Tag Archive | skrb

Stradija (11/12)

(prejšnja stran)

Naslednji dan sem slišal, da je kabinet padel. Vsevprek, po ulicah, krčmah in po zasebnih stanovanjih se je razlegala vesela pesem. Že so z vseh strani Stradije začele prihajati deputacije, ki so v imenu ljudstva pozdravljale novo vlado. Veliko listov je bilo prepolnih brzojavk in izjav vdanih državljanov. Vse te izjave in čestitke so bile na las podobne druga drugi, lahko se reče, da je bil ves razloček samo v imenih in podpisih. Glejte, tu ena:

»Predsedniku Ministrskega sveta, gospodu …

Gospod predsednik!

Vaše rodoljubje in vaša velika dejanja v korist naše drage domovine so znana po širni Stradiji. Ljudstvo našega kraja plava v veselju in radosti zaradi vašega prihoda na čelo deželne uprave, ker je vsakdo trdno prepričan, da ste edino Vi z Vašimi tovariši zmožni izvleči našo deželo iz teh mučnih in težkih razmer, iz te bede, v katero so jo pahnili Vaši predhodniki s svojim slabim in nepatriotičnim delom.

V solzah radosti kličemo: Živeli!

V imenu pet sto podpisnikov
(podpis nekega trgovca).«

Ali pa izjava, navadno take vrste:

»Do danes sem bil pristaš prejšnjega režima, a ker sem se s prihodom novega kabineta popolnoma prepričal, da je delovala prejšnja vlada v škodo naše dežele in da je sedanji kabinet edini zmožen povesti našo deželo na boljšo pot in ustvariti velike narodne ideale, zato izjavljam, da bom od danes dalje z vsemi močmi podpiral sedanjo vlado in da bom povsod in na vsakem mestu obsojal prejšnji zloglasni režim, ki se gabi vsem poštenim ljudem v deželi.«

(Podpis).

V mnogih listih, v katerih sem do tega dne bral članke, ki so hvalili vsak ukrep prejšnje vlade, vidim zdaj članke, v katerih se najostreje obsoja prejšnja vladavina in se nova kuje v zvezde.

Ko sem vzel te liste in pregledal vse številke od začetka leta dalje, sem videl, da ponavljajo vedno isto ob prihodu vsake nove vlade. Sleherno novo vlado pozdravljajo na isti način kot edino vredno, in vsako prejšnjo obsojajo in jo imenujejo celo izdajalsko, ogabno, škodljivo, črno in gnusno.

Celo izjave in čestitke vsakemu novemu kabinetu so zmerom iste in od istih ljudi; tudi v deputacijah so stalno isti ljudje.

Posebno uradniki se podvizajo z vdanostnimi izjavami vsakemu novemu kabinetu, razen če si kdo dovoli, da z nasprotnim ravnanjem ogroža svoj položaj in da tvega službo. Takih je malo in o njih ima javno mnenje, kaj slabo sodbo, ker kvarijo tako lepo šego, ki že dolgo časa vlada v Stradiji.

Govoril sem z nekim dobrim uradnikom o nekem njegovem tovarišu, ki ni hotel čestitati novi vladi ob nje prihodu na čelo uprave in je bil zavoljo tega odpuščen iz državne službe.

»Videti je pameten človek,« sem rekel.

»Bedak!« je odgovoril oni hladno.

»Ne bi trdil!«

»Dajte no, prosim vas, tak zanesenjak. Rajši strada s svojo družino, kakor pa da bi kot vsi drugi pametni ljudje gledal na svoj posel.«

Kogarkoli vprašam, vsak mi pove isto mnenje o takih ljudeh in še celo množica gleda nanje s pomilovanjem ali pa tudi z zaničevanjem.

Ker je imela nova vlada neke svoje nujne zadeve in ji je bilo potrebno, da ji izrazi ljudstvo preko poslancev svoje popolno zaupanje in obsodi hkrati delo prejšnje vlade in skupščine, je obdržala kar iste poslance. To me je močno presenetilo, zato sem nalašč poiskal enega izmed poslancev in se zapletel z njim v pogovor:

»Brez dvoma bo kabinet padel, ker je ostala ista skupščina?« sem vprašal.

»Ne bo.«

»Vem, ali kako neki bo dobila vlada polno zaupanje te skupščine?«

»Izglasovali ga bomo!«

»Potem bi morali obsoditi delo prejšnje vlade in tudi svoje. To pomeni obsoditi lastno delo!«

»Kakšno naše delo?«

»Delo s prejšnjo vlado.«

»Obsodili bomo prejšnjo vlado!«

»Vem, a kako boste storili to vi, isti poslanci, če ste še do včeraj podpirali prejšnjo vlado?«

»To ne spremeni stvari.«

»Ne razumem!«

»Zelo preprosto in jasno!« pravi on ravnodušno.

