Ymresymiad ychen Serbiaidd cyffredin
Mae llawer o ryfeddodau yn digwydd yn y byd yma, ac y mae ein gwlad, fel y dywedir nifer o bobl, yn gorlifo hefo rhyfeddodau i’r fath raddau fel nad ydydnt yn rhyfeddodau, bellach. Mae yma bobl mewn swyddi uchel sydd ddim yn meddwl o gwbl, a fel iawndal, neu efallai am resymau eraill, cychwynodd ychen gwerinwr cyffredin, nad oedd yn wahanol o gwbl i unrhyw ychen Serbiaidd arall, feddwl. Duw a wyr be ddigwyddodd i wneud i’r anifail dyfeisgar feiddio cychwyn y fath ymgais mentrus, yn enwedig gan ei bod wedi’i brofi yn Serbia bod yr alwedigaeth anffodus yma yn dod a dim ond anghymwynas. Gadewch i ni ddweud nad oedd yr hen greadur yma, yn ei ddiniweidrwydd, yn ymwybodol nad oedd yr ymgais hyn yn broffidiol yn ei famwlad, felly ni fyddem yn ei briodoli hefo unrhyw ddewrder dinesig arbenning. Ond mae dal i fod yn ddirgelwch paham bu ychen yn meddwl drosto’i hun, er nad yw yn gallu bod yn bleidleisiwr, neu yn gynghorydd, neu yn henadur pentrefol, ac ni chaiff ei ethol fel dirprwy mewn unrhyw gynulliad buchol, neu hyd yn oed (os ydyw wedi cyrraedd oed penodol) yn seneddwr. Ac os oedd y peth druan wedi breuddwydio o gwbl am fod yn weinidog gwladol mewn unrhyw wlad buchol, mi ddyliai fod wedi gwybod y buasai’n well ganddo i feddwl cyn lleied a phosib, fel aelodau seneddol ardderchog mewn gwledydd hapusach, ond nid yw ein gwlad mor lwcus yn hyn o beth chwaith. Yn y pen draw, pam y ddyliem ni boeni am pam bo ychen yn Serbia wedi ymgeisio mewn rhywbeth a gafodd ei anghofio gan drigolion y wlad? Hefyd, efallai bod hyn wedi digwydd oherwydd rhyw reddf naturiol ganddo.
Felly, pa fath o ychen yw hyn? Ychen arferol sydd, fel mae sŵoleg wedi ein dysgu, hefo pen, corff, ac aelodau, fel pob ychen arall; mae’n tynnu trol, bwyta gwair, llyfu halen, cnoi cil ac yn brefu. Ei enw yw Sivonja, yr ychen lwyd.
Dyma sut y cychwynodd feddwl. Un diwrnod gafodd ei ieuo gan ei feistr hefo’i ffrind, Galonja, a llwytho’r trol efo ffensys wedi’u dwyn, a lawr a nhw i’r dref i’w gwerthu. Bron yn syth bin ar ôl cyrraedd y dref, fe werthodd y ffensys a bu’n dadieuo Sivonja a’i ffrind, clymu’r cadwyn i’r iau ac yn taflu ysgub o chwyn gwniadur o’u blaenau cyn mynd i dafarn fechan i adfywio hefo ychydig o ddiod. Roedd gwŷl yn mynd ymlaen yn y dref, felly roedd dynion, merched a phlant yn mynd heibio ar bob ochr. Ni edrychodd Galonja, a oedd yn arfer cael ei ystyried gan y gwartheg erail fel twp, ar unrhywbeth. Yn hytrach, fe gychwynodd lowcio ei ginio o ddifri, bwyta llond bol, brefu ychdig mewn pleser pur, ac yna gorwedd ilawr, i bendwmpian yn felys a chnoi cil. Doedd yr holl bobl yn pasio heibio yn golygu dim iddo. Roedd yn pendwmpian ac yn cnoi cil yn heddychlon (piti nad oedd yn berson, hefo’r holl rhagdueddiadau yma am yrfa aruchel). Ond ni all Sivonja gymryd dim un cegiad. Roedd ei lygaid breuddwydiol a’r wedd drist ar ei wyneb yn dangos ar yr ymddangosiad cyntaf ei fod yn feddyliwr, ac yn enaid pêr ac argraffadwy. Roedd pobl, Serbiaid, yn mynd heibio iddo, llawn balchder am eu gorffennol, eu henw, eu cenedl. Roedd y balchder yma yn ymddangos yn eu hymarweddiad llym a’u camau. Gwyliodd Sivonja hyn i gyd, yn sydyn, roedd ei enaid wedi llenwi gan dristwch a phoen am yr anghyfiawnder aruthrol, ac ni all gwffio yn erbyn y fath emosiwn cryf, sydyn a phwerus; fe frefodd yn llwm, yn boenus, dagrau yn cronni yn ei lygaid. Ac ymysg y poen aruthrol, dechreuodd Sivonja feddwl:
– Beth sy’n creu’r fath balchder yn fy meistr a’i gydwladwyr, y Serbiaid? Pam y maent yn dal eu pennau mor uchel ac yn edrych ar fy mhobl hefo balchder ffroenuchel a dirmyg? Maent yn falch o’u mamwlad, falch fod tynged drugarog wedi gadael iddynt gael eu geni yma yn Serbia. Bu fy mam fy hun yn rhoi genedigaeth i mi yma yn Serbia hefyd, ond nid yn unig i mi y mae’n wlad brodorol, ond i fy nhâd hefyd, ac fe wnaeth fy nghyndeidiau ddod i’r tiroedd yma o’r hen famwlad Slafaidd, fel eu cyndeidiau nhw. Ac eto, does yr un ychen wedi teimlo balchder drosto, fe deimlwn ni’n falch o’n gallu i dynnu llwyth trymach i fyny’r allt; hyd heddiw, does yr un ychen wedi dweud wrth ychen Almaeneg: “Beth wyt ti eisiau gennyf, ychen Serbiaidd ydw i, Serbia yw fy mamwlad parchus, mae fy holl gyndeidiau wedi eu lloia yma, ac yma, yn y wlad hon mae beddau fy hynafiaid”. Duw â wyr, ni fyddem fyth yn ymfalchio yn hynny, nid yw byth wedi croesi ein meddyliau, ac maent hwy hyd yn oed yn ymfalchio mewn hynny. Pobl od!
Wedi’i golli yn y meddyliau yma, fe ysgwydodd yr ychen ei ben yn drist, y gloch am ei wddw yn canu a’i iau yn clecian. Agorodd Galonja ei lygaid, edrychodd ar ei ffrind a brefodd:
– Dyna ti eto hefo dy giamocs! Bwyta, twpsyn, tyfa dipyn o frasder, edrycha ar dy asennau yn sticio allan i gyd; pe buasai’n beth da i feddwl, ni fuasai pobl wedi ei adael i ni’r ych? Ni fuasem byth wedi bod mor lwcus!
Edrychodd Sivonja ar ei gymfrawd â thrueni, trodd ei ben oddi wrtho, a dychwelyd yn ôl i fyd ei feddyliau.
– Maent yn ymfalchio yn eu gorffennol gogoneddus. Mae ganddynt eu Cae Kosovo, Brwydr Kosovo. Beth felly? Mae fy nghyndeidiau wedi tynnu certiau hefo bwyd ac arfau, hyn yn oed bryd hynny. Heblaw amdanom ni, mi fuasai pobl wedi gorfod gwneud hynny eu hunain. Yna, mae’r gwrthryfel yn erbyn y Twrciaid. Ymgais crand a bonheddig, ond pwy oedd yna ar y pryd? Ai y twpsod ffroenuchel, yn trosythi llawn balchder o fy mlaen fel pe buasant yn haeddu’r teilyngdod, a ddechreuodd y gwrthfryfel? Gwele, cymera fy meistr fel esiampl. Mae o mor falch ac yn brolio am y gwrthryfel, yn enwedig gan bu farw ei hen daid yn y rhyfel am ryddhad fel arwr go iawn. Ai hyn yw teilyngdod fy meistr? Roedd gan ei hen daid yr hawl i ymfalchio, ond nid yfo, bu farw ei hen daid er mwyn i fy meistr, a’i ddisgynyddion allu bod yn rhydd. Felly, y mae ef yn rhydd, ond sut y mae’n defnyddio ei ryddid? Mae’n dwyn ffensys pobl eraill, yn eistedd ar ei drol, ac mae’n rhaid i mi dynnu fo a’i ffensys tra’i bod yn cysgu wrth yr awenau. Nawr y mae wedi gwerthu ei ffensys, mae’n yfed gwirodydd, yn gwneud dim ac yn ymfalchio yn ei orffennol gogoneddus. A faint o fy hynafiaid gafodd eu lladd yn y gwrthryfel i fwydo’r brwydrwyr? Onid oedd fy hynafiaid ar y pryd yn tynnu’r arfau, canonau, bwyd a bwledi? Ond dydym ni ddim yn ymfalchio yn eu haeddiannau achos dydym ni ddim wedi newid; rydym dal i wneud ein dyletswydd heddiw, yn union fel y gwnaeth ein cyndeidiau, yn amyneddgar ac yn gydwybodol.
Maent yn falch am ddioddefaint eu cyndeidiau ac o bum can mlynedd o gaethwasiaeth. Mae fy nhras wedi dioddef trwy gydol ein bodolaeth, ac rydym dal i ddioddef, a mewn caethiwed, ac eto, nid ydym yn sgrechian amadano dros bob man. Maent yn dweud y gwnaeth y Twrciaid eu arteithio, lladd a’u trywanu;wel cafodd fy ngyndeidiau eu lladd gan Serbiaid a Thwrciaid yr un fath, a’u rhostio, a’u arteithio mewn bob math o ffyrdd.
Maent yn ymfalchio yn eu crefydd ac eto yn credu mewn dim byd. Beth sy’n bod arna i a’m teulu i wneud i Gristnogion methu ein derbyn? Mae eu crefydd yn dweud wrthynt “Peidiwch a dwyn” a dyna lle mae fy meistr yn dwyn ac yn yfed efo’r pres a gafodd am ddwyn. Mae eu crefydd yn eu hybu i garu eu cymdogion, ac eto dim ond niweidio ei gilydd y maent yn ei wneud. Iddynt hwy, y dyn gorau, esiampl o rinwedd, yw’r un sydd yn gwneud dim niwed, ac wrth gwrs, nid oes neb yn ystyried gofyn i unrhyw un wneud rhywbeth da hefyd, heblaw am beidio gwneud niwed. Dyna pa mor isel y maent wedi disgyn fel bod eu hesiamplau o rinweddau da yn ddim mwy na gwrthrych dibwrpas sy’n peri dim niwed.
Ochneidiodd yr ychen yn ddwfn, cododd ei ochenaid y llwch o’r ffordd.
Felly, parhaodd yr ychen efo’i meddyliau trist, megis, onid ydw i a fy nheulu yn well yn hyn i gyd na bob un ohonyn nhw? Dwi byth wedi llofruddio neb, dwi byth wedi difenwi neb, heb ddwyn dim byd, heb beri i ddyn dieuog golli ei swydd o wasanaeth cyhoeddus, heb wneud colled i drysorfa y stâd, heb ddatgan methdaliad ffug, dwi erioed wedi cadwyno nag arestio pobl dieuog, dwi byth wedi athrodi fy ffrindiau, dwi heb fyth mynd yn erbyn fy egwyddorion fel ychen, dwi heb wneud tystoliaethau ffug, bues i erioed yn weinidog gwladol a heb wneud niwed i’r wlad; ac nid yn unig heb wneud niwed, dwi hyd yn oed yn gwneud lles i’r rhai sydd yn fy niweidio. Cefais fy ngeni gan fy mam ac yn syth bin, cipwyd llefrith fy mam gennyf gan ddynion drwg. O leiaf mae Duw wedi creu gwair i ni yr ychen, ac nid iddynion, ond maent yn ein amddifadu o hynny hefyd. Ag eto, heblaw yr holl guro, rydym ni dal i dynnu certiau’r dynion, aradr eu caeau a bwydo bara iddynt. Ond nid yw yr un person yn canu canmoliaeth am yr hyn yr ydym yn ei wneud dros y famwlad.
