Tag Archive | nesreča

Vodja (2/3)

(prejšnja stran)

Naslednji dan se je zbralo vse, kar je imelo kaj poguma, da odide na dolgo pot. Več kakor dve sto družin je prišlo na določeno mesto in le malo jih je še ostalo, da bi varovali svoje staro ognjišče.

Žalostno je bilo gledati to množico revnega prebivalstva, ki ga je kruta stiska gnala, da so zapuščali kraje, kjer so se rodili in kjer so bili grobovi njih prednikov. Obrazi so jim bili koščeni, shujšani, od sonca ožgani: trpljenje jim je v dolgi vrsti mučnih let zarisalo svoje sledove na njih in dalo izrazu podobo stiske in bridke brezupnosti. Toda v tem trenutku je zasijal v njih očeh prvi žarek nadeje, pa tudi žalosti za zapuščenim domovjem. Marsikateremu starcu so se udrle solze po nagubanem licu, obupno je vzdihoval, majal z glavo poln neke slutnje in bi najrajši ostal in počakal še kak dan, da bi še sam pustil svoje kosti na tej kršni zemlji, kakor pa da bi si šel iskat boljšo domačijo: mnoge ženske so glasno tarnale in se tuleč poslavljale od grobov, ki so jih zapuščale; možje so se premagovali, da se ne bi še sami raznežili. Vpili so: »Prav, pa želite mar, da bi še dalje stradali v teh prekletih krajih in živeli v teh kajžah?« Pa najrajši bi odnesli s seboj še ves ta prekleti svet s svojimi revnimi bajticami vred, če bi se le kako dalo.

Dvigal se je hrup in vrišč kakor v vsaki množici. Razburjeni so bili moški in ženske, a tudi otroci, ki so jih nosile matere na hrbtih in v zibkah, so pričeli cviliti; še živina je bila nekam razburjena. Živine so imeli bolj malo, pa vendar je bila tu pa tam kaka kravica ali pa kakšno shujšano, kosmato kljuse z veliko glavo in z debelimi nogami, pa še tem so natovorili cele kupe nekih ponjav, torb ali pa po dve vreči na vsako stran sedla, da se je revež kar krivil pod bremenom, a se vendar šiloma spet držal pokonci in kakšen celo zahrzal; drugi so spet otovorili osle; fantiči so vlekli s seboj pse na verigah. Vse je bilo torej samo pomenek, vrišč, zmerjanje, tarnanje, lajež, jok, hrzanje in še neki osel je dvakrat trikrat zarigal, vodja pa ni črhnil niti besedice, kakor da se ga vsa ta množica in ta direndaj ni prav nič tikala. Pravi modrijan!

Nepretrgoma je sedel tam s pobešeno glavo, molčal in premišljeval, komaj da je kdaj pa kdaj pljunil predse, to je bilo vse. Toda prav zaradi tega njegovega vedenja je njegova priljubljenost tako narastla, da je bil vsakdo zmožen vreči se v ogenj in v vodo zanj, kakor pravijo. Med premnogimi se je utegnil slišati na primer takle pomenek:

»Veš kaj, lahko smo srečni, da smo naleteli na takega moža, ker če bi se odpravili brez njega na pot, bog prizanesi, bi bilo to hudó in nápak, propadli bi. To ti je pamet, brate moj! Samo molči, še besedice ni črhnil!« je rekel nekdo in se s strahom in spoštovanjem ter ponosom ozrl na vodjo.

»Kaj pa naj bi govoril? Kdor veliko govori, malo misli. Moder človek seveda samo molči im premišlja!…« je dostavil drugi in tudi on s strahom in spoštovanjem pogledal na vodjo.

»Pa saj ni lahka stvar biti vodja tolikšnega ljudstva! Zato mora tudi misliti, ko je že prevzel tako veliko dolžnost,« je spregovoril spet prvi.

Napočil je čas odhoda. Počakali so še malo, če se ne bi še kdo domislil, da pojde z njimi, ko pa ni bilo nikogar več, niso smeli več odlašati.

»Ali ne bi krenili?« so vprašali vodjo.

Ta je brez besede vstal.

Vodjo so takoj obstopili najpogumnejši možje, da bi mu ob kakem nesrečnem naključju priskočili na pomoč in bi ga varovali, da se mu ne bi pripetilo kaj nevarnega.

Vodja se je s čudno mračnim obrazom, s pobešeno glavo, parkrat prestopil, dostojanstveno mahaje s palico pred seboj, in množica se je premaknila za njim in nekolikokrat zavpila: »Živel!« Vodja je napravil še nekaj korakov ter udaril s palico po plotu kraj občinske zgradbe. Tu se je seveda ustavil, ustavila se tudi množica. Vodja se je malo odmaknil ter dvakrat-trikrat udaril s palico po plotu.

»Kaj naj storimo?« so vprašali.

On je molčal.

»Kako, kaj naj storimo? Podrimo vendar plot! To storimo! Saj vidiš, da je dal mož s palico znamenje, kaj je treba storiti!« so zavpili tisti, ki so bili okrog vodje.

