Čez nekaj dni se je sprehajal tisti z dvema žigoma na čelu z visoko dvignjeno glavo, dostojanstveno in ošabno, poln slave in ponosa, in kjer koli je šel mimo, se mu je vse ljudstvo klanjalo in snemalo pokrivala pred junakom svojih dni.

Po ulicah so se ženske in otroci in možje podili za njim, da bi videli to narodno veličino. Kjer koli so ga srečavali, se je čul šepet poln strahu in spoštovanja: »Lear, Lear!… To je on! To je tisti junak, ki ni javknil, ni dal glasu od sebe, ko so mu pritisnili dva žiga na čelo!« Listi so pisali o njem ter ga obsipali z največjo hvalo in slavo.

In zaslužil si je ljubezen narodovo.

Poslušal sem te slavospeve z vseh strani, pa se je še v meni prebudila junaška kri srbska. Tudi naši starodavni junaki, tudi ti so umirali na kolih za svobodo; tudi mi imamo svojo junaško preteklost in svoje Kosovo. Od vrha do tal me je prešinil narodni ponos in slavohlepje, da bi proslavil čast svojega rodu. In zdirjal sem pred sodišče ter zavpil:

»Kaj pa hvalite tega svojega Leara?… Saj vi pravih junakov še videli niste! Da bi videli, kaj je srbska viteška kri! Pritisnite mi deset žigov na čelo, ne pa samo dva!«

Uradnik v belem plašču je približal žig mojemu čelu in — zdrznil sem se… Prebudil sem se iz sna.

Od strahu sem se pomel po čelu in se prekrižal, v začudenju, kaj vse doleti človeka v sanjah.

»Skoraj bi bil zasenčil slavo njihovega Leara,« sem pomislil in se zadovoljno obrnil na drugo stran in malo nerodno mi je bilo, da se niso sanje do kraja končale.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Stradija (12/12)

(prejšnja stran)

Sirota nova vlada je morala takoj pričeti misliti, toda tega rokodelstva ministri v Stradiji niso bili vajeni. Da odkrito povemo, so se nekaj dni junaško, ponosno držali; dokler je bila le še kaka para v državni blagajni, so veselih in vedrih obrazov sprejemali čez dan procesije deputacij iz ljudstva in govorančili presunljive govore o srečni prihodnosti mile in izmučene Stradije; ko pa je padla noč, so prirejali sijajne in drage gostije kjer se je pilo, pelo in kjer so imeli rodoljubne zdravice. — Ko pa je zazijala državna blagajna vsa prazna, so začeli gospodje ministri resno premišljevati in se pomenkovati, kaj bi ukrenili v tako obupnem stanju. Saj za uradnike je lahko: ti so že tako vajeni, da po nekaj mesecev ne prejemajo plač; upokojenci so stari ljudje, dosti so se naživeli; vojaki, to se samo po sebi razume, se morajo privaditi na trpljenje in nadloge; nič hudega torej, da tudi lakoto junaško trpe; dobaviteljem, podjetnikom in vsakemu drugemu dobremu državljanu srečne Stradije se lahko reče, da plačilo njihovih računov ni bilo vneseno v letošnji državni proračun. Ni pa lahko za ministre, ker ti morajo samoumevno plačevati, da se o njih dobro govori in piše. Ni lahko še za cele kupe drugih važnih stvari, ker je dovolj stvari, ki imajo prednost pred Stradijo.

Navalile so skrbi nanje in prišli so na misel, da je treba okrepiti gospodarstvo. Zaradi tega so se odločili, da zadolže deželo z večjim dolgom; ker pa je treba za sklepanje tega posojila potrošiti čedne vsote denarja za skupščinske seje, za ministrska potovanja v tuje dežele, so ministri sklenili, da zbero v ta namen vse depozite iz državnih blagajn, kjer je deponiran denar zasebnih oseb, da bi tako pomogli deželi, ki stoka v nadlogah.

V vsej deželi je nastala zmešnjava: v nekaterih listih govore o ministrski krizi, v drugih, kako je vlada že ugodno končala pogajanja za posojilo, v tretjih eno kakor drugo, vladni listi pa pišejo, da dežela ni bila še nikdar v večjem blagostanju.

Čedalje bolj in bolj so pričeli govoriti o tem rešilnem posojilu; časniki so čedalje bolj polnili svoje stolpce z razpravljanjem o tem vprašanju. Vzbudilo se je močno zanimanje na vse strani in prišlo je že malone do tega, da so prenehali skoraj vsi posli. Tako trgovci kakor dobavitelji, pa uradniki in upokojenci in duhovniki, vse čaka v nekem mrzličnem, napetem pričakovanju. Na vseh straneh, na vsakem kraju, povsod govore, vprašujejo, ugibajo samo o tem.

Ministri tekajo zdaj v to, zdaj v drugo tujo deželo, zdaj ta, zdaj drugi, zdaj po dva, trije skupaj. Skupščina zaseda, tudi tam debatirajo, sklepajo in nazadnje odobre, da se sklene posojilo za vsako ceno in da odidejo vsak na svoj dom, obupna radovednost v javnem mnenju pa je vse večja in večja.

Srečata se po dva in dva na ulici in že pričneta namesto pozdrava:

»Kaj je s posojilom?«

»Ne vem!«

»Ga sklepajo?«

»Gotovo!«

Ministri so jeli čedalje pogosteje obiskovati tuje dežele in se vračati.

»Je prišel minister?« vpraša nekdo.

»Tudi jaz sem slišal.«

»Kaj je napravljeno?«

»Menda je ugodno!«

Kar so naposled objavili vladni listi (vlada ima zmerom po nekaj listov, pravzaprav ima vsak minister svoj list — enega ali dva), da je vlada končala pogajanja z neko tujo skupino in da so rezultati zelo ugodni.

»Z zanesljivostjo lahko potrdimo, da bo čez kakšen dan pogodba podpisana in da pride denar v deželo.«

Ljudje so se malo pomirili, vladni listi pa so sporočili, da bo čez dva-tri dni prišel v Stradijo opolnomočenec bančne skupine g. Horije in da bo tu podpisal pogodbo.

Zdaj šele se je dvignil ustni in pismeni trušč in hrušč. Spraševanje, pričakovanje, nepotrebna, nervozna radovednost in velikansko upanje v tega neznanega tujca, ki so ga pričakovali, da bo rešil deželo, so dosegli svoj vrhunec.

O čem drugem kakor o tem Horiju sploh niso ne govorili ne mislili več. Raznesel se je glas, da je že prispel in se nastanil v tem in tem hotelu in že navali množica radovednih ljudi, moških in ženskih, mladih in starih proti hotelu — navali tako jadrno in besno, da starejše in slabotnejše kar poteptajo in zmečkajo.