– Neu cymerwch ymprydio, er enghraifft; wel, i ddynion mae crefydd yn eu gorchmynu i ymprydio ar bob diwrnod gwŷl, ond nid ydynt yn fodlon i ddioddef yr ychydig bach yma o ymprydio, tra fy mod innau a’m teulu yn ymprydio drwy gydol ein bywydau, ers pan y cawsant ein diddyfnu o frest ein mam.
Gostyngodd yr ychen ei ben fel pe bai yn poeni, yna fe’i gododd drachefn, gan ffroeni’n flin, roedd yn edrych fel pe bai rhywbeth pwysig yn dod yn ôl ato, yn ei dormentio; yn sydyn, fe frefodd yn llon.
– O, nawr rwy’n deall, mae’n rhaid iddo fod fel hyn- ac fe ddaliodd ati i feddwl- dyna beth sydd; maent yn falch am eu rhyddid a’u hawliau sifil. Mae’n rhaid i mi ddechrau meddwl am y peth o ddifri.
Mi feddyliodd a meddyliodd ond ni allai ddeall.
– Beth yw’r hawliau sydd ganddynt? Os yw’r heddlu yn eu gorchmynnu i bleidleisio, maent yn pleidleisio, felly buasem ni’n gallu brefu’n uchel “ooooo blaaaaaaiiiid! ”. Os nad ydynt yn cael eu gorfodi iwneud, ni feiddiant pleidleisio, neu hyd yn oed dablo mewn gwleidyddiaeth, yn union fel ni. Maent hefyd yn dioddef cosfa yn y carchar, hyd yn oed os ydynt yn gwbl ddieuog. O leiaf rydym ni’n brefu ac yn chwifio ein cynffonnau, nid oes ganddynt hyd yn oed y dewrder dinesig bach yna.
Y foment honno, daeth ei feistr o’r dafarn. Wedi meddwi, yn roncian, ei lygaid yn aneglur, yn mwmian rhyw eiriau annealladwy, fe gerddodd ling di long at y trol.
– Gwelwch fel y mae’r disgynydd balch yma yn defnyddio’r rhyddid a gafodd ei ennill hefo gwaed ei gyndeidiau? Iawn, mae fy meistr yn feddw ac yn leidr, ond sut y mae pobl eraill yn defnyddio’r rhyddid yma? Er mwyn diogi ac ymfalchio yn y gorffennol a theilyngdod eu hynafiaid, lle maent wedi cyfrannu yr un faint iddo ag yr rwyf innau. A ni’r ychod, rydym wedi parhau i fod yn weithwyr mor ddiwyd a defnyddiol, yn union fel bu ein hynafiaid. Rydym ni’n ychen ond mi allem ymfalchio yn ein gwaith caled a’n rhinweddau heddiw.
Ochneidiodd yr ychen yn ddwfn a pharatoi ei wddf am yr iau.
Yn Belgrade, 1902
Cyfieithwyd gan Lee Green ar gyfer Prosiect “Radoje Domanović”, 2020
Lý do của một con bò Serbia bình thường
Rất nhiều điều kỳ diệu xảy ra trong thế giới này, và đất nước chúng ta, như nhiều người nói, tràn ngập những điều kỳ diệu đến mức mà chính những điều kỳ diệu không còn là kỳ quan nữa. Ở đây có những người trên những vị trí rất cao mà không nghĩ gì cả, và như một sự bù trừ, hoặc có thể vì một số lý do khác, một con bò bình thường của nông dân, không khác gì so với những con bò Serbia khác, bắt đầu suy nghĩ. Có Chúa mới biết chuyện gì đã xảy ra khiến con vật mưu trí này dám nhận lấy một nỗ lực mong manh như vậy, đặc biệt là vì đã được chứng minh rằng ở Serbia, công việc suy nghĩ đáng tiếc này chỉ đem lại cho bạn sự bất đồng. Vậy giờ ta hãy nói rằng con quỷ nhỏ đáng thương này, với tất cả sự ngây thơ của nó, thậm chí không biết rằng nỗ lực này không mang lại ích lợi gì ở quê nhà của nó cả, cho nên tôi sẽ không khuyến khích thêm quyền công dân cho nó. Nhưng tại sao một con bò nên suy nghĩ vẫn là điều bí ẩn, nó không phải là cử tri, cũng không phải là ủy viên hội đồng, càng không phải dân làng, không được bầu làm phó trong bất kỳ hội nghị bò nào, hoặc thậm chí (nếu nó đạt đến một độ tuổi nhất định) làm thượng nghị sĩ. Và dù linh hồn đáng thương ấy có từng mơ ước trở thành một bộ trưởng nhà nước ở bất kỳ quốc gia trâu bò nào, nó nên biết rằng lẽ ra phải ngược lại, rằng nó nên hạn chế suy nghĩ ít nhất có thể, giống những bộ trưởng xuất sắc ở một số đất nước hạnh phúc hơn ngoài kia, mặc dù đất nước chúng ta chưa đến nỗi may mắn như thế. Cho đến cùng, tại sao chúng ta phải quan tâm xem vì sao một con bò ở Serbia lại nhận lấy nỗ lực mà con người đã bỏ rơi cơ chứ? Ngoài ra, có thể việc nó bắt đầu suy nghĩ là do một số bản năng tự nhiên của mình.
Thế thì, nó là loại bò gì? Một con bò bình thường như động vật học đã dạy, có đầu, cơ thể và tứ chi, giống như tất cả những con bò khác; nó kéo chiếc xe đẩy, gặm cỏ, liếm muối, nhai lại và ăn. Tên nó là Sivonja, một con bò xám.
Và nó bắt đầu suy nghĩ như sau. Một ngày nọ, chủ nhân của nó la mắng nó và bạn thân nó, Galonja, rồi chất một số cọc gỗ ăn cắp lên xe đẩy và đưa ra thị trấn để bán. Gần như ngay lập tức khi vào thị trấn, ông ta bán những chiếc cọc gỗvà sau đó tháo ách của Sivonja cùng bạn bè của nó ra, móc sợi xích nối với ách, ném một bó gai dầu ra trước mặt chúng, rồi vui vẻ đi vào một quán rượu nhỏ để xả hơi bằng chút đồ uống. Trong thị trấn đang diễn ra lễ hội, vì vậy đàn ông, phụ nữ và trẻ em qua lại đông đúc từ mọi phía. Galonja, trong mắt những con bò khác thì nó hơi ngớ ngẩn, chẳng nhìn vào đâu cả, thay vào đó, nó đắm đuối ăn bữa trưa của mình một cách nghiêm túc, no căng một bụng rồi, nó kêu be be một chút vì thích thú, rồi nằm xuống, ngủ gật vô tư lự. Tất cả những người đi ngang qua đều chẳng phải điều mà nó bận tâm. Nó cứ gật gù và nhai lại một cách yên bình (thật đáng tiếc nó không phải là con người, nó có tất cả tố chất thăng tiến trong sự nghiệp). Nhưng Sivonja không nuốt nổi miếng nào. Đôi mắt mơ màng và nét mặt buồn bã của nó thoạt nhìn cho thấy đây là một con bò biết suy nghĩ với một tâm hồn ngọt ngào, ấn tượng. Mọi người, những người Serb, đang đi ngang qua, tự hào về quá khứ huy hoàng của họ, tên tuổi của họ, quốc gia của họ, và niềm tự hào này thể hiện ở thái độ và tốc độ nghiêm nghị của họ. Sivonja quan sát tất cả những điều này, và tâm hồn nó đột nhiên bị nỗi buồn và nỗi đau do sự bất công to lớn gặm nhấm, và nó chẳng thể làm gì khác ngoài khuất phục trước một cảm xúc trào dâng, đột ngột và mạnh mẽ như vậy; nó buồn bã, đau đớn, nước mắt lưng tròng. Và trong nỗi đau tột cùng, Sivonja bắt đầu suy nghĩ:
– Chủ nhân của mình và đồng bào của ông ấy, những người Serb, quá tự hào về điều gì thế? Tại sao họ lại ngẩng cao đầu và nhìn loiaf chúng mình với sự kiêu ngạo và khinh bỉ? Họ tự hào về quê hương của họ, tự hào rằng số phận thương xót đã cho họ được sinh ra ở Serbia. Mẹ mình cũng sinh ra mình ở Serbia và Serbia không chỉ là quê hương của mình mà cả cha mình, và tổ tiên mình nữa, giống như họ, tất cả cùng nhau, đến vùng đất này từ quê hương Slav cũ. Nhưng không ai trong chúng mình cảm thấy tự hào về điều đó, chúng mình chỉ tự hào về khả năng kéo một vật nặng hơn lên dốc; cho đến hôm nay, chẳng bao giờ có một con bò nói với một con bò Đức nào rằng: “Anh muốn gì ở tôi, tôi là một con bò Serbia, quê hương tôi là đất nước Serbia tự hào, tất cả tổ tiên của tôi đã được sinh ra tại đây, và ở đây, trên vùng đất này, là những ngôi mộ của cha ông tôi. “Chúa trời đã răn, chúng mình không bao giờ tự hào về điều này, không bao giờ điều đó xẹt qua tâm trí chúng mình, thế mà họ lại tự hào vì thế. Những người kỳ lạ!
Bị cuốn theo những suy nghĩ này, con bò buồn bã lắc đầu, rung chuông trên cổ và kêu be be:
– Mình đừng ngớ ngẩn thế nữa! Ăn uống, chơi đùa, tích trữ chất béo đi, tự nhìn xương sườn của mình đang nhô ra đi; Nếu suy nghĩ là điều tốt thì con người đã chẳng nhường lại cho loài bò chúng ta. Làm gì có chuyện chúng ta sẽ may mắn như vậy!
Sivonja thương hại nhìn đồng loại, quay đầu khỏi cậu bạn và đắm chìm trong suy nghĩ.
– Họ tự hào về quá khứ huy hoàng của mình. Họ có Cánh đồng Kosovo, Trận chiến Kosovo. Có là gì, chẳng phải ngay cả khi ấy tổ tiên của mình đã kéo xe chở đầy thức ăn và vũ khí đấy sao? Nếu không có loài chúng mình, con người sẽ phải tự mình làm việc đó. Sau đó là cuộc nổi dậy chống lại người Thổ Nhĩ Kỳ. Một nỗ lực to lớn, cao cả, nhưng ai đã có mặt vào lúc đó nào? Có phải những tên ngu đần mũi cao, sải bước tự hào đi qua mặt mình như thể đó là công đức của họ không, họ đã phát động cuộc nổi dậy sao? Đây, lấy chủ của mình làm ví dụ nhé. Ông ta cũng rất tự hào và khoe khoang về cuộc nổi dậy, đặc biệt là với việc ông cố của ông ta đã chết trong cuộc chiến giải phóng như một anh hùng thực sự. Thế đó là công lao của chủ nhân mình ư? Ông cốcủa ông ta có quyền tự hào, chứ không phải là ông ta; ông cố của ông ấy đã chết để chủ nhân của mình, hậu duệ của ông ấy có thể được tự do. Thế nên ông ta giờ được tự do, và ông ta sử dụng tự do của mình như nào thế này? Ông ta ăn cắp cọc gỗ của người khác, ngồi trên xe đẩy, còn mình phải kéo cả ông ta lẫn cọc gỗ trong khi ông ta ngủ trên yên cương. Bây giờ khi đã bán hết cọc gỗ, thì ông ta đi uống rượu, không làm gì cả và tự hào với quá khứ huy hoàng của mình. Và có bao nhiêu tổ tiên của mình đã bị tàn sát trong cuộc nổi dậy để nuôi sống các chiến binh? Và chẳng phải tổ tiên của mình lúc đó đã kéo xe vũ khí, đại bác, thực phẩm và đạn dược đấy sao? Tuy nhiên, chúng mình không tự hào nhờ giá trị của họ bởi vì chúng mình chẳng thay đổi gì cả; chúng mình vẫn làm tốt bổn phận cho đến hôm nay, giống như tổ tiên chúng mình đã làm, kiên nhẫn và tận tâm.
