Tag Archive | odlikovanje

Stradija (3/12)

(prejšnja stran)

Toliko da sem zaprl vrata za seboj, odložil s sebe vso to šaro redov in sédel ves utrujen in zbit, da bi se od srca oddahnil, že se je začulo trkanje na vrata.

»Naprej!« sem rekel. Kaj pa sem mogel drugega?

V sobo je vstopil gosposko oblečen človek, z očali na nosu. Da ne bi moral neprenehoma ponavljati, je treba imeti na umu, da je bil vsakdo, nekdo bolj, nekdo manj, ves našarjen z redovi. Ko sem šel s tistim pandurjem v hotel — moram še pripomniti — sem videl, kako so vlekli nekoga v zapor, ker je ukradel par čevljev v prodajalni, a tudi ta je imel red okrog vratu. »Kakšen red pa ima ta?« — sem vprašal policista. — »To je red za zasluge na prosvetnem in kulturnem polju!« — je odgovoril resno in hladno. — »Kakšne zasluge so to?« — »No, veste, bil je kočijaž pri bivšem prosvetnem ministru. Nadarjen kočijaž!« — je odgovoril policist.

Prišel je torej človek z očali na nosu, se globoko poklonil (kar sem napravil, kot se razume, tudi jaz) in se predstavil kot višji uradnik ministrstva za zunanje deželne zadeve.

»Drago mi je!« sem rekel presenečen nad tem nepričakovanim visokim obiskom.

»Vi ste zdaj prvič v naši deželi, gospod?« me vpraša.

»Prvič.«

»Ste tujec?«

»Tujec.«

»Prišli ste nam kakor nalašč, verjemite mi!« je vzkliknil višji uradnik navdušeno.

Mene je to še bolj zbegalo.

»Izpraznjeno mesto za konzula imamo. Tu bi imeli, kar je poglavitno, dobro plačo in dobre doklade za reprezentanco, kar bi, razume se, porabljali za svoje osebne stvari. Star izkušen človek ste in vaše opravilo je lahko — propaganda naše narodne ideje v krajih, kjer živi naš narod pod tujo upravo… Prišli ste res kakor po naročilu; že delj kot mesec dni se trudimo, da bi našli prikladno osebnost za to važno mesto. Za druga mesta imamo hvala bogu tujce: Žide, Grke, Cincarje (od kod neki ti?!) A kakšne narodnosti ste vi, če smem vprašati?«

»Pa saj prav tega, kako naj vam povem, še sam ne vem!…« sem rekel osramočeno in se že lotil pripovedovanja svoje bridke družinske zgodbe, kar mi seže mož v besedo, navdušeno ploskne z dlanmi in od veselja zapleše po sobi.

»Krasno, prekrasno!… Ne bi moglo biti bolje!… Tako boste lahko šele prav vestno izpolnjevali tako sveto nalogo. Precej pohitim k ministru in čez nekaj dni se že lahko odpravite na pot!« — izgovori višji uradnik ves iz sebe od radosti in zdirja iz sobe, da bi sporočil svojemu ministru to važno odkritje.

Toliko da je izginil, sem sédel in si z rokami podprl glavo. Kar ne morem in ne morem verjeti, da je vse to res, kar sem doslej videl v tej deželi, že je spet nekdo potrkal na vrata.

»Naprej!«

V sobo je vstopil spet drugi elegantno oblečen gospod in se predstavil kot višji uradnik nekega ministrstva. Rekel je, da prihaja po naročilu gospoda ministra z važnim opravilom; in jaz sem izrazil svoje nenavadno veselje in srečo zaradi take časti.

»Vi ste tujec?«

»Tujec.«

Spoštljivo me je pogledal, se ponižno do tal poklonil mi že začel govoriti. Jaz pa sem mu segel v besedo:

»Prosim vas, gospod, povejte mi, kako se imenuje ta vaša dežela?«

»Ne veste tega?!« vzklikne oni ter me pogleda s še večjim spoštovanjem in ponižnostjo. »Strádija!« — pristavi in se umakne za korak.