»Čudna stvar,«

»Prav nič čudna. Nekdo mora napraviti to, pa naj bomo to mi ali kaki drugi poslanci. Vladi je potrebna samo ta formalnost: to je tako urejeno nemara po zgledu drugih tujih dežel, toda v resnici delajo pri nas skupščina in poslanci samo to, kar hoče vlada.«

»A kaj potem skupščina?«

»Pa saj vam pravim: samo zaradi forme, da se lahko reče, da ima naša dežela tudi to in da je vlada videti parlamentarna vlada.«

»E, zdaj šele razumem!« sem rekel še bolj presenečen in zmeden s tem odgovorom.

In v resnici so poslanci pokazali, da vedo ceniti svojo domovino, ker so zanjo žrtvovali celo svoj osebni ponos in čast.

»Življenje so žrtvovali naši stari za to deželo, mi pa bi se še pomišljali, ali naj žrtvujemo samo svojo čast za njo!« je vzkliknil eden izmed poslancev.

»Tako je!« so zaklicali z vseh strani.

Posli v skupščini so tekli z veliko naglico.

Najprej so izglasovali novi vladi popolno zaupanje ter obsodili delo poprejšnje, nato pa je predložila vlada narodnemu zastopstvu predlog, da se napravijo spremembe v nekaterih zakonih.

Predlog so soglasno sprejeli ter si usvojili predlagane zakonske spremembe, ker so bili zakoni brez teh sprememb in dopolnil ovira za nekaj ministrskih sorodnikov in prijateljev, da bi zavzeli neke višje položaje v državni službi.

Nazadnje so v naprej potrdili vse izdatke, ki jih bo napravila nova vlada preko budžeta, nato pa je bila skupščina razpuščena in poslanci so utrujeni od državnega posla krenili domov, da se odpočijejo, člani kabineta pa, ko so srečno prebrodili vse ovire in zadovoljni s popolnim narodnim zaupanjem, so priredili slovesno tovariško večerjo, da bi se na zabavi ob čaši vina še sami odpočili od težkih skrbi pri urejanju dežele.

(naslednja stran)

Stradija (5/12)

(prejšnja stran)

Na cesti me preseneti nepregledna množica ljudstva, ki valovi v gručah z vseh strani in se zbira pred neko veliko hišo. Vsaka teh velikih gruč nosi svojo, zastavo, na kateri je zapisano ime kraja, iz katerega je ljudstvo te skupine, pod tem pa besede: »Za Stradijo žrtvujemo vse«, ali pa: »Stradija nam je dražja kakor svinje!«

Cesta je dobila posebno slovesno zunanjost, po hišah vise bele zastave z narodnim grbom v sredini, vse trgovine so zaprte in ves promet ustavljen.

»Kaj pa je to?« vprašam radovedno nekega gospoda na ulici.

»Slovesnost. Niste vedeli?«

»Nisem.«

»Saj pišejo v listih že tri dni o tem. Naš veliki državnik in diplomat, ki ima velike in silne zasluge za domovino, pa tudi odločilen vpliv na zunanjo in notranjo politiko naše dežele, je imel hud nahod, ki pa je bil z milostjo božjo in z iskrenim prizadevanjem zdravnikov specialistov srečno ozdravljen, in zdaj velikega in modrega državnika ne bo več motila bolezen, da ne bi posvetil vse svoje skrbi in vsega svojega prizadevanja v blagor in srečo te izmučene dežele in jo povedel v še boljšo prihodnost.«

Ljudstvo se je zbralo pred hišo velikega državnika v takšni množici, da od samih moških, žensk in otrok še v najhujši plohi niti kaplja ne bi mogla pasti na tla. Ljudje so stali razoglavi in v vsaki skupini je bil kateri, ki mu je molel iz žepa list z napisanim rodoljubnim govorom.

In na balkonu svoje hiše se je prikazal sivolasi državnik in gromoglasni živio je pretrgal ozračje in odjeknil po vsem mestu. Na vseh hišah naokoli so zažvenketala okna in na njih se je prikazalo mnogo glav. Ograje okrog hiš, strehe, vse je bilo polno radovednega ljudstva in celó iz strešnih lin so gledale vsaj po dve-tri glave.

Prenehali so vzkliki, nastala je smrtna tišina, medtem ko je iz množice trepetaje začivkal tenak glasek:

»Modri naš državnik!…«

»Živel! živel! živel!« so prevpili govornika burni in silni vzkliki, ko pa se je rodoljubna množica pomirila, je govornik nadaljeval:

»Ljudstvo mojega kraja se topi v solzah in se klečé zahvaljuje premilostnemu Stvarniku, ki je s svojo milostjo odvrnil veliko nesrečo od našega naroda in vrnil spet zdravje tebi, blagi naš državnik, da bi nam se dolgo živel v srečo našega naroda in v ponos nase dežele!« je zaključil govornik in tisoče grl je vzkliknilo:

»Živel!«

Modri državnik se je zahvalil govorniku za iskrene čestitke in opomnil, da bodo tudi v prihodnje vse njegove misli in vsa njegova čustva usmerjena v to, da bi se okrepila kultura, gospodarstvo in blaginja naše mile domovine.