Prikaže se na cesti kak tuj človek, potnik, in že reče kdo drugemu:

»Poglej no, neki tujec!« in pomembno pogleda tovariša, z obrazom in pogledom, kakor bi vprašal: »Če ni to Horije?«

»Če ni to on?« vpraša oni drugi.

»Tudi jaz bi mislil!«

Z vseh strani si ogledajo tujca in odločijo, da je prav ta tisti. Nato razneso po mestu vest, da so videli Horija in ta novica se tako bliskovito raznese in prodre v vse družbene sloje, da že čez eno, dve uri vse, mesto zanesljivo trdi, da je on tu, da so ga ljudje osebno videli in govorili z njim. Spravili so vso policijo na noge, vznemirili so se ministri, da begajo na vse strani, da bi se sesli z njim in mu izkazali svoje spoštovanje.

Ni ga.

Naslednji dan sporoče listi, da včerajšnja vest o Horijevem prihodu ni bila resnična.

Do kod je privedlo to, se vidi iz tegale dogodka.

Nekega dne sem šel na postajališče, kjer pristaja neka tuja ladja.

Ladja je prispela in potniki so pričeli izstopati. Zapletel sem se v pomenek z nekim znancem, kar je množica ljudi pritisnila k ladji s tako silo, da me je nekdo, ki se je zaletel vame, skoraj na tla podrl.

»Kaj pa je?«

»Kdo je?« so pričeli mnogi spraševati drug drugega.

»On!« so odgovorili.

»Horije?«

»Da, prišel je!«

»Kje je, kam hoče?« zavre v množici in nastalo je prerivanje, pritiskanje, vzpenjanja, drenjanje, prepir; vsakdo hoče čim bliže.

V resnici sem zagledal nekega tujca, ki je prosil in moledoval, naj ga v božjem imenu puste, ker ima nujne opravke. Človek je komaj mogel govoriti, kar stokal je, stisnjen in zagozden v radovedni množici.

Policija je pri priči razumela svojo dolžnost. Oddirjala je obveščat o njegovem prihodu ministrskega predsednika, ostale vladne člane, občinskega predsednika, cerkvenega poglavarja in druge deželne dostojanstvenike.

In čez malo časa so se v trumi zaslišali glasovi:

»Ministri! Ministri!«

In res so se prikazali ministri z vsemi dostojanstveniki stradijske dežele. Vsi v prazničnih oblekah, z vsemi lentami in vrstami redov (a redno ne nosijo vseh, marveč samo po nekaj). Množica se je razdelila na dve strani in tako je ostal tujec sam v sredini na eni strani, na drugi strani pa so se prikazali ministri, ki so mu stopali naproti.

Ministri so se v spodobni razdalji ustavili in se do tal priklonili. Isto je storila množica. On je bil videti nekam zmeden, preplašen, hkrati pa na vso moč začuden, a se ni genil z mesta, stal je nepremično kakor kip. Ministrski predsednik je stopil še za korak naprej in pričel:

»Odlični naš gost, vaš prihod v našo deželo bo zabeležila zgodovina z zlatimi črkami, ker pomeni ta znameniti prihod epoho v našem državnem življenju; vaš prihod prinaša srečno prihodnost naši mili Stradiji. V imenu vse vlade, v imenu vsega naroda vas pozdravljam kot našega rešitelja in kličem: živeli!«

»Živeli! Živeli!« se je pretrgal zrak od klica iz tisoč grl.

Nato je začel cerkveni poglavar prepevati nabožne pesmi in s cerkva glavnega mesta stradijske dežele so zagrmeli zvonovi.

Ko je bil končan ta del uradnega sprejema, so ministri z ljubeznivim nasmehom na ustih ponižno pristopili k tujcu, si povrsti segli z njim v roko, ostali pa so odstopili in obstali gologlavi s sklonjenimi glavami, ministrski predsednik je z nekim strahom in spoštovanjem vzel njegov kovčeg v roke, a finančni minister s svoje strani palico imenitnega človeka. Nosila sta te stvari kakor svetinje. Kajpada je bil kovčeg res svetinja, saj je bila v njem gotovo usodna pogodba; prav v tem kovčku je ležala, nič manj in nič več, kakor prihodnost, srečna prihodnost cele dežele. Zato je bil torej ministrski predsednik, vedoč, kaj nosi v svojih rokah, videti slovesen, ves spremenjen, ponosen, ker nosi v svojih rokah prihodnost stradijske dežele. Cerkveni poglavar je kot človek, ki ga je obdaril bog z velikim duhom in umom, nemudoma tudi sam spoznal važnost tega kovčka in je z drugimi višjimi duhovniki obstopil ministrskega predsednika ter začel prepevati svete pesmi.

Sprevod je krenil. On in finančni minister spredaj, za njima pa kovčeg v naročju ministrskega predsednika, obkroženega z višjimi duhovni in z razoglavim ljudstvom. Stopali so počasi, slovesno, z nogo pred nogo, prepevali svete pesmi, zvonovi pa so zvonili in možnarji pokali. In tako so šli počasi po glavni ulici proti hiši ministrskega predsednika. In hiše in kavarne in cerkve in pisarne, — vse se je izpraznilo, vse živo je privrelo na cesto, da bi sodelovalo pri tem epohalnem sprejemu velikega tujca. Še bolniki niso izostali; tudi te so prinesli iz stanovanj, da bi videli to redko slovesnost; celo iz bolnic so prinesli vse bolnike na nosilnicah; in tudi njim je njih bolezen kar odlegla: laže jim je bilo, ko so pomislili na srečo svoje mile domovine; tudi otroci na prsih, ki so jih prinesli v sprevod, niso jokali, temveč so upirali svoje očke v velikega tujca, kakor bi čutili, da je ta sreča namenjena njim.

Preden so prišli do hiše ministrskega predsednika, se je zvečerilo. Tujca so bolj nesli, kakor pa odvedli v hišo. Vanjo so odšli vsi ministri in dostojanstveniki, množica pa je ostala in radovedno bolščala v okna ali pa preprosto zijala v hišo.

Drugi dan so začele prihajati deputacije iz naroda pozdravljat velikega tujca in že ob zori je počasi priropotal visoko naložen voz različnih odlikovanj za vrlega tujca pred hišo ministrskega predsednika.

Tujec je bil, kot se razume, takoj izbran za častnega predsednika ministrstev, za častnega predsednika mestne občine, Akademije znanosti in vseh mogočih dobrodelnih družb in društev v Stradiji, a teh je nešteto, pa celo društva za ustanavljanje društev. Vsa mesta so ga izbrala za svojega častnega meščana, vsi cehi so ga priznali za svojega dobrotnika in neki armadni polk si je njemu na čast nadel ime »Železni Horijev polk«.