»Saj so tamle vrata, tam so vrata!« so zavpili otroci in pokazali na vrata, ki so bila na drugi strani.

»Psst, otroci, mir!«

»Bog vas previdi, kaj pa počnemo!« se je pričelo križati nekaj žensk.

»Niti besedice, on že ve, kaj je treba. Podrimo plot!«

Kakor bi trenil, je padel plot, ko da ga nikoli ni bilo.

Krenili so tam prek.

Niso napravili niti sto korakov, že se je vodja zapletel v veliko trnjevo goščo in se ustavil. Z naporom se je iztrgal iz nje ter pričel s palico udarjati zdaj na levo, zdaj na desno. Vsi so obstali.

»Kaj pa je zdaj spet?« so zavpili oni tam zadaj.

»Treba je prodreti skozi to trnje,« so kliknili tisti okrog vodje.

»Pa saj je pot okrog trnja! Saj je pot okrog trnja!« so zavpili otroci in tudi mnogi moški iz ozadja.

»Saj je pot, pot!« so se srdito posmehovali tisti okrog vodje — »kdo pa ve, kod nas hoče voditi, vi slepci slepi? Vsi ne moremo ukazovati. On že ve, kod je bolje in bliže! Predrimo skozi ta trnjevi grm!«

Začeli so se prebijati.

»O joj!« je zastokal kdo pa kdo, ki se mu je zaril trn v roko ali pa mu je bodica oprasnila lice.

»Brez truda, bratec, se še čevelj ne obuje. Treba nam je prenesti vse muke, če hočemo uspeti,« so odgovorili na to najpogumnejši.

Prodrli so po mnogih naporih skozi trnjevo goščo in krenili dalje.

Hodili so malo časa, že so naleteli na neke drogove.

Podrli so tudi te in se odpravili dalje.

Veliko ta dan niso prehodili, ker so morali premagati še nekaj manjših podobnih zaprek in to ob pičli hrani, kajti nekateri so vzeli s seboj samo suh kruh pa malo smokev h kruhu, nekateri samó kruh, da bi si vsaj tu pa tam potešili lakoto, nekateri pa še kruha niso imeli. Še bog, da je bil poletni čas, da so vsaj sem in tja naleteli na kakšno sadno drevo.

Tako so prvi dan bolj malo prehodili in se počutili hudo utrujene. Hude nevarnosti se niso pokazale pa tudi hudih nesreč ni bilo. Seveda se mora pri takem velikem pod vzet ju zmerom računati s kakimi malenkostmi; neko žensko je oplazil trn po levem očesu, da si ga je morala obvezati z mokro cunjo; nekega otroka je udaril drog po nožicah, da je šepal in javkal, neki starec se je zapletel med bodeče veje, padel in si izpahnil nogo; povili so mu jo s stolčeno čebulo, on pa je junaško prenašal bolečine in hodil pogumno dalje za vodjo, opirajoč se na svojo palico (mnogi so kajpada pravili, da se očka samo dela, da si je izpahnil nogo, češ da bi se rad vrnil); navsezadnje jih je bilo le malo, ki ne bi imeli kakega trnja v roki ali pa ne bi bili opraskani po obrazu. Moški so junaško trpeli, ženske pa so preklinjale uro, ko so se odpravile na pot, a otroci so seveda jokali kakor otroci sploh, ker pač niso razumeli, kako bogato bodo nagrajene njihove muke in bolečine.

V največjo srečo in radost vseh se vodji ni zgodilo nič hudega. Po pravici povedano, pa so nanj tudi najbolj pazili, a vendar, vendar — človek ima tudi srečo.

Na svojem prvem nočišču so pomolili in se zahvalili bogu, da so prvi dan tako srečno potovali in da se njihovemu vodji ni pripetilo nikako, niti najmanjše zlo. Nato je povzel besedo nekdo iz skupine onih nazpogumnejših. Prek lica se mu je vila trnjeva praska, toda on se ni zmenil za to:

»Bratje!« je začel — »en dan imamo hvala bogu srečno za seboj. Pot ni lahka, a junaško moramo premagati vse ovire, ko vemo, da nas vodi ta naporna pot k sreči. Naj nam milostljivi bog varuje našega vodjo vsega zla, da bi nas še nadalje tako uspešno vodil…«

»Če pojde tako, bom jutri izgubila še levo oko!…« je jezno zagodrnjala neka ženska.

»Joj meni, moja noga!« je zatarnal očka, opogumljen s pripombo one ženske.

Otroci so se že tako cmerili in vekali, da so jih matere komaj mirile, da so slišale govornikove besede:

»Res, še drugo oko boš izgubila,« je planil govornik, »pa če obojne izgubiš! Kaj pa je to, če izgubi kaka ženska oko za tako veliko stvar? To je sramota. Ali pa si pomislila na blaginjo in srečo svojih otrok? Če nas polovica propade za to stvar, ni vse to nič. Čudo prečudno: eno oko! A kaj bi oči tebi, ko imamo moža, ki gleda in nas vodi k sreči? Naj mar zaradi očesa ali tiste očkove noge opustimo to plemenito podvzetje?«

»Očka laže! Stari laže in se samo dela tako, da bi se lahko vrnil!« so se začuli glasovi z vseh strani.

