Tag Archive | knjiga

Mrtvo morje (4/5)

(prejšnja stran)

Naslednji dan je poslal načelnik vladi šifrirano obvestilo o včerajšnjem političnem zborovanju. Poročilo se je glasilo:

»V mojem okrožju se je pojavila močna politična struja nasprotnikov današnje vlade. Gibanje zavzema čedalje širši in večji obseg, tako da se že bojim, da se ne bi sprožilo vprašanje obstoja današnje dinastije. Uporabil sem vse ukrepe, kar sem jih mogel, in vsa sredstva, s katerimi sem razpolagal, da preprečim to zlo: a ker se je to opozicionalno, pravzaprav revolucionarno gibanje pojavilo s hudourniško naglico, so bili vsi moji poskusi zaman in revolucionarji so se včeraj popoldne nasilno zbrali v velikanskem številu na zborovanje. Iz njihovih ostrih in drznih govorov sem sprevidel, da imajo anarhistična načela in da na skrivaj za trdno pripravljajo vstaje in prevrat deželi. Naposled se mi je po mučnih in težkih naporih komaj posrečilo, da sem zborovanje razgnal, ker je grozila velika nevarnost, potem ko je eden izmed njih zagrozil celo, da bodo vrgli monarhijo in uvedli republikanski vladni sistem.

V prilogi spoštljivo pošiljam pod ./. gospodu ministru seznam najnevarnejših oseb (tu je bil kot kolovodja naveden oni posebnež, ki pije mlečno kavo, nekako osladkano vodo, kali, nato pa še tisti trije, ki so bili za kavo) in prosim navodila, kaj naj nadalje podvzamem v teh za našo deželo tako važnih in usodnih okoliščinah.«

Načelnik je po tako velikih uslugah, ki jih je napravil državi in državni upravi, takoj dobil odlikovanje in višji čin. Vsi tisti opozicionalci so mu prišli čestitat in s tem se je zadeva končala.

Po končanem zborovanju sem vprašal nekoga:

»Mar pri vas v resnici ni ljudi, ki bi se pečali s politiko?«

»Imeli smo tudi take.«

»Pa?«

»Nič… Budalosti!«

»Zakaj budalosti?«

»Dajte no, prosim vas: kdo pa bi se ukvarjal s politiko?!… Saj je nekdo poskusil!«

»In kaj je napravil?«

»Norec! Kaj pa naj bi napravil?!… Saj ga vsi poznamo: vemo, kdo je, od kod je, čigav sin je in kaj doma jé. Oče mu je bil mojster, a zadnji človek, on pa je šel v šole, se klatil po svetu nekje, se vrnil in mi pričel takole govoriti: to je treba tako, to spet tako, pa kaj vem kakšna ureditev, pa zakoni, pa ustava, pa državljanske pravice, pa svoboda zborovanj, pa volitve… Ovbe no, prosim vas, saj se mu je vedno nekaj bledlo!«

»In kaj ste mu rekli vi?«

»Nič! Kaj pa bi mu rekel? Gledal sem ga in se mu smejal. Saj ga poznam; saj še koščka poštenega kruha nima, pa tudi njegovega očeta in družino poznam. In ta naj mi pripoveduje, kaj je ustava in svoboda?!«

»Nemara pa mož ve to?!« sem rekel.

»Nikarte no, prosim vas, če nikogar, poznam njega, koliko tehta.«

»A kaj je počel?«

»Kaj pa bi počel?!… Neke knjige je prebiral, dirjal iz mesta v mesto, agitiral nekaj, nekaj jih je zbral okrog sebe, sklical nekaj shodov. Zgrabili so ga, vtaknili v luknjo in ga na vse načine preganjali. Rekel sem mu nekoč: ,Kaj se le tako ženeš in tako otročje dereš, namesto da bi se brigal za svoje opravke. Saj vidiš, kakšen norec si!’«

»Kaj pa so drugi rekli?«

»Pokali so od smeha. Ko je prišel iz ječe in so ga videli na cesti, je šele bruhnil gromovit krohot.«

»Si zdaj našel ustavo?« ga je vprašal nekdo in vsa ulica v smeh.

»Jojme, tolikšne šale niso zbijali še z nikomer nikoli. Nekoč smo malone po tleh počepali od smeha. Še dandanes mu je ostal priimek Tomaž Ustava!« mi je rekel tisti človek in se tako zasmejal, da so mu stopile solze v oči.

