Tag Archive | škoda

Stradija (6/12)

(prejšnja stran)

Finančni minister, ki sem krenil k njemu na obisk, me je nemudoma sprejel, čeprav je bil, kakor mi je rekel, sredi največjega dela.

»Ravno prav ste prišli, gospod, tako se bom vsaj malo odpočil. Doslej sem delal, pa me, verjemite mi, kar glava boli!« je dejal minister ter se ozrl vame s pobitim, izmučenim pogledom.

»Vaš položaj je pri tako velikanskem poslu res izredno težak. Nedvomno ste premišljevali o kakem važnem finančnem vprašanju?« sem pripomnil.

»Sodim, da vas bo na vsak način zanimala polemika, ki jo imam z gospodom gradbenim ministrom o nekem zelo vaznem vprašanju. Od davi sem cele tri ure delal na tem. Mislim, da imam prav jaz in da zastopam pravično stvar… Glejte, pokažem vam članek, ki sem ga priredil za tisk.«

Nestrpno sem pričakoval, da bi slišal ta znameniti članek in da bi hkrati zvedel, okrog česa neki se bije ta važni in obupni boj med finančnim in gradbenim ministrom. Minister je dostojanstveno, s slovesno resnobo na obrazu vzel rokopis v roke, se odkašljal in prebral naslov:

»Še dve-tri besede o vprašanju: Do kod se je v starem veku razprostirala na jug meja naše dežele?«

»Saj to je, kakor kaže, neka zgodovinska razprava?«

»Zgodovinska,« je rekel minister malo začudeno nad tako nepričakovanim vprašanjem ter me s topim, utrujenim pogledom pogledal preko svojih naočnikov.

»Vi se pečate z zgodovino?«

»Jaz?!« klikne minister s trohico jeze v glasu… »To je znanost, s katera se ukvarjam že blizu trideset let in to, ne da bi laskal samemu sebi, z uspehom,« je končal minister in me očitajoče pogledal.

»Jaz zelo cenim zgodovino in ljudi, ki so svoje življenje posvetili tej zares važni znanosti,« sem rekel spoštljivo, da bi vsaj kolikor toliko opravičil svoje prejšnje, zares nepremišljeno ravnanje.

»Ne samo važna, dragi gospod, ampak najvažnejša, razumite to, najvažnejša!« je navdušeno vzkliknil minister in me vprašujé pomenljivo pogledal.

»Docela tako!« sem dejal.

»Glejte torej,« je nadaljeval minister, »kakšna škoda bi bilo, če bi se glede naše deželne meje uveljavilo to, kar trdi moj kolega gradbeni minister.«

»Je tudi on zgodovinar?« sem mu segel z vprašanjem v besedo.

»Lažizgodovinar. Ta povzroča s svojim delom samo škodo v tej znanosti. Vzemite vendar in preberite njegove poglede na to vprašanje glede stare meje naše dežele, pa boste videli, koliko svojega neznanja kaže tu, pa celo, če že hočete, koliko nepatriotizma.«

»Kaj pa dokazuje, če smem vprašati?« sem ga vprašal.

»Ničesar ne dokazuje, gospod moj! Žalostno je tako dokazovanje, če trdi, da je šla stara meja z južne strani severno od mesta Kradije; a to je nepošteno, ker si potem utegnejo naši sovražniki z mirno vestjo lastiti pravico na ozemlje severno od Kradije. Kaj mislite, kakšno škodo prinaša s tem tej izmučeni deželi?« je vzkliknil minister srdito, s pravično togoto, z drhtečim, bolestnim glasom.

»Neizmerno škodo!« kliknem jaz kakor osupel nad strahoto, ki bi doletela vso deželo zaradi neznanja in nerazumevanja gradbenega ministra.