Họ tự hào về tổ tiên khốn khổ và năm trăm năm nô lệ của họ. Thân nhân của mình đã chịu đựng trong suốt thời gian loài chúng mình tồn tại, và ngày nay chúng mình vẫn đau khổ và bị bắt làm nô lệ, nhưng chúng mình không gào thét đến khản giọng vì điều đó. Họ nói rằng người Thổ Nhĩ Kỳ đã tra tấn, tàn sát và xúi giục họ; vậy ư, còn tổ tiên của mình đã bị giết bởi cả người Serb và người Thổ Nhĩ Kỳ, bị nướng, và phải trải qua tất cả các loại tra tấn.
Họ tự hào về tôn giáo của họ, nhưng họ lại chẳng tin vào gì hết. Mình và giống loài của mình đã làm gì mà không được các con chiên chấp nhận? Tôn giáo của họ răn dạy “không trộm cắp” và đây chủ nhân của mình thì ăn cắp và uống rượu từ tiền mà ông ta có được nhờ ăn cắp. Tôn giáo của họ răn dạy hãy yêu thương hàng xóm, thế mà họ chỉ làm hại nhau. Đối với họ, một con người tốt nhất, một tấm gương về đức hạnh, là người không làm hại gì cả, và tất nhiên không một ai xem việc làm việctốt là tốt, chỉ khi không làm điều gì tổn hại mới được coi là tốt. Tấm gương đức hạnh của họ thấp đến thế đấy, đến mức vô dụng hơn bất kỳ món đồ vô dụng không gây hại nào khác.
Con bò thở dài, và tiếng thở dài của nó thổi tung bụi đường.
– Vậy thì – con bò tiếp tục những suy nghĩ buồn bã – trong trường hợp này, chẳng phải mình và giống loài của mình còn tốt hơn tất cả những người đó sao? Mình chưa bao giờ giết người, chưa bao giờ nói xấu ai, không ăn cắp bất cứ thứ gì, không cấm đoán người vô tội khỏi dịch vụ công cộng, không tham nhũng kho bạc nhà nước, không tuyên bố phá sản giả, mình không bao giờ trói xích hoặc bắt giữ những người vô tội, chưa bao giờ nói xấu bạn bè của mình, chưa bao giờ đi ngược lại các nguyên tắc của loài bò, mình không làm chứng sai, chưa bao giờ làm bộ trưởng của một bang và không bao giờ gây hại cho đất nước, không chỉ không gây hại, mình thậm chí còn làm việc tốt cho những người làm hại mình. Mẹ sinh ra mình và ngay lập tức, những kẻ độc ác đó thậm chí còn không cho mình bú sữa mẹ. Thiên Chúa ít nhất đã tạo ra cỏ cho loài bò chúng mình, không phải cho con người, thế mà họ cũng tước đoạt cỏ của chúng mình. Tuy nhiên, bên cạnh tất cả những đánh đập, chúng mình vẫn kéo xe cho con người, cày ruộng để họ có bánh mì mà ăn. Nhưng không ai thừa nhận công lao mà chúng mình đóng góp cho quê hương…
– Hoặc lấy nhịn ăn làm ví dụ; đối với con người, tôn giáo quy định nhịn ăn trong tất cả ngày lễ, nhưng họ lại còn không sẵn sàng chịu nhịn ăn một chút như vậy, trong khi mình và giống loài của mình phải nhịn ăn cả đời, kể từ khi lần đầu tiên cai sữa mẹ.
Con bò cúi đầu xuống như thể đang lo lắng, rồi lại ngẩng đầu lên, khịt mũi giận dữ, và dường như có thứ gì đó quan trọng đang quay lại trong tâm trí nó, hành hạ nó; đột nhiên, nó vui mừng be be:
– Ồ, giờ mình biết rồi, phải là thế – và nó tiếp tục suy nghĩ, – chính là như thế; họ tự hào về tự do và quyền công dân của họ. Mình cần phải tập trung vào đó.
Và nó suy nghĩ, suy nghĩ, nhưng không thể hiểu được.
– Những quyền đó của họ là gì? Nếu cảnh sát ra lệnh cho họ bỏ phiếu, họ bỏ phiếu, nếu là như thế, chúng mình chỉ cần dễ dàng ụm bò: “Bầu đi…i…i…i!” Và nếu họ không được lệnh, họ không dám bỏ phiếu, hoặc thậm chí học đòi chính trị, giống hệt chúng mình. Họ cũng bị đánh đập trong tù, ngay cả khi hoàn toàn vô tội. Ít nhất thì chúng mình còn được ụm bò và vẫy đuôi, còn họ thậm chí không có chút can đảm công dân nào.
Và ngay lúc đó, chủ nhân của nó bước ra khỏi quán rượu. Say khướt, loạng choạng, đôi mắt mờ đi, lầm bầm vài lời khó hiểu, ông ta lẩm bẩm bước về phía xe đẩy.
– Hãy trông, xem con cháu tự hào này sử dụng tự do giành được bằng máu của tổ tiên họ như thế nào? Phải, chủ nhân của mình là một kẻ say rượu và là một tên trộm, nhưng còn những người khác sử dụng tự do này như thế nào? Chỉ mãi nhàn rỗi và tự hào về quá khứ và công đức của tổ tiên họ, mà tổ tiên họ có nhiều đóng góp không kém mình. Và loài bò chúng mình, vẫn chăm chỉ lao động và hữu ích như tổ tiên chúng mình. Chúng mình là bò, nhưng chúng mình vẫn có thể tự hào về công việc và công đức gian khổ của chúng mình ngày hôm nay.
Con bò thở dài và sẵn sàng đưa cổ ra đeo ách.
Tại Belgrade, 1902
Cho Dự án “Radoje Domanovic” được dịch bởi Lê Toàn, 2020
Kraljevič Marko drugič med Srbi (4/5)
Marko je krenil noter, se pomešal v gručo in sedel na stol v kot, da ne bi njegova velika postava vzbujala pozornosti.
Ljudi je bilo natlačeno polno in vsi so bili razvneti od ognjevitega govora in debate, zato Marka nihče niti zapazil ni.
Na častnem mestu je bila tribuna in na nji miza za predsedstvo, zraven pa mize za tajnike.
Namen shoda je bil, da sprejmo resolucijo, v kateri naj bi obsodili barbarsko početje Arnavtov na Kosovem ter v celi Stari Srbiji in Macedoniji in pa nasilstva, ki jih zaradi njih trpe Srbi na svojem rodnem ognjišču.
Ob teh besedah, ki jih je spregovoril predsednik in razložil namen zborovanja, se je Marko ves spremenil. Oči so mu zažarele s strašnim žarom, vse telo mu je zadrhtelo, pesti so se pripravljene za boj jele stiskati in zobje škripati.
»Vendarle sem slednjič našel prave Srbe, katere sem iskal. To so oni, ki so me klicali!…« je pomislil Marko ves vesel in se že naslajal ob misli, kako jih bo vzradostil, ko se jim razkrije. Nepotrpežljivo se je vrtel na svojem stolu, da se malone ni sesul. Toda ni maral pričeti prècej, čakal je na najugodnejši trenutek.
»Besedo ima Marko Marković!« je razglasil predsednik in udaril ob zvonec.
Vse je potihnilo, da bi slišali najboljšega govornika.
»Gospoda in tovariši!« je pričel ta. »Neprijetno je za nas, toda že okolnosti same, že čustvo samo me sili, da pričenjam svoj govor z Jakšićevimi verzi:
»Mi Srbi nismo, možje mi nismo!…
— — — — —
Ker da smo Srbi, ker da možje smo,
ker da smo bratje, oh, mili bog!
mar bi takó mi z Avale plave
zrli ledeno v ognjeni ta čas,
mar bi takó nas, oh, bratje predragi,
mar bi takó prezirali nas?!«
Nastala je tišina. Nihče ni dihnil. To tišino je samo za trenutek pretrgalo škrtanje Markovih zob in pa škripanje stola, na katerem je sedel, tako da so se mnogi srdito in zaničljivo ozrli vanj, zakaj moti to sveto, rodoljubno tišino.
Govornik je nadaljeval:
»Da, tovariši, strašen je ukor velikega pesnika na to naše današnje pomehkuženo pokolenje. Videti je res, ko da nismo ne Srbi ne možje! Saj kar mirno gledamo, kako pade vsak dan po nekaj srbskih žrtev pod krvavim arnavtskim bodalom, gledamo, kako požigajo srbske hiše v Dušanovi prestolnici, kako se onečaščajo srbske hčerke in trpi ljudstvo največje muke ondi, v onih krajih, kjer je vladala starodavna srbska slava in gospostvo. Res, bratje, iz teh krajev, pa tudi iz Prilepa, domovja našega največjega junaka Kraljeviča, se čujejo suženjski vzdihljaji in žvenket verig, ki jih še vedno vleče za seboj Markov bedni potomec; in Kosovo tožno se še vedno vsak dan obliva s srbsko krvjo, še vedno čaka maščevanja, še vedno žejno neprijateljske krvi, ki jo terja pravična kri Lazarjeva in Obilićeva. In tudi mi lahko danes nad tem razbojiščem, nad tem svetim pokopališčem naših vzor-vitezov, nad tem popriščem slave nesmrtnega Obilića, tudi mi lahko jeknemo ob onem tožnem jeku gusel, ki ga spremlja ljudstvo s pesmijo, v kateri preliva naš veliki junak Kraljevič kot glasnik narodne žalosti svoje solze in govori:
»Jojme, zdravo, Kosovo ti ravno,
kaj dočakalo si, polje tožno!…«
Ob teh besedah so se zakotalile Marku kakor orehi debele solze iz oči, vendar se ni maral še oglasiti. Čakal je, kaj bodo napravili dalje. Toda pri duši mu je postajalo tako milo, da je pozabil in oprostil vse muke, ki jih je pretrpel. Za tak trenutek bi dal tudi glavo s svojih ramen. Bil je pripravljen iti celo na Kosovo, pa če ga še enkrat vržejo v ječo.
»Te besede zgrabijo vsakega Srba za srce, tu plaka z Markom vred vse naše ljudstvo; toda razen teh plemenitih solz našega velikega viteza, so nam potrebne tudi še mišice Kraljeviča in Obiliča!…« je nadaljeval čedalje ognjeviteje govornik.
Marku je kri zalila oči, strašen je bil njegov pogled, šinil je kvišku in s stisnjenimi pestmi, ki jih je dvigal vrh glave, planil kakor razjarjen lev proti govorniku. Mnoge je podrl h tlom in jih pohodil z nogami. Nastal je vik in krik. Predsednik in tajniki so si z rokami zakrili obraz in se strahoma zarili pod mizo, navdušeni Srbi pa so zajezili vrata s prestrašenim, obupnim vreščanjem:
»Na pooomoooč!«
Govornik je prebledel, noge so se mu zašibile, zadrhtel je kakor v mrzlici, pogled je otrpnil, ustne posinjele, šiloma je goltal slino vase, iztezal vrat in mežikal. Marko je prodrl do njega in mu zamahedral z rokami nad glavo ter s strahovitim glasom zatulil:
»Tukaj je Marko, ne bojte se, bratje!«
Govornika je oblil znoj, obraz miu je zaripel, zazibal se je in se zvrnil po tleh kakor sveča.
Marko se je zdrznil in odstopil, pogledal na tega nezavestnega revčka, pobesil roke in z izrazom neznanske začudenosti pogledal okrog sebe. Kar okamenel pa je od osuplosti, ko je videl, kako so Srbi zajezili vrata in okna in kako obupno vpijejo: »Na pooomoooč! Policija… Hudodelec!«
Marko je bil ves mlahav od začudenja, spustil se je na stol v bližini in si zaril glavo v svoje kosmate, silne roke.
