Tag Archive | Stil

Stradija (9/12)

(prejšnja stran)

V prosvetnem ministrstvu sede sami preizkušeni učenjaki. Tu šele teče delo korenito in smotrno. Tudi najmanjši akt se po petnajst pa tudi po dvajset dni izpopolnjuje samo v stilističnem pogledu in samo po sebi se razume, da so tu še jezikoslovne malenkosti, vsakovrstni skloni s predlogi in brez predlogov.

Ogledal sem si nekaj aktov.

Neki ravnatelj na primer piše:

»Gospodu ministru prosvete!«

»Učno osobje te gimnazije že šest mesecev ni prejelo plače in je zašlo v take materialne stiske, da niti kruha nima. Tega ni mogoče več dovoljevati, ker se bo s tem ubil ugled učnega osobja, pa tudi ugled pouka samega.

Vljudno prosim gospoda ministra, da izvoli čim prej pri gospodu Finančnem ministru izposlovati nujno odločitev, da se nam vsaj za tri mesece izplačajo prejemki.«

Na hrbtu prepognjenega akta stoji:

»Prosvetno ministrstvo

PN 5860

I—II—891.

Direktor …ske gimnazije prosi, da se tamkajšnji gimnaziji nakažejo prejemki za tri mesece.«

Pod tem je poročilo z drugim rokopisom:

»Slog je nepravilen. Stava besedi ne odgovarja sintaktičnim pravilom. Uporabljajo se tuje besede dovoljevati in nujno.« (Te besede so podčrtane v aktu z rdečim svinčnikom.)

Pod tem je z ministrovo roko napisano (rokopis grd, nečitljiv, kakor ga dobi po navadi nemudoma vsakdo, kdor postane minister): »Prosvetnemu svetu v mišljenje.«

Pod tem stoji spet nov rokopis:

2—III—891.

»Glavnemu prosvetnemu svetu.« (Pravzaprav je bil to edini Prosvetni svet, a človek bi mislil, da jih je najmanj še kakih trideset stranskih.)

»V prilogi pod … se pošilja akt direktorja …ske gimnazije, da prouči v njem slovnične oblike, sintaktične in stilistične posebnosti in da se hkrati z mnenjem Sveta čim prej vrne Ministrstvu prosvete v nadaljnje poslovanje.

Po naredbi Ministra«

(Podpis).

Ker je bila zadeva nujna, ni preteklo niti petnajst dni, da se je Glavni prosvetni svet sešel na svoji seji. Med ostalimi predmeti je prišel na vrsto tudi ta in svet je odločil, da se zadeva izroči dvema strokovnjakoma v oceno. Določili so dva in zabeležili ta sklep v zapisnik in dolžnost delovodje je bila izvršiti ga.

Nato slede pisma strokovnjakoma:

»Gospod,

V smislu dopisa gospoda Ministra prosvete PN 5860 od 2. III. tega leta in na podlagi sklepa XV. seje Glavnega prosvetnega sveta z dne 17. III. istega leta SŠT. 2 mi je čast prositi Vas, da proučite akt direktorja …ske gimnazije v slovničnem, sintaktičnem in stilističnem pogledu in da predložite o tem Svetu v najkrajšem času izčrpen referat.

Sprejmite, gospod, tudi ob tej priliki zagotovilo mojega odličnega spoštovanja.

Predsednik

Gl. prosvetnega sveta«

(Podpis).

Pismo enake vsebine je bilo poslano tudi drugemu refe-rentu.

Šele po dveh mesecih je prispel Prosvetnemu svetu o direktorjevem aktu izčrpen referat, ki sta ga oba strokovnjaka skupno izdelala. Referat se začenja takole:

»Glavnemu prosvetnemu svetu.«

Pregledala in proučila sva akt direktorja …ske gimnazije in čast nama je predložiti Svetu svoje naslednje mnenje:

»Vse v naravi je podvrženo zakonu postopnega razvoja in izpopolnjevanja. Kakor je bil od prvobitne monere s postopnim razvojem in izpopolnjevanjem v dolgi vrsti stoletij dosežen najbolj zapleteni organizem človeškega telesa, prav tako se je razvijal jezik od neartikuliranih živalskih glasov, dokler ni dosegel v dolgi vrsti stoletij visoko popolnost današnjih modernih jezikov.

