Tag Archive | pisarna

Kraljevič Marko drugič med Srbi (5/5)

(prejšnja stran)

Okolica ima svoj vpliv na človeka in tudi Marko je moral v neki meri podleči temu vplivu ter je začel z drugimi svojimi vrlimi potomci vred sprehajaje se postopati, pljuvati predse in se prerivati pred ministrovimi vrati, s prošnjo v roki, čakaje, da stopi pred ministra in prosi za majhno državno službico, — samo toliko, da bo imel košček vsakdanjega kruha, belega seveda.

Jasno je, da to brušenje peta pred vrati ni trajalo malo časa, in čez nekaj dni so mu rekli, naj vloži svojo prošnjo v arhivu, da jo protokolirajo.

Markova prošnja je prizadela ministru obilo preglavic.

»O, brate, kaj pa naj počnem s tem človekom? Saj ga spoštujemo, recimo; vse, samo priti mu ne bi bila treba. To ni človek za naše čase.«

Navsezadnje ga je nastavil, upoštevaje njegov veliki sloves in njegov prejšnje zasluge, za praktikanta v nekem zakotnem okraju v notranjosti dežele.

Zdaj je Marko s težavo izprosil, da so mu vrnili orožje, v ministrstvu pa so mu izplačali celo plačo, da je šel poravnat stroške za Šarca.

Šarec navzlic dobri hrani še daleč ni bil več tak kakor prej; zelo je izbiral, pa tudi Marko je bil najmanj za tridest ok lažji.

In tako je Marko oblekel svojo obleko, si pripasal orožje, opremil Šarca, napolnil meh z vinom, ga obesil ob sedlo, zajahal Šarca, se prekrižal in se napotil na svojo službeno dolžnost po cesti, katero so mu pokazali. Mnogi so mu svetovali, naj bi šel rajši z železnico, toda tega Marko ni maral, če bi ga stalo glavo.

Povsod, kamor koli je zanesla Marka pot, te spraševal za oni okraj in navajal ime okrajnega načelnika.

Po poldrugem dnevu hoda je prispel v mesto. Krenil je na dvorišče okrajne pisarne, razjahal, privezal Šarca ob murvo, snel meh z vinom ter sedel v orožju, da bo v hladu posrkal svoje vince.

Biriči, praktikanti, pisarji so z začudenjem stežali svoje glave skozi okna; daleč naokrog so hodili ljudje okrog junaka.

Prišel je kapetan, kateremu so sporočili, da pride Marko v njegov okraj.

»Bog daj srečo!« je pozdravil.

»Bog ti srečo daj, junak neznani!« mu je odzdravil Marko. Kadar je prišel do orožja, konja in vina, je pozabil vse svoje gorje in se je pri priči začel ponašati po starinsko in govoriti v stihih.

»Si ti novi praktikant?«

Marko pove, kapetan pa mu reče nato:

»Eh, toda s tem mehom in orožjem ne moreš biti v pisarni.«

»Taka je med Srbijanci šega,
da v orožju mrko pije vino,
da v orožju tudi spanje spava!«

Kapetan mu je začel razlagati, da mora odložiti orožje če namerava ostati v službi in prejejnati plačo.

Marko je videl, da ni druge poti, kajti — kaj hoče človek, živeti mora, imetje pa, kar ga je imel, je skopnelo; toda domislil se je in vprašal:

»Pa je kakšna taka služba, v kateri se nosi orožje in v kateri bi mogel služiti?«

»Biriči imajo tako službo.«

»Kaj pa dela birič?«

»Uradnike spremlja z orožjem na poti, da jih brani, če jih kdo napade; na red pazi, da kdo ne dela škode drugemu, in podobne stvari,«, je rekel kapetan.

»E, tako! To je lepa služba…« se je navdušil Marko.

In tako je postal Marko birič. Tak pa je spet vpliv okolice, vpliv vrlih potomcev, da z žarko krvjo in z navdušenjem služijo svoji domovini. Toda Marko se tej službi ni mogel tako prilagoditi in niti od daleč ni bil tako sposoben, kakor bi bil najslabši njegov potomec, nikar šele kak drugi, boljši.