Ta hip mu je bilo najteže: po tako mogočnem upanju na gotov uspeh in tolikšnem navdušenju je nastopil nenaden, nagel preobrat položaja.
Dolgo je sedel Marko tako, v istem položaju, nepremično, kakor okamenel.
Malo pomalem je jelo prestrašeno vpitje ponehavati in namesto onega strašnega vika in krika, je nastopila smrtna tišina, v kateri se je razločno slišalo težko dihanje onesveščenega govornika, ki se je začel polagoma zavedati. Ta čudna nepričakovana tišina je povzročila, da so začeli predsednik zborovanja, podpredsednik in tajniki pomalem boječe, oprezno dvigati glave. Prestrašeno gledajo drug drugega s čudnim izrazom vprašanja na licih: »Kdo za boga ve, kaj je vse to?« Nato se pričnó s še večjim začudenjem ogledovati okrog sebe. Dvorana je malone prazna, samo od zunaj kukajo mnoge rodoljubne glave skozi odprta vrata in okna. V dvorani pa Marko kakor kamen, na stolu sedi, s komolci na kolenih in z glavo uprto na roke. Ne premakne se, niti diha mu ni slišati. Potlačeni so začeli po vseh štirih kobacati ven drug za drugim, nezavestni govornik se je začel osveščati, tudi on gleda boječe okrog sebe, se tipa, gleda predsednika in tajnike in kakor gleda on vanje gledajo ti nanj, kakor da se začudeno, strahoma sprašujejo drug drugega: »Kaj je bilo to z nami? Ali smo res ostali živi?« Z največjo začudenostjo pa se ustavljajo pogledi vseh na Marku, nato pa menjajo spet med seboj poglede, ki s svojim izrazom na licih kakor vprašujejo in odgovarjajo: »Kdo je to strašilo?!… Kaj naj storimo?! — Ne vem!«
Tudi na Marka je vplivala ta tihota, da je vzdignil glavo. Tudi na njegovem obrazu je bil isti izraz začudenosti: »Kdo bogme ve, kaj je bilo to na mah, bratje moji?!«
Navsezadnje je Marko nežno in mehko, kolikor je to sploh mogel, nagovoril govornika, s pogledom polnim miline:
»Kaj pa ti je bilo, brate mili, da si padel?…«
»S pestjo si me udaril!« je odvrnil oni karajoče in se z roko potipal po temenu.
»Še dotaknil se te nisem, tako mi vsemogočnega boga in svetega Janeza! Tako lepo si govoril in rekel si, da je treba Srbom Markove desnice, jaz pa sem sam Kraljevič Marko in sem se ti samo oglasil: ti pa si kar omedlel.«
Vsi navzoči so se še huje zbegali in pričeli so se umikati od Marka.
Marko pa je začel pripovedovati, kaj ga je primoralo, da je prosil boga, naj mu dovoli priti med Srbe in kaj vse se je zgodilo z njim, kakšne muke je moral pretrpeti in kako so mu odvzeli orožje in obleko in vinski meh, pa kako je njegov Šarec propadel, ko je vlekel tramvaj in gonil zajemalno kolo pri vrtnarju.
Po teh besedah se je govornik malo zbral in zavedel ter dejal:
»E, Marko, to si pa res bedasto ukrenil!«
»Sit sem bil že teh vaših tožba in neprenehnega klicanja. Obračal sem se tam doli v grobu, obračal se več kakor pet sto let in bogme da nisem mogel več prenašati!«
»Eh no, to se prepeva v pesmih, brate moj! To se samo tako poje. Ti pač ne poznaš poetike!«
»Lepo, prosim te, to se prepeva, toda tako ste tudi govorili; glej, saj si sam pravkar isto govoril!«
»Nikar ne bodi preproščina taka, prosim te, brate; saj vendar ni vse tako, kakor se govori. To se samo tako govori, zato da je slog lepši, bolj okrašen! Vidi se, da tudi retorike ne poznaš! Starokopiten človek si, brate moj, in mnogo stvari ne poznaš! Znanost, dragi moj, je daleč napredovala. Jaz govorim, kakopak, ti pa moraš vedeti, da mora imeti govornik po pravilih retorike lep, okrašen slog, da mora znati navdušiti poslušalce, da omeni tudi kri in bodalo pa hlapčevske verige in suženjstvo! Vse to je samo zaradi lepote sloga in živa duša ne misli resno, tako kakor ti, da je treba pri priči zavihati rokave, pa dajmo, udarimo se zares. Prav tako je tudi v pesmi vržena fraza: »Vstani, Marko…« itd., a to vse je zaradi lepote… Nič ne razumeš, brate, bedasto si ravnal; vidi se, da si preprost človek, starinskega kova! Ti jemlješ besede še v dobesednem pomenu in ne veš, da nastane književni slog šele s tropami in figurami!«
»Ali, kaj pa naj počnem zdaj? Ne pokliče me niti bog, nazaj niti mi ni na zemlji obstanka.«
»Pošteno nevšečna zadeva!« se je vmešal predsednik kakor v skrbeh.
»Sila nevšečna!« so z istim glasom dejali še drugi.
»Šarca imam na reji pri nekem kmetiču, obleke in orožja nimam, a pošlo mi je tudi imetje,« je rekel Marko v obupu.
»Od sile nerodno!« je ponovil vsak navzočih še enkrat.
»Ko bi imel dobre poroke, dl bi si na menico izposodil nekaj denarja!« je menil govornik.
Marko ni razumel.
»Imate kake dobre prijatelje tu v mestu?«
»Nimam tu po bogu žive duše,
ni jih več pobratimov tod mojih,
pobratima Obilić Miloša,
pobratima Toplice Milana,
pobratima…«
Marko je hotel še dalje naštevati, toda govornik mu je segel v besedo:
»Zadoščala bi dva; več jih ni treba!«
»A, nekaj mi je prišlo na misel…« je pričel predsednik zamišljeno, važno, utihnil je in, se z roko pomel po čelu, po krajšem molčanju pa se je obrnil k Marku z vprašanjem:
»Ali si pismen?… Znaš brati in pisati?«
»Brati in pisati znam,« je odvrnil Marko.
»Prišlo mi je namreč na misel, kako bi bilo, če bi nekako vložil prošnjo za kakšno službico? Lahko bi prosil kje, da te nastavijo za praktikanta.«
S težavo se je Marko sporazumel z njimi, kaj je to praktikant, in je konec koncev pristal, ker so mu rekli, da bo imel po šestdeset-sedemdeset cekinov na leto, junak pa niti bora ni imel.
Napisali so mu prošnjo, mu dali pol dinarja za kolek in pol dinarja za prvo silo, če bi se znašel v stiski ter ga napotili v policijsko ministrstvo, naj vloži tam prošnjo.
Kraljevič Marko drugič med Srbi (3/5)
Zadeva je seveda šla dalje po svoji pravi poti. Ko je napravila policija na licu mesta svoje izvide, v podrobnostih preiskala zločine, je izrodila vse akte sodišču v nadaljnje poslovanje.
Sodišče je odredilo zaslišavanja, klicalo priče in določalo soočenja. Državni tožilec je kahteval, kot se razume, naj se Marko obsodi na smrt; Markov advokat pa je spet ognjevito dokazoval, da je Marko nedolžen in naj se izpusti na prosto. Marka so vodili na razprave, ga zasliševali in vračali spet v zapor. In bil je že ves zbegan od začudenja, kaj vse počno z njim. Najhuje mu je bilo, da je moral piti vodo in te nikakor ni bil vajen. Vse bi bil lahko prenesel, junak je, toda čutil je, da mu voda hudo škoduje. Pričel je hujšati in veneti. Nič več ni bil tisti stari Marko, bogme, da ne! Bil je tenak kakor bilka, obleka visi na njem, kakor da ni njegova, in ko hodi, se opoteka. Pogosto ti klikne v grenkem obupu: »Ah, bože, saj to je huje od preklete arabske ječe!«
Nazadnje je sodišče le izdalo sodbo, po kateri so, upoštevaje Markove zasluge za srbstvo in mnoge olajšujoče okolnosti, obsodili Marka na smrt in na plačilo odškodnine ter povračilo vseh sodnih stroškov.
Zadeva je bila predložena apelaciji in ta je smrtno kazen spremenila v dosmrtno ječo, kasacijsko sodišče pa je našlo neke nepravilnosti in vrnilo akte sodišču, zahtevajoč, da se zaslišijo in zaprisežejo še neke priče.
Dve leti je trajala ta sodna procedura in nazadnje je potrdilo tudi kasacijsko sodišče spremenjeno razsodbo, po kateri je bil obsojen Marko na deset let težke ječe v težkih okovih in na plačilo vseh kazenskih in sodnih stroškov, toda ne kot politični zločinec, ker je dokazal, da ne pripada nobeni politični stranki.
Seveda so pri tej razsodbi upoštevali, da je Kraljevič Marko velik narodni junak in da je to v jurisdikciji edinstven primer. Navsezadnje to ni bila lahka zadeva. Še največji strokovnjaki so stali zmedeni pred njo. Kako boš obsodil na smrt nekoga, ki je pravzaprav že pred toliko časa umrl in se znova pojavil na tem svetu?
–
In tako je padel Marko po nedolžnem v ječo. Ker ni bila mogoče sodnih in kazenskih stroškov plačati iz česa drugega, so določili na javni dražbi prodajo Markovega Šarca, obleke in orožja. Orožje in obleko je tako na kredit kupila država za muzej, Šarca pa je kupila Tramvajska družba za izplačilo v gotovini.
Marka so ostrigli, obrili, okovali v težke okove, oblekli v belo obleko in ga odvedli na beograjski grad. Tu je Marko trpel in se mučil v takih mukah, za kakršne ni nikdar mislil, da jih more prenesti. Sprva je kričal, se togotil, grozil; polagoma pa se je privadil in se mirno vdal v usodo. Kakor se razume, so ga za čas njegove kazni naučili tega in onega in ga pripravljali za družbo, v kateri je potrebno, da človek po odsluženi kazni dela kot koristen član; zato so ga jeli po malem privajati na koristna opravila: prinašal je vodo, zalival vrtove in plel čebulo, kasneje pa se je učil izdelovati žepne nože, krtače, omela in na kupe drugih koristnih stvari.
Njegov borni Šarec pa je cijazil tramvaj od jutra do večera, brez prenehanja. Tudi on je hromel in hiral. Ko hodi, se opoteka, ko pa ga ustavijo, zadrema in se zasanja, nemara tja v tiste srečne čase, ko je pil rdeče vino iz čebra, nosil v grivi zlatopletene rese, na kopitih srebrne podkve, na prsih zlate oprsnice in pozlačeno uzdo, — ko je nosil v ljutih borbah in dvobojih svojega gospodarja na sebi in dohiteval vile pod njim. Ves shujšan je zdaj: sama koža in kost ga je, rebra se mu dado prešteti, na kolek mu lahko torbo obesiš.
Najhuje je bilo Marku, ko je tako naneslo, da so ga vodili kam na delo in je zagledal Šarca tako propadlega. To ga je huje bolelo kakor vse njegovo gorje. Pogosto so mu, ko ga je videl tako bednega, solze zalile oči in je z vzdihom zaječal:
»Joj, moj Šarče, joj, moj kónjič vrli!…«
Šarec se je tedaj obrnil, bolno zahrzal, vtem pa je že pozvonil sprevodnik in tramvaj je krenil dalje, stražnik pa je vljudno opomnil Marka, naj nadaljuje pot, ker sta mu imponirala Markova moč in njegova visoka rast. Zato stavka niti končal ni.
Tako se je siromak Marko mučil itn mučil za svoj rod deset dolgih let, ne da bi se odpovedal misli na maščevanje Kosova. Tramvajska družba je škartirala Šarca in kupil ga je neki vrtnar, da mu je obračal kolo na vodnjaku.
Minilo je tudi teh deset let muke. Marka so izpustili.
Imel je prihranjenega nekaj denarja, ki ga je pridobil, ko je prodal razne drobnarije, katere je sam izdelal.