»Jaz tega vprašanja ne opustim, gospod moj, ker mi to navsezadnje nalaga dolžnost, katero moram izvrševati v prid naše mile domovine kot njen sin. Sprožil bom to vprašanje pred narodnim predstavništvom samim, pa naj to izda svoj odlok, ki mora veljati za vsakega državljana te dežele. V nasprotnem primeru pa rajši demisioniram, ker je to že moj drugi spopad z gradbenim ministrom, in vse to zavoljo vprašanj, ki so tako važna za deželo.«

»Mar more skupščine tudi o takih znanstvenih vprašanjih izdajati odloke?«

»Zakaj pa ne? Skupščina ima pravico o vseh vprašanjih izdajati odloke, in ti so za vsakogar obvezni kot zakon. Kavno včeraj je predložil neki državljan skupščini prošnjo, naj se mu rojstni dan računa pet let prej, kakor pa se je rodil.«

»Kako pa more to?« sem nehote vzkliknil od začudenja.

»More, zakaj ne? Rodil se je, recimo leta …74, skupščina pa proglasi, da je njegovo rojstno leto …69.«

»Čudno! Čemu neki mu je to potrebno?«

»Potrebno mu je, ker ima potem pravico kandidirati za poslanca na neko izpraznjeno mesto, in to je nas človek, ki bo po svoje pomagal obstoječemu političnemu stanju.«

Prepaden od začudenosti nisem mogel niti besedice spregovoriti. Minister je to nekako zapazil in dejal:

»Zdi se mi, da se čudite temu. Taki in podobni primeri niso redki. Neki gospe je skupščina ugodila nje prošnjo podobne narave. Ta je spet prosila, naj jo skupščina proglasi za deset let mlajšo kakor je. Druga pa je spet predložila prošnjo, naj narodno predstavništvo izda obvezno odločbo o tem, da je v zakonu s svojim možem rodila dvoje otrok, ki postanejo takoj zakoniti dediči njenega bogatega moža. In skupščina si je, kot se razume, ker je imela gospa dobre in močne prijatelje, usvojila njeno naivno in plemenito prošnjo ter jo proglasila za mater dveh otrok.«

»Kje pa sta otroka?« sem vprašal.

»Kakšna otroka?«

»No, otroka, o katerih govorite,«

»Teh otrok ni, razumite vendar, toda zaradi skupščinske odločbe se računa, da ima ta gospa dvoje otrok in tako je nehalo slabo življenje med njo in njenim možem.«

»Tega ne razumem,« sem pripomnil, čeprav ni bilo vljudno, da rečem kaj takega.

»Kako ne razumete?… Kaj preprosta stvar. Ta bogati trgovec, mož one gospe, o kateri govoriva, nima otrok z njo. Razumete?«

»Razumem.«

»Lepo, pazite dalje: ker je sila bogat, si želi imeti otroke, ki bi podedovali njegovo veliko knetje in zaradi tega je prišlo do kaj nevšečnega življenja med njim in njegovo ženo. Njegova žena je, kakor vam pravim, zato predložila skupščini posebno prošnjo in skupščina je prošnjo ugodno rešila.«

»No, pa je ta bogati trgovec zadovoljen s tako rešitvijo narodnega predstavništva?«

»Seveda je zadovoljen. Zdaj je popolnoma pomirjen in ima od tedaj svojo ženo močno rad.«

Razgovor je tekel dalje. Razgovarjal sva se o mnogih stvareh, toda gospod minister se niti z besedico ni dotaknil finančnih vprašanj.

Nazadnje sem se okorajžil in ga kar najponizneje vprašal:

»Finance v vaši deželi so zelo dobro urejene, gospod minister?«

»Zelo dobro,« je dejal samozavestno in takoj nato pristavil: »Glavna stvar je, da je budžet dobro izdelan, potem gre vse lahko.«

»Koliko milijonov znaša letni budžet vaše dežele?«

»Preko osemdeset milijonov. Razdeljen pa je, glejte, takole: Za bivše ministre, ki so zdaj bodisi v penziji ali na razpoloženju, trideset milijonov; za nabavo odlikovanj deset milijonov; za uvedbo varčevanja ljudstva pet milijonov.«

»Oprostite, gospod minister, da vas prekinem — Ne razumem, kakšen izdatek je to: pet milijonov za uvedbo varčevanja?«