»In kaj je bilo ž njim?«

»Propadel je siromak. Nima niti kolikor je pod nohtom črnega, državne službe pa mu tudi niso dali… Budalo. Vsi njegovi sošolci imajo tako lepe položaje, on pa kar tako. Nihče mu ni kriv. Saj je res, da ga hvalijo, da je bil od vseh najpripravnejši in najinteligentnejši, vendar pa nekak zanesenjak. Nič ni hujšega na svetu, kakor če si človek ubije kake muhe v glavo. Vtepel si je, da bo nekaj popravil. Vsemu svetu je prav, on pa hoče nekaj posebnega, kakor da ga ne bi poznali. Siromak!…«

»Kaj pa zdaj dela?«

»Seveda, zdaj se je spametoval, a je prepozno! Ozdravili smo ga muh, dokler pa je bil trčen, ni mogla oblast ničesar opraviti z njim. Mi pa smo pričeli uganjati prave komedije, tako da so ga še šaljivci jeli posmehljivo klicati z ,Ustavo’. Počeli smo tako danes, tako jutri in ljudje so začeli uganjati burke z njim, kamor koli je prišel, kjer koli se je ustavil. Boril se je, boril, pa omagal… Hudo mi je za reveža! Saj ni bil napak človek!… Zdaj je pameten, resen človek, se ne zaletava več kakor prej. Umaknil se je čisto sam zase in se tudi z malo kom druži. V bedi živi, vendar pa mu mnogi pomagajo. Vsem se nam smili, toda sam si ie kriv…«

»Kako pa so zdaj ljudje z njim?«

»Lepo!… Nihče se mu ne posmehuje, ljudje ga imajo radi; a reveža tudi zares pomilujemo!«

Nekaj se mi je priljubilo v tej deželici, da bi čim dlje živel v nji. Tudi seznanil sem se z mnogimi. Krasni ljudje! Mirni, tihi, krotki kakor golobčki. Jedo, pijó, dremljejo, se po malem brigajo za svoje opravke. Z eno besedico: srečni ljudje. Nič jim ne moti globokega miru, nihče jim ne kvari harmonije, nikak vetrc ne vzburkava mirne, nepremične gladine postane pozelenele močvirne vode, če bi smeli družno te v resnici srečne deželice primerjati z njo.

Od doma iz Srbije sem prinesel trohico misli in trohico oguljenih idealov, kar sem jih podedoval po naših starih: pa tudi to se je malone razpršilo v tej deželici, in tako sem se kakor hipnotiziran predal sladkemu dremanju in mi je začelo to prijati. Tedaj sem uvidel, da imamo tudi mi Srbi zelo močno nagnjenje za to, da postanemo nekega dne tak srečen narod in v tem nam uspešno pomagajo naše domače razmere same.

Tako so potekali dnevi mimo, neslišno, mlahavo, dokler se ni lepega dne podrlo ravnotežje družbene harmonije.

Neki mlad človek je obelodanil zbirko svojih pesmi.

Pesmi so bile lepe, polne globokega, iskrenega čustva in idealov.

Vsa družba je sprejela zbirko z nezadovoljstvom. Nihče je ni bral, je niti ni maral brati; toda komur koli je prišla v roke, je pri priči napravil kisel obraz, pobrskal po listih na dveh treh mestih in jel otipavati liste, kakor bi ugotavljal kakovost papirja, odrinil knjigo od sebe kakor kakšno najbolj zoprno stvar na svetu, obrnil z zaničevanjem glavo v stran in strupeno spregovoril:

»Pesmi!… Prava reč!…«

»Kdo ve? … Morda pa se vmes lepe stvari?!« bi pripomnil kdo pri takem pomenku.

Prvi pa se prekriža, presede na stolu in z izrazom pomilovanja na licu premeri svojega tovariša in zmaje z glavo ter šele nato izusti:

»Saj si res večji norec kakor pa ta, ki je napisal te otrobe!« Pri tem sune s konci prstov knjigo se dalje od sebe s takšnim izrazom na licu, kakor da se je dotaknil nečesa nečistega, umazanega, nato pa pravi:

»Ko že tako govoriš, pa si knjigo prebral?«

»Nisem je.«

»In?!«

»Saj ne trdim, da je dobra, pravim samo: mogoče je dobra!… Pa ti, si jo ti prebral?«

»Jaz?« besno klikne prvi, kakor da je užaljen nad tem vprašanjem.

»Ti!«

»Jaz?« ponovi ta svoje vprašanje še srditeje.