Najprej je stopil v krčmo in dal poklicati dva brivca, da ga lepo izmijeta in obrijeta, nato je naročil, naj mu speko devet let starega ovna in da mu primaknejo izdatno mero vina in žganja.
Hotel se je najprej z dobro jedjo in pijačo malo spraviti na noge in si opomoči od tolikerih muk. Posedal je tako več kakor petnajst dni, dokler ni začutil, da se je vrnil malo k sebi, nato pa začel premišljati, kaj naj ukrene.
Mislil je, mislil in si nazadnje nekaj izmislil. Preoblekel se je, da ga ne bi nihče spoznal in šel najprej iskat svojega Šarca, da bi še njega rešil trpljenja, nato pa bi šel od Srba do Srba, da bi zvedel, kdo so to, ki so ga tolikanj klicali, ali so to sploh Srbi, ki so ga zaprli v ječo in kako bi bilo najbolje maščevati Kosovo.
Zvedel je Marko, da je njegov Šarec pri nekem vrtnarju in da vleče tam zajemalno kolo. Napotil se je tja, kjer so mu rekli, da ga bo našel. Odkupil ga je za malo denarja, ker ga je oni že sam hotel dati ciganom, ter ga odvedel k nekemu kmetu, s katerim se je pobotal, da ga bo ta krmil z deteljo in skrbel zanj, da bi se Šarcu vrnile prejšnje moči. Marko je kar zajokal, ko je videl ubogega Šarca, kako klavrn je bil videti. Tisti kmet je bil dober človek, pa se ga je usmilil in sprejel Šarca v rejo, Marko pa je peš krenil dalje.
Tako potujoč je naletel na siromašnega kmeta na njivi, kjer je delal, pa ga je pozdravil s krščanskim pozdravom.
Marko se je pričel pogovarjati z njim o tem in onem in rekel tako v pogovoru:
»Kako bi bilo, če bi zdajle vstal Kraljevič Marko, pa bi prišel k tebi?«
»To se pa že ne more več zgoditi,« je del kmetič.
»A če bi prišel, kaj bi napravil?«
»Prosil bi ga, naj mi pomaga okopati tole koruzo!« je del v šali kmetič.
»Ko pa bi te poklical na Kosovo s seboj?«
»Ovbe no, molči, brate, kakšno Kosovo se ti plete v glavi! Saj še na semenj ne utegnem, da bi kupil soli pa opanke za otroke. Pa vidiš, brate, tudi nimam denarja, da bi si kaj kupil.«
»Dobro, prijatelj: pa veš ti, da je na Kosovem propadlo naše carstvo in da je treba Kosovo maščevati?«
»Propadel sem tudi jaz, brate moj, da huje ne more biti. Ne vidiš, da bos hodim?!… A ko me pritisnejo, naj plačam davke, ne bom vedel niti, kako mi je ime. Hodi zbogom ti in tvoje jadno Kosovo!«
Zaneslo je Marka v hišo nekega premožnega kmeta.
»Bog daj, gospodar!…«
»Bog daj!« odgovori ta in ga sumljivo ogleduje… »A od kod prihajaš, brate?«
»Od daleč sem prišel, pa se ogledujem tod okrog, da vidim, kako žive tukajšnji ljudje.«
Tudi temu omeni Marko tako v pomenku, kako bi bilo, če bi se prikazal na svetu spet Marko Kraljevič in poklical Srbe s seboj na Kosovo.
»Slišal sem, da se je neki norec pred kakšnimi desetimi leti izdajal za Marka Kraljeviča in zagrešil neke zločine in tatvine ter so ga vrgli, v ječo.«
»Saj, tudi sam sem slišal to: ampak, kaj bi napravil, če bi se prikazal pravi Marko in te poklical na Kosovo s seboj?«
»Sprejel bi ga, ga pošteno z vinom napojil in ga lepo odpravil.«
»A Kosovo?«
»Kakšno Kosovo v teh mršavih letih!… To stane lepe denarce! Veliki stroški so to, brate!…«
Marko je odšel od njega in krenil dalje. Povsod na vasi je doživljal isto. Nekateri so sklanjajoč se na svoje motike komaj odzdravili in niso črhnili besedice več. Ljudje ne morejo zgubljati časa, treba je okopati in za časa končati vsa opravila, če hočejo, da jim bo žito dobro rodilo.
In tako je postalo Marku pusto na vasi, pa se je odločil, da odide v Beograd, da bi tam poskusil, ali se dá ondi napraviti kaj za Kosovo ter dognati, od kod tolikanj teh nujnih klicev, iskrenih, odkritosrčnih, a takšen sprejem.
Prišel je v Beograd. Vozovi, tramvaji, ljudje — vse se podviza, hiti, križa pot, se srečuje. Uradniki beže v pisarne, trgovci za svojimi opravki, delavci na svoje delo.
Sreča tam nekega uglednega lepo oblečenega gospoda. Marko pristopi k njemu in ga pozdravi. Ta, malo osupnjen, za korak odstopi, pa tudi Markove slabe obleke ga je bilo sram.
»Jaz sem Marko Kraljevič. Prišel sem semkaj, pomagat svojim bratom,« je rekel Marko in povedal vse, kako je prišel, zakaj je prišel, kaj vse se je zgodilo z njim in kaj misli dalje početi.
»Ta-ko. Drago mi je, da sem vas spoznal, gospod Kraljevič! Res mi je drago. Kdaj nameravate v Prilep?… Drago mi je, verjemite mi; toda oprostite, mudi se mi v pisarno! Servus, Marko!« je rekel ta in urno odhitel.
Marko sreča drugega, tretjega. Kogar koli pa je srečal, se je vsak pogovor navadno končal z onim: »Mudi se mi v pisarno! Servus, Marko!«
In tako je pričel Marko ves razočaran obupavati. Po ulici je hodil in molčal, mrgodil se, brki so se mu pobesili na ramena; nikogar ni zaustavljal, nikogar več ni spraševal. In koga naj bi še spraševal? Kogar koli vidi, se mu mudi v pisarno. Kosova niti ne omenja nihče. Seveda, pisarna je nujnejša kakor Kosovo. Marko postaja vzlic svojim močnim živcem nervozen na to prekleto pisarno, ki po njegovem mnenju tako uspešno konkurira Kosovu. Nazadnje mu je jelo postajati vse bolj pusto in priskutno sredi te množice ljudi, kateri kakor da sploh nič ne delajo, ampak se jim samo v pisarno mudi. Kmetiči pa se spet pritožujejo na nerodovitna leta in na župane, hitijo na polje, delajo tam neprenehoma in nosijo podrapane opanke in posvaljkane bregeše. Marko je izgubil vsako upanje na svoj uspeh in ni niti nikogar več spraševal, niti se ni z nikomer več shajal. Komaj je čakal, da bi ga bog spet poklical na drugi svet, da se ne bi več trapil, ker je vsak Srb zaposlen s svojo nujno skrbjo in opravkom in Marko se je začutil čisto odveč.
Nekega dne je postopal tako čemeren in nevesel, pa tudi njegovo bogastvo se mu je že razpršilo in ni imel, s čimer bi si kupil vina, krčmarica Janja pa je že dolgo in izdavna v grobu — in ta bi mu le dala na upanje piti. Stopal je tako s pobešeno glavo po ulici, in kar na jok mu je šlo, ko se je spomnil starih časov in tovarišev, posebno pa lepe, ognjevite Janje in njenega hladnega vina.
Tedaj je iznenada opazil pred neko veliko krčmo silno gručo ljudi in od znotraj je slišal velik hrup.
»Kaj pa je to tukaj?« je vprašal nekoga, seveda v prozi, ker se je tudi Marko od samih nadlog odpovedal pogovarjati se v stihih.
»Rodoljuben shod imajo,« je rekel ta in ga premeril od glave do peta kot sumljivega človeka ter malo odstopil od njega.
»A kaj počno tam?…« bi rad še vedel Marko.
»Stopi noter, pa sam poglej, brate!« je rekel drugi srdito in pokazal Marku hrbet.
Kraljevič Marko drugič med Srbi (2/5)
Zložno jaha Marko in se čudi sam pri sebi, da ibeže Srbi pred njim, ko so ga vendar tolikanj klicali in ga tako opevali. Ne more se načuditi in prečuditi. Nazadnje mu pride na misel, da pač ne vedo še, kdo pravzaprav je, ko pa bodo zvedeli to, misli zadovoljno sam pri sebi, kako prekrasno ga bodo pozdravili, kako bo zbral vse Srbe in krenil na sultana. Ko tako jezdi, zagleda kraj ceste prekrasno senco pod velikim hrastom, razjaha Šarca, ga priveže, sname vinski meh in prične piti. Pil je tako in premišljeval, pa se je pri tem lotil junaka spanec. In Marko je naslonil glavo na tla brez vsakega zglavja in se zleknil, da bi zaspal. Komaj pa mu začne legati spanec na oči, že prične Šarec, ki je zapazil neke ljudi, ki obkoljujejo Marka, biti z nogami ob tla. To je bil okrajni pisar z desetorico žandarjev. Marko skoči kakor omamljen na noge, ogrne kožuh z narobe obrnjeno stranjo (zaradi vročine ga je bil slekel), zajaha Šarca, vzame v eno roko sabljo, v drugo bat, stisne vajeti z zobmi ter plane tako v naskok na žandarje. Ti so se prepadeni zbegali in Marko jim je ves divji od spanja začel deliti svoje darove drugemu za drugim: temu s sabljo, drugemu z batom. Niti trikrat se ni obrnil in že je vsej desetorici odpihnil duše iz teles. Ko je pisar videl, kaj se godi, je pozabil na preiskavo in paragrafe, pokazal brž hrbet in jo ucvrl v beg. Marko se vrže za njim in klikne:
»Stoj, ti, mrha, ti, junak neznani,
da te švrkne Marko s svojim batom!«
To rekši zavihti bat in ga zaluči za »neznanim junakom«. Vendar pa ga je zadel samo z batovim robom in »junak« se je zvrnil kakor prazna vreča. Zazvenčala so prazna stremena. Marko plane k njemu, vendar ga ne mara pogubiti, marveč mu samo zveže roke na hrbtu; nato ga obesi svojemu Šarcu h glavi na sedlu, sam pa se vrne k svojemu vinskemu mehu. Ko napravi požirek, reče onemu revežu:
»Ajd sèm, mrha, pijva skupaj vino!«
Ta pa samo stoka od bolečine, se zvija in cepeta tako obešen ob sedlo, in Marka prične grabiti smeh in pričel se je krohotati, ko oni tako javka in cvili. »Kakor mačka!« pomisli Marko in buši spet v smeh; kar za trebuh se je moral grabiti in solze so mu prišle v oči, debele kakor orehi.
Oni pa ga začne s solzami prositi, naj ga izpusti, in obljublja, da ne bo napravil kazenske preiskave.
Marko še huje buši v krohot in toliko da ne poči od smeha; ko pa se tako krohoče, se mu ne dá, da bi govoril v desetercu, marveč se zmoti in reče v prozi:
»Pa kakšen vrag, sirota božja, te je prignal sem?«
In vendar se stori Marku inako. Sočutje ga prevzame in že stopi, da bi osvobodil jetnika, kar pogleda in vidi, da ga je znova obkolilo drugih deset z enajstim poglavarjem na čelu, vsi prav tako oblečeni kakor prvi. Marko plane k Šarcu, vrže jetnika v travo (ta se je skotalil v jarek kraj ceste in zastokal), sede na konja in se vrže v enak naskok kakor prej. In ko se spet dvakrat-trikrat obrne, je odpihnil vsem desetim žandarjem duše iz života, in pisar je pričel bežati in tudi njega je zadel Marko z batovim koncem. Zvezal ga je in ga obesil ob sedlo, nato pa je še prvega potegnil iz jarka. Ta je bil ves blaten in premočen, da je kar curelo od njega. Zaradi silnega krohota ga je Marko komaj odnesel do Šarca in obesil nato še njega na drugo stran sedla. In oba capljata in stokata, se cmerita brez moči in poskušata, da bi se izmotala, Marka pa popada vse hujši in hujši smeh, da samo za hip vzklikne:
»E, šmenta, že zaradi tega, da sem se lahko tako nasmejal, mi ni žal, da sem prišel z drugega sveta.«
Toda tam, kjer je sreča, je zmerom že tudi nesreča. Tako tudi zdaj. Komaj se je vrnil Marko zadovoljno k svojemu mehu, da bi polokal, kakor pravi, še tisti ostanek vina, že so se iz daljave začule trobente in bobni. Čedalje bliže in bliže. Šarec je pričel vznemirjeno frkati z nosom in streljati z ušesi.