Kajpak da so se po tem njegovem govoru ponovili nešteti: »Živel!«

Tako se je zvrstilo kakih deset govornikov iz raznih krajev domovine in po vsakem govoru je stari državnik odgovoril z rodoljubnim in jedrnatim govorom. Seveda je bilo vse to prepleteno s tistim navdušenim, gromoglasnim: »Živel!«

Dolgo je trajalo, da so se končali vsi ti obredi, ko pa je bilo končano, je po vseh ulicah zaigrala godba, ljudje pa so se sprehajali sem in tja ter s tem povečavali slovesnost.

Zvečer je bila iluminacija in ob plamenečih baklah, ki jih je nosila rodoljubna množica ljudstva, je godba spet trgala ozračje na ulicah tega srečnega mesta; visoko gori v temnem zraku pa so pokale rakete in zasijalo je ime velikega državnika, ki je bilo spleteno iz samih drobnih zvezdic, kakor se je zdelo.

Po vsem tem pa je pala globoka, tiha noč in rodoljubni meščani prekrasne dežele Stradije je so po izvršitvi svoje vzvišene državljanske dolžnosti utrujeni zaspali v sladkem snu, sanjajoč o srečni prihodnosti in veličini svoje mile domovine.

Razklan po teh čudnih vtisih nisem mogel vso noč zaspati in šele pred zoro me je oblečenega, z glavo naslonjeno na mizo, premagalo spanje; a kakor da mi je neki strašen, demoničen glas z zlobnim krohotom udarjal na uho:

»To je tvoja domovina!… Ha, ha, ha, ha!…«

Planil sem in prsi so mi zatrepetale od strašne slutnje, v ušesih pa je odmeval tisti zlobni:

»Ha, na, ha, ha!«

Naslednji dan so pisali o tej slovesnosti že vsi deželni časniki, posebno pa vladni list, v katerem je bilo razen tega na kupe telegramov iz vseh krajev Stradije, v katerih so ljudje z neštevilnimi podpisi obžalovali, da niso mogli priti in osebno izkazati svojega veselja nad srečnim okrevanjem velikega državnika.

Razen tega. je postal glavni državnikov zdravnik mahoma slaven človek. V vseh listih si lahko bral, da bodo zavedni meščani tega in tega mesta, tega in tega okraja ali kraja, ceneč zasluge zdravnika Mirona (tako se je pisal), kupili tako in tako dragoceno darilo. V nekem listu je stalo:

»Zvedeli smo, da pripravlja tudi mesto Kradija po zgledu drugih mest dragoceno darilo zdravniku Mironu. To bo majhen srebrn Eskulapov kipec, ki bo držal v rokah prav tak srebrn pisalni pribor, okrog katerega se prepletata dve pozlačeni kači z diamanti namesto oči in držita v ustih sveče. Na Eskulapovih prsih bodo zlato vrezane besede: ,Meščani mesta Kradije zdravniku Mironu v znamenje večne hvaležnosti za zasluge do Domovine’.«

Listi so bili prepolni takih vesti. Vsepovsod po deželi so se pripravljala dragocena darila za zdravnika in z brzojavkami se je izražala hvaležnost temu srečnemu doktorju. Neko mesto je bilo celo tako navdušeno, da je pričelo zidati veličastno vilo, na kateri bo vzidana hudo velika marmorna plošča, na tej plošči pa se bo izrazila hvaležnost ljudstva.

In samo po sebi se razume, da so pri priči izdelali in razmnožili sliko, ki je predstavljala, kako se veliki državnik rokuje in zahvaljuje zdravniku za iskreno prizadevanje. Pod njo pa besedilo:

»Hvala ti, vdani Miron, odvrnil si od mene bolezen, ki mi je branila, da bi se ves posvetil skrbi za srečo svoje drage domovine!«

»Opravil sem samo svojo sveto dolžnost do domovine!«

Vrh njunih glav pa je plaval v oblaku golob in nosil v kljunu trak, na katerem so bile besede:

»Milostljivi Stvarnik odvrača vse zlo od Stradije, ki mu je mila in draga.«

Nad golobom je bil debelo tiskan naslov: »V spomin na dan srečnega okrevanja velikega državnika Simona« (mislim da se je tako pisal, če se dobro spominjam).

Po vseh ulicah in hotelih so nosili dečki te slike in na ves glas vpili:

»Nove slike! Državnik Simon in zdravnik Miron!…«

Ko sem prebral nekaj listov (skoraj v vsakem je bil obširen življenjepis slavnega in rodoljubnega zdravnika), sem se odločil, da pojdem k gospodu ministru za deželno gospodarstvo.

Minister narodnega gospodarstva, starejši, majhen, suhljat možiček, že osivel, z naočniki na nosu, me je sprejel ljubezniveje, kakor bi mogel pričakovati. Posadil me je zraven svoje mize, sam pa je sedel na stol na svoje mesto. Miza je bila do vrha polna nekih starih knjig z orumenelimi listi in oguljenimi platnicami.