»E, glejte, gospod, varčevanje je nesporno najvažnejša reč, če že govorimo o financiranju. Te novosti ni nikjer na svetu, nas pa je prisilil neugoden položaj zaradi slabih finančnih razmer v naši deželi, zato smo hoteli žrtvovati vsako leto to znatno vsoto, da pomagamo ljudstvu in mu kolikor toliko olajšamo njegovo stanje. Zdaj se bo vsekakor obrnilo na bolje, ker smo že v tej kratki dobi izdali cel milijon piscem knjig o varčevanju za ljudstvo. Tudi sam imam v mislih, da bi ljudstvu v tem pogledu kolikor toliko pomagal in sem že začel pisati delo: ,Varčevanje v našem narodu v starem veku‘; a moj sin piše delo: ,Vpliv varčevanja na kulturni napredek ljudstva’; moja hčerka pa je doslej napisala dve povesti, takisto za ljudstvo, v katerih pripoveduje, kako je treba varčevati; in zdaj piše tretjo: ,Razsipna Ljubica in varčljiva Mici’.«

»Bržkone čedna zgodba?!«

»Zelo lepa; v nji pripoveduje, kako propade Ljubica zaradi ljubezni, Mici pa se je omožila z velikim bogatašem in se je zmerom odlikovala z varčnostjo. ,Kdor varčuje, mu tudi bog pomaga’, tako se konča povest.«

»To bo imelo nenavadno dober vpliv na ljudstvo!« sem rekel navdušeno.

»To se razume,« je nadaljeval gospod minister, »velik in pomemben vpliv. Tako si je, glejte, na primer moja hči, odkar je uvedeno varčevanje, prihranila za doto že več kakor sto tisoč.«

»Potem je to najvažnejša postavka v proračunu,« sem pripomnil.

»Tako je, le da je bilo težavno priti na tako srečno misel, vse druge proračunske postavke so bile v proračunu že prej, pred mojim ministrovanjem. Na primer, postavka za narodna slavja pet milijonov, za zaupne vladne izdatke deset milijonov, za tajno policijo pet milijonov, za vzdrževanje in okrepitev vlade na njenem položaju pet milijonov, za reprezentanco vladnih članov pol milijona. V tem smo, kakor povsod silno varčni. Nato pa pridejo druge manj važne stvari v proračunu.«

»A za prosveto, vojsko in ostalo uradništvo?«

»Res, imate prav, tudi za to, razen prosvete, gre okrog štirideset milijonov, a to pada v breme rednega letnega deficita.«

»In prosveta?«

»Prosveta? E, ta spada, kot se razume, med nepredvidene izdatke.«

»In s čim krijete potem tolikšen deficit?«

»Z ničemer. S čim pa se da kriti? To gre v breme dolgov. Ko se nabere večji deficit, sklenemo posojilo, in tako gre dalje. Vendar pa se po drugi strani trudimo, da nam ostane v nekih proračunskih postavkah primeren suficit. V svojem ministrstvu sem jaz že začel uvajati varčevanje in tudi ostali moji kolegi živo delajo na tem. Varčevanje je, kakor vam pravim, temelj blaginje v vsaki deželi. Včeraj sem v interesu varčevanja odpustil nekega služitelja. To je že prihranek osem sto dinarjev letno.«

»To ste dobro ukrenili!« sem pripomnil.

»Saj je že čas, gospod, da pričnemo skrbeti za narodov blagor. Fant joče seveda, naj ga sprejmem nazaj, prosi, in revček tudi ni slab in se ni v ničemer pregrešil, toda kar ne gre, ne gre pač; kajti to zahteva korist nase mile domovine. ,Za polovico plače bom služil,’ mi pravi. ,Ne morem in ne morem’, sem mu rekel; ,jaz sem minister, a to ni moj denar, ampak krvavo zaslužen ljudski denar, in jaz moram resno gledati na vsak dinar’. Prosim vas, gospod, povejte sami, kako bi smel brez potrebe zapraviti državi osem sto dinarjev?« je končal minister ter z razprostrtimi rokami pričakoval pozitivnega odgovora od mene.

