Tag Archive | stiska

Vodja (2/3)

(prejšnja stran)

Naslednji dan se je zbralo vse, kar je imelo kaj poguma, da odide na dolgo pot. Več kakor dve sto družin je prišlo na določeno mesto in le malo jih je še ostalo, da bi varovali svoje staro ognjišče.

Žalostno je bilo gledati to množico revnega prebivalstva, ki ga je kruta stiska gnala, da so zapuščali kraje, kjer so se rodili in kjer so bili grobovi njih prednikov. Obrazi so jim bili koščeni, shujšani, od sonca ožgani: trpljenje jim je v dolgi vrsti mučnih let zarisalo svoje sledove na njih in dalo izrazu podobo stiske in bridke brezupnosti. Toda v tem trenutku je zasijal v njih očeh prvi žarek nadeje, pa tudi žalosti za zapuščenim domovjem. Marsikateremu starcu so se udrle solze po nagubanem licu, obupno je vzdihoval, majal z glavo poln neke slutnje in bi najrajši ostal in počakal še kak dan, da bi še sam pustil svoje kosti na tej kršni zemlji, kakor pa da bi si šel iskat boljšo domačijo: mnoge ženske so glasno tarnale in se tuleč poslavljale od grobov, ki so jih zapuščale; možje so se premagovali, da se ne bi še sami raznežili. Vpili so: »Prav, pa želite mar, da bi še dalje stradali v teh prekletih krajih in živeli v teh kajžah?« Pa najrajši bi odnesli s seboj še ves ta prekleti svet s svojimi revnimi bajticami vred, če bi se le kako dalo.

Dvigal se je hrup in vrišč kakor v vsaki množici. Razburjeni so bili moški in ženske, a tudi otroci, ki so jih nosile matere na hrbtih in v zibkah, so pričeli cviliti; še živina je bila nekam razburjena. Živine so imeli bolj malo, pa vendar je bila tu pa tam kaka kravica ali pa kakšno shujšano, kosmato kljuse z veliko glavo in z debelimi nogami, pa še tem so natovorili cele kupe nekih ponjav, torb ali pa po dve vreči na vsako stran sedla, da se je revež kar krivil pod bremenom, a se vendar šiloma spet držal pokonci in kakšen celo zahrzal; drugi so spet otovorili osle; fantiči so vlekli s seboj pse na verigah. Vse je bilo torej samo pomenek, vrišč, zmerjanje, tarnanje, lajež, jok, hrzanje in še neki osel je dvakrat trikrat zarigal, vodja pa ni črhnil niti besedice, kakor da se ga vsa ta množica in ta direndaj ni prav nič tikala. Pravi modrijan!

Nepretrgoma je sedel tam s pobešeno glavo, molčal in premišljeval, komaj da je kdaj pa kdaj pljunil predse, to je bilo vse. Toda prav zaradi tega njegovega vedenja je njegova priljubljenost tako narastla, da je bil vsakdo zmožen vreči se v ogenj in v vodo zanj, kakor pravijo. Med premnogimi se je utegnil slišati na primer takle pomenek:

»Veš kaj, lahko smo srečni, da smo naleteli na takega moža, ker če bi se odpravili brez njega na pot, bog prizanesi, bi bilo to hudó in nápak, propadli bi. To ti je pamet, brate moj! Samo molči, še besedice ni črhnil!« je rekel nekdo in se s strahom in spoštovanjem ter ponosom ozrl na vodjo.

»Kaj pa naj bi govoril? Kdor veliko govori, malo misli. Moder človek seveda samo molči im premišlja!…« je dostavil drugi in tudi on s strahom in spoštovanjem pogledal na vodjo.

»Pa saj ni lahka stvar biti vodja tolikšnega ljudstva! Zato mora tudi misliti, ko je že prevzel tako veliko dolžnost,« je spregovoril spet prvi.

Napočil je čas odhoda. Počakali so še malo, če se ne bi še kdo domislil, da pojde z njimi, ko pa ni bilo nikogar več, niso smeli več odlašati.

»Ali ne bi krenili?« so vprašali vodjo.

Ta je brez besede vstal.

Vodjo so takoj obstopili najpogumnejši možje, da bi mu ob kakem nesrečnem naključju priskočili na pomoč in bi ga varovali, da se mu ne bi pripetilo kaj nevarnega.

Vodja se je s čudno mračnim obrazom, s pobešeno glavo, parkrat prestopil, dostojanstveno mahaje s palico pred seboj, in množica se je premaknila za njim in nekolikokrat zavpila: »Živel!« Vodja je napravil še nekaj korakov ter udaril s palico po plotu kraj občinske zgradbe. Tu se je seveda ustavil, ustavila se tudi množica. Vodja se je malo odmaknil ter dvakrat-trikrat udaril s palico po plotu.

»Kaj naj storimo?« so vprašali.

On je molčal.

»Kako, kaj naj storimo? Podrimo vendar plot! To storimo! Saj vidiš, da je dal mož s palico znamenje, kaj je treba storiti!« so zavpili tisti, ki so bili okrog vodje.

»Saj so tamle vrata, tam so vrata!« so zavpili otroci in pokazali na vrata, ki so bila na drugi strani.

»Psst, otroci, mir!«

»Bog vas previdi, kaj pa počnemo!« se je pričelo križati nekaj žensk.

»Niti besedice, on že ve, kaj je treba. Podrimo plot!«

Kakor bi trenil, je padel plot, ko da ga nikoli ni bilo.

Krenili so tam prek.

Niso napravili niti sto korakov, že se je vodja zapletel v veliko trnjevo goščo in se ustavil. Z naporom se je iztrgal iz nje ter pričel s palico udarjati zdaj na levo, zdaj na desno. Vsi so obstali.

»Kaj pa je zdaj spet?« so zavpili oni tam zadaj.

»Treba je prodreti skozi to trnje,« so kliknili tisti okrog vodje.

»Pa saj je pot okrog trnja! Saj je pot okrog trnja!« so zavpili otroci in tudi mnogi moški iz ozadja.

»Saj je pot, pot!« so se srdito posmehovali tisti okrog vodje — »kdo pa ve, kod nas hoče voditi, vi slepci slepi? Vsi ne moremo ukazovati. On že ve, kod je bolje in bliže! Predrimo skozi ta trnjevi grm!«

Začeli so se prebijati.

»O joj!« je zastokal kdo pa kdo, ki se mu je zaril trn v roko ali pa mu je bodica oprasnila lice.

»Brez truda, bratec, se še čevelj ne obuje. Treba nam je prenesti vse muke, če hočemo uspeti,« so odgovorili na to najpogumnejši.

Prodrli so po mnogih naporih skozi trnjevo goščo in krenili dalje.

Hodili so malo časa, že so naleteli na neke drogove.

Podrli so tudi te in se odpravili dalje.