»Brez odlašanja se vam bom pohvalil. Ne morete si misliti, kako zadovoljen sem! Kaj, mislite, sem našel?«

»Kak način, s katerim boste izpopolnili gospodarstvo v deželi.«

»O, ne! Kakšno gospodarstvo neki! Naše gospodarstvo je s svojimi dobrimi zakoni kar popolno. Nanj sploh ni treba več misliti.«

Obmolknil sem ne vedoč, kaj bi mu dejal, dokler mi ni sam z dobrodušnim blaženim nasmehom dejal in pokazal na neke stare bukvice:

»Kaj mislite, kakšna knjiga je to?«

Naredil sem se, kakor da se spominjam, dokler mi ni spet dejal s tistim blaženim nasmehom:

»Homerjeva Ilijada!… Ampak sila, sila… redka izdaja!…« je spregovoril in osladil pri tem vsako besedico ter me zvedavo gledal, kako me bo to presenetilo.

In zares šem bil presenečen, samo iz drugih razlogov; toda naredil sem se, kakor da me prav ta redkost navdaja z občudovanjem.

»Saj to je krasno,« sem rekel.

»A če vam še povem, da te izdaje sploh ni več!…«

»To je res čudovito!« sem kliknil kakor ves navdušen in pričel ogledovati knjigo ter se delal globoko ganjenega in zainterisiranega na tej redkosti.

Komaj se mi je posrečilo odvrniti z raznovrstnim povpraševanjem pogovor od tega njegovega Homerja, o katerem še živ dan niti besedice nisem slišal.

»Gospod minister, dovoljujem si vas vprašati o teh vaših vrlih gospodarskih zakonih!« sem rekel.

»Ti zakoni so, lahko bi dejal, klasični. Nobena druga dežela, verjemite mi, ne porabi za dvig gospodarstva tolikanj kakor naša.«

»Tako je tudi potrebno,« sem rekel, »saj to je najvažnejši temelj za napredek vsake dežele.«

»To sem imel, kajpak, tudi sam v mislih, ko se mi je posrečilo, da so bili sprejeti čim boljši zakoni in da se je odobril čim večji proračun za dvig gospodarstva in industrije v deželi.«

»Koliko znaša proračun, če smem vprašati, gospod minister?«

»Lansko leto, ko je bil drug režim, je bil proračun manjši, meni pa se je z velikim trudom in prizadevanjem posrečilo, da se je vstavilo v budžet pet milijonov dinarjev.«

»To je za vašo deželo dovolj!«

»Dovolj… Vrh tega, glejte, vsebuje zakon določilo: ,Žito in sploh posevki morajo dobro uspevati in jih mora biti čim več.’«

»To je prikladen zakon,« sem rekel.

Minister se je zadovoljno nasmehnil in nadaljeval:

»Močno se mi je razrastlo uradništvo v moji stroki, tako da ima vsaka vas svoj gospodarski urad s petimi uradniki, od katerih je najstarejši upravnik ekonomije in gospodarstva te in te vasi. Vrh tega je v vsakem okrajnem mestu okrajni ekonom z velikim številom uradništva, nad vsemi pa so pokrajinski ekonomi in teh je dvajset, na kolikor pokrajin je razdeljena naša dežela. Vsak izmed pokrajinskih ekonomov ima s svojim uradništvom celotno nadzorstvo ter nadzoruje vse ostalo uradništvo, ali izpolnjuje svojo dolžnost in pa da vpliva na okrepitev gospodarstva v vsej pokrajini. Preko njega si dopisuje ministrstvo (ki ima dvajset oddelkov in vsak oddelek po enega šefa z velikim številom uradništva) z vso pokrajino. Vsak oddelčni šef v ministrstvu si dopisuje s posameznim pokrajinskim ekonomom, in ti obveščajo potem o vsem ministra preko njegovih osebnih tajnikov.«

»Potemtakem je to velikanska administracija?« sem pripomnil.

»Zelo velika. Naše ministrstvo ima med vsemi največ številk. Uradniki po ves dan ne utegnejo dvigniti glave od aktov.«

Po krajšem molčanju je minister nadaljeval:

»Ob vsem tem sem ukrenil še to, da ima vsaka vas svojo dobro urejeno čitalnico, ki mora biti oskrbljena z dobrimi knjigami o kmetijstvu, gozdarstvu, živinoreji, čebelarstvu in vseh vrstah gospodarstva.«

»Kmetje gotovo radi bero?«

»To je obvezno, kakor vojna služba. Dve uri dopoldne in dve uri popoldne mora vsak delovni kmet prebiti v bralnici, kjer bere (ali pa mu bero, če ni pismen), razen tega pa mu uradniki predavajo o sodobnem racionalnem obdelovanju zemlje.«

»A kdaj potem delajo na polju?« sem vprašal.

»E, vidite, kako je. Spočetka je res videti tako. To je počasen način, ki se kaže na prvi mah neprikladen, a se bo šele pozneje opazil blagodejni vpliv te velike reforme. Pa mojem globokem prepričanju je poglavitno, da se najprej teorija dobro utrdi, pozneje bo šlo zlahka, in tedaj se bo videlo, da bo ves ta čas, porabljen s teoretičnim gospodarskim učenjem, stokratno povrnjen. Kajti, treba je imeti, dragi gospod, trden temelj, zdravo osnovo in nanjo zidati stavbo!« je končal minister in si od razburjenosti obrisal pot s čela.