»Čudno naključje, da se je prav tako imenovala tudi ona vzvišena viteška dežela mojih prednikov!« sem pomislil pril sebi, toda njemu nisem rekel nič, marveč sem ga vprašal:

»S čim vam morem biti na uslugo, spoštovani gospod?«

»Ustanovili smo novo službeno mesto upravnika državnih posestev, zato sem tako prost, da vas v imenu gospoda ministra prosim, da prevzamete ta visoki in patriotski položaj… Gotovo ste bili doslej že nekajkrat minister?«

»Še nikdar, ne«.

»Nikdar ne!«… je vzkliknil on ves osupel od začudenja! »Pa vsaj na visokem položaju, z več plačami?«

»Nikoli še.«

Višji uradnik je kar onemel od začudenosti. Ne vedoč, kaj bi podvzel v tem nepričakovanem primeru, se je opravičil, da me je nadlegoval, rekel, da bo obvestil gospoda ministra o najinem razgovoru ter je odšel.

Naslednji dan so že vsi listi pisali o meni. V enem je stala tale notica:

»Pravo človeško čudo«. V našem mestu se že od včeraj mudi neki tujec, ki mu je šestdeset let in ves ta čas ni bil še nikdar minister, ni bil odlikovan niti z enim redom in ni bil celo nikdar v državni službi, niti ni nikoli prejemal plače. Vsekakor edinstven primer na svetu. Kakor smo zvedeli, se je nastanilo to čudo v človeški podobi v hotelu »Pri mili naši domovini«. Mnogi so ga že včeraj obiskali in trdijo, da se prav nič ne razlikuje od drugih ljudi. Potrudili se bomo, da se kar najpodrobneje informiramo o življenju tega skrivnostnega bitja, kar mora biti na vsak način nadvse zanimivo za naše spoštovane bralce, hkrati pa se bomo potrudili, da priobčimo tudi njegovo sliko v našem listu.«

Drugi listi so objavili približno isto z naslednjim odstavkom:

»…Razen tega smo z zanesljive strani zvedeli, da je prispel ta čudni človek tudi v važni politični misiji.«

Vladni list je vljudno demantiral te vesti takole:

»Bedasto opozicijsko časopisje si v svoji brezglavosti izmišlja razne neresnice in razširja vznemriljive glasove, kako je v našo deželo prispel neki tujec šestdesetih let, ki ni bil kakor trdijo ti tepci še nikdar minister ne uradnik in je tudi brez vsakršnega odlikovanja. Take nemogoče in vseskozi neverjetne stvari si morejo izmišljati in jih v svojem hudobnem namenu razširjati samo omejeni, borni in slaboumni možgani sodelavcev opozicionalnega tiska; toda tudi ta manever se jim ne bo posrečil, ker je hvala bogu že teden dni minilo, kar je prišel ta kabinet na vlado, a se mu položaj še niti enkrat ni omajal, kakor žele to bedaki opozicionalci.«

Okrog hotela, kjer sem se nastanil, so se začeli po teh člančičih v listih zbirati ljudje. Stali so tam, gledali; zijali, nekateri odhajali, drugi prihajali in tako je vsak čas stala okrog hotela cela truma, med njo pa so se motovilili kolporterji listov in brošur in na ves glas tulili:

»Nov roman: »Človeško čudo«, zvezek prvi!«

»Nova knjiga: »Doživljaji starca brez odlikovanj!«

Bilo je še na kupe takih knjižic.

Neka krčma si je celo nadela firmo: »Pri čudežu v človeški podobi«, in na velikem izvesku je bil naslikan moški brez odlikovanj. Svet se je začel zbirati okrog te prikazni in policija je hočeš nočeš že zaradi javne morale prepovedala tako pohujšljlvo sliko.

Naslednji dan sem moral menjati hotel. Ko sem stopal po ulici, sem moral biti spodobno opravljen, vsaj z nekaj redovi, in tako mi niso posvečali posebne pozornosti.

Kot človeku iz tujine mi je bilo omogočeno, da sem se takoj seznanil z vidnimi osebnostmi in ministri in kmalu prodrl v vse državne skrivnosti.

Takisto me je kmalu doletela čast, da sem obiskal vse ministre v njihovih kabinetih.