»Na po-moooč!« sta zacvilila ona dva jetnika.
Že je prihajalo vse bliže in bliže, trobente in bobni so se zaslišali vse razločneje, zemlja je bobnela pod težkimi topovi, oglasili so se streli pušk. Šarec je izbuljil oči in pričel skakati kakor omamljen; ona dva jetnika sta zavreščala in se pričela zvijati. Šarec je bil čedalje bolj vznemirjen. Marka je to čudo precej zmedlo, toda prekrižal se je, nastavil skledo z vinom, ga posrkal in stopil k Šarcu, rekoč:
»Čuj me, Šarec, čuj, moj drug me dobri,
tri sto šestdeset je let prešló že
od takrat, ko prvič sva se našla,
pa se nisi nikdar še preplašil!
Bog bo dal, da vse se dobro steče.«
Butnili so kanoni, da se je še sam Marko zdrznil, Šarec je poskočil, kakor da je pobesnel; ona dva sta sfrčala z njega in se z javkanjem odkotalila v jarek. Marko se je zasmejal ob vsej tej nadlogi in komaj se mu je posrečilo, da je zlezel na Šarca. Ko pa so se puške in topovi začuli že čisto blizu, se je Šarec kakor besen pognal čez oni jarek in zdirjal preko njiv in setev, čez trnje in globače. Marko ga ni mogel zaustaviti. Legel je na konja, si z roko zakrival obraz, da ga ne bi trnje opraskalo, sablja mu odskakuje od bedra, sobolja kučma mu je zletela z glave, Šarec pa mandra pod seboj vse ter drevi kakor pobesnel. Komaj pa prideta na odprto plan, že zagleda, da je obkoljen od cele vojske. Piskajo trobente, bobni bijejo, puške pokajo, po vseh okoliških višinah pa grme topovi. Pred njim je vojska, za njim vojska, levo, desno, povsod. Šarec se vzpne in se zadrevi kar naravnost; Marko izvleče svoj bat in udriha v množico, ki se je čedalje bolj zgoščala okrog njega. Prerivali so se več kakor dve uri, dokler ni začel Šarec metati krvavo peno iz gobca, pa tudi Marko se je že utrudil, udarjajoč s svojim težkim batom. Puške mu niso mogle dosti prizadeti, ker je imel železen oklep na sebi, pod njim pa iz jekla spleteno oklepno srajco in vrh nje še tri vrste obleke, pa še kožuh od volčje kože. Toda nekaj puške, nekaj topovi, nekaj velika množina udarcev, so ga vendarle nadvladali. Iztrgali so mu konja, iztrgali mu orožje, zvezali so ga in ga s stražo odvlekli na okraj na zasliševanje.
Pred njim stopa deset vojakov, za njim deset in prav tako na obeh straneh po deset z nabitimi puškami in z nasajenimi bajoneti. Roke ima zvezane na hrbtu in v lisice uklenjene; noge so mu vkovali v šestdeset ok[1] težke okove. Kot glavna straža koraka na čelu bataljon vojakov, polk pritiska zadaj; za polkom bobni divizija, ki jo zaključuje divizionar z generalnim štabom, z vseh strani od tod in od ondod pa grme artilerijske brigade po vseh višinah. Vse v polni pripravljenosti, kakor v vojnem času. Šarca vodi dvanajst vojakov, po šest na vsaki strani, in tudi njemu so dali spone na noge in mrežo na gobec, da ne bi koga ugriznil. Marko se je namršil, lica so mu postala turobna, nevesela, brki so se mu pobesili in mu padali na ramena. Vsak njegov brk je bil kakor pol leta staro jagnje, brada pa mu je padala do pasa kakor celoletno jagnje. Med potjo se je vzpenjala množica ljudi, koder so ga gnali, na rante, na plotove in na drevje, da bi ga videli, on sam pa je že tako za celo glavo in več presegal vse druge okrog sebe.
Privedli so ga na okrajno glavarstvo. V svoji pisarni sedi okrajni glavar, majcen, drobcen človeček, z upadlimi prsmi, s topim pogledom, ki pokašljuje pri govorjenju, roke pa so mu kakor dve palčici. Z leve in desne strani njegove mize stoji po šest biričev z napetimi pištolami.
Privedli so okovanega Marka predenj.
Kapetan se je prestrašil okovanega Marka in se ves stresel kakor v mrzlici; izbuljil je oči, a ni mogel spregovoriti. S težavo se je zbral in začel pokašljuje s pridušenim glasom izpraševati:
»Kako se pišete?«
»Marko Kraljevič!« je zaoril glas, da se je kapetan kar stresel in mu je padlo pero iz rok; biriči so odskočili, gruča ljudi pa je zajezila vrata.
»Prosim vas, govorite tiše, ker stojite pred gosposko! Jaz nisem gluh. Kdaj ste rojeni?«
»1321. leta.«
»Od kod ste?«
»Iz Prilepa, grada belega.«
»S čim se pečate?«
Marko ves začuden osupne, ko ga je to vprašal.
»Vprašam: ali ste uradnik, trgovec, ali obdelujete zemljo?«
»Niti oče moj oral ni zemlje,
pa me vendar s kruhom je nahranil!«
»Po kakšnem opravku ste torej prišli sem?«
»Kako, s kakšnim opravkom? Saj me vendar kličete dan za dnem, več kakor pet sto let že. Venomer me opevate v pesmih in javkate: »Kje si, Marko?« »Pridi, Marko!« »Gorje, Kosovo!« pa mi je že v grobu jelo presedati in sem poprosil boga, naj me spustil sem dol.«
»O, brate mili, bedasto si ukrenil. Larifari, to se samo tako prepeva. Če bi bil pameten, se ne bi menil za pesem, niti ne bi imeli mi zdaj takšne nadloge s teboj in ne ti z nami. Če bi bil uradno, s pozivom poklican, e, to bi bilo kaj drugega. Tako pa nimaš olajšujočih okolnosti. Prazne marnje, kakšne opravke moreš imeti ti tukaj?…« je zaključil kapetan nervozno, pri sebi pa je pomislil: »Nosi vrag tebe s pesmijo vred! Ljudje si izmišljajo nekaj, pa prepevajo prazne marnje, mene pa naj zdaj tukaj stresa mrzlica!«
»Joj, prejoj mi, Kosovo ti ravno,
kaj dočakalo si, polje tožno,
da po našem zdaj presvetlem knezu
turški sultan sodi tu in vlada!…«
je spregovoril Marko kakor sam zase, nato pa se je obrnil k okrajnemu glavarju:
»Jaz pa pojdem, če nihče ne pojde,
pojdem, pa če níkdar se ne vrnem,
pojdem tja do mesta Carigrada,
da ubijem stambulskega carja…«
Kapetan je poskočil s stola.
»Dovolj, to je nov zločin. Kakšno grdo nesrečo nam prizadevate s tem, zakaj naša dežela je zdaj v prijateljskih odnošajih s turškim cesarstvom.«
Marko je zazijal od začudenja. Ko je slišal to, toliko da se ni onesvestil. »V prijateljstvu s Turki, pa kaj za vraga me kličejo potem?« je pomislil sam pri sebi in se ni mogel zavedeti od začudenja.
»Poslušajte torej: zagrešili ste velikanske zločine, katerih ste obtoženi:
- Dne 20. tega meseca ste izvršili grozovit umor, ko ste ubili Petra Tomića, trgovca, ki se je vozil s kolesom po cesti. Umor ste izvršili s preudarkom, kar potrjujejo v obtožnici navedene priče: Milan Kostić, Sima Simić, Avram Srećković in drugi. Po točnem izvidu in zdravniškem pregledu ste ubili pokojnega Petra z nekim težkim, topim orodjem, nato pa ste mrliču odsekali glavo. Želite, da vam preberem obtožnico?
- Istega dne ste napadli Marka Đorđevića, krčmarja v V… z namenom, da bi ga po svoji okrutni narjavi ubili, vendar se je ta srečno otel. Temu častivrednemu državljanu, ki je bil tudi narodni poslanec, ste izbili tri zdrave zobe. Kot je razvidno iz zdravniškega spričevala, je to težka telesna poškodba. Vložil je tožbo in zahteva, da se po zakonu kaznujete in da mu plačate odškodnino, izgubo časa in vse sodne stroške.
- Izvršili ste umor dvajsetih orožnikov in težko ste ranili dva okrajna pisarja.
- Vloženih je nad petdeset tožb zaradi poskusanega umora.«
Marko od samega začudenja ni mogel odpreti ust.
»Preiskali bomo vso zadevo, dotlej pa ostanete v priporu, nato pa se bo izročila zadeva sodišču. Tedaj ši lahko najamete odvetnika, da vas bo branil.«
Marko se je spomnil pobratima Obilića in pomislil: kako šele bi ga ta branil! Malo inako se mu je storilo, solze so mu navrele na oči in jeknil je:
»Aj, pobratim Obilić Miloše,
me ne vidiš, se ne brigaš zame?
V kakšno revo in gorje sem padel,
svojo ruso glavo bom izgubil,
a tako mi boga, da po krivem!…«
»Odvedite ga zdaj v zapor!« je rekel kapetan boječe in se pridušeno odkašljal.
[1] Kilogram in pol. – Prev.
Kraljevič Marko drugič med Srbi (1/5)
Pritisnili smo Srbi v svoji stiski in že več kakor pet sto let jokamo in stokamo: »Joj, Kosovo!« »Kosovo tožno!« »Gorje, Lazar!« Jokali smo tako in grozili v solzah sovražnikom: »Mi bomo tako, mi bomo drugače!« Junaško jočemo in grozimo, sovrag pa se smeje; pa smo se spomnili sredi tega gorja Marka in začeli javkati in klicati možaka, naj vstane iz groba, da nas bo branil in maščeval Kosovo. Kličemo danes, kličemo jutri, kličemo vsak trenutek, za vsako reč: »Vstani, Marko!« »Pridi, Marko!« »Poglej, Marko, naše solze!« »Joj, Kosovo!« »Kaj čakaš, Marko?« In tako postaja to javkanje že kar nespodobno. Napije se ti kak kujon v krčmi in ko je pognal svoj denar, se mu stori inako zaradi Kosova in že ti prične: »Joj, Marko, kje si zdaj?« In to, brate moj, ni kar tako, marveč traja to že več kakor pet sto let. Na Kosovu se je napravila že cela močvara srbskih solza, in Marko se je obračal v grobu, obračal se tako, da se je že mrtvemu človeku priskutilo.
In vzame nekega dne pot pod noge, pa hajd pred božji prestol.
»Kaj pa je, Marko?« ga blago vpraša Gospod.
»Dovoli, gospod bog, naj grem pogledat, kaj počno tisti moji slepci tam doli; priskutilo se mi je že to njihovo javkanje in klicanje!«
»E, Marko, Marko,« zavzdihne Gospod, »saj vse vem; toda če bi se jim dalo kako pomagati, bi jim bil že jaz prvi pomagal.«
»Edino mojega Šarca in moje orožje mi vrni, Gospod, in mojo nekdanjo moč mi daj, in dovoli mi, da pogledam, ali jim morem v čem pomagati.«
Bog je skomizgnil z rameni in v skrbeh zmajal z glavo.