»Popolnoma odobravam vaše genialne poglede na gospodarstvo,« sem rekel vzhičeno.

»In tako sem kar lepo razdelil pet milijonov dinarjev: dva milijona za uradnike, en milijon honorarja piscem gospodarskih učbenikov, en milijon za ustanavljanje knjižnic in en milijon za dnevnice uradništvu. To je ravno pet.«

»Krasno ste napravili!… Veliko izdajate za knjižnice.«

»E, vidite, izdal sem te dni razpis, naj se kupujejo razen gospodarskih knjig tudi učbeniki za grški in latinski jezik, da se kmetje po opravljenem poljskem delu lahko poplemenitijo z učenjem klasičnih jezikov. Vsaka čitalnica ima Homerja, Tacita, Paterkula in cel kup drugih lepih del iz klasične literature.«

»Krasota!« sem kliknil z razprostrtimi rokami ter pri priči vstal, se poslovil od gospoda ministra in šel, ker mi je v glavi kar bučalo od te velikanske reforme, ki je nisem mogel doumeti.

(naslednja stran)

Naše zadeve (1/2)

(Domenek hišo zida)

Izgublja se mnogo naših narodnih običajev, toda krasni običaj naših vrlih prednikov: popiti zjutraj čašico vročega žganja se je docela ohranil v hvaležnem potomstvu in se bo z vso vnemo sporočal od pokolenja do pokolenja, dokler bosta sijala sonce in luna na nebu, dokler bo kje le še kak poslednji Srbijanec na svetu. Mnogi modri izreki naših dedov so utonili v pozabo, propadli so, pravzaprav, če smemo tako reči, izhlapeli, oglupeli, marsikatera neumnost pa je v dolgem teku let malo po malem postala moder izrek. Eh, kaj moremo, taka je pač stvar: vse gre s svojim časom, vse se spreminja. Vendar pa je neki izrek, ki je prav tako kakor oni lepi običaj ohranil vso svojo moč in ne samo da ni propadel, marveč se z vsakim dnevom bolj ceni in spoštuje. To je izrek: Domenek hiše ne podira, ali pa še bolje: Domenek hišo zida.

Mi Srbi se nobene svoje zadeve ne lotimo na vrat na nos, kar tako tjavendan, marveč vse lepo premislimo in se dogovarjamo s tem, z onim: več oči seveda več vidi. Previden, pameten narod. Slišal sem, da noben drug narod razen Srbov nima tega modrega izreka. Zato se pa tudi njim vsem tako dobro godi in zato prihajajo, kakor pravijo naši, z vseh strani k nam, da se naužijejo vsakdanjega kruha. E, Srbijanec pa ti niti na tla ne pljune, dokler se ni s kom domenil.

Imel sem v vasi nekega soseda, ki se še z mesta ni ganili preden se ne bi dogovoril.

»Bomo okopali danes koruzo?« vprašajo domačini.

»Čakajte malo, da se pogovorimo.«

»Dan ne bo čakal,« odvrne žena. (To nikakor ni pristna Srbkinja. Popoln izrodek!)

»Najti moram Marka, da se pogovoriva, ali bomo danes v španoviji pri njem in jutri pri nas.«

Gre in poišče Marka. Najdeta se v krčmi in sedeta, da se pomenita. Srkata tako svoje žganje in se pomenkujeta kot dva pametna človeka. Pomenek pa je pač pomenek in kakor bi trenil preide na druge stvari. Marko se prekriža in se začne nekaj vériti:

»Tako mi križa, s katerim sem se prekrižal, pa tele pijače, ki naj mi je ne bo pri hiši in naj grem isto pot kakor tole žganje, če sem kaj zoper tebe govoril!«

Izpijeta čašo in trčita.

In spet razlaganje, spet opravičevanje in vzajemno preverjanje o njunem prijateljstvu in ljubezni, spet trkanje in tako čisto po malem mine ves dan.

»A kaj sva že rekla o tistem?« vpraša Marko pri razhodu.

»Jutri se pomeniva. Še pred zoro bom pri tebi.«

Tako se je torej moj sosed dogovarjal o vsem in tudi najmalenkostnejših zadev se ni lotil brez temeljitega dogovora.

Bil je prekrasen možak, pristna srbska duša.

Nekoč je moral zvoziti žito s poda. Pomagal mu je njegov svak v španoviji. Pripeljali so dva voza.

»Kje pa ga bomo raztovorili?« je vprašala žena.

»Čakaj malo, da se oddahnem, kaj pa tako priganjaš; saj še bog na dušo počaka! Ves dan je v garanju minil.«

»Sonce bo kar kmalu zašlo!« se je oglasila spet žena.

»Pa naj zaide; saj je to njegov opravek. Dajte mi, otroci, tistile vrč.«

Sedla sva na tram pred skednjem, on si je pogladil brke, odpljusknil iz vrča, se prekrižal.