Vsi listi so ga pozdravili z dolgimi članki, mnogi so prinesli njegovo sliko. Mnogo uradnikov je v počastitev tega dne napredovalo, veliko redarjev je prejelo odlikovanja in napredovanja, odprto je bilo veliko novih uradov m veliko novih uradnikov imenovanih.

Dva dni je že, kar traja burna veselje po vsem mestu. Godba igra, zvonovi zvone, možnarji pokajo, pesmi arijo, pijača se razliva.

Tretji dan so morali ministri, čeprav so bili skrokani od teh veselic, žrtvovati celo počitek svojih teles za blagor dežele in ljudstva ter so se zbrali k plenarnemu zasedanju, da bi dokončali s Horijem pogajanja o posojilu ter podpisali to epohalno pogodbo.

Najprej so kakor zaradi uvoda začeli privatni pomenek. (V vseobčem veselju sem pozabil povedati, da je bil kovčeg hranjen pod močno stražo.)

»Želite nemara dalj časa ostati tu?« ga je vprašal ministrski predsednik.

»Dokler pač ne opravim svoje zadeve in to bo trajalo precèj časa!«

Ministre je osupnila beseda precèj časa.

»Mislite, da bo trajalo precèj časa?«

»Na vsak način. Taka je zadeva.«

»Nam so znani vaši pogoji in naši vam, zato menim, da ne bo nikakih ovir!« je rekel finančni minister.

»Ovir?« je dejal tujec preplašeno.

»Saj, mislim, da jih ne bo!«

»Tudi jaz tako upam!«

»Torej lahko takoj podpišemo pogodbo!« je rekel ministrski predsednik.

»Pogodbo?«

»Da!«

»Pogodba je podpisana; in jaz se bom kar jutri odpravil na pot; predvsem pa vam moram izraziti svojo hvaležnost za zdaj in za vedno za tak izreden sprejem. Da vam odkrito povem, ves sem iz sebe, še zdaj se ne morem popolnoma zavedeti, kaj vse se godi z menoj. Res je, da sem zdaj prvič v tej deželi, a še v sanjah mi ni moglo priti na misel, da bi me bili kje kot neznanca tako sprejeli. Zdi se mi še, da sanjam.«

»Tak ste jo podpisali — pogodbo?« so soglasno zavpili vsi navdušeni.

»Glejte jo!« je dejal tujec in potegnil iz žepa polo papirja, na kateri je bila pogodba in jo pričel brati v svojem jeziku. Pogodba je bila sklenjena med njim in nekim trgovcem s slivami iz notranjosti Stradije, kjer se ta obvezuje, da mu bo do tega in tega dne dobavil tako in tako količino sliv za kuhanje marmelade…

Kaj se je moglo, v civilizirani in pametni deželi ukreniti drugega, kakor da tujca, ki je podpisal tako bedasto pogodbo, izženo iz Stradije, skrivaj, tri dni na to pa da vladni listi prineso naslednjo vest:

»Vlada si energično prizadeva, da bi izposlovala novo posojilo in vsa pričakovanja kažejo, da bomo že do konca tega mesca prejeli prvi obrok denarja.«

Ljudje so malo povpraševali po Horiju, nazadnje pa prenehali, in nato je šlo spet vse po starem.

Ko sem jel globlje premišljevati o tem zadnjem dogodku, mi je začela nenavadno ugajati vseobča harmonija v Stradiji. Ne le, da so ministri simpatični in vrli ljudje, opazil sem tudi, da je cerkveni poglavar sam takisto kaj umen in duhovit človek. Kdo bi se mogel v prikladnem trenutku, v naravnost usodnem trenutku, ko se odloča o usodi dežele, domisliti, da bo začel prepevati pobožne pesmi nad kovčkom marmeladarja in da bo s tem z vso težo podprl trudoljubno vlado v njenih velikih podvzetjih? Táko složno delo mora spremljati sreča.

In pri priči sem se odločil, da o prvi priliki obiščem modrega očeta, cerkvenega poglavarja, ter da se pobliže seznanim s tem velikim Stradijcem.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Kraljevič Marko drugič med Srbi (5/5)

(prejšnja stran)

Okolica ima svoj vpliv na človeka in tudi Marko je moral v neki meri podleči temu vplivu ter je začel z drugimi svojimi vrlimi potomci vred sprehajaje se postopati, pljuvati predse in se prerivati pred ministrovimi vrati, s prošnjo v roki, čakaje, da stopi pred ministra in prosi za majhno državno službico, — samo toliko, da bo imel košček vsakdanjega kruha, belega seveda.

Jasno je, da to brušenje peta pred vrati ni trajalo malo časa, in čez nekaj dni so mu rekli, naj vloži svojo prošnjo v arhivu, da jo protokolirajo.

Markova prošnja je prizadela ministru obilo preglavic.

»O, brate, kaj pa naj počnem s tem človekom? Saj ga spoštujemo, recimo; vse, samo priti mu ne bi bila treba. To ni človek za naše čase.«

Navsezadnje ga je nastavil, upoštevaje njegov veliki sloves in njegov prejšnje zasluge, za praktikanta v nekem zakotnem okraju v notranjosti dežele.

Zdaj je Marko s težavo izprosil, da so mu vrnili orožje, v ministrstvu pa so mu izplačali celo plačo, da je šel poravnat stroške za Šarca.

Šarec navzlic dobri hrani še daleč ni bil več tak kakor prej; zelo je izbiral, pa tudi Marko je bil najmanj za tridest ok lažji.

In tako je Marko oblekel svojo obleko, si pripasal orožje, opremil Šarca, napolnil meh z vinom, ga obesil ob sedlo, zajahal Šarca, se prekrižal in se napotil na svojo službeno dolžnost po cesti, katero so mu pokazali. Mnogi so mu svetovali, naj bi šel rajši z železnico, toda tega Marko ni maral, če bi ga stalo glavo.

Povsod, kamor koli je zanesla Marka pot, te spraševal za oni okraj in navajal ime okrajnega načelnika.

Po poldrugem dnevu hoda je prispel v mesto. Krenil je na dvorišče okrajne pisarne, razjahal, privezal Šarca ob murvo, snel meh z vinom ter sedel v orožju, da bo v hladu posrkal svoje vince.

Biriči, praktikanti, pisarji so z začudenjem stežali svoje glave skozi okna; daleč naokrog so hodili ljudje okrog junaka.

Prišel je kapetan, kateremu so sporočili, da pride Marko v njegov okraj.

»Bog daj srečo!« je pozdravil.

»Bog ti srečo daj, junak neznani!« mu je odzdravil Marko. Kadar je prišel do orožja, konja in vina, je pozabil vse svoje gorje in se je pri priči začel ponašati po starinsko in govoriti v stihih.

