Tag Archive | norec

Moderna vstaja

Mili bog, kaj vse se mi ne prikazuje v sanjah! Saji imajo nedvomno rudi drugi ljudje bedaste in neumne sanje, a ti si jih bržkone ne zapisujejo, jaz pa imam to čudno strast od nekod, da brž ko se mi kaj čudnega sanja, že zgrabim za pero in napišem, da bi dal še drugim ljudem priliko, da se čudijo.

Zaspal sem zvečer z mirnim in globokim snom, sanje pa so me ponesle v čase izza pred sto leti, vendar pa le tako, da ta doba ni bila enaka tisti, ki jo poznamo vsi iz zgodovine, marveč popolnoma drugačna. Edino, kar je bilo v mojem snu enako s tedanjimi časi, je bilo to, da Srbija kakor da ni bila osvobojena, da vladajo v nji Turki. Čutil sem, kakor da ne sanjam, marveč da je vse kakor v resnici. Turki vladajo v Srbiji; imajo nekaj kakor ministrstvom, uradom, ustanovam, uradnikom podobnega, vse, vse, kakor mi dandanes. Beograd isti kakor naš dandanašnji: iste ulice, iste hiše, vse isto, le da so na mnogih obratih in državnih zgradbah turški napisi, po ulicah pa je polno Turkov in mi Srbi, prav isti kakor smo dandanes, se srečujemo in pozdravljamo z njimi:

»Servus, Jusuf!«

»Servus!«

To je pozdrav z njihovimi prostaki, z najnižjim razredom, če pa pride kdo imenitnejših mimo ali pa celó oblast, poklekne vse na kolena, sname kapo in pobesi pogled k tlom. To, kar je najbolj čudno, pa je to, da so tudi Srbi v turški policiji. Bog bodi z nami, vendar se mi to še v snu ni zdelo niti najmanj čudno.

Ministri in dostojanstveniki so hodili po ulici v turbanih, z dolgimi čibuki, lagodnim korakom, z namrgodenimi obrazi. Vse se je krivilo in klanjalo pred njimi, oni pa so le tega ali onega blagovolili počastiti z blagohotnostjo in pozornostjo s tem, da ga je kdo s čibukom ošvrknil po glavi in dovolil, da se mu je za to počastitev najprisrčneje m ponižno zahvalil.

Mi samo prav isti kakor dandanes, le kakor da nismo svobodni kot dandanes, ampak da smo uboga raja, ki trepeta tako za svojo glavo, kakor za svojo družino in svoje imetje.

Turki nam niti malo ne prizanašajo. Nekatere nas vtikajo v luknje, nekatere mečejo v okove in težke verige, nekatere pošiljajo v izgnanstvo, nekatere mečejo iz državne službe in izmišljajo kakršna že bodi nasilja za nas, zavestno in pokorno rajo.

Prav tako iz notranjih delov Srbije venomer prihajajo črni glasovi: kako so nekomu nasilno odvzeli imetje, nekomu prodali za neplačane davke hišo z zemljiščem in mu še nažgali petdeset udarcev po podplatih, nekoga ubili, nekoga na kol nataknili, nekoga izgnali iz njegovega rojstnega kraja. Župane kujejo v železje in zapirajo, samo če kateri dvigne svoj glas proti nasilju, namesto njih pa nastavljajo druge, ki gredo turškim okrutnim oblastnikom bolj na roko; v cerkvene hrame pošiljajo biriče, ki s korobači pretepajo svečenike, ki ne bi podpirali turških hudobij.

»Kako dolgo bomo se prenašali to nasilje in zatiranje?« me je kakor vprašal na ulici neki moj dobri znanec, ki so ga Turki pred dvema-tremi dnevi izpustili iz ječe. Bil je to (takega sem ga poznal v snu) siromašen, hraber in pogumen človek, a je zaradi svojega vedenja s Turki mnogo hudega prenesel in pretrpel in so se ga mnogi Srbi rajši ogibali, da si ne bi zaradi druženja z njim nakopali turškega sovraštva na glavo.

»The, kaj pa naj človek stori?« sem stisnil skozi zobe in pogledal na vse strani, ali ne prisluškuje kdo najinemu pomenku.

»Kako, kaj naj človek stori?« me je vprašal oni in mi pogledal ostro v oči.

»No, kaj pa se da storiti?«

»Biti se je treba!« je dejal on.

Bilo mi je, ko da mi je nekdo podkosil noge, kar zamajal sem se in od strahu komaj izjecljal:

»S kom?«

»S Turki, s kom pa drugim?« je spet rekel oni ostro.

Pred očmi so mi zaplesali pisani kolobarji in nehote me je od strahu vrglo malo vznak.

»Toda, toda… to… to-da…« sem pričel jecljati.

»Kakšen toda, nikakšen toda, treba se biti, pa bomo bot!« je jezno zavpil moj znanec, krenil od mene in odšel.

Jaz pa sem dolgo obstal na istem mestu, kakor okamenel od začudenja. Nisem se mogel zavedeti. V tem trenutku se mi je pridružil nekdo izmed mojih dobrih prijateljev. Pozdravil me je in se začudil zaradi moje zaskrbljenosti in zbeganosti.

»Kaj pa ti je?« je vprašal.

Povedal sem mu razgovor s prvim znancem.

Ta se je na ves glas zasmejal in me udaril z roko po rami.

»Ha, ha, ha, ha!… Ga mar ne poznaš?… Ha, ha, ha, ha!… Ne veš, da je bil že vedno tako na tri ogle rezan?… Kaj pravi: da se bo treba biti?… Ha, ha, ha, ha! Lepo, bogme, da! Vidva bosta nič več in nič manj — napovedala vojno turškemu cesarstvu!… Ha, ha, ha, ha!… Mili bog, kakšna prismoda!« je rekel prijatelj in od smeha so mu stopile solze v oči.

»Čuden človek!« sem pripomnil.

»Nor, ne pa čuden. Ta bi rad krivo strugo Drine zravnal in se s Turki pravdal! To je popoln norec! Kakšno korist pa ima od tega? Zapirajo ga, v okove ga vklepajo, pretepajo, — to je vsa korist, ki jo ima od tega, da je že pogubil sebe in svojo družino, niti ne upoštevam. Nekaj je še takih zanesenjakov. Lahko se tolaži s tem, da jih je še nekaj, ki mu lahko delajo družbo!« je pripomnil moj prijatelj in se še glasneje zasmejal:

»Ha, ha, ha, ha!… Vojna sultanu, to ti je tič!« je rekel in spet bušil v smeh.

Tudi meni se je zazdela vsa stvar smešna in tako sva se začela oba smejati.

Sanje so nekaj čudnega, ker nir v njih niči, točno določenega in, kar je najlepše, človeku se vidi vse to čisto naravno in resnično. Tako je bilo tudi z menoj v teh sanjah.

Kakor da sem v Beogradu, sočasno pa nekje v planinah, na hribih, s preprostim ljudstvom, pa v gozdu, mračnem in prostranem, kjer stoji na samem lepo urejen, eleganten hotel.