Veliko ta dan niso prehodili, ker so morali premagati še nekaj manjših podobnih zaprek in to ob pičli hrani, kajti nekateri so vzeli s seboj samo suh kruh pa malo smokev h kruhu, nekateri samó kruh, da bi si vsaj tu pa tam potešili lakoto, nekateri pa še kruha niso imeli. Še bog, da je bil poletni čas, da so vsaj sem in tja naleteli na kakšno sadno drevo.

Tako so prvi dan bolj malo prehodili in se počutili hudo utrujene. Hude nevarnosti se niso pokazale pa tudi hudih nesreč ni bilo. Seveda se mora pri takem velikem pod vzet ju zmerom računati s kakimi malenkostmi; neko žensko je oplazil trn po levem očesu, da si ga je morala obvezati z mokro cunjo; nekega otroka je udaril drog po nožicah, da je šepal in javkal, neki starec se je zapletel med bodeče veje, padel in si izpahnil nogo; povili so mu jo s stolčeno čebulo, on pa je junaško prenašal bolečine in hodil pogumno dalje za vodjo, opirajoč se na svojo palico (mnogi so kajpada pravili, da se očka samo dela, da si je izpahnil nogo, češ da bi se rad vrnil); navsezadnje jih je bilo le malo, ki ne bi imeli kakega trnja v roki ali pa ne bi bili opraskani po obrazu. Moški so junaško trpeli, ženske pa so preklinjale uro, ko so se odpravile na pot, a otroci so seveda jokali kakor otroci sploh, ker pač niso razumeli, kako bogato bodo nagrajene njihove muke in bolečine.

V največjo srečo in radost vseh se vodji ni zgodilo nič hudega. Po pravici povedano, pa so nanj tudi najbolj pazili, a vendar, vendar — človek ima tudi srečo.

Na svojem prvem nočišču so pomolili in se zahvalili bogu, da so prvi dan tako srečno potovali in da se njihovemu vodji ni pripetilo nikako, niti najmanjše zlo. Nato je povzel besedo nekdo iz skupine onih nazpogumnejših. Prek lica se mu je vila trnjeva praska, toda on se ni zmenil za to:

»Bratje!« je začel — »en dan imamo hvala bogu srečno za seboj. Pot ni lahka, a junaško moramo premagati vse ovire, ko vemo, da nas vodi ta naporna pot k sreči. Naj nam milostljivi bog varuje našega vodjo vsega zla, da bi nas še nadalje tako uspešno vodil…«

»Če pojde tako, bom jutri izgubila še levo oko!…« je jezno zagodrnjala neka ženska.

»Joj meni, moja noga!« je zatarnal očka, opogumljen s pripombo one ženske.

Otroci so se že tako cmerili in vekali, da so jih matere komaj mirile, da so slišale govornikove besede:

»Res, še drugo oko boš izgubila,« je planil govornik, »pa če obojne izgubiš! Kaj pa je to, če izgubi kaka ženska oko za tako veliko stvar? To je sramota. Ali pa si pomislila na blaginjo in srečo svojih otrok? Če nas polovica propade za to stvar, ni vse to nič. Čudo prečudno: eno oko! A kaj bi oči tebi, ko imamo moža, ki gleda in nas vodi k sreči? Naj mar zaradi očesa ali tiste očkove noge opustimo to plemenito podvzetje?«

»Očka laže! Stari laže in se samo dela tako, da bi se lahko vrnil!« so se začuli glasovi z vseh strani.

»Komur se ne da hoditi, bratje,« je spet povzel govornik, »naj se kar vrne, nikar pa da tarna in bega še druge. Kar se mene tiče, pojdem za tem modrim vodjo, dokler bom živ.«

»Vsi mi, vsi pojdemo za njim, dokler bomo živi.«

Vodja je molčal,

Ljudje so pa začeli spet gledati in šepetaje govoriti:

»Samo molči in premišljuje!«

»Moder človek!«

»Glej, kakšno čelo ima!«

»In kako je čudno mračen.«

»Resen!«

»Pogumen je, vidi se po vsem.«

»Pogumen in še kako: plot, drogove, trnjeve gošče, vse zdrobi. Samo s palico ti udari ves namršen in ne spregovori besedice, ti pa glej potem, kako in kaj.«

(naslednja stran)

Stradija (9/12)

(prejšnja stran)

V prosvetnem ministrstvu sede sami preizkušeni učenjaki. Tu šele teče delo korenito in smotrno. Tudi najmanjši akt se po petnajst pa tudi po dvajset dni izpopolnjuje samo v stilističnem pogledu in samo po sebi se razume, da so tu še jezikoslovne malenkosti, vsakovrstni skloni s predlogi in brez predlogov.

Ogledal sem si nekaj aktov.

Neki ravnatelj na primer piše:

»Gospodu ministru prosvete!«

»Učno osobje te gimnazije že šest mesecev ni prejelo plače in je zašlo v take materialne stiske, da niti kruha nima. Tega ni mogoče več dovoljevati, ker se bo s tem ubil ugled učnega osobja, pa tudi ugled pouka samega.

Vljudno prosim gospoda ministra, da izvoli čim prej pri gospodu Finančnem ministru izposlovati nujno odločitev, da se nam vsaj za tri mesece izplačajo prejemki.«

Na hrbtu prepognjenega akta stoji:

»Prosvetno ministrstvo

PN 5860

I—II—891.

Direktor …ske gimnazije prosi, da se tamkajšnji gimnaziji nakažejo prejemki za tri mesece.«

Pod tem je poročilo z drugim rokopisom:

»Slog je nepravilen. Stava besedi ne odgovarja sintaktičnim pravilom. Uporabljajo se tuje besede dovoljevati in nujno.« (Te besede so podčrtane v aktu z rdečim svinčnikom.)

Pod tem je z ministrovo roko napisano (rokopis grd, nečitljiv, kakor ga dobi po navadi nemudoma vsakdo, kdor postane minister): »Prosvetnemu svetu v mišljenje.«

Pod tem stoji spet nov rokopis:

2—III—891.

»Glavnemu prosvetnemu svetu.« (Pravzaprav je bil to edini Prosvetni svet, a človek bi mislil, da jih je najmanj še kakih trideset stranskih.)

»V prilogi pod … se pošilja akt direktorja …ske gimnazije, da prouči v njem slovnične oblike, sintaktične in stilistične posebnosti in da se hkrati z mnenjem Sveta čim prej vrne Ministrstvu prosvete v nadaljnje poslovanje.

Po naredbi Ministra«

(Podpis).

Ker je bila zadeva nujna, ni preteklo niti petnajst dni, da se je Glavni prosvetni svet sešel na svoji seji. Med ostalimi predmeti je prišel na vrsto tudi ta in svet je odločil, da se zadeva izroči dvema strokovnjakoma v oceno. Določili so dva in zabeležili ta sklep v zapisnik in dolžnost delovodje je bila izvršiti ga.