»Si ti novi praktikant?«

Marko pove, kapetan pa mu reče nato:

»Eh, toda s tem mehom in orožjem ne moreš biti v pisarni.«

»Taka je med Srbijanci šega,
da v orožju mrko pije vino,
da v orožju tudi spanje spava!«

Kapetan mu je začel razlagati, da mora odložiti orožje če namerava ostati v službi in prejejnati plačo.

Marko je videl, da ni druge poti, kajti — kaj hoče človek, živeti mora, imetje pa, kar ga je imel, je skopnelo; toda domislil se je in vprašal:

»Pa je kakšna taka služba, v kateri se nosi orožje in v kateri bi mogel služiti?«

»Biriči imajo tako službo.«

»Kaj pa dela birič?«

»Uradnike spremlja z orožjem na poti, da jih brani, če jih kdo napade; na red pazi, da kdo ne dela škode drugemu, in podobne stvari,«, je rekel kapetan.

»E, tako! To je lepa služba…« se je navdušil Marko.

In tako je postal Marko birič. Tak pa je spet vpliv okolice, vpliv vrlih potomcev, da z žarko krvjo in z navdušenjem služijo svoji domovini. Toda Marko se tej službi ni mogel tako prilagoditi in niti od daleč ni bil tako sposoben, kakor bi bil najslabši njegov potomec, nikar šele kak drugi, boljši.

Potujoč tako s kapetanom po okraju, je videl Marko mnogo stisk in nadlog, in ko se mu je nekoč zazdelo, da tudi njegov kapetan ne dela ravno po pravici, ga je kresnil z dlanjo po obrazu in mu izbil tri zobe.

Zaradi tega so Marka po daljših vojnih praskah ujeli in ga odtirali v blaznico na pregled.

Tega udarca Marko ni mogel prenesti in vzelo ga je, ko je bil do dna razočaran in izmučen.

Ko je stopil pred boga, se je bog zasmejal tako, da so se vsa nebesa stresla.

»No, Marko, si maščeval Kosovo?« ga je vprašal v smehu.

»Do kraja sem se namučil, a ubogo moje Kosovo, saj ga še videl nisem! Pretepali so me, v luknjo so me vtaknili, za biriča sem jim bil, nazadnje pa so me vrgli med norce…« se je pritoževal Marko.

»Saj sem vedel, da ne boš bolje odrezal!…« je rekel Gospod blago.

»Hvala ti, bog, da si me rešil muk; zanaprej pa niti sam ne bom več verjel jadikovanju mojih potomcev in njih joku za Kosovim! Če pa jim je treba biričev, imajo vsaj za to službo sami dosti izbire, same najboljše med najboljšimi. Bog mi odpusti, a zdi se mi, da to sploh niso moji potomci, čeprav me opevajo, marveč da so to potomci tistega našega Sulje Ciganina.«

»Njega sem jim tudi hotel poslati, če me ne bi bil ti tako goreče prosil, da bi sel. A vedel sem, da jim ti nisi potreben!« je rekel Gospod.

»Pa še Sulja bi bil danes med Srbi najslabši birič! V tem so ga vsi prekosili!« je rekel Marko in se razjokal.

Bog je težko zavzdihnil in skomizgnil z rameni.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Kraljevič Marko drugič med Srbi (1/5)

Pritisnili smo Srbi v svoji stiski in že več kakor pet sto let jokamo in stokamo: »Joj, Kosovo!« »Kosovo tožno!« »Gorje, Lazar!« Jokali smo tako in grozili v solzah sovražnikom: »Mi bomo tako, mi bomo drugače!« Junaško jočemo in grozimo, sovrag pa se smeje; pa smo se spomnili sredi tega gorja Marka in začeli javkati in klicati možaka, naj vstane iz groba, da nas bo branil in maščeval Kosovo. Kličemo danes, kličemo jutri, kličemo vsak trenutek, za vsako reč: »Vstani, Marko!« »Pridi, Marko!« »Poglej, Marko, naše solze!« »Joj, Kosovo!« »Kaj čakaš, Marko?« In tako postaja to javkanje že kar nespodobno. Napije se ti kak kujon v krčmi in ko je pognal svoj denar, se mu stori inako zaradi Kosova in že ti prične: »Joj, Marko, kje si zdaj?« In to, brate moj, ni kar tako, marveč traja to že več kakor pet sto let. Na Kosovu se je napravila že cela močvara srbskih solza, in Marko se je obračal v grobu, obračal se tako, da se je že mrtvemu človeku priskutilo.

In vzame nekega dne pot pod noge, pa hajd pred božji prestol.

»Kaj pa je, Marko?« ga blago vpraša Gospod.

»Dovoli, gospod bog, naj grem pogledat, kaj počno tisti moji slepci tam doli; priskutilo se mi je že to njihovo javkanje in klicanje!«

»E, Marko, Marko,« zavzdihne Gospod, »saj vse vem; toda če bi se jim dalo kako pomagati, bi jim bil že jaz prvi pomagal.«

»Edino mojega Šarca in moje orožje mi vrni, Gospod, in mojo nekdanjo moč mi daj, in dovoli mi, da pogledam, ali jim morem v čem pomagati.«

Bog je skomizgnil z rameni in v skrbeh zmajal z glavo.

»Pa pojdi, če že hočeš,« je rekel, »toda dobro ne boš odrezal.«

In iznenada se znajde Marko na neki prečuden način na svojem Šarcu na zemlji.

Obrača se okrog sebe, ogleduje se po svetu, a nikakor ne more razločiti, kje bi bil. Pogleda svojega Šarca. Res, Šarec je isti. Pogleda svoj bat, sabljo; nazadnje obleko. Vse je isto, ni dvoma. Potipa mehove. Tudi mehovi, polni vina, so tu, tu je tudi lahno brašno v malhah. Vse ga je prepričalo, da je prav isti stari Marko, edino tega ne more razpoznati, kje je. Ker se mu je bilo težko odločiti, kaj naj prične zdaj na zemlji, je najprej razjahal Šarca, ga privezal k drevesu, snel z njega mehove in pričel piti vino, da bi, kakor se pravi, tako lepo brez dela vse dobro premislil.