Tisti moj nemirni in bojeviti znanec nas je povabil kakšnih trideset uglednejših mož iz vseh krajev na pogovor, kaj naj ukrenemo zoper turško nasilstvo. Turki so od dne do dne, od ure do ure počenjali čedalje večje hudobije, tako da smo morali biti v resnih skrbeh in dobro premisliti, kaj naj se ukrene v tej obči ljudski stiski.

V prostrani sobi nekega hotela se nas je zbrala desetorica, ob mlečni kavi smo se pomenkovali o navadnih vsakdanjih zadevah, čakajoč drugih.

V sanjah sem bil jaz profesor neke šole in pripovedoval sem, kako bom prihodnjo uro predaval o Toricellijevih ceveh; neki trgovec je pripovedoval, kako mu dajejo Turki v trgovini več izkupička kakor pa Srbi; nekdo drugi, ne vem, kaj je bil po poklicu, je spet pravil, kako je udaril včeraj mačko in zlomil krasno palico pri tem; vendar pa jo bo spet popravil, je rekel. Neki kmet je pravil, da ima svinjo, ki mu žre piščance, pa človek ne ve, kaj bi napravil z njo, a svinja je dobra in odlično pleme. In tako smo se pomenkovali in prihajali so polagoma drug za drugim oni uglednejši, ki so bili povabljeni na ta važni tajni pogovor.

Prišlo jih je še deset, nato je bilo malo prestanka in pričele so prihajati posetnice naslednje vsebine: »Zaradi važnega opravila ne morem priti. Pristanem na vse, kar boste sklenili…«, »Zadržan sem z delom; soglašam z vsem, kar sklenete…«, »Nujno moram h krojaču, da pomerim obleko; oprostite me za danes…«, »Žal mi je, da ne morem priti, ker moram na postajo čakat prihod svoje tete. Sporočila je, da pride z današnjim vlakom« — in še cel kup drugih z važnimi razlogi, ki so preprečili še ostalim povabljenim in uglednejšim ljudem, da bi se udeležili tega sestanka.

Ko nismo imeli nikogar več čakati, je sklicatelj vstal in z drhtečim glasom pričel govoriti:

»Niso prišli vsi. Ali niso hoteli, ali se niso upali, vseeno. Tudi nas dvajset ljudi, iz dvajset različnih krajev naše dežele lahko mnogo storimo. Turško zatiranje in nasilstvo je preseglo že vse mere. Tega ne moremo in tudi ne smemo več prenašati. Niti enemu izmed nas ni več varna glava na rami, nikar šele imetje. Naj mar molče, s prekrižanimi rokami in s sklonjeno glavo čakamo, kdaj pride vrsta na nas, da se nam zakotali glava na goda tla, naj bomo brezbrižni za čast naših družin in zaradi našega življenja in koščka kruha dovoljujemo Turkom, da nam onečaščajo naše hčere in žene, da nam podirajo cerkve in nas sreda ceste pretepajo s korobači; naj se morda še prilizujemo tem človeškim izrodkom in hvalimo njihova nasilja, da bi mogli prijetno živeti? Pa kaj naj bo to življenje, če ne more biti častivredno? Kaj bi nam svila in zlato, če smo izgubili vero in narodnost, pa svojo čast in svoj ponos? Ne, bratje, tako res ne more več iti. Ne sme več ostati tako!«

»Ne sme ostati!… Lepa reč! To je lahko reči: ne sme ostati, toda kdo te bo poslušal? Kaj moreš ukreniti?… Govoriš, kakor da si ruski car in samo zakličeš Turkom: »Tako ne sme biti več!«, pa se ti vsi vržejo na kolena. Zato te vprašam: »Kaj naj storimo ti in jaz pa mi vsi, ki smo tu?« mu je pretrgal besedo eden od nas, ki se je odlikoval po svoji modrosti in previdnosti.

»Veliko lahko storimo; in če zahtevamo, naj bo bolje, bo tudi res bolje. Naša želja utegne postati sčasoma zapoved.«

Nekaj uglednežev je skomizgnilo z rameni, se spogledalo s takim izrazom na licih, kakor da se vsi osupli od začudenja vprašujejo in odgovarjajo drug drugemu: »Kaj pa je temu človeku?« »Bog nebeški si ga vedi!« Izmenjali so spet svoje poglede in zdaj je izraz na njih licih govoril: »Norec!«

Nekdo drugi spet, ki mu je sedel nasproti in se s komolci naslanjal na mizo, ga je gledal s priprtimi očmi, mu meril naravnost v obraz nekako otožno, ne da bi kaj spregovoril, dolgo časa, in šele nato malo bolj odprl oči in ga krivo pogledal, nekako zaničljivo, zviška, ter stisnil skozi zobe leno in zateglo:

»The!…« nato pa je obrnil glavo v stran ter začel zdolgočaseno tipkati s prsti po mizi.

»Pomenkujemo se pač!« je konično pripomnil spet nekdo iz kota.

Oni, ki se je najbolj odlikoval s svojo modrostjo in previdnostjo, se je dvignil in stopil pred našega vročekrvnega tovariša, si prekrižal roke na prsih in ga začel meriti od glave do peta ter pričel kakor človek z bogatimi izkušnjami, ki govori z nespametnim mladeničem:

»Lepo, povej, prosim, zakaj smo prišli sem in kaj hočeš?«

»Prišli smo se posvetovat, kako bomo že slednjič napravili konec tej tiraniji, temu turškemu nasilstvu. Zbrala smo se tukaj najuglednejši ljudje vse dežele, da s skupnimi močmi poiščemo zdravilo!« mu je odgovoril sklicatelj z odmerjenim, z globoko vero v blagor prežetim glasom.

»Dobro, to hočemo tudi mi.«

»Če hočemo, kaj pa potem čakamo? Svoje borne glave čuvamo, toda tudi te bomo zgubili, a šele, ko bomo zgubili svoj ponos in svojo čast!« je planil prvi in treščil s pestjo po mizi s tako silo, da so se mnogi malo odmaknili.

»Bolje suženj, kakor grob!« je kliknil nekdo.

»Nehajte zdaj, da se najprej pogovorimo,« nam je dejal previdni, nato pa se spet obrnil k vročekrvnežu z besedami:

»Lepo, povej mi, prosim, kaj misliš, da je treba ukreniti?« je vprašal hladno in s polno takta.

»Da se dvignemo zoper Turke. Da vsak v svojem kraju podžigamo ljudi in da tudi mi pričnemo z ubijanjem, ker oni nas koljejo in ubijajo. Drugega zdravila ni, ga ne more biti!«

Nekateri so se zasmejali tem urno izrečenim, ognjevitim besedam kakor kaki otročariji; nekateri pa so boječe pogledali okrog sebe, a drugi so začeli zbijati zlobne, ujedijive šale na račun tega neresnega govora.

»Dobro, naj se dvignemo, praviš?« je vprašal previdni.

»Dvignimo se!« je odgovoril oni odločno in v očeh se mu je vžgala iskra.