Nato slede pisma strokovnjakoma:

»Gospod,

V smislu dopisa gospoda Ministra prosvete PN 5860 od 2. III. tega leta in na podlagi sklepa XV. seje Glavnega prosvetnega sveta z dne 17. III. istega leta SŠT. 2 mi je čast prositi Vas, da proučite akt direktorja …ske gimnazije v slovničnem, sintaktičnem in stilističnem pogledu in da predložite o tem Svetu v najkrajšem času izčrpen referat.

Sprejmite, gospod, tudi ob tej priliki zagotovilo mojega odličnega spoštovanja.

Predsednik

Gl. prosvetnega sveta«

(Podpis).

Pismo enake vsebine je bilo poslano tudi drugemu refe-rentu.

Šele po dveh mesecih je prispel Prosvetnemu svetu o direktorjevem aktu izčrpen referat, ki sta ga oba strokovnjaka skupno izdelala. Referat se začenja takole:

»Glavnemu prosvetnemu svetu.«

Pregledala in proučila sva akt direktorja …ske gimnazije in čast nama je predložiti Svetu svoje naslednje mnenje:

»Vse v naravi je podvrženo zakonu postopnega razvoja in izpopolnjevanja. Kakor je bil od prvobitne monere s postopnim razvojem in izpopolnjevanjem v dolgi vrsti stoletij dosežen najbolj zapleteni organizem človeškega telesa, prav tako se je razvijal jezik od neartikuliranih živalskih glasov, dokler ni dosegel v dolgi vrsti stoletij visoko popolnost današnjih modernih jezikov.

»Da bi stvar čim bolje in čim pregledneje izvedla, se bova poslužila naslednje zapovrstnosti:

I. Splošni del

  1. Govor in njegov nastanek.
  2. Poreklo današnjih jezikov.
  3. Skupni koreni (sanskrt).
  4. Delitev jezika na poglavitne skupine.
  5. Poglavje iz primerjalne filologije.
  6. Zgodovina znanosti o jeziku.
  7. Razvoj znanosti o jeziku sploh.

II. Naš jezik in zakoni njegovega razvoja

  1. Stara domovina (zgodovina).
  2. Sorodni jeziki.
  3. Skupne lastnosti in razlike v našemu jeziku sorodnih, bratskih jezikih.
  4. Narečja skupnega jezika v stari domovini se razvijajo v posebne jezike.
  5. Narečja našega jezika.

III. Direktorjev akt

  1. Izvor in zgodovina akta.
  2. Posebnosti jezika v njem v primeri s posebnostmi starega stradijskega jezika v starih ukazih.«

In tako dalje. Kdo bi si pač mogel obdržati v spominu vse to! se pravi, tudi če smo si. to dobro ohranili v spominu.

Nato sledi strokovna obdelava vsakega dela vsake točke po gornjem vrstnem redu in po mnogo, zelo mnogo popisanih polah pride beseda dovoliti na vrsto. Dalje se glasi:

»Dovoliti, im. gl. sanskr. dharh duhorh, skakati, skakljati, tekati, (V knj. III. s. 15, 114, 118 b. N. S.** m.) = pl: donti, r. duti, gr. εμαυριζω), 1. canto, cantare, provoco, provocere (sic) k. 3 X b, zvati, zvoniti, zvok, zver (V. Razsrdi se tiger zver srdita. Dž. L. P. 18; = Skoči srna izza grma = voliti z »do«: dovoliti (N. 16. V. 3. S. N. O. 4. Dž. D. 18, 5 knj. III. Vidi primer: »Sedemnajst ran je na junaku«).«

»Po vsem tem sodimo, da beseda »dovoliti« ni naša in da se mora zavreči kot za naš narod škodljiva.«

Na enak način je pojasnjena tudi beseda nujno, prišla sta do istega zaključka.

Nato sta prešla na besedno zaporedje sploh in posebej na besedni red v direktorjevem aktu in napravila tu svoje strokovne pripombe.

Nazadnje »Slog in stilistične posebnosti v aktu« in zaključek z obširnim, nekaj pol obsegajočim tekstom: »Primerjava jezika in stila в direktorjevem aktu in stila v Homerjevi »Iliadi«. (Tu sta našla, da je Homerjev slog veliko boljši.)

»Po vsem tem, — pravita, — sva mnenja naj se ta akt vrne direktorju …ske gimnazije, da ga v smislu najinih pripomb vestno popravi in nato se lahko po tem aktu posluje, kar je potrebno.«

Čez mesec dni se je Svet sešel in razpravljal o poročilu, nato pa sprejel sklep, da se akt direktorju vrne, da ga v smislu pripomb obeh strokovnjakov popravi in na novo pošlje Ministrstvu na nadaljnje poslovanje. Gospodoma poročevalcema se določi vsakemu po 250 dinarjev honorarja za poročila. Honorar naj se izplača iz fonda za pokojnine vdovam uradnikov prosvetne stroke ali pa iz proračuna, ki je določen za služiteljske plače.

To mnenje je Svet spoštljivo dostavil g. ministru v nadaljnje poslovanje.

In akt so potem iz ministrstva (hkrati z referatom v prilogi pod ./.) vrnili direktorju, da ga popravi v smislu pripomb in popravkov obeh strokovnjakov…

Tako razpravljajo tu korenito in strokovno o vseh stvareh in si pol leta dopisujejo, dokler ni v aktu popravljena tudi najmanjša slovnična napaka in se v zadevi predmeta šele nato lotijo nadaljnjega dela. Zaradi številnega dopisovanja naraste na ta način iz najmanjšega akta tak akt, da ga človek komaj na hrbtu nosi.

Vsi uradniki v ministrstvu pišejo, kot se samo po sebi razume, ker so književniki, seveda knjige; samo gospod minister ne piše nič. Njemu se nisem smel prikazati, ker so me vsi prepričevali, naj rajši ne tvegam take predrznosti, če mi je draga glava na vratu. Gospod minister, so mi pravili, se po ves dan uri v gimnastiki, je silno jeznorit človek in se rad bije.