»Da bi stvar čim bolje in čim pregledneje izvedla, se bova poslužila naslednje zapovrstnosti:

I. Splošni del

  1. Govor in njegov nastanek.
  2. Poreklo današnjih jezikov.
  3. Skupni koreni (sanskrt).
  4. Delitev jezika na poglavitne skupine.
  5. Poglavje iz primerjalne filologije.
  6. Zgodovina znanosti o jeziku.
  7. Razvoj znanosti o jeziku sploh.

II. Naš jezik in zakoni njegovega razvoja

  1. Stara domovina (zgodovina).
  2. Sorodni jeziki.
  3. Skupne lastnosti in razlike v našemu jeziku sorodnih, bratskih jezikih.
  4. Narečja skupnega jezika v stari domovini se razvijajo v posebne jezike.
  5. Narečja našega jezika.

III. Direktorjev akt

  1. Izvor in zgodovina akta.
  2. Posebnosti jezika v njem v primeri s posebnostmi starega stradijskega jezika v starih ukazih.«

In tako dalje. Kdo bi si pač mogel obdržati v spominu vse to! se pravi, tudi če smo si. to dobro ohranili v spominu.

Nato sledi strokovna obdelava vsakega dela vsake točke po gornjem vrstnem redu in po mnogo, zelo mnogo popisanih polah pride beseda dovoliti na vrsto. Dalje se glasi:

»Dovoliti, im. gl. sanskr. dharh duhorh, skakati, skakljati, tekati, (V knj. III. s. 15, 114, 118 b. N. S.** m.) = pl: donti, r. duti, gr. εμαυριζω), 1. canto, cantare, provoco, provocere (sic) k. 3 X b, zvati, zvoniti, zvok, zver (V. Razsrdi se tiger zver srdita. Dž. L. P. 18; = Skoči srna izza grma = voliti z »do«: dovoliti (N. 16. V. 3. S. N. O. 4. Dž. D. 18, 5 knj. III. Vidi primer: »Sedemnajst ran je na junaku«).«

»Po vsem tem sodimo, da beseda »dovoliti« ni naša in da se mora zavreči kot za naš narod škodljiva.«

Na enak način je pojasnjena tudi beseda nujno, prišla sta do istega zaključka.

Nato sta prešla na besedno zaporedje sploh in posebej na besedni red v direktorjevem aktu in napravila tu svoje strokovne pripombe.

Nazadnje »Slog in stilistične posebnosti v aktu« in zaključek z obširnim, nekaj pol obsegajočim tekstom: »Primerjava jezika in stila в direktorjevem aktu in stila v Homerjevi »Iliadi«. (Tu sta našla, da je Homerjev slog veliko boljši.)

»Po vsem tem, — pravita, — sva mnenja naj se ta akt vrne direktorju …ske gimnazije, da ga v smislu najinih pripomb vestno popravi in nato se lahko po tem aktu posluje, kar je potrebno.«

Čez mesec dni se je Svet sešel in razpravljal o poročilu, nato pa sprejel sklep, da se akt direktorju vrne, da ga v smislu pripomb obeh strokovnjakov popravi in na novo pošlje Ministrstvu na nadaljnje poslovanje. Gospodoma poročevalcema se določi vsakemu po 250 dinarjev honorarja za poročila. Honorar naj se izplača iz fonda za pokojnine vdovam uradnikov prosvetne stroke ali pa iz proračuna, ki je določen za služiteljske plače.

To mnenje je Svet spoštljivo dostavil g. ministru v nadaljnje poslovanje.

In akt so potem iz ministrstva (hkrati z referatom v prilogi pod ./.) vrnili direktorju, da ga popravi v smislu pripomb in popravkov obeh strokovnjakov…

Tako razpravljajo tu korenito in strokovno o vseh stvareh in si pol leta dopisujejo, dokler ni v aktu popravljena tudi najmanjša slovnična napaka in se v zadevi predmeta šele nato lotijo nadaljnjega dela. Zaradi številnega dopisovanja naraste na ta način iz najmanjšega akta tak akt, da ga človek komaj na hrbtu nosi.