»S kom pa se boš dvignil? Povej no, s kom!?«

»Z menoj, s teboj, z njim, z onim, z nami, z vsemi, z ljudstvom!«

»Kaj govoriš prazne besede?… Kje pa je to ljudstvo, s kom si se dogovarjal?«

»S teboj, s temi ljudmi tod.«

»Kaj pa smo mi?«

»Kako, kaj smo?«

»Tako, vprašam te!«

»Ljudje.«

»Res smo ljudje, to sam vidim, samo koliko pa nas je tu?«

»Dvajset.«

»Saj, to mi povej. Dvajset, res, a to ni nič! Ha, ha, ha! Dvajset!…«

»To je mnogo,« je kriknil vročekrvnež, »ker nas dvajset lahko pobije dvajset Turkov v dvajset različnih krajih, a vsakdo od nas lahko pridobi po tri dobre in zveste tovariše in vsakdo izmed njih lahko stori isto. Samo prične naj se, hitro bodo priskočili na pomoč še drugi nezadovoljneži in maščevalci, ki jim je življenje že tudi sicer zamrlo. Samo poči naj in se prične klanje, potem pa kakor bog dá: ko se bodo začeli dogodki razvijati, bodo sami pokazali pot, po kateri je treba iti.«

Mnogi so se zaničljivo zasmejali, previdnejši so ga gledali izpod oči, majaje z glavo, kakor da ga pomilujejo zavoljo take nepremišljenosti, pa so dejali:

»Tako torej, planimo mi dvajseterica in pobijmo dvajset Turkov, ostali pa se bodo prestrašili, nekateri pobegnili v Azijo, nekateri pa poskakali v vodo.«

»Vsi skupaj ste sami bojazljivci!« je kriknil vročekrvnež in treščil po mizi.

»Dobro, prosim te, glej, jaz soglašam s tvojim načrtom, pa če soglašamo vsi tukaj. Dobro, nas je dvajset in naj jih v najboljšem primeru zbere še vsakdo izmed nas po deset, jih je to dve sto, pa denimo, da se zgodi redek primer — no, prav, tudi kaj takega se lahko zgodi — in ubije vsakdo po dva Turka v svojem kraju; pa če se jih dve sto ljudem pridruži še toliko, recimo; pa da Turki kar stoje, da jih tako pobijamo kakor muhe, — kaj bo opravljeno s tem?«

»Mnogo.«

»Mnogo, a hudega za nas. Samo razdražili bomo Turke in sultana, ti pa glej, kam boš odnesel pete. Tedaj šele bi videl, dragi moj, kako moder je ta tvoj predlog.«

»A se ljudstvo mar ne bo pridružilo, ko bo videlo, da se je boj začel? Tudi mi ne bomo legli na cesto, da bi nas Turki pomandrali, marveč se bomo bili iz zasede.«

»Ljudstvo, ljudstvo!… Kakor otrok govoriš. To vendar ne gre tako, brate! Da se biješ! Lepo, dajmo vsi, bijmo se! A naše žene in otroke naj obesimo na klin? Ali pa naj jih pustimo, da jih bodo Turki cvrli? Glej, ti imaš otroke, ima jih drugi in tretji. Jutri pogineš in kaj družina?!«

»Vsi ne bodo izginili. Na to ne bom mislil. Kakor bo bog dal.«

»Na kaj pa naj mislim?«

»Da se bijemo, pa naj se izteče kakor koli.«

»Spet govoriš kakor otrok. Da se biješ, da se biješ, in ne misliš na posledice. Prav, naj se še v tem strinjam s teboj; dobro, naj se družine nihče ne dotakne, in naj se dogodi še ta najboljši primer, da Turki za mesec dni pozaspe in da se nas zbere tudi po dvajset tisoč borcev, a s cim se boš vojskoval?… Kje imaš orožje, kje smodnik, kje svinec, hrano za vojake? Saj smo brez denarja, gola beračija, raja! Brez kruha, brez grižljaja, brez orožja, brez municije – pa naj se bijemo!«

»Našlo se bo vse, ko se ljudje odločijo!« je zavpil navdušeni govornik.

»Našlo se bo. Lepo, pa recimo tudi to, čeprav je nemogoče. Torej dvajset tisoč vojakov imaš z dobrim orožjem, imaš topove in dobre topničarje, imaš hrane, municijo, vsega. Pa kaj?… Spet nič. Privalila se bo sultanova vojska, nas pomendrala čez kak dan in kaj smo dosegli? Nesrečo?… Koliko ljudi bi bilo pobešenih in na kole nataknjenih, koliko družin z mečem posekanih, pa še tisto, kar bi ostalo, bi moralo trpeti hujše gorje kakor zdaj. Taka je ta stvar in ne le da iz vsega tega ne bo nič in se nas bo samo nekaj ugonobilo, pa če koga ubijemo ali ne ubijemo, Turki pa nas bodo pobili vse skupaj in nas do devetega kolena iztrebili.«

»Pa naj izginemo, saj naše življenje tako ni nič vredno!«

»A ti nisi sam. Svojo družino imaš. človek ne pripada samo sam sebi, ampak mora skrbeti tudi za svojo družino.«

»To je jasno; kdo bi sc pogubljal za prazen nič, brez zanesljivega uspeha? In ne samo sebe pogubljal, marveč ubijal še svojo družino, za katero moramo skrbeti!« je povzel besedo nekdo.

»Saj o tem niti govoriti ni treba!« je rekel drugi.

»Če bi že bil človek sam, naj pogine — samo enkrat se umre; a jaz imam nepreskrbljeno mater!« je dejal tretji.

»Saj, ti imaš mater, a jaz poleg matere še ženo in petero otrok!« je pripomnil četrti.

»Jaz imam setro, za katero skrbim!« je rekel peti; »zase mi ni, a še njo bi pogubil s svojo norostjo.«

»Jaz imam državno službo in z njo redim stare roditelje in družino! Niti ni potrebno, da bi me ubili, marveč samo, da mi odvzamejo košček kruha, ki si ga pošteno zaslužim, pa smo uničeni tako jaz kakor tudi moja družina. In naj se človek vpraša: čemu vse to? Za brezumnost! Kdaj pa se je še zgodilo, da je dvajset ljudi z golo rajo započelo vojno proti neki cesarski lepo urejeni in mogočni vojski! Bolje bi bilo, da vzamem pikolo v roke in se sam ubijem; še to bi bilo pametneje, se mi vsaj družine ne bodo dotikali!« je dokazoval šesti.

Tudi jaz sem prav tako našel tehten vzrok zaradi državnes službe.

Nekdo je rekel spet:

»Jaz sem sicer res sam, toda tudi jaz imam kot človek svoje osebne obveznosti, ki me ovirajo. Za glavo mi ni, vendar pa bi jo dal za modro stvar, ne pa da bi nespametno poginil in s tem oškodoval splošno stvar. Treba se je resnično lotiti tega, vendar pa premišljeno in previdno.«

»Tako je!« smo kliknili z odobravanjem.

»Prosim vas, o tem ne more biti niti besede, vsaj v takih okoliščinah ne, ko teren še ni pripravljen. To bi pomenilo delati streho, ko še hiše nimamo. Niti enega ni med nami, ki bi mu blaginja te dežele ne bila pri srcu; prav zato pa je treba delati po načrtu, z organizacijo, polagoma, iz temeljev! To je tiha voda, ki bregove podira. Zato, bratje, pustimo zdaj to, kar je nemogoče, in poglejmo, kaj se da storiti v teh gorja polnih dneh; da se pogovorimo o vsem in da vse dobro premislimo,« je začel razlagati oni modri in previdni človek.