Najprej sem odšel k ministru za zunanje zadeve. Vprav ta hip, ko sem prišel na hodnik, kjer je bila že cela gruča onih, ki bi radi k ministru, je služitelj razglašal in na ves glas vpil:

»Gospod minister ne more nikogar sprejeti, ker je malo legel na divan, da se odpočije!«

Občinstvo se je razilo, jaz pa sem stopil k fantu rekoč:

»Če je mogoče, povejte gospodu ministru, da bi rad neki inozemec govoril z njim.«

Ko sliši fant besedo »inozemec«, se spoštljivo pokloni in odide v ministrov kabinet.

Kakor bi trenil, se odpro dvokrilna vrata in med njimi se prikaže čokat, zavaljen, majhen človek, se pokloni smehljaje in prilično bedasto ter me osebno povabi noter.

Minister me povede k fotelju in me povabi, naj sedem, on sam pa mi séde nasproti, si prekriža noge in se zadovoljno pogladi po vzbočenem trebuhu ter prične razgovor:

»Res mi je drago, gospod, da ste me obiskali, saj sem že mnogo slišal o vas… Hotel sem, veste, malo leči in se odpočiti… Kaj pa bi drugega?… Dela nimam in tako od dolgega časa ne vem, kaj bi.«

»V kakšnih odnošajih ste s sosednjimi deželami, če smem vprašati, gospod minister?«

»E, kako bi vam rekel?… V dobrih, dobrih, na vsak način… Da vam po pravici povem, še sam nisem imel prilike razmišljati o tem: toda, če pretehtam položaj, prav dobro, prav dobro… Nič hudega se nam ni pripetilo, razen da so nam na severu zaprli izvoz svinj, na jugu pa vdirajo in plenijo po naših vaseh Anuti iz sosednje dežele… Pa to ni nič… To so malenkosti.«

»Škoda je za ta izvoz svinj. Slišim, da jih imate veliko v deželi,« — pripomnim vljudno.

»Imamo, hvala bogu, veliko jih imamo: a vseeno je; bomo pač te svinje doma pojedli, bo še ceneje; in navsezadnje, kaj pa bi bilo, če bi svinj sploh ne imeli?!… Živeti bi vendarle morali!« mi je ravnodušno odgovoril.

V nadaljnjem razgovoru mi je pripovedoval, da je študiral gozdarstvo, zdaj pa rad bere članke o živinoreji in da si namerava omisliti nekaj krav in rediti teleta, ker morajo biti pri tem dobri zaslužki.

»V katerem jeziku pa največ berete?« ga vprašam.

»V našem pač. Drugih jezikov ne ljubimo in jaz se jih nisem maral nikdar učiti. Pa tudi se mi ni pokazala potreba po znanju tujih jezikov. Posebno na tem položaju mi to ni potrebno; če pa bi se pokazala taka potreba, lahko naročimo strokovnjaka iz inozemstva.«

»Natančno tako je!« sem potrdil te njegove duhovite, izvirne misli, in sam nisem vedel, kaj bi mogel drugega storiti.

»Saj res, ali vam ugajajo postrvi?« me vpraša po krajšem molčanju.

»Nikdar jih še nisem jedel.«

»Škoda, to je preodlična riba. Naravnost specialiteta. Včeraj sem jih dobil nekaj kosov od nekega prijatelja. Izredno dobra stvar…«

Ko sva še nekaj časa tako govorila o važnih zadevah, sem se opravičil gospodu ministru, da sem ga motil s svojim obiskom nemara v važnih državnih poslih, se poslovil in odšel.

Ljubeznivo me je spremil do vrat.

(naslednja stran)

Stradija (2/12)

(prejšnja stran)

Prav tik brega, malo dalje od mesta, kjer sem se izkrcal, sem opazil velikansko marmornato piramido in zlate črke, ki so bile vklesane vanjo. Radoveden sem pristopil, misleč, da bom že tukaj prebral imena slavnih junakov, o katerih mi je pripovedoval oče. Toda kaj še — kakšno presenečenje! V marmor so bile vrezane besede:

»Do semkaj na sever se razprostira dežela slavnega in srečnega naroda, ki mu je véliki bog daroval veliko, redko srečo, da se v ponos deželi in ljudstvu v njegovem jeziku slovniško popolnoma pravilno k pred i vedno spreminja v c

Preberem enkrat, dvakrat in se ne morem osvestiti od začudenja, kaj naj vse to pomeni. Kar pa je zame še najbolj čudno, je to, da so bile besede pisane v moji materinščini.