»Ti seveda; koga drugega pa vprašujem?!«

Oni se prekriža, skomizgne z rameni in razprostre roke, kakor bi hotel reči s tem: »Bog nam pomagaj, kaj sprašuje ta človek!« glasno pa ne črne niti besede, marveč samo z nekim začudenjem na obrazu motri svojega tovariša.

»Kaj pa se križaš? Vprašal sem te: ali si bral to knjigo pesmi ali je nisi? Kaj pa je čudnega v tem?«

Prvi se spet prekriža in šele čez čas pristavi:

»Jaz pa vprašam zdaj tebe: ali si iz uma ali nisi?«

»Kakšne marnje! Ne razumem te.«

»Tudi jaz tebe ne.«

»Kaj pa naj razumeš in kaj neki se tako neumno čudiš?… Vprašam te: ali si bral knjigo?«

»In jaz vprašam tebe: ali si še pri pameti?« začne spet prvi, nato pa vzame knjigo, jo trešči divje po mizi in zavpije:

»Da bi bral takele smeti? Saj, ko bi že čisto ponorel, pri čisti zavesti pa ne berem tega…« Zatem pa malo tiše pristavi: »Poznaš tega, ki je napisal te pesmi?«

»Ne poznam ga.«

»The… Zato tudi tako govoriš!« reče prvi in prične mahati z roko, obraz pa mu je postal še bolj kisel, ko da bi hotel s tem reči, da je to propal človek.

»Ti ga poznaš?«

»Poznam!« spregovori z omalovaževanjem in s takim obrazom, kakor da pravi: »Bolje bi bilo, da te budalosti nisem napravil«, čeprav je bil prav s tem človekom v bistvu do včeraj, ko še niso prišle njegove pesmi na svetlo, dober prijatelj in ni nikdar v družbi slabo govoril o njem.

Nekateri pa so se spet po priliki takole pomenkovali, a seveda knjige niso hoteli brati:

»Kakšen škandal!… Pesmi?… Kakor da ga ne bi poznal, koliko ga je!« reče nekdo.

»Da ga le sram ni?!« pravi drugi.

»Bog vzame najprej pamet človeku, nato pa kar sam zabrede v zlo… Takele… beži no, kakšne pesmi neki? — Jaz sam bom jutri veliko bolje pisal, a mi ne da čast, da bi se osramotil, kakor lahko stori kdo drug.«

Tudi vedenje ljudi nasproti mlademu pesniku se je spremenilo.

Pesnik gre po cesti, ljudje pa se kar sujejo in namigujejo drug drugemu.

»Dober dan!« pozdravi on.

»Dober dan, pesniček!« mu odgovori nekdo, zroč ga strupeno izpod oči.

»Zdravo, zdravo!« dostavi drugi posmehljivo.

»Dober dan!« povzame tretji z obrazom polnim naveličanosti in čemernosti, zviška zroč nanj.

Toda zadeva se na žalost ni končala samo s pomenki, ki so bili povsod enaki.

Javno mnenje je odprlo fronto proti mlademu pesniku. Zdaj so jeli obsojati na njem celo to, kar so mu prisojali prej kot njegove dobre lastnosti, a razne drobne norčije, katere so mu prej odpuščali kakor vsakemu drugemu, so postale zdaj strašne pregrehe. Nenadoma so iznašli, kakšen podlež je, pijanec, kvartopirec, neznačajen človek, vohun, razen tega pa, kako je trčen.

»Nisem vedel, da je taka prismoda!« se pomenkujejo ljudje.

»Po pravici povedano, sem jaz že vedno opažal, da nekaj ni čisto v redu z njim.«

»Jaz tudi, a še ni bilo tako hudo.«

»E, zdaj je pa že do kraja.«

V družbi so začeli zbijati šale z njim. Kjer koli mu je bilo treba izvršiti kak opravek, je imel vsakdo, kdor mu je mogel nagajati, za svojo dolžnost, da mu je delal zapreke, ker se je v vsakomur brž ko ga je zagledal, nekaj uprlo, ko mu je šinila skozi glavo misel: »Kaj neki se mi delaš tako važnega!… Pesmice, ej, kar počakaj, tudi s tem znamo opraviti.«

Največja nesreča pa je bila v tem, da je posvetil pesmi svoji zaročenki, misleč, da jo bo s tem razveselil; ubogo dekle pa je moralo namesto veselja veliko pretrpeti in prejokati, ker javno mnenje tudi nji ni prizaneslo.