»Tako je!« smo od vsega srca pritrdili tehtnim razlogom tega tihega, resnega človeka, bogatega s skušnjami in polnega diplomatskega tona.

»Začeti vstajo, je velika in mogočna zadeva, toda v mislih je treba imeti in pregledati treba vse posledice, bodi dobre, bodisi slabe za naš narod in točno določiti: ali je smiselno dati toliko žrtev ali pa je bolje in pametneje, odložiti to za ugodnejši trenutek. In premisliti vse to še tedaj, ko bo vstaja že desetletja pripravljena. In zdaj naj vidi naš spoštovani tovariš, česa vsega nam je treba, če nameravamo pametno začeti:

  1. Ustanoviti je treba poseben odbor in v vsakem kraju pododbore, ki imajo nalogo pripraviti in naravnost vzgajati ljudstvo za vstajo;
  2. Skrivaj je treba zbirati med ljudstvom denar, da se nabere glavnica za nabavo orožja ter vseh vojnih potrebščin; v ta namen je potreben najmanjši znesek deset milijonov dinarjev;
  3. Nadalje je potrebno ustanoviti fond za vdove in za vzdrževanje otrok, ki ostanejo brez staršev, ko ti izginejo v vojni. Ta fond mora biti kje v inozemstvu, naložen v zanesljivi banki in mora znašati najmanj sto milijonov, da bi mogle naše ubegle družine v inozemstvu dostojno živeti;
  4. Ustanovi se bolniški in invalidski sklad. Tudi tu je potrebna znatna vsota. Če izgubi kdo roko ali nogo, ne smemo dopustiti, da bi prosjačil, marveč da bo imel možnost zdravljenja in dostojnega življenja;
  5. Zagotoviti treba pokojnino borcem, kajti po petih letih se lahko vsak borec pošlje v pokoj: borec v pokoju. Ni namreč pravično, da bi od vojnih naporov izčrpani in utrujeni človek umiral v revščini in bedi, marveč ga je treba poslati kam v inozemstvo, da bo vsaj do smrti prijetno živel;
  6. Treba je pridobiti vsaj dve-tri močne sosedne države, ki bi nam priskočile na pomoč v primeru, če bi se naše podjetje ponesrečilo;
  7. Ko bo pripravljeno za prvo silo vsaj šest tisoč dobro oboroženih in izvežbanih borcev, je treba ustanoviti tajen domoljuben list, da bodo ljudje dobro obveščeni.«

»Tako je!« se je zaslišal glas večine.

»E, gospoda, mene oprostite,« se je oglasil neki trgovec; »v trgovini imam še dela. Soglašam z vsem, kar sklenete.«

»Moja teta odpotuje zdajle z ladjo in jo moram spremiti!« sem rekel jaz in potegnil uro, da bi videl, koliko je.

»Jaz moram peljati ženo na sprehod. Oprostite me, soglašam s tem, kar sklenete!« je dejal neki uradnik in pogledal na uro.

»Stojte, ljudje! Nikar se ne razhajajte, dokler ne ugotovimo, kaj bomo z listom!« se je zaslišal glas nekoga.

»To je lahka stvar. Poglavitno je, da smo vsi složni, da ustanovimo rodoljuben list, potem, ko bodo izvršene vse priprave, ki jih je modro in taktično naštel spoštovani govornik!« sem rekel.

»Tako je, tako je!« se je oglasilo z vseh strani.

»Izbrati je treba trojico, ki bo vse to dobro premislila in izdelala podroben program lista, ki bi ga bilo treba imenovati Borba

»Krvava borba!« je predlagal nekdo.

»Krvava borba!« so z gromkimi glasovi odgovorili z vseh strani.

»Na prihodnji seji nam bodo torej morali ti trije, ki jih izberemo, predložiti podroben načrt in smer lista, ki se bo ustanovil, ko bodo opravljene vse te previdne priprave,« sem rekel. — In v tem sem se zdrznil in se prebudil.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Mrtvo morje (5/5)

(prejšnja stran)

Ta mala neprilika, ki jo je pretrpela ta vrla družba, ni ostala osamljena. Minilo je nekaj časa, pa se pojavi neki mlad človek, ki je izdal svoje znanstveno delo.

»Glej no, spet nekaj: znanost! Čudovito!«

Seveda spet ni hotel nihče brati spisov mladega znanstvenika in vsakdo je začel z globokim in celo odkritosrčnim prepričanjem dokazovati, da Bekić (tako se je pisal znanstvenik, če ga prevedemo na srbski jezik) ničesar ne zna.

»Bekić pa znanstveno delo!« samo to je bilo treba izustiti, pa je že vsa družba bušila v smeh.

»To je pri nas popolnoma nemogoče. Kakšna znanost in če jo še kak Bekić piše!« so govorili ljudje in si bili edini v tem, da more kaj takega, kakor tudi vse drugo, nastati samo v tujem svetu.

In mladi znanstvenik ne samo da ni žel uspeha, marveč si je vse, kar je bilo živega, nekako nagonsko stelo za svojo dolžnost, da je z nejevoljo sprejemalo ta pojav.

Vsa družba je gledala v tem kakor neko kužno bolezen, se jela upirati in brezupno boriti zoper to nevarnost.

Vprašal sem nekoga, kaj mu je storil ta znanstvenik.

»Nič,« mi je dejal.

»Kaj pa tako vpiješ nanj?«

»Tako; ne morem gledati, da bi se vsaka mevža šopirila.«

»Kaj pa se šopiri? Človek se ukvarja z znanostjo in ni nikomur storil nič žalega.«

»Ne poznam ga, brate. A prosim te, kakšna znanost? To vendar pri nas ni mogoče.«

»Zakaj?«

»Tako. Saj vem za vsakogar, koliko je prida.«

»Pa si bral?«

»Bog varuj; menda nisem na glavo padel. Znanost in Bekić!« je rekel ironično in bušil v smeh, nato pa se je prekrižal in skomignil z rameni, z rokami pa začel mahati, kakor bi dejal: »Bog nas varuj take sramote!« ter pristavil:

»Saj je toliko ljudi, ki so pametnejši od njega, pa se ne delajo znanstvenike. On pa kakor da je; kakšna neznanska sreča to za vse!«

In spet so se vrstile podobne zgodbe kakor prej s pesnikom.

O mladem znanstveniku se je raznesel celo glas, da je zaradi nekakšnih znanstvenih raziskavanj kradel hruške pri nekem branjevcu. S tem se je nekaj dni zabavala vsa družba in se od srca smejala, nato pa je izbruhnil nov škandal.

»Veš kaj je novega?« je vprašal nekdo.

»Znanstvenika smo dobili!« je odgovoril drugi.

»Beži no, to je že staro kot lanski sneg. Zdaj je dobil znanstvenik kritika.«

»Čeden posel! Kdo pa je spet ta trap?!«

»Bogme, da ne, pameten kritik, ravno pravi za Bekićevo znanost!«

»Kdo pa je?«

»Bekićka!«

»Njegova žena?«

»Jasno. Prekrasno ga je skritizirala. Zdaj hodi z obvezano glavo po mestu. Morda ga bo le spametovala. Boljše kritike mu ni treba.«

»Kaj pa je bilo?« je radovedno vprašal drugi in se že ves nestrpen pripravljal, da bo ponesel to novico dalje.

