Stradija (1/12)

Bral sem v starih bukvah prečudno zgodbo; a vrag vedi, od kod mi je prišla v roke ta knjiga iz nekih smešnih časov, ko je bila na kupe svobodnjaških postav, a niti trohica svobode, ko so govorančili in pisarili knjige o gospodarstvu, a ni živ krst nič sejal, ko je bila dežela natlačena z moralnimi nauki, morale pa ni bilo, v vsaki hiši polno podstrešje logike, pameti pa prav nobene, ko so na vsakem koraku govoričili o varčevanju in blaginji v deželi, a so na vse strani razsipali in si je vsak oderuh in falot za nekaj, grošev lahko kupil naslov »veliki narodni rodoljub«.

Pisec te čudne zgodbe, svojih popotnih zapiskov, ali kaj je že natančno vzeto ta sestavek po svoji slovstveni obliki, niti sam ne vem, izvedencev pa tudi nisem maral spraševati, ker bi ti po naši utrjeni srbski šegi nedvomno napotili ta predmet na presojo splošni seji Kasacijskega sodišča. Mimogrede povedano je to lepa šega. Imenujejo vam ljudi, ki naj po svoji službeni dolžnosti mislijo, pa mir besedi, vsi drugi pa smo prosti… Saj, pisar te čudne zgodbe, oziroma popotnih zapiskov, začenja takole:

»Petdeset let svojega življenja sem prebil s popotovanjem po svetu. Videl sem premnogo mest, premnogo vasi, premnogo dežel, premnogo ljudi in narodov, a nič me ni navdalo s takim začudenjem, kakor neko majhno pleme v nekem prekrasnem, krotkem kotičku. Pripovedoval vam bom o tem srečnem plemenu, čeprav že naprej vem, da mi živ krst ne bo verjel, ne zdaj ne kdaj pozneje, tudi po moji smrti ne, če pride komu to pisanje v roke, da bi ga bral…«

Nekam hudomušen je ta ded, a mene je ravno s tem svojim začetkom prisilil, da sem prebral stvar do kraja; ko pa sem jo že prebral, jo bom še drugim povedal. Da pa ne bi mislili, da vas s tem nagovarjam, da berite, vam že koj v začetku kar najodkritosrčneje povem, da se ne izplača brati, in da ded (ta pisar, ali kaj že je?) laže vse, kar pripoveduje; ampak, čudo prečudno, jaz za svojo osebo verjamem v to njegovo laž kakor v največjo resnico.

Glejte, takole vam pripoveduje.

–

Pred celim stoletjem je bil moj oče v vojni hudo ranjen in ujet, nato pa odpeljan iz svoje domovine na tuje, kjer se je tudi oženil z zasužnjenim dekletom, svojo rojakinjo. V tem zakonu je dobil mene ih ko mi je bilo borih devet let, je umrl. Veliko mi je pravil o svoji domačiji, o junakih in velikih značajih, s katerimi kar kipi naša dežela, o velikem domoljubju in o krvavih vojnah za svobodo, o čednostih in poštenosti, o veliki požrtvovalnosti za rešitev dežele, kjer darujejo državljani vse, tudi svoja življenja, na oltar očetnjave. Povedal mi je slavno in viteško preteklost našega naroda, na smrtni postelji pa mi je zapustil tole oporoko: »Sin moj, meni smrt ne dovoli umreti v moji mili domovini, usoda mi ne dopusti, da bi sprejela moje kosti ona sveta dežela, ki sem jo močil s svojo krvjo, da bi bila lahko svobodna. Moja nesrečna usoda ne dovoli, da bi me, preden zatisnem oči, ogreli žarki svobode v moji mili domačiji. A prosta se mi čuti kri, ker bodo ti žarki svobode obsijali tebe, sinko moj; obsijali bodo vas, naše potomce. Pojdi, sinko, poljubi to sveto zemljo, ko stopiš z nogo nanjo, pojdi in ljubi jo, a vedi, da so namenjena še velika dela tej viteški deželi in našemu narodu; pojdi in na ponos svojega očeta v dobro uporabljaj svobodo in nikar ne pozabi, da je orosila to zemljo tudi moja kri, kri tvojega očeta, kakor, jo je stoletja in stoletja rosila plemenita kri tvojih viteških in slavnih pradedov…«

Ob teh besedah me je oče objel in poljubil in njegove solze so mi kapljale na čelo.

»Pojdi, sinko, naj ti bog…«

S temi nedokončanimi besedami je izdihnil dobri moj oče.

Ni še minilo mesec dni po njegovi smrti in že sem se s torbo na rami in s palico v roki odpravil v beli svet iskat svojo slavno domovino.

Petdeset let sem romal po tujini, po širokem svetu, a nikjer nisem naletel na deželo, ki bi bila količkaj podobna oni viteški zemlji, o kateri mi je moj oče tolikokrat pripovedoval.

Toda iskaje svojo domovino sem naletel na zanimivo deželo in ljudi, o katerih bi vam rad pokramljal.

