Tag Archive | Zakon

Mrtvo morje (4/5)

(prejšnja stran)

Naslednji dan je poslal načelnik vladi šifrirano obvestilo o včerajšnjem političnem zborovanju. Poročilo se je glasilo:

»V mojem okrožju se je pojavila močna politična struja nasprotnikov današnje vlade. Gibanje zavzema čedalje širši in večji obseg, tako da se že bojim, da se ne bi sprožilo vprašanje obstoja današnje dinastije. Uporabil sem vse ukrepe, kar sem jih mogel, in vsa sredstva, s katerimi sem razpolagal, da preprečim to zlo: a ker se je to opozicionalno, pravzaprav revolucionarno gibanje pojavilo s hudourniško naglico, so bili vsi moji poskusi zaman in revolucionarji so se včeraj popoldne nasilno zbrali v velikanskem številu na zborovanje. Iz njihovih ostrih in drznih govorov sem sprevidel, da imajo anarhistična načela in da na skrivaj za trdno pripravljajo vstaje in prevrat deželi. Naposled se mi je po mučnih in težkih naporih komaj posrečilo, da sem zborovanje razgnal, ker je grozila velika nevarnost, potem ko je eden izmed njih zagrozil celo, da bodo vrgli monarhijo in uvedli republikanski vladni sistem.

V prilogi spoštljivo pošiljam pod ./. gospodu ministru seznam najnevarnejših oseb (tu je bil kot kolovodja naveden oni posebnež, ki pije mlečno kavo, nekako osladkano vodo, kali, nato pa še tisti trije, ki so bili za kavo) in prosim navodila, kaj naj nadalje podvzamem v teh za našo deželo tako važnih in usodnih okoliščinah.«

Načelnik je po tako velikih uslugah, ki jih je napravil državi in državni upravi, takoj dobil odlikovanje in višji čin. Vsi tisti opozicionalci so mu prišli čestitat in s tem se je zadeva končala.

Po končanem zborovanju sem vprašal nekoga:

»Mar pri vas v resnici ni ljudi, ki bi se pečali s politiko?«

»Imeli smo tudi take.«

»Pa?«

»Nič… Budalosti!«

»Zakaj budalosti?«

»Dajte no, prosim vas: kdo pa bi se ukvarjal s politiko?!… Saj je nekdo poskusil!«

»In kaj je napravil?«

»Norec! Kaj pa naj bi napravil?!… Saj ga vsi poznamo: vemo, kdo je, od kod je, čigav sin je in kaj doma jé. Oče mu je bil mojster, a zadnji človek, on pa je šel v šole, se klatil po svetu nekje, se vrnil in mi pričel takole govoriti: to je treba tako, to spet tako, pa kaj vem kakšna ureditev, pa zakoni, pa ustava, pa državljanske pravice, pa svoboda zborovanj, pa volitve… Ovbe no, prosim vas, saj se mu je vedno nekaj bledlo!«

»In kaj ste mu rekli vi?«

»Nič! Kaj pa bi mu rekel? Gledal sem ga in se mu smejal. Saj ga poznam; saj še koščka poštenega kruha nima, pa tudi njegovega očeta in družino poznam. In ta naj mi pripoveduje, kaj je ustava in svoboda?!«

»Nemara pa mož ve to?!« sem rekel.

»Nikarte no, prosim vas, če nikogar, poznam njega, koliko tehta.«

»A kaj je počel?«

»Kaj pa bi počel?!… Neke knjige je prebiral, dirjal iz mesta v mesto, agitiral nekaj, nekaj jih je zbral okrog sebe, sklical nekaj shodov. Zgrabili so ga, vtaknili v luknjo in ga na vse načine preganjali. Rekel sem mu nekoč: ,Kaj se le tako ženeš in tako otročje dereš, namesto da bi se brigal za svoje opravke. Saj vidiš, kakšen norec si!’«

»Kaj pa so drugi rekli?«

»Pokali so od smeha. Ko je prišel iz ječe in so ga videli na cesti, je šele bruhnil gromovit krohot.«

»Si zdaj našel ustavo?« ga je vprašal nekdo in vsa ulica v smeh.

»Jojme, tolikšne šale niso zbijali še z nikomer nikoli. Nekoč smo malone po tleh počepali od smeha. Še dandanes mu je ostal priimek Tomaž Ustava!« mi je rekel tisti človek in se tako zasmejal, da so mu stopile solze v oči.

»In kaj je bilo ž njim?«

»Propadel je siromak. Nima niti kolikor je pod nohtom črnega, državne službe pa mu tudi niso dali… Budalo. Vsi njegovi sošolci imajo tako lepe položaje, on pa kar tako. Nihče mu ni kriv. Saj je res, da ga hvalijo, da je bil od vseh najpripravnejši in najinteligentnejši, vendar pa nekak zanesenjak. Nič ni hujšega na svetu, kakor če si človek ubije kake muhe v glavo. Vtepel si je, da bo nekaj popravil. Vsemu svetu je prav, on pa hoče nekaj posebnega, kakor da ga ne bi poznali. Siromak!…«

»Kaj pa zdaj dela?«

»Seveda, zdaj se je spametoval, a je prepozno! Ozdravili smo ga muh, dokler pa je bil trčen, ni mogla oblast ničesar opraviti z njim. Mi pa smo pričeli uganjati prave komedije, tako da so ga še šaljivci jeli posmehljivo klicati z ,Ustavo’. Počeli smo tako danes, tako jutri in ljudje so začeli uganjati burke z njim, kamor koli je prišel, kjer koli se je ustavil. Boril se je, boril, pa omagal… Hudo mi je za reveža! Saj ni bil napak človek!… Zdaj je pameten, resen človek, se ne zaletava več kakor prej. Umaknil se je čisto sam zase in se tudi z malo kom druži. V bedi živi, vendar pa mu mnogi pomagajo. Vsem se nam smili, toda sam si ie kriv…«

»Kako pa so zdaj ljudje z njim?«

»Lepo!… Nihče se mu ne posmehuje, ljudje ga imajo radi; a reveža tudi zares pomilujemo!«

Nekaj se mi je priljubilo v tej deželici, da bi čim dlje živel v nji. Tudi seznanil sem se z mnogimi. Krasni ljudje! Mirni, tihi, krotki kakor golobčki. Jedo, pijó, dremljejo, se po malem brigajo za svoje opravke. Z eno besedico: srečni ljudje. Nič jim ne moti globokega miru, nihče jim ne kvari harmonije, nikak vetrc ne vzburkava mirne, nepremične gladine postane pozelenele močvirne vode, če bi smeli družno te v resnici srečne deželice primerjati z njo.

Od doma iz Srbije sem prinesel trohico misli in trohico oguljenih idealov, kar sem jih podedoval po naših starih: pa tudi to se je malone razpršilo v tej deželici, in tako sem se kakor hipnotiziran predal sladkemu dremanju in mi je začelo to prijati. Tedaj sem uvidel, da imamo tudi mi Srbi zelo močno nagnjenje za to, da postanemo nekega dne tak srečen narod in v tem nam uspešno pomagajo naše domače razmere same.

Tako so potekali dnevi mimo, neslišno, mlahavo, dokler se ni lepega dne podrlo ravnotežje družbene harmonije.

Neki mlad človek je obelodanil zbirko svojih pesmi.

Pesmi so bile lepe, polne globokega, iskrenega čustva in idealov.

Vsa družba je sprejela zbirko z nezadovoljstvom. Nihče je ni bral, je niti ni maral brati; toda komur koli je prišla v roke, je pri priči napravil kisel obraz, pobrskal po listih na dveh treh mestih in jel otipavati liste, kakor bi ugotavljal kakovost papirja, odrinil knjigo od sebe kakor kakšno najbolj zoprno stvar na svetu, obrnil z zaničevanjem glavo v stran in strupeno spregovoril:

»Pesmi!… Prava reč!…«

»Kdo ve? … Morda pa se vmes lepe stvari?!« bi pripomnil kdo pri takem pomenku.