Dekletov oče je bil ves iz sebe od togote, ker je bilo v to, po njegovem mnenju, brezumno zadevo vpleteno tudi ime njegove hčere, zato je sédel in napisal mlademu pesniku pismo tele vsebine:

»Gospod,

Te Vaše čenče in vsakovrstne budalosti in norčije, s katerimi uganjajo zdaj ljudje komedijo po ulicah, bi bili rajši posvetili svojemu očetu, ker bi to bolj pristojalo njemu, ki ga sicer tudi drugače poznajo kot zadnjega človeka na svetu prav tako kakor Vas sámega, ne pa da v svoje norosti vpletate ime moje hčerke. Na mojo hišo doslej še nihče ni kazaj s prstom, zato tudi nočem, da bi se ime moje hčerke valjalo po vseh ustih in da bi stalo v Vaši prismuknjeni knjigi. Zahtevam, da se od danes dalje ne usodite več prestopiti praga moje hiše, ker ste mi moje zaupanje in mojo naklonjenost do Vas plačali s tem, da ste mi s sramoto omadeževali hišo. Sicer pa zahtevam, da mi daste v petih dneh zadoščenje, drugače Vas bom, gospod, pretepel kakor mačka sredi ulice ali pa kjer koli Vas najdem.«

Iz tega posvetila so se izcimili celi škandali; ker pa je bil mladi pesnik uradnik, je njegov predstojnik poslal gospodu ministru naslednje poročilo:

»N. N. (ime in priimek sem pozabil, zato ga navajamo z običajno kratico), uradnik te ustanove, ki je sicer dober in vesten delavec, se je zadnje čase z nekako zbirko svojih nazovi pesmi tako kompromitiral, da zaradi ugleda državne službe ne more ostati na svojem mestu, ker se ukvarja z neresnimi zadevami, ki ne bi bile niti za branjevca prikladne, nikar šele za državnega uradnika. Prosim gospoda ministra, da odstrani tega kompromitiranega uradnika iz državne službe, ali pa vsaj iz našega mesta, dokler se ne popravi.«

Minister ga je premestil.

Toda na žalost je bila dežela majhna in slab glas se sliši v deveto vas, zato so ga tam še huje sprejeli in kaj se je dalo ukreniti drugega, kakor da je minister to čudno prikazen, ki piše pesmi, moral v interesu ugleda državne službe, pa celo v interesu javne morale in javnega mnenja, odpustiti iz državne službe.

Javno mnenje je dobilo zadoščenje in nobena pesem mladega pesnika ni prišla več na svetlo. Izgubil se je nekje in nihče ni mogel ničesar več dognati o njem.

»Škoda, mlad človek je bil!« so govorili.

»Pa tudi slab ni bil.«

»Ni bil, toda vrag ga nosi, čemu pa je počel, česar nihče ne počne.«

»Žal mi je zanj, grešnika!«

»The, kaj hočeš? Kdo pa mu je kriv?«

In v družbo se je hitro spet vrnila za trenutek porušena harmonija, izginil je tudi oni mali valček, ki se je dvignil na mirni, negibni gladini postane vode, družba pa je spet zadovoljno, pokojno nadaljevala svoje sladko dremanje.

(naslednja stran)

Stradija (1/12)

Bral sem v starih bukvah prečudno zgodbo; a vrag vedi, od kod mi je prišla v roke ta knjiga iz nekih smešnih časov, ko je bila na kupe svobodnjaških postav, a niti trohica svobode, ko so govorančili in pisarili knjige o gospodarstvu, a ni živ krst nič sejal, ko je bila dežela natlačena z moralnimi nauki, morale pa ni bilo, v vsaki hiši polno podstrešje logike, pameti pa prav nobene, ko so na vsakem koraku govoričili o varčevanju in blaginji v deželi, a so na vse strani razsipali in si je vsak oderuh in falot za nekaj, grošev lahko kupil naslov »veliki narodni rodoljub«.

