Tag Archive | znanost

Mrtvo morje (5/5)

(prejšnja stran)

Ta mala neprilika, ki jo je pretrpela ta vrla družba, ni ostala osamljena. Minilo je nekaj časa, pa se pojavi neki mlad človek, ki je izdal svoje znanstveno delo.

»Glej no, spet nekaj: znanost! Čudovito!«

Seveda spet ni hotel nihče brati spisov mladega znanstvenika in vsakdo je začel z globokim in celo odkritosrčnim prepričanjem dokazovati, da Bekić (tako se je pisal znanstvenik, če ga prevedemo na srbski jezik) ničesar ne zna.

»Bekić pa znanstveno delo!« samo to je bilo treba izustiti, pa je že vsa družba bušila v smeh.

»To je pri nas popolnoma nemogoče. Kakšna znanost in če jo še kak Bekić piše!« so govorili ljudje in si bili edini v tem, da more kaj takega, kakor tudi vse drugo, nastati samo v tujem svetu.

In mladi znanstvenik ne samo da ni žel uspeha, marveč si je vse, kar je bilo živega, nekako nagonsko stelo za svojo dolžnost, da je z nejevoljo sprejemalo ta pojav.

Vsa družba je gledala v tem kakor neko kužno bolezen, se jela upirati in brezupno boriti zoper to nevarnost.

Vprašal sem nekoga, kaj mu je storil ta znanstvenik.

»Nič,« mi je dejal.

»Kaj pa tako vpiješ nanj?«

»Tako; ne morem gledati, da bi se vsaka mevža šopirila.«

»Kaj pa se šopiri? Človek se ukvarja z znanostjo in ni nikomur storil nič žalega.«

»Ne poznam ga, brate. A prosim te, kakšna znanost? To vendar pri nas ni mogoče.«

»Zakaj?«

»Tako. Saj vem za vsakogar, koliko je prida.«

»Pa si bral?«

»Bog varuj; menda nisem na glavo padel. Znanost in Bekić!« je rekel ironično in bušil v smeh, nato pa se je prekrižal in skomignil z rameni, z rokami pa začel mahati, kakor bi dejal: »Bog nas varuj take sramote!« ter pristavil:

»Saj je toliko ljudi, ki so pametnejši od njega, pa se ne delajo znanstvenike. On pa kakor da je; kakšna neznanska sreča to za vse!«

In spet so se vrstile podobne zgodbe kakor prej s pesnikom.

O mladem znanstveniku se je raznesel celo glas, da je zaradi nekakšnih znanstvenih raziskavanj kradel hruške pri nekem branjevcu. S tem se je nekaj dni zabavala vsa družba in se od srca smejala, nato pa je izbruhnil nov škandal.

»Veš kaj je novega?« je vprašal nekdo.

»Znanstvenika smo dobili!« je odgovoril drugi.

»Beži no, to je že staro kot lanski sneg. Zdaj je dobil znanstvenik kritika.«

»Čeden posel! Kdo pa je spet ta trap?!«

»Bogme, da ne, pameten kritik, ravno pravi za Bekićevo znanost!«

»Kdo pa je?«

»Bekićka!«

»Njegova žena?«

»Jasno. Prekrasno ga je skritizirala. Zdaj hodi z obvezano glavo po mestu. Morda ga bo le spametovala. Boljše kritike mu ni treba.«

»Kaj pa je bilo?« je radovedno vprašal drugi in se že ves nestrpen pripravljal, da bo ponesel to novico dalje.

»Nič, samo neke Toricellijeve cevi mu je zlomila na glavi.«

In jasno je, da je spet sledil sladek smeh; prijatelja sta se urno razšla, da bi raznesla to prijetno novico dalje.

To je postalo dušna paša za vso družbo.

»Slišal sem, da si se posvetil znanosti?« vpraša v šali prijatelj prijatelja.

»Lahko se,« odgovori žena vprašanega; »samo varuje naj se, da se jaz ne posvetim kritiki.«

In spet smeh.

Pogosto seje kaka družba ves večer zabavala s pripovedovanjem smešnih anekdot o znanstveniku.