Prvi pa se prekriža, presede na stolu in z izrazom pomilovanja na licu premeri svojega tovariša in zmaje z glavo ter šele nato izusti:

»Saj si res večji norec kakor pa ta, ki je napisal te otrobe!« Pri tem sune s konci prstov knjigo se dalje od sebe s takšnim izrazom na licu, kakor da se je dotaknil nečesa nečistega, umazanega, nato pa pravi:

»Ko že tako govoriš, pa si knjigo prebral?«

»Nisem je.«

»In?!«

»Saj ne trdim, da je dobra, pravim samo: mogoče je dobra!… Pa ti, si jo ti prebral?«

»Jaz?« besno klikne prvi, kakor da je užaljen nad tem vprašanjem.

»Ti!«

»Jaz?« ponovi ta svoje vprašanje še srditeje.

»Ti seveda; koga drugega pa vprašujem?!«

Oni se prekriža, skomizgne z rameni in razprostre roke, kakor bi hotel reči s tem: »Bog nam pomagaj, kaj sprašuje ta človek!« glasno pa ne črne niti besede, marveč samo z nekim začudenjem na obrazu motri svojega tovariša.

»Kaj pa se križaš? Vprašal sem te: ali si bral to knjigo pesmi ali je nisi? Kaj pa je čudnega v tem?«

Prvi se spet prekriža in šele čez čas pristavi:

»Jaz pa vprašam zdaj tebe: ali si iz uma ali nisi?«

»Kakšne marnje! Ne razumem te.«

»Tudi jaz tebe ne.«

»Kaj pa naj razumeš in kaj neki se tako neumno čudiš?… Vprašam te: ali si bral knjigo?«

»In jaz vprašam tebe: ali si še pri pameti?« začne spet prvi, nato pa vzame knjigo, jo trešči divje po mizi in zavpije:

»Da bi bral takele smeti? Saj, ko bi že čisto ponorel, pri čisti zavesti pa ne berem tega…« Zatem pa malo tiše pristavi: »Poznaš tega, ki je napisal te pesmi?«

»Ne poznam ga.«

»The… Zato tudi tako govoriš!« reče prvi in prične mahati z roko, obraz pa mu je postal še bolj kisel, ko da bi hotel s tem reči, da je to propal človek.

»Ti ga poznaš?«

»Poznam!« spregovori z omalovaževanjem in s takim obrazom, kakor da pravi: »Bolje bi bilo, da te budalosti nisem napravil«, čeprav je bil prav s tem človekom v bistvu do včeraj, ko še niso prišle njegove pesmi na svetlo, dober prijatelj in ni nikdar v družbi slabo govoril o njem.

Nekateri pa so se spet po priliki takole pomenkovali, a seveda knjige niso hoteli brati:

»Kakšen škandal!… Pesmi?… Kakor da ga ne bi poznal, koliko ga je!« reče nekdo.

»Da ga le sram ni?!« pravi drugi.

»Bog vzame najprej pamet človeku, nato pa kar sam zabrede v zlo… Takele… beži no, kakšne pesmi neki? — Jaz sam bom jutri veliko bolje pisal, a mi ne da čast, da bi se osramotil, kakor lahko stori kdo drug.«

Tudi vedenje ljudi nasproti mlademu pesniku se je spremenilo.

Pesnik gre po cesti, ljudje pa se kar sujejo in namigujejo drug drugemu.

»Dober dan!« pozdravi on.

»Dober dan, pesniček!« mu odgovori nekdo, zroč ga strupeno izpod oči.

»Zdravo, zdravo!« dostavi drugi posmehljivo.

»Dober dan!« povzame tretji z obrazom polnim naveličanosti in čemernosti, zviška zroč nanj.

Toda zadeva se na žalost ni končala samo s pomenki, ki so bili povsod enaki.

Javno mnenje je odprlo fronto proti mlademu pesniku. Zdaj so jeli obsojati na njem celo to, kar so mu prisojali prej kot njegove dobre lastnosti, a razne drobne norčije, katere so mu prej odpuščali kakor vsakemu drugemu, so postale zdaj strašne pregrehe. Nenadoma so iznašli, kakšen podlež je, pijanec, kvartopirec, neznačajen človek, vohun, razen tega pa, kako je trčen.

»Nisem vedel, da je taka prismoda!« se pomenkujejo ljudje.

»Po pravici povedano, sem jaz že vedno opažal, da nekaj ni čisto v redu z njim.«

»Jaz tudi, a še ni bilo tako hudo.«

»E, zdaj je pa že do kraja.«

V družbi so začeli zbijati šale z njim. Kjer koli mu je bilo treba izvršiti kak opravek, je imel vsakdo, kdor mu je mogel nagajati, za svojo dolžnost, da mu je delal zapreke, ker se je v vsakomur brž ko ga je zagledal, nekaj uprlo, ko mu je šinila skozi glavo misel: »Kaj neki se mi delaš tako važnega!… Pesmice, ej, kar počakaj, tudi s tem znamo opraviti.«

Največja nesreča pa je bila v tem, da je posvetil pesmi svoji zaročenki, misleč, da jo bo s tem razveselil; ubogo dekle pa je moralo namesto veselja veliko pretrpeti in prejokati, ker javno mnenje tudi nji ni prizaneslo.

Dekletov oče je bil ves iz sebe od togote, ker je bilo v to, po njegovem mnenju, brezumno zadevo vpleteno tudi ime njegove hčere, zato je sédel in napisal mlademu pesniku pismo tele vsebine:

»Gospod,

Te Vaše čenče in vsakovrstne budalosti in norčije, s katerimi uganjajo zdaj ljudje komedijo po ulicah, bi bili rajši posvetili svojemu očetu, ker bi to bolj pristojalo njemu, ki ga sicer tudi drugače poznajo kot zadnjega človeka na svetu prav tako kakor Vas sámega, ne pa da v svoje norosti vpletate ime moje hčerke. Na mojo hišo doslej še nihče ni kazaj s prstom, zato tudi nočem, da bi se ime moje hčerke valjalo po vseh ustih in da bi stalo v Vaši prismuknjeni knjigi. Zahtevam, da se od danes dalje ne usodite več prestopiti praga moje hiše, ker ste mi moje zaupanje in mojo naklonjenost do Vas plačali s tem, da ste mi s sramoto omadeževali hišo. Sicer pa zahtevam, da mi daste v petih dneh zadoščenje, drugače Vas bom, gospod, pretepel kakor mačka sredi ulice ali pa kjer koli Vas najdem.«

Iz tega posvetila so se izcimili celi škandali; ker pa je bil mladi pesnik uradnik, je njegov predstojnik poslal gospodu ministru naslednje poročilo:

»N. N. (ime in priimek sem pozabil, zato ga navajamo z običajno kratico), uradnik te ustanove, ki je sicer dober in vesten delavec, se je zadnje čase z nekako zbirko svojih nazovi pesmi tako kompromitiral, da zaradi ugleda državne službe ne more ostati na svojem mestu, ker se ukvarja z neresnimi zadevami, ki ne bi bile niti za branjevca prikladne, nikar šele za državnega uradnika. Prosim gospoda ministra, da odstrani tega kompromitiranega uradnika iz državne službe, ali pa vsaj iz našega mesta, dokler se ne popravi.«

Minister ga je premestil.

Toda na žalost je bila dežela majhna in slab glas se sliši v deveto vas, zato so ga tam še huje sprejeli in kaj se je dalo ukreniti drugega, kakor da je minister to čudno prikazen, ki piše pesmi, moral v interesu ugleda državne službe, pa celo v interesu javne morale in javnega mnenja, odpustiti iz državne službe.

Javno mnenje je dobilo zadoščenje in nobena pesem mladega pesnika ni prišla več na svetlo. Izgubil se je nekje in nihče ni mogel ničesar več dognati o njem.

»Škoda, mlad človek je bil!« so govorili.

»Pa tudi slab ni bil.«

»Ni bil, toda vrag ga nosi, čemu pa je počel, česar nihče ne počne.«

»Žal mi je zanj, grešnika!«

»The, kaj hočeš? Kdo pa mu je kriv?«

In v družbo se je hitro spet vrnila za trenutek porušena harmonija, izginil je tudi oni mali valček, ki se je dvignil na mirni, negibni gladini postane vode, družba pa je spet zadovoljno, pokojno nadaljevala svoje sladko dremanje.

(naslednja stran)

Stradija (10/12)

(prejšnja stran)

Ko sem obšel vse ministre, sem se odločil obiskati tudi Ljudsko skupščino. Ljudska se imenuje po nekem starem običaju, v resnici postavlja poslance policijski minister. Brž ko se spremeni vlada, se razpišejo nove volitve, to pa pomeni, vsaj enkrat mesečno. Beseda »volitve« pomeni v tem primeru: imenovanje poslancev in izvira po svojem poreklu še iz tiste patriarhalne družbe, ko je imelo ljudstvo poleg vseh drugih nadlog zares še nadležno dolžnost misliti in skrbeti, koga bi izbralo za svojega predstavnika. Svoje čase so na tak primitiven način potekale volitve, toda v moderni, civilizirani Stradiji je bila ta stara, bedasta in potratna procedura odpravljena, Policijski minister je prevzel na svoje rame vso ljudsko skrb in kar on imenuje in voli namesto ljudstva, ljudstvo pa ne trati časa, ne skrbi in ne premišljuje. Po vsem tem je naravno, da se to imenujejo svobodne volitve.

Tako izbrani ljudski poslanci se zbirajo v glavnem mestu Stradije, da rešujejo in se posvetujejo o raznih deželnih vprašanjih. Vlada, — razume se, vsaka patriotična vlada — poskrbi tudi tu, da je to reševanje pametno in moderno. Tudi tu vzame vlada vso dolžnost na svoje rame. Ko se poslanci zbero, morajo, preden se prične delo, prebiti nekaj dni v pripravljalni šoli, ki se imenuje klub. Tukaj se poslanci pripravljajo in urijo, da bi čim bolje odigrali svoje vloge.

Vse to je podobno pripravam za gledališko predstavo.

Vlada sama spiše komad, ki ga bodo poslanci igrali v Ljudski skupščini. Klubski predsednik ima kakor kak dramaturg dolžnost to delo proučiti in določiti za vsako sejo poslancem njihove vloge, — seveda po njih zmožnosti. Nekaterim zaupajo večje govore, drugim manjše, začetnikom še manjše, za nekatere pa se določi, da spregovore eno samo besedico, »za« ali pa »proti«. (To zadnje se zelo poredkoma dogaja in sicer tedaj, kadar žele posnemati naraven potek in se kakor po končanem glasovanju štejejo glasovi, da vidijo, katera stranka je zmagala: v bistvu pa je vse to določeno že veliko prej, preden se je ta skupščinska seja sploh sešla. Nekaterim, ki jih niti za to ne morejo porabiti, pa odrede neme vloge. Kadar se glasuje z vstajanjem in sedanjem. Ko so vloge tako lepo razdeljene, odidejo poslanci domov in se pripravljajo za sejo. Nenavadno sem bil presenečen, ko sem prvič videl poslance, kako se uče svoje vloge.

Vstal sem zgodaj zjutraj in odšel v mestni park na sprehod. Tam je bilo polno dijakov, otrok nižjih šol in mladeničev iz višjih. Nekateri so pohajali sem in tja in glasno brali vsak svoj predmet: ta zgodovino, ta kemijo, ta verouk in tako dalje. Nekateri so se, po dva in dva, izpraševali to, kar so se naučili. Kar zagledam med otroci na vsem lepem nekaj starejših ljudi, ki prav tako pohajajo ali pa sedé in se nekaj uče iz svojih papirjev. Stopim bliže k nekemu starcu v narodni noši, prisluhnem in on ponavlja, prebira venomer iste besede:

»Gospodje poslanci, pri razpravi o tem važnem zakonskem predlogu se čutim tudi jaz primoranega, da po lepem govoru spoštovanega tovariša T… M… v katerem je ta poudaril važnost in dobre strani takega zakona, spregovorim nekaj besed in da s tem nekoliko izpopolnim mnenje spoštovanega predgovornika.«

Starec je to frazo več kakor dsetkrat prebral, nato pa odložil papir, dvignil glavo, malo zamižal in začel na pamet:

»Gospodje poslanci, po spoštovanem tovarišu, v katerem se…« Tu je obstal, se namršil, dolgo časa pomolčal, se domislil in spet vzel one papirje ter spet glasno prebral isto frazo. Nato jo je spet poskusil povedati na izust, toda brez uspeha: zmotil se je. Ta procedura se je ponavljala nekajkrat, uspeh pa je bil zmeraj slabši. Starec je obupno zavzdihnil, jezno odrinil papirje in glava mu je omahnila na prsi.

Njemu nasproti je sedel na drugi klopi dijaček; v roki je imel zaprto knjigo in na pamet ponavljal lekcijo iz botanike:

»Ta koristna rastlinica raste v močvirnih krajih. Njene korenine porablja ljudstvo tudi kot zdravilo…«

Starec je dvignil glavo. Ko je deček ponovil vso lekcijo, ga je vprašal:

»Si se naučil svoje?«

»Naučil«.

»Bodi mi živ in zdrav, sinko! Uči se zdaj, — dokler si mlad, si lahko vse zapomniš, ko pa prideš v moja leta, — je vse fuč!«

Nisem si mogel prav razložiti, odkod ti stari ljudje med otroci in kaj se za vraga pilijo pod svojimi sivimi lasmi. Kakšna šola je spet to v Stradiji?

Radovednost v meni je postala tako velika, da sem navsezadnje, ko si nisem mogel sam razložiti tega čuda, moral stopiti k onemu staremu, in iz razgovora z njim sem zvedel, da je narodni poslanec in da je bil v klubu določen, da se nauči govor, od katerega je pravkar ponavljal prvi stavek…

Ko se poslanci nauče svoje lekcije, jih izprašajo, nato pa pridejo na vrsto skušnje.

Poslanci pridejo v klub in sedejo vsak na svoje mesto. Klubski predsednik sedi za posebno mizo in tik njega dva podpredsednika. Zraven njegove mize je miza za vladne člane in malo dalje miza za klubske sekretarje. Najprej pokliče eden izmed tajnikov vse po vrsti, nato pa se prične resno delo.

»Naj vstanejo vsi, ki igrajo vlogo opozicionalcev!« odredi predsednik.

Vstane jih nekaj izmed njih.

Tajnik jih našteje sedem.

»Kje pa je osmi?« vpraša predsednik.

Nihče se ne oglasi.

Poslanci se prično ozirati okrog sebe, kakor bi vsak hotel reči: »Jaz nisem; ne vem, kdo je ta osmi!«

Tudi onih sedem se jih obrača in iščejo z očmi svojega osmega tovariša, dokler se nazadnje nekdo ne domisli in vzklikne:

»A tale tu je dobil vlogo opozicionalca.«

»Jaz nisem, kaj me dolžiš po krivem!?« odvrne ta srdita in pogleda v tla.

»A kdo je potem?« vpraša predsednik.

»Ne vem.«

»Ali so vsi tu?« vpraša predsednik tajnika

»Vsi«.

»Za vraga, nekdo mora vendar biti!«

Nihče se ne oglasi. Spet se prične vsakdo obračati okrog sebe in celo tisti, ki so ga pokazali.

»Naj se oglasi, kdor je!«

Nihče se ne oglasi.

»Ti si, zakaj pa ne vstaneš?« reče predsednik onemu osumljenemu.

»On je, on je!« kliknejo drugi in se kar oddahnejo kakor človek, ki odloži težak tovor z ram.

»Jaz ne morem igrati vloge opozicionalca,« vzklikne tisti grešnik obupno.

»Kako da ne moreš?« vpraša predsednik.

»Naj bo opozicionalec kdo drug.«

»Vseeno je, kdo je.«

»Jaz sem rajši za vlado.«

»Ampak, saj si za vlado, to je samo zaradi oblike, nekdo mora predstavljati opozicijo.«

»Jaz ne maram predstavljati opozicije, jaz sem za vlado.«

Predsednik se začne na dolgo in široko prerekati z njim in ga komaj pripravi do tega, da privoli, potem ko mu je eden izmed ministrov obljubil bogato dobavo, kjer se bo dalo pošteno zaslužiti.

»No, hvala bogu!« vzklikne predsednik ves poten in utrujen; »zdaj jih imamo osem.«

Medtem ko sta predsednik in vlada razpravljala z osmim opozicionalcem in ga komaj pripravila v to, da je privolil, jih je drugih sedem sedlo.

»E, zdaj pa vstanite vsi opozicionalci!« reče predsednik zadovoljno in si obriše pot s čela.

Vstal je samo tisti eden.

»Kaj pa spet to ponieni, kje so zdaj drugi?« zavpije predsednik ves iz sebe od razkačenosti.

»Mi smo za vlado!« zamomlja ona sedmorica.

»Kako klavrna opozicija je to!« klikne policijski minister obupno.

Nastala je tišina, pusta, mučna tišina.

»Za vlado ste,« je pričel zdaj togotno policijski minister, »a če ne bi bili za vlado, vas tudi ne bi bil izbral. Hočete nemara, naj zdaj mi ministri igramo opozicijo? Pri prihodnjih volitvah mi ne pridete več na vrsto. Za teh osem mest bom odločil, naj jih ljudstvo samo izvoli, bomo imeli vsaj prave opozicionalce!«

Navsezadnje je po daljšem prerekanju in ko so vsakemu obljubili kaj prikladnega, tudi ta sedmorica privolila, da prevzame to mučno nalogo. Nekomu so obljubili službo, nekomu velik zaslužek, vsakdo izmed njih je dobil svojo nagrado za tako izdatno pomoč vladi, ki ji je bilo do tega, da bi bila videti skupščina kolikor toliko resnična.

Ko se je vse to srečno končalo in je bila odstranjena najhujša ovira, je začel predsednik izpraševati opozicionalce:

»Kaj je tvoja vloga?« je vprašal prvega.

»Moja vloga je interpelirati vlado, zakaj tako brezumno zapravlja državni denar?«

»Kaj bo vlada odgovorila na to?«

»Vlada bo rekla, da je to zaradi pomanjkanja denarja.«

»Kaj moraš ti reči na to?«

»Jaz moram reči na to, da sem z odgovorom vlade popolnoma zadovoljen in da prosim deset poslancev, naj me podpro.«

»Sedi!« reče predsednik zadovoljno.

»Kakšna je tvoja vloga?« vpraša drugega.

»Jaz moram interpelirati vlado, da so neki uradniki dobili visoke položaje izven vrstnega reda in imajo po nekaj visokih plač in mnogo dodatkov, medtem ko so drugi zmožnejši in starejši uradniki na nizkih položajih in že toliko let ne napredujejo.«

»Kaj bo vlada odgovorila?« “

»Ministri bodo odgovorili na to, da so izven vrstnega reda napredovali samo njihovi najožji sorodniki in pa ljudje, za katere so se zavzeli njihovi najbližji prijatelji in nihče drug.«

»Kaj boš ti rekel na to?«

»Na to bom rekel, da sem z odgovorom vlade popolnoma zadovoljen.«

Predsednik vpraša tretjega, kaj je njegova vloga.

»Moja vloga je najostreje napasti vlado, ker sklepa posojilo v neugodnih pogojih, ko so finančne razmere v deželi že tako izredno težke.«

»Kaj bo vlada odgovorila?«

»Vlada bo odgovorila, da potrebuje denar.«

»Kaj boš ti na to?«

»Jaz bom dejal, da me tako močni razlogi popolnoma prepričujejo in da sem z odgovorom zadovoljen.«

»Kaj imaš ti?« vpraša četrtega.

»Interpelirati vojnega ministra, zakaj vojska strada.«

»Kaj bo on dejal?«

»Da nima kaj jesti!«

»In ti?«

»Bom popolnoma zadovoljen.«

»Sedi!«

Tako je izprašal še ostale opozicionalce, nato pa prešel na skupščinsko večino.

Kdor se je svoje vloge naučil, je pohvaljen, tisti pa, ki se svojih vlog niso naučili, ne smejo priti na skupščinsko sejo.

Zaradi neugodnih razmer v deželi je moralo narodno zastopstvo v prvih sejah pričeti z reševanjem najnujnejših zadev. Vlada je prav talko pravilno razumela svojo dolžnost, zato je, da ne bi z drobnimi vprašanji tratili časa, tako predložila v rešitev zakon o ureditvi mornarice.

Ko sem slišal o tem, sem vprašal nekega poslanca.

»Imate mnogo pomorskih vojnih ladij?«

»Nimamo.«

»Koliko jih imate vsega?«

»Za zdaj niti ene!«

Zazijal sem od začudenja. On je opazil to in se je to še njemu zazdelo čudno.

»Kaj pa se vam je zazdelo tako čudno?« me je vprašal.

»Slišal sem, da ste sprejeli zakon o…«

»Saj,« mi je segel v besedo, »sprejeli smo zakon o ureditvi mornarice; to je bilo potrebno, ker do danes še nismo imeli takega zakona.«

»Ali sega Stradija do morja?«

»Za zdaj ne.«

»Pa zakaj potem ta zakon?«.

Poslanec se nasmeje in dostavi:

»Naša dežela, gospod, je mejila nekoč na dve morji, a naši narodni ideali so, da bi bila Stradija to, kar je bila nekoč. S tem, vidite, delamo na to.«

»E, to je nekaj drugega,« sem dejal, da bi se opravičil, »zdaj razumem in lahko smelo rečem; da bo Stradija res postala velika in močna,« dokler tako odkritosrčno in pošteno skrbijo zanjo in dokler bo imela tako modro in rodoljubna upravo, kakor zdaj.«

(naslednja stran)

Stradija (5/12)

(prejšnja stran)

Na cesti me preseneti nepregledna množica ljudstva, ki valovi v gručah z vseh strani in se zbira pred neko veliko hišo. Vsaka teh velikih gruč nosi svojo, zastavo, na kateri je zapisano ime kraja, iz katerega je ljudstvo te skupine, pod tem pa besede: »Za Stradijo žrtvujemo vse«, ali pa: »Stradija nam je dražja kakor svinje!«

Cesta je dobila posebno slovesno zunanjost, po hišah vise bele zastave z narodnim grbom v sredini, vse trgovine so zaprte in ves promet ustavljen.

»Kaj pa je to?« vprašam radovedno nekega gospoda na ulici.

»Slovesnost. Niste vedeli?«

»Nisem.«

»Saj pišejo v listih že tri dni o tem. Naš veliki državnik in diplomat, ki ima velike in silne zasluge za domovino, pa tudi odločilen vpliv na zunanjo in notranjo politiko naše dežele, je imel hud nahod, ki pa je bil z milostjo božjo in z iskrenim prizadevanjem zdravnikov specialistov srečno ozdravljen, in zdaj velikega in modrega državnika ne bo več motila bolezen, da ne bi posvetil vse svoje skrbi in vsega svojega prizadevanja v blagor in srečo te izmučene dežele in jo povedel v še boljšo prihodnost.«

Ljudstvo se je zbralo pred hišo velikega državnika v takšni množici, da od samih moških, žensk in otrok še v najhujši plohi niti kaplja ne bi mogla pasti na tla. Ljudje so stali razoglavi in v vsaki skupini je bil kateri, ki mu je molel iz žepa list z napisanim rodoljubnim govorom.

In na balkonu svoje hiše se je prikazal sivolasi državnik in gromoglasni živio je pretrgal ozračje in odjeknil po vsem mestu. Na vseh hišah naokoli so zažvenketala okna in na njih se je prikazalo mnogo glav. Ograje okrog hiš, strehe, vse je bilo polno radovednega ljudstva in celó iz strešnih lin so gledale vsaj po dve-tri glave.

Prenehali so vzkliki, nastala je smrtna tišina, medtem ko je iz množice trepetaje začivkal tenak glasek:

»Modri naš državnik!…«

»Živel! živel! živel!« so prevpili govornika burni in silni vzkliki, ko pa se je rodoljubna množica pomirila, je govornik nadaljeval:

»Ljudstvo mojega kraja se topi v solzah in se klečé zahvaljuje premilostnemu Stvarniku, ki je s svojo milostjo odvrnil veliko nesrečo od našega naroda in vrnil spet zdravje tebi, blagi naš državnik, da bi nam se dolgo živel v srečo našega naroda in v ponos nase dežele!« je zaključil govornik in tisoče grl je vzkliknilo:

»Živel!«

Modri državnik se je zahvalil govorniku za iskrene čestitke in opomnil, da bodo tudi v prihodnje vse njegove misli in vsa njegova čustva usmerjena v to, da bi se okrepila kultura, gospodarstvo in blaginja naše mile domovine.

Kajpak da so se po tem njegovem govoru ponovili nešteti: »Živel!«

Tako se je zvrstilo kakih deset govornikov iz raznih krajev domovine in po vsakem govoru je stari državnik odgovoril z rodoljubnim in jedrnatim govorom. Seveda je bilo vse to prepleteno s tistim navdušenim, gromoglasnim: »Živel!«

Dolgo je trajalo, da so se končali vsi ti obredi, ko pa je bilo končano, je po vseh ulicah zaigrala godba, ljudje pa so se sprehajali sem in tja ter s tem povečavali slovesnost.

Zvečer je bila iluminacija in ob plamenečih baklah, ki jih je nosila rodoljubna množica ljudstva, je godba spet trgala ozračje na ulicah tega srečnega mesta; visoko gori v temnem zraku pa so pokale rakete in zasijalo je ime velikega državnika, ki je bilo spleteno iz samih drobnih zvezdic, kakor se je zdelo.

Po vsem tem pa je pala globoka, tiha noč in rodoljubni meščani prekrasne dežele Stradije je so po izvršitvi svoje vzvišene državljanske dolžnosti utrujeni zaspali v sladkem snu, sanjajoč o srečni prihodnosti in veličini svoje mile domovine.

Razklan po teh čudnih vtisih nisem mogel vso noč zaspati in šele pred zoro me je oblečenega, z glavo naslonjeno na mizo, premagalo spanje; a kakor da mi je neki strašen, demoničen glas z zlobnim krohotom udarjal na uho:

»To je tvoja domovina!… Ha, ha, ha, ha!…«

Planil sem in prsi so mi zatrepetale od strašne slutnje, v ušesih pa je odmeval tisti zlobni:

»Ha, na, ha, ha!«

Naslednji dan so pisali o tej slovesnosti že vsi deželni časniki, posebno pa vladni list, v katerem je bilo razen tega na kupe telegramov iz vseh krajev Stradije, v katerih so ljudje z neštevilnimi podpisi obžalovali, da niso mogli priti in osebno izkazati svojega veselja nad srečnim okrevanjem velikega državnika.

Razen tega. je postal glavni državnikov zdravnik mahoma slaven človek. V vseh listih si lahko bral, da bodo zavedni meščani tega in tega mesta, tega in tega okraja ali kraja, ceneč zasluge zdravnika Mirona (tako se je pisal), kupili tako in tako dragoceno darilo. V nekem listu je stalo:

»Zvedeli smo, da pripravlja tudi mesto Kradija po zgledu drugih mest dragoceno darilo zdravniku Mironu. To bo majhen srebrn Eskulapov kipec, ki bo držal v rokah prav tak srebrn pisalni pribor, okrog katerega se prepletata dve pozlačeni kači z diamanti namesto oči in držita v ustih sveče. Na Eskulapovih prsih bodo zlato vrezane besede: ,Meščani mesta Kradije zdravniku Mironu v znamenje večne hvaležnosti za zasluge do Domovine’.«

Listi so bili prepolni takih vesti. Vsepovsod po deželi so se pripravljala dragocena darila za zdravnika in z brzojavkami se je izražala hvaležnost temu srečnemu doktorju. Neko mesto je bilo celo tako navdušeno, da je pričelo zidati veličastno vilo, na kateri bo vzidana hudo velika marmorna plošča, na tej plošči pa se bo izrazila hvaležnost ljudstva.

In samo po sebi se razume, da so pri priči izdelali in razmnožili sliko, ki je predstavljala, kako se veliki državnik rokuje in zahvaljuje zdravniku za iskreno prizadevanje. Pod njo pa besedilo:

»Hvala ti, vdani Miron, odvrnil si od mene bolezen, ki mi je branila, da bi se ves posvetil skrbi za srečo svoje drage domovine!«

»Opravil sem samo svojo sveto dolžnost do domovine!«

Vrh njunih glav pa je plaval v oblaku golob in nosil v kljunu trak, na katerem so bile besede:

»Milostljivi Stvarnik odvrača vse zlo od Stradije, ki mu je mila in draga.«

Nad golobom je bil debelo tiskan naslov: »V spomin na dan srečnega okrevanja velikega državnika Simona« (mislim da se je tako pisal, če se dobro spominjam).

Po vseh ulicah in hotelih so nosili dečki te slike in na ves glas vpili:

»Nove slike! Državnik Simon in zdravnik Miron!…«

Ko sem prebral nekaj listov (skoraj v vsakem je bil obširen življenjepis slavnega in rodoljubnega zdravnika), sem se odločil, da pojdem k gospodu ministru za deželno gospodarstvo.

Minister narodnega gospodarstva, starejši, majhen, suhljat možiček, že osivel, z naočniki na nosu, me je sprejel ljubezniveje, kakor bi mogel pričakovati. Posadil me je zraven svoje mize, sam pa je sedel na stol na svoje mesto. Miza je bila do vrha polna nekih starih knjig z orumenelimi listi in oguljenimi platnicami.

»Brez odlašanja se vam bom pohvalil. Ne morete si misliti, kako zadovoljen sem! Kaj, mislite, sem našel?«

»Kak način, s katerim boste izpopolnili gospodarstvo v deželi.«

»O, ne! Kakšno gospodarstvo neki! Naše gospodarstvo je s svojimi dobrimi zakoni kar popolno. Nanj sploh ni treba več misliti.«

Obmolknil sem ne vedoč, kaj bi mu dejal, dokler mi ni sam z dobrodušnim blaženim nasmehom dejal in pokazal na neke stare bukvice:

»Kaj mislite, kakšna knjiga je to?«

Naredil sem se, kakor da se spominjam, dokler mi ni spet dejal s tistim blaženim nasmehom:

»Homerjeva Ilijada!… Ampak sila, sila… redka izdaja!…« je spregovoril in osladil pri tem vsako besedico ter me zvedavo gledal, kako me bo to presenetilo.

In zares šem bil presenečen, samo iz drugih razlogov; toda naredil sem se, kakor da me prav ta redkost navdaja z občudovanjem.

»Saj to je krasno,« sem rekel.

»A če vam še povem, da te izdaje sploh ni več!…«

»To je res čudovito!« sem kliknil kakor ves navdušen in pričel ogledovati knjigo ter se delal globoko ganjenega in zainterisiranega na tej redkosti.

Komaj se mi je posrečilo odvrniti z raznovrstnim povpraševanjem pogovor od tega njegovega Homerja, o katerem še živ dan niti besedice nisem slišal.

»Gospod minister, dovoljujem si vas vprašati o teh vaših vrlih gospodarskih zakonih!« sem rekel.

»Ti zakoni so, lahko bi dejal, klasični. Nobena druga dežela, verjemite mi, ne porabi za dvig gospodarstva tolikanj kakor naša.«

»Tako je tudi potrebno,« sem rekel, »saj to je najvažnejši temelj za napredek vsake dežele.«

»To sem imel, kajpak, tudi sam v mislih, ko se mi je posrečilo, da so bili sprejeti čim boljši zakoni in da se je odobril čim večji proračun za dvig gospodarstva in industrije v deželi.«

»Koliko znaša proračun, če smem vprašati, gospod minister?«

»Lansko leto, ko je bil drug režim, je bil proračun manjši, meni pa se je z velikim trudom in prizadevanjem posrečilo, da se je vstavilo v budžet pet milijonov dinarjev.«

»To je za vašo deželo dovolj!«

»Dovolj… Vrh tega, glejte, vsebuje zakon določilo: ,Žito in sploh posevki morajo dobro uspevati in jih mora biti čim več.’«

»To je prikladen zakon,« sem rekel.

Minister se je zadovoljno nasmehnil in nadaljeval:

»Močno se mi je razrastlo uradništvo v moji stroki, tako da ima vsaka vas svoj gospodarski urad s petimi uradniki, od katerih je najstarejši upravnik ekonomije in gospodarstva te in te vasi. Vrh tega je v vsakem okrajnem mestu okrajni ekonom z velikim številom uradništva, nad vsemi pa so pokrajinski ekonomi in teh je dvajset, na kolikor pokrajin je razdeljena naša dežela. Vsak izmed pokrajinskih ekonomov ima s svojim uradništvom celotno nadzorstvo ter nadzoruje vse ostalo uradništvo, ali izpolnjuje svojo dolžnost in pa da vpliva na okrepitev gospodarstva v vsej pokrajini. Preko njega si dopisuje ministrstvo (ki ima dvajset oddelkov in vsak oddelek po enega šefa z velikim številom uradništva) z vso pokrajino. Vsak oddelčni šef v ministrstvu si dopisuje s posameznim pokrajinskim ekonomom, in ti obveščajo potem o vsem ministra preko njegovih osebnih tajnikov.«

»Potemtakem je to velikanska administracija?« sem pripomnil.

»Zelo velika. Naše ministrstvo ima med vsemi največ številk. Uradniki po ves dan ne utegnejo dvigniti glave od aktov.«

Po krajšem molčanju je minister nadaljeval:

»Ob vsem tem sem ukrenil še to, da ima vsaka vas svojo dobro urejeno čitalnico, ki mora biti oskrbljena z dobrimi knjigami o kmetijstvu, gozdarstvu, živinoreji, čebelarstvu in vseh vrstah gospodarstva.«

»Kmetje gotovo radi bero?«

»To je obvezno, kakor vojna služba. Dve uri dopoldne in dve uri popoldne mora vsak delovni kmet prebiti v bralnici, kjer bere (ali pa mu bero, če ni pismen), razen tega pa mu uradniki predavajo o sodobnem racionalnem obdelovanju zemlje.«

»A kdaj potem delajo na polju?« sem vprašal.

»E, vidite, kako je. Spočetka je res videti tako. To je počasen način, ki se kaže na prvi mah neprikladen, a se bo šele pozneje opazil blagodejni vpliv te velike reforme. Pa mojem globokem prepričanju je poglavitno, da se najprej teorija dobro utrdi, pozneje bo šlo zlahka, in tedaj se bo videlo, da bo ves ta čas, porabljen s teoretičnim gospodarskim učenjem, stokratno povrnjen. Kajti, treba je imeti, dragi gospod, trden temelj, zdravo osnovo in nanjo zidati stavbo!« je končal minister in si od razburjenosti obrisal pot s čela.

»Popolnoma odobravam vaše genialne poglede na gospodarstvo,« sem rekel vzhičeno.

»In tako sem kar lepo razdelil pet milijonov dinarjev: dva milijona za uradnike, en milijon honorarja piscem gospodarskih učbenikov, en milijon za ustanavljanje knjižnic in en milijon za dnevnice uradništvu. To je ravno pet.«

»Krasno ste napravili!… Veliko izdajate za knjižnice.«

»E, vidite, izdal sem te dni razpis, naj se kupujejo razen gospodarskih knjig tudi učbeniki za grški in latinski jezik, da se kmetje po opravljenem poljskem delu lahko poplemenitijo z učenjem klasičnih jezikov. Vsaka čitalnica ima Homerja, Tacita, Paterkula in cel kup drugih lepih del iz klasične literature.«

»Krasota!« sem kliknil z razprostrtimi rokami ter pri priči vstal, se poslovil od gospoda ministra in šel, ker mi je v glavi kar bučalo od te velikanske reforme, ki je nisem mogel doumeti.

(naslednja stran)

Kraljevič Marko drugič med Srbi (1/5)

Pritisnili smo Srbi v svoji stiski in že več kakor pet sto let jokamo in stokamo: »Joj, Kosovo!« »Kosovo tožno!« »Gorje, Lazar!« Jokali smo tako in grozili v solzah sovražnikom: »Mi bomo tako, mi bomo drugače!« Junaško jočemo in grozimo, sovrag pa se smeje; pa smo se spomnili sredi tega gorja Marka in začeli javkati in klicati možaka, naj vstane iz groba, da nas bo branil in maščeval Kosovo. Kličemo danes, kličemo jutri, kličemo vsak trenutek, za vsako reč: »Vstani, Marko!« »Pridi, Marko!« »Poglej, Marko, naše solze!« »Joj, Kosovo!« »Kaj čakaš, Marko?« In tako postaja to javkanje že kar nespodobno. Napije se ti kak kujon v krčmi in ko je pognal svoj denar, se mu stori inako zaradi Kosova in že ti prične: »Joj, Marko, kje si zdaj?« In to, brate moj, ni kar tako, marveč traja to že več kakor pet sto let. Na Kosovu se je napravila že cela močvara srbskih solza, in Marko se je obračal v grobu, obračal se tako, da se je že mrtvemu človeku priskutilo.

In vzame nekega dne pot pod noge, pa hajd pred božji prestol.

»Kaj pa je, Marko?« ga blago vpraša Gospod.

»Dovoli, gospod bog, naj grem pogledat, kaj počno tisti moji slepci tam doli; priskutilo se mi je že to njihovo javkanje in klicanje!«

»E, Marko, Marko,« zavzdihne Gospod, »saj vse vem; toda če bi se jim dalo kako pomagati, bi jim bil že jaz prvi pomagal.«

»Edino mojega Šarca in moje orožje mi vrni, Gospod, in mojo nekdanjo moč mi daj, in dovoli mi, da pogledam, ali jim morem v čem pomagati.«

Bog je skomizgnil z rameni in v skrbeh zmajal z glavo.

»Pa pojdi, če že hočeš,« je rekel, »toda dobro ne boš odrezal.«

In iznenada se znajde Marko na neki prečuden način na svojem Šarcu na zemlji.

Obrača se okrog sebe, ogleduje se po svetu, a nikakor ne more razločiti, kje bi bil. Pogleda svojega Šarca. Res, Šarec je isti. Pogleda svoj bat, sabljo; nazadnje obleko. Vse je isto, ni dvoma. Potipa mehove. Tudi mehovi, polni vina, so tu, tu je tudi lahno brašno v malhah. Vse ga je prepričalo, da je prav isti stari Marko, edino tega ne more razpoznati, kje je. Ker se mu je bilo težko odločiti, kaj naj prične zdaj na zemlji, je najprej razjahal Šarca, ga privezal k drevesu, snel z njega mehove in pričel piti vino, da bi, kakor se pravi, tako lepo brez dela vse dobro premislil.

Pil je Marko in se oziral okrog sebe, da bi zagledal kakšnega znanca, kar ti zvonkljaje pridirja mimo njega nekdo na svojem kolesu in ves prestrašen zaradi Markovega čudnega konja, obleke m orožja požene, da bi čim prej odnesel pete, pogledujoč nazaj, da bi videl, kako daleč je že izven nevarnosti. Marka pa je najbolj osupnil ta čudni način potovanja in že si je mislil, da je to kak privid; pa vendar se odloči, da se spusti v boj s to prikaznijo. Popil je še skledo vina, da so se mu krvavo zalile oči; drugo skledo je dal Šarcu, nato pa je vrgel meh v travo, si poveznil soboljo kučmo na oči in zajahal Šarca, ki je bil od pijače že do ušes krvavo zaripel. Od sile se je razsrdil junak in kliknil Šarcu:

»Če ti ga ne dohitiva, Šarce,
ti polomim vseh četvero krakov!«

Ko je zaslišal Šarec to strahovito grožnjo, ki se je je bil na drugem svetu že čisto odvadil, je zdirjal kakor še nikoli dotlej. Z vso silo se je zleknil, s koleni je brisal prah po cesti, stremena pa so mu udarjala ob črno zemljo. Oni pred njima je bežal, kakor bi imel krila in se venomer obračal okrog sebe. Gonili so tako celi dve uri, a niti oni spredaj ni mogel pobegniti, niti se ni Marku posrečilo, da bi ga bil dohitel. Tako sta pridrvela v bližino neke popotne krčme; ko je Marko to videl, se je zbal, da mu ne bi cisto izginil kje v kakem gradišču in ker mu je ta dir že presedal, se je pri tem domislil svojega bata. Potegnil ga je iz sedelnega jermena in srdito zavpil:

»Da si vila in da imaš krila,
ali da so vile te vzredile,
ali da si lani mi pobegnil,
bi te danes le dohitel Marko!…«

Zavpil je to, zavihtel z batom kraj sebe in ga zalučal za njim.

Tisti spredaj je zadet padel in ni več živ priletel na tla. Marko je zdirjal k njemu, potegnil sabljo ter mu odsekal glavo, jo vrgel Šarcu v ovseno vrečo ter pevaje krenil proti oni popotni krčmi, drugi pa je obležal z nogami rijoč v zemljo zraven one peklenske naprave. (Pozabil sem povedati, da je Marko tudi to napravo razsekal s sabljo, s prav isto, ki so mu jo skovali trije kovači s tremi svojimi pomočniki in jo v tednu dni tako izostrili, da je lahko presekal z njo kamen, les, železo, — skratka vsak oklep.)

Pred krčmo je bilo vse polno kmetov, ko pa so videli, kaj se je zgodilo, in zagledali razjarjenega Marka, so od groze zavreščali in jo ubrali vsak v svojo smer. Ostal je krčmar sam. Ta se je tresel od strahu kakor v najhujši mrzlici, noge so se mu šibile, buljil je z očmi in prebledeval kakor mrlič.

»Reci, bogme, mi, junak neznani,
kdo je gospodar teh belih dvorov?…«

Neznani junak je zajecljal od strahu in komaj mu je s težavo razložil, da je to popotna krčma in da je on sam krčmar. Marko mu je povedal, kdo je in od kod in pa, kako je prišel maščevat Kosovo in da bi ubil turškega sultana. Krčmar je razumel samo: »da bi ubil sultana« in jel ga je obhajati še hujši strah, čim dalje je Marko pripovedoval in spraševal, kod je najkrajša pot do Kosova in kako bi prišel do sultana. Marko je govoril, oni pa se je od strahu tresel in venomer se mu je pletlo v glavi: »da bi ubil sultana!« Nazadnje je začutil Marko žejo in ukazal:

»Hajd, krčmar, prinesi brž mi vina,
da junak si žejico odžejam,
saj grdó že praska me po grlu!«

S temi besedami je Marko razjahal, privezal Šarca pred krčmo, krčmar pa je stopil po vino. Vrnil se je in prinesel na pladnju majhno čašo, desetinko litra. Tresle so se mu roke od strahu, zato se je vino prelivalo iz čaše in tako je stopil k Marku.

Ko je zagledal Marko to malo čašo, tako borno, na pol izlito, je mislil, da ta brije norca iz njega. Od sile se je raztogotil in tlesnil krčmarja z dlanjo po licu. Udaril pa ga je s tako silo, da mu je izbil tri zdrave zobe.

Nato je Marko spet zajahal Šarca in krenil dalje. Vtem pa so tisti kmetje, ki so se razbegnili, zdirjali naravnost na okraj, na policijo, ovadit ta strahoviti umor; pisar je brž poslal obvestilo časnikom. Krčmar si je položil mrzle obkladke na lice, zahajal konja in pohitel naravnost k zdravniku ter si dal izstaviti potrdilo o težki telesni poškodbi; nato je krenil k advokatu in ta ga je do podrobnosti izprašal o vsem, si dal plačati in je napisal tožbo zaradi hudodelstva.

Okrajni glavar je pri priči poslal pisarja s četo oboroženih orožnikov, da so odhiteli zasledovat hudodelca in je s posebnim obvestilom poslal razpis po vsej Srbiji.

Marku se niti sanjalo ni, kaj se mu pripravlja in kako so že bile vložene dve-tri strašne tožbe »po predpisih kolkovane« in s paragrafi za umor, za težko telesno poškodbo, za razžaljenje časti; vrh tega so bili tu še »prestani strah«, »prestane bolečine«, »stroški za zdravljenje«, »toliko in toliko odškodnine za delanezmožnost v krčmi, izguba časa, pisanje tožbe, koleki«. Poročilo glede raznašanja vznemirjajočih glasov o uboju sultana pa so že takoj poslali s šifriranim dopisom ministrstvu in od tod je v vsej naglici prišel odgovor: »Naj se ta potepuh takoj zgrabi in po zakonu najstrože kaznuje; z vso skrbnostjo je treba paziti na to, da se taki primeri ne bodo ponavljali, ker zahtevajo to interesi naše dežele, ki je zdaj v prijateljskih odnošajih s turškim cesarstvom.«

Z bliskovito naglico se je raznesel daleč naokrog glas o strašnem človeku s čudno obleko in orožjem in s še bolj čudnim konjem.

Od krčme se je napotil Marko po cesti. Šarec je stopal v koraku, Marko pa se je s komolci naslonil na sedelni glavič in se čudil pri tem, kako silno se je vse spremenilo na svetu: ljudje pa okolica, pa navade in vse, vse. Postalo mu je hudo, da je vstal iz groba. Onih njegovih starih pajdašev ni več, ni ga, s komer bi popil kapljo vina. Ljudje, delajo po njivah v okolici. Sonce žge, da bi ti možgani zavreli, delavci se sklanjajo k tlom, delajo in molče. Ustavil se je kraj ceste in jih poklical, v želji, da bi povprašal po Kosovu; delavci pa od groze zavrisnejo, ko ga zagledajo, in švrknejo vsak v svojo smer s polja. Sreča se s kakim človekom na poti, ta pa se zdrzne in kakor ukopan obstane, izbulji oči od strahu, se ozre na levo in desno, nato pa jo kakor iz uma ucvre čez jarek ali prek strnišča. Čim bolj ga Marko kliče, naj se vrne, tem huje beži. Seveda zdirja vsak teh preplašenih ljudi naravnost v okrajno pisarno in vloji tožbo za »poskus uboja«. Pred zgradbo okrajnega glavarstva se je nagnetlo ljudi, da ne moreš skozi. Otroci vrešče, ženske javkajo, ljudje so vznemirjeni, advokati pišejo tožbe, tipkajo se brzojavke, redarji in orožniki švigajo sem in tja, po kasarnah trobijo alarm, cerkveni zvonovi zvone, po cerkvah se opravljajo prošnje molitve, da bi se ljudstvo rešilo te nadloge. Skozi množico so prodrli glasovi, da se je kraljevič Marko povolkodlakil in spričo te grozote so se prestrašili celo redarji in orožniki pa še vojaki sami. Kako bi se boril z živim Markom, brate, nikar šele, če je postal pravi volkodlak!

(naslednja stran)

Odprava strasti

Mi Srbi smo, hvala bogu nebeškemu, popravili vse svoje zadeve, zato pa lahko začnemo lepo v brezdelju po mili volji zdehati, dremati, poležavati, spati in ko se bomo že tudi tega naveličali, se lahko za šalo malo ogledamo okrog sebe, da pogledamo, kaj počno kaj po drugih nesrečnih deželah. Pravijo — bog nas varuj takih nadlog in skušnjav in da bi ostale od nas čim dalje tem bolje — da so neke dežele na svetu, v katerih se ljudje kar koljejo in ravsajo okrog nekakih pravic, okrog nekakšne svobode in osebne varnosti. Človeku se kar koža na životu ježi, ko pomisli na te nesrečnike, ki še niso spravili v red svojih domačih zadev, mi pa smo prišli že tako daleč, da urejamo Kitajsko in Japonsko. Z vsakim dnem gremo dalje in dalje od svoje dežele in če pojde tako dalje, bodo začeli naši časnikarji prinašati dopise z Marsa, Merkurja ali pa v skrajnem primeru vsaj z lune.

Tudi jaz sem ud tega srečnega naroda, zato, glejte, bi rad ustregel današnji modi, pa vam kaj povedal o neki daljni, predaljni deželi izven Evrope in pa kaj je bilo v nji v davnih, pradavnih časih.

Ni znano natančno, kje je bila ta dežela, kako se je imenoval narod v nji, vendar pa je po vsej verjetnosti ni v Evropi in narod se je lahko imenoval s kakršnim že bodi imenom, samo ne s srbskim. V tem so si edini vsi starejši zgodovinarji, novi pa bodo nemara trdili tudi kaj nasprotnega. Sicer pa to ni naša reč, zato se ne spuščam vanjo, čeprav bom pri tem grešil zoper našo navado, da je treba govoriti tudi o tistem, česar ne razumemo, in se ukvarjati z delom, za katero nismo.

Zanesljivo je znano samo, da je bil ta narod silno izprijen in malopriden, prepoln pregreh in nizkotnih strasti in s tem bi vas rad v tej povestici malo pozabaval.

Dragi bralci, prvi hip seveda ne morete verjeti, da bi moglo le kdaj živeti toliko pokvarjenih ljudi, toda vedeti morate, da sem spisal vse to po starih zapiskih, katere imam v rokah.

Glejte v dobesednem prevodu nekaj poročil raznim ministrom:

»Kmetovalec N. N. iz Kara je zavil danes po oranju v krčmo in pil tam kavo ter strastno prebiral list, v katerem kar mrgoli napadov na današnje ministre…«

»Učitelj T… iz Borka zbira, ko konča šolski pouk, kmete okrog sebe in jih nagovarja, da bi ustanovili pevsko društvo. Razen tega bije ta učitelj klinec z vajenci, s svojimi učenci pa fuca za gumbe in je na ta način sila škodljiv in nevaren. Nekaterim kmetom je prebiral knjige in jih silil, naj jih kupijo. Tega zla ni mogoče prenašati, ker izpodkopava ves okoliš in podtika mirnim in poštenim državljanom, da zahtevajo svobodo, v bistvu pa sam neprenehoma govori, kako je svoboda najslajša stvar na svetu. Sicer pa je strasten kadilec in pljuje okrog sebe, ko kadi.«

»Duhovnik Đ… iz Sora je odšel po opravljenem cerkvenem opravilu na politični shod v bližnje mesto.«

Vidite torej, da takih sramot še ni bilo na svetu.

Pazite še dalje:

»Sodnik S… se je udeležil danes volitev občinske uprave. Ta brezsramni sodnik je naročnik opozicijskega lista, katerega strastno bere. Na sodišču se je predrznil govoriti, da je brez krivde neki kmet, ki je bil obtožen žalitve in nasprotovanja oblasti, ker je pred pričami dejal, da v trgovini župana Gabrona ne bo ničesar prodajal ne kupoval. Sicer pa hodi ta sodnik zamišljen, kar je jasen dokaz, da nosi v sebi polno hudega in da za trdno kuje kako resno zaroto zoper današnji režim. Obtožiti ga je treba žalitve vladarja, ker tudi sicer ne more biti prijatelj dinastije, ko hodi h kavarnarju Moru na kavo, Morov ded pa je bil dober znanec s pobratimom Leonovim, ki je zasnoval v Jambu oni znani punt zoper knezovega namestnika, deda današnjega vladarja!«

Živeli pa so še hujši ljudje v tej nesrečni deželi. Preberite si samo tole poročilo:

»Advokat iz Tula je zastopal nekega reveža, čigar očeta so lansko leto ubili. Ta advokat sila strastno pije pivo in hodi na lov, kar pa je najhuje, je to, da je ustanovil neko društvo za pomoč revežem v naši okolici. To je prav isti predrzni izrodek, ki govori, da so državni vohuni najslabši ljudje!«

»Profesor T… se je potikal danes z razno potepinsko otročadjo po mestu in kradel hruške pri branjevki, včeraj pa je s fračo streljal na golobe ter ubil pri tem šipo na neki državni zgradbi. To bi se mu moglo še odpustiti, toda mož hodi na politične shode, glasuje pri volitvah, se pogovarja z državljani, bere liste, govori o državnem posojilu in uganja vse mogoče nerodnosti na škodo ugleda šolskega pouka.«

»Kmetje iz Vara so začeli zidati novo šolo in kakor je videti, se bo s tem slabim nagnjenjem okužila vsa okolica. Treba je čim prej onemogočiti to nemarno, za državo škodljivo smer!«

»Obrtniki iz Vara so ustanovili čitalnico in se vsak večer zbirajo v nji. Ta strast je pognala globoke korenine, posebno pri mladini, starejši pa se ukvarjajo zdaj z mislijo, da bi razen bralnice ustanovili še — obrtniški pokojninski sklad. Tega v naših krajih ni mogoče trpeti, ker sluzi v pohujšanje vseh poštenih ljudi, ki ne zasramujejo ministrov!… Neki obrtnik zahteva celo delitev dela!… Grozne strasti!…«

»Kmetje iz Padoja zahtevajo občinsko samoupravo!«

»Meščani v Troji hočejo svobodne volitve!«

»Mnogi tukajšnji uradniki opravljajo vestno svoje delo, eden med njimi pa igra razen tega še flavto in pozna note!«

»Pisar Miron strastno pleše na veselicah ter žveči slano zrnje k pivu. Treba ga je vreči iz službe, da se bo iznebil teh strasti.«

»Učiteljica Hela kupuje vsako jutro cvetje in s tem pohujšuje vso okolico. Tega ji ne moremo dovoliti, ker nam bo pokvarila mladino.«

Kdo bi mogel našteti še vse grde strasti tega nesrečnega naroda? Zadosti je, če povemo, da je bilo samo deset vrlih in častivrednih ljudi v vselj deželi, vse drugo pa, moško in žensko, staro in mlado, je bilo, kakor pravijo, iz temelja sprijeno.

Kaj menite, kako se je mogla počutiti ta desetorica pridnih ljudi v tako pokvarjeni deželi?… Močnó, močnó slabo, najbolj pa zategadelj, ker je morala gledati propad svoje rodne dežele, ki jo je tako goreče ljubila. Ne podnevi ne ponoči niso mogli spati od skrbi: kako bi poboljšali svoje pregrešne sodržavljane, kako bi rešili deželo pogube.

Polni vročega rodoljubja, polni vrlin in plemenitosti, so bili zmožni doprinesti vse žrtve za srečo svoje domovine. In nekega dne so stisnili junaško srce, globoko sklonili glavo pred voljo bridke usode, ki jim je dodelila težko breme, in postali so ministri ter prevzeli plemenito nalogo, da očistijo deželo pregreh in strasti.

Bili so učeni ljudje, pa vendar jim ni bilo lahko izvesti tako težkega dela.

Navsezadnje je nekomu, ki je bil najbolj bedast (kar je pomenilo v tem narodu najduhovitejši), šinila