»Resnično, to je jezik, v katerem so govorili moj oče kakor tudi njegovi stari in jaz, dežela pa ni prava: oče mi je pripovedoval o popolnoma drugi deželi.« Ves sem zmeden od tega, da je to isti jezik, a pomislil sem, da bi utegnila biti to dva daljna naroda istega bratskega porekla, iste krvi, ki imata en jezik, a še sama ne vesta drug za drugega. Po malem je začudenost izginila in sem se še sam začel čutiti ponosnega, da je slučajno tudi moja materinščina prav taka in da ima tudi ona to krasno posebnost.

Napotil sem se preko utrdbe in krenil po ulici, ki drži v mesto, da se kje v kakem hotelu odpočijem od dolgega potovanja in si nato poiščem delo, da bi lahko z zaslužkom nadaljeval pot in iskal svojo domovino.

Napravil sem komaj nekaj korakov, že se začno na mah z vseh strani zbirati ljudje okrog mene, kakor okrog kake čudne prikazni. Staro in mlado, moški in zenske se gneto, vzpenjajo, sujejo in stiskajo, da bi me čim bolje videli. Nazadnje se nabere toliko ljudi, da so zagozdili ulico za vsak promet.

Strmé in začudeno me ogledujejo, a tudi mene navdajajo ti neznani ljudje z začudenjem. Kogar koli pogledam, je ves okrašen z redovi in trakovi. Le redkokdo izmed revnejših ima samo po en red ali dva, drugače pa je vsakdo tako nališpan, da mu še obleke ni videti. Nekateri jih imajo tolikanj, da ne morejo vseh nositi na sebi, marveč vlečejo vozičke za seboj, na njih pa vse polno redov za različne zasluge, zvezd, lent in kdo ve kakšnih odlikovanj.

S težavo se utiram pot skozi to množico slavnih ljudi, ki me obdajajo in dušé, kdo se bo zrinil bliže do mene. Nekateri so se celo spričkali zavoljo tega in čuli so se očitki m tistim, ki so postajali predolgo zraven mene:

»Saj ste se ga menda že nagledali, pustite še nas malo, da ga vidimo.«

Kdorkoli pride bliže k meni, se z vso naglico zaplete v pogovor, da ga ne bi kdo odrinil.

Do grla sem bil že sit večno istega povpraševanja in začudenja:

»Od kod pa si?… Kaj nimaš nobenega redu?…«

»Nimam.«

»Koliko pa si star?«

»Šestdeset.«

»Pa še nobenega odlikovanja?!«

»Niti enega ne.«

Zavpili so v množice z glasom, kakor sejmski glumači, ki kažejo čudne prikazni:

»Slišite, ljudje božji, šestdeset let je star človek, pa nima niti enega reda!«

Gneča, hrušč, pritisk — vse močneje in močneje rinejo in iz vseh ulic se gneto in pritiskajo ljudje, da bi prodrli skozi množico in me videli. Nazadnje je prišlo do pretepa in vmešala se je policija, da bi napravila red.

Še preden pa so se začeli pretepati, sem na slepo povprašal tega in onega po zaslugah, zaradi katerih je bil odlikovan.

Nekdo mi je dejal, da ga je odlikoval minister za redke zasluge in požrtvovalnost do domovine, ker je celo leto dni upravljal velike zneske državnega denarja in da so našli pri pregledu v blagajni samo dva tisoč dinarjev manj, kakor bi bilo treba. Prav je tako, so govorili, ker bi bil lahko vse pognal, a mu plemenitost in rodoljubje nista dovolila storiti tega.

Drugi je bil odlikovan, ker je bil mesec dni čuvaj nekih državnih skladišč in skladišče ni pogorelo.

