Stradija (2/12)

(prejšnja stran)

Prav tik brega, malo dalje od mesta, kjer sem se izkrcal, sem opazil velikansko marmornato piramido in zlate črke, ki so bile vklesane vanjo. Radoveden sem pristopil, misleč, da bom že tukaj prebral imena slavnih junakov, o katerih mi je pripovedoval oče. Toda kaj še — kakšno presenečenje! V marmor so bile vrezane besede:

»Do semkaj na sever se razprostira dežela slavnega in srečnega naroda, ki mu je véliki bog daroval veliko, redko srečo, da se v ponos deželi in ljudstvu v njegovem jeziku slovniško popolnoma pravilno k pred i vedno spreminja v c

Preberem enkrat, dvakrat in se ne morem osvestiti od začudenja, kaj naj vse to pomeni. Kar pa je zame še najbolj čudno, je to, da so bile besede pisane v moji materinščini.

»Resnično, to je jezik, v katerem so govorili moj oče kakor tudi njegovi stari in jaz, dežela pa ni prava: oče mi je pripovedoval o popolnoma drugi deželi.« Ves sem zmeden od tega, da je to isti jezik, a pomislil sem, da bi utegnila biti to dva daljna naroda istega bratskega porekla, iste krvi, ki imata en jezik, a še sama ne vesta drug za drugega. Po malem je začudenost izginila in sem se še sam začel čutiti ponosnega, da je slučajno tudi moja materinščina prav taka in da ima tudi ona to krasno posebnost.

Napotil sem se preko utrdbe in krenil po ulici, ki drži v mesto, da se kje v kakem hotelu odpočijem od dolgega potovanja in si nato poiščem delo, da bi lahko z zaslužkom nadaljeval pot in iskal svojo domovino.

Napravil sem komaj nekaj korakov, že se začno na mah z vseh strani zbirati ljudje okrog mene, kakor okrog kake čudne prikazni. Staro in mlado, moški in zenske se gneto, vzpenjajo, sujejo in stiskajo, da bi me čim bolje videli. Nazadnje se nabere toliko ljudi, da so zagozdili ulico za vsak promet.

Strmé in začudeno me ogledujejo, a tudi mene navdajajo ti neznani ljudje z začudenjem. Kogar koli pogledam, je ves okrašen z redovi in trakovi. Le redkokdo izmed revnejših ima samo po en red ali dva, drugače pa je vsakdo tako nališpan, da mu še obleke ni videti. Nekateri jih imajo tolikanj, da ne morejo vseh nositi na sebi, marveč vlečejo vozičke za seboj, na njih pa vse polno redov za različne zasluge, zvezd, lent in kdo ve kakšnih odlikovanj.

S težavo se utiram pot skozi to množico slavnih ljudi, ki me obdajajo in dušé, kdo se bo zrinil bliže do mene. Nekateri so se celo spričkali zavoljo tega in čuli so se očitki m tistim, ki so postajali predolgo zraven mene:

»Saj ste se ga menda že nagledali, pustite še nas malo, da ga vidimo.«

Kdorkoli pride bliže k meni, se z vso naglico zaplete v pogovor, da ga ne bi kdo odrinil.

Do grla sem bil že sit večno istega povpraševanja in začudenja:

»Od kod pa si?… Kaj nimaš nobenega redu?…«

»Nimam.«

»Koliko pa si star?«

»Šestdeset.«

»Pa še nobenega odlikovanja?!«

»Niti enega ne.«

Zavpili so v množice z glasom, kakor sejmski glumači, ki kažejo čudne prikazni:

»Slišite, ljudje božji, šestdeset let je star človek, pa nima niti enega reda!«

Gneča, hrušč, pritisk — vse močneje in močneje rinejo in iz vseh ulic se gneto in pritiskajo ljudje, da bi prodrli skozi množico in me videli. Nazadnje je prišlo do pretepa in vmešala se je policija, da bi napravila red.

Še preden pa so se začeli pretepati, sem na slepo povprašal tega in onega po zaslugah, zaradi katerih je bil odlikovan.

Nekdo mi je dejal, da ga je odlikoval minister za redke zasluge in požrtvovalnost do domovine, ker je celo leto dni upravljal velike zneske državnega denarja in da so našli pri pregledu v blagajni samo dva tisoč dinarjev manj, kakor bi bilo treba. Prav je tako, so govorili, ker bi bil lahko vse pognal, a mu plemenitost in rodoljubje nista dovolila storiti tega.

