Tag Archive | uprava

Stradija (11/12)

(prejšnja stran)

Naslednji dan sem slišal, da je kabinet padel. Vsevprek, po ulicah, krčmah in po zasebnih stanovanjih se je razlegala vesela pesem. Že so z vseh strani Stradije začele prihajati deputacije, ki so v imenu ljudstva pozdravljale novo vlado. Veliko listov je bilo prepolnih brzojavk in izjav vdanih državljanov. Vse te izjave in čestitke so bile na las podobne druga drugi, lahko se reče, da je bil ves razloček samo v imenih in podpisih. Glejte, tu ena:

»Predsedniku Ministrskega sveta, gospodu …

Gospod predsednik!

Vaše rodoljubje in vaša velika dejanja v korist naše drage domovine so znana po širni Stradiji. Ljudstvo našega kraja plava v veselju in radosti zaradi vašega prihoda na čelo deželne uprave, ker je vsakdo trdno prepričan, da ste edino Vi z Vašimi tovariši zmožni izvleči našo deželo iz teh mučnih in težkih razmer, iz te bede, v katero so jo pahnili Vaši predhodniki s svojim slabim in nepatriotičnim delom.

V solzah radosti kličemo: Živeli!

V imenu pet sto podpisnikov
(podpis nekega trgovca).«

Ali pa izjava, navadno take vrste:

»Do danes sem bil pristaš prejšnjega režima, a ker sem se s prihodom novega kabineta popolnoma prepričal, da je delovala prejšnja vlada v škodo naše dežele in da je sedanji kabinet edini zmožen povesti našo deželo na boljšo pot in ustvariti velike narodne ideale, zato izjavljam, da bom od danes dalje z vsemi močmi podpiral sedanjo vlado in da bom povsod in na vsakem mestu obsojal prejšnji zloglasni režim, ki se gabi vsem poštenim ljudem v deželi.«

(Podpis).

V mnogih listih, v katerih sem do tega dne bral članke, ki so hvalili vsak ukrep prejšnje vlade, vidim zdaj članke, v katerih se najostreje obsoja prejšnja vladavina in se nova kuje v zvezde.

Ko sem vzel te liste in pregledal vse številke od začetka leta dalje, sem videl, da ponavljajo vedno isto ob prihodu vsake nove vlade. Sleherno novo vlado pozdravljajo na isti način kot edino vredno, in vsako prejšnjo obsojajo in jo imenujejo celo izdajalsko, ogabno, škodljivo, črno in gnusno.

Celo izjave in čestitke vsakemu novemu kabinetu so zmerom iste in od istih ljudi; tudi v deputacijah so stalno isti ljudje.

Posebno uradniki se podvizajo z vdanostnimi izjavami vsakemu novemu kabinetu, razen če si kdo dovoli, da z nasprotnim ravnanjem ogroža svoj položaj in da tvega službo. Takih je malo in o njih ima javno mnenje, kaj slabo sodbo, ker kvarijo tako lepo šego, ki že dolgo časa vlada v Stradiji.

Govoril sem z nekim dobrim uradnikom o nekem njegovem tovarišu, ki ni hotel čestitati novi vladi ob nje prihodu na čelo uprave in je bil zavoljo tega odpuščen iz državne službe.

»Videti je pameten človek,« sem rekel.

»Bedak!« je odgovoril oni hladno.

»Ne bi trdil!«

»Dajte no, prosim vas, tak zanesenjak. Rajši strada s svojo družino, kakor pa da bi kot vsi drugi pametni ljudje gledal na svoj posel.«

Kogarkoli vprašam, vsak mi pove isto mnenje o takih ljudeh in še celo množica gleda nanje s pomilovanjem ali pa tudi z zaničevanjem.

Ker je imela nova vlada neke svoje nujne zadeve in ji je bilo potrebno, da ji izrazi ljudstvo preko poslancev svoje popolno zaupanje in obsodi hkrati delo prejšnje vlade in skupščine, je obdržala kar iste poslance. To me je močno presenetilo, zato sem nalašč poiskal enega izmed poslancev in se zapletel z njim v pogovor:

»Brez dvoma bo kabinet padel, ker je ostala ista skupščina?« sem vprašal.

»Ne bo.«

»Vem, ali kako neki bo dobila vlada polno zaupanje te skupščine?«

»Izglasovali ga bomo!«

»Potem bi morali obsoditi delo prejšnje vlade in tudi svoje. To pomeni obsoditi lastno delo!«

»Kakšno naše delo?«

»Delo s prejšnjo vlado.«

»Obsodili bomo prejšnjo vlado!«

»Vem, a kako boste storili to vi, isti poslanci, če ste še do včeraj podpirali prejšnjo vlado?«

»To ne spremeni stvari.«

»Ne razumem!«

»Zelo preprosto in jasno!« pravi on ravnodušno.