Tretji je bil spet odlikovan, ker je prvi opazil in ugotovil, da se beseda knjiga zelo zanimivo konča na a in začne s k.

Neka kuharica je bila odlikovana, ker je pet let služila v bogati hiši in ukradla samo nekaj srebrnih in zlatih stvari.

Nekdo je bil spet odlikovan, ker po veliki poneverbi po tedanji trapasti praksi ni napravil samomora, marveč je pred sodiščem drzno zaklical:

»Jaz sem v dejanju dokazal svoje nazore in svoje ideje; taki so moji pogledi na svet, vi pa me sodite! Tu me imate!« (Pri tem se je udaril na prsi in stopil za korak naprej.) Ta je, mislim, dobil red za državljanski pogum. (In prav je tako!)

Neki starček je dobil svoj orden, ker je dosegel visoko starost in ker ni umrl.

Nekdo je bil odlikovan, ker je v pičlem pol leta obogatel, ko je dobavil državi pokvarjeno žito in še cel koš drugih stvari.

Neki bogat dedič je bil odlikovan, ker ni zapravil očetovega premoženja in je daroval pet dinarjev v dobrodelne namene.

Pa kdo bi si bil vse zapomnil! Pri vsakem sem si zapomnil samo po eno njegovih odlikovanj, a našteti vse bi bilo nemogoče.

A zdaj, ko je prišlo do spopada in bitke, se je vmešala policija in biriči so začeli razganjati množico, neki mestni oče pa, ali kaj je že bil, je ukazal, naj pripeljejo zaprto kočijo. Posadili so me v kočijo, okrog katere so bili oboroženi biriči, da so odganjali ljudi. On sam pa je prisedel k meni in me odpeljal nekam, a z vseh strani je dirjala množica za vozom.

Voz se je ustavil pred prostrano, pritlično in zapuščeno stavbo.

»Kje pa smo to?« — sem vprašal onega mestnega očeta (jaz vsaj ga imenujem tako), ki je naročil kočijo in je sédel z menoj vanjo.

»To je naša policija.«

Ko sem stopil z voza, sem zagledal dvojico mož, ki sta se pretepala prav pred vrati policije. Policaji stoje naokrog in opazujejo borbo, celo policijski šef in vsi drugi uradniki; zadovoljno gledajo.

»Kaj pa se tepeta?« vprašam.

»Naredba je taka, da se morajo vsi škandali odigrati tu, pred očmi policije, ker saj veste, kako je? Kje pa bi policijski šef in vsi drugi uradniki oblezli vse kote in luknje? Tako je laže za nas in pregledneje. Če se dva sporečeta in se hočeta stepsti, prideta semkaj. Tiste, ki delajo škandal tam doli na cesti, na neuradnem prostoru, moramo kaznovati.«

Gospod šef, nekak zavaljen človek sivih brkov, obrit, s podbratkom pod okroglo brado, je malone omedlel od začudenja, ko me je zagledal.

»Od kod za vraga pa si, človek božji?!…« je dejal, ko si je opomogel od začudenja in razširil roke ter me jel z vseh strani ogledovati.

Tisti, ki je prišel z menoj, je nekaj zašepetal z njim, najbrže mu je referiral, kaj se je zgodilo. Šef se je namršil in me rezko vprašal:

»Od kod si, povej!«

Pričel sem vse natančno pripovedovati, kdo in od kod sem in kam grem, dokler ni postal nervozen in je zavpil:

»Dobro, dobro, pusti te svoje traparije, a povej mi rajši, kar je glavno, kako si smel iti tak ob belem dnevu po cesti?«

Začel sem gledati po sebi in okrog sebe, ali ni kaj nenavadnega na meni, a nisem ničesar zapazil. Tak sem obšel že toliko sveta in nikjer me ni živ krst klical na odgovornost.

»Zakaj pa ne stegneš jezika?« je zavpil oni vljudno, kakor se sploh ponaša policija po predpisih v tej deželi, a opazil sem, da se ves trese od razkačenosti. »V luknjo te vtaknem, ker si povzročil tak škandal na neuradnem kraju in razburil vse mesto in ga pohujšal s svojo oslarijo.«

»Niti besedice ne razumem, gospod, s čim sem mogel napraviti toliko hudega«, sem strahoma pripomnil.