»Komur se ne da hoditi, bratje,« je spet povzel govornik, »naj se kar vrne, nikar pa da tarna in bega še druge. Kar se mene tiče, pojdem za tem modrim vodjo, dokler bom živ.«

»Vsi mi, vsi pojdemo za njim, dokler bomo živi.«

Vodja je molčal,

Ljudje so pa začeli spet gledati in šepetaje govoriti:

»Samo molči in premišljuje!«

»Moder človek!«

»Glej, kakšno čelo ima!«

»In kako je čudno mračen.«

»Resen!«

»Pogumen je, vidi se po vsem.«

»Pogumen in še kako: plot, drogove, trnjeve gošče, vse zdrobi. Samo s palico ti udari ves namršen in ne spregovori besedice, ti pa glej potem, kako in kaj.«

(naslednja stran)

Stradija (5/12)

(prejšnja stran)

Na cesti me preseneti nepregledna množica ljudstva, ki valovi v gručah z vseh strani in se zbira pred neko veliko hišo. Vsaka teh velikih gruč nosi svojo, zastavo, na kateri je zapisano ime kraja, iz katerega je ljudstvo te skupine, pod tem pa besede: »Za Stradijo žrtvujemo vse«, ali pa: »Stradija nam je dražja kakor svinje!«

Cesta je dobila posebno slovesno zunanjost, po hišah vise bele zastave z narodnim grbom v sredini, vse trgovine so zaprte in ves promet ustavljen.

»Kaj pa je to?« vprašam radovedno nekega gospoda na ulici.

»Slovesnost. Niste vedeli?«

»Nisem.«

»Saj pišejo v listih že tri dni o tem. Naš veliki državnik in diplomat, ki ima velike in silne zasluge za domovino, pa tudi odločilen vpliv na zunanjo in notranjo politiko naše dežele, je imel hud nahod, ki pa je bil z milostjo božjo in z iskrenim prizadevanjem zdravnikov specialistov srečno ozdravljen, in zdaj velikega in modrega državnika ne bo več motila bolezen, da ne bi posvetil vse svoje skrbi in vsega svojega prizadevanja v blagor in srečo te izmučene dežele in jo povedel v še boljšo prihodnost.«

Ljudstvo se je zbralo pred hišo velikega državnika v takšni množici, da od samih moških, žensk in otrok še v najhujši plohi niti kaplja ne bi mogla pasti na tla. Ljudje so stali razoglavi in v vsaki skupini je bil kateri, ki mu je molel iz žepa list z napisanim rodoljubnim govorom.

In na balkonu svoje hiše se je prikazal sivolasi državnik in gromoglasni živio je pretrgal ozračje in odjeknil po vsem mestu. Na vseh hišah naokoli so zažvenketala okna in na njih se je prikazalo mnogo glav. Ograje okrog hiš, strehe, vse je bilo polno radovednega ljudstva in celó iz strešnih lin so gledale vsaj po dve-tri glave.

Prenehali so vzkliki, nastala je smrtna tišina, medtem ko je iz množice trepetaje začivkal tenak glasek:

»Modri naš državnik!…«

»Živel! živel! živel!« so prevpili govornika burni in silni vzkliki, ko pa se je rodoljubna množica pomirila, je govornik nadaljeval:

»Ljudstvo mojega kraja se topi v solzah in se klečé zahvaljuje premilostnemu Stvarniku, ki je s svojo milostjo odvrnil veliko nesrečo od našega naroda in vrnil spet zdravje tebi, blagi naš državnik, da bi nam se dolgo živel v srečo našega naroda in v ponos nase dežele!« je zaključil govornik in tisoče grl je vzkliknilo:

»Živel!«

Modri državnik se je zahvalil govorniku za iskrene čestitke in opomnil, da bodo tudi v prihodnje vse njegove misli in vsa njegova čustva usmerjena v to, da bi se okrepila kultura, gospodarstvo in blaginja naše mile domovine.

Kajpak da so se po tem njegovem govoru ponovili nešteti: »Živel!«

Tako se je zvrstilo kakih deset govornikov iz raznih krajev domovine in po vsakem govoru je stari državnik odgovoril z rodoljubnim in jedrnatim govorom. Seveda je bilo vse to prepleteno s tistim navdušenim, gromoglasnim: »Živel!«

Dolgo je trajalo, da so se končali vsi ti obredi, ko pa je bilo končano, je po vseh ulicah zaigrala godba, ljudje pa so se sprehajali sem in tja ter s tem povečavali slovesnost.