»Čudna stvar,«

»Prav nič čudna. Nekdo mora napraviti to, pa naj bomo to mi ali kaki drugi poslanci. Vladi je potrebna samo ta formalnost: to je tako urejeno nemara po zgledu drugih tujih dežel, toda v resnici delajo pri nas skupščina in poslanci samo to, kar hoče vlada.«

»A kaj potem skupščina?«

»Pa saj vam pravim: samo zaradi forme, da se lahko reče, da ima naša dežela tudi to in da je vlada videti parlamentarna vlada.«

»E, zdaj šele razumem!« sem rekel še bolj presenečen in zmeden s tem odgovorom.

In v resnici so poslanci pokazali, da vedo ceniti svojo domovino, ker so zanjo žrtvovali celo svoj osebni ponos in čast.

»Življenje so žrtvovali naši stari za to deželo, mi pa bi se še pomišljali, ali naj žrtvujemo samo svojo čast za njo!« je vzkliknil eden izmed poslancev.

»Tako je!« so zaklicali z vseh strani.

Posli v skupščini so tekli z veliko naglico.

Najprej so izglasovali novi vladi popolno zaupanje ter obsodili delo poprejšnje, nato pa je predložila vlada narodnemu zastopstvu predlog, da se napravijo spremembe v nekaterih zakonih.

Predlog so soglasno sprejeli ter si usvojili predlagane zakonske spremembe, ker so bili zakoni brez teh sprememb in dopolnil ovira za nekaj ministrskih sorodnikov in prijateljev, da bi zavzeli neke višje položaje v državni službi.

Nazadnje so v naprej potrdili vse izdatke, ki jih bo napravila nova vlada preko budžeta, nato pa je bila skupščina razpuščena in poslanci so utrujeni od državnega posla krenili domov, da se odpočijejo, člani kabineta pa, ko so srečno prebrodili vse ovire in zadovoljni s popolnim narodnim zaupanjem, so priredili slovesno tovariško večerjo, da bi se na zabavi ob čaši vina še sami odpočili od težkih skrbi pri urejanju dežele.

(naslednja stran)

Stradija (8/12)

(prejšnja stran)

Čeprav sem mislil, da bi šel najprej k prosvetnemu ministru, se mi je zaradi teh zadnjih nesrečnih dogodkov vendarle zahotelo slišati, kaj misli o tem vojni minister, in sem se še tistega dne odpravil k njemu.

Vojni minister, majhen, suhljat človeček, z upadlimi prsmi lin s tankimi ročicami je pravkar šele končal svojo molitev, preden me je sprejel.

V njegovi pisarni je bilo čutiti duh po miri in kadilu, kakor v kakšni cerkvici, na njegovi mizi pa so ležale skladavnice pobožnih, starih in že orumenelih knjig.

Sprva sem pomislil, da sem se zmotil in prišel h komu drugemu, vendar pa me je uniforma višjega častnika, ki jo je imel gospod minister na sebi, le prepričala o nasprotnem.

»Oprostite, gospod,« je rekel blago, z rahlim, tankim glasom, »pravkar sem opravil svojo redno molitev. To opravim vedno, kadar sedem k delu, zdaj ob teh zadnjih nesrečnih dogodkih na jugu naše mile dežele pa je molitev še veliko bolj umestna.«

»Če bodo nadaljevali svoje napade, pride lahko še do vojne?« sem vprašal.

»Ah, ne, za to ni nikake nevarnosti.«

»Toda po mojih mislih, gospod minister, je nevarnost že to, da v celi pokrajini naše dežele ubijajo ljudi in vsak dan ropajo.«

»Ubijajo, res je; toda mi ne moremo biti tako nekulturni, tako divjaški kakor… Tako mraz je tu notri, kakor da mi piha od nekod. Govorim in govorim tem nesrečnim služiteljem, da mora biti v moji sobi temperatura zmerom šestnajst in pol stopinj, pa vendar nič…« je pretrgal gospod minister svoj začeti razgovor in pozvonil služitelju.

Služitelj pride, se pokloni in na prsih so mu zažvenketale medalje.

»Ali vam nisem za božjo voljo že toliko dopovedoval, da mora biti v moji sobi temperatura stalno šestnajst in pol stopinj, danes pa je spet mraz, vidite; nekak prepih je; še zmrznil bi človek.«

»Gospod minister, glejte, toplomer kaže osemnajst!« reče fant spoštljivo in se pokloni.

»Potem je dobro,« reče minister, zadovoljen z odgovorom, »lahko greste, če vam je prav.«

Fant se spet globoko prikloni in odide.