Potujoč tako s kapetanom po okraju, je videl Marko mnogo stisk in nadlog, in ko se mu je nekoč zazdelo, da tudi njegov kapetan ne dela ravno po pravici, ga je kresnil z dlanjo po obrazu in mu izbil tri zobe.

Zaradi tega so Marka po daljših vojnih praskah ujeli in ga odtirali v blaznico na pregled.

Tega udarca Marko ni mogel prenesti in vzelo ga je, ko je bil do dna razočaran in izmučen.

Ko je stopil pred boga, se je bog zasmejal tako, da so se vsa nebesa stresla.

»No, Marko, si maščeval Kosovo?« ga je vprašal v smehu.

»Do kraja sem se namučil, a ubogo moje Kosovo, saj ga še videl nisem! Pretepali so me, v luknjo so me vtaknili, za biriča sem jim bil, nazadnje pa so me vrgli med norce…« se je pritoževal Marko.

»Saj sem vedel, da ne boš bolje odrezal!…« je rekel Gospod blago.

»Hvala ti, bog, da si me rešil muk; zanaprej pa niti sam ne bom več verjel jadikovanju mojih potomcev in njih joku za Kosovim! Če pa jim je treba biričev, imajo vsaj za to službo sami dosti izbire, same najboljše med najboljšimi. Bog mi odpusti, a zdi se mi, da to sploh niso moji potomci, čeprav me opevajo, marveč da so to potomci tistega našega Sulje Ciganina.«

»Njega sem jim tudi hotel poslati, če me ne bi bil ti tako goreče prosil, da bi sel. A vedel sem, da jim ti nisi potreben!« je rekel Gospod.

»Pa še Sulja bi bil danes med Srbi najslabši birič! V tem so ga vsi prekosili!« je rekel Marko in se razjokal.

Bog je težko zavzdihnil in skomizgnil z rameni.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Kraljevič Marko drugič med Srbi (3/5)

(prejšnja stran)

Zadeva je seveda šla dalje po svoji pravi poti. Ko je napravila policija na licu mesta svoje izvide, v podrobnostih preiskala zločine, je izrodila vse akte sodišču v nadaljnje poslovanje.

Sodišče je odredilo zaslišavanja, klicalo priče in določalo soočenja. Državni tožilec je kahteval, kot se razume, naj se Marko obsodi na smrt; Markov advokat pa je spet ognjevito dokazoval, da je Marko nedolžen in naj se izpusti na prosto. Marka so vodili na razprave, ga zasliševali in vračali spet v zapor. In bil je že ves zbegan od začudenja, kaj vse počno z njim. Najhuje mu je bilo, da je moral piti vodo in te nikakor ni bil vajen. Vse bi bil lahko prenesel, junak je, toda čutil je, da mu voda hudo škoduje. Pričel je hujšati in veneti. Nič več ni bil tisti stari Marko, bogme, da ne! Bil je tenak kakor bilka, obleka visi na njem, kakor da ni njegova, in ko hodi, se opoteka. Pogosto ti klikne v grenkem obupu: »Ah, bože, saj to je huje od preklete arabske ječe!«

Nazadnje je sodišče le izdalo sodbo, po kateri so, upoštevaje Markove zasluge za srbstvo in mnoge olajšujoče okolnosti, obsodili Marka na smrt in na plačilo odškodnine ter povračilo vseh sodnih stroškov.

Zadeva je bila predložena apelaciji in ta je smrtno kazen spremenila v dosmrtno ječo, kasacijsko sodišče pa je našlo neke nepravilnosti in vrnilo akte sodišču, zahtevajoč, da se zaslišijo in zaprisežejo še neke priče.

Dve leti je trajala ta sodna procedura in nazadnje je potrdilo tudi kasacijsko sodišče spremenjeno razsodbo, po kateri je bil obsojen Marko na deset let težke ječe v težkih okovih in na plačilo vseh kazenskih in sodnih stroškov, toda ne kot politični zločinec, ker je dokazal, da ne pripada nobeni politični stranki.