»Star si že, pa še tega ne veš, kar ve vsak smrkavec na ulici… Še enkrat te vprašam: kako si mogel iti tak po, ulici in izzvati nerede in to še na neuradnem prostoru?«

»Pošten in spodoben človek sem.«

»Trap si in še tako star… Spodoben… kje pa imaš potem odlikovanja?«

»Nimam jih.«

»Lažeš, mrha stara!«

»Nimam, bog mi je priča!«

»Niti enega?«

»Niti enega.«

»Koliko pa ti je let?«

»Šestdeset.«

»In v šestdesetih letih niti enega ordna? Kje pa si živel potemtakem? Na luni, kali?«

»Niti enega nimam, prisegam pri vsem na svetu!« — sem se začel rotiti.

Šef je kar osupnil od začudenosti. Zazijal je, izbuljil oči m se zagledal vame, toda niti besedice ni črhnil.

Ko se je malo zavedel od osuplosti, je ukazal uradnikom, naj čim prej prineso kakih deset redov.

Iz stranske sobe so pri priči prinesli kup raznih odlikovanj, zvezd in trakov, redov, ki se nosijo okrog vratu, pa kup svetinj.

Šef je ukazal in v vsej naglici so mi pripeli dve-tri zvezde, en trak, tri-štiri redove pa so mi obesili okrog vratu, nekaj jih pritrdili na suknjo, a razen tega so mi nadeli še kakih dvajset raznih medalj in spomenic.

»Tako, brate!« je vzkliknil šef zadovoljen, da si je izmislil način, ki bo preprečil nadaljnje škandale. »Tako«, — je dodal nato, »zdaj je vsaj malo podoben krščanskemu človeku, tako pa mi je spravil vse mesto pokonci in padel semkaj kakor kakšna pošast… In ti najbrže niti vedel nisi, da praznujemo danes veliko slavje?« je končal vprašanje in se obrnil k meni.

»Nisem vedel.«

»Čudno!« je dejal malo užaljeno, pomolčai in nato rekel:

»Pred petimi leti mi je na današnji dan vrgla kobila žrebca, ki ga zdaj stalno jezdim, in danes dopoldne sem sprejemal čestitke najodličnejših meščanov, zvečer okrog devetih pa bom popeljal svojega konja z bakljado po ulicah in nato bo plesna zabava v prvem hotelu, kamor imajo dostop samo najodličnejši meščani.«

Zdaj je bilo na meni, da bi okamenel od začudenja, toda da ne bi on česa opazil, sem se ovladal in osvestil ter mu izrekel tudi jaz svoje čestitke, rekoč:

»Oprostite, da nisem vedel za ta val slavnostni dan in hudo mi je žal, da vam nisem mogel pravočasno čestitati; zato pa storim to zdaj.«

Od srca se mi je zahvalil za odkritosrčne občutke, ki jih gojim za njegovega zvestega konja, in je pri priči naročil, naj mi prineso malo prigrizka.

Postregli so mi z vinom in slaščicami, nato pa sem se poslovil od šefa in odšel v spremstvu policista (ki ga mi je dal, da bi me spremil do gostilne), okrašen z zvezdami in redovi ter sem lahko mirno hodil po cesti brez hrupa in gneče ljudi, ki bi se bila zbrala, če bi hodil takole brez vseh odlikovanj.

Tisti policist me je odvedel v gostilno »Pri mili izmučeni domovini«. Gostilničar mi je dodelil sobo, jaz pa sem šel, da bi se odpočil. Težko sem že čakal, da bi bil sam in se zbral od čudnih vtisov, ki jih je napravila ta dežela name, ko sem prvič stopil vanjo.

(naslednja stran)

Одликовање

Оно мало неодликована света у Србији мисли да је богзна какво задовољство прикачити орден на груди, или се свакодневно прсити са каквом розетном и орденском значком.