»Ta vražja temperatura mi res prizadeva take skrbi, verjemite mi; a temperatura je za vojsko glavna stvar. Če temperatura ni kot je treba, ni vojak nič prida… Vse jutro že pripravljam poseben razpis vsem komandam. Čakajte, preberem vam ga:

»Ker so se zadnje čase vse pogosteje dogajali vpadi Anutov v južne kraje naše dežele, odrejam, da opravijo vojaki vsak dan pod komando skupno molitev k vsemogočnemu bogu za rešitev naše drage in mile domovine, orošene s krvjo naših vrlih prednikov. Molitev, ki je potrebna za ta primer, bo določil vojni kurat; na koncu molitve pa naj se dostavi tole: »Naj milostljivi bog podeli dobrim, mirnim in pravičnim državljanom, ki so padli kot žrtve zverinskega nasilja divjih Anutov, nebeško kraljestvo! Podeli bog zveličanje njihovim pravičnim rodoljubnim dušam; bodi jim lahka zemljica stradijska, ki so jo tako iskreno in goreče ljubili! Slava jim!« To morajo izgovarjati vsi vojaki in starešine hkrati; a izgovarjati morajo to s pobožnim, ponižnim glasom. Nato pa naj se vsi zravnajo, možato dvignejo ponosne glave, kakor se to spodobi za hrabre sinove naše dežele in ob trobentanju trobent in bobnanju bobnov trikrat gromovito vzkliknejo: »Živela Stradija, dol z Anuti!« Treba je paziti na to, da se bo izvršilo vse lepo in pozorno, ker je od tega odvisna blaginja naše domovine. Ko se bo vse to brez nevarnosti izvršilo, naj nekaj čet z zastavami zmagovito odkoraka po ulicah, ob gromkih bojevitih zvokih godbe, vojaki pa morajo tako ostro korakati, da se jim bodo ob vsakem koraku stresali možgani v glavi. Ker je zadeva nujna, je treba vse to nemudoma natanko izvršiti in izčrpno poročati o vsem. Hkrati najstrožje odrejam, da posvetite posebno pozornost temperaturi v kasarnah, da bo ustreženo temu najhistvenejšemu pogoju za razvoj naše armade.«

»To bo gotovo rodilo lep uspeh, če razpis pravočasno prispe?« sem rekel.

»Moral sem pohiteti in hvala bogu je bil razpis pravočasno brzojavno odtipkan, že celo uro pred vašim prihodom. Če ne bi bil pohitel, da se zadeva tako za časa pametno uredi, bi se lahko dogodil cel kup neprijetnih in grdih primerov.«

»Imate prav!« sem rekel, samo da sem nekaj rekel, čeprav nisem mogel imeti pojma, kaj bi se utegnilo pripetiti grdega.

»Da, dragi gospod, tako je. Če ne bi bil kot vojni minister tako ukrenil, bi utegnil kateri komandantov na jugu naše dežele uporabiti vojsko, da bi z orožjem v roki pohitel na pomoč našim državljanom in da bi se prelivala anutska kri. Vsi naši častniki so tudi res teh misli, da bi bil to najboljši način, vendar pa nočejo o stvari malo globlje in bolj vsestransko razmišljati. Prvič in predvsem hočemo mi, naša današnja vlada, miroljubno, pobožno zunanjo politiko, nočemo biti nečloveški s sovražniki, za to pa, da oni tako zverinsko ravnajo z nami, jih bo kaznoval bog z večnim trpljenjem in s škripanjem z zobmi v peklenskem ognju. Druga stvar pa, dragi gospod, ki je prav tako važna, je to, da naša današnja vlada nima pristašev med ljudstvom in da nam je naša armada v glavnem potrebna za paše notranjepolitične zadeve. Če je na primer kaka občina v rokah opozicionalcev, je treba porabiti oboroženo silo, da se taki izdajalci naše izmučene domovine kaznujejo in da izročimo oblast v roke kakemu našemu človeku.«

Gospod minister se je odkašljal, zato sem povzel besedo.

»To je že res, toda če bi zavzeli vpadi anutskih čet večji obseg?«

»E, potem bi tudi mi podvzeli ostrejše korake.«

»Kaj nameravate v tem primeru, gospod minister, če smem vprašati?«

»Podvzeli bi ostrejše ukrepe, toda zopet taktno, modro, s premislekom. Najprej bi odredili, naj se po vsej deželi sprejmejo ostrejše resolucije, in če, bogme, niti to ne bi zaleglo, bi morali, pač v vsej naglici, seveda, ne da bi izgubljali čas, ustanoviti poseben rodoljuben list z izključno patriotično tendenco, in v takem listu bi vsuli celo vrsto ostrih in naravnost strupenih člankov proti Anutom. Toda bog ne daj, da bi po nesreči prišlo tako daleč!« je rekel minister in potrto pobesil glavo ter se pričel križati, šepetaje vroče molitve s svojimi bledimi, izpitimi ustnicami.

Mene seve ni prevzemala niti trohica tega blaženega, pobožnega čustva, vendar pa sem se že zaradi vljudnosti še sam pričel križati, a neke čudne misli so me obletavale:

»Čudna dežela!« sem pomislil… »Tam umirajo ljudje, vojni minister pa sestavlja molitve in premišljuje o ustanavljanju rodoljubnega lista! Njihova vojska je poslušna in hrabra; to je dokazala že v premnogih vojnah; in čemu ne bi poslali vsaj kak oddelek na mejo, da bi preprečili nevarnost teh anutskih čet?«

»Ta moj načrt se vam zdi morda čuden, gospod?« mi seže v misli minister.