Seveda so pri tej razsodbi upoštevali, da je Kraljevič Marko velik narodni junak in da je to v jurisdikciji edinstven primer. Navsezadnje to ni bila lahka zadeva. Še največji strokovnjaki so stali zmedeni pred njo. Kako boš obsodil na smrt nekoga, ki je pravzaprav že pred toliko časa umrl in se znova pojavil na tem svetu?

In tako je padel Marko po nedolžnem v ječo. Ker ni bila mogoče sodnih in kazenskih stroškov plačati iz česa drugega, so določili na javni dražbi prodajo Markovega Šarca, obleke in orožja. Orožje in obleko je tako na kredit kupila država za muzej, Šarca pa je kupila Tramvajska družba za izplačilo v gotovini.

Marka so ostrigli, obrili, okovali v težke okove, oblekli v belo obleko in ga odvedli na beograjski grad. Tu je Marko trpel in se mučil v takih mukah, za kakršne ni nikdar mislil, da jih more prenesti. Sprva je kričal, se togotil, grozil; polagoma pa se je privadil in se mirno vdal v usodo. Kakor se razume, so ga za čas njegove kazni naučili tega in onega in ga pripravljali za družbo, v kateri je potrebno, da človek po odsluženi kazni dela kot koristen član; zato so ga jeli po malem privajati na koristna opravila: prinašal je vodo, zalival vrtove in plel čebulo, kasneje pa se je učil izdelovati žepne nože, krtače, omela in na kupe drugih koristnih stvari.

Njegov borni Šarec pa je cijazil tramvaj od jutra do večera, brez prenehanja. Tudi on je hromel in hiral. Ko hodi, se opoteka, ko pa ga ustavijo, zadrema in se zasanja, nemara tja v tiste srečne čase, ko je pil rdeče vino iz čebra, nosil v grivi zlatopletene rese, na kopitih srebrne podkve, na prsih zlate oprsnice in pozlačeno uzdo, — ko je nosil v ljutih borbah in dvobojih svojega gospodarja na sebi in dohiteval vile pod njim. Ves shujšan je zdaj: sama koža in kost ga je, rebra se mu dado prešteti, na kolek mu lahko torbo obesiš.

Najhuje je bilo Marku, ko je tako naneslo, da so ga vodili kam na delo in je zagledal Šarca tako propadlega. To ga je huje bolelo kakor vse njegovo gorje. Pogosto so mu, ko ga je videl tako bednega, solze zalile oči in je z vzdihom zaječal:

»Joj, moj Šarče, joj, moj kónjič vrli!…«

Šarec se je tedaj obrnil, bolno zahrzal, vtem pa je že pozvonil sprevodnik in tramvaj je krenil dalje, stražnik pa je vljudno opomnil Marka, naj nadaljuje pot, ker sta mu imponirala Markova moč in njegova visoka rast. Zato stavka niti končal ni.

Tako se je siromak Marko mučil itn mučil za svoj rod deset dolgih let, ne da bi se odpovedal misli na maščevanje Kosova. Tramvajska družba je škartirala Šarca in kupil ga je neki vrtnar, da mu je obračal kolo na vodnjaku.

Minilo je tudi teh deset let muke. Marka so izpustili.

Imel je prihranjenega nekaj denarja, ki ga je pridobil, ko je prodal razne drobnarije, katere je sam izdelal.

Najprej je stopil v krčmo in dal poklicati dva brivca, da ga lepo izmijeta in obrijeta, nato je naročil, naj mu speko devet let starega ovna in da mu primaknejo izdatno mero vina in žganja.

Hotel se je najprej z dobro jedjo in pijačo malo spraviti na noge in si opomoči od tolikerih muk. Posedal je tako več kakor petnajst dni, dokler ni začutil, da se je vrnil malo k sebi, nato pa začel premišljati, kaj naj ukrene.

Mislil je, mislil in si nazadnje nekaj izmislil. Preoblekel se je, da ga ne bi nihče spoznal in šel najprej iskat svojega Šarca, da bi še njega rešil trpljenja, nato pa bi šel od Srba do Srba, da bi zvedel, kdo so to, ki so ga tolikanj klicali, ali so to sploh Srbi, ki so ga zaprli v ječo in kako bi bilo najbolje maščevati Kosovo.