»Nič, samo neke Toricellijeve cevi mu je zlomila na glavi.«

In jasno je, da je spet sledil sladek smeh; prijatelja sta se urno razšla, da bi raznesla to prijetno novico dalje.

To je postalo dušna paša za vso družbo.

»Slišal sem, da si se posvetil znanosti?« vpraša v šali prijatelj prijatelja.

»Lahko se,« odgovori žena vprašanega; »samo varuje naj se, da se jaz ne posvetim kritiki.«

In spet smeh.

Pogosto seje kaka družba ves večer zabavala s pripovedovanjem smešnih anekdot o znanstveniku.

Razen tega so mlademu znanstveniku seveda povsod nagajali, kamor koli se je obrnil. Vsakdo je imel za svojo nalogo, da ga je sprejemal rezkeje kakor poprej samo zategadelj, ker se je opletal z nečim, česar ne počenja nihče drug, a nihče drug kajpa kot pameten človek ne počenja bedarij, ker je pri njih na veke utrjeno pravilo za vse, kar bi kdo storil.

»Daj no, prosim te, tega vendar med nami ni in ne more biti!«

Znanstvenik se je boril, boril in opešal. Družba je premagala tudi njega, premagala ga zaradi lastnega ugleda in znanstvenik se je nekje izgubil. Nihče ni ničesar več slišal o njem.

»Saj mi je hudo za ubogega grešnika!« so ga pomilovali. »Ni bil tako napak človek.«

»The, kdo pa mu je kriv!«

Čez nekaj časa je nastopil neki mlad slikar. Razstavil je slike in pričakoval sodbe javnosti. Slike niso bile slabe. Kot tujec sem si jih edino jaz ogledal, od domačinov ni maral nihče na razstavo. Ponovilo se je isto, kakor prej s pesnikom in znanstvenikom in spet so, čeprav živa duša ni videla slik, trdovratno trdili:

»Slikar, bedarija! Pusti te marnje, prosim te!… Saj kaj takega pri nas ne more biti!«

Javnost je obsula slikarja s cepci in kamenjem, kakor pravijo, vse je stopilo v bojno vrsto proti temu novemu pohujšanju. Ta grozna mrzlica je trajala vse dotlej, dokler se rudi mladi slikar ni nekam izgubil in je družba, utrujena od tolikšne borbe, da bi odvrnila to nadlogo od sebe, nadaljevala svoje sladko dremanje.

Družba je bila ravno sredi najslajšega sna, kar jo je prebudil neki mlad skladatelj z igranjem svojih novih skladb.

»E, to je pa res že prenesramno!« je zavpila užaljena družba in si pomela oči.

»Od kod pa spet to pohujšanje?«

Toda z njim so kar na kratko opravili. Oblast (tudi ta je malo legla, da bi sladko in mirno zadremala) je iztaknila, da podžigajo te skladbe ljudstvo k uporu in so mladega komponista, kakor se razume, zaradi njegovega skladanja zaprli kot revolucionarja.

»Prav je tako, jasno, kaj pa žveglà kakor kak pavliha!« je zadovoljno dejalo javno mnenje, sladko zazdehalo, se obrnilo na drugo stran in pošteno zadremuckalo svoje prijetno globoko spanje.

Pametni ljudje to: kakšna muzika neki, kakšni bobni! »To vendar pri nas ni mogoče!«

Še kake dve-tri takšne zgodbe so se pripetile in to je bilo vse.

Tako se je v tisti družbi godilo vsakomur, ki se je hotel lotiti kakega dela. Bodisi politik ali ekonom ali industrijalec — vsak je moral propasti.

Spomnil sem se nekega znanca, Srba, in pri nas je dosti takih. Bil je dokaj imovit človek, ki je živel od svojih dohodkov: jedel je, pil in bil ves zadovoljen ter ni trpel nikogar, ki je kaj delal in on sam ni delal ničesar. Rejen in zavaljen je z lenimi koraki stopical po ulici in obraz mu je bil kisel in čemeren. Razjezil se je na vse, kar je bilo le za las podobno kakemu opravku in delu. Šel je mimo štacune. Ustavil se je, zaničljivo zmajal z glavo in strupeno spregovoril:

»Štacunar!… Figo! Ta mi bo štacunar, kakor da ga ne poznam! Razstavil je tri-štiri krožničke, pa se igra trgovca! Kar jeza me popada!«

Šel je, recimo, mimo železninarja in se ustavil. Pogledal je z enakim zaničevanjem in spregovoril strupeno in hudobno:

»In ta je železninar! Svoje tri-štiri verižice je obesil na zid pa se igra trgovca… Imenitna reč!… Kar žolč me popada nad takim bedakom!«

Tako je pobajal po vsem mestu in pred vsako delavnico, najsi je bila kakršna koli in čigar koli, se je ustavil in srdito zagodrnjal:

»Presmešno, tudi ta se z nečim ukvarja, kakor da ga ne poznam!?…«

Če ste mu pripovedovali o čemer in o komur si bodi, ki se je lotil kakega dela in podjetja, nad vsakim se je posmehoval in ga omalovaževal.

»Poznaš Miko?«

»Poznam!« je odvrnil s pustim, kislim obrazom.

»Tovarno postavlja?«

»Bedak! On pa tovarna!… E, to bo res pravi tovarnar. Smešno!«

»Marko ustanavlja list,« ste mu rekli.

»Marko ustanavlja list?!… Trap neumni! Kakor bi ga ne poznal!… Figo, ne pa Marko in list! O, kako me grizejo vsi taki norci!«

Nihče ni bil nič prida zanj. Vsakogar, če bi samo pomislil na to, da bi se lotil kakšnega posla, je pri priči proglasil za bedaka.

Škoda le, da nimamo še več takih, vendar pa polagoma napredujemo in ne bo minilo veliko časa in je že na vidiku, da bomo dosegli ono idealno deželico, v kateri sem prebil nekaj časa.

Na mirni gladini postane, smrdljive vodene mase, ki jo je pokrila zelena mrena, se je prikazalo in dvignilo nekaj valčkov, hlepečih, da bi se iztrgali, se pognali nekam više, a so se hitro vrnili nazaj k masi, spet je zelena mrena pokrila vse in pokojne gladine ne vzburka nobena stvar več, nikak valček se več ne dvigne.

Uh, kako zaudarja ta smrad po prestani vodi, ki se nikamor ne giblje. Duši in davi. Burje je treba, da se razgiblje ta nepremična gnila masa!

Niti sapice nikjer…

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Mrtvo morje (4/5)

(prejšnja stran)

Naslednji dan je poslal načelnik vladi šifrirano obvestilo o včerajšnjem političnem zborovanju. Poročilo se je glasilo:

»V mojem okrožju se je pojavila močna politična struja nasprotnikov današnje vlade. Gibanje zavzema čedalje širši in večji obseg, tako da se že bojim, da se ne bi sprožilo vprašanje obstoja današnje dinastije. Uporabil sem vse ukrepe, kar sem jih mogel, in vsa sredstva, s katerimi sem razpolagal, da preprečim to zlo: a ker se je to opozicionalno, pravzaprav revolucionarno gibanje pojavilo s hudourniško naglico, so bili vsi moji poskusi zaman in revolucionarji so se včeraj popoldne nasilno zbrali v velikanskem številu na zborovanje. Iz njihovih ostrih in drznih govorov sem sprevidel, da imajo anarhistična načela in da na skrivaj za trdno pripravljajo vstaje in prevrat deželi. Naposled se mi je po mučnih in težkih naporih komaj posrečilo, da sem zborovanje razgnal, ker je grozila velika nevarnost, potem ko je eden izmed njih zagrozil celo, da bodo vrgli monarhijo in uvedli republikanski vladni sistem.