Zvečer je bila iluminacija in ob plamenečih baklah, ki jih je nosila rodoljubna množica ljudstva, je godba spet trgala ozračje na ulicah tega srečnega mesta; visoko gori v temnem zraku pa so pokale rakete in zasijalo je ime velikega državnika, ki je bilo spleteno iz samih drobnih zvezdic, kakor se je zdelo.

Po vsem tem pa je pala globoka, tiha noč in rodoljubni meščani prekrasne dežele Stradije je so po izvršitvi svoje vzvišene državljanske dolžnosti utrujeni zaspali v sladkem snu, sanjajoč o srečni prihodnosti in veličini svoje mile domovine.

Razklan po teh čudnih vtisih nisem mogel vso noč zaspati in šele pred zoro me je oblečenega, z glavo naslonjeno na mizo, premagalo spanje; a kakor da mi je neki strašen, demoničen glas z zlobnim krohotom udarjal na uho:

»To je tvoja domovina!… Ha, ha, ha, ha!…«

Planil sem in prsi so mi zatrepetale od strašne slutnje, v ušesih pa je odmeval tisti zlobni:

»Ha, na, ha, ha!«

Naslednji dan so pisali o tej slovesnosti že vsi deželni časniki, posebno pa vladni list, v katerem je bilo razen tega na kupe telegramov iz vseh krajev Stradije, v katerih so ljudje z neštevilnimi podpisi obžalovali, da niso mogli priti in osebno izkazati svojega veselja nad srečnim okrevanjem velikega državnika.

Razen tega. je postal glavni državnikov zdravnik mahoma slaven človek. V vseh listih si lahko bral, da bodo zavedni meščani tega in tega mesta, tega in tega okraja ali kraja, ceneč zasluge zdravnika Mirona (tako se je pisal), kupili tako in tako dragoceno darilo. V nekem listu je stalo:

»Zvedeli smo, da pripravlja tudi mesto Kradija po zgledu drugih mest dragoceno darilo zdravniku Mironu. To bo majhen srebrn Eskulapov kipec, ki bo držal v rokah prav tak srebrn pisalni pribor, okrog katerega se prepletata dve pozlačeni kači z diamanti namesto oči in držita v ustih sveče. Na Eskulapovih prsih bodo zlato vrezane besede: ,Meščani mesta Kradije zdravniku Mironu v znamenje večne hvaležnosti za zasluge do Domovine’.«

Listi so bili prepolni takih vesti. Vsepovsod po deželi so se pripravljala dragocena darila za zdravnika in z brzojavkami se je izražala hvaležnost temu srečnemu doktorju. Neko mesto je bilo celo tako navdušeno, da je pričelo zidati veličastno vilo, na kateri bo vzidana hudo velika marmorna plošča, na tej plošči pa se bo izrazila hvaležnost ljudstva.

In samo po sebi se razume, da so pri priči izdelali in razmnožili sliko, ki je predstavljala, kako se veliki državnik rokuje in zahvaljuje zdravniku za iskreno prizadevanje. Pod njo pa besedilo:

»Hvala ti, vdani Miron, odvrnil si od mene bolezen, ki mi je branila, da bi se ves posvetil skrbi za srečo svoje drage domovine!«

»Opravil sem samo svojo sveto dolžnost do domovine!«

Vrh njunih glav pa je plaval v oblaku golob in nosil v kljunu trak, na katerem so bile besede:

»Milostljivi Stvarnik odvrača vse zlo od Stradije, ki mu je mila in draga.«

Nad golobom je bil debelo tiskan naslov: »V spomin na dan srečnega okrevanja velikega državnika Simona« (mislim da se je tako pisal, če se dobro spominjam).

Po vseh ulicah in hotelih so nosili dečki te slike in na ves glas vpili:

»Nove slike! Državnik Simon in zdravnik Miron!…«

Ko sem prebral nekaj listov (skoraj v vsakem je bil obširen življenjepis slavnega in rodoljubnega zdravnika), sem se odločil, da pojdem k gospodu ministru za deželno gospodarstvo.

Minister narodnega gospodarstva, starejši, majhen, suhljat možiček, že osivel, z naočniki na nosu, me je sprejel ljubezniveje, kakor bi mogel pričakovati. Posadil me je zraven svoje mize, sam pa je sedel na stol na svoje mesto. Miza je bila do vrha polna nekih starih knjig z orumenelimi listi in oguljenimi platnicami.

»Brez odlašanja se vam bom pohvalil. Ne morete si misliti, kako zadovoljen sem! Kaj, mislite, sem našel?«

»Kak način, s katerim boste izpopolnili gospodarstvo v deželi.«

»O, ne! Kakšno gospodarstvo neki! Naše gospodarstvo je s svojimi dobrimi zakoni kar popolno. Nanj sploh ni treba več misliti.«

Obmolknil sem ne vedoč, kaj bi mu dejal, dokler mi ni sam z dobrodušnim blaženim nasmehom dejal in pokazal na neke stare bukvice:

»Kaj mislite, kakšna knjiga je to?«

Naredil sem se, kakor da se spominjam, dokler mi ni spet dejal s tistim blaženim nasmehom:

»Homerjeva Ilijada!… Ampak sila, sila… redka izdaja!…« je spregovoril in osladil pri tem vsako besedico ter me zvedavo gledal, kako me bo to presenetilo.