Zvedel je Marko, da je njegov Šarec pri nekem vrtnarju in da vleče tam zajemalno kolo. Napotil se je tja, kjer so mu rekli, da ga bo našel. Odkupil ga je za malo denarja, ker ga je oni že sam hotel dati ciganom, ter ga odvedel k nekemu kmetu, s katerim se je pobotal, da ga bo ta krmil z deteljo in skrbel zanj, da bi se Šarcu vrnile prejšnje moči. Marko je kar zajokal, ko je videl ubogega Šarca, kako klavrn je bil videti. Tisti kmet je bil dober človek, pa se ga je usmilil in sprejel Šarca v rejo, Marko pa je peš krenil dalje.

Tako potujoč je naletel na siromašnega kmeta na njivi, kjer je delal, pa ga je pozdravil s krščanskim pozdravom.

Marko se je pričel pogovarjati z njim o tem in onem in rekel tako v pogovoru:

»Kako bi bilo, če bi zdajle vstal Kraljevič Marko, pa bi prišel k tebi?«

»To se pa že ne more več zgoditi,« je del kmetič.

»A če bi prišel, kaj bi napravil?«

»Prosil bi ga, naj mi pomaga okopati tole koruzo!« je del v šali kmetič.

»Ko pa bi te poklical na Kosovo s seboj?«

»Ovbe no, molči, brate, kakšno Kosovo se ti plete v glavi! Saj še na semenj ne utegnem, da bi kupil soli pa opanke za otroke. Pa vidiš, brate, tudi nimam denarja, da bi si kaj kupil.«

»Dobro, prijatelj: pa veš ti, da je na Kosovem propadlo naše carstvo in da je treba Kosovo maščevati?«

»Propadel sem tudi jaz, brate moj, da huje ne more biti. Ne vidiš, da bos hodim?!… A ko me pritisnejo, naj plačam davke, ne bom vedel niti, kako mi je ime. Hodi zbogom ti in tvoje jadno Kosovo!«

Zaneslo je Marka v hišo nekega premožnega kmeta.

»Bog daj, gospodar!…«

»Bog daj!« odgovori ta in ga sumljivo ogleduje… »A od kod prihajaš, brate?«

»Od daleč sem prišel, pa se ogledujem tod okrog, da vidim, kako žive tukajšnji ljudje.«

Tudi temu omeni Marko tako v pomenku, kako bi bilo, če bi se prikazal na svetu spet Marko Kraljevič in poklical Srbe s seboj na Kosovo.

»Slišal sem, da se je neki norec pred kakšnimi desetimi leti izdajal za Marka Kraljeviča in zagrešil neke zločine in tatvine ter so ga vrgli, v ječo.«

»Saj, tudi sam sem slišal to: ampak, kaj bi napravil, če bi se prikazal pravi Marko in te poklical na Kosovo s seboj?«

»Sprejel bi ga, ga pošteno z vinom napojil in ga lepo odpravil.«

»A Kosovo?«

»Kakšno Kosovo v teh mršavih letih!… To stane lepe denarce! Veliki stroški so to, brate!…«

Marko je odšel od njega in krenil dalje. Povsod na vasi je doživljal isto. Nekateri so sklanjajoč se na svoje motike komaj odzdravili in niso črhnili besedice več. Ljudje ne morejo zgubljati časa, treba je okopati in za časa končati vsa opravila, če hočejo, da jim bo žito dobro rodilo.

In tako je postalo Marku pusto na vasi, pa se je odločil, da odide v Beograd, da bi tam poskusil, ali se dá ondi napraviti kaj za Kosovo ter dognati, od kod tolikanj teh nujnih klicev, iskrenih, odkritosrčnih, a takšen sprejem.

Prišel je v Beograd. Vozovi, tramvaji, ljudje — vse se podviza, hiti, križa pot, se srečuje. Uradniki beže v pisarne, trgovci za svojimi opravki, delavci na svoje delo.