Pil je Marko in se oziral okrog sebe, da bi zagledal kakšnega znanca, kar ti zvonkljaje pridirja mimo njega nekdo na svojem kolesu in ves prestrašen zaradi Markovega čudnega konja, obleke m orožja požene, da bi čim prej odnesel pete, pogledujoč nazaj, da bi videl, kako daleč je že izven nevarnosti. Marka pa je najbolj osupnil ta čudni način potovanja in že si je mislil, da je to kak privid; pa vendar se odloči, da se spusti v boj s to prikaznijo. Popil je še skledo vina, da so se mu krvavo zalile oči; drugo skledo je dal Šarcu, nato pa je vrgel meh v travo, si poveznil soboljo kučmo na oči in zajahal Šarca, ki je bil od pijače že do ušes krvavo zaripel. Od sile se je razsrdil junak in kliknil Šarcu:

»Če ti ga ne dohitiva, Šarce,
ti polomim vseh četvero krakov!«

Ko je zaslišal Šarec to strahovito grožnjo, ki se je je bil na drugem svetu že čisto odvadil, je zdirjal kakor še nikoli dotlej. Z vso silo se je zleknil, s koleni je brisal prah po cesti, stremena pa so mu udarjala ob črno zemljo. Oni pred njima je bežal, kakor bi imel krila in se venomer obračal okrog sebe. Gonili so tako celi dve uri, a niti oni spredaj ni mogel pobegniti, niti se ni Marku posrečilo, da bi ga bil dohitel. Tako sta pridrvela v bližino neke popotne krčme; ko je Marko to videl, se je zbal, da mu ne bi cisto izginil kje v kakem gradišču in ker mu je ta dir že presedal, se je pri tem domislil svojega bata. Potegnil ga je iz sedelnega jermena in srdito zavpil:

»Da si vila in da imaš krila,
ali da so vile te vzredile,
ali da si lani mi pobegnil,
bi te danes le dohitel Marko!…«

Zavpil je to, zavihtel z batom kraj sebe in ga zalučal za njim.

Tisti spredaj je zadet padel in ni več živ priletel na tla. Marko je zdirjal k njemu, potegnil sabljo ter mu odsekal glavo, jo vrgel Šarcu v ovseno vrečo ter pevaje krenil proti oni popotni krčmi, drugi pa je obležal z nogami rijoč v zemljo zraven one peklenske naprave. (Pozabil sem povedati, da je Marko tudi to napravo razsekal s sabljo, s prav isto, ki so mu jo skovali trije kovači s tremi svojimi pomočniki in jo v tednu dni tako izostrili, da je lahko presekal z njo kamen, les, železo, — skratka vsak oklep.)

Pred krčmo je bilo vse polno kmetov, ko pa so videli, kaj se je zgodilo, in zagledali razjarjenega Marka, so od groze zavreščali in jo ubrali vsak v svojo smer. Ostal je krčmar sam. Ta se je tresel od strahu kakor v najhujši mrzlici, noge so se mu šibile, buljil je z očmi in prebledeval kakor mrlič.

»Reci, bogme, mi, junak neznani,
kdo je gospodar teh belih dvorov?…«

Neznani junak je zajecljal od strahu in komaj mu je s težavo razložil, da je to popotna krčma in da je on sam krčmar. Marko mu je povedal, kdo je in od kod in pa, kako je prišel maščevat Kosovo in da bi ubil turškega sultana. Krčmar je razumel samo: »da bi ubil sultana« in jel ga je obhajati še hujši strah, čim dalje je Marko pripovedoval in spraševal, kod je najkrajša pot do Kosova in kako bi prišel do sultana. Marko je govoril, oni pa se je od strahu tresel in venomer se mu je pletlo v glavi: »da bi ubil sultana!« Nazadnje je začutil Marko žejo in ukazal:

»Hajd, krčmar, prinesi brž mi vina,
da junak si žejico odžejam,
saj grdó že praska me po grlu!«

S temi besedami je Marko razjahal, privezal Šarca pred krčmo, krčmar pa je stopil po vino. Vrnil se je in prinesel na pladnju majhno čašo, desetinko litra. Tresle so se mu roke od strahu, zato se je vino prelivalo iz čaše in tako je stopil k Marku.

Ko je zagledal Marko to malo čašo, tako borno, na pol izlito, je mislil, da ta brije norca iz njega. Od sile se je raztogotil in tlesnil krčmarja z dlanjo po licu. Udaril pa ga je s tako silo, da mu je izbil tri zdrave zobe.

Nato je Marko spet zajahal Šarca in krenil dalje. Vtem pa so tisti kmetje, ki so se razbegnili, zdirjali naravnost na okraj, na policijo, ovadit ta strahoviti umor; pisar je brž poslal obvestilo časnikom. Krčmar si je položil mrzle obkladke na lice, zahajal konja in pohitel naravnost k zdravniku ter si dal izstaviti potrdilo o težki telesni poškodbi; nato je krenil k advokatu in ta ga je do podrobnosti izprašal o vsem, si dal plačati in je napisal tožbo zaradi hudodelstva.

Okrajni glavar je pri priči poslal pisarja s četo oboroženih orožnikov, da so odhiteli zasledovat hudodelca in je s posebnim obvestilom poslal razpis po vsej Srbiji.

Marku se niti sanjalo ni, kaj se mu pripravlja in kako so že bile vložene dve-tri strašne tožbe »po predpisih kolkovane« in s paragrafi za umor, za težko telesno poškodbo, za razžaljenje časti; vrh tega so bili tu še »prestani strah«, »prestane bolečine«, »stroški za zdravljenje«, »toliko in toliko odškodnine za delanezmožnost v krčmi, izguba časa, pisanje tožbe, koleki«. Poročilo glede raznašanja vznemirjajočih glasov o uboju sultana pa so že takoj poslali s šifriranim dopisom ministrstvu in od tod je v vsej naglici prišel odgovor: »Naj se ta potepuh takoj zgrabi in po zakonu najstrože kaznuje; z vso skrbnostjo je treba paziti na to, da se taki primeri ne bodo ponavljali, ker zahtevajo to interesi naše dežele, ki je zdaj v prijateljskih odnošajih s turškim cesarstvom.«

Z bliskovito naglico se je raznesel daleč naokrog glas o strašnem človeku s čudno obleko in orožjem in s še bolj čudnim konjem.

Od krčme se je napotil Marko po cesti. Šarec je stopal v koraku, Marko pa se je s komolci naslonil na sedelni glavič in se čudil pri tem, kako silno se je vse spremenilo na svetu: ljudje pa okolica, pa navade in vse, vse. Postalo mu je hudo, da je vstal iz groba. Onih njegovih starih pajdašev ni več, ni ga, s komer bi popil kapljo vina. Ljudje, delajo po njivah v okolici. Sonce žge, da bi ti možgani zavreli, delavci se sklanjajo k tlom, delajo in molče. Ustavil se je kraj ceste in jih poklical, v želji, da bi povprašal po Kosovu; delavci pa od groze zavrisnejo, ko ga zagledajo, in švrknejo vsak v svojo smer s polja. Sreča se s kakim človekom na poti, ta pa se zdrzne in kakor ukopan obstane, izbulji oči od strahu, se ozre na levo in desno, nato pa jo kakor iz uma ucvre čez jarek ali prek strnišča. Čim bolj ga Marko kliče, naj se vrne, tem huje beži. Seveda zdirja vsak teh preplašenih ljudi naravnost v okrajno pisarno in vloji tožbo za »poskus uboja«. Pred zgradbo okrajnega glavarstva se je nagnetlo ljudi, da ne moreš skozi. Otroci vrešče, ženske javkajo, ljudje so vznemirjeni, advokati pišejo tožbe, tipkajo se brzojavke, redarji in orožniki švigajo sem in tja, po kasarnah trobijo alarm, cerkveni zvonovi zvone, po cerkvah se opravljajo prošnje molitve, da bi se ljudstvo rešilo te nadloge. Skozi množico so prodrli glasovi, da se je kraljevič Marko povolkodlakil in spričo te grozote so se prestrašili celo redarji in orožniki pa še vojaki sami. Kako bi se boril z živim Markom, brate, nikar šele, če je postal pravi volkodlak!