Vsi uradniki v ministrstvu pišejo, kot se samo po sebi razume, ker so književniki, seveda knjige; samo gospod minister ne piše nič. Njemu se nisem smel prikazati, ker so me vsi prepričevali, naj rajši ne tvegam take predrznosti, če mi je draga glava na vratu. Gospod minister, so mi pravili, se po ves dan uri v gimnastiki, je silno jeznorit človek in se rad bije.

Pripovedujejo, da se je nekega dne stepel s cerkvenim poglavarjem samim. Tudi cerkveni poglavar je dober telovadec in strasten jahač, pri tem pa jeznorit človek in se prav tako rad pretepa. Nekega duhovna je v hramu božjem iz neznanih vzrokov udaril s palico po glavi. Svojo jeznorito naravo je dobil ta, kakor splošno mislijo, iz prebiranja mnogih svetih knjig, zato opravičujejo te njegove izpade in mu jih vobče nikdo ne zameri. Prvi njegov spopad z ministrom je bil zavoljo neke jezdne tekme, a so pri priči prišla na vrsto še mnoga druga prosvetna in nabožna vprašanja, o katerih je odvisna pravilna vzgoja mladine. Na primer: verski poglavar je zahteval, da za vsako ceno pride v šolske verske učbenike tudi posebno poglavje o gojenju žrebcev, minister pa je zahteval, da pride namesto tega v učbenik članek o plavanju. V teh važnih vprašanjih ni maral nobeden popustiti in zadeva je tako po malem prišla tako daleč, da drug drugega nista mogla videti. Želeč čim bolj razsrditi svojega nasprotnika, je odredil minister, da celo v šolski zoologiji ne smejo predavati o konjih in da namesto te zoprne živali, kadar pride pri predavanju na vrsto, predavajo rajši o plavanju v mrzli vodi.

Pa to so že malenkostnejse stvari, da spremene kakšno mesto v učbeniku, saj se učbeniki sami in še celotni učni programi menjajo vsak drugi dan.

Ni ga človeka, ki službuje v prosvetni stroki, da ne bi pisal šolskih učbenikov; razen tega pripravlja vsakdo kakšno koristno knjigo kot nagrado za učence in za berilo dobrim otrokom.

Učbeniki, pravzaprav njih pisci, kar čakajo na vrstni red. Marsikateremu je treba materialno pomagati in temu primerno odkupujejo tudi učbenike ali pa jih priporočajo šolam kot obvezne za pouk. Minister ustreže tu v prvi vrsti svojim ožjim prijateljem in sorodnikom. Komaj pa je kak učbenik sprejet in si ga učenci nabavijo, prinese ze naslednji dan kak ožji prijatelj ministru drug učbenik, in kot se pač razume, je treba tudi njemu napraviti uslugo. Še isti dan se razglasi:

»Ker se je pokazal učbenik (za ta in ta predmet tega in tega avtorja) zaradi svoje dolge porabe zelo neprikladen, se v interesu pouka dosedanji učbenik izloči iz porabe in se odreja učbenik … (piščevo ime sem pozabil).«

Hotel sem obiskati pravosodnega ministra, pa ga ni bilo v deželi. Bil je ta čas na dopustu. Odšel je v inozemstvo proučevat šole za gluhoneme otroke, ker se je vlada resno pečala mislijo, da se ustanovi v stradijski deželi nekaj takih šol, da bi se popravile s tem slabe finančne razmere v deželi. Ker ni bilo moči odlašati s to zelo važno in pomembno zadevo, so bili takoj izvršeni najnujnejši ukrepi. Razen tega, da je bil pravosodni minister poslan proučevat ureditev takih šol s kaj velikimi dokladami poleg plače, je bil nemudoma imenovan upravnik šole za gluhoneme otroke z visoko plačo in posebno reprezentančno doklado; nato so bile imenovane tudi učne moči in so že na široko pričeli z zidanjem velike zgradbe, ki je bila namenjena za upravnikovo stanovanje. Razume se, da so takoj nato postavili za ta zavod ekonoma, zdravnika, šefa krajevne kontrole, blagajnika, podblagajnika, pisarja, tri, štiri prepisovalce in nekaj slug. Vsi od upravnika do slug so s službeno vnemo prejemali plače in nepotrpežljivo pričakovali, da prično s svojo novo dolžnostjo, — razen upravnika, ki je momljal tu-tam, da bo preko nekega svojega sorodnika pri ministru izposloval, naj bi sprejemali v ta zavod popolnoma zdrave otroke.