Pripovedujejo, da se je nekega dne stepel s cerkvenim poglavarjem samim. Tudi cerkveni poglavar je dober telovadec in strasten jahač, pri tem pa jeznorit človek in se prav tako rad pretepa. Nekega duhovna je v hramu božjem iz neznanih vzrokov udaril s palico po glavi. Svojo jeznorito naravo je dobil ta, kakor splošno mislijo, iz prebiranja mnogih svetih knjig, zato opravičujejo te njegove izpade in mu jih vobče nikdo ne zameri. Prvi njegov spopad z ministrom je bil zavoljo neke jezdne tekme, a so pri priči prišla na vrsto še mnoga druga prosvetna in nabožna vprašanja, o katerih je odvisna pravilna vzgoja mladine. Na primer: verski poglavar je zahteval, da za vsako ceno pride v šolske verske učbenike tudi posebno poglavje o gojenju žrebcev, minister pa je zahteval, da pride namesto tega v učbenik članek o plavanju. V teh važnih vprašanjih ni maral nobeden popustiti in zadeva je tako po malem prišla tako daleč, da drug drugega nista mogla videti. Želeč čim bolj razsrditi svojega nasprotnika, je odredil minister, da celo v šolski zoologiji ne smejo predavati o konjih in da namesto te zoprne živali, kadar pride pri predavanju na vrsto, predavajo rajši o plavanju v mrzli vodi.

Pa to so že malenkostnejse stvari, da spremene kakšno mesto v učbeniku, saj se učbeniki sami in še celotni učni programi menjajo vsak drugi dan.

Ni ga človeka, ki službuje v prosvetni stroki, da ne bi pisal šolskih učbenikov; razen tega pripravlja vsakdo kakšno koristno knjigo kot nagrado za učence in za berilo dobrim otrokom.

Učbeniki, pravzaprav njih pisci, kar čakajo na vrstni red. Marsikateremu je treba materialno pomagati in temu primerno odkupujejo tudi učbenike ali pa jih priporočajo šolam kot obvezne za pouk. Minister ustreže tu v prvi vrsti svojim ožjim prijateljem in sorodnikom. Komaj pa je kak učbenik sprejet in si ga učenci nabavijo, prinese ze naslednji dan kak ožji prijatelj ministru drug učbenik, in kot se pač razume, je treba tudi njemu napraviti uslugo. Še isti dan se razglasi:

»Ker se je pokazal učbenik (za ta in ta predmet tega in tega avtorja) zaradi svoje dolge porabe zelo neprikladen, se v interesu pouka dosedanji učbenik izloči iz porabe in se odreja učbenik … (piščevo ime sem pozabil).«

Hotel sem obiskati pravosodnega ministra, pa ga ni bilo v deželi. Bil je ta čas na dopustu. Odšel je v inozemstvo proučevat šole za gluhoneme otroke, ker se je vlada resno pečala mislijo, da se ustanovi v stradijski deželi nekaj takih šol, da bi se popravile s tem slabe finančne razmere v deželi. Ker ni bilo moči odlašati s to zelo važno in pomembno zadevo, so bili takoj izvršeni najnujnejši ukrepi. Razen tega, da je bil pravosodni minister poslan proučevat ureditev takih šol s kaj velikimi dokladami poleg plače, je bil nemudoma imenovan upravnik šole za gluhoneme otroke z visoko plačo in posebno reprezentančno doklado; nato so bile imenovane tudi učne moči in so že na široko pričeli z zidanjem velike zgradbe, ki je bila namenjena za upravnikovo stanovanje. Razume se, da so takoj nato postavili za ta zavod ekonoma, zdravnika, šefa krajevne kontrole, blagajnika, podblagajnika, pisarja, tri, štiri prepisovalce in nekaj slug. Vsi od upravnika do slug so s službeno vnemo prejemali plače in nepotrpežljivo pričakovali, da prično s svojo novo dolžnostjo, — razen upravnika, ki je momljal tu-tam, da bo preko nekega svojega sorodnika pri ministru izposloval, naj bi sprejemali v ta zavod popolnoma zdrave otroke.

Ta zavod, pravzaprav njegovi uradniki, ker zavoda samega sploh še ni bilo, so bili pod upravo pravosodnega ministra, ker je prosvetni minister izjavil, da noče imeti opravka »s takimi glušci«.

Pravosodni minister je moral tudi edini skrbeti in se brigati za to šolo za gluhoneme, posle pravosodnega ministra pa je pričel opravljati vojni minister, dolžnosti vojnega ministra je izvrševal prosvetni minister, ki je tudi drugače mrzil knjige in šole in je zato dolžnost prosvetnega ministra izvrševala njegova žena, in ta je, kakor vsi vedo, zelo rada prebirala kriminalne romane ter rada jedla sladoled s čokolado.

(naslednja stran)

Kraljevič Marko drugič med Srbi (1/5)

Pritisnili smo Srbi v svoji stiski in že več kakor pet sto let jokamo in stokamo: »Joj, Kosovo!« »Kosovo tožno!« »Gorje, Lazar!« Jokali smo tako in grozili v solzah sovražnikom: »Mi bomo tako, mi bomo drugače!« Junaško jočemo in grozimo, sovrag pa se smeje; pa smo se spomnili sredi tega gorja Marka in začeli javkati in klicati možaka, naj vstane iz groba, da nas bo branil in maščeval Kosovo. Kličemo danes, kličemo jutri, kličemo vsak trenutek, za vsako reč: »Vstani, Marko!« »Pridi, Marko!« »Poglej, Marko, naše solze!« »Joj, Kosovo!« »Kaj čakaš, Marko?« In tako postaja to javkanje že kar nespodobno. Napije se ti kak kujon v krčmi in ko je pognal svoj denar, se mu stori inako zaradi Kosova in že ti prične: »Joj, Marko, kje si zdaj?« In to, brate moj, ni kar tako, marveč traja to že več kakor pet sto let. Na Kosovu se je napravila že cela močvara srbskih solza, in Marko se je obračal v grobu, obračal se tako, da se je že mrtvemu človeku priskutilo.

In vzame nekega dne pot pod noge, pa hajd pred božji prestol.

»Kaj pa je, Marko?« ga blago vpraša Gospod.

»Dovoli, gospod bog, naj grem pogledat, kaj počno tisti moji slepci tam doli; priskutilo se mi je že to njihovo javkanje in klicanje!«

»E, Marko, Marko,« zavzdihne Gospod, »saj vse vem; toda če bi se jim dalo kako pomagati, bi jim bil že jaz prvi pomagal.«

»Edino mojega Šarca in moje orožje mi vrni, Gospod, in mojo nekdanjo moč mi daj, in dovoli mi, da pogledam, ali jim morem v čem pomagati.«

Bog je skomizgnil z rameni in v skrbeh zmajal z glavo.

»Pa pojdi, če že hočeš,« je rekel, »toda dobro ne boš odrezal.«

In iznenada se znajde Marko na neki prečuden način na svojem Šarcu na zemlji.

Obrača se okrog sebe, ogleduje se po svetu, a nikakor ne more razločiti, kje bi bil. Pogleda svojega Šarca. Res, Šarec je isti. Pogleda svoj bat, sabljo; nazadnje obleko. Vse je isto, ni dvoma. Potipa mehove. Tudi mehovi, polni vina, so tu, tu je tudi lahno brašno v malhah. Vse ga je prepričalo, da je prav isti stari Marko, edino tega ne more razpoznati, kje je. Ker se mu je bilo težko odločiti, kaj naj prične zdaj na zemlji, je najprej razjahal Šarca, ga privezal k drevesu, snel z njega mehove in pričel piti vino, da bi, kakor se pravi, tako lepo brez dela vse dobro premislil.