Али није то баш тако дивно. Кад човек добије орден, тек тада се обзире око себе и гледа ко још носи тај орден тог истог степена. Гледа човек у каквом је друштву. И кад добро разгледа и размисли, онда се грдно разочара, озлоједи се, и место задовољства, изгуби вољу и на орден и на живот. Иде кући суморан, затвара орден у фиоку да га никако више не види очима.

Замислите, рецимо, овакву сцену.

Човек метнуо на груди орден за књижевне заслуге, шепури се и кокори мислећи у себи: „Е, вала, овај бар орден не добија сваки. Ово је бар стечено трудом и радом. Треба и бити поносит на овакво одликовање!“ Улазите гордо у ресторацију на чашу пива, а унапред уживате како ће се келнер збунити пред вашим отечественим лицем. Келнер равнодушан, није му нимало необично да виђа „важне и заслужне људе наше отаџбине.“ Њих је бар Србија пуна. Ваша се радост помути, а понос почиње малаксавати. Гледате по ме’ани, кад ал’ пуно „заслужних“. Још вас теши мисао да тог ордена нема, он је бар редак. Кад одједном се врата отворе, а улази непознат човек у црном оделу, на глави му цилиндер, на ногама лаковане ципеле, а груди краси, ни мање ни више, већ орден за књижевне заслуге.

— Но, како ја овога не знам — мисли јадни књижевник и прибира мисли да би се опоменуо свога непознатог колеге.

Онај седе надувено, гледа све око себе с висине, преко рамена.

Књижевник прилази и представља се као колега, наглашујући да обојица носе исте ордене и како треба да се изближе познаду.

— Мило ми је, господине, изволите сести! — вели онај надувено.

— Господин пише?! — пита књижевник.

— Да!

— Романе?

— Не!

— Песме?

— Боже сачувај, то ми тек треба!

— Бавите се науком?

— Немам за то времена.

— Па шта пишете?

— Извештаје, господине!

— За Академију?

— Не, за полицију.

— Чудновато!

— Мене чуде ваша питања, господине!

— Ја питам због ордена.

— А, због ордена, јест ја чиним услуге српској држави.

— Молим за ваше име!

Он каза име.

— Дакле, ви, велите, пишете извештаје за полицију?

— Јест, ја се цео дан бавим у Београду, а само преноћим у Земуну, па се рано изјутра враћам у Београд и подносим своје извештаје полицији из Аустро-Угарске.

— Ви шпијунирате другим речима?!

— Тако нешто.

— Па како ви знате ствари из Аустро-Угарске кад сте по цео дан у Београду.

— То ми је важније, господине, јер ја примам плату и тамо да њима доставим ствари из Београда. Могу да вршим обе дужности.

— А, па ви сте за тако дивне услуге одликовани орденом за књижевне заслуге?!

— Да, господине, тако је!

— Пардон, а ја сам мислио да ви пишете и радите на књижевности, или на науци. Збогом, господине, — вели разочарани књижевник.

— О молим, молим! — вели непознати и клања се љубазно.

Свршено и с поносом и са радошћу.

Али сад, после тога долази друга ствар, долази да се чаша горчине докраја попије.

Дошао први и сиромах књижевник иде да прими плату.

Дошли и други чиновници, неодликовани, „незаслужни“ за отаџбину.

Благајник сваком срачунао: „За порез, за Управу фонда, за редовни улог, обустава, за депешу, прилог манастиру…“ итд. Имате још толико и толико. Дође ред и на „одликовано лице“. И њему исти одбици као и другима, и сем тога „за орденску таксу“, рецимо, 32 динара.

— Но хвала лепо — мисли сиромах књижевник: Дакле, сад остајем без гроша, а пекару и млекаџији не могу платити.

— Да частиш, браво! — вичу остали.

— Ви имате рачуна да частите, јер имате 32 динара више у џепу.

Па реците сад да то није дивна почаст, зар је то мало задовољство бити на овако диван начин кажњен новчано.

Бежите, читаоци, од оваквих „отачествених заслуга“ и овакве почасти.

„Страдија“
3. март 1905. године

 

Извор: Вученов, Димитрије (прир.), Радоје Домановић – Сабрана дела I–III, Просвета, Београд 1964.