Razen tega so mlademu znanstveniku seveda povsod nagajali, kamor koli se je obrnil. Vsakdo je imel za svojo nalogo, da ga je sprejemal rezkeje kakor poprej samo zategadelj, ker se je opletal z nečim, česar ne počenja nihče drug, a nihče drug kajpa kot pameten človek ne počenja bedarij, ker je pri njih na veke utrjeno pravilo za vse, kar bi kdo storil.

»Daj no, prosim te, tega vendar med nami ni in ne more biti!«

Znanstvenik se je boril, boril in opešal. Družba je premagala tudi njega, premagala ga zaradi lastnega ugleda in znanstvenik se je nekje izgubil. Nihče ni ničesar več slišal o njem.

»Saj mi je hudo za ubogega grešnika!« so ga pomilovali. »Ni bil tako napak človek.«

»The, kdo pa mu je kriv!«

Čez nekaj časa je nastopil neki mlad slikar. Razstavil je slike in pričakoval sodbe javnosti. Slike niso bile slabe. Kot tujec sem si jih edino jaz ogledal, od domačinov ni maral nihče na razstavo. Ponovilo se je isto, kakor prej s pesnikom in znanstvenikom in spet so, čeprav živa duša ni videla slik, trdovratno trdili:

»Slikar, bedarija! Pusti te marnje, prosim te!… Saj kaj takega pri nas ne more biti!«

Javnost je obsula slikarja s cepci in kamenjem, kakor pravijo, vse je stopilo v bojno vrsto proti temu novemu pohujšanju. Ta grozna mrzlica je trajala vse dotlej, dokler se rudi mladi slikar ni nekam izgubil in je družba, utrujena od tolikšne borbe, da bi odvrnila to nadlogo od sebe, nadaljevala svoje sladko dremanje.

Družba je bila ravno sredi najslajšega sna, kar jo je prebudil neki mlad skladatelj z igranjem svojih novih skladb.

»E, to je pa res že prenesramno!« je zavpila užaljena družba in si pomela oči.

»Od kod pa spet to pohujšanje?«

Toda z njim so kar na kratko opravili. Oblast (tudi ta je malo legla, da bi sladko in mirno zadremala) je iztaknila, da podžigajo te skladbe ljudstvo k uporu in so mladega komponista, kakor se razume, zaradi njegovega skladanja zaprli kot revolucionarja.

»Prav je tako, jasno, kaj pa žveglà kakor kak pavliha!« je zadovoljno dejalo javno mnenje, sladko zazdehalo, se obrnilo na drugo stran in pošteno zadremuckalo svoje prijetno globoko spanje.

Pametni ljudje to: kakšna muzika neki, kakšni bobni! »To vendar pri nas ni mogoče!«

Še kake dve-tri takšne zgodbe so se pripetile in to je bilo vse.

Tako se je v tisti družbi godilo vsakomur, ki se je hotel lotiti kakega dela. Bodisi politik ali ekonom ali industrijalec — vsak je moral propasti.

Spomnil sem se nekega znanca, Srba, in pri nas je dosti takih. Bil je dokaj imovit človek, ki je živel od svojih dohodkov: jedel je, pil in bil ves zadovoljen ter ni trpel nikogar, ki je kaj delal in on sam ni delal ničesar. Rejen in zavaljen je z lenimi koraki stopical po ulici in obraz mu je bil kisel in čemeren. Razjezil se je na vse, kar je bilo le za las podobno kakemu opravku in delu. Šel je mimo štacune. Ustavil se je, zaničljivo zmajal z glavo in strupeno spregovoril:

»Štacunar!… Figo! Ta mi bo štacunar, kakor da ga ne poznam! Razstavil je tri-štiri krožničke, pa se igra trgovca! Kar jeza me popada!«

Šel je, recimo, mimo železninarja in se ustavil. Pogledal je z enakim zaničevanjem in spregovoril strupeno in hudobno:

»In ta je železninar! Svoje tri-štiri verižice je obesil na zid pa se igra trgovca… Imenitna reč!… Kar žolč me popada nad takim bedakom!«

Tako je pobajal po vsem mestu in pred vsako delavnico, najsi je bila kakršna koli in čigar koli, se je ustavil in srdito zagodrnjal:

»Presmešno, tudi ta se z nečim ukvarja, kakor da ga ne poznam!?…«

Če ste mu pripovedovali o čemer in o komur si bodi, ki se je lotil kakega dela in podjetja, nad vsakim se je posmehoval in ga omalovaževal.