»Res se mi zdi čuden!« sem rekel nehote, čeprav sem se pri priči pokesal zavoljo te nepremišljenosti.

»Dragi moj, vi pač niste dovolj posvečeni v te stvari. Tu ni poglavitna stvar, da zavarujemo deželo, marveč, da čim dlje obdržimo svoj kabinet. Prejšnji kabinet se je obdržal mesec dni, mi pa smo šele dva — tri tedne na vladi in naj tako sramotno pademo!. Polažaj se pa neprenehamo maje in zato se moramo seveda posluževati vseh ukrepov, da se čim dalje obdržimo.«

»Kaj pa delate?«

»Delamo, kar so tudi drugi delali doslej! Za vsak dan pripravljamo kaka presenečenja, prirejamo slovesnosti; in zdaj si bomo, ker nam pač stvari slabo stoje, morali izmisliti kako zaroto. In to v naši deželi ni težko. In kar je poglavitno, ljudje so se že tako privadili tega, da še, čeprav je vse suženjsko pokorno, z začudenjem sprašujejo: »Kaj? Mar res ni še nobene zarote?« če le nekaj dni več mine brez tega najzanesljivejšega sredstva za pobijanje opozicije. In tako nam je torej zaradi teh presenečenj, slovesnosti in zarot vojska zmerom potrebna za naše notranje zadeve. Postranska stvar je, dragi gospod, da ljudje tam doli padajo; zame je poglavitno, da izvršim nujne stvari, ki so koristnejše za deželo, kakor pa bi bila taka očitna bedarija, tolči se z Anuti. Vaše mišljenje o teh stvareh, kakor je po vsem videti, ni originalno; tako mislijo na žalost tudi naši oficirji in naša vojska, toda mi, člani sedanjega kabineta, gledamo na stvar mnogo globlje in trezneje!«

»Pa je armada sploh potrebna za kaj drugega, kakor za obrambo dežele, za obrambo tistih družin tam doli na jugu, ki trpe zavoljo tujega nasilja? Kajti prav isti kraji, gospod minister, pošiljajo v armado svoje sinove in jih pošiljajo radi, ker gledajo v nji, v svoji vojski, svojo podporo«, sem rekel gospodu ministru prilično jezno, čeprav ne bi bilo treba reči tega; pa je že tako, da se včasih človeku zareče in napravi marsikaj, kakor bi ga nekaj obsedlo.

»Mislite, da vojska nima imenitnejše dolžnosti, gospod?« mi je rekel gospod minister s tihim, toda karajočim glasom, karajoče, otožno in s trohico prezira, kima je z glavo, pri tem pa me je z omalovaževanjem meril od glave do peta.

»Mislite res?« je ponovil z bolestnim vzdihom.

»Ampak, prosim vas…« sem pričel nekaj; toda kdo ve, kaj sem hotel, ker niti sam ne vem tega: že mi je segel v besedo minister z močnejšim glasom, pomembno izgovarjajoč svoje važno in prepričljivo vprašanje.

»Kaj pa parade?«

»Kakšne parade?«

»Je treba to še vpraševati? To je vendar sila važna stvar v deželi!« se je umirjeni in pobožni gospod minister malce razjezil.

»Oprostite, nisem vedel tega,« sem dejal.

»Niste vedeli?!… Lepa reč! Saj vam neprenehoma govorim, da so zaradi raznih važnih presenečenj v deželi potrebne tudi slovesnosti in parade; in kako bi bilo vse to mogoče brez armade? To je vsaj za danes njena poglavitna naloga. Naj vdirajo neprijateljske čete, to niso tako važne stvari; poglavitno je le, da ob zvokih trobent paradiramo po ulicah; in šele če bi se prikazala od zunaj velika nevarnost za deželo, bi bržkone tudi minister za zunanje deželne zadeve začel malo skrbeti za to, če ne bi bil slučajno zaposlen s svojimi domačimi zadevami. Ta revež ima veliko otrok, a država vendarle skrbi za svoje zaslužne ljudi. Njegovi moški potomci, veste, se bolj slabo uče; in kaj se je dalo tu ukreniti drugega, ko da so jih sprejeli kot državne gojence? Tako je tudi prav; pa tudi za zensko deco bo poskrbela država, ker jim bo na državne stroške pripravila doto, ali pa bo dala ženinu, ki bo vzel ministrovo hčerko, visok položaj, kakršnega drugače kot se razume ne bi mogel nikoli dobiti.«

»Lepo je, da se zasluge cenijo!« sem dejal.