»Docela tako je!«

»Lejte, pred kratkim je bila iz proračuna za zaupne izdatke izdana velika vsota denarja nekemu članu vlade za zdravljenje njegove žene in kako naj ljudstvo plačuje, če ne pazimo na vsako paro?«

»A kakšni so dohodki v deželi, gospod minister, to je važna stvar, bi rekel?«

»The, to ni ravno tako važno!… Kako bi vam povedal? Pravzaprav ne vemo še, kolikšni so dohodki. Bral sem v nekem tujem listu nekaj o tem, pa kdo bi vedel, če to drži? Saj, vsekakor je precèj dohodkov, brez dvoma precèj,« je rekel minister vznemirjeno in z neko strokovnjaško tehtnostjo.

V tem prijetnem in važnem pogovoru naju je zmotil fant, ki je vstopil v ministrov kabinet in sporočil, da bi rada neka deputacija uradnikov h gospodu ministru.

»Čez nekaj časa jih pokličem, naj počakajo,« je rekel minister fantu, nato pa se obrnil spet k meni.

»Verjemite mi, da sem že ves zbit od večnega sprejemanja v teh dveh treh dneh, da mi kar v glavi šumi. Toliko, da sem si odtrgal teh nekaj trenutkov in prijetno pokramljal z vami!«

»Prihajajo poslovno?« sem vprašal.

»No, glejte, tule na nogi se mi je napravilo kar nemarno veliko kurje oko, pa sem si ga dal pred štirimi dnevi operirati in operacija je, hvala bogu, zelo srečno uspela. Zaradi tega mi prihajajo uradniki s svojimi šefi na čelu čestitat in izražat svoje veselje zaradi srečno izvršene operacije.«

Oprostil sem se gospodu ministru, da sem ga motil pri delu in da ga ne bi dalje nadlegoval, sem se najspoštljiveje poslovil in odšel iz njegovega kabineta.

In res so se o tem kurjem očesu finančnega ministra kar vrstila poročila v dnevnikih:

»Uradniki … urada so bili včeraj ob štirih popoldne s svojimi šefi na ćelu v deputaciji pri gospodu finančnem ministru in mu z veseljem čestitali zaradi srečno uspele operacije kurjega očesa. Gospod minister jih je blagovolil ljubeznivo in prisrčno sprejeti in g. šef je ob tej priliki v imenu vseh uradnikov svojega urada spregovoril nekaj pretresljivih besed v tem smislu, gospod minister pa se jim je zahvalil za to redko pozornost in odkritosrčno sočustvovanje.«

(naslednja stran)

Stradija (4/12)

(prejšnja stran)

Naslednji dan sem obiskal policijskega ministra.

Pred ministrstvom mrgoli množica oboroženih fantov s čemernim izrazom, polnim nejevoljnosti, ker že dva-tri dni niso pretepali državljanov, kakor je to navada v tej strogo ustavni deželi.

Vsi hodniki in čakalnice so bile natlačene z ljudmi, ki so želeli k ministru.

Kdo vse ni bil tu med njimi! Nekateri so bili elegantno oblečeni, s cilindri na glavi, nekateri spet raztrgani in zamazani, drugi pa v nekakih pisanih uniformah s sabljami ob bedrih.

Nisem se maral takoj priglasiti ministru, ker sem želel, da bi se malo pogovoril s temi raznovrstnimi ljudmi.

Najprej sem se zapletel v pomenek z nekim gosposkim mladim človekom in ta mi je rekel, da je prišel prosit za državno službo pri policiji.

»Kot je videti ste šolan človek; gotovo boste prècej dobili državno službo?« sem vprašal.

Mladi človek se je zdrznil ob tem mojem vprašanju in se boječe obrnil okrog sebe, da bi se prepričal, ali je kdo slišal in postal pozoren na moje vprašanje. Ko je videl, da so vsi zatopljeni v svoje pomenke, pretresajoč svoje lastne težave, se je oddahnil, nato pa mi je dal z glavo znamenje, naj govorim tiše, ter me previdno potegnil za rokav, da sva stopila malo v stran, proč od drugih.