»Bog nebeški nam pomagaj in razveseli in ga daj vsak čas! Na zdravje, svak!«

Tako sta pila, se križala in si nazdravljala ter se kot poštena delavca pomenkovala o svojem delu in se dogovarjala, ali bi vozila tudi ponoči ali pa prenočila kar na podu in vozila jutri za dne.

»Doslej bi že lahko zvozila, odkar se pomenkujeta pri tem vrču!« se je ujezila žena.

»Eh, kakšne avše so ženske, to je res čudno! Samo blebetajo in prav nič ne pomislijo, kaj govore. »Zvozila bi, zvozila!« In ti ne vpraša, ne kako ne kod naj se raztovori. Kaj ne veš, da kašča še ni postavljena? »Raztovori, raztovori!« Kam pa bi? Kar raztovarjaj, dokler ne veš, kako in kaj treba!«

»Kaj jaz vem kod, to mora biti tvoja skrb.«

»A?! To mora biti moja skrb?! Kaj pa govorim drugega, da bi te koklja brcnila! Saj vidiš, da se pomenkujem s človekom in skrbim, kaj bi… Ajdi, vzemi pot pod noge in idi po svojih poslih… Na zdravje, svak!«

Toda vse to so malenkosti. Tu ni še niti zdaleč videti, kaj je Srb, kakor se kaže v večjih stvareh, v pomembnejših vprašanjih obsežnejše važnosti.

Ko bi Francozi, Angleži, Nemci in drugi narodi vedeli, kdo smo mi Srbi in kakšna je naša vrednost, sem za trdno prepričan, da bi se morali podaviti ali pa pobiti od same žalosti in obupa, da se niso zdeli bogu vredni redke časti in sreče, da bi se smeli imenovati Srbe. Pa kaj naj ukrenemo? Pomagati jim pač ne moremo! Bog sam je rekel, naj bo tako.

Toda temu pomenku ni konca ne kraja. Dajte, da ne bom po nepotrebnem izgubljal besed, in da vam povem, kar sem se bil namenil. Bog nebeški vedi, ali bi mi bilo to doslej sploh treba pripovedovati, toda, dragi bralci, gotovo mi ne boste zamerili tega, saj veste, da nisem imel priložnosti, da bi se bil domenil z vami. Če se mi ta stvar ne izteče tako po sreči kakor je treba, verjemite mi, da tudi jaz vam ne bom zameril, ko boste s pravično jezo vzkliknili: »Kakopa, tako je, če piše človek brez poprejšnjega domenka!«

Na vsak način se spominjate tiste strašne povodnji, ki se je razlila pred nekaj leti in nam tako grdo oškodovala deželo.

Odnesla je vso setev, seno, pletene hleve in zimske staje, na mnogih krajih je podrla hiše ali pa jih do tal odnesla. Po pobočjih je odnesla z njiv razen poseva tudi zemljo, da je ostal gol kamen, najrodovitejšo prst kraj rek pa je ali zasula z debelo plastjo peska in gramoza, ali pa je reka, ki je spremenila svojo strugo, odnesla kakemu revežu po celo njivo, po celo posestvo. Strahovit vtis, kdor si je takoj po povodnji ogledal ta nesrečni del dežele. Tam, kjer se je prej zlatila pšenica, ni bilo videti veselih žanjic, marveč goličavo, razbrazdano z globokimi jarki; tam, kjer so kraj rek prej zelenele livade, je bila zdaj puščava, pesek in kamen. Na vrbah kraj rek in po mnogem drugem nižjem drevju ter grmovju se je videlo blatno listje, veje so bile polomljene ali pa so se nekako žalostno nagnile v ono stran, koder je drl hudournik, na vejah pa so viseli celi povesmi počrnelega sena; med rogovilami so se ustavile deske, mulj, pšenično klasje, koruzno listje in celi kupi cap in cunj ter vsega mogočega. Vse to je štrlelo zapuščeno iz mulja in blata ter dajalo vsemu opustošenemu kraju še tožnejši, še bornejši videz. Živina je bila sestradana, shujšana in se je kar opotekala, ko je hodila. Tudi ptic ni bilo tam, do koder je segla povodenj; tudi one so odletele iz puščave nekam v druge kraje, nemara zato, da ne bi žalile obupanih prebivalcev s svojo veselo pesmijo.

Ni ga bilo človeka s količkaj srca, ki ga ne bi pretresla tolikšna stiska tolikerih družin. Po vsej deželi se je začutilo živo gibanje in skrb, da bi prizadetim družinam izkazali čim hitrejšo pomoč.

Nemudoma je bilo ukrenjemo vse najpotrebnejše. Vsi lasti so na čelu prinašali dolge pretresljive članke, polne bolesti in iskrenega sočustvovanja.