»Pri nas je to nekaj edinstvenega. V tem nam ni nikdo kos. Najsi je bil minister kdor koli, celo dober ali slab, hvaležna država se zmerom pobriga za njegovo družino. Jaz sam sem brez otrok, zato pa bo poslala država mojo svakinjo v slikarsko šolo.«

»Je gospodična svakinja zelo nadarjena?«

»Doslej še ni slikala; toda kdo ve, lahko pričakujemo uspeh. Z njo pojde tudi njen mož, moj svak; tudi on je določen za državnega gojenca. To je zelo resen in vrl človek; od njega’ lahko marsikaj pričakujemo.«

»Sta gotovo mlad par?«

»Mlad še, se lahko reče; svaku je šestdeset, svakinji pa okrog štiriinpetdeset let.«

»Vaš gospod svak se gotovo peča z znanostjo?«

»O, pa še kako! On je sicer branjevec, a rad prebira romane; časopise pa kar požira kakor se pravi. Bere vse naše liste in raznih podlistkov in romanov je prebral že več kakor dvajset. Njega smo poslali študirat geologijo.«

Gospod minister je umolknil, se malo zamislil in pričel sukati svoj molek, ki mu je visel kraj sablje.

»Opomnili ste prej neko presenečenje, gospod minister?«, sem ga spomnil začetka najinega pogovora, ker me niti njegov svak niti njegova svakinja nista posebno zanimala.

»Saj, saj, imate prav, najin pogovor je nekoliko zašel na postranske stvari. Imate prav. Pripravili smo pošteno presenečenje, ki mora imeti velik političen pomen.«

»To bo vsekakor zelo pomembna stvar. A o tem se ne sme še nič vedeti, dokler se ne bo zgodila?« sem radovedno vprašal.

»Zakaj ne, prosim vas? Saj je razglašeno že vsemu ljudstvu in ves narod že pripravlja veselice in vsak trenutek pričakuje važnega dogodka.«

»To bo gotovo neka sreča za vašo deželo?«

»Redka sreča. Ves narod se veseli in z navdušenjem pozdravlja vlado zaradi njene modre, rodoljubne uprave. O ničemer drugem se ne govori in ne piše sedaj v naši deželi, kakor o tem srečnem naključju, ki bo kmalu napočilo.«

»Gotovo ste ukrenili že vse potrebno, da bo to srečno naključje neizogibno napočilo?«

»Temeljiteje nismo še razmišljali o tem, vendar pa ni izključena možnost, da bo v resnici napočilo kako srečno naključje. Gotovo vam je znana ona stara, starodavna zgodba, kako je oblast v neki deželi pojavil velik Genij, kratkomalo Mesija, ki bo rešil domovino dolgov, slabe uprave in vsega zla in revščine ter povedel ljudstvo po boljši poti v srečnejšo bodočnost. In res se je razdraženo in s slabimi deželnimi oblastmi in upravo nezadovoljno ljudstvo pomirilo in nastalo je veselje po vsej deželi… Res niste še nikdar slišali te stare zgodbe?«

»Nisem je, a je zelo zanimiva. Prosim vas, kaj pa je bilo dalje?«

»Kakor vam pravim: nastopila sta radost in veselje po vsej deželi. Ljudstvo je zbrano na velikem vseljudskem zborovanju že sklenilo, da se z bogatimi prispevki nakupijo velika posestva in sezidajo številne palače, na katerih bo zapisano: »Ljudstvo svojemu velikemu Geniju in rešitelju«. Vse to je bilo ukremjeno v kratkem času, vse je bilo pripravljeno, pričakovali so samo še Mesijo. Ljudstvo je s splošnim javnim glasovanjem izbralo tudi že ime svojemu rešitelju.«

Gospod minister je obstal in spet vzel svoj molek, na katerem je počasi jel preštevati jagode.

»In se je Mesija pojavil?« sem vprašal.

»Ni se.«

»Res ne?«

»Menda ne!« je rekel minister ravnodušno in videti je bilo, kakor da brez veselja pripoveduje to zgodbo.

»Zakaj pa ne?«

»Kdo neki bi vedel!«

»In se sploh ni nič važnega dogodilo?«

»Nič.«

»Čudno!« sem rekel.

»Namesto Mesije je bila tisto leto silna toča, ki je pobila ves posevek v deželi!« je dejal minister, umirjeno ogleduje jantarjeve jagode svojega molka.

»Kaj pa ljudstvo?« sem vprašal.

»Katero?«

»No, ljudstvo tiste dežele, o kateri pripoveduje ta zanimiva zgodba?«

»Nič!« je rekel minister.

»Čisto nič?«

»Kaj pa bi?… Ljudstvo je ljudstvo.«

»To pa je čudo prečudno!« sem dejal.

»The! Ovbè če ravno hočete, ljudstvo je vendarle imelo koristi od tega.«

»Koristi?«

»Kajpada!«

»Ne razumem.«.

»Čisto preprosto… Ljudstvo je vsaj nekej mesecev živelo v radosti in sreči.«

»To je resnica!« sem rekel osramočen, da si tako preproste stvari nisem mogel takoj razložiti.

Nato sva govorila še to in ono o raznih stvareh in mi je gospod minister med ostalim omenil, da bo prav ob tem srečnem naključju, o katerem sva govorila, še isti dan imenoval osemdeset novih generalov.

»A koliko jih imate zdaj?« sem vprašal.

»Imamo jih dovolj, hvala bogu, a to se mora zgoditi zaradi ugleda dežele. Pomislite samo, kako to zveni: osemdeset generalov v enem dnevu.«

»To imponira,« sem rekel.