Ta zavod, pravzaprav njegovi uradniki, ker zavoda samega sploh še ni bilo, so bili pod upravo pravosodnega ministra, ker je prosvetni minister izjavil, da noče imeti opravka »s takimi glušci«.

Pravosodni minister je moral tudi edini skrbeti in se brigati za to šolo za gluhoneme, posle pravosodnega ministra pa je pričel opravljati vojni minister, dolžnosti vojnega ministra je izvrševal prosvetni minister, ki je tudi drugače mrzil knjige in šole in je zato dolžnost prosvetnega ministra izvrševala njegova žena, in ta je, kakor vsi vedo, zelo rada prebirala kriminalne romane ter rada jedla sladoled s čokolado.

(naslednja stran)

Kraljevič Marko drugič med Srbi (4/5)

(prejšnja stran)

Marko je krenil noter, se pomešal v gručo in sedel na stol v kot, da ne bi njegova velika postava vzbujala pozornosti.

Ljudi je bilo natlačeno polno in vsi so bili razvneti od ognjevitega govora in debate, zato Marka nihče niti zapazil ni.

Na častnem mestu je bila tribuna in na nji miza za predsedstvo, zraven pa mize za tajnike.

Namen shoda je bil, da sprejmo resolucijo, v kateri naj bi obsodili barbarsko početje Arnavtov na Kosovem ter v celi Stari Srbiji in Macedoniji in pa nasilstva, ki jih zaradi njih trpe Srbi na svojem rodnem ognjišču.

Ob teh besedah, ki jih je spregovoril predsednik in razložil namen zborovanja, se je Marko ves spremenil. Oči so mu zažarele s strašnim žarom, vse telo mu je zadrhtelo, pesti so se pripravljene za boj jele stiskati in zobje škripati.

»Vendarle sem slednjič našel prave Srbe, katere sem iskal. To so oni, ki so me klicali!…« je pomislil Marko ves vesel in se že naslajal ob misli, kako jih bo vzradostil, ko se jim razkrije. Nepotrpežljivo se je vrtel na svojem stolu, da se malone ni sesul. Toda ni maral pričeti prècej, čakal je na najugodnejši trenutek.

»Besedo ima Marko Marković!« je razglasil predsednik in udaril ob zvonec.

Vse je potihnilo, da bi slišali najboljšega govornika.

»Gospoda in tovariši!« je pričel ta. »Neprijetno je za nas, toda že okolnosti same, že čustvo samo me sili, da pričenjam svoj govor z Jakšićevimi verzi:

»Mi Srbi nismo, možje mi nismo!…
— — — — —
Ker da smo Srbi, ker da možje smo,
ker da smo bratje, oh, mili bog!
mar bi takó mi z Avale plave
zrli ledeno v ognjeni ta čas,
mar bi takó nas, oh, bratje predragi,
mar bi takó prezirali nas?!«

Nastala je tišina. Nihče ni dihnil. To tišino je samo za trenutek pretrgalo škrtanje Markovih zob in pa škripanje stola, na katerem je sedel, tako da so se mnogi srdito in zaničljivo ozrli vanj, zakaj moti to sveto, rodoljubno tišino.