Pil je Marko in se oziral okrog sebe, da bi zagledal kakšnega znanca, kar ti zvonkljaje pridirja mimo njega nekdo na svojem kolesu in ves prestrašen zaradi Markovega čudnega konja, obleke m orožja požene, da bi čim prej odnesel pete, pogledujoč nazaj, da bi videl, kako daleč je že izven nevarnosti. Marka pa je najbolj osupnil ta čudni način potovanja in že si je mislil, da je to kak privid; pa vendar se odloči, da se spusti v boj s to prikaznijo. Popil je še skledo vina, da so se mu krvavo zalile oči; drugo skledo je dal Šarcu, nato pa je vrgel meh v travo, si poveznil soboljo kučmo na oči in zajahal Šarca, ki je bil od pijače že do ušes krvavo zaripel. Od sile se je razsrdil junak in kliknil Šarcu:

»Če ti ga ne dohitiva, Šarce,
ti polomim vseh četvero krakov!«

Ko je zaslišal Šarec to strahovito grožnjo, ki se je je bil na drugem svetu že čisto odvadil, je zdirjal kakor še nikoli dotlej. Z vso silo se je zleknil, s koleni je brisal prah po cesti, stremena pa so mu udarjala ob črno zemljo. Oni pred njima je bežal, kakor bi imel krila in se venomer obračal okrog sebe. Gonili so tako celi dve uri, a niti oni spredaj ni mogel pobegniti, niti se ni Marku posrečilo, da bi ga bil dohitel. Tako sta pridrvela v bližino neke popotne krčme; ko je Marko to videl, se je zbal, da mu ne bi cisto izginil kje v kakem gradišču in ker mu je ta dir že presedal, se je pri tem domislil svojega bata. Potegnil ga je iz sedelnega jermena in srdito zavpil:

»Da si vila in da imaš krila,
ali da so vile te vzredile,
ali da si lani mi pobegnil,
bi te danes le dohitel Marko!…«

Zavpil je to, zavihtel z batom kraj sebe in ga zalučal za njim.

Tisti spredaj je zadet padel in ni več živ priletel na tla. Marko je zdirjal k njemu, potegnil sabljo ter mu odsekal glavo, jo vrgel Šarcu v ovseno vrečo ter pevaje krenil proti oni popotni krčmi, drugi pa je obležal z nogami rijoč v zemljo zraven one peklenske naprave. (Pozabil sem povedati, da je Marko tudi to napravo razsekal s sabljo, s prav isto, ki so mu jo skovali trije kovači s tremi svojimi pomočniki in jo v tednu dni tako izostrili, da je lahko presekal z njo kamen, les, železo, — skratka vsak oklep.)

Pred krčmo je bilo vse polno kmetov, ko pa so videli, kaj se je zgodilo, in zagledali razjarjenega Marka, so od groze zavreščali in jo ubrali vsak v svojo smer. Ostal je krčmar sam. Ta se je tresel od strahu kakor v najhujši mrzlici, noge so se mu šibile, buljil je z očmi in prebledeval kakor mrlič.

»Reci, bogme, mi, junak neznani,
kdo je gospodar teh belih dvorov?…«

Neznani junak je zajecljal od strahu in komaj mu je s težavo razložil, da je to popotna krčma in da je on sam krčmar. Marko mu je povedal, kdo je in od kod in pa, kako je prišel maščevat Kosovo in da bi ubil turškega sultana. Krčmar je razumel samo: »da bi ubil sultana« in jel ga je obhajati še hujši strah, čim dalje je Marko pripovedoval in spraševal, kod je najkrajša pot do Kosova in kako bi prišel do sultana. Marko je govoril, oni pa se je od strahu tresel in venomer se mu je pletlo v glavi: »da bi ubil sultana!« Nazadnje je začutil Marko žejo in ukazal:

»Hajd, krčmar, prinesi brž mi vina,
da junak si žejico odžejam,
saj grdó že praska me po grlu!«

S temi besedami je Marko razjahal, privezal Šarca pred krčmo, krčmar pa je stopil po vino. Vrnil se je in prinesel na pladnju majhno čašo, desetinko litra. Tresle so se mu roke od strahu, zato se je vino prelivalo iz čaše in tako je stopil k Marku.

Ko je zagledal Marko to malo čašo, tako borno, na pol izlito, je mislil, da ta brije norca iz njega. Od sile se je raztogotil in tlesnil krčmarja z dlanjo po licu. Udaril pa ga je s tako silo, da mu je izbil tri zdrave zobe.

Nato je Marko spet zajahal Šarca in krenil dalje. Vtem pa so tisti kmetje, ki so se razbegnili, zdirjali naravnost na okraj, na policijo, ovadit ta strahoviti umor; pisar je brž poslal obvestilo časnikom. Krčmar si je položil mrzle obkladke na lice, zahajal konja in pohitel naravnost k zdravniku ter si dal izstaviti potrdilo o težki telesni poškodbi; nato je krenil k advokatu in ta ga je do podrobnosti izprašal o vsem, si dal plačati in je napisal tožbo zaradi hudodelstva.

Okrajni glavar je pri priči poslal pisarja s četo oboroženih orožnikov, da so odhiteli zasledovat hudodelca in je s posebnim obvestilom poslal razpis po vsej Srbiji.

Marku se niti sanjalo ni, kaj se mu pripravlja in kako so že bile vložene dve-tri strašne tožbe »po predpisih kolkovane« in s paragrafi za umor, za težko telesno poškodbo, za razžaljenje časti; vrh tega so bili tu še »prestani strah«, »prestane bolečine«, »stroški za zdravljenje«, »toliko in toliko odškodnine za delanezmožnost v krčmi, izguba časa, pisanje tožbe, koleki«. Poročilo glede raznašanja vznemirjajočih glasov o uboju sultana pa so že takoj poslali s šifriranim dopisom ministrstvu in od tod je v vsej naglici prišel odgovor: »Naj se ta potepuh takoj zgrabi in po zakonu najstrože kaznuje; z vso skrbnostjo je treba paziti na to, da se taki primeri ne bodo ponavljali, ker zahtevajo to interesi naše dežele, ki je zdaj v prijateljskih odnošajih s turškim cesarstvom.«

Z bliskovito naglico se je raznesel daleč naokrog glas o strašnem človeku s čudno obleko in orožjem in s še bolj čudnim konjem.