»Pa pojdi, če že hočeš,« je rekel, »toda dobro ne boš odrezal.«
In iznenada se znajde Marko na neki prečuden način na svojem Šarcu na zemlji.
Obrača se okrog sebe, ogleduje se po svetu, a nikakor ne more razločiti, kje bi bil. Pogleda svojega Šarca. Res, Šarec je isti. Pogleda svoj bat, sabljo; nazadnje obleko. Vse je isto, ni dvoma. Potipa mehove. Tudi mehovi, polni vina, so tu, tu je tudi lahno brašno v malhah. Vse ga je prepričalo, da je prav isti stari Marko, edino tega ne more razpoznati, kje je. Ker se mu je bilo težko odločiti, kaj naj prične zdaj na zemlji, je najprej razjahal Šarca, ga privezal k drevesu, snel z njega mehove in pričel piti vino, da bi, kakor se pravi, tako lepo brez dela vse dobro premislil.
Pil je Marko in se oziral okrog sebe, da bi zagledal kakšnega znanca, kar ti zvonkljaje pridirja mimo njega nekdo na svojem kolesu in ves prestrašen zaradi Markovega čudnega konja, obleke m orožja požene, da bi čim prej odnesel pete, pogledujoč nazaj, da bi videl, kako daleč je že izven nevarnosti. Marka pa je najbolj osupnil ta čudni način potovanja in že si je mislil, da je to kak privid; pa vendar se odloči, da se spusti v boj s to prikaznijo. Popil je še skledo vina, da so se mu krvavo zalile oči; drugo skledo je dal Šarcu, nato pa je vrgel meh v travo, si poveznil soboljo kučmo na oči in zajahal Šarca, ki je bil od pijače že do ušes krvavo zaripel. Od sile se je razsrdil junak in kliknil Šarcu:
»Če ti ga ne dohitiva, Šarce,
ti polomim vseh četvero krakov!«
Ko je zaslišal Šarec to strahovito grožnjo, ki se je je bil na drugem svetu že čisto odvadil, je zdirjal kakor še nikoli dotlej. Z vso silo se je zleknil, s koleni je brisal prah po cesti, stremena pa so mu udarjala ob črno zemljo. Oni pred njima je bežal, kakor bi imel krila in se venomer obračal okrog sebe. Gonili so tako celi dve uri, a niti oni spredaj ni mogel pobegniti, niti se ni Marku posrečilo, da bi ga bil dohitel. Tako sta pridrvela v bližino neke popotne krčme; ko je Marko to videl, se je zbal, da mu ne bi cisto izginil kje v kakem gradišču in ker mu je ta dir že presedal, se je pri tem domislil svojega bata. Potegnil ga je iz sedelnega jermena in srdito zavpil:
»Da si vila in da imaš krila,
ali da so vile te vzredile,
ali da si lani mi pobegnil,
bi te danes le dohitel Marko!…«
Zavpil je to, zavihtel z batom kraj sebe in ga zalučal za njim.
Tisti spredaj je zadet padel in ni več živ priletel na tla. Marko je zdirjal k njemu, potegnil sabljo ter mu odsekal glavo, jo vrgel Šarcu v ovseno vrečo ter pevaje krenil proti oni popotni krčmi, drugi pa je obležal z nogami rijoč v zemljo zraven one peklenske naprave. (Pozabil sem povedati, da je Marko tudi to napravo razsekal s sabljo, s prav isto, ki so mu jo skovali trije kovači s tremi svojimi pomočniki in jo v tednu dni tako izostrili, da je lahko presekal z njo kamen, les, železo, — skratka vsak oklep.)
Pred krčmo je bilo vse polno kmetov, ko pa so videli, kaj se je zgodilo, in zagledali razjarjenega Marka, so od groze zavreščali in jo ubrali vsak v svojo smer. Ostal je krčmar sam. Ta se je tresel od strahu kakor v najhujši mrzlici, noge so se mu šibile, buljil je z očmi in prebledeval kakor mrlič.
»Reci, bogme, mi, junak neznani,
kdo je gospodar teh belih dvorov?…«
Neznani junak je zajecljal od strahu in komaj mu je s težavo razložil, da je to popotna krčma in da je on sam krčmar. Marko mu je povedal, kdo je in od kod in pa, kako je prišel maščevat Kosovo in da bi ubil turškega sultana. Krčmar je razumel samo: »da bi ubil sultana« in jel ga je obhajati še hujši strah, čim dalje je Marko pripovedoval in spraševal, kod je najkrajša pot do Kosova in kako bi prišel do sultana. Marko je govoril, oni pa se je od strahu tresel in venomer se mu je pletlo v glavi: »da bi ubil sultana!« Nazadnje je začutil Marko žejo in ukazal:
»Hajd, krčmar, prinesi brž mi vina,
da junak si žejico odžejam,
saj grdó že praska me po grlu!«
S temi besedami je Marko razjahal, privezal Šarca pred krčmo, krčmar pa je stopil po vino. Vrnil se je in prinesel na pladnju majhno čašo, desetinko litra. Tresle so se mu roke od strahu, zato se je vino prelivalo iz čaše in tako je stopil k Marku.
Ko je zagledal Marko to malo čašo, tako borno, na pol izlito, je mislil, da ta brije norca iz njega. Od sile se je raztogotil in tlesnil krčmarja z dlanjo po licu. Udaril pa ga je s tako silo, da mu je izbil tri zdrave zobe.
Nato je Marko spet zajahal Šarca in krenil dalje. Vtem pa so tisti kmetje, ki so se razbegnili, zdirjali naravnost na okraj, na policijo, ovadit ta strahoviti umor; pisar je brž poslal obvestilo časnikom. Krčmar si je položil mrzle obkladke na lice, zahajal konja in pohitel naravnost k zdravniku ter si dal izstaviti potrdilo o težki telesni poškodbi; nato je krenil k advokatu in ta ga je do podrobnosti izprašal o vsem, si dal plačati in je napisal tožbo zaradi hudodelstva.
Okrajni glavar je pri priči poslal pisarja s četo oboroženih orožnikov, da so odhiteli zasledovat hudodelca in je s posebnim obvestilom poslal razpis po vsej Srbiji.
Marku se niti sanjalo ni, kaj se mu pripravlja in kako so že bile vložene dve-tri strašne tožbe »po predpisih kolkovane« in s paragrafi za umor, za težko telesno poškodbo, za razžaljenje časti; vrh tega so bili tu še »prestani strah«, »prestane bolečine«, »stroški za zdravljenje«, »toliko in toliko odškodnine za delanezmožnost v krčmi, izguba časa, pisanje tožbe, koleki«. Poročilo glede raznašanja vznemirjajočih glasov o uboju sultana pa so že takoj poslali s šifriranim dopisom ministrstvu in od tod je v vsej naglici prišel odgovor: »Naj se ta potepuh takoj zgrabi in po zakonu najstrože kaznuje; z vso skrbnostjo je treba paziti na to, da se taki primeri ne bodo ponavljali, ker zahtevajo to interesi naše dežele, ki je zdaj v prijateljskih odnošajih s turškim cesarstvom.«
Z bliskovito naglico se je raznesel daleč naokrog glas o strašnem človeku s čudno obleko in orožjem in s še bolj čudnim konjem.
Od krčme se je napotil Marko po cesti. Šarec je stopal v koraku, Marko pa se je s komolci naslonil na sedelni glavič in se čudil pri tem, kako silno se je vse spremenilo na svetu: ljudje pa okolica, pa navade in vse, vse. Postalo mu je hudo, da je vstal iz groba. Onih njegovih starih pajdašev ni več, ni ga, s komer bi popil kapljo vina. Ljudje, delajo po njivah v okolici. Sonce žge, da bi ti možgani zavreli, delavci se sklanjajo k tlom, delajo in molče. Ustavil se je kraj ceste in jih poklical, v želji, da bi povprašal po Kosovu; delavci pa od groze zavrisnejo, ko ga zagledajo, in švrknejo vsak v svojo smer s polja. Sreča se s kakim človekom na poti, ta pa se zdrzne in kakor ukopan obstane, izbulji oči od strahu, se ozre na levo in desno, nato pa jo kakor iz uma ucvre čez jarek ali prek strnišča. Čim bolj ga Marko kliče, naj se vrne, tem huje beži. Seveda zdirja vsak teh preplašenih ljudi naravnost v okrajno pisarno in vloji tožbo za »poskus uboja«. Pred zgradbo okrajnega glavarstva se je nagnetlo ljudi, da ne moreš skozi. Otroci vrešče, ženske javkajo, ljudje so vznemirjeni, advokati pišejo tožbe, tipkajo se brzojavke, redarji in orožniki švigajo sem in tja, po kasarnah trobijo alarm, cerkveni zvonovi zvone, po cerkvah se opravljajo prošnje molitve, da bi se ljudstvo rešilo te nadloge. Skozi množico so prodrli glasovi, da se je kraljevič Marko povolkodlakil in spričo te grozote so se prestrašili celo redarji in orožniki pa še vojaki sami. Kako bi se boril z živim Markom, brate, nikar šele, če je postal pravi volkodlak!
Jaz glasujem za slepce
Do pred nekaj leti je že živel ded Mijat, kakor smo ga klicali vsi v naži vasi, pa tudi po vsej okolici. Kar se je zdelo mena kot fantičku nekaj čudnega, je bilo to, da so ga s priimkom ded Mijat klicali tudi starci s sivimi lasmi, ki so pravili, da pomnijo deda Mijata kot starega človeka, že odkar se ga spominjajo. Jaz se ga spominjam že kot otrok, ko sem hodil v važko ljudsko šolo. Njegova hiža je bila blizu šole, in kakor da ga zdajle gledam, kako stopa počasi po poti mimo šole. Visok, krepak, dolgih sivih brkov, dolgih sivih las skoraj do ramen, z obrito brado, z dolgimi sivimi obrvmi, ki mu malone pokrivajo oči, stopa počasi, z dolgim korakom, a z vzravnanim životom. Stopa in kadi iz dolgega, črešnjevega čibuka, ob boku mu stalno visi kresilo, na prsih pa ima preko ramen obešeno staro usnjeno tobro in v nji tobakov mehur iz posušenega mehurja, kremen in se nekatere najpotrebnejše, stvari. Njegova hiša je bila trdna, mnogoštevilna, štela je nad petdeset družinskih udov. Nemara se iz spoštovanja do deda Mijata niso porazdelili, ker se je družina prècej po njegovi smrti razkropila v nekaj hiš.
Čeprav ni bil ded Mijat pismen, je vendar cenil šolo in uk kakor kako svetinjo in je z veseljem gledal, kako zna že vsak otrok brad knjige in pisati pisma, kar je bilo za njegove mladosti prava redkost, in je mlajšim svetoval, naj pošiljajo svoje otroke v šolo v uk. Kdaj pa kdaj je sedel k ognjišču, si prižgal čibuk, zakolobarile so goste plasti dima skozi sive, okrog ust orumenele brke in otroci so mu prebirali junaške pesmi; ali pa je sam pripovedoval o bojih in junakih iz ustanka. Ko je izbruhnil prvi ustanek, je bilo njemu pet let, v drugem ustanku pa je bil že v bojih. Pogosto se mu je sredi pripovedovanja o onih težkih dneh, o poginulih junakih in hudih bridkostih zakotalila solza po nagubanih licih, pa je vzel gusle, potegnil preko strun, zadrhteli so tožni glasovi in zatrepetal je bolesten, onemogel starčevski glas:
»Ko hoteli so se v zemlji,
v zemlji srbski dvigniti k prevratu…«
–
Nekoč, a to je bilo že kake dve-tri leta pred njegovo smrtjo, je rekel ded Mijat v nekem pomenku z učiteljem:
»Čudno je to, učitelj, danes je svoboda in so pismeni ljudje pa šole in vse, ljudje pa so čedalje slabši!…« Pri teh besedah se je ded Mijat globoko zamislil, tožno zmajal z glavo in zavzdihnil.
Učitelj mu ni odgovoril.