»Se razume. Poglavitno je, da je čim več pompa in trušča.«

(naslednja stran)

Odprava strasti

Mi Srbi smo, hvala bogu nebeškemu, popravili vse svoje zadeve, zato pa lahko začnemo lepo v brezdelju po mili volji zdehati, dremati, poležavati, spati in ko se bomo že tudi tega naveličali, se lahko za šalo malo ogledamo okrog sebe, da pogledamo, kaj počno kaj po drugih nesrečnih deželah. Pravijo — bog nas varuj takih nadlog in skušnjav in da bi ostale od nas čim dalje tem bolje — da so neke dežele na svetu, v katerih se ljudje kar koljejo in ravsajo okrog nekakih pravic, okrog nekakšne svobode in osebne varnosti. Človeku se kar koža na životu ježi, ko pomisli na te nesrečnike, ki še niso spravili v red svojih domačih zadev, mi pa smo prišli že tako daleč, da urejamo Kitajsko in Japonsko. Z vsakim dnem gremo dalje in dalje od svoje dežele in če pojde tako dalje, bodo začeli naši časnikarji prinašati dopise z Marsa, Merkurja ali pa v skrajnem primeru vsaj z lune.

Tudi jaz sem ud tega srečnega naroda, zato, glejte, bi rad ustregel današnji modi, pa vam kaj povedal o neki daljni, predaljni deželi izven Evrope in pa kaj je bilo v nji v davnih, pradavnih časih.

Ni znano natančno, kje je bila ta dežela, kako se je imenoval narod v nji, vendar pa je po vsej verjetnosti ni v Evropi in narod se je lahko imenoval s kakršnim že bodi imenom, samo ne s srbskim. V tem so si edini vsi starejši zgodovinarji, novi pa bodo nemara trdili tudi kaj nasprotnega. Sicer pa to ni naša reč, zato se ne spuščam vanjo, čeprav bom pri tem grešil zoper našo navado, da je treba govoriti tudi o tistem, česar ne razumemo, in se ukvarjati z delom, za katero nismo.

Zanesljivo je znano samo, da je bil ta narod silno izprijen in malopriden, prepoln pregreh in nizkotnih strasti in s tem bi vas rad v tej povestici malo pozabaval.

Dragi bralci, prvi hip seveda ne morete verjeti, da bi moglo le kdaj živeti toliko pokvarjenih ljudi, toda vedeti morate, da sem spisal vse to po starih zapiskih, katere imam v rokah.

Glejte v dobesednem prevodu nekaj poročil raznim ministrom:

»Kmetovalec N. N. iz Kara je zavil danes po oranju v krčmo in pil tam kavo ter strastno prebiral list, v katerem kar mrgoli napadov na današnje ministre…«

»Učitelj T… iz Borka zbira, ko konča šolski pouk, kmete okrog sebe in jih nagovarja, da bi ustanovili pevsko društvo. Razen tega bije ta učitelj klinec z vajenci, s svojimi učenci pa fuca za gumbe in je na ta način sila škodljiv in nevaren. Nekaterim kmetom je prebiral knjige in jih silil, naj jih kupijo. Tega zla ni mogoče prenašati, ker izpodkopava ves okoliš in podtika mirnim in poštenim državljanom, da zahtevajo svobodo, v bistvu pa sam neprenehoma govori, kako je svoboda najslajša stvar na svetu. Sicer pa je strasten kadilec in pljuje okrog sebe, ko kadi.«

»Duhovnik Đ… iz Sora je odšel po opravljenem cerkvenem opravilu na politični shod v bližnje mesto.«

Vidite torej, da takih sramot še ni bilo na svetu.

Pazite še dalje:

»Sodnik S… se je udeležil danes volitev občinske uprave. Ta brezsramni sodnik je naročnik opozicijskega lista, katerega strastno bere. Na sodišču se je predrznil govoriti, da je brez krivde neki kmet, ki je bil obtožen žalitve in nasprotovanja oblasti, ker je pred pričami dejal, da v trgovini župana Gabrona ne bo ničesar prodajal ne kupoval. Sicer pa hodi ta sodnik zamišljen, kar je jasen dokaz, da nosi v sebi polno hudega in da za trdno kuje kako resno zaroto zoper današnji režim. Obtožiti ga je treba žalitve vladarja, ker tudi sicer ne more biti prijatelj dinastije, ko hodi h kavarnarju Moru na kavo, Morov ded pa je bil dober znanec s pobratimom Leonovim, ki je zasnoval v Jambu oni znani punt zoper knezovega namestnika, deda današnjega vladarja!«

Živeli pa so še hujši ljudje v tej nesrečni deželi. Preberite si samo tole poročilo:

»Advokat iz Tula je zastopal nekega reveža, čigar očeta so lansko leto ubili. Ta advokat sila strastno pije pivo in hodi na lov, kar pa je najhuje, je to, da je ustanovil neko društvo za pomoč revežem v naši okolici. To je prav isti predrzni izrodek, ki govori, da so državni vohuni najslabši ljudje!«