V prilogi spoštljivo pošiljam pod ./. gospodu ministru seznam najnevarnejših oseb (tu je bil kot kolovodja naveden oni posebnež, ki pije mlečno kavo, nekako osladkano vodo, kali, nato pa še tisti trije, ki so bili za kavo) in prosim navodila, kaj naj nadalje podvzamem v teh za našo deželo tako važnih in usodnih okoliščinah.«

Načelnik je po tako velikih uslugah, ki jih je napravil državi in državni upravi, takoj dobil odlikovanje in višji čin. Vsi tisti opozicionalci so mu prišli čestitat in s tem se je zadeva končala.

Po končanem zborovanju sem vprašal nekoga:

»Mar pri vas v resnici ni ljudi, ki bi se pečali s politiko?«

»Imeli smo tudi take.«

»Pa?«

»Nič… Budalosti!«

»Zakaj budalosti?«

»Dajte no, prosim vas: kdo pa bi se ukvarjal s politiko?!… Saj je nekdo poskusil!«

»In kaj je napravil?«

»Norec! Kaj pa naj bi napravil?!… Saj ga vsi poznamo: vemo, kdo je, od kod je, čigav sin je in kaj doma jé. Oče mu je bil mojster, a zadnji človek, on pa je šel v šole, se klatil po svetu nekje, se vrnil in mi pričel takole govoriti: to je treba tako, to spet tako, pa kaj vem kakšna ureditev, pa zakoni, pa ustava, pa državljanske pravice, pa svoboda zborovanj, pa volitve… Ovbe no, prosim vas, saj se mu je vedno nekaj bledlo!«

»In kaj ste mu rekli vi?«

»Nič! Kaj pa bi mu rekel? Gledal sem ga in se mu smejal. Saj ga poznam; saj še koščka poštenega kruha nima, pa tudi njegovega očeta in družino poznam. In ta naj mi pripoveduje, kaj je ustava in svoboda?!«

»Nemara pa mož ve to?!« sem rekel.

»Nikarte no, prosim vas, če nikogar, poznam njega, koliko tehta.«

»A kaj je počel?«

»Kaj pa bi počel?!… Neke knjige je prebiral, dirjal iz mesta v mesto, agitiral nekaj, nekaj jih je zbral okrog sebe, sklical nekaj shodov. Zgrabili so ga, vtaknili v luknjo in ga na vse načine preganjali. Rekel sem mu nekoč: ,Kaj se le tako ženeš in tako otročje dereš, namesto da bi se brigal za svoje opravke. Saj vidiš, kakšen norec si!’«

»Kaj pa so drugi rekli?«

»Pokali so od smeha. Ko je prišel iz ječe in so ga videli na cesti, je šele bruhnil gromovit krohot.«

»Si zdaj našel ustavo?« ga je vprašal nekdo in vsa ulica v smeh.

»Jojme, tolikšne šale niso zbijali še z nikomer nikoli. Nekoč smo malone po tleh počepali od smeha. Še dandanes mu je ostal priimek Tomaž Ustava!« mi je rekel tisti človek in se tako zasmejal, da so mu stopile solze v oči.

»In kaj je bilo ž njim?«

»Propadel je siromak. Nima niti kolikor je pod nohtom črnega, državne službe pa mu tudi niso dali… Budalo. Vsi njegovi sošolci imajo tako lepe položaje, on pa kar tako. Nihče mu ni kriv. Saj je res, da ga hvalijo, da je bil od vseh najpripravnejši in najinteligentnejši, vendar pa nekak zanesenjak. Nič ni hujšega na svetu, kakor če si človek ubije kake muhe v glavo. Vtepel si je, da bo nekaj popravil. Vsemu svetu je prav, on pa hoče nekaj posebnega, kakor da ga ne bi poznali. Siromak!…«

»Kaj pa zdaj dela?«

»Seveda, zdaj se je spametoval, a je prepozno! Ozdravili smo ga muh, dokler pa je bil trčen, ni mogla oblast ničesar opraviti z njim. Mi pa smo pričeli uganjati prave komedije, tako da so ga še šaljivci jeli posmehljivo klicati z ,Ustavo’. Počeli smo tako danes, tako jutri in ljudje so začeli uganjati burke z njim, kamor koli je prišel, kjer koli se je ustavil. Boril se je, boril, pa omagal… Hudo mi je za reveža! Saj ni bil napak človek!… Zdaj je pameten, resen človek, se ne zaletava več kakor prej. Umaknil se je čisto sam zase in se tudi z malo kom druži. V bedi živi, vendar pa mu mnogi pomagajo. Vsem se nam smili, toda sam si ie kriv…«

»Kako pa so zdaj ljudje z njim?«

»Lepo!… Nihče se mu ne posmehuje, ljudje ga imajo radi; a reveža tudi zares pomilujemo!«

Nekaj se mi je priljubilo v tej deželici, da bi čim dlje živel v nji. Tudi seznanil sem se z mnogimi. Krasni ljudje! Mirni, tihi, krotki kakor golobčki. Jedo, pijó, dremljejo, se po malem brigajo za svoje opravke. Z eno besedico: srečni ljudje. Nič jim ne moti globokega miru, nihče jim ne kvari harmonije, nikak vetrc ne vzburkava mirne, nepremične gladine postane pozelenele močvirne vode, če bi smeli družno te v resnici srečne deželice primerjati z njo.

Od doma iz Srbije sem prinesel trohico misli in trohico oguljenih idealov, kar sem jih podedoval po naših starih: pa tudi to se je malone razpršilo v tej deželici, in tako sem se kakor hipnotiziran predal sladkemu dremanju in mi je začelo to prijati. Tedaj sem uvidel, da imamo tudi mi Srbi zelo močno nagnjenje za to, da postanemo nekega dne tak srečen narod in v tem nam uspešno pomagajo naše domače razmere same.

Tako so potekali dnevi mimo, neslišno, mlahavo, dokler se ni lepega dne podrlo ravnotežje družbene harmonije.

Neki mlad človek je obelodanil zbirko svojih pesmi.

Pesmi so bile lepe, polne globokega, iskrenega čustva in idealov.

Vsa družba je sprejela zbirko z nezadovoljstvom. Nihče je ni bral, je niti ni maral brati; toda komur koli je prišla v roke, je pri priči napravil kisel obraz, pobrskal po listih na dveh treh mestih in jel otipavati liste, kakor bi ugotavljal kakovost papirja, odrinil knjigo od sebe kakor kakšno najbolj zoprno stvar na svetu, obrnil z zaničevanjem glavo v stran in strupeno spregovoril:

»Pesmi!… Prava reč!…«

»Kdo ve? … Morda pa se vmes lepe stvari?!« bi pripomnil kdo pri takem pomenku.