Govornik je nadaljeval:

»Da, tovariši, strašen je ukor velikega pesnika na to naše današnje pomehkuženo pokolenje. Videti je res, ko da nismo ne Srbi ne možje! Saj kar mirno gledamo, kako pade vsak dan po nekaj srbskih žrtev pod krvavim arnavtskim bodalom, gledamo, kako požigajo srbske hiše v Dušanovi prestolnici, kako se onečaščajo srbske hčerke in trpi ljudstvo največje muke ondi, v onih krajih, kjer je vladala starodavna srbska slava in gospostvo. Res, bratje, iz teh krajev, pa tudi iz Prilepa, domovja našega največjega junaka Kraljeviča, se čujejo suženjski vzdihljaji in žvenket verig, ki jih še vedno vleče za seboj Markov bedni potomec; in Kosovo tožno se še vedno vsak dan obliva s srbsko krvjo, še vedno čaka maščevanja, še vedno žejno neprijateljske krvi, ki jo terja pravična kri Lazarjeva in Obilićeva. In tudi mi lahko danes nad tem razbojiščem, nad tem svetim pokopališčem naših vzor-vitezov, nad tem popriščem slave nesmrtnega Obilića, tudi mi lahko jeknemo ob onem tožnem jeku gusel, ki ga spremlja ljudstvo s pesmijo, v kateri preliva naš veliki junak Kraljevič kot glasnik narodne žalosti svoje solze in govori:

»Jojme, zdravo, Kosovo ti ravno,
kaj dočakalo si, polje tožno!…«

Ob teh besedah so se zakotalile Marku kakor orehi debele solze iz oči, vendar se ni maral še oglasiti. Čakal je, kaj bodo napravili dalje. Toda pri duši mu je postajalo tako milo, da je pozabil in oprostil vse muke, ki jih je pretrpel. Za tak trenutek bi dal tudi glavo s svojih ramen. Bil je pripravljen iti celo na Kosovo, pa če ga še enkrat vržejo v ječo.

»Te besede zgrabijo vsakega Srba za srce, tu plaka z Markom vred vse naše ljudstvo; toda razen teh plemenitih solz našega velikega viteza, so nam potrebne tudi še mišice Kraljeviča in Obiliča!…« je nadaljeval čedalje ognjeviteje govornik.

Marku je kri zalila oči, strašen je bil njegov pogled, šinil je kvišku in s stisnjenimi pestmi, ki jih je dvigal vrh glave, planil kakor razjarjen lev proti govorniku. Mnoge je podrl h tlom in jih pohodil z nogami. Nastal je vik in krik. Predsednik in tajniki so si z rokami zakrili obraz in se strahoma zarili pod mizo, navdušeni Srbi pa so zajezili vrata s prestrašenim, obupnim vreščanjem:

»Na pooomoooč!«

Govornik je prebledel, noge so se mu zašibile, zadrhtel je kakor v mrzlici, pogled je otrpnil, ustne posinjele, šiloma je goltal slino vase, iztezal vrat in mežikal. Marko je prodrl do njega in mu zamahedral z rokami nad glavo ter s strahovitim glasom zatulil:

»Tukaj je Marko, ne bojte se, bratje!«

Govornika je oblil znoj, obraz miu je zaripel, zazibal se je in se zvrnil po tleh kakor sveča.

Marko se je zdrznil in odstopil, pogledal na tega nezavestnega revčka, pobesil roke in z izrazom neznanske začudenosti pogledal okrog sebe. Kar okamenel pa je od osuplosti, ko je videl, kako so Srbi zajezili vrata in okna in kako obupno vpijejo: »Na pooomoooč! Policija… Hudodelec!«

Marko je bil ves mlahav od začudenja, spustil se je na stol v bližini in si zaril glavo v svoje kosmate, silne roke.

Ta hip mu je bilo najteže: po tako mogočnem upanju na gotov uspeh in tolikšnem navdušenju je nastopil nenaden, nagel preobrat položaja.

Dolgo je sedel Marko tako, v istem položaju, nepremično, kakor okamenel.