Pisec te čudne zgodbe, svojih popotnih zapiskov, ali kaj je že natančno vzeto ta sestavek po svoji slovstveni obliki, niti sam ne vem, izvedencev pa tudi nisem maral spraševati, ker bi ti po naši utrjeni srbski šegi nedvomno napotili ta predmet na presojo splošni seji Kasacijskega sodišča. Mimogrede povedano je to lepa šega. Imenujejo vam ljudi, ki naj po svoji službeni dolžnosti mislijo, pa mir besedi, vsi drugi pa smo prosti… Saj, pisar te čudne zgodbe, oziroma popotnih zapiskov, začenja takole:

»Petdeset let svojega življenja sem prebil s popotovanjem po svetu. Videl sem premnogo mest, premnogo vasi, premnogo dežel, premnogo ljudi in narodov, a nič me ni navdalo s takim začudenjem, kakor neko majhno pleme v nekem prekrasnem, krotkem kotičku. Pripovedoval vam bom o tem srečnem plemenu, čeprav že naprej vem, da mi živ krst ne bo verjel, ne zdaj ne kdaj pozneje, tudi po moji smrti ne, če pride komu to pisanje v roke, da bi ga bral…«

Nekam hudomušen je ta ded, a mene je ravno s tem svojim začetkom prisilil, da sem prebral stvar do kraja; ko pa sem jo že prebral, jo bom še drugim povedal. Da pa ne bi mislili, da vas s tem nagovarjam, da berite, vam že koj v začetku kar najodkritosrčneje povem, da se ne izplača brati, in da ded (ta pisar, ali kaj že je?) laže vse, kar pripoveduje; ampak, čudo prečudno, jaz za svojo osebo verjamem v to njegovo laž kakor v največjo resnico.

Glejte, takole vam pripoveduje.

Pred celim stoletjem je bil moj oče v vojni hudo ranjen in ujet, nato pa odpeljan iz svoje domovine na tuje, kjer se je tudi oženil z zasužnjenim dekletom, svojo rojakinjo. V tem zakonu je dobil mene ih ko mi je bilo borih devet let, je umrl. Veliko mi je pravil o svoji domačiji, o junakih in velikih značajih, s katerimi kar kipi naša dežela, o velikem domoljubju in o krvavih vojnah za svobodo, o čednostih in poštenosti, o veliki požrtvovalnosti za rešitev dežele, kjer darujejo državljani vse, tudi svoja življenja, na oltar očetnjave. Povedal mi je slavno in viteško preteklost našega naroda, na smrtni postelji pa mi je zapustil tole oporoko: »Sin moj, meni smrt ne dovoli umreti v moji mili domovini, usoda mi ne dopusti, da bi sprejela moje kosti ona sveta dežela, ki sem jo močil s svojo krvjo, da bi bila lahko svobodna. Moja nesrečna usoda ne dovoli, da bi me, preden zatisnem oči, ogreli žarki svobode v moji mili domačiji. A prosta se mi čuti kri, ker bodo ti žarki svobode obsijali tebe, sinko moj; obsijali bodo vas, naše potomce. Pojdi, sinko, poljubi to sveto zemljo, ko stopiš z nogo nanjo, pojdi in ljubi jo, a vedi, da so namenjena še velika dela tej viteški deželi in našemu narodu; pojdi in na ponos svojega očeta v dobro uporabljaj svobodo in nikar ne pozabi, da je orosila to zemljo tudi moja kri, kri tvojega očeta, kakor, jo je stoletja in stoletja rosila plemenita kri tvojih viteških in slavnih pradedov…«

Ob teh besedah me je oče objel in poljubil in njegove solze so mi kapljale na čelo.

»Pojdi, sinko, naj ti bog…«

S temi nedokončanimi besedami je izdihnil dobri moj oče.

Ni še minilo mesec dni po njegovi smrti in že sem se s torbo na rami in s palico v roki odpravil v beli svet iskat svojo slavno domovino.

Petdeset let sem romal po tujini, po širokem svetu, a nikjer nisem naletel na deželo, ki bi bila količkaj podobna oni viteški zemlji, o kateri mi je moj oče tolikokrat pripovedoval.

Toda iskaje svojo domovino sem naletel na zanimivo deželo in ljudi, o katerih bi vam rad pokramljal.

Poletni dan. Sonce pripeka, da bi možgani zavreli človeku, od strašne sopare se mi kar vrti v glavi; nekaj mi brni po ušesih, žeja me mori, pogled je utrujen, da komaj še gledam. Vsega me obliva znoj in popotni prah je legel na ta znoj; obleka mi je zaprašena in že oguljena. Ves zbit in onemogel koračim, kar zagledam pol ure hoda iznenada pred seboj, kako se je zalesketalo belo mesto, ob katerem pljuska dvoje rek. Kakor bi začutil novo moč v sebi, pozabim na utrujenost in oslabelost, in se podvizam proti temu mestu. Pridem do obrežja. Dvoje velikih rek mirno valovi mimo in umiva s svojo vodo mestne okope.