»Poznaš Miko?«

»Poznam!« je odvrnil s pustim, kislim obrazom.

»Tovarno postavlja?«

»Bedak! On pa tovarna!… E, to bo res pravi tovarnar. Smešno!«

»Marko ustanavlja list,« ste mu rekli.

»Marko ustanavlja list?!… Trap neumni! Kakor bi ga ne poznal!… Figo, ne pa Marko in list! O, kako me grizejo vsi taki norci!«

Nihče ni bil nič prida zanj. Vsakogar, če bi samo pomislil na to, da bi se lotil kakšnega posla, je pri priči proglasil za bedaka.

Škoda le, da nimamo še več takih, vendar pa polagoma napredujemo in ne bo minilo veliko časa in je že na vidiku, da bomo dosegli ono idealno deželico, v kateri sem prebil nekaj časa.

Na mirni gladini postane, smrdljive vodene mase, ki jo je pokrila zelena mrena, se je prikazalo in dvignilo nekaj valčkov, hlepečih, da bi se iztrgali, se pognali nekam više, a so se hitro vrnili nazaj k masi, spet je zelena mrena pokrila vse in pokojne gladine ne vzburka nobena stvar več, nikak valček se več ne dvigne.

Uh, kako zaudarja ta smrad po prestani vodi, ki se nikamor ne giblje. Duši in davi. Burje je treba, da se razgiblje ta nepremična gnila masa!

Niti sapice nikjer…

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Stradija (6/12)

(prejšnja stran)

Finančni minister, ki sem krenil k njemu na obisk, me je nemudoma sprejel, čeprav je bil, kakor mi je rekel, sredi največjega dela.

»Ravno prav ste prišli, gospod, tako se bom vsaj malo odpočil. Doslej sem delal, pa me, verjemite mi, kar glava boli!« je dejal minister ter se ozrl vame s pobitim, izmučenim pogledom.

»Vaš položaj je pri tako velikanskem poslu res izredno težak. Nedvomno ste premišljevali o kakem važnem finančnem vprašanju?« sem pripomnil.

»Sodim, da vas bo na vsak način zanimala polemika, ki jo imam z gospodom gradbenim ministrom o nekem zelo vaznem vprašanju. Od davi sem cele tri ure delal na tem. Mislim, da imam prav jaz in da zastopam pravično stvar… Glejte, pokažem vam članek, ki sem ga priredil za tisk.«

Nestrpno sem pričakoval, da bi slišal ta znameniti članek in da bi hkrati zvedel, okrog česa neki se bije ta važni in obupni boj med finančnim in gradbenim ministrom. Minister je dostojanstveno, s slovesno resnobo na obrazu vzel rokopis v roke, se odkašljal in prebral naslov:

»Še dve-tri besede o vprašanju: Do kod se je v starem veku razprostirala na jug meja naše dežele?«

»Saj to je, kakor kaže, neka zgodovinska razprava?«

»Zgodovinska,« je rekel minister malo začudeno nad tako nepričakovanim vprašanjem ter me s topim, utrujenim pogledom pogledal preko svojih naočnikov.

»Vi se pečate z zgodovino?«

»Jaz?!« klikne minister s trohico jeze v glasu… »To je znanost, s katera se ukvarjam že blizu trideset let in to, ne da bi laskal samemu sebi, z uspehom,« je končal minister in me očitajoče pogledal.

»Jaz zelo cenim zgodovino in ljudi, ki so svoje življenje posvetili tej zares važni znanosti,« sem rekel spoštljivo, da bi vsaj kolikor toliko opravičil svoje prejšnje, zares nepremišljeno ravnanje.

»Ne samo važna, dragi gospod, ampak najvažnejša, razumite to, najvažnejša!« je navdušeno vzkliknil minister in me vprašujé pomenljivo pogledal.