Sreča tam nekega uglednega lepo oblečenega gospoda. Marko pristopi k njemu in ga pozdravi. Ta, malo osupnjen, za korak odstopi, pa tudi Markove slabe obleke ga je bilo sram.

»Jaz sem Marko Kraljevič. Prišel sem semkaj, pomagat svojim bratom,« je rekel Marko in povedal vse, kako je prišel, zakaj je prišel, kaj vse se je zgodilo z njim in kaj misli dalje početi.

»Ta-ko. Drago mi je, da sem vas spoznal, gospod Kraljevič! Res mi je drago. Kdaj nameravate v Prilep?… Drago mi je, verjemite mi; toda oprostite, mudi se mi v pisarno! Servus, Marko!« je rekel ta in urno odhitel.

Marko sreča drugega, tretjega. Kogar koli pa je srečal, se je vsak pogovor navadno končal z onim: »Mudi se mi v pisarno! Servus, Marko!«

In tako je pričel Marko ves razočaran obupavati. Po ulici je hodil in molčal, mrgodil se, brki so se mu pobesili na ramena; nikogar ni zaustavljal, nikogar več ni spraševal. In koga naj bi še spraševal? Kogar koli vidi, se mu mudi v pisarno. Kosova niti ne omenja nihče. Seveda, pisarna je nujnejša kakor Kosovo. Marko postaja vzlic svojim močnim živcem nervozen na to prekleto pisarno, ki po njegovem mnenju tako uspešno konkurira Kosovu. Nazadnje mu je jelo postajati vse bolj pusto in priskutno sredi te množice ljudi, kateri kakor da sploh nič ne delajo, ampak se jim samo v pisarno mudi. Kmetiči pa se spet pritožujejo na nerodovitna leta in na župane, hitijo na polje, delajo tam neprenehoma in nosijo podrapane opanke in posvaljkane bregeše. Marko je izgubil vsako upanje na svoj uspeh in ni niti nikogar več spraševal, niti se ni z nikomer več shajal. Komaj je čakal, da bi ga bog spet poklical na drugi svet, da se ne bi več trapil, ker je vsak Srb zaposlen s svojo nujno skrbjo in opravkom in Marko se je začutil čisto odveč.

Nekega dne je postopal tako čemeren in nevesel, pa tudi njegovo bogastvo se mu je že razpršilo in ni imel, s čimer bi si kupil vina, krčmarica Janja pa je že dolgo in izdavna v grobu — in ta bi mu le dala na upanje piti. Stopal je tako s pobešeno glavo po ulici, in kar na jok mu je šlo, ko se je spomnil starih časov in tovarišev, posebno pa lepe, ognjevite Janje in njenega hladnega vina.

Tedaj je iznenada opazil pred neko veliko krčmo silno gručo ljudi in od znotraj je slišal velik hrup.

»Kaj pa je to tukaj?« je vprašal nekoga, seveda v prozi, ker se je tudi Marko od samih nadlog odpovedal pogovarjati se v stihih.

»Rodoljuben shod imajo,« je rekel ta in ga premeril od glave do peta kot sumljivega človeka ter malo odstopil od njega.

»A kaj počno tam?…« bi rad še vedel Marko.

»Stopi noter, pa sam poglej, brate!« je rekel drugi srdito in pokazal Marku hrbet.

(naslednja stran)

Ne razumem

Napočil je čas, ko bi moral iti služit vojake, a ne dobim vpoklica. Prevzema me silno patriotsko čustvo, ki mi ne podnevi ne ponoči ne dá miru. Stopam po ulici in kar same se mi stiskajo pesti; in kadar gre kak inozemec mimo mene, mi kar zaškripljejo zobje in popade me volja, da bi planil k njemu in mu prisolil zaušnico. Ležem spat, pa se mi vso noč samo sanja, kako sekam sovražnika in prelivam kri za svoj rod ter maščujem Kosovo. Nestrpno pričakujem, da me pokličejo, toda zaman vse moje čakanje.

Gledam, kako marsikoga zgrabijo za vrat in ga odvlečejo v kasarno in zelena zavist me popada.