Prvi pa se prekriža, presede na stolu in z izrazom pomilovanja na licu premeri svojega tovariša in zmaje z glavo ter šele nato izusti:

»Saj si res večji norec kakor pa ta, ki je napisal te otrobe!« Pri tem sune s konci prstov knjigo se dalje od sebe s takšnim izrazom na licu, kakor da se je dotaknil nečesa nečistega, umazanega, nato pa pravi:

»Ko že tako govoriš, pa si knjigo prebral?«

»Nisem je.«

»In?!«

»Saj ne trdim, da je dobra, pravim samo: mogoče je dobra!… Pa ti, si jo ti prebral?«

»Jaz?« besno klikne prvi, kakor da je užaljen nad tem vprašanjem.

»Ti!«

»Jaz?« ponovi ta svoje vprašanje še srditeje.

»Ti seveda; koga drugega pa vprašujem?!«

Oni se prekriža, skomizgne z rameni in razprostre roke, kakor bi hotel reči s tem: »Bog nam pomagaj, kaj sprašuje ta človek!« glasno pa ne črne niti besede, marveč samo z nekim začudenjem na obrazu motri svojega tovariša.

»Kaj pa se križaš? Vprašal sem te: ali si bral to knjigo pesmi ali je nisi? Kaj pa je čudnega v tem?«

Prvi se spet prekriža in šele čez čas pristavi:

»Jaz pa vprašam zdaj tebe: ali si iz uma ali nisi?«

»Kakšne marnje! Ne razumem te.«

»Tudi jaz tebe ne.«

»Kaj pa naj razumeš in kaj neki se tako neumno čudiš?… Vprašam te: ali si bral knjigo?«

»In jaz vprašam tebe: ali si še pri pameti?« začne spet prvi, nato pa vzame knjigo, jo trešči divje po mizi in zavpije:

»Da bi bral takele smeti? Saj, ko bi že čisto ponorel, pri čisti zavesti pa ne berem tega…« Zatem pa malo tiše pristavi: »Poznaš tega, ki je napisal te pesmi?«

»Ne poznam ga.«

»The… Zato tudi tako govoriš!« reče prvi in prične mahati z roko, obraz pa mu je postal še bolj kisel, ko da bi hotel s tem reči, da je to propal človek.

»Ti ga poznaš?«

»Poznam!« spregovori z omalovaževanjem in s takim obrazom, kakor da pravi: »Bolje bi bilo, da te budalosti nisem napravil«, čeprav je bil prav s tem človekom v bistvu do včeraj, ko še niso prišle njegove pesmi na svetlo, dober prijatelj in ni nikdar v družbi slabo govoril o njem.

Nekateri pa so se spet po priliki takole pomenkovali, a seveda knjige niso hoteli brati:

»Kakšen škandal!… Pesmi?… Kakor da ga ne bi poznal, koliko ga je!« reče nekdo.

»Da ga le sram ni?!« pravi drugi.

»Bog vzame najprej pamet človeku, nato pa kar sam zabrede v zlo… Takele… beži no, kakšne pesmi neki? — Jaz sam bom jutri veliko bolje pisal, a mi ne da čast, da bi se osramotil, kakor lahko stori kdo drug.«

Tudi vedenje ljudi nasproti mlademu pesniku se je spremenilo.

Pesnik gre po cesti, ljudje pa se kar sujejo in namigujejo drug drugemu.

»Dober dan!« pozdravi on.

»Dober dan, pesniček!« mu odgovori nekdo, zroč ga strupeno izpod oči.

»Zdravo, zdravo!« dostavi drugi posmehljivo.

»Dober dan!« povzame tretji z obrazom polnim naveličanosti in čemernosti, zviška zroč nanj.

Toda zadeva se na žalost ni končala samo s pomenki, ki so bili povsod enaki.

Javno mnenje je odprlo fronto proti mlademu pesniku. Zdaj so jeli obsojati na njem celo to, kar so mu prisojali prej kot njegove dobre lastnosti, a razne drobne norčije, katere so mu prej odpuščali kakor vsakemu drugemu, so postale zdaj strašne pregrehe. Nenadoma so iznašli, kakšen podlež je, pijanec, kvartopirec, neznačajen človek, vohun, razen tega pa, kako je trčen.

»Nisem vedel, da je taka prismoda!« se pomenkujejo ljudje.

»Po pravici povedano, sem jaz že vedno opažal, da nekaj ni čisto v redu z njim.«

»Jaz tudi, a še ni bilo tako hudo.«

»E, zdaj je pa že do kraja.«

V družbi so začeli zbijati šale z njim. Kjer koli mu je bilo treba izvršiti kak opravek, je imel vsakdo, kdor mu je mogel nagajati, za svojo dolžnost, da mu je delal zapreke, ker se je v vsakomur brž ko ga je zagledal, nekaj uprlo, ko mu je šinila skozi glavo misel: »Kaj neki se mi delaš tako važnega!… Pesmice, ej, kar počakaj, tudi s tem znamo opraviti.«

Največja nesreča pa je bila v tem, da je posvetil pesmi svoji zaročenki, misleč, da jo bo s tem razveselil; ubogo dekle pa je moralo namesto veselja veliko pretrpeti in prejokati, ker javno mnenje tudi nji ni prizaneslo.

Dekletov oče je bil ves iz sebe od togote, ker je bilo v to, po njegovem mnenju, brezumno zadevo vpleteno tudi ime njegove hčere, zato je sédel in napisal mlademu pesniku pismo tele vsebine:

»Gospod,

Te Vaše čenče in vsakovrstne budalosti in norčije, s katerimi uganjajo zdaj ljudje komedijo po ulicah, bi bili rajši posvetili svojemu očetu, ker bi to bolj pristojalo njemu, ki ga sicer tudi drugače poznajo kot zadnjega človeka na svetu prav tako kakor Vas sámega, ne pa da v svoje norosti vpletate ime moje hčerke. Na mojo hišo doslej še nihče ni kazaj s prstom, zato tudi nočem, da bi se ime moje hčerke valjalo po vseh ustih in da bi stalo v Vaši prismuknjeni knjigi. Zahtevam, da se od danes dalje ne usodite več prestopiti praga moje hiše, ker ste mi moje zaupanje in mojo naklonjenost do Vas plačali s tem, da ste mi s sramoto omadeževali hišo. Sicer pa zahtevam, da mi daste v petih dneh zadoščenje, drugače Vas bom, gospod, pretepel kakor mačka sredi ulice ali pa kjer koli Vas najdem.«

Iz tega posvetila so se izcimili celi škandali; ker pa je bil mladi pesnik uradnik, je njegov predstojnik poslal gospodu ministru naslednje poročilo:

»N. N. (ime in priimek sem pozabil, zato ga navajamo z običajno kratico), uradnik te ustanove, ki je sicer dober in vesten delavec, se je zadnje čase z nekako zbirko svojih nazovi pesmi tako kompromitiral, da zaradi ugleda državne službe ne more ostati na svojem mestu, ker se ukvarja z neresnimi zadevami, ki ne bi bile niti za branjevca prikladne, nikar šele za državnega uradnika. Prosim gospoda ministra, da odstrani tega kompromitiranega uradnika iz državne službe, ali pa vsaj iz našega mesta, dokler se ne popravi.«

Minister ga je premestil.