In zares šem bil presenečen, samo iz drugih razlogov; toda naredil sem se, kakor da me prav ta redkost navdaja z občudovanjem.

»Saj to je krasno,« sem rekel.

»A če vam še povem, da te izdaje sploh ni več!…«

»To je res čudovito!« sem kliknil kakor ves navdušen in pričel ogledovati knjigo ter se delal globoko ganjenega in zainterisiranega na tej redkosti.

Komaj se mi je posrečilo odvrniti z raznovrstnim povpraševanjem pogovor od tega njegovega Homerja, o katerem še živ dan niti besedice nisem slišal.

»Gospod minister, dovoljujem si vas vprašati o teh vaših vrlih gospodarskih zakonih!« sem rekel.

»Ti zakoni so, lahko bi dejal, klasični. Nobena druga dežela, verjemite mi, ne porabi za dvig gospodarstva tolikanj kakor naša.«

»Tako je tudi potrebno,« sem rekel, »saj to je najvažnejši temelj za napredek vsake dežele.«

»To sem imel, kajpak, tudi sam v mislih, ko se mi je posrečilo, da so bili sprejeti čim boljši zakoni in da se je odobril čim večji proračun za dvig gospodarstva in industrije v deželi.«

»Koliko znaša proračun, če smem vprašati, gospod minister?«

»Lansko leto, ko je bil drug režim, je bil proračun manjši, meni pa se je z velikim trudom in prizadevanjem posrečilo, da se je vstavilo v budžet pet milijonov dinarjev.«

»To je za vašo deželo dovolj!«

»Dovolj… Vrh tega, glejte, vsebuje zakon določilo: ,Žito in sploh posevki morajo dobro uspevati in jih mora biti čim več.’«

»To je prikladen zakon,« sem rekel.

Minister se je zadovoljno nasmehnil in nadaljeval:

»Močno se mi je razrastlo uradništvo v moji stroki, tako da ima vsaka vas svoj gospodarski urad s petimi uradniki, od katerih je najstarejši upravnik ekonomije in gospodarstva te in te vasi. Vrh tega je v vsakem okrajnem mestu okrajni ekonom z velikim številom uradništva, nad vsemi pa so pokrajinski ekonomi in teh je dvajset, na kolikor pokrajin je razdeljena naša dežela. Vsak izmed pokrajinskih ekonomov ima s svojim uradništvom celotno nadzorstvo ter nadzoruje vse ostalo uradništvo, ali izpolnjuje svojo dolžnost in pa da vpliva na okrepitev gospodarstva v vsej pokrajini. Preko njega si dopisuje ministrstvo (ki ima dvajset oddelkov in vsak oddelek po enega šefa z velikim številom uradništva) z vso pokrajino. Vsak oddelčni šef v ministrstvu si dopisuje s posameznim pokrajinskim ekonomom, in ti obveščajo potem o vsem ministra preko njegovih osebnih tajnikov.«

»Potemtakem je to velikanska administracija?« sem pripomnil.

»Zelo velika. Naše ministrstvo ima med vsemi največ številk. Uradniki po ves dan ne utegnejo dvigniti glave od aktov.«

Po krajšem molčanju je minister nadaljeval:

»Ob vsem tem sem ukrenil še to, da ima vsaka vas svojo dobro urejeno čitalnico, ki mora biti oskrbljena z dobrimi knjigami o kmetijstvu, gozdarstvu, živinoreji, čebelarstvu in vseh vrstah gospodarstva.«

»Kmetje gotovo radi bero?«

»To je obvezno, kakor vojna služba. Dve uri dopoldne in dve uri popoldne mora vsak delovni kmet prebiti v bralnici, kjer bere (ali pa mu bero, če ni pismen), razen tega pa mu uradniki predavajo o sodobnem racionalnem obdelovanju zemlje.«

»A kdaj potem delajo na polju?« sem vprašal.

»E, vidite, kako je. Spočetka je res videti tako. To je počasen način, ki se kaže na prvi mah neprikladen, a se bo šele pozneje opazil blagodejni vpliv te velike reforme. Pa mojem globokem prepričanju je poglavitno, da se najprej teorija dobro utrdi, pozneje bo šlo zlahka, in tedaj se bo videlo, da bo ves ta čas, porabljen s teoretičnim gospodarskim učenjem, stokratno povrnjen. Kajti, treba je imeti, dragi gospod, trden temelj, zdravo osnovo in nanjo zidati stavbo!« je končal minister in si od razburjenosti obrisal pot s čela.

»Popolnoma odobravam vaše genialne poglede na gospodarstvo,« sem rekel vzhičeno.