»Bog nebeški, mar ne vidiš večne stiske tega našega izmučenega in hudo preizkušanega ljudstva? Ali je premalo, da smo na Marici propadli, ni dovolj že Kosovo, mar niti petstoletno suženjstvo ne more zadovoljiti te hude in bridke usode?…«

Tako en list. Drugi pa je spet vzel za motto besede: »A za stisko na tem bednem svetu vse je gluho, bog samo jo vidi« (Zmaj) ter začel svoj presunljivi članek takole: »In komaj se je začelo naše gospodarstvo malo dvigati, komaj se je naše izmučeno in hudo preizkušano ljudstvo malo oddahnilo, komaj da so se z rastočim gospodarstvom in kulturo izlečile kosovske rane, glej, že je zadel našo deželo, to s krvjo naših najboljših prednikov napojeno deželo, hud udarec nemile usode. Iz vseh krajev naše drage domovine prihajajo črni, neveseli glasovi, ki nas pretresajo do solz in nas gonijo v obup…«

Tretji list: »Vsak pravi rodoljub, ki odkritosrčno ljubi svojo zemljo, je vstal s pobešeno glavo in globoko od srca zavzdihnil nad to nemilo usodo, nad to nesrečo, ki je zadela našo domovino…«

Vsi listi so torej iskreno in odkritosrčno spregovorili v tej nezgodi in kakor tekmovali med seboj, kdo bo bolj žalostno in bolj presunljivo opisal vso nesrečo. Vsi so končavali svoje članke s pozivom na »rodoljubne državljane, na Srbe, ki so vedno umeli pokazati, da imajo srce in da lahko s polno pravico stoje z ramo ob rami z drugimi civiliziranimi narodi na svetu«.

Razen člankov pa so začeli prihajati tudi dopisi iz notranjščine. Prijemali so za pero tudi taki, ki jim je že davno zarjavelo, ter začeli opisovati lakoto, stisko in opustošenje. Tem ljudem ni bilo za slavo in ime, toda človeka nesreča vsemu priuči. »Moral sem vzeti pero v roko,« tako so pisali, »čeprav ni to moj posel, a moral sem, ker me je srce priganjalo k temu. Vrstice, ki vam jih pišem, gospod urednik, mi zalivajo solze. Oh, če pogleda človek to opustošenost, ko sliši vekamje nebogljenih sestradanih otrok …« Ob kraju dopisa kar vidim dopisnika, kako si briše solze od bolečine, strt od žalosti in s težavo izihti svoje besede: »Ah, gospod urednik, sprejmite tudi ob tej priliki zagotovilo mojega odličnega spoštovanja!« Vse nas je samo srce!

Razen dopisov pa so se listi polnili tudi s sožalnimi brzojavkami:

»Prebivalstvu … tega in tega okrožja… — Globoko pretresena z veliko nesrečo, ki je zadela vaše kraje, ne moremo opustiti prilike, da vam ne bi tudi po tej poti izrazili svojega toplega sočustvovanja. Meščani« (slede neštevilni podpisi).

Ko so bile tako v nekaj dneh (ljudje pravijo: kdor bi štel, bi več naštel), končane vse najnujnejše, naravnost neobhodno potrebne priprave, so takoj nadaljevali z delom.

Pričelo se je ustanavljanje odborov in pododborov in pri tem seveda volitve uprav, ožje volitve, konference, konstituiranja in vse drugo, kar je potrebno za resno, temeljito delo v tako važnih okoliščinah. Odbor domoljubnih gospa, plemenitih seveda, odbor takisto plemenitih gospodičen, pa odbor rodoljubnih meščanov… Skratka, vsa dežela se je spremenila v odbore.

Rodoljubni pisatelji so se podvizali s pisanjem ganljivih povesti, pesmic in raznih presunljivih sestavkov in pa z izdajanjem teh knjižic »v korist prizadetih«.

Koncerti v korist prizadetih, veselice v korist prizadetih.

Listi so bili polni raznih oglasov, vabil na to in ono prireditev, vse v korist prizadetih. Na primer:

»Gospod N… N…, naš ugledni znanstvenik, bo imel v nedeljo, 4. t. m. svoje javno predavanje »O fermentnih, v zraku plavajočih bakterijah«, v korist prizadetim poplavljencem. Ko sporočamo to, apeliramo na rodoljubna srca naših meščanov, katerim se nudi priložnost, da poleg lepega užitka izkažejo svojo pomoč nesrečnikom. Upamo, da se bo občinstvo odzvalo v čim večjem številu in obiskalo to poučno in zanimivo predavanje, kajti »več je vredno, če otreš siromaku eno samo solzo, kakor če preliješ morje krvi«, kakor tako krasno pravi pesnik Byron.«

Kakor iz tal so vzniknile cele legije popotnih gledaliških igralcev in igralk, ki so se — dvakrat da, kdor hitro da — v vsej naglici razleteli po vseh krajih naše domovine, da bi tudi ti z uprizarjanjem svojih predstav priskočili od nesreče prizadetim na pomoč. »Čisti dobiček predstav je namenjen prizadetim poplavljencem.« Nato spet poziv rodoljubnim m usmiljenim srcem.

Samo o tem so pisarili, o tem govorili, se pomenkovali.