Spominjam se, kako mi je oče pripovedoval o nekem znamenitem mestu, kjer so prelili naši rojaki morje krvi in kakor skozi sen se domislim, kako mi je govoril, da nekako prav tako stoji, kjer potekata dve reki mimo njega.

Od razburjenosti mi začne srce na vso moč utripati; snel sem pokrivalo ih naravnost od gora te dežele mi je zapihljal veter in mi hladil potno čelo. Dvignil sem k nebu oči, pokleknil in vzkliknil skozi solze:

»Veliki bog! Razsvetli me in poslušaj molitev sirotnega človeka, ki se potika po širokem svetu in išče svojo domovino, išče domovje svojega očeta…« Vetrc je še dalje pihljal z modrih planin, ki so se videle tam v daljavi, nebo pa je molčalo.

»Povej mi ti, mili moj veter, ki pihaš s teh modrih gora, so mar to gore moje domovine? Povejte mi ve, dragi reki, ali izpirata s ponosnih zidin ponositega mesta kri mojih prednikov?« Vse nemo, vse molči, meni pa kakor da pravi neka sladka slutnja, neki skriven glas:

»Prav to je dežela, tki jo tolikanj iščeš!«

Iznenada me predrami neki šum. Kraj brega, malo dalje od sebe, zagledam nekega ribiča. Čoln se mu pozibava ob bregu in on krpa mrežo. Ves prešinjen s sladkim čustvom ga prej niti opazil nisem. Stopim k temu človeku in ga pokličem s pozdravom.

On me molče pogleda, pa takoj spet obrne pogled od mene in nadaljuje svoje opravilo.

»Katera dežela je to tamle onkraj vode, ki se vidi?« vprašam in vse v meni se trese od nestrpnosti, kaj bo odgovoril.

Ta pa skomigne z rameni in razširi roke od začudenja, me pogleda ter izcedi skozi zobe:

»Saj, res je to neka dežela!«

»Kako pa ji je ime?« vprašam.

»Tega ne vem. Vidim, da je tam, neka dežela, a nisem vpraševal, kako se imenuje.«

»Od kod pa si?« vprašam.

»Nu, od kod neki, pol ure od tod stoji moja bajta. Tuj sem bil tudi rojen.«

»Čudno, to potemtakem ni dežela mojih prednikov, moja domovina,« sem pomislil in glasno vprašal: »Pa, kaj res prav nič ne veš o tej deželi? Kaj res ni po prav ničemer znamenita?«

Ribič se zamisli, spusti mrežo iz rok in kakor da bi se nečesa spomnil. Po dolgotrajnem molčanju spregovori:

»Pravijo, da imajo dosti svinj v tej deželi.«

»In samo zaradi svinj da je ta dežela na glasu?« vprašam začudeno.

»Menda jim tudi topoglavcev ne manjka, a to je meni bore malo mar!« reče hladnokrvno in prične spet krpati svojo mrežo.

Ta odgovor mi ni bil jasen, zato sem ga znova vprašal:

»Kakšnih topoglavcev?«

»Vsakovrstnih,« odgovori nekam prsteno in brezbrižno zazdeha.

»Tak svinje in topoglavci?! In o čem drugem nisi slišal?…«

»Razen svinj, pravijo, da imajo na kupe ministrov, nekatere v penziji, nekatere na razpoloženju, a teh ne izvažajo v tuje dežele. Izvažajo samo svinje.«

Pomislil sem, da zbija ribič šale z menoj in sem planil:

»Ti, kaj pa mi pleteničiš in tvezeš vse to, misliš nemara, da sem norec?!«

»Plačaj mi, da te prepeljem na drugi breg, pa pojdi in sam poglej, kaj je tam. Pravim ti samo, kar sem slišal od drugih. Sam nisem bil tam, zato tudi ne vem zanesljivo vsega tega.«

»To že ni dežela mojih slavnih prednikov, ker ta je glasovita po svojih junakih, po svojih velikih delih in bleščeči preteklosti,« sem pomislil, toda ribič mi je vzbudil zanimanje s svojimi čudnimi odgovori na moja vprašanja in odločil sem se, da si ogledam še to deželo, ko sem videl in obšel že toliko drugih. Pogodim se z njim in sedem v čoln.

Ribič je priveslal do obale, sprejel dogovorjeni denar in odveslal nazaj, ko sem stopil na breg.

(naslednja stran)