Nekega dne je dobil vpoklic neki starec, ki se je po naključju pisal kakor jaz. In še kako strog vpoklic, v katerem je bilo rečeno, naj se pri priči zglasi pri komandi kot vojni begunec!…

»Kakšen begunec neki,« je rekel starec, »ko pa sem preživel že tri vojne in bil ranjen v njih, glej, tule: še danes se pozna!«

»To je vse lepo, a h komandantu pač moraš iti: takšen je red.«

Starec je odšel, komandant pa ga je vrgel ven.

»Kdo pa je tebe klical, kljuse staro?« se je zadrl in malo je manjkalo, da še batin ni dobil.

Sicer pa bi se jaz, če ne bi starca tako zapodili, v svojem zanosu in svoji silni ljubezni do kasarne bržčas še nagibal k misli, kako daleč so že pritirali moč protekcije.

Od silnega koprnenja sem že kar zapadel v obup. Kadar sem stopal mimo kakega častnika po ulici, sem zaman udarjal z nogami ob tla s tako silo, da so me podplati boleli, samo da bi kakor že koli vzbudil pozornost kot odličen vojak — vse je bilo kakor bob ob steno: meni ne dostavijo vpoklica.

To mi je bilo že preveč, zato sem nekega dne sédel in napisal komandi prošnjo, da me blagovoli sprejeti v vojsko. V prošnjo sem izlil ves svoj rodoljubni žar in ob koncu dejal:

»Ah, gospod komandant, če bi vi vedeli, kako mi bije srce in kipi kri v žilah, ko pričakujem že davno zaželenega časa, da se bom lahko imenoval branilca krone in svoje domovine, branilca svobode in srbskega oltarja, ko bom tudi jaz stopal v vrste kosovskih maščevalcev!«

Svojo prošnjo sem tako okrasil, da bi bil vsakdo rekel, da je to prava lirična pesem, in bil sem zadovoljen ob misli, da mi večjega priporočila ni treba.

Ves presrečen od te velike nadeje sem se dvignil in krenil naravnost na komando.

»Bi mogel govoriti z gospodom komandantom?« sem vprašal vojaka, ki je stal pred vrati.

»Ne vem,« je rekel vojak malomarno in skomizgnil z rameni.

»Stopi vprašat; reci mu: prišel je nekdo, ki bi rad služil vojake!« sem mu dejal, misleč, da se mi bo ta ljubeznivo nasmehnil in kar planil h komandantu in mu javil prihod novega vojaka ter da mi bo komandant prihitel celo na prag naproti, me potrepljal po rami in vzkliknil: »Tako, sokol moj, stopi sem noter!«

Namesto tega pa me je vojak samo pomilovalno pogledal, kakor da mi je s tem pogledom hotel reči: »E, norček moj ljubi, in ti se se podvizaš! Še žal ti bo nekoč!«

Tedaj tega pogleda nisem razumel, samo začudil sem se, da me je tako pogledal.

Dolgo časa sem čakal pred vrati. Prestopal sem se sem in tja, kadil, sedel, pljuval, gledal skozi okno, zdehal, se pogovarjal z nekimi kmeti, ki so takisto čakali kakor jaz, in kaj vem, kaj vse sem počenjal od dolgega časa.

V vseh pisarnah je vrvelo živahno delo; slišalo se je šumenje, hrup, zmerjanje. Neprenehoma so se čula povelja in ves hodnik je kar brnel od vzklikov »razumem!«. Ko se je ta »razumem!« po nekajkrat ponovil in je povelje od višjega preko nižjega prišlo do najmlajšega, sem videl, kako je pritekel po hodniku iz neke pisarne vojak in padel v drugo. Zdaj je nastal spet hrup v tej drugi in spet se je zaslišal nekajkrat gromki »razumem!«, izgovorjen z raznimi glasovi in vojak je spet pritekel na hodnik ter odhitel v drugi oddelek.

V komandantovi pisarni je pozvonilo.

Vojak je odšel k njemu.

Tam notri je nastalo neko zamolklo momljanje, nato je se je vojak zadrl: »Razumem!«

Prišel je ven, kakor puran rdeč v obraz, in se kar oddahnil od nekega strahu, da je tako srečno opravil.