Po krajšem molčanju je ded Mijat spet povzel:
»Glej, dečko moj, jaz bom kmalu umrl, a vendar bi rad še videl, kako se uče otroci v šoli in kaj počnó tam.«
»Lejte, ded Mijat, čez tri dni bodo šolski izpiti, pridite poslušat te skušnje!« ga je prisrčno povabil učitelj.
In ded Mijat je obljubil, da pride.
–
Izpit je bil, kakršni so pač izpiti: otroci umiti, lepše oblečeni kakor po navadi, sede otrplo na svojih mestih z izrazom strahu na licih, ker je prišel nadzornik, ta »bavbav«, s katerim jih je učitelj celo leto strašil. Nadzornik, resen, namrgoden, je važno sedel za mizo, ki je bila nalašč zaradi njega pogrnjena s čistim prtom in s šopkom cvetlic v vazi. Njegov obraz je bil dostojanstven, in ko je preletel šolske zvezke, jih je prelistal s tako važnim in zamišljenim izrazom na licu, da bi človek mislil, da rešuje kakšne zapletene znanstvene probleme. Otroci so strmeli vanj z izgubljenimi očmi, vsi prestrašeni in na vsakem njihovih obrazov kakor da se je bralo: »Uuuh, kako grooozen je!«
Tudi učitelj sam je bil preplašen in spremenjen, kakor bi pričakoval sodbe, od katere je odvisna njegova glava, toda poleg strahu se je še mučil z važnim vprašanjem: »Ali je gospod nadzornik filolog ali naravoslovec?« — kajti od tega je bilo odvisno, katero smer bo ubral pri izpraševanju, pa seveda tudi uspeh, šolski odbor, sestoječ iz petih vaščanov, se je zresnil in kakor bi pregledoval in ocenjal, »kako se je šolnik potrudil.« Starši otrok so sedeli ob kraju na stolih in poslušali uspehe znanja svojih otrok.
Izpit je šel svoj normalni tek.
Vstopil je ded Mijat. Otroci in vaščani so vstali. Nadzornik je jezno zamahnil otrokom, naj sedejo in ne motijo pouka. Dedu Mijatu so odstopili najboljše mesto, on pa je sedel ter s strahom in spoštovanjem ogledoval po stenah pisane slike s kačami, kravami, pticami ter drugimi živalmi božjimi, pa nato računalo, tablo, mape in nato je zagledal na neki mizici poleg sebe prgišče soli, palico žvepla, košček železa, konček jekla, nekšno kamenje in še druge take vsakdanje reči.
Vse, kar je ded Mijat videl v šoli, ga je navdajalo s prav takim navdušenjem kakor tedaj, ko je prvič videl železnico.
Prav ta hip, ko je sedel ded Mijat na stol, je poklical nadzornik enega izmed učencev.
»Vprašujte iz istega predmeta,« je rekel nadzornik učitelju dostojanstveno ter zavzel pozo in izraz globoke, važne pazljivosti.
»No, povej nam, Milan, kaj veš o ovci. Samo pazi in počasi govori, ne boj se, saj to dobro znaš.«
Otrok je izbuljil oči, malo iztegnil vrat, pogoltnil vase slino, pogledal s strahom nadzornika ter z zvonkim glasom zapel:
»Ovca (tu je spet pogoltnil slino vase, se malo vzpel na prste in pel dalje)… Ovca — ima glavo.«
»Prav dobro!« je rekel učitelj.
Nadzornik je v znamenje odobravanja pokimal z glavo.
Otrok se je malo zmedel, ker ni vedel, kaj pomeni ta gib nadzornikove glave, in nadaljeval:
»Ima glavo, vrat, trup in ude; na vratu ima lepo dolgo dlako, ki se imenuje griva…«
»Pazi, ne govori tja v dan!« je rekel učitelj z malo strožjim glasom.
»Kaj še nikoli nisi videl ovce, tepec!« je jezno kliknil otrokov oče s svojega stola in drugi gostje so se zasmejali.
»Prosim goste, da se ne vmešavajo!« je pripomnil nadzornik.
»Ampak, prosim te, gospod, to je moj otrok, vsak dan ti pase ovce, zdaj pa pravi, da ima grivo. Kaj pa ste napravili iz otroka v šoli?!«
Otrok je bušil v jok.
»Pazi vendar, zakaj se motaš, saj znaš vse to tako lepo povedati«, je dejal učitelj in ga pobožal po glavi, čeprav bi ga najrajši udaril.
Otrok pa je še bolj zmedeno nadaljeval ter pričel mešati vso »učenost«:
»Ovca je naša domača žival, ki ima glavo in na glavi pošto, telegraf in okrožno sodišče.«
»Kaj pa govoriš. Ovca! Razumi: Ovca!« je rekel učitelj in ves zadrhtel. »Kakšna pošta se ti meša sem!«
»Ima glavo, kjer se zbira narodna skupščina!«
»Pazi, pravim, drugače te zapodim v klop!«
»To je naša roparska žival; ima dva izvira, en pritok izvira na Goli planini, drugi pa… Oba se združita pri Stalaču in tečeta na sever…«
»Kaj si znorel danes!« je zavpil učitelj.
»To je naša koristna rastlina, ki dozori jeseni in daje sladek sad, ki je ovit s kožnato lupino in rodi slepe mladiče ter se vsako leto levi.«
»V klop!« je srdito zavpil učitelj in si obrisal s čela kakor grah debele znojne kaplje.
Skušnja se je nadaljevala z izpraševanjem drugih učencev.
Ded Mijat se je spremenil v zgolj sluh in je strme poslušal, kaj vse vprašujejo otroke, on pa je vse to kot otrok vedel tudi brez šole.
Slišal je, da svinja rada žre žir in da ima glavo in štiri noge, da se pravi mladiču pujs, samici svinja in samcu prašič. Prav tako je slišal, da ima vol glavo, štiri noge in rep, da prežvekuje, se pase s travo in vleče voz, od krave pa da dobivamo slastno mleko; da volovsko meso jemo in da porabljamo kožo za obutev. Slišal je še, da ima sol slan okus, da je bela in sprejema vlago vase (se ovlaži), da je jeklo trdo in da delamo iz njega nože, kose itd.
Pa še tega kak otrok ni vedel povedati. Neki učenec je rekel celo, da si spleta konj svoje gnezdo na visokem drevju in da se hrani s hrošči, drugi pa je dvignil roko in povedal, da žre konj seno, se pase na travi in da žre tudi oves, da ne prežvekuje, in je še povedal, da vleče voz in da se porablja tudi za ježo.
»Vidite, kdor v šoli pazi in ne zija okrog sebe, se nauči svoje naloge in jo zna!« je dostavil učitelj veselo.
Nato je moral ded Mijat poslušati o hruškah, višnjah, jabolkih, slivah in o raznovrstnem drevju. Kje raste katero, kakšen sad rodi, za kaj nam rabi; poslušal je ded Mijat in se po malem čudil, od kod ve on vse to brez šole bolje kakor pa ti otroci.
Prešli so na srbski jezik v četrtem razredu.
Nadzornik je poklical enega boljših.
»Naj kaj bere ali pa na pamet pove kako pesem?«
»Pesem?… lahko.«
»Katero pesem znaš?«
»Znam ,Pohod na Kosovo’.«
»Daj, povej!«
»Ko je zjutraj zora zazorila,
sinil dan in je zagrelo sonce,
se je širom mestna dver odprla,
prikorakala v oddelkih vojska.
Vsi konjiki z bojnimi so kopji.«
»Dovolj!« mu seže v besedo nadzornik.
Ded Mijat se je malo ogrel, ker mu je bila pesem mila, zato se je namrgodil, ko jo je nadzornik prekinil.
»Povej mi, kakšna beseda je s kopji?« je vprašal nadzornik.
»S kopji, to je samostalnik, obče ime.«
»Prav dobro!«
»A kateri sklon?«
»S kopji je samostalnik v šestem sklonu množine, prvi sklon ednine pa se glasi kopje in se sklanja po četrti vrsti.«
»Lepo, a zdaj mi povej še, kakšna besedica je tisti ko? ,Ko je zjutraj zora zazorila’, tako si začel pesem. Torej, kaj je ta ko?«
»Ko, to je prislov.«
»A kaj so prislovi?«
»Prislovi so besede, ki se dostavljajo glagolom in določajo kraj, čas in način, kje, kako in kdaj se dogaja glagolsko dejanje.«
»Zelo lepo! Pa je bil v stavku kak glagol?«
»Bil, to je glagol zazorila, od glagola zazoriti.«
»Prav dobro, idi v klop, zdelal si.«
»Naj nadaljuje pesem Milivoj Tomić!« je poklical nadzornik.
»Boško Jugović je vsem na čelu,
v častem zlatu ves, na konju ričku.«
»E, čakaj: v čistem zlatu ves. Ves, kakšna beseda je to?«
»Ves ali cel, to je zaimek.«
»Nadaljuj!«
»Prapor s križem vase ga zagrinja,
brate moj, vsa tja do konja rička.
Na zastavi jakolko je zlato,
a na jabolku so zlati križi,
s križev pa vijó se zlate rese
in opletajo po hrbtu Boška.«
»Dovolj!« je rekel učitelj. »Povej mi, kakšna beseda je to opletajo?«
»Opletajo, to je glagol od opletati.«
»Kateri čas?« je vprašal nadzornik.
»Opletajo, to je sedanji čas.«
Ded Mi jat je začel že zlovoljno godrnjati, ker so prekinjali pesmi, ki so mu ugajale edino od vsega, kar so se učenci učili, in mu niso dovolili, da bi jih cele užival.
Naslednji, ki so ga poklicali, je nadaljeval:
»Carica se Milica približa,
pa za uzdo zgrabi konja rička,
in objame brata okrog vrata:
»Boško Jugović, aj, brat moj mili,
tebe car je meni v dar poklonil
in tako sporoča ti in pravi,
da izroči prapor, kamur hočeš,
in da z mano v Kruševcu ostani,
da mi vsaj en ljubljen brat ostane!«
Boško Jugović pa dé in pravi:
»Pojdi, sestra, v svoje bele dvore,
vendar pa jaz k tebi ne bi krenil,
nad dal iz rok zastave s križem,
če mi car pokloni…«
»Dovolj!« ga je ustavil učitelj. »Kakšna beseda je mi? ,Če mi car pokloni’«…
Ded Mijat je planil s svojega sedeža, njegova sivi lasje so zavihrali in izpod silnih trepalnic so v ognju zasijale oči, ko je kliknil:
»Zakaj pa ne pustil otroka, ti ničè, da bi povedal do kraja to lepo pesem in ga zafrkuješ s praznimi marnjami?«
Učitelj se je nasmehnil na to pripombo deda Mijata in šepnil nadzorniku nekaj na uho, ta pa je dejal:
»Mora se tako, stari, tako je po učnem načrtu.«
»Če se mora tako, potem vrzite te vaše učne načrte v kot in zaprite vse šole, da ne bodo otroci mlatili prazne slame. Ta vaš načrt je zmešal otrokom glave, da zdaj ob vsem svojem šolanju ne vedo, kaj žre konj in to so vedeli že, le preden so začeli v šolo hoditi. Če je ta načrt tak, je bolje, da ni niti njega niti šole, marveč da gredo kot slepci po svetu in pojo one naše stare pesmi in junake, kakor za moje mladosti, in mi tedaj nismo bili slabši.«
Te besede je spregovoril ded Mijat z globoko bolečino, z drhtečim glasom. Hotel je še nekaj reči, namesto tega pa je sunil z rokami od sebe, iz prsi se mu je izvil globok vzdihljaj, obrnil se je k vratom in žalostno majaje z glavo krenil iz šole, kjer so ostali gostje in učitelj in otroci v popolni tišini, osupli od začudenja.
»Boga mi, pametno pravi ded Mijat, moder starokopiten mož je. Tudi jaz glasujem za slepce!« je polglasno rekel zase neki kmet, kateremu je glasovanje prešlo že kar v meso in kri, ter s tem pretrgal težko, globoko tišino.
Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)
Радоје Домановић 