(naslednja stran)

Jaz glasujem za slepce

Do pred nekaj leti je že živel ded Mijat, kakor smo ga klicali vsi v naži vasi, pa tudi po vsej okolici. Kar se je zdelo mena kot fantičku nekaj čudnega, je bilo to, da so ga s priimkom ded Mijat klicali tudi starci s sivimi lasmi, ki so pravili, da pomnijo deda Mijata kot starega človeka, že odkar se ga spominjajo. Jaz se ga spominjam že kot otrok, ko sem hodil v važko ljudsko šolo. Njegova hiža je bila blizu šole, in kakor da ga zdajle gledam, kako stopa počasi po poti mimo šole. Visok, krepak, dolgih sivih brkov, dolgih sivih las skoraj do ramen, z obrito brado, z dolgimi sivimi obrvmi, ki mu malone pokrivajo oči, stopa počasi, z dolgim korakom, a z vzravnanim životom. Stopa in kadi iz dolgega, črešnjevega čibuka, ob boku mu stalno visi kresilo, na prsih pa ima preko ramen obešeno staro usnjeno tobro in v nji tobakov mehur iz posušenega mehurja, kremen in se nekatere najpotrebnejše, stvari. Njegova hiša je bila trdna, mnogoštevilna, štela je nad petdeset družinskih udov. Nemara se iz spoštovanja do deda Mijata niso porazdelili, ker se je družina prècej po njegovi smrti razkropila v nekaj hiš.

Čeprav ni bil ded Mijat pismen, je vendar cenil šolo in uk kakor kako svetinjo in je z veseljem gledal, kako zna že vsak otrok brad knjige in pisati pisma, kar je bilo za njegove mladosti prava redkost, in je mlajšim svetoval, naj pošiljajo svoje otroke v šolo v uk. Kdaj pa kdaj je sedel k ognjišču, si prižgal čibuk, zakolobarile so goste plasti dima skozi sive, okrog ust orumenele brke in otroci so mu prebirali junaške pesmi; ali pa je sam pripovedoval o bojih in junakih iz ustanka. Ko je izbruhnil prvi ustanek, je bilo njemu pet let, v drugem ustanku pa je bil že v bojih. Pogosto se mu je sredi pripovedovanja o onih težkih dneh, o poginulih junakih in hudih bridkostih zakotalila solza po nagubanih licih, pa je vzel gusle, potegnil preko strun, zadrhteli so tožni glasovi in zatrepetal je bolesten, onemogel starčevski glas:

»Ko hoteli so se v zemlji,
v zemlji srbski dvigniti k prevratu…«

Nekoč, a to je bilo že kake dve-tri leta pred njegovo smrtjo, je rekel ded Mijat v nekem pomenku z učiteljem:

»Čudno je to, učitelj, danes je svoboda in so pismeni ljudje pa šole in vse, ljudje pa so čedalje slabši!…« Pri teh besedah se je ded Mijat globoko zamislil, tožno zmajal z glavo in zavzdihnil.

Učitelj mu ni odgovoril.

Po krajšem molčanju je ded Mijat spet povzel:

»Glej, dečko moj, jaz bom kmalu umrl, a vendar bi rad še videl, kako se uče otroci v šoli in kaj počnó tam.«

»Lejte, ded Mijat, čez tri dni bodo šolski izpiti, pridite poslušat te skušnje!« ga je prisrčno povabil učitelj.

In ded Mijat je obljubil, da pride.

Izpit je bil, kakršni so pač izpiti: otroci umiti, lepše oblečeni kakor po navadi, sede otrplo na svojih mestih z izrazom strahu na licih, ker je prišel nadzornik, ta »bavbav«, s katerim jih je učitelj celo leto strašil. Nadzornik, resen, namrgoden, je važno sedel za mizo, ki je bila nalašč zaradi njega pogrnjena s čistim prtom in s šopkom cvetlic v vazi. Njegov obraz je bil dostojanstven, in ko je preletel šolske zvezke, jih je prelistal s tako važnim in zamišljenim izrazom na licu, da bi človek mislil, da rešuje kakšne zapletene znanstvene probleme. Otroci so strmeli vanj z izgubljenimi očmi, vsi prestrašeni in na vsakem njihovih obrazov kakor da se je bralo: »Uuuh, kako grooozen je!«

Tudi učitelj sam je bil preplašen in spremenjen, kakor bi pričakoval sodbe, od katere je odvisna njegova glava, toda poleg strahu se je še mučil z važnim vprašanjem: »Ali je gospod nadzornik filolog ali naravoslovec?« — kajti od tega je bilo odvisno, katero smer bo ubral pri izpraševanju, pa seveda tudi uspeh, šolski odbor, sestoječ iz petih vaščanov, se je zresnil in kakor bi pregledoval in ocenjal, »kako se je šolnik potrudil.« Starši otrok so sedeli ob kraju na stolih in poslušali uspehe znanja svojih otrok.

Izpit je šel svoj normalni tek.

Vstopil je ded Mijat. Otroci in vaščani so vstali. Nadzornik je jezno zamahnil otrokom, naj sedejo in ne motijo pouka. Dedu Mijatu so odstopili najboljše mesto, on pa je sedel ter s strahom in spoštovanjem ogledoval po stenah pisane slike s kačami, kravami, pticami ter drugimi živalmi božjimi, pa nato računalo, tablo, mape in nato je zagledal na neki mizici poleg sebe prgišče soli, palico žvepla, košček železa, konček jekla, nekšno kamenje in še druge take vsakdanje reči.

Vse, kar je ded Mijat videl v šoli, ga je navdajalo s prav takim navdušenjem kakor tedaj, ko je prvič videl železnico.

Prav ta hip, ko je sedel ded Mijat na stol, je poklical nadzornik enega izmed učencev.

»Vprašujte iz istega predmeta,« je rekel nadzornik učitelju dostojanstveno ter zavzel pozo in izraz globoke, važne pazljivosti.

»No, povej nam, Milan, kaj veš o ovci. Samo pazi in počasi govori, ne boj se, saj to dobro znaš.«

Otrok je izbuljil oči, malo iztegnil vrat, pogoltnil vase slino, pogledal s strahom nadzornika ter z zvonkim glasom zapel:

»Ovca (tu je spet pogoltnil slino vase, se malo vzpel na prste in pel dalje)… Ovca — ima glavo.«

»Prav dobro!« je rekel učitelj.