Od krčme se je napotil Marko po cesti. Šarec je stopal v koraku, Marko pa se je s komolci naslonil na sedelni glavič in se čudil pri tem, kako silno se je vse spremenilo na svetu: ljudje pa okolica, pa navade in vse, vse. Postalo mu je hudo, da je vstal iz groba. Onih njegovih starih pajdašev ni več, ni ga, s komer bi popil kapljo vina. Ljudje, delajo po njivah v okolici. Sonce žge, da bi ti možgani zavreli, delavci se sklanjajo k tlom, delajo in molče. Ustavil se je kraj ceste in jih poklical, v želji, da bi povprašal po Kosovu; delavci pa od groze zavrisnejo, ko ga zagledajo, in švrknejo vsak v svojo smer s polja. Sreča se s kakim človekom na poti, ta pa se zdrzne in kakor ukopan obstane, izbulji oči od strahu, se ozre na levo in desno, nato pa jo kakor iz uma ucvre čez jarek ali prek strnišča. Čim bolj ga Marko kliče, naj se vrne, tem huje beži. Seveda zdirja vsak teh preplašenih ljudi naravnost v okrajno pisarno in vloji tožbo za »poskus uboja«. Pred zgradbo okrajnega glavarstva se je nagnetlo ljudi, da ne moreš skozi. Otroci vrešče, ženske javkajo, ljudje so vznemirjeni, advokati pišejo tožbe, tipkajo se brzojavke, redarji in orožniki švigajo sem in tja, po kasarnah trobijo alarm, cerkveni zvonovi zvone, po cerkvah se opravljajo prošnje molitve, da bi se ljudstvo rešilo te nadloge. Skozi množico so prodrli glasovi, da se je kraljevič Marko povolkodlakil in spričo te grozote so se prestrašili celo redarji in orožniki pa še vojaki sami. Kako bi se boril z živim Markom, brate, nikar šele, če je postal pravi volkodlak!

(naslednja stran)

Naše zadeve (1/2)

(Domenek hišo zida)

Izgublja se mnogo naših narodnih običajev, toda krasni običaj naših vrlih prednikov: popiti zjutraj čašico vročega žganja se je docela ohranil v hvaležnem potomstvu in se bo z vso vnemo sporočal od pokolenja do pokolenja, dokler bosta sijala sonce in luna na nebu, dokler bo kje le še kak poslednji Srbijanec na svetu. Mnogi modri izreki naših dedov so utonili v pozabo, propadli so, pravzaprav, če smemo tako reči, izhlapeli, oglupeli, marsikatera neumnost pa je v dolgem teku let malo po malem postala moder izrek. Eh, kaj moremo, taka je pač stvar: vse gre s svojim časom, vse se spreminja. Vendar pa je neki izrek, ki je prav tako kakor oni lepi običaj ohranil vso svojo moč in ne samo da ni propadel, marveč se z vsakim dnevom bolj ceni in spoštuje. To je izrek: Domenek hiše ne podira, ali pa še bolje: Domenek hišo zida.

Mi Srbi se nobene svoje zadeve ne lotimo na vrat na nos, kar tako tjavendan, marveč vse lepo premislimo in se dogovarjamo s tem, z onim: več oči seveda več vidi. Previden, pameten narod. Slišal sem, da noben drug narod razen Srbov nima tega modrega izreka. Zato se pa tudi njim vsem tako dobro godi in zato prihajajo, kakor pravijo naši, z vseh strani k nam, da se naužijejo vsakdanjega kruha. E, Srbijanec pa ti niti na tla ne pljune, dokler se ni s kom domenil.

Imel sem v vasi nekega soseda, ki se še z mesta ni ganili preden se ne bi dogovoril.

»Bomo okopali danes koruzo?« vprašajo domačini.

»Čakajte malo, da se pogovorimo.«

»Dan ne bo čakal,« odvrne žena. (To nikakor ni pristna Srbkinja. Popoln izrodek!)

»Najti moram Marka, da se pogovoriva, ali bomo danes v španoviji pri njem in jutri pri nas.«

Gre in poišče Marka. Najdeta se v krčmi in sedeta, da se pomenita. Srkata tako svoje žganje in se pomenkujeta kot dva pametna človeka. Pomenek pa je pač pomenek in kakor bi trenil preide na druge stvari. Marko se prekriža in se začne nekaj vériti:

»Tako mi križa, s katerim sem se prekrižal, pa tele pijače, ki naj mi je ne bo pri hiši in naj grem isto pot kakor tole žganje, če sem kaj zoper tebe govoril!«

Izpijeta čašo in trčita.

In spet razlaganje, spet opravičevanje in vzajemno preverjanje o njunem prijateljstvu in ljubezni, spet trkanje in tako čisto po malem mine ves dan.

»A kaj sva že rekla o tistem?« vpraša Marko pri razhodu.

»Jutri se pomeniva. Še pred zoro bom pri tebi.«

Tako se je torej moj sosed dogovarjal o vsem in tudi najmalenkostnejših zadev se ni lotil brez temeljitega dogovora.

Bil je prekrasen možak, pristna srbska duša.

Nekoč je moral zvoziti žito s poda. Pomagal mu je njegov svak v španoviji. Pripeljali so dva voza.

»Kje pa ga bomo raztovorili?« je vprašala žena.

»Čakaj malo, da se oddahnem, kaj pa tako priganjaš; saj še bog na dušo počaka! Ves dan je v garanju minil.«

»Sonce bo kar kmalu zašlo!« se je oglasila spet žena.

»Pa naj zaide; saj je to njegov opravek. Dajte mi, otroci, tistile vrč.«

Sedla sva na tram pred skednjem, on si je pogladil brke, odpljusknil iz vrča, se prekrižal.

»Bog nebeški nam pomagaj in razveseli in ga daj vsak čas! Na zdravje, svak!«

Tako sta pila, se križala in si nazdravljala ter se kot poštena delavca pomenkovala o svojem delu in se dogovarjala, ali bi vozila tudi ponoči ali pa prenočila kar na podu in vozila jutri za dne.

»Doslej bi že lahko zvozila, odkar se pomenkujeta pri tem vrču!« se je ujezila žena.

»Eh, kakšne avše so ženske, to je res čudno! Samo blebetajo in prav nič ne pomislijo, kaj govore. »Zvozila bi, zvozila!« In ti ne vpraša, ne kako ne kod naj se raztovori. Kaj ne veš, da kašča še ni postavljena? »Raztovori, raztovori!« Kam pa bi? Kar raztovarjaj, dokler ne veš, kako in kaj treba!«

»Kaj jaz vem kod, to mora biti tvoja skrb.«

»A?! To mora biti moja skrb?! Kaj pa govorim drugega, da bi te koklja brcnila! Saj vidiš, da se pomenkujem s človekom in skrbim, kaj bi… Ajdi, vzemi pot pod noge in idi po svojih poslih… Na zdravje, svak!«

Toda vse to so malenkosti. Tu ni še niti zdaleč videti, kaj je Srb, kakor se kaže v večjih stvareh, v pomembnejših vprašanjih obsežnejše važnosti.