»Profesor T… se je potikal danes z razno potepinsko otročadjo po mestu in kradel hruške pri branjevki, včeraj pa je s fračo streljal na golobe ter ubil pri tem šipo na neki državni zgradbi. To bi se mu moglo še odpustiti, toda mož hodi na politične shode, glasuje pri volitvah, se pogovarja z državljani, bere liste, govori o državnem posojilu in uganja vse mogoče nerodnosti na škodo ugleda šolskega pouka.«

»Kmetje iz Vara so začeli zidati novo šolo in kakor je videti, se bo s tem slabim nagnjenjem okužila vsa okolica. Treba je čim prej onemogočiti to nemarno, za državo škodljivo smer!«

»Obrtniki iz Vara so ustanovili čitalnico in se vsak večer zbirajo v nji. Ta strast je pognala globoke korenine, posebno pri mladini, starejši pa se ukvarjajo zdaj z mislijo, da bi razen bralnice ustanovili še — obrtniški pokojninski sklad. Tega v naših krajih ni mogoče trpeti, ker sluzi v pohujšanje vseh poštenih ljudi, ki ne zasramujejo ministrov!… Neki obrtnik zahteva celo delitev dela!… Grozne strasti!…«

»Kmetje iz Padoja zahtevajo občinsko samoupravo!«

»Meščani v Troji hočejo svobodne volitve!«

»Mnogi tukajšnji uradniki opravljajo vestno svoje delo, eden med njimi pa igra razen tega še flavto in pozna note!«

»Pisar Miron strastno pleše na veselicah ter žveči slano zrnje k pivu. Treba ga je vreči iz službe, da se bo iznebil teh strasti.«

»Učiteljica Hela kupuje vsako jutro cvetje in s tem pohujšuje vso okolico. Tega ji ne moremo dovoliti, ker nam bo pokvarila mladino.«

Kdo bi mogel našteti še vse grde strasti tega nesrečnega naroda? Zadosti je, če povemo, da je bilo samo deset vrlih in častivrednih ljudi v vselj deželi, vse drugo pa, moško in žensko, staro in mlado, je bilo, kakor pravijo, iz temelja sprijeno.

Kaj menite, kako se je mogla počutiti ta desetorica pridnih ljudi v tako pokvarjeni deželi?… Močnó, močnó slabo, najbolj pa zategadelj, ker je morala gledati propad svoje rodne dežele, ki jo je tako goreče ljubila. Ne podnevi ne ponoči niso mogli spati od skrbi: kako bi poboljšali svoje pregrešne sodržavljane, kako bi rešili deželo pogube.

Polni vročega rodoljubja, polni vrlin in plemenitosti, so bili zmožni doprinesti vse žrtve za srečo svoje domovine. In nekega dne so stisnili junaško srce, globoko sklonili glavo pred voljo bridke usode, ki jim je dodelila težko breme, in postali so ministri ter prevzeli plemenito nalogo, da očistijo deželo pregreh in strasti.

Bili so učeni ljudje, pa vendar jim ni bilo lahko izvesti tako težkega dela.

Navsezadnje je nekomu, ki je bil najbolj bedast (kar je pomenilo v tem narodu najduhovitejši), šinila v glavo misel, da je treba sklicati Narodno skupščino, toda do morajo v nji odločati tujci. Vsi so sprejeli to prekrasno idejo in najeli na državne stroške dve sto ljudi, prav toliko pa so nabrali nekih tujcev, ki so se slučajno po kupčiji mudili v tej deželi. Ti so se branili, se na vse kriplje otepali, toda sila ne pozna boga!

Tako se je zbralo štiri sto tujcev, da bodo postali narodni poslanci in reševali razne zadeve v blagor dežele, da bodo izraz ljudskih želja.

Ko so tako končali priprave in našli zadostno število ljudi, ki so jih imenovali za narodne poslance, so takoj nato razpisali tudi volitve narodnih poslancev. Temu se nikar ne čudite, ker je vladala pač taka navada v tisti deželi.

Začelo se je skupščinsko zasedanje. — Reševali so in odločali, govorili, debatirali… Ni lahka stvar opraviti tako važno zadevo. Vse je šlo zlahka in hitro od rok, ko pa so prišli do strasti, so pri priči naleteli na težave. Dokler se ni našel nekdo, ki je predlagal, da se sprejme sklep, s katerim se odpravijo vse strasti v deželi.

»Živel govornik, živel!« je iz vseh grl zaoril v skupščinski dvorani radosten vzklik.

Vsi so z navdušenjem pritrdili temu predlogu in sprejeli odločbo:

»Narodno predstavništvo je, videč, da strasti zavirajo ljudski napredek, sprejelo pobudo in sklenilo, da se v novi zakon vstavi še naslednja točka, ki se glasi:

Od danes dalje prenehajo vse strasti in se kot škodljive za ljudstvo in deželo odpravljajo.«

Ni minilo niti pet minut, odkar je bil zakon o odpravi strasti podpisan in so vedeli zanj samo poslanci, a da ste videli, kaj vse se je dogajalo med ljudstvom v vseh krajih brez razločka.