Nadzornik je v znamenje odobravanja pokimal z glavo.

Otrok se je malo zmedel, ker ni vedel, kaj pomeni ta gib nadzornikove glave, in nadaljeval:

»Ima glavo, vrat, trup in ude; na vratu ima lepo dolgo dlako, ki se imenuje griva…«

»Pazi, ne govori tja v dan!« je rekel učitelj z malo strožjim glasom.

»Kaj še nikoli nisi videl ovce, tepec!« je jezno kliknil otrokov oče s svojega stola in drugi gostje so se zasmejali.

»Prosim goste, da se ne vmešavajo!« je pripomnil nadzornik.

»Ampak, prosim te, gospod, to je moj otrok, vsak dan ti pase ovce, zdaj pa pravi, da ima grivo. Kaj pa ste napravili iz otroka v šoli?!«

Otrok je bušil v jok.

»Pazi vendar, zakaj se motaš, saj znaš vse to tako lepo povedati«, je dejal učitelj in ga pobožal po glavi, čeprav bi ga najrajši udaril.

Otrok pa je še bolj zmedeno nadaljeval ter pričel mešati vso »učenost«:

»Ovca je naša domača žival, ki ima glavo in na glavi pošto, telegraf in okrožno sodišče.«

»Kaj pa govoriš. Ovca! Razumi: Ovca!« je rekel učitelj in ves zadrhtel. »Kakšna pošta se ti meša sem!«

»Ima glavo, kjer se zbira narodna skupščina!«

»Pazi, pravim, drugače te zapodim v klop!«

»To je naša roparska žival; ima dva izvira, en pritok izvira na Goli planini, drugi pa… Oba se združita pri Stalaču in tečeta na sever…«

»Kaj si znorel danes!« je zavpil učitelj.

»To je naša koristna rastlina, ki dozori jeseni in daje sladek sad, ki je ovit s kožnato lupino in rodi slepe mladiče ter se vsako leto levi.«

»V klop!« je srdito zavpil učitelj in si obrisal s čela kakor grah debele znojne kaplje.

Skušnja se je nadaljevala z izpraševanjem drugih učencev.

Ded Mijat se je spremenil v zgolj sluh in je strme poslušal, kaj vse vprašujejo otroke, on pa je vse to kot otrok vedel tudi brez šole.

Slišal je, da svinja rada žre žir in da ima glavo in štiri noge, da se pravi mladiču pujs, samici svinja in samcu prašič. Prav tako je slišal, da ima vol glavo, štiri noge in rep, da prežvekuje, se pase s travo in vleče voz, od krave pa da dobivamo slastno mleko; da volovsko meso jemo in da porabljamo kožo za obutev. Slišal je še, da ima sol slan okus, da je bela in sprejema vlago vase (se ovlaži), da je jeklo trdo in da delamo iz njega nože, kose itd.

Pa še tega kak otrok ni vedel povedati. Neki učenec je rekel celo, da si spleta konj svoje gnezdo na visokem drevju in da se hrani s hrošči, drugi pa je dvignil roko in povedal, da žre konj seno, se pase na travi in da žre tudi oves, da ne prežvekuje, in je še povedal, da vleče voz in da se porablja tudi za ježo.

»Vidite, kdor v šoli pazi in ne zija okrog sebe, se nauči svoje naloge in jo zna!« je dostavil učitelj veselo.

Nato je moral ded Mijat poslušati o hruškah, višnjah, jabolkih, slivah in o raznovrstnem drevju. Kje raste katero, kakšen sad rodi, za kaj nam rabi; poslušal je ded Mijat in se po malem čudil, od kod ve on vse to brez šole bolje kakor pa ti otroci.

Prešli so na srbski jezik v četrtem razredu.

Nadzornik je poklical enega boljših.

»Naj kaj bere ali pa na pamet pove kako pesem?«

»Pesem?… lahko.«

»Katero pesem znaš?«

»Znam ,Pohod na Kosovo’.«

»Daj, povej!«

»Ko je zjutraj zora zazorila,
sinil dan in je zagrelo sonce,
se je širom mestna dver odprla,
prikorakala v oddelkih vojska.
Vsi konjiki z bojnimi so kopji.«

»Dovolj!« mu seže v besedo nadzornik.

Ded Mijat se je malo ogrel, ker mu je bila pesem mila, zato se je namrgodil, ko jo je nadzornik prekinil.

»Povej mi, kakšna beseda je s kopji?« je vprašal nadzornik.

»S kopji, to je samostalnik, obče ime.«

»Prav dobro!«

»A kateri sklon?«

»S kopji je samostalnik v šestem sklonu množine, prvi sklon ednine pa se glasi kopje in se sklanja po četrti vrsti.«

»Lepo, a zdaj mi povej še, kakšna besedica je tisti ko? ,Ko je zjutraj zora zazorila’, tako si začel pesem. Torej, kaj je ta ko

»Ko, to je prislov.«

»A kaj so prislovi?«

»Prislovi so besede, ki se dostavljajo glagolom in določajo kraj, čas in način, kje, kako in kdaj se dogaja glagolsko dejanje.«

»Zelo lepo! Pa je bil v stavku kak glagol?«

»Bil, to je glagol zazorila, od glagola zazoriti

»Prav dobro, idi v klop, zdelal si.«

»Naj nadaljuje pesem Milivoj Tomić!« je poklical nadzornik.

»Boško Jugović je vsem na čelu,
v častem zlatu ves, na konju ričku.«

»E, čakaj: v čistem zlatu ves. Ves, kakšna beseda je to?«

»Ves ali cel, to je zaimek.«

»Nadaljuj!«

»Prapor s križem vase ga zagrinja,
brate moj, vsa tja do konja rička.
Na zastavi jakolko je zlato,
a na jabolku so zlati križi,
s križev pa vijó se zlate rese
in opletajo po hrbtu Boška.«

»Dovolj!« je rekel učitelj. »Povej mi, kakšna beseda je to opletajo

»Opletajo, to je glagol od opletati

»Kateri čas?« je vprašal nadzornik.

»Opletajo, to je sedanji čas.«

Ded Mi jat je začel že zlovoljno godrnjati, ker so prekinjali pesmi, ki so mu ugajale edino od vsega, kar so se učenci učili, in mu niso dovolili, da bi jih cele užival.