»In tako sem kar lepo razdelil pet milijonov dinarjev: dva milijona za uradnike, en milijon honorarja piscem gospodarskih učbenikov, en milijon za ustanavljanje knjižnic in en milijon za dnevnice uradništvu. To je ravno pet.«

»Krasno ste napravili!… Veliko izdajate za knjižnice.«

»E, vidite, izdal sem te dni razpis, naj se kupujejo razen gospodarskih knjig tudi učbeniki za grški in latinski jezik, da se kmetje po opravljenem poljskem delu lahko poplemenitijo z učenjem klasičnih jezikov. Vsaka čitalnica ima Homerja, Tacita, Paterkula in cel kup drugih lepih del iz klasične literature.«

»Krasota!« sem kliknil z razprostrtimi rokami ter pri priči vstal, se poslovil od gospoda ministra in šel, ker mi je v glavi kar bučalo od te velikanske reforme, ki je nisem mogel doumeti.

(naslednja stran)

Kraljevič Marko drugič med Srbi (2/5)

(prejšnja stran)

Zložno jaha Marko in se čudi sam pri sebi, da ibeže Srbi pred njim, ko so ga vendar tolikanj klicali in ga tako opevali. Ne more se načuditi in prečuditi. Nazadnje mu pride na misel, da pač ne vedo še, kdo pravzaprav je, ko pa bodo zvedeli to, misli zadovoljno sam pri sebi, kako prekrasno ga bodo pozdravili, kako bo zbral vse Srbe in krenil na sultana. Ko tako jezdi, zagleda kraj ceste prekrasno senco pod velikim hrastom, razjaha Šarca, ga priveže, sname vinski meh in prične piti. Pil je tako in premišljeval, pa se je pri tem lotil junaka spanec. In Marko je naslonil glavo na tla brez vsakega zglavja in se zleknil, da bi zaspal. Komaj pa mu začne legati spanec na oči, že prične Šarec, ki je zapazil neke ljudi, ki obkoljujejo Marka, biti z nogami ob tla. To je bil okrajni pisar z desetorico žandarjev. Marko skoči kakor omamljen na noge, ogrne kožuh z narobe obrnjeno stranjo (zaradi vročine ga je bil slekel), zajaha Šarca, vzame v eno roko sabljo, v drugo bat, stisne vajeti z zobmi ter plane tako v naskok na žandarje. Ti so se prepadeni zbegali in Marko jim je ves divji od spanja začel deliti svoje darove drugemu za drugim: temu s sabljo, drugemu z batom. Niti trikrat se ni obrnil in že je vsej desetorici odpihnil duše iz teles. Ko je pisar videl, kaj se godi, je pozabil na preiskavo in paragrafe, pokazal brž hrbet in jo ucvrl v beg. Marko se vrže za njim in klikne:

»Stoj, ti, mrha, ti, junak neznani,
da te švrkne Marko s svojim batom!«

To rekši zavihti bat in ga zaluči za »neznanim junakom«. Vendar pa ga je zadel samo z batovim robom in »junak« se je zvrnil kakor prazna vreča. Zazvenčala so prazna stremena. Marko plane k njemu, vendar ga ne mara pogubiti, marveč mu samo zveže roke na hrbtu; nato ga obesi svojemu Šarcu h glavi na sedlu, sam pa se vrne k svojemu vinskemu mehu. Ko napravi požirek, reče onemu revežu:

»Ajd sèm, mrha, pijva skupaj vino!«

Ta pa samo stoka od bolečine, se zvija in cepeta tako obešen ob sedlo, in Marka prične grabiti smeh in pričel se je krohotati, ko oni tako javka in cvili. »Kakor mačka!« pomisli Marko in buši spet v smeh; kar za trebuh se je moral grabiti in solze so mu prišle v oči, debele kakor orehi.

Oni pa ga začne s solzami prositi, naj ga izpusti, in obljublja, da ne bo napravil kazenske preiskave.

Marko še huje buši v krohot in toliko da ne poči od smeha; ko pa se tako krohoče, se mu ne dá, da bi govoril v desetercu, marveč se zmoti in reče v prozi:

»Pa kakšen vrag, sirota božja, te je prignal sem?«

In vendar se stori Marku inako. Sočutje ga prevzame in že stopi, da bi osvobodil jetnika, kar pogleda in vidi, da ga je znova obkolilo drugih deset z enajstim poglavarjem na čelu, vsi prav tako oblečeni kakor prvi. Marko plane k Šarcu, vrže jetnika v travo (ta se je skotalil v jarek kraj ceste in zastokal), sede na konja in se vrže v enak naskok kakor prej. In ko se spet dvakrat-trikrat obrne, je odpihnil vsem desetim žandarjem duše iz života, in pisar je pričel bežati in tudi njega je zadel Marko z batovim koncem. Zvezal ga je in ga obesil ob sedlo, nato pa je še prvega potegnil iz jarka. Ta je bil ves blaten in premočen, da je kar curelo od njega. Zaradi silnega krohota ga je Marko komaj odnesel do Šarca in obesil nato še njega na drugo stran sedla. In oba capljata in stokata, se cmerita brez moči in poskušata, da bi se izmotala, Marka pa popada vse hujši in hujši smeh, da samo za hip vzklikne:

»E, šmenta, že zaradi tega, da sem se lahko tako nasmejal, mi ni žal, da sem prišel z drugega sveta.«

Toda tam, kjer je sreča, je zmerom že tudi nesreča. Tako tudi zdaj. Komaj se je vrnil Marko zadovoljno k svojemu mehu, da bi polokal, kakor pravi, še tisti ostanek vina, že so se iz daljave začule trobente in bobni. Čedalje bliže in bliže. Šarec je pričel vznemirjeno frkati z nosom in streljati z ušesi.