Dovolj je, da vam citiram v prevodu eno samo mesto iz zapisnika nekoga. — Tu, glejte dobesedno ta zapisnik:

»…Bil sem strasten kadilec. Brž ko sem se zbudil, sem že segel po cigareti. Neki dan sem se prebudil in vzel škatlo s tobakom ter — po svoji navadi — zvil cigareto. Nekam neprijetno mi je bilo (prav ta trenutek je tisti poslanec stavil svoj predlog), kar sem nenadoma začutil, kako mi je roka zatrepetala in je padla cigareta iz nje; pogledal sem jo, pljunil z neko odvratnostjo… »Rajši ne bom več kadil,« — sem pomislil in tobak se mi je zazdel tako gnusen, da ga sploh nisem več mogel gledati. Začudil sem se, kaj neki bi to moglo biti tako nenadno in odidem iz hiše na dvorišče. Ko pridem tja, sem imel šele kaj videti! Pred svojimi vrati stoji moj sosed, stari pijandura, ki niti za trenutek ni mogel biti brez vina; zdaj pa je stal tam trezen, gledal predse in se praskal po glavi.

»Nate, prinesel sem vina,« je dejal hlapec in mu ponudil steklenico kakor navadno.

Moj sosed je segel po steklenici in jo je treščil na tla, da se je razletela na sto koščkov.

»Uh, kakšna ostudnost!« je vzkliknil z gnusom, zroč na razlito vino.

Nato je dolgo časa molčal in si dal prinesti slaščic in vode.

Prinesli so mu in on se je poslužil ter odšel na delo.

Njegova žena se je od veselja razjokala, ko je videla, kako se je njen mož na vsem lepem poboljšal.

Neki drugi moj sosed pa, ki je strastno prebiral časnike, je sedel pri odprtem oknu in tudi on je bil nekako spremenjen in čuden na pogled.

»Ste že dobili današnje liste?« sem ga vprašal.

»Rajši jih ne pogledam več, tako nekam zoprni so mi postali! Pravkar premišljujem, da bom začel prebirati arheologijo ali pa grško slovnico…« je odgovoril ta, jaz pa sem šel mimo in krenil na cesto.

Vse mesto je bilo spremenjeno. Neki strasten politik je šel na političen shod. Šel je možak po ulici, pa se je kar na vsem lepem obrnil in stekel nazaj, kakor bi ga kdo gonil.

Začudil sem se, kaj mu je, in sem ga vprašal, zakaj se je nenadoma obrnil.

»Hotel sem na shod, pa mi je zdajci prišlo na misel, da je bolje iti domov, si preskrbeti kako knjigo iz poljedelstva in domače industrije ter brati in se izpopolnjevati v delu. Kaj pa naj bi na shodu?« je dejal in stekel domov študirat poljedelstvo.

Nisem se mogel načuditi, kaj se to iznenada dogaja, zato sem se vrnil domov ter začel brskati po knjigi o psihologiji. Hotel sem si prebrati poglavje o strasteh.

Obrnil sem stran z naslovom »Strasti«. Ostal pa je samo še ta naslov, vse drugo je bilo pobeljeno, kakor da ni bilo nikdar nič natisnjeno na teh straneh…

»Kaj pa je spet to, za božjo voljo?!«

V vsem mestu ni bilo nikjer več najti niti za lek česa slabega in strastnega v čemer si bodi, pa celo živina je postala pametnejša!

Šele naslednji dan sem bral v listih skupščinsko odločbo, da so vse strasti odpravljene.

»Aha, to je torej tisto!« je vzkliknil vsakdo. »Čudili smo se, kaj se godi z nami, zdaj pa vidimo, skupščina je strasti odpravila!«

Ta zapisnik zadošča, da nam razloži, kaj vse se je dogajalo.

Pozneje je postalo to znano vsem in vsakomur in ljudje so se nehali čuditi, učitelji pa so predavali v šolah svojim učencem o strasteh takole:

»Nekoč so živele v človeških dušah tudi razne strasti in to je bilo eno najbolj zapletenih in najtežjih poglavij iz psihologije; s sklepom Narodne skupščine pa so bile strasti odpravljene in zato tega poglavja ni več v psihologiji, kakor tudi v človeški duši ne. Strasti so bile odpravljene dne tega in tega, leta tega in tega.«

»Hvala bogu, da se nam jih ni treba učiti!« so šepetali dijaki, zelo zadovoljni s to skupščinsko odločbo, ker se jim je bilo treba v prihodnje naučiti samo:

»Tega in tega dne, tega in tega leta so bile s skupščinsko odločbo odpravljene vse strasti in zato jih ljudje nimajo več!…«

Kdor je brez napake povedal ta stavek, je dobil odličen red.

Tako hitro je bilo torej to ljudstvo rešeno strasti, se poboljšalo in po nekih vesteh je postal iz tega naroda narod samih angelov…

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)