»Ste tudi vi prišli iskat službo?« me je vprašal.

»Ne jaz sem tujec, potnik. Rad bi govoril z ministrom.«

»Zato govorite tako na ves glas, da bom kot šolan človek prècej dobil državno službo!« je dejal šepetaje.

»Kaj se ne sme tega reči?«

»Sme, a meni bi škodovalo.«

»Kako škodovalo, zakaj?«

»Zato, ker v naši deželi v tej stroki ne marajo šolanih ljudi. Jaz sem pravni doktor, a to in ne smem nikomur povedati: kajti če bi minister zvedel, ne bi dobil službe. Neki moj tovariš, prav tako šolan, je moral, ko je hotel dobiti službo, predložiti potrdilo, da ni nikdar študiral in da tudi ne misli študirati — pa je dobil službo in sicer takoj prav čeden položaj.«

Govoril sem še z nekaterimi in med ostalimi tudi z nekim uniformiranim uradnikom, ki se mi je pritoževal, češ da se zmerom ni dobil povišanja, čeprav je že petorico ljudi, ki pripadajo opoziciji, napravil krivo veleizdaje.

Potolažil sem ga zaradi strašne krivice, ki se mu godi.

Nato sem govoril z nekim bogatim trgovcem, ki mi je veliko pripovedoval iz svoje preteklosti; od vsega tega pa sem si zapomnil samo to, kako je vodil pred nekaj leti prvi hotel v nekem manjšem mestecu in kako je trpel zaradi politike, ker je bil za več sto dinarjev oškodovan; mesec dni pozneje » pa, ko so prišli na vlado njegovi ljudje, je dobil dobre dobave, s katerimi je zaslužil velik kapital.

»Medtem pa,« je dejal, »je kabinet spet padel,«

»In torej ste morali znova trpeti?«

»Ne, umaknil sem se iz politike. Res je, da sem spočetka z denarjem pomagal našemu političnemu listu, a volitev se nisem udeležil in se tudi nisem močneje uveljavljal v politiki. Od mene je tudi to dovolj. Drugi še toliko niso storili… A politika me je pošteno zdelala. Kaj bi se človek pehal vse življenje! Zdaj sem prišel prosit gospoda ministra, naj me na prihodnjih volitvah izvoli ljudstvo za narodnega poslanca.«

»Pa saj menda ljudstvo samo voli?«

»Saj, kako bi vam dejal?… Seveda, ljudstvo že voli, tako je po ustavi; a navadno je izvoljen tisti, ki ga hoče policija.«

Ko sem se tako porazgovoril z občinstvom, sem pristopil k fantu in mu dejal:

»Želel bi, da me sprejme gospod minister.«

Fant me mrko pogleda, ponosno, z nekim zaničevanjem, in pravi:

»Počakaj! Saj vidiš, koliko ljudi čaka tu?!«

»Jaz sem inozemec, potnik, in ne morem odlagati!« sem rekel vljudno in se poklonil fantu.

Beseda inozemec je vžgala in fant je kakor vrtoglav pri priči planil v ministrovo pisarno.

Minister me je nemudoma ljubeznivo sprejel in mi ponudil stol, naj sedem, ko sem mu že pred tem, kot se razume, povedal, kdo sem in kako se pišem.

Minister je bil dolgopet suh človek z grobim surovim izrazom na licu, ki je odbijal, čeprav si je prizadeval, da bi bil čim ljubeznivejši.

»No, kako vam ugaja tu pri nas, gospod?« me je vprašal minister in se nasmehnil mrzlo in ne od srca.

Izrazil sem se s kar največjim priznanjem o deželi in ljudstvu, nato pa dodal:

»A prav posebno moram čestitati tej prekrasni deželi na modri in pametni upravi. Človek kratkomalo ne ve, kaj bi prej občudoval!«

»Thè, lahko bi bilo še bolje, a trudimo se pač, kolikor moremo!« reče on samozavestno, zadovoljen z mojim poklonom.