»Naj vstopi, kdor želi govoriti z gospodom komandantom,« je dejal in si obrisal pot s čela.

Prvi sem vstopil jaz.

Komandant me je sprejel sedeč za pisalno mizo in kadeč cigareto z ustnikom.

»Dober dan!« sem ga pozdravil pri vstopu.

»Kaj je?« se je zadrl on s takim strašnim glasom, da so se mi zašibile noge; kar čutil sem, kako sem zanihal.

»Zakaj pa vpijete, gospod?!« sem zinil, ko sem se malo zbral.

»Kaj, učil me boš? Marš ven!« je zavpil oni še huje in udaril z nogo ob tla.

Začutil sem, kako me je oblila kurja polt in kakor da je moj rodoljubni žar nekdo z vodo polil, vendar pa me je le prešinilo upanje, da bo drugače, ko mu povem, kaj hočem.

»Prišel sem, da bi služil vojake!« sem dejal poln ponosa, zravnan in zroč mu naravnost v oči.

»Aha, vojni begunec! No, le čakaj malo, saj prav take iščemo!« je zavpil on in pozvonil.

Odprla so se vrata z leve strani njegove pisalne mize in vstopil je narednik. Zravnal se je, dvignil glavo, izbuljil oči, prilepil roke ob kolke, zakorakal bliže k njemu in udarjal tako močno, da bi kar oglušil; ustavil se je, tresknil z nogami in v predpisani pozi kakor okamenel spregovoril:

»Ukazujete, gospod polkovnik!«

»Tegale tu nemudoma odvedi, ga ostriži, preobleci in zapri v luknjo!«

»Razumem!«

»Prosim, prinesel sem prošnjo!… Jaz nisem begunec, marveč bi rad služil vojake,« sem dejal in se ves tresel.

»Nisi begunec? Pa kaj hočeš s to prošnjo?«

»Rad bi postal vojak!«

On je stopil malo nazaj, priprl eno oko in z ujedljivim glasom spregovoril:

»Bogami, ta človek bi bil rad vojak!… Hm, ta-a-ko torej!… Saj, kar takole čez cesto, pa naravnost v kasarno, da bi čim prej odslužil svoj čas, kakor da je tu kaka dirka!…«

»Moj rok je na vrsti.«

»Ne poznam te in ne maram nič slišati…« je začel komandant in v tem je vstopil neki častnik z nekakim aktom v roki.

»Poglejte tam v seznamu vojnih obvezaocev, kdaj je vpisan tale!« je rekel častniku in z roko pokazal name, me pogledal in vprašal:

»Kako se pišeš?!«

Ponudil sem mu svojo prošnjo.

»Kaj mi bodo te tvoje čenče?!« je zavpil in udaril z roko po prošnji, da je padla na tla.

»Oh, pa tako okrašen slog!« sem pomislil in od žalosti pozabil povedati svoje ime.

»Kako se pišeš, zakaj ne govoriš?!« se je zadrl on.

»Radosav Radosavljević.«

»Poglejte v seznamu vojnih obvezancev!« je ukazal častniku.

»Razumem!« je rekel ta in odšel v svojo pisarno ter ukazal enemu mlajših častnikov:

»Poglejte v knjigo vojnih obvezancev, ali se nahaja tam neki Radisav.«

»Razumem!« je zavpil drugi častnik in stopil na hodnik, poklical narednika in mu isto ukazal.

»Razumem!« se je odzval ta z gromkim glasom.

Narednik je zapovedal prav to podnaredniku, ta kaplarju in kaplar nekemu vojaku.

Slišalo se je samo, kako udarjajo koraki, kako so se ustavljali drug pred drugim in vse se je končalo z »razumem!«.

»Seznam, se-e-ezna-a-am!« se je zaslišalo po vsem uradu in pričel se je ropot, ko so jemali velike zaprašene svežnje s polic. Listi so šušteli, z vso vnemo so iskali.

Vtem ko se je to godilo, sem stal jaz v kotu komandantove pisarne in si še dihati nisem upal, tak strah me je vsega prevzel. Komandant je sedel ki kadil ter obračal neke liste na beležniku.