Malo pomalem je jelo prestrašeno vpitje ponehavati in namesto onega strašnega vika in krika, je nastopila smrtna tišina, v kateri se je razločno slišalo težko dihanje onesveščenega govornika, ki se je začel polagoma zavedati. Ta čudna nepričakovana tišina je povzročila, da so začeli predsednik zborovanja, podpredsednik in tajniki pomalem boječe, oprezno dvigati glave. Prestrašeno gledajo drug drugega s čudnim izrazom vprašanja na licih: »Kdo za boga ve, kaj je vse to?« Nato se pričnó s še večjim začudenjem ogledovati okrog sebe. Dvorana je malone prazna, samo od zunaj kukajo mnoge rodoljubne glave skozi odprta vrata in okna. V dvorani pa Marko kakor kamen, na stolu sedi, s komolci na kolenih in z glavo uprto na roke. Ne premakne se, niti diha mu ni slišati. Potlačeni so začeli po vseh štirih kobacati ven drug za drugim, nezavestni govornik se je začel osveščati, tudi on gleda boječe okrog sebe, se tipa, gleda predsednika in tajnike in kakor gleda on vanje gledajo ti nanj, kakor da se začudeno, strahoma sprašujejo drug drugega: »Kaj je bilo to z nami? Ali smo res ostali živi?« Z največjo začudenostjo pa se ustavljajo pogledi vseh na Marku, nato pa menjajo spet med seboj poglede, ki s svojim izrazom na licih kakor vprašujejo in odgovarjajo: »Kdo je to strašilo?!… Kaj naj storimo?! — Ne vem!«

Tudi na Marka je vplivala ta tihota, da je vzdignil glavo. Tudi na njegovem obrazu je bil isti izraz začudenosti: »Kdo bogme ve, kaj je bilo to na mah, bratje moji?!«

Navsezadnje je Marko nežno in mehko, kolikor je to sploh mogel, nagovoril govornika, s pogledom polnim miline:

»Kaj pa ti je bilo, brate mili, da si padel?…«

»S pestjo si me udaril!« je odvrnil oni karajoče in se z roko potipal po temenu.

»Še dotaknil se te nisem, tako mi vsemogočnega boga in svetega Janeza! Tako lepo si govoril in rekel si, da je treba Srbom Markove desnice, jaz pa sem sam Kraljevič Marko in sem se ti samo oglasil: ti pa si kar omedlel.«

Vsi navzoči so se še huje zbegali in pričeli so se umikati od Marka.

Marko pa je začel pripovedovati, kaj ga je primoralo, da je prosil boga, naj mu dovoli priti med Srbe in kaj vse se je zgodilo z njim, kakšne muke je moral pretrpeti in kako so mu odvzeli orožje in obleko in vinski meh, pa kako je njegov Šarec propadel, ko je vlekel tramvaj in gonil zajemalno kolo pri vrtnarju.

Po teh besedah se je govornik malo zbral in zavedel ter dejal:

»E, Marko, to si pa res bedasto ukrenil!«

»Sit sem bil že teh vaših tožba in neprenehnega klicanja. Obračal sem se tam doli v grobu, obračal se več kakor pet sto let in bogme da nisem mogel več prenašati!«

»Eh no, to se prepeva v pesmih, brate moj! To se samo tako poje. Ti pač ne poznaš poetike!«

»Lepo, prosim te, to se prepeva, toda tako ste tudi govorili; glej, saj si sam pravkar isto govoril!«

»Nikar ne bodi preproščina taka, prosim te, brate; saj vendar ni vse tako, kakor se govori. To se samo tako govori, zato da je slog lepši, bolj okrašen! Vidi se, da tudi retorike ne poznaš! Starokopiten človek si, brate moj, in mnogo stvari ne poznaš! Znanost, dragi moj, je daleč napredovala. Jaz govorim, kakopak, ti pa moraš vedeti, da mora imeti govornik po pravilih retorike lep, okrašen slog, da mora znati navdušiti poslušalce, da omeni tudi kri in bodalo pa hlapčevske verige in suženjstvo! Vse to je samo zaradi lepote sloga in živa duša ne misli resno, tako kakor ti, da je treba pri priči zavihati rokave, pa dajmo, udarimo se zares. Prav tako je tudi v pesmi vržena fraza: »Vstani, Marko…« itd., a to vse je zaradi lepote… Nič ne razumeš, brate, bedasto si ravnal; vidi se, da si preprost človek, starinskega kova! Ti jemlješ besede še v dobesednem pomenu in ne veš, da nastane književni slog šele s tropami in figurami!«

»Ali, kaj pa naj počnem zdaj? Ne pokliče me niti bog, nazaj niti mi ni na zemlji obstanka.«

»Pošteno nevšečna zadeva!« se je vmešal predsednik kakor v skrbeh.