»Ne, ne, gospod minister, brez laskanja, boljšega si ne bi moglo želeti. Ljudstvo je, kot vidim, hudo zadovoljno in srečno. V teh par dneh je bilo že toliko proslav in parad!« sem dejal.           –

»Tako je in v tem narodnem navdušenju je nekaj moje zasluge, ker se mi je posrečilo spraviti v ustavo razen vseh svoboščin, ki so dane ljudstvu in mu popolnoma zajamčene, še tole točko:

»Vsak državljan mora biti v deželi Strádiji navdušen in vesel ter radostno s številnimi deputacijami in depešami pozdravljati vsak državni dogodek in vsak vladni ukrep,«

»Vem, a kako se da to izvesti, gospod minister?« sem vprašal.

»Prav lahko, ker se mora pač vsakdo pokoriti deželnim postavam!« odgovori minister in napravi važen, dostajanstven obraz.

»Lepo«, pripomnim, »kaj pa, če je to kaka neugodna zadeva za ljudstvo in za njegove interese, kakor tudi za deželne koristi? Glejte, kakor na primer tisto, kar sem zvedel včeraj od gospoda ministrskega predsednika, da je na severu zaprt izvoz svinj; s tem bo utrpela dežela velikansko škodo, kot je videti.«

»Tako je! A to je moralo biti, zato pa bodo danes-jutri spet prišle vse mogoče deputacije iz vseh delov Strádije in čestitale ministrskemu predsedniku za tako modro in taktično vodstvo politike s to sosednjo in prijateljsko deželo!« je dejal minister navdušeno.

»Prekrasno je to in tako modro ureditev si je mogoče samo želeti in jaz sem tako prost, da vam kot inozemec odkrito čestitam za ta genialni odlok, ki je bil uzakonjen po vaši zaslugi in ki je osrečil deželo ter odstranil vse skrbi in nadloge.«

»Tudi če bi ljudstvo nemara malo pozabilo glede izpolnjevanja svoje zakonske dolžnosti, sem jaz za vsak primer, upoštevaje tudi ta najhujši primer, že pred tremi dnevi razposlal zaupen razpis vsem policijskim oblastem v deželi ter jim strogo priporočil, da pride ljudstvo zaradi tega primera v čim večjem številu čestitat ministrskemu predsedniku.«

»A če se čez kak dan spet odpre izvoz svinj, kaj mislite potem?« sem vprašal vljudno in radovedno.

»Nič bolj priprostega: poslal bom drug zaupen razpis, v katerem bom prav tako odredil policiji, naj oskrbi, da ljudstvo spet pride v čim večjem številu čestitat. Res gre to spočetka malo težavno; polagoma pa se bo ljudstvo privadilo in samo prihajalo.«

»Tako je, prav imate!« sem rekel presenečen nad tem ministrovim odgovorom.

»Vse se lahko napravi, gospod moj, če le človek hoče in če vlada sloga. Mi v kabinetu pomagamo drug drugemu, da se naredbe vsakega člana vlade kar se da natanko izpolnjujejo. Glejte, prav danes mi je prosvetni minister poslal svoj razpis, da bi ga tudi jaz podprl in odredil vsem policijskim organom v področnem mi ministrstvu, naj se strogo drže tega razpisa prosvetnega ministra.«

»Kakšna vazna stvar, če smem vprašati?«

»Zelo važna. Naravnost neodložljiva; in jaz sem že napravil potrebne korake. Glejte, prosim,« reče in mi da polo papirja v roko.