Približno v istem vrstnem redu, kakor je bilo izdano povelje, je prišel tudi odgovor, samo da je šlo zdaj od najmlajšega in prišlo do narednika.

Narednik je vstopil h komandantu.

»Kaj je?«

»Čast mi je javiti gospodu polkovniku, da je vojak, ki smo ga iskali v seznamu — umrl.«

Osupnil sem in bil že skoraj na tem, da bi v tej zmedi in tem strahu verjel tudi to.

»Ta vojak je umrl!…« je rekel komandant.

»Ampak, jaz sem vendar živ!« sem viknil preplašeno, kakor bi se res trgal iz smrti.

»Idi, izgini! Ti si mrtev zame; tebe ni na svetu, dokler te ne napoti občina sem!«

»Zagotavljam vam, da sem jaz ta… da nisem mrtev, saj me vidite!«

»Ven s teboj, me boš ti prepričeval, če stoji v seznamu ,mrtev’?!…«

Kaj sem hotel drugega, odšel sem.

Odšel sem domov (živel sem v nekem drugem kraju) in se nekaj dni nisem mogel osvestiti. Še na misel mi ni prišlo več, da bi pisaril kake prošnje.

Ni minilo niti tri mesece od tega časa, ko je prišel iz komande akt v naš kraj, naj me napoti občina v roku štiriindvajsetih ur na komando.

»Vojni begunec si,« mi je rekel neki kapetan, h kateremu me je odvedel vojak.

Povedal sem mu vso stvar, kaj se je zgodilo, ko sem se zglasil pri komandantu.

»Prav, potem pojdi, dokler se zadeva ne razčisti.«

Odšel sem.

Toliko da sem prišel nazaj v svoj kraj, že je prišel vpoklic neke druge komande.

Poklicali so me tja, da se nemudoma predstavim svoji komandi, ker sem bil tam pomotoma vpisan v njihov seznam.

Odšel sem na svojo komando in povedal, kako me kliče m…čka komanda, da bi mi sporočila, naj se predstavim tej tule.

»Pa zakaj si prišel sem!?«

»Kaj pa naj hodim tja, ko me bodo oni napotili semkaj in če sem tukaj…« sem začel razlagati, »kakšna neumnost bi bila to, če bi odhajal tja.«

»Kaj, prišel si nam nekaj razlagat?!… Ne gre to tako; povsod mora biti red!…«

Kaj sem hotel! Nisem imel drugega izhoda, marveč sem odšel iz K… v M…, da so mi sporočili, naj odidem v K…, od koder sem pravkar prišel.

Priglasil sem se torej tamkajšnji komandi.

Spet povelja, koraki, »razumem« — in nazadnje so mi rekli, da me ni nihče klical…

Vrnil sem se spet domov. Komaj sem se za silo oddahnil, že je prišel spet akt iz M…, v katerem je pisalo, da je to drugi vpoklic in da me bodo s stražo privedli in kaznovali, če ne pridem v pravem roku.

Spet sem brez duše odhitel na pot. Sporočili so mi.

In tako sem malo kasneje stopil v kasarno in odslužil svoj dveletni rok.

Minilo je pet let od teh dob. Malone pozabil sem že, da sem bil kdaj vojak.

Nekega dne so me poklicali na občino.

Odšel sem tja. Ko sem prišel, so mi pokazali velikanski sveženj aktov iz komande; sveženj je tehtal svojih deset kil. Nekaj je bilo sešitih, nekaj priklopljenih drug k drugemu, dokler ni tako silno narastel, da so ga morali razdeliti na dva dela.

»Ukazano mi je, da vas napotim v komando,« mi je rekel župan.

»Kaj že spet?!« sem od začudenja zazijal.

Vzel sem v roke te akte. Na njih je na tisoče podpisov, povelj, obtožb, pojasnil, odgovorov, pečatov župnijskih uradov, vojaških, okrajnega glavarstva, šolskih, občinskih, divizijskih in vrag vedi koga še. Pregledal sem vse to in videl, da so uradno ugotovili, da sem živ in me kličejo, naj nemudoma odslužim svoj rok v stalnem kadru.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)