»Docela tako!« sem dejal.

»Glejte torej,« je nadaljeval minister, »kakšna škoda bi bilo, če bi se glede naše deželne meje uveljavilo to, kar trdi moj kolega gradbeni minister.«

»Je tudi on zgodovinar?« sem mu segel z vprašanjem v besedo.

»Lažizgodovinar. Ta povzroča s svojim delom samo škodo v tej znanosti. Vzemite vendar in preberite njegove poglede na to vprašanje glede stare meje naše dežele, pa boste videli, koliko svojega neznanja kaže tu, pa celo, če že hočete, koliko nepatriotizma.«

»Kaj pa dokazuje, če smem vprašati?« sem ga vprašal.

»Ničesar ne dokazuje, gospod moj! Žalostno je tako dokazovanje, če trdi, da je šla stara meja z južne strani severno od mesta Kradije; a to je nepošteno, ker si potem utegnejo naši sovražniki z mirno vestjo lastiti pravico na ozemlje severno od Kradije. Kaj mislite, kakšno škodo prinaša s tem tej izmučeni deželi?« je vzkliknil minister srdito, s pravično togoto, z drhtečim, bolestnim glasom.

»Neizmerno škodo!« kliknem jaz kakor osupel nad strahoto, ki bi doletela vso deželo zaradi neznanja in nerazumevanja gradbenega ministra.

»Jaz tega vprašanja ne opustim, gospod moj, ker mi to navsezadnje nalaga dolžnost, katero moram izvrševati v prid naše mile domovine kot njen sin. Sprožil bom to vprašanje pred narodnim predstavništvom samim, pa naj to izda svoj odlok, ki mora veljati za vsakega državljana te dežele. V nasprotnem primeru pa rajši demisioniram, ker je to že moj drugi spopad z gradbenim ministrom, in vse to zavoljo vprašanj, ki so tako važna za deželo.«

»Mar more skupščine tudi o takih znanstvenih vprašanjih izdajati odloke?«

»Zakaj pa ne? Skupščina ima pravico o vseh vprašanjih izdajati odloke, in ti so za vsakogar obvezni kot zakon. Kavno včeraj je predložil neki državljan skupščini prošnjo, naj se mu rojstni dan računa pet let prej, kakor pa se je rodil.«

»Kako pa more to?« sem nehote vzkliknil od začudenja.

»More, zakaj ne? Rodil se je, recimo leta …74, skupščina pa proglasi, da je njegovo rojstno leto …69.«

»Čudno! Čemu neki mu je to potrebno?«

»Potrebno mu je, ker ima potem pravico kandidirati za poslanca na neko izpraznjeno mesto, in to je nas človek, ki bo po svoje pomagal obstoječemu političnemu stanju.«

Prepaden od začudenosti nisem mogel niti besedice spregovoriti. Minister je to nekako zapazil in dejal:

»Zdi se mi, da se čudite temu. Taki in podobni primeri niso redki. Neki gospe je skupščina ugodila nje prošnjo podobne narave. Ta je spet prosila, naj jo skupščina proglasi za deset let mlajšo kakor je. Druga pa je spet predložila prošnjo, naj narodno predstavništvo izda obvezno odločbo o tem, da je v zakonu s svojim možem rodila dvoje otrok, ki postanejo takoj zakoniti dediči njenega bogatega moža. In skupščina si je, kot se razume, ker je imela gospa dobre in močne prijatelje, usvojila njeno naivno in plemenito prošnjo ter jo proglasila za mater dveh otrok.«

»Kje pa sta otroka?« sem vprašal.

»Kakšna otroka?«

»No, otroka, o katerih govorite,«

»Teh otrok ni, razumite vendar, toda zaradi skupščinske odločbe se računa, da ima ta gospa dvoje otrok in tako je nehalo slabo življenje med njo in njenim možem.«

»Tega ne razumem,« sem pripomnil, čeprav ni bilo vljudno, da rečem kaj takega.