Pričel sem brati:

»Opaža se, kako se pričenja z vsakim dnem čedalje bolj pačiti jezik v našem narodu in da so se nekateri državljani celo tako daleč spozabili, da so, pozabljajoč zakonsko odredbo, ki se glasi: »Noben državljan ne sme kvariti narodnega jezika niti ne spreminjati besednega reda v stavkih ter uporabljati posamezne oblike, ki bi bile v nasprotju s predpisanimi in utrjenimi pravili, katere predpiše posebni slovničarski odbor,« pričeli celo besedo gnev na žalost z vso drznostjo in brez vsakega sramu — izgovarjati kot gnjev. Da se v prihodnje ne bi več dogajali taki nevšečni pojavi, ki utegnejo imeti jako resne posledice za našo milo domovino, vam odrejam, da s silo oblasti zavarujete besedo gnev, katero so v toliki meri popačili, in da kaznujete strogo po zakonu vsakogar, ki bi to ali kako drugo besedo ali kako besedno slovnično obliko svojevoljno spreminjal, ne oziraje se na jasna zakonska določila.«

»Pa kaj se take stvari kaznujejo?« sem vprašal strmeč od začudenja.

»To se razume, ker to je že resnejša stvar. Za tak primer se krivec kaznuje — če se njegov pogrešek dokaže s pričami — z deset do petnajst dni zapora.«

Minister je malo pomolčal, nato pa nadaljeval:

»Treba je, da premislite to, gospod! Ta zakon, po katerem imamo pravico kaznovati vsakogar, kdor nepravilno uporablja besede in dela slovnične napake, je neprecenljive vrednosti tudi še s finančnega in političnega stališča. Samo pomislite, pa se vam pokaže pravilno gledanje na stvar.«

Poskušam se poglobiti v misli, a nikaka pametna ideja mi ne pride na um. Čim bolj sem premišljal, tem manj sem razumel smisel ministrovih besed, čedalje manj sem pravzaprav vedel, o čem mislim. Medtem ko sem se mučil z brezuspešnim poskusom, misliti o tem čudnem zakonu v tej še bolj čudni deželi, me je minister gledal z nasmehom posebnega zadovoljstva, da inozemci še od daleč niso tako prebrisani, tak domiseln rod, kakor so ljudje v stradijski deželi, ki si znajo izmisliti nekaj tako pametnega, kar bi kje drugje veljalo zg pravo norost.

»Tak se res ne morete domisliti?!« reče z nasmehom in me izpod oči vprašujé pogleda.

»Oprostite, a res ne morem.«

»Ej, glejte, to je najnovejši zakon, ki je velike vrednosti za deželo. Najprej in predvsem se kazni za take prestopke plačujejo v denarju, in tako ima dežela kaj čeden dohodek, ki ga porablja za kritje deficita, ki ga najde v blagajnah načelnih prijateljev, ali pa za dispozicijski fond, iz katerega se nagrajajo pristaši vladne politike; drugič, ta zakon, ki je tako naiven na pogled, lahko vladi veliko pomaga pri volitvah ljudskih poslancev, da si s pomočjo še drugih sredstev nabrenka potrebno večino v skupščini.«

»A rekli ste, gospod minister, da ste dali z ustavo ljudstvu vse svoboščine?«

»Tako je. Ljudstvo ima vse svoboščine, samo da jih ne uporablja! Pravzaprav imamo mi, kako bi vam rekel, nove svobodoumne zakone, ki bi morali veljati, a porabljamo nekako iz navade, — a tudi prostovoljno, da veste, — rajši stare zakone.«

»Pa zakaj ste potem sprejeli nove zakone?« sem se ga drznil vprašati.

»Pri nas je že taka navada, da se zakoni čim pogosteje spreminjajo in da jih imamo kar največ. V tem smo prekosili ves svet. Samo v zadnjih desetih letih je bilo predloženih petnajst ustav, od katerih je bila vsaka po trikrat uveljavljena, razveljavljena in nato na novo sprejeta, in tako nismo mogli ne mi ne državljani ločiti in vedeti, kateri zakoni so veljavni in kateri ne… Po moji sodbi, gospod, leži v tem dovršenost in kultura neke dežele!« je pristavil minister na kraju.

»Imate prav, gospod minister, in inozemci vas morajo samo zavidati za tako modro ureditev.«

Kmalu nato se poslovim od gospoda ministra in odidem na cesto.

(naslednja stran)