Naslednji, ki so ga poklicali, je nadaljeval:

»Carica se Milica približa,
pa za uzdo zgrabi konja rička,
in objame brata okrog vrata:
»Boško Jugović, aj, brat moj mili,
tebe car je meni v dar poklonil
in tako sporoča ti in pravi,
da izroči prapor, kamur hočeš,
in da z mano v Kruševcu ostani,
da mi vsaj en ljubljen brat ostane!«
Boško Jugović pa dé in pravi:
»Pojdi, sestra, v svoje bele dvore,
vendar pa jaz k tebi ne bi krenil,
nad dal iz rok zastave s križem,
če mi car pokloni…«

»Dovolj!« ga je ustavil učitelj. »Kakšna beseda je mi? ,Če mi car pokloni’«…

Ded Mijat je planil s svojega sedeža, njegova sivi lasje so zavihrali in izpod silnih trepalnic so v ognju zasijale oči, ko je kliknil:

»Zakaj pa ne pustil otroka, ti ničè, da bi povedal do kraja to lepo pesem in ga zafrkuješ s praznimi marnjami?«

Učitelj se je nasmehnil na to pripombo deda Mijata in šepnil nadzorniku nekaj na uho, ta pa je dejal:

»Mora se tako, stari, tako je po učnem načrtu.«

»Če se mora tako, potem vrzite te vaše učne načrte v kot in zaprite vse šole, da ne bodo otroci mlatili prazne slame. Ta vaš načrt je zmešal otrokom glave, da zdaj ob vsem svojem šolanju ne vedo, kaj žre konj in to so vedeli že, le preden so začeli v šolo hoditi. Če je ta načrt tak, je bolje, da ni niti njega niti šole, marveč da gredo kot slepci po svetu in pojo one naše stare pesmi in junake, kakor za moje mladosti, in mi tedaj nismo bili slabši.«

Te besede je spregovoril ded Mijat z globoko bolečino, z drhtečim glasom. Hotel je še nekaj reči, namesto tega pa je sunil z rokami od sebe, iz prsi se mu je izvil globok vzdihljaj, obrnil se je k vratom in žalostno majaje z glavo krenil iz šole, kjer so ostali gostje in učitelj in otroci v popolni tišini, osupli od začudenja.

»Boga mi, pametno pravi ded Mijat, moder starokopiten mož je. Tudi jaz glasujem za slepce!« je polglasno rekel zase neki kmet, kateremu je glasovanje prešlo že kar v meso in kri, ter s tem pretrgal težko, globoko tišino.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Јавно мњење

Друштво је као велики роман у коме су живе личности. Као год што писац у роману има племенитих личности, има рђавих и подлих, тако је и у роману живота. Племенит, симпатичан јунак у роману, али писцу, да своју идеју изведе, треба да тај најбољи, тај идеални човек страда. И он мора да пропадне, да страда из дана у дан све више и, најзад, да падне као жртва ситних, гадних, подлих душа. Писац ове гадне мрзи, али их пушта, такав му је план, да победе. Племенитог јунака воли, али мора да га пусти да пропадне, па макар га и оплакивао.

Овако је и у животу. Јавно мњење има пред собом личности на овој позорници живота и гледа радње племенитих и рђавих. Као год што у роману, или драми, мора често да пропадне најбољи, тако је и пред судом јавног мњења. Извесни рђави, покварени људи греше, чине зло, и добро им иде и данас и јуче, и добро ће им бити и убудуће. Јавно мњење их гледа равнодушно и не мари што је њима добро. Тако треба да буде, такви су људи, друкчије и не може бити. Али на племените јавно мњење гледа као узоре. Оно симпатише тим људима, воли их, поноси се с њиховим херојством, са поштовањем помиње њихове муке, бол, патње и страдање. Жали их јавно мњење, воли их, виче на оне који су узрок да најбољи страдају, теши их да ће једном синути правда и обасјати добре и ваљане. Тако мисли, тако осећа, тако говори јавно мњење, а симпатије јавног мњења према узвишеним, идеалним личностима нису никада лажне, оне су напротив искрене.

И, рецимо, сину бољи дани. Срећа се мало, али врло мало, насмеши вечним страдалницима, онима што вечно пате правде и добра ради, а јавно се мњење одмах намршти, одмах хладни према тим људима.

Јавно мњење је критичар који оцењује тај роман живота. Оно неће да води рачуна о себи и о свом животу, оно је, рецимо, покварено, подло и труло, али оно оцењује оне племените с моралног и естетичког гледишта и осећа да би роман живота био рђав ако би онима племенитим било добро. Свирепо оно чека да они страдају до краја. Не само да чека него се труди да тако буде, да се роман заврши онако како они мисле да је најбоље. Ако је рђавима увек добро, то је тако у роману, тако треба да буде.

И они племенити падну. И после смрти њихове, кад је роман свршен, кад се прочитао и последњи лист кад се више не да ни кварити, ни поправљати, онда јавно мњење заплаче над племенитима, онда их жали горко и искрено, онда отвори своје срце и с тешким болом јаукне: — Штета!

Тако је, али није свуда баш тако. У нас је тако. Нису сви критичари једнаки, није свако јавно мњење једнако. Понегде јавно мњење баш тражи, мисли и осећа да племенити треба да победе на крају и да се тај роман заврши њиховом победом, а почиње страдањем, али то јавно мњење и тај критичар таквих погледа стоје на солиднијој моралној основи.

Наше јавно мњење не сме себе ради да заступа гледиште да добро побеђује, јер је сáмо рђаво, труло и покварено. Ето, отуд је у нас тај укус, то правило; да треба из неких принципа пустити да зло победи, зато се тек кад добро пропадне, искрено жали, жали од срца, јер је добро мртво и не може више злу бити на сметњи.

Па онда што се чудимо разним лудим појавама, кад ствар овако стоји?

Ето, да претпоставимо овакав случај:

Сутра изиђе из затвора Веља Тодоровић, и с њим видимо неког од првака радикалних да се узели руку под руку, па шетају по Калемегдану.

— Тхе, виша политика! — рећи ће јавно мњење.

Прекосутра осване указ о одликовању Веље Тодоровића за претрпљење муке и грађанску кураж.

— Тхе, имају и други гори одличја, што, опет, да се Вељи не да? Шта је он коме крив. Онда је било так’о време. А који је опет тај што је без греха! Нису ти ни ови од њега утекли. — oбјашњава јавно мнење.

После пет дана Веља постаје министар.

— Па ако хоћемо, он и није био рђав! — објасни јавно мњење. Свет пред Вељом љубазно и понизно скида капе, и цео свет дође до закључка да тако треба да буде.

Ја се први надам да се овоме што слично деси, и ако се деси, то није првина. То све бива по принципима нашег јавног мњења.

И сад: ко је крив?

Крив је брлог и глиб друштва нашег у коме смо рођени, одрасли, у коме смо текли и стекли ове наше јадне и бедне појмове.

„Страдија“
10. април 1905. године

 

Извор: Вученов, Димитрије (прир.), Радоје Домановић – Сабрана дела I–III, Просвета, Београд 1964.