»Sila nevšečna!« so z istim glasom dejali še drugi.

»Šarca imam na reji pri nekem kmetiču, obleke in orožja nimam, a pošlo mi je tudi imetje,« je rekel Marko v obupu.

»Od sile nerodno!« je ponovil vsak navzočih še enkrat.

»Ko bi imel dobre poroke, dl bi si na menico izposodil nekaj denarja!« je menil govornik.

Marko ni razumel.

»Imate kake dobre prijatelje tu v mestu?«

»Nimam tu po bogu žive duše,
ni jih več pobratimov tod mojih,
pobratima Obilić Miloša,
pobratima Toplice Milana,
pobratima…«

Marko je hotel še dalje naštevati, toda govornik mu je segel v besedo:

»Zadoščala bi dva; več jih ni treba!«

»A, nekaj mi je prišlo na misel…« je pričel predsednik zamišljeno, važno, utihnil je in, se z roko pomel po čelu, po krajšem molčanju pa se je obrnil k Marku z vprašanjem:

»Ali si pismen?… Znaš brati in pisati?«

»Brati in pisati znam,« je odvrnil Marko.

»Prišlo mi je namreč na misel, kako bi bilo, če bi nekako vložil prošnjo za kakšno službico? Lahko bi prosil kje, da te nastavijo za praktikanta.«

S težavo se je Marko sporazumel z njimi, kaj je to praktikant, in je konec koncev pristal, ker so mu rekli, da bo imel po šestdeset-sedemdeset cekinov na leto, junak pa niti bora ni imel.

Napisali so mu prošnjo, mu dali pol dinarja za kolek in pol dinarja za prvo silo, če bi se znašel v stiski ter ga napotili v policijsko ministrstvo, naj vloži tam prošnjo.

(naslednja stran)

Писмо Ристи Одавићу (1)

Јуна 16. 1893. год.
Крушевац

1. Мото.

Чекај док те ја поткупим ђидо,
На мојему без седла пегазу.
Те се зоби чкаљем и бодљиком…

… М. У. а

2. Философирање (видиш да и ја радим на том гнусном предмету) о томе какав треба да буде Штил и каквог, управо коликог, обима мора писмо да буде.

а) ШТИЛ мора бити грозан и страшан, то јест силан, моћан, тако да извесни мора пасти у несвест кад само један ред прочита. Боље би било кад би могао да удесим тако да му једна реч буде доста за „убити га“ „ки ладне воде“. Али на жалост видим да то не могу успети. Како ми збиља изгледа сада то немогућно, али знам извесно, да ће се временом људи толико усавршити, да ће то моћи без муке постићи, па још можда и дотле дотерати… нећу даље о томе. Остављам потомству нека ту реченицу дода. Наравно, да ће потомци јадиковати што ја овако ЦЕЛОМУДРЕНИ не написах ту реченицу, јер ће нањушкати да би ту сигурно испала таква мудрост да се поколења диве, а не знају будале да сам ја то оставио да они попуне само због тога што сам осетио да ћу треснути какву капиталну глупост. — Сума сумарум: ШТИЛ мора бити ужасан и тако јак да те бар ако не први ред, а оно на послетку, цело писмо тако порази да мораш пасти у несвест и због гадости стила то ти се може десити. Не мислим да то у овом случају буде, али као „философ, философирајући“ морам све случајеве да предвидим.

б) Писмо мора бити велико, само за то да ако ме пусти штил изда, (као што често има обичај), онда бар количина реченица нека ми послужи у овом „племенитом“ предузећу, јер пошто пото, цркло пукло, извесни мора бити овим писмом „тотално утучен.“

Проба

Опет мото:

1. Севај муњо, пуцајте громови
Чрезмерије потреса вас људско
Процвилите мравеж и пауци
Уплач’те се брда и долови.

(Не ваља, ово је сувише благо, треба наћи нешто грозније, страшније, а ако га нема ни код једног писца, онда ћу ја сам измислити).