»Na po-moooč!« sta zacvilila ona dva jetnika.

Že je prihajalo vse bliže in bliže, trobente in bobni so se zaslišali vse razločneje, zemlja je bobnela pod težkimi topovi, oglasili so se streli pušk. Šarec je izbuljil oči in pričel skakati kakor omamljen; ona dva jetnika sta zavreščala in se pričela zvijati. Šarec je bil čedalje bolj vznemirjen. Marka je to čudo precej zmedlo, toda prekrižal se je, nastavil skledo z vinom, ga posrkal in stopil k Šarcu, rekoč:

»Čuj me, Šarec, čuj, moj drug me dobri,
tri sto šestdeset je let prešló že
od takrat, ko prvič sva se našla,
pa se nisi nikdar še preplašil!
Bog bo dal, da vse se dobro steče.«

Butnili so kanoni, da se je še sam Marko zdrznil, Šarec je poskočil, kakor da je pobesnel; ona dva sta sfrčala z njega in se z javkanjem odkotalila v jarek. Marko se je zasmejal ob vsej tej nadlogi in komaj se mu je posrečilo, da je zlezel na Šarca. Ko pa so se puške in topovi začuli že čisto blizu, se je Šarec kakor besen pognal čez oni jarek in zdirjal preko njiv in setev, čez trnje in globače. Marko ga ni mogel zaustaviti. Legel je na konja, si z roko zakrival obraz, da ga ne bi trnje opraskalo, sablja mu odskakuje od bedra, sobolja kučma mu je zletela z glave, Šarec pa mandra pod seboj vse ter drevi kakor pobesnel. Komaj pa prideta na odprto plan, že zagleda, da je obkoljen od cele vojske. Piskajo trobente, bobni bijejo, puške pokajo, po vseh okoliških višinah pa grme topovi. Pred njim je vojska, za njim vojska, levo, desno, povsod. Šarec se vzpne in se zadrevi kar naravnost; Marko izvleče svoj bat in udriha v množico, ki se je čedalje bolj zgoščala okrog njega. Prerivali so se več kakor dve uri, dokler ni začel Šarec metati krvavo peno iz gobca, pa tudi Marko se je že utrudil, udarjajoč s svojim težkim batom. Puške mu niso mogle dosti prizadeti, ker je imel železen oklep na sebi, pod njim pa iz jekla spleteno oklepno srajco in vrh nje še tri vrste obleke, pa še kožuh od volčje kože. Toda nekaj puške, nekaj topovi, nekaj velika množina udarcev, so ga vendarle nadvladali. Iztrgali so mu konja, iztrgali mu orožje, zvezali so ga in ga s stražo odvlekli na okraj na zasliševanje.

Pred njim stopa deset vojakov, za njim deset in prav tako na obeh straneh po deset z nabitimi puškami in z nasajenimi bajoneti. Roke ima zvezane na hrbtu in v lisice uklenjene; noge so mu vkovali v šestdeset ok[1] težke okove. Kot glavna straža koraka na čelu bataljon vojakov, polk pritiska zadaj; za polkom bobni divizija, ki jo zaključuje divizionar z generalnim štabom, z vseh strani od tod in od ondod pa grme artilerijske brigade po vseh višinah. Vse v polni pripravljenosti, kakor v vojnem času. Šarca vodi dvanajst vojakov, po šest na vsaki strani, in tudi njemu so dali spone na noge in mrežo na gobec, da ne bi koga ugriznil. Marko se je namršil, lica so mu postala turobna, nevesela, brki so se mu pobesili in mu padali na ramena. Vsak njegov brk je bil kakor pol leta staro jagnje, brada pa mu je padala do pasa kakor celoletno jagnje. Med potjo se je vzpenjala množica ljudi, koder so ga gnali, na rante, na plotove in na drevje, da bi ga videli, on sam pa je že tako za celo glavo in več presegal vse druge okrog sebe.

Privedli so ga na okrajno glavarstvo. V svoji pisarni sedi okrajni glavar, majcen, drobcen človeček, z upadlimi prsmi, s topim pogledom, ki pokašljuje pri govorjenju, roke pa so mu kakor dve palčici. Z leve in desne strani njegove mize stoji po šest biričev z napetimi pištolami.

Privedli so okovanega Marka predenj.