Toda na žalost je bila dežela majhna in slab glas se sliši v deveto vas, zato so ga tam še huje sprejeli in kaj se je dalo ukreniti drugega, kakor da je minister to čudno prikazen, ki piše pesmi, moral v interesu ugleda državne službe, pa celo v interesu javne morale in javnega mnenja, odpustiti iz državne službe.

Javno mnenje je dobilo zadoščenje in nobena pesem mladega pesnika ni prišla več na svetlo. Izgubil se je nekje in nihče ni mogel ničesar več dognati o njem.

»Škoda, mlad človek je bil!« so govorili.

»Pa tudi slab ni bil.«

»Ni bil, toda vrag ga nosi, čemu pa je počel, česar nihče ne počne.«

»Žal mi je zanj, grešnika!«

»The, kaj hočeš? Kdo pa mu je kriv?«

In v družbo se je hitro spet vrnila za trenutek porušena harmonija, izginil je tudi oni mali valček, ki se je dvignil na mirni, negibni gladini postane vode, družba pa je spet zadovoljno, pokojno nadaljevala svoje sladko dremanje.

(naslednja stran)

Kraljevič Marko drugič med Srbi (5/5)

(prejšnja stran)

Okolica ima svoj vpliv na človeka in tudi Marko je moral v neki meri podleči temu vplivu ter je začel z drugimi svojimi vrlimi potomci vred sprehajaje se postopati, pljuvati predse in se prerivati pred ministrovimi vrati, s prošnjo v roki, čakaje, da stopi pred ministra in prosi za majhno državno službico, — samo toliko, da bo imel košček vsakdanjega kruha, belega seveda.

Jasno je, da to brušenje peta pred vrati ni trajalo malo časa, in čez nekaj dni so mu rekli, naj vloži svojo prošnjo v arhivu, da jo protokolirajo.

Markova prošnja je prizadela ministru obilo preglavic.

»O, brate, kaj pa naj počnem s tem človekom? Saj ga spoštujemo, recimo; vse, samo priti mu ne bi bila treba. To ni človek za naše čase.«

Navsezadnje ga je nastavil, upoštevaje njegov veliki sloves in njegov prejšnje zasluge, za praktikanta v nekem zakotnem okraju v notranjosti dežele.

Zdaj je Marko s težavo izprosil, da so mu vrnili orožje, v ministrstvu pa so mu izplačali celo plačo, da je šel poravnat stroške za Šarca.

Šarec navzlic dobri hrani še daleč ni bil več tak kakor prej; zelo je izbiral, pa tudi Marko je bil najmanj za tridest ok lažji.

In tako je Marko oblekel svojo obleko, si pripasal orožje, opremil Šarca, napolnil meh z vinom, ga obesil ob sedlo, zajahal Šarca, se prekrižal in se napotil na svojo službeno dolžnost po cesti, katero so mu pokazali. Mnogi so mu svetovali, naj bi šel rajši z železnico, toda tega Marko ni maral, če bi ga stalo glavo.

Povsod, kamor koli je zanesla Marka pot, te spraševal za oni okraj in navajal ime okrajnega načelnika.

Po poldrugem dnevu hoda je prispel v mesto. Krenil je na dvorišče okrajne pisarne, razjahal, privezal Šarca ob murvo, snel meh z vinom ter sedel v orožju, da bo v hladu posrkal svoje vince.

Biriči, praktikanti, pisarji so z začudenjem stežali svoje glave skozi okna; daleč naokrog so hodili ljudje okrog junaka.

Prišel je kapetan, kateremu so sporočili, da pride Marko v njegov okraj.

»Bog daj srečo!« je pozdravil.

»Bog ti srečo daj, junak neznani!« mu je odzdravil Marko. Kadar je prišel do orožja, konja in vina, je pozabil vse svoje gorje in se je pri priči začel ponašati po starinsko in govoriti v stihih.

»Si ti novi praktikant?«

Marko pove, kapetan pa mu reče nato:

»Eh, toda s tem mehom in orožjem ne moreš biti v pisarni.«

»Taka je med Srbijanci šega,
da v orožju mrko pije vino,
da v orožju tudi spanje spava!«

Kapetan mu je začel razlagati, da mora odložiti orožje če namerava ostati v službi in prejejnati plačo.

Marko je videl, da ni druge poti, kajti — kaj hoče človek, živeti mora, imetje pa, kar ga je imel, je skopnelo; toda domislil se je in vprašal:

»Pa je kakšna taka služba, v kateri se nosi orožje in v kateri bi mogel služiti?«

»Biriči imajo tako službo.«

»Kaj pa dela birič?«

»Uradnike spremlja z orožjem na poti, da jih brani, če jih kdo napade; na red pazi, da kdo ne dela škode drugemu, in podobne stvari,«, je rekel kapetan.

»E, tako! To je lepa služba…« se je navdušil Marko.

In tako je postal Marko birič. Tak pa je spet vpliv okolice, vpliv vrlih potomcev, da z žarko krvjo in z navdušenjem služijo svoji domovini. Toda Marko se tej službi ni mogel tako prilagoditi in niti od daleč ni bil tako sposoben, kakor bi bil najslabši njegov potomec, nikar šele kak drugi, boljši.

Potujoč tako s kapetanom po okraju, je videl Marko mnogo stisk in nadlog, in ko se mu je nekoč zazdelo, da tudi njegov kapetan ne dela ravno po pravici, ga je kresnil z dlanjo po obrazu in mu izbil tri zobe.

Zaradi tega so Marka po daljših vojnih praskah ujeli in ga odtirali v blaznico na pregled.

Tega udarca Marko ni mogel prenesti in vzelo ga je, ko je bil do dna razočaran in izmučen.

Ko je stopil pred boga, se je bog zasmejal tako, da so se vsa nebesa stresla.

»No, Marko, si maščeval Kosovo?« ga je vprašal v smehu.

»Do kraja sem se namučil, a ubogo moje Kosovo, saj ga še videl nisem! Pretepali so me, v luknjo so me vtaknili, za biriča sem jim bil, nazadnje pa so me vrgli med norce…« se je pritoževal Marko.

»Saj sem vedel, da ne boš bolje odrezal!…« je rekel Gospod blago.

»Hvala ti, bog, da si me rešil muk; zanaprej pa niti sam ne bom več verjel jadikovanju mojih potomcev in njih joku za Kosovim! Če pa jim je treba biričev, imajo vsaj za to službo sami dosti izbire, same najboljše med najboljšimi. Bog mi odpusti, a zdi se mi, da to sploh niso moji potomci, čeprav me opevajo, marveč da so to potomci tistega našega Sulje Ciganina.«

»Njega sem jim tudi hotel poslati, če me ne bi bil ti tako goreče prosil, da bi sel. A vedel sem, da jim ti nisi potreben!« je rekel Gospod.

»Pa še Sulja bi bil danes med Srbi najslabši birič! V tem so ga vsi prekosili!« je rekel Marko in se razjokal.

Bog je težko zavzdihnil in skomizgnil z rameni.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)