Gospe so se pogovarjale:

»Pojdete na veliko zabavo?«

»Katero?«

»Toda, za boga, na veliko zabavo v korist prizadetim poplavljencem! Jako izbrana družba bo. V odboru so vse prve gospe.«

»Uh, ubogi ljudje!… Treba bo pač iti, ampak stroški so to!«

»Tudi mi smo že sila mnogo potrošili, verjemite mi, pa vendar mi mož pravi, da mu za to stvar ni žal denarja. Moral si je dati napraviti novo obleko in meni svileno obleko za to zabavo, ker to bo bogme elitna družba, zato mora tudi dati večji prispevek kakor navadno, pa voz… Ej, da, prosim vas, to stane lepe denarce. Če pa spet pomislim, kako je onim ubogim ljudem tam doli… Saj ste brali liste.«

»Brala sem. O, bože mili, ubogi siromaki, kako jih pomilujem. Seveda moramo iti tudi mi.«

Razideta se in drugi dan dirja njen mož kakor obseden. Išče porokov, da mu podpišejo menico. Žena kupuje svilo, obleka se šiva z vso naglico, vse je v živahnem poslu. Toda za tako plemenito zadevo človeku, kakor pravijo, ne sme biti žal tekanja, žrtev in bog si ga vedi niti stroškov, ker tudi onim revežem tam, ki pričakujejo pomoči, ni lahko.

In res, veselica je bila sijajno obiskana. Kakor so poročali listi, »je bilo izdano nad tri tisoč dinarjev za dekoracijo dvorane, ki je bila, zahvaljujoč rahločutnemu okusu plemenitih gospa, veličastno opremljena, da ni mogel človek vedeti, kam bi prej pogledal in čemu bi se prej čudil!«

In odbori rodoljubnih meščanov? — Ti so razpredli svoje delovanje po vsej deželi. Povsod vrvi naglica, nikjer ne počivajo križemrok.

Jaz pa vam hočem poročati samo o ustanovitvi društva za pomoč prizadetim poplavljencem.

Niti tri-štiri dni niso še pisali po časnikih »o teh nemilih pripetljajih v domovini« in že je srbsko srce prekipevalo od milosrčnosti.

Spočetka so se pogovarjali o tem samo po krčmah ob čaši piva in se jih je samo po nekaj menilo sem in tja, kako bi bilo treba kaj storiti in priskočiti na pomoč.

»Čas je že, brate, da se posebej snidemo in se resno pogovorimo o tem in domenimo, kaj je storiti« je rekel nekdo.

»E, saj to je tisto, kar jaz trdim. Vse to ne gre tako, treba se nas je zbrati nekaj in se domeniti«, je del drugi.

»Lepo, pa zakaj se ne bi zdajle domenili?« se je oglasil tretji.

»Kaj si iz uma!« je rekel spet prvi. »Kako zdajle?… Tak, pa povej, kaj naj storimo?«

»Tega ne bom pravil, rečem samo, da bi se mi trije sporazumeli.«

»Ni mrva, ampak seno! Kaj pa govorimo mi drugega?… Kaj pa bi naposled mogli mi trije (natakar, čašo piva!), prosim te, kaj moremo mi trije? Za to je treba angažirati pač še druge, avtoritativne ljudi, pa se resno lotiti zadeve. To, bratec moj, ne gre tako ob čaši piva, na mah, kakor pogoltneš tale požirek. (Pri tem je izpil pol vrčka.) Kar ne gre, pač ne gre!…«

»Prav, pa povabimo še Stevo, Miloja in še nekaj naših, pa se kak dan zberimo in se o vsem domenimo.«

»E, to je že druga stvar. Tako pojde. Kajti takole, mi trije, to ni nič! Vidiš, kakor bi mi trije dali vsak kak kovač ali dva, pa tudi več, kaj pa je to?… Prav nič!… Mar veš, koliko je vredna pšenica na oral zemlje?…«

Od tega so prešli v pomenku na to, kako se bo kruh podražil, na zastoj obratov in tako naprej, da so nazadnje dolgo razpravljali o tem, da ni zdravo piti mlado pivo, ker pade človeku kakor svinec na želodec — in pri tem je seveda vsakdo povedal primerno zgodbo iz lastne skušnje.

Poglavitna stvar pa je ostala v tem, da se nekega dne snidejo in se o vsem resno domenijo.

Tako so premišljevali in od daleč pripravljali teren na mnogih krajih, med mnogimi ljudmi, dokler ni lepega dne izšel v listih oklic:

»…Vabimo vse rodoljubne meščane, da se zbero ob treh popoldne v … (naveden je bil lokal)… itd.« Pri tem so seveda apelirali na srce, na rodoljubje. Občinstvo je bilo opozorjeno na to, da bodo na tem shodu s skupnim sporazumom izvolili odbor, ki bo zbiral prispevke za prizadete poplavljence po vsej deželi, in pa sodelavce in pododbore, ki bodo v ta namen ustanovljeni po drugih mestih zunaj prestolnice.

(naslednja stran)