Poletni dan. Sonce pripeka, da bi možgani zavreli človeku, od strašne sopare se mi kar vrti v glavi; nekaj mi brni po ušesih, žeja me mori, pogled je utrujen, da komaj še gledam. Vsega me obliva znoj in popotni prah je legel na ta znoj; obleka mi je zaprašena in že oguljena. Ves zbit in onemogel koračim, kar zagledam pol ure hoda iznenada pred seboj, kako se je zalesketalo belo mesto, ob katerem pljuska dvoje rek. Kakor bi začutil novo moč v sebi, pozabim na utrujenost in oslabelost, in se podvizam proti temu mestu. Pridem do obrežja. Dvoje velikih rek mirno valovi mimo in umiva s svojo vodo mestne okope.

Spominjam se, kako mi je oče pripovedoval o nekem znamenitem mestu, kjer so prelili naši rojaki morje krvi in kakor skozi sen se domislim, kako mi je govoril, da nekako prav tako stoji, kjer potekata dve reki mimo njega.

Od razburjenosti mi začne srce na vso moč utripati; snel sem pokrivalo ih naravnost od gora te dežele mi je zapihljal veter in mi hladil potno čelo. Dvignil sem k nebu oči, pokleknil in vzkliknil skozi solze:

»Veliki bog! Razsvetli me in poslušaj molitev sirotnega človeka, ki se potika po širokem svetu in išče svojo domovino, išče domovje svojega očeta…« Vetrc je še dalje pihljal z modrih planin, ki so se videle tam v daljavi, nebo pa je molčalo.

»Povej mi ti, mili moj veter, ki pihaš s teh modrih gora, so mar to gore moje domovine? Povejte mi ve, dragi reki, ali izpirata s ponosnih zidin ponositega mesta kri mojih prednikov?« Vse nemo, vse molči, meni pa kakor da pravi neka sladka slutnja, neki skriven glas:

»Prav to je dežela, tki jo tolikanj iščeš!«

Iznenada me predrami neki šum. Kraj brega, malo dalje od sebe, zagledam nekega ribiča. Čoln se mu pozibava ob bregu in on krpa mrežo. Ves prešinjen s sladkim čustvom ga prej niti opazil nisem. Stopim k temu človeku in ga pokličem s pozdravom.

On me molče pogleda, pa takoj spet obrne pogled od mene in nadaljuje svoje opravilo.

»Katera dežela je to tamle onkraj vode, ki se vidi?« vprašam in vse v meni se trese od nestrpnosti, kaj bo odgovoril.

Ta pa skomigne z rameni in razširi roke od začudenja, me pogleda ter izcedi skozi zobe:

»Saj, res je to neka dežela!«

»Kako pa ji je ime?« vprašam.

»Tega ne vem. Vidim, da je tam, neka dežela, a nisem vpraševal, kako se imenuje.«

»Od kod pa si?« vprašam.

»Nu, od kod neki, pol ure od tod stoji moja bajta. Tuj sem bil tudi rojen.«

»Čudno, to potemtakem ni dežela mojih prednikov, moja domovina,« sem pomislil in glasno vprašal: »Pa, kaj res prav nič ne veš o tej deželi? Kaj res ni po prav ničemer znamenita?«

Ribič se zamisli, spusti mrežo iz rok in kakor da bi se nečesa spomnil. Po dolgotrajnem molčanju spregovori:

»Pravijo, da imajo dosti svinj v tej deželi.«

»In samo zaradi svinj da je ta dežela na glasu?« vprašam začudeno.

»Menda jim tudi topoglavcev ne manjka, a to je meni bore malo mar!« reče hladnokrvno in prične spet krpati svojo mrežo.

Ta odgovor mi ni bil jasen, zato sem ga znova vprašal:

»Kakšnih topoglavcev?«

»Vsakovrstnih,« odgovori nekam prsteno in brezbrižno zazdeha.

»Tak svinje in topoglavci?! In o čem drugem nisi slišal?…«

»Razen svinj, pravijo, da imajo na kupe ministrov, nekatere v penziji, nekatere na razpoloženju, a teh ne izvažajo v tuje dežele. Izvažajo samo svinje.«

Pomislil sem, da zbija ribič šale z menoj in sem planil:

»Ti, kaj pa mi pleteničiš in tvezeš vse to, misliš nemara, da sem norec?!«

»Plačaj mi, da te prepeljem na drugi breg, pa pojdi in sam poglej, kaj je tam. Pravim ti samo, kar sem slišal od drugih. Sam nisem bil tam, zato tudi ne vem zanesljivo vsega tega.«

»To že ni dežela mojih slavnih prednikov, ker ta je glasovita po svojih junakih, po svojih velikih delih in bleščeči preteklosti,« sem pomislil, toda ribič mi je vzbudil zanimanje s svojimi čudnimi odgovori na moja vprašanja in odločil sem se, da si ogledam še to deželo, ko sem videl in obšel že toliko drugih. Pogodim se z njim in sedem v čoln.

Ribič je priveslal do obale, sprejel dogovorjeni denar in odveslal nazaj, ko sem stopil na breg.

(naslednja stran)