Ko bi Francozi, Angleži, Nemci in drugi narodi vedeli, kdo smo mi Srbi in kakšna je naša vrednost, sem za trdno prepričan, da bi se morali podaviti ali pa pobiti od same žalosti in obupa, da se niso zdeli bogu vredni redke časti in sreče, da bi se smeli imenovati Srbe. Pa kaj naj ukrenemo? Pomagati jim pač ne moremo! Bog sam je rekel, naj bo tako.

Toda temu pomenku ni konca ne kraja. Dajte, da ne bom po nepotrebnem izgubljal besed, in da vam povem, kar sem se bil namenil. Bog nebeški vedi, ali bi mi bilo to doslej sploh treba pripovedovati, toda, dragi bralci, gotovo mi ne boste zamerili tega, saj veste, da nisem imel priložnosti, da bi se bil domenil z vami. Če se mi ta stvar ne izteče tako po sreči kakor je treba, verjemite mi, da tudi jaz vam ne bom zameril, ko boste s pravično jezo vzkliknili: »Kakopa, tako je, če piše človek brez poprejšnjega domenka!«

Na vsak način se spominjate tiste strašne povodnji, ki se je razlila pred nekaj leti in nam tako grdo oškodovala deželo.

Odnesla je vso setev, seno, pletene hleve in zimske staje, na mnogih krajih je podrla hiše ali pa jih do tal odnesla. Po pobočjih je odnesla z njiv razen poseva tudi zemljo, da je ostal gol kamen, najrodovitejšo prst kraj rek pa je ali zasula z debelo plastjo peska in gramoza, ali pa je reka, ki je spremenila svojo strugo, odnesla kakemu revežu po celo njivo, po celo posestvo. Strahovit vtis, kdor si je takoj po povodnji ogledal ta nesrečni del dežele. Tam, kjer se je prej zlatila pšenica, ni bilo videti veselih žanjic, marveč goličavo, razbrazdano z globokimi jarki; tam, kjer so kraj rek prej zelenele livade, je bila zdaj puščava, pesek in kamen. Na vrbah kraj rek in po mnogem drugem nižjem drevju ter grmovju se je videlo blatno listje, veje so bile polomljene ali pa so se nekako žalostno nagnile v ono stran, koder je drl hudournik, na vejah pa so viseli celi povesmi počrnelega sena; med rogovilami so se ustavile deske, mulj, pšenično klasje, koruzno listje in celi kupi cap in cunj ter vsega mogočega. Vse to je štrlelo zapuščeno iz mulja in blata ter dajalo vsemu opustošenemu kraju še tožnejši, še bornejši videz. Živina je bila sestradana, shujšana in se je kar opotekala, ko je hodila. Tudi ptic ni bilo tam, do koder je segla povodenj; tudi one so odletele iz puščave nekam v druge kraje, nemara zato, da ne bi žalile obupanih prebivalcev s svojo veselo pesmijo.

Ni ga bilo človeka s količkaj srca, ki ga ne bi pretresla tolikšna stiska tolikerih družin. Po vsej deželi se je začutilo živo gibanje in skrb, da bi prizadetim družinam izkazali čim hitrejšo pomoč.

Nemudoma je bilo ukrenjemo vse najpotrebnejše. Vsi lasti so na čelu prinašali dolge pretresljive članke, polne bolesti in iskrenega sočustvovanja.

»Bog nebeški, mar ne vidiš večne stiske tega našega izmučenega in hudo preizkušanega ljudstva? Ali je premalo, da smo na Marici propadli, ni dovolj že Kosovo, mar niti petstoletno suženjstvo ne more zadovoljiti te hude in bridke usode?…«

Tako en list. Drugi pa je spet vzel za motto besede: »A za stisko na tem bednem svetu vse je gluho, bog samo jo vidi« (Zmaj) ter začel svoj presunljivi članek takole: »In komaj se je začelo naše gospodarstvo malo dvigati, komaj se je naše izmučeno in hudo preizkušano ljudstvo malo oddahnilo, komaj da so se z rastočim gospodarstvom in kulturo izlečile kosovske rane, glej, že je zadel našo deželo, to s krvjo naših najboljših prednikov napojeno deželo, hud udarec nemile usode. Iz vseh krajev naše drage domovine prihajajo črni, neveseli glasovi, ki nas pretresajo do solz in nas gonijo v obup…«

Tretji list: »Vsak pravi rodoljub, ki odkritosrčno ljubi svojo zemljo, je vstal s pobešeno glavo in globoko od srca zavzdihnil nad to nemilo usodo, nad to nesrečo, ki je zadela našo domovino…«

Vsi listi so torej iskreno in odkritosrčno spregovorili v tej nezgodi in kakor tekmovali med seboj, kdo bo bolj žalostno in bolj presunljivo opisal vso nesrečo. Vsi so končavali svoje članke s pozivom na »rodoljubne državljane, na Srbe, ki so vedno umeli pokazati, da imajo srce in da lahko s polno pravico stoje z ramo ob rami z drugimi civiliziranimi narodi na svetu«.

Razen člankov pa so začeli prihajati tudi dopisi iz notranjščine. Prijemali so za pero tudi taki, ki jim je že davno zarjavelo, ter začeli opisovati lakoto, stisko in opustošenje. Tem ljudem ni bilo za slavo in ime, toda človeka nesreča vsemu priuči. »Moral sem vzeti pero v roko,« tako so pisali, »čeprav ni to moj posel, a moral sem, ker me je srce priganjalo k temu. Vrstice, ki vam jih pišem, gospod urednik, mi zalivajo solze. Oh, če pogleda človek to opustošenost, ko sliši vekamje nebogljenih sestradanih otrok …« Ob kraju dopisa kar vidim dopisnika, kako si briše solze od bolečine, strt od žalosti in s težavo izihti svoje besede: »Ah, gospod urednik, sprejmite tudi ob tej priliki zagotovilo mojega odličnega spoštovanja!« Vse nas je samo srce!

Razen dopisov pa so se listi polnili tudi s sožalnimi brzojavkami:

»Prebivalstvu … tega in tega okrožja… — Globoko pretresena z veliko nesrečo, ki je zadela vaše kraje, ne moremo opustiti prilike, da vam ne bi tudi po tej poti izrazili svojega toplega sočustvovanja. Meščani« (slede neštevilni podpisi).

Ko so bile tako v nekaj dneh (ljudje pravijo: kdor bi štel, bi več naštel), končane vse najnujnejše, naravnost neobhodno potrebne priprave, so takoj nadaljevali z delom.