Drugi je bil odlikovan, ker je bil mesec dni čuvaj nekih državnih skladišč in skladišče ni pogorelo.

Tretji je bil spet odlikovan, ker je prvi opazil in ugotovil, da se beseda knjiga zelo zanimivo konča na a in začne s k.

Neka kuharica je bila odlikovana, ker je pet let služila v bogati hiši in ukradla samo nekaj srebrnih in zlatih stvari.

Nekdo je bil spet odlikovan, ker po veliki poneverbi po tedanji trapasti praksi ni napravil samomora, marveč je pred sodiščem drzno zaklical:

»Jaz sem v dejanju dokazal svoje nazore in svoje ideje; taki so moji pogledi na svet, vi pa me sodite! Tu me imate!« (Pri tem se je udaril na prsi in stopil za korak naprej.) Ta je, mislim, dobil red za državljanski pogum. (In prav je tako!)

Neki starček je dobil svoj orden, ker je dosegel visoko starost in ker ni umrl.

Nekdo je bil odlikovan, ker je v pičlem pol leta obogatel, ko je dobavil državi pokvarjeno žito in še cel koš drugih stvari.

Neki bogat dedič je bil odlikovan, ker ni zapravil očetovega premoženja in je daroval pet dinarjev v dobrodelne namene.

Pa kdo bi si bil vse zapomnil! Pri vsakem sem si zapomnil samo po eno njegovih odlikovanj, a našteti vse bi bilo nemogoče.

A zdaj, ko je prišlo do spopada in bitke, se je vmešala policija in biriči so začeli razganjati množico, neki mestni oče pa, ali kaj je že bil, je ukazal, naj pripeljejo zaprto kočijo. Posadili so me v kočijo, okrog katere so bili oboroženi biriči, da so odganjali ljudi. On sam pa je prisedel k meni in me odpeljal nekam, a z vseh strani je dirjala množica za vozom.

Voz se je ustavil pred prostrano, pritlično in zapuščeno stavbo.

»Kje pa smo to?« — sem vprašal onega mestnega očeta (jaz vsaj ga imenujem tako), ki je naročil kočijo in je sédel z menoj vanjo.

»To je naša policija.«

Ko sem stopil z voza, sem zagledal dvojico mož, ki sta se pretepala prav pred vrati policije. Policaji stoje naokrog in opazujejo borbo, celo policijski šef in vsi drugi uradniki; zadovoljno gledajo.

»Kaj pa se tepeta?« vprašam.

»Naredba je taka, da se morajo vsi škandali odigrati tu, pred očmi policije, ker saj veste, kako je? Kje pa bi policijski šef in vsi drugi uradniki oblezli vse kote in luknje? Tako je laže za nas in pregledneje. Če se dva sporečeta in se hočeta stepsti, prideta semkaj. Tiste, ki delajo škandal tam doli na cesti, na neuradnem prostoru, moramo kaznovati.«

Gospod šef, nekak zavaljen človek sivih brkov, obrit, s podbratkom pod okroglo brado, je malone omedlel od začudenja, ko me je zagledal.

»Od kod za vraga pa si, človek božji?!…« je dejal, ko si je opomogel od začudenja in razširil roke ter me jel z vseh strani ogledovati.

Tisti, ki je prišel z menoj, je nekaj zašepetal z njim, najbrže mu je referiral, kaj se je zgodilo. Šef se je namršil in me rezko vprašal:

»Od kod si, povej!«

Pričel sem vse natančno pripovedovati, kdo in od kod sem in kam grem, dokler ni postal nervozen in je zavpil:

»Dobro, dobro, pusti te svoje traparije, a povej mi rajši, kar je glavno, kako si smel iti tak ob belem dnevu po cesti?«

Začel sem gledati po sebi in okrog sebe, ali ni kaj nenavadnega na meni, a nisem ničesar zapazil. Tak sem obšel že toliko sveta in nikjer me ni živ krst klical na odgovornost.

»Zakaj pa ne stegneš jezika?« je zavpil oni vljudno, kakor se sploh ponaša policija po predpisih v tej deželi, a opazil sem, da se ves trese od razkačenosti. »V luknjo te vtaknem, ker si povzročil tak škandal na neuradnem kraju in razburil vse mesto in ga pohujšal s svojo oslarijo.«

»Niti besedice ne razumem, gospod, s čim sem mogel napraviti toliko hudega«, sem strahoma pripomnil.