»Kako ne razumete?… Kaj preprosta stvar. Ta bogati trgovec, mož one gospe, o kateri govoriva, nima otrok z njo. Razumete?«

»Razumem.«

»Lepo, pazite dalje: ker je sila bogat, si želi imeti otroke, ki bi podedovali njegovo veliko knetje in zaradi tega je prišlo do kaj nevšečnega življenja med njim in njegovo ženo. Njegova žena je, kakor vam pravim, zato predložila skupščini posebno prošnjo in skupščina je prošnjo ugodno rešila.«

»No, pa je ta bogati trgovec zadovoljen s tako rešitvijo narodnega predstavništva?«

»Seveda je zadovoljen. Zdaj je popolnoma pomirjen in ima od tedaj svojo ženo močno rad.«

Razgovor je tekel dalje. Razgovarjal sva se o mnogih stvareh, toda gospod minister se niti z besedico ni dotaknil finančnih vprašanj.

Nazadnje sem se okorajžil in ga kar najponizneje vprašal:

»Finance v vaši deželi so zelo dobro urejene, gospod minister?«

»Zelo dobro,« je dejal samozavestno in takoj nato pristavil: »Glavna stvar je, da je budžet dobro izdelan, potem gre vse lahko.«

»Koliko milijonov znaša letni budžet vaše dežele?«

»Preko osemdeset milijonov. Razdeljen pa je, glejte, takole: Za bivše ministre, ki so zdaj bodisi v penziji ali na razpoloženju, trideset milijonov; za nabavo odlikovanj deset milijonov; za uvedbo varčevanja ljudstva pet milijonov.«

»Oprostite, gospod minister, da vas prekinem — Ne razumem, kakšen izdatek je to: pet milijonov za uvedbo varčevanja?«

»E, glejte, gospod, varčevanje je nesporno najvažnejša reč, če že govorimo o financiranju. Te novosti ni nikjer na svetu, nas pa je prisilil neugoden položaj zaradi slabih finančnih razmer v naši deželi, zato smo hoteli žrtvovati vsako leto to znatno vsoto, da pomagamo ljudstvu in mu kolikor toliko olajšamo njegovo stanje. Zdaj se bo vsekakor obrnilo na bolje, ker smo že v tej kratki dobi izdali cel milijon piscem knjig o varčevanju za ljudstvo. Tudi sam imam v mislih, da bi ljudstvu v tem pogledu kolikor toliko pomagal in sem že začel pisati delo: ,Varčevanje v našem narodu v starem veku‘; a moj sin piše delo: ,Vpliv varčevanja na kulturni napredek ljudstva’; moja hčerka pa je doslej napisala dve povesti, takisto za ljudstvo, v katerih pripoveduje, kako je treba varčevati; in zdaj piše tretjo: ,Razsipna Ljubica in varčljiva Mici’.«

»Bržkone čedna zgodba?!«

»Zelo lepa; v nji pripoveduje, kako propade Ljubica zaradi ljubezni, Mici pa se je omožila z velikim bogatašem in se je zmerom odlikovala z varčnostjo. ,Kdor varčuje, mu tudi bog pomaga’, tako se konča povest.«

»To bo imelo nenavadno dober vpliv na ljudstvo!« sem rekel navdušeno.

»To se razume,« je nadaljeval gospod minister, »velik in pomemben vpliv. Tako si je, glejte, na primer moja hči, odkar je uvedeno varčevanje, prihranila za doto že več kakor sto tisoč.«

»Potem je to najvažnejša postavka v proračunu,« sem pripomnil.

»Tako je, le da je bilo težavno priti na tako srečno misel, vse druge proračunske postavke so bile v proračunu že prej, pred mojim ministrovanjem. Na primer, postavka za narodna slavja pet milijonov, za zaupne vladne izdatke deset milijonov, za tajno policijo pet milijonov, za vzdrževanje in okrepitev vlade na njenem položaju pet milijonov, za reprezentanco vladnih članov pol milijona. V tem smo, kakor povsod silno varčni. Nato pa pridejo druge manj važne stvari v proračunu.«

»A za prosveto, vojsko in ostalo uradništvo?«

»Res, imate prav, tudi za to, razen prosvete, gre okrog štirideset milijonov, a to pada v breme rednega letnega deficita.«