Kapetan se je prestrašil okovanega Marka in se ves stresel kakor v mrzlici; izbuljil je oči, a ni mogel spregovoriti. S težavo se je zbral in začel pokašljuje s pridušenim glasom izpraševati:

»Kako se pišete?«

»Marko Kraljevič!« je zaoril glas, da se je kapetan kar stresel in mu je padlo pero iz rok; biriči so odskočili, gruča ljudi pa je zajezila vrata.

»Prosim vas, govorite tiše, ker stojite pred gosposko! Jaz nisem gluh. Kdaj ste rojeni?«

»1321. leta.«

»Od kod ste?«

»Iz Prilepa, grada belega.«

»S čim se pečate?«

Marko ves začuden osupne, ko ga je to vprašal.

»Vprašam: ali ste uradnik, trgovec, ali obdelujete zemljo?«

»Niti oče moj oral ni zemlje,
pa me vendar s kruhom je nahranil!«

»Po kakšnem opravku ste torej prišli sem?«

»Kako, s kakšnim opravkom? Saj me vendar kličete dan za dnem, več kakor pet sto let že. Venomer me opevate v pesmih in javkate: »Kje si, Marko?« »Pridi, Marko!« »Gorje, Kosovo!« pa mi je že v grobu jelo presedati in sem poprosil boga, naj me spustil sem dol.«

»O, brate mili, bedasto si ukrenil. Larifari, to se samo tako prepeva. Če bi bil pameten, se ne bi menil za pesem, niti ne bi imeli mi zdaj takšne nadloge s teboj in ne ti z nami. Če bi bil uradno, s pozivom poklican, e, to bi bilo kaj drugega. Tako pa nimaš olajšujočih okolnosti. Prazne marnje, kakšne opravke moreš imeti ti tukaj?…« je zaključil kapetan nervozno, pri sebi pa je pomislil: »Nosi vrag tebe s pesmijo vred! Ljudje si izmišljajo nekaj, pa prepevajo prazne marnje, mene pa naj zdaj tukaj stresa mrzlica!«

»Joj, prejoj mi, Kosovo ti ravno,
kaj dočakalo si, polje tožno,
da po našem zdaj presvetlem knezu
turški sultan sodi tu in vlada!…«

je spregovoril Marko kakor sam zase, nato pa se je obrnil k okrajnemu glavarju:

»Jaz pa pojdem, če nihče ne pojde,
pojdem, pa če níkdar se ne vrnem,
pojdem tja do mesta Carigrada,
da ubijem stambulskega carja…«

Kapetan je poskočil s stola.

»Dovolj, to je nov zločin. Kakšno grdo nesrečo nam prizadevate s tem, zakaj naša dežela je zdaj v prijateljskih odnošajih s turškim cesarstvom.«

Marko je zazijal od začudenja. Ko je slišal to, toliko da se ni onesvestil. »V prijateljstvu s Turki, pa kaj za vraga me kličejo potem?« je pomislil sam pri sebi in se ni mogel zavedeti od začudenja.

»Poslušajte torej: zagrešili ste velikanske zločine, katerih ste obtoženi:

  1. Dne 20. tega meseca ste izvršili grozovit umor, ko ste ubili Petra Tomića, trgovca, ki se je vozil s kolesom po cesti. Umor ste izvršili s preudarkom, kar potrjujejo v obtožnici navedene priče: Milan Kostić, Sima Simić, Avram Srećković in drugi. Po točnem izvidu in zdravniškem pregledu ste ubili pokojnega Petra z nekim težkim, topim orodjem, nato pa ste mrliču odsekali glavo. Želite, da vam preberem obtožnico?
  2. Istega dne ste napadli Marka Đorđevića, krčmarja v V… z namenom, da bi ga po svoji okrutni narjavi ubili, vendar se je ta srečno otel. Temu častivrednemu državljanu, ki je bil tudi narodni poslanec, ste izbili tri zdrave zobe. Kot je razvidno iz zdravniškega spričevala, je to težka telesna poškodba. Vložil je tožbo in zahteva, da se po zakonu kaznujete in da mu plačate odškodnino, izgubo časa in vse sodne stroške.
  3. Izvršili ste umor dvajsetih orožnikov in težko ste ranili dva okrajna pisarja.
  4. Vloženih je nad petdeset tožb zaradi poskusanega umora.«

Marko od samega začudenja ni mogel odpreti ust.

»Preiskali bomo vso zadevo, dotlej pa ostanete v priporu, nato pa se bo izročila zadeva sodišču. Tedaj ši lahko najamete odvetnika, da vas bo branil.«

Marko se je spomnil pobratima Obilića in pomislil: kako šele bi ga ta branil! Malo inako se mu je storilo, solze so mu navrele na oči in jeknil je:

»Aj, pobratim Obilić Miloše,
me ne vidiš, se ne brigaš zame?
V kakšno revo in gorje sem padel,
svojo ruso glavo bom izgubil,
a tako mi boga, da po krivem!…«

»Odvedite ga zdaj v zapor!« je rekel kapetan boječe in se pridušeno odkašljal.

(naslednja stran)

 

[1] Kilogram in pol. – Prev.