»Star si že, pa še tega ne veš, kar ve vsak smrkavec na ulici… Še enkrat te vprašam: kako si mogel iti tak po, ulici in izzvati nerede in to še na neuradnem prostoru?«

»Pošten in spodoben človek sem.«

»Trap si in še tako star… Spodoben… kje pa imaš potem odlikovanja?«

»Nimam jih.«

»Lažeš, mrha stara!«

»Nimam, bog mi je priča!«

»Niti enega?«

»Niti enega.«

»Koliko pa ti je let?«

»Šestdeset.«

»In v šestdesetih letih niti enega ordna? Kje pa si živel potemtakem? Na luni, kali?«

»Niti enega nimam, prisegam pri vsem na svetu!« — sem se začel rotiti.

Šef je kar osupnil od začudenosti. Zazijal je, izbuljil oči m se zagledal vame, toda niti besedice ni črhnil.

Ko se je malo zavedel od osuplosti, je ukazal uradnikom, naj čim prej prineso kakih deset redov.

Iz stranske sobe so pri priči prinesli kup raznih odlikovanj, zvezd in trakov, redov, ki se nosijo okrog vratu, pa kup svetinj.

Šef je ukazal in v vsej naglici so mi pripeli dve-tri zvezde, en trak, tri-štiri redove pa so mi obesili okrog vratu, nekaj jih pritrdili na suknjo, a razen tega so mi nadeli še kakih dvajset raznih medalj in spomenic.

»Tako, brate!« je vzkliknil šef zadovoljen, da si je izmislil način, ki bo preprečil nadaljnje škandale. »Tako«, — je dodal nato, »zdaj je vsaj malo podoben krščanskemu človeku, tako pa mi je spravil vse mesto pokonci in padel semkaj kakor kakšna pošast… In ti najbrže niti vedel nisi, da praznujemo danes veliko slavje?« je končal vprašanje in se obrnil k meni.

»Nisem vedel.«

»Čudno!« je dejal malo užaljeno, pomolčai in nato rekel:

»Pred petimi leti mi je na današnji dan vrgla kobila žrebca, ki ga zdaj stalno jezdim, in danes dopoldne sem sprejemal čestitke najodličnejših meščanov, zvečer okrog devetih pa bom popeljal svojega konja z bakljado po ulicah in nato bo plesna zabava v prvem hotelu, kamor imajo dostop samo najodličnejši meščani.«

Zdaj je bilo na meni, da bi okamenel od začudenja, toda da ne bi on česa opazil, sem se ovladal in osvestil ter mu izrekel tudi jaz svoje čestitke, rekoč:

»Oprostite, da nisem vedel za ta val slavnostni dan in hudo mi je žal, da vam nisem mogel pravočasno čestitati; zato pa storim to zdaj.«

Od srca se mi je zahvalil za odkritosrčne občutke, ki jih gojim za njegovega zvestega konja, in je pri priči naročil, naj mi prineso malo prigrizka.

Postregli so mi z vinom in slaščicami, nato pa sem se poslovil od šefa in odšel v spremstvu policista (ki ga mi je dal, da bi me spremil do gostilne), okrašen z zvezdami in redovi ter sem lahko mirno hodil po cesti brez hrupa in gneče ljudi, ki bi se bila zbrala, če bi hodil takole brez vseh odlikovanj.

Tisti policist me je odvedel v gostilno »Pri mili izmučeni domovini«. Gostilničar mi je dodelil sobo, jaz pa sem šel, da bi se odpočil. Težko sem že čakal, da bi bil sam in se zbral od čudnih vtisov, ki jih je napravila ta dežela name, ko sem prvič stopil vanjo.

(naslednja stran)

Ознаке:, , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

About Домановић

https://domanovic.wordpress.com/about/

Оставите одговор

Попуните детаље испод или притисните на иконицу да бисте се пријавили:

WordPress.com лого

Коментаришет користећи свој WordPress.com налог. Одјавите се /  Промени )

Google photo

Коментаришет користећи свој Google налог. Одјавите се /  Промени )

Слика на Твитеру

Коментаришет користећи свој Twitter налог. Одјавите се /  Промени )

Фејсбукова фотографија

Коментаришет користећи свој Facebook налог. Одјавите се /  Промени )

Повезивање са %s

%d bloggers like this: