Mrtvo morje (5/5)

(prejšnja stran)

Ta mala neprilika, ki jo je pretrpela ta vrla družba, ni ostala osamljena. Minilo je nekaj časa, pa se pojavi neki mlad človek, ki je izdal svoje znanstveno delo.

»Glej no, spet nekaj: znanost! Čudovito!«

Seveda spet ni hotel nihče brati spisov mladega znanstvenika in vsakdo je začel z globokim in celo odkritosrčnim prepričanjem dokazovati, da Bekić (tako se je pisal znanstvenik, če ga prevedemo na srbski jezik) ničesar ne zna.

»Bekić pa znanstveno delo!« samo to je bilo treba izustiti, pa je že vsa družba bušila v smeh.

»To je pri nas popolnoma nemogoče. Kakšna znanost in če jo še kak Bekić piše!« so govorili ljudje in si bili edini v tem, da more kaj takega, kakor tudi vse drugo, nastati samo v tujem svetu.

In mladi znanstvenik ne samo da ni žel uspeha, marveč si je vse, kar je bilo živega, nekako nagonsko stelo za svojo dolžnost, da je z nejevoljo sprejemalo ta pojav.

Vsa družba je gledala v tem kakor neko kužno bolezen, se jela upirati in brezupno boriti zoper to nevarnost.

Vprašal sem nekoga, kaj mu je storil ta znanstvenik.

»Nič,« mi je dejal.

»Kaj pa tako vpiješ nanj?«

»Tako; ne morem gledati, da bi se vsaka mevža šopirila.«

»Kaj pa se šopiri? Človek se ukvarja z znanostjo in ni nikomur storil nič žalega.«

»Ne poznam ga, brate. A prosim te, kakšna znanost? To vendar pri nas ni mogoče.«

»Zakaj?«

»Tako. Saj vem za vsakogar, koliko je prida.«

»Pa si bral?«

»Bog varuj; menda nisem na glavo padel. Znanost in Bekić!« je rekel ironično in bušil v smeh, nato pa se je prekrižal in skomignil z rameni, z rokami pa začel mahati, kakor bi dejal: »Bog nas varuj take sramote!« ter pristavil:

»Saj je toliko ljudi, ki so pametnejši od njega, pa se ne delajo znanstvenike. On pa kakor da je; kakšna neznanska sreča to za vse!«

In spet so se vrstile podobne zgodbe kakor prej s pesnikom.

O mladem znanstveniku se je raznesel celo glas, da je zaradi nekakšnih znanstvenih raziskavanj kradel hruške pri nekem branjevcu. S tem se je nekaj dni zabavala vsa družba in se od srca smejala, nato pa je izbruhnil nov škandal.

»Veš kaj je novega?« je vprašal nekdo.

»Znanstvenika smo dobili!« je odgovoril drugi.

»Beži no, to je že staro kot lanski sneg. Zdaj je dobil znanstvenik kritika.«

»Čeden posel! Kdo pa je spet ta trap?!«

»Bogme, da ne, pameten kritik, ravno pravi za Bekićevo znanost!«

»Kdo pa je?«

»Bekićka!«

»Njegova žena?«

»Jasno. Prekrasno ga je skritizirala. Zdaj hodi z obvezano glavo po mestu. Morda ga bo le spametovala. Boljše kritike mu ni treba.«

»Kaj pa je bilo?« je radovedno vprašal drugi in se že ves nestrpen pripravljal, da bo ponesel to novico dalje.

»Nič, samo neke Toricellijeve cevi mu je zlomila na glavi.«

In jasno je, da je spet sledil sladek smeh; prijatelja sta se urno razšla, da bi raznesla to prijetno novico dalje.

To je postalo dušna paša za vso družbo.

»Slišal sem, da si se posvetil znanosti?« vpraša v šali prijatelj prijatelja.

»Lahko se,« odgovori žena vprašanega; »samo varuje naj se, da se jaz ne posvetim kritiki.«

In spet smeh.

Pogosto seje kaka družba ves večer zabavala s pripovedovanjem smešnih anekdot o znanstveniku.

Razen tega so mlademu znanstveniku seveda povsod nagajali, kamor koli se je obrnil. Vsakdo je imel za svojo nalogo, da ga je sprejemal rezkeje kakor poprej samo zategadelj, ker se je opletal z nečim, česar ne počenja nihče drug, a nihče drug kajpa kot pameten človek ne počenja bedarij, ker je pri njih na veke utrjeno pravilo za vse, kar bi kdo storil.

»Daj no, prosim te, tega vendar med nami ni in ne more biti!«

Znanstvenik se je boril, boril in opešal. Družba je premagala tudi njega, premagala ga zaradi lastnega ugleda in znanstvenik se je nekje izgubil. Nihče ni ničesar več slišal o njem.

»Saj mi je hudo za ubogega grešnika!« so ga pomilovali. »Ni bil tako napak človek.«

»The, kdo pa mu je kriv!«

—

Čez nekaj časa je nastopil neki mlad slikar. Razstavil je slike in pričakoval sodbe javnosti. Slike niso bile slabe. Kot tujec sem si jih edino jaz ogledal, od domačinov ni maral nihče na razstavo. Ponovilo se je isto, kakor prej s pesnikom in znanstvenikom in spet so, čeprav živa duša ni videla slik, trdovratno trdili:

»Slikar, bedarija! Pusti te marnje, prosim te!… Saj kaj takega pri nas ne more biti!«

Javnost je obsula slikarja s cepci in kamenjem, kakor pravijo, vse je stopilo v bojno vrsto proti temu novemu pohujšanju. Ta grozna mrzlica je trajala vse dotlej, dokler se rudi mladi slikar ni nekam izgubil in je družba, utrujena od tolikšne borbe, da bi odvrnila to nadlogo od sebe, nadaljevala svoje sladko dremanje.

—

Družba je bila ravno sredi najslajšega sna, kar jo je prebudil neki mlad skladatelj z igranjem svojih novih skladb.

»E, to je pa res že prenesramno!« je zavpila užaljena družba in si pomela oči.

»Od kod pa spet to pohujšanje?«

Toda z njim so kar na kratko opravili. Oblast (tudi ta je malo legla, da bi sladko in mirno zadremala) je iztaknila, da podžigajo te skladbe ljudstvo k uporu in so mladega komponista, kakor se razume, zaradi njegovega skladanja zaprli kot revolucionarja.

»Prav je tako, jasno, kaj pa žveglà kakor kak pavliha!« je zadovoljno dejalo javno mnenje, sladko zazdehalo, se obrnilo na drugo stran in pošteno zadremuckalo svoje prijetno globoko spanje.

Pametni ljudje to: kakšna muzika neki, kakšni bobni! »To vendar pri nas ni mogoče!«

Še kake dve-tri takšne zgodbe so se pripetile in to je bilo vse.

—

Tako se je v tisti družbi godilo vsakomur, ki se je hotel lotiti kakega dela. Bodisi politik ali ekonom ali industrijalec — vsak je moral propasti.

Spomnil sem se nekega znanca, Srba, in pri nas je dosti takih. Bil je dokaj imovit človek, ki je živel od svojih dohodkov: jedel je, pil in bil ves zadovoljen ter ni trpel nikogar, ki je kaj delal in on sam ni delal ničesar. Rejen in zavaljen je z lenimi koraki stopical po ulici in obraz mu je bil kisel in čemeren. Razjezil se je na vse, kar je bilo le za las podobno kakemu opravku in delu. Šel je mimo štacune. Ustavil se je, zaničljivo zmajal z glavo in strupeno spregovoril:

»Štacunar!… Figo! Ta mi bo štacunar, kakor da ga ne poznam! Razstavil je tri-štiri krožničke, pa se igra trgovca! Kar jeza me popada!«

Šel je, recimo, mimo železninarja in se ustavil. Pogledal je z enakim zaničevanjem in spregovoril strupeno in hudobno:

»In ta je železninar! Svoje tri-štiri verižice je obesil na zid pa se igra trgovca… Imenitna reč!… Kar žolč me popada nad takim bedakom!«

Tako je pobajal po vsem mestu in pred vsako delavnico, najsi je bila kakršna koli in čigar koli, se je ustavil in srdito zagodrnjal:

»Presmešno, tudi ta se z nečim ukvarja, kakor da ga ne poznam!?…«

Če ste mu pripovedovali o čemer in o komur si bodi, ki se je lotil kakega dela in podjetja, nad vsakim se je posmehoval in ga omalovaževal.

»Poznaš Miko?«

»Poznam!« je odvrnil s pustim, kislim obrazom.

»Tovarno postavlja?«

»Bedak! On pa tovarna!… E, to bo res pravi tovarnar. Smešno!«

»Marko ustanavlja list,« ste mu rekli.

»Marko ustanavlja list?!… Trap neumni! Kakor bi ga ne poznal!… Figo, ne pa Marko in list! O, kako me grizejo vsi taki norci!«

Nihče ni bil nič prida zanj. Vsakogar, če bi samo pomislil na to, da bi se lotil kakšnega posla, je pri priči proglasil za bedaka.

Škoda le, da nimamo še več takih, vendar pa polagoma napredujemo in ne bo minilo veliko časa in je že na vidiku, da bomo dosegli ono idealno deželico, v kateri sem prebil nekaj časa.

—

Na mirni gladini postane, smrdljive vodene mase, ki jo je pokrila zelena mrena, se je prikazalo in dvignilo nekaj valčkov, hlepečih, da bi se iztrgali, se pognali nekam više, a so se hitro vrnili nazaj k masi, spet je zelena mrena pokrila vse in pokojne gladine ne vzburka nobena stvar več, nikak valček se več ne dvigne.

Uh, kako zaudarja ta smrad po prestani vodi, ki se nikamor ne giblje. Duši in davi. Burje je treba, da se razgiblje ta nepremična gnila masa!

Niti sapice nikjer…

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)