»In prosveta?«

»Prosveta? E, ta spada, kot se razume, med nepredvidene izdatke.«

»In s čim krijete potem tolikšen deficit?«

»Z ničemer. S čim pa se da kriti? To gre v breme dolgov. Ko se nabere večji deficit, sklenemo posojilo, in tako gre dalje. Vendar pa se po drugi strani trudimo, da nam ostane v nekih proračunskih postavkah primeren suficit. V svojem ministrstvu sem jaz že začel uvajati varčevanje in tudi ostali moji kolegi živo delajo na tem. Varčevanje je, kakor vam pravim, temelj blaginje v vsaki deželi. Včeraj sem v interesu varčevanja odpustil nekega služitelja. To je že prihranek osem sto dinarjev letno.«

»To ste dobro ukrenili!« sem pripomnil.

»Saj je že čas, gospod, da pričnemo skrbeti za narodov blagor. Fant joče seveda, naj ga sprejmem nazaj, prosi, in revček tudi ni slab in se ni v ničemer pregrešil, toda kar ne gre, ne gre pač; kajti to zahteva korist nase mile domovine. ,Za polovico plače bom služil,’ mi pravi. ,Ne morem in ne morem’, sem mu rekel; ,jaz sem minister, a to ni moj denar, ampak krvavo zaslužen ljudski denar, in jaz moram resno gledati na vsak dinar’. Prosim vas, gospod, povejte sami, kako bi smel brez potrebe zapraviti državi osem sto dinarjev?« je končal minister ter z razprostrtimi rokami pričakoval pozitivnega odgovora od mene.

»Docela tako je!«

»Lejte, pred kratkim je bila iz proračuna za zaupne izdatke izdana velika vsota denarja nekemu članu vlade za zdravljenje njegove žene in kako naj ljudstvo plačuje, če ne pazimo na vsako paro?«

»A kakšni so dohodki v deželi, gospod minister, to je važna stvar, bi rekel?«

»The, to ni ravno tako važno!… Kako bi vam povedal? Pravzaprav ne vemo še, kolikšni so dohodki. Bral sem v nekem tujem listu nekaj o tem, pa kdo bi vedel, če to drži? Saj, vsekakor je precèj dohodkov, brez dvoma precèj,« je rekel minister vznemirjeno in z neko strokovnjaško tehtnostjo.

V tem prijetnem in važnem pogovoru naju je zmotil fant, ki je vstopil v ministrov kabinet in sporočil, da bi rada neka deputacija uradnikov h gospodu ministru.

»Čez nekaj časa jih pokličem, naj počakajo,« je rekel minister fantu, nato pa se obrnil spet k meni.

»Verjemite mi, da sem že ves zbit od večnega sprejemanja v teh dveh treh dneh, da mi kar v glavi šumi. Toliko, da sem si odtrgal teh nekaj trenutkov in prijetno pokramljal z vami!«

»Prihajajo poslovno?« sem vprašal.

»No, glejte, tule na nogi se mi je napravilo kar nemarno veliko kurje oko, pa sem si ga dal pred štirimi dnevi operirati in operacija je, hvala bogu, zelo srečno uspela. Zaradi tega mi prihajajo uradniki s svojimi šefi na čelu čestitat in izražat svoje veselje zaradi srečno izvršene operacije.«

Oprostil sem se gospodu ministru, da sem ga motil pri delu in da ga ne bi dalje nadlegoval, sem se najspoštljiveje poslovil in odšel iz njegovega kabineta.

In res so se o tem kurjem očesu finančnega ministra kar vrstila poročila v dnevnikih:

»Uradniki … urada so bili včeraj ob štirih popoldne s svojimi šefi na ćelu v deputaciji pri gospodu finančnem ministru in mu z veseljem čestitali zaradi srečno uspele operacije kurjega očesa. Gospod minister jih je blagovolil ljubeznivo in prisrčno sprejeti in g. šef je ob tej priliki v imenu vseh uradnikov svojega urada spregovoril nekaj pretresljivih besed v tem smislu, gospod minister pa se jim je zahvalil za to redko pozornost in odkritosrčno sočustvovanje.«

(naslednja stran)