Pričelo se je ustanavljanje odborov in pododborov in pri tem seveda volitve uprav, ožje volitve, konference, konstituiranja in vse drugo, kar je potrebno za resno, temeljito delo v tako važnih okoliščinah. Odbor domoljubnih gospa, plemenitih seveda, odbor takisto plemenitih gospodičen, pa odbor rodoljubnih meščanov… Skratka, vsa dežela se je spremenila v odbore.

Rodoljubni pisatelji so se podvizali s pisanjem ganljivih povesti, pesmic in raznih presunljivih sestavkov in pa z izdajanjem teh knjižic »v korist prizadetih«.

Koncerti v korist prizadetih, veselice v korist prizadetih.

Listi so bili polni raznih oglasov, vabil na to in ono prireditev, vse v korist prizadetih. Na primer:

»Gospod N… N…, naš ugledni znanstvenik, bo imel v nedeljo, 4. t. m. svoje javno predavanje »O fermentnih, v zraku plavajočih bakterijah«, v korist prizadetim poplavljencem. Ko sporočamo to, apeliramo na rodoljubna srca naših meščanov, katerim se nudi priložnost, da poleg lepega užitka izkažejo svojo pomoč nesrečnikom. Upamo, da se bo občinstvo odzvalo v čim večjem številu in obiskalo to poučno in zanimivo predavanje, kajti »več je vredno, če otreš siromaku eno samo solzo, kakor če preliješ morje krvi«, kakor tako krasno pravi pesnik Byron.«

Kakor iz tal so vzniknile cele legije popotnih gledaliških igralcev in igralk, ki so se — dvakrat da, kdor hitro da — v vsej naglici razleteli po vseh krajih naše domovine, da bi tudi ti z uprizarjanjem svojih predstav priskočili od nesreče prizadetim na pomoč. »Čisti dobiček predstav je namenjen prizadetim poplavljencem.« Nato spet poziv rodoljubnim m usmiljenim srcem.

Samo o tem so pisarili, o tem govorili, se pomenkovali.

Gospe so se pogovarjale:

»Pojdete na veliko zabavo?«

»Katero?«

»Toda, za boga, na veliko zabavo v korist prizadetim poplavljencem! Jako izbrana družba bo. V odboru so vse prve gospe.«

»Uh, ubogi ljudje!… Treba bo pač iti, ampak stroški so to!«

»Tudi mi smo že sila mnogo potrošili, verjemite mi, pa vendar mi mož pravi, da mu za to stvar ni žal denarja. Moral si je dati napraviti novo obleko in meni svileno obleko za to zabavo, ker to bo bogme elitna družba, zato mora tudi dati večji prispevek kakor navadno, pa voz… Ej, da, prosim vas, to stane lepe denarce. Če pa spet pomislim, kako je onim ubogim ljudem tam doli… Saj ste brali liste.«

»Brala sem. O, bože mili, ubogi siromaki, kako jih pomilujem. Seveda moramo iti tudi mi.«

Razideta se in drugi dan dirja njen mož kakor obseden. Išče porokov, da mu podpišejo menico. Žena kupuje svilo, obleka se šiva z vso naglico, vse je v živahnem poslu. Toda za tako plemenito zadevo človeku, kakor pravijo, ne sme biti žal tekanja, žrtev in bog si ga vedi niti stroškov, ker tudi onim revežem tam, ki pričakujejo pomoči, ni lahko.

In res, veselica je bila sijajno obiskana. Kakor so poročali listi, »je bilo izdano nad tri tisoč dinarjev za dekoracijo dvorane, ki je bila, zahvaljujoč rahločutnemu okusu plemenitih gospa, veličastno opremljena, da ni mogel človek vedeti, kam bi prej pogledal in čemu bi se prej čudil!«

In odbori rodoljubnih meščanov? — Ti so razpredli svoje delovanje po vsej deželi. Povsod vrvi naglica, nikjer ne počivajo križemrok.

Jaz pa vam hočem poročati samo o ustanovitvi društva za pomoč prizadetim poplavljencem.

Niti tri-štiri dni niso še pisali po časnikih »o teh nemilih pripetljajih v domovini« in že je srbsko srce prekipevalo od milosrčnosti.

Spočetka so se pogovarjali o tem samo po krčmah ob čaši piva in se jih je samo po nekaj menilo sem in tja, kako bi bilo treba kaj storiti in priskočiti na pomoč.

»Čas je že, brate, da se posebej snidemo in se resno pogovorimo o tem in domenimo, kaj je storiti« je rekel nekdo.

»E, saj to je tisto, kar jaz trdim. Vse to ne gre tako, treba se nas je zbrati nekaj in se domeniti«, je del drugi.

»Lepo, pa zakaj se ne bi zdajle domenili?« se je oglasil tretji.

»Kaj si iz uma!« je rekel spet prvi. »Kako zdajle?… Tak, pa povej, kaj naj storimo?«

»Tega ne bom pravil, rečem samo, da bi se mi trije sporazumeli.«

»Ni mrva, ampak seno! Kaj pa govorimo mi drugega?… Kaj pa bi naposled mogli mi trije (natakar, čašo piva!), prosim te, kaj moremo mi trije? Za to je treba angažirati pač še druge, avtoritativne ljudi, pa se resno lotiti zadeve. To, bratec moj, ne gre tako ob čaši piva, na mah, kakor pogoltneš tale požirek. (Pri tem je izpil pol vrčka.) Kar ne gre, pač ne gre!…«

»Prav, pa povabimo še Stevo, Miloja in še nekaj naših, pa se kak dan zberimo in se o vsem domenimo.«

»E, to je že druga stvar. Tako pojde. Kajti takole, mi trije, to ni nič! Vidiš, kakor bi mi trije dali vsak kak kovač ali dva, pa tudi več, kaj pa je to?… Prav nič!… Mar veš, koliko je vredna pšenica na oral zemlje?…«

Od tega so prešli v pomenku na to, kako se bo kruh podražil, na zastoj obratov in tako naprej, da so nazadnje dolgo razpravljali o tem, da ni zdravo piti mlado pivo, ker pade človeku kakor svinec na želodec — in pri tem je seveda vsakdo povedal primerno zgodbo iz lastne skušnje.

Poglavitna stvar pa je ostala v tem, da se nekega dne snidejo in se o vsem resno domenijo.

Tako so premišljevali in od daleč pripravljali teren na mnogih krajih, med mnogimi ljudmi, dokler ni lepega dne izšel v listih oklic:

»…Vabimo vse rodoljubne meščane, da se zbero ob treh popoldne v … (naveden je bil lokal)… itd.« Pri tem so seveda apelirali na srce, na rodoljubje. Občinstvo je bilo opozorjeno na to, da bodo na tem shodu s skupnim sporazumom izvolili odbor, ki bo zbiral prispevke za prizadete poplavljence po vsej deželi, in pa sodelavce in pododbore, ki bodo v ta namen ustanovljeni po drugih mestih zunaj prestolnice.

(naslednja stran)