2. Миле ђипа, хоће да утуче
Мируј море појешће те Вуче.

(Сувише глупо и управо мизерно; нема ни мало силе. Морам друго што тражити.)

3. На средини морске пене
Цепа муње и громове.

(„МЛАКО“ сувише, Треба јаче тражити.)

„О, људи пси…“
Ајак…“

(Ха, сетих се нечега али је тако силно да ћу бити тропа, или ћу човека сасвим убити, а то је:)

Залазећег сунца жар
Паде на твој адиђар…
А са њега на дувар…

Право писмо

18. јун 1893. год.
Крушевац

Мото:

(Неки грозан крик да човеку уши заглуне.)

Они, гадни, епитети, господине, у ВАШЕМ ЦЕЊЕНОМ И УВАЖЕНОМ ПИСМУ које се одликовало својом гнусном и грубом садржином, били су само удар који нађе искру у камену. Ви сте вашом жаоком пробудили успаваног лава, који ће моћи својом снагом да дâ израза своме ужасном гневу! Да, господине, ви сте својом несмотреношћу створили себи тако ужасног и страшног противника, који би могао пола света затрти.

Нећу се борити, ни мачем, ни шарком пушком већ пером, али имајте на уму да је моје перо „силније“ од мачева свију светских освајача. Мој је стил, као што већ видите, страшнији и од самог мора КОЈЕ УСЛЕД БУРЕ ПОБЕСНИ, те РИЧЕ, СТЕЊЕ, праска и ломи све шта му на пут стане, „које не зна за препреке већ само себи поставља границе“.

Ви се са мном можете тако борити као што се лађа бори с „пошашавелим“ океаном.

Гадном робу Стеви, б) који је иначе слаба и неиздржљива духа, доста ће бити да види само једно слово из овога напред означеног, најбурнијег места па ће га то потпуно сразити.

Да не би ПАЛИ у очајање напомињем ТИ, да се шалим, јер нисам толико страшан.

Ова те је напомена без сумње јако расположила стога имаш рачуна да „ДАВАШ“ по једно пиће на цело „друштво“, а ја имам гут ДВЕ чаше ПИВЦА кад дођем тамо.

Ишао сам твојој прији, али се нисам деликатно провео.

Нашао сам је у школи између чаеова, јер ми нису знали казати где је са станом.

Представим јој се и дам писмо, а она ме понуди у „концоларију“.

Уђосмо и почесмо се разговарати о уређењу Крушевца, о испитима по основним школама и „шта ја знам“, што рекао Мата, в) а она не чита писмо, већ га остави у неку рачуницу.

У том се натрпаше у канц. још неке три учитељице. Ту се отпоче клањање и представљање, а после поседасмо сви за сто.

Елем, њих четири, а ја сâм, али им нисам дао ока отворити, не би веровао да сам ја онај исти Радоје тако сам био разговоран, смотрен и окретан. Томе је, мислим, нарочито узрок то што су све узгред буди речено (твоја прија мало одвојила) поружне, а ја се међу таквим „друштвом“ красота крећем јер сам навикао „унтерхалтујући“ се са Султаном и Пејићевом.

Разговарали смо о многоме чему, али ни о чему важном већ све о неким простим и прозаичним предметима.

Било је и шале, али ти не мораш све да дознаш, доста ти је толико.

Задржао сам се код њих безмало читав сат и главно је да за то време писмо је стајало непрочитано.

Отишао сам и она рече да те поздравим кад се видимо.

*

Наишао сам овде у Крушевцу на један изванредан тип, и сад га „својски студирам“.

*

Ја овамо живим ки човек: једем, пијем, спавам и шетам. Написао сам три табака „Дом. Учитеља“, али то је тако глупо, просто, мизерно и већ и сам не могу да се изразим, отприлике као да је писао Трандафило. Дакле, углавном ја сам дангубио.

После подне идем из Крушевца право на Јастребац, а затим ћу се два-три дана бавити по околним селима и онда ћу натраг за Београд.

Без поздрава
„УШТВА”

 

Извор: Вученов, Димитрије (прир.), Радоје Домановић – Сабрана дела I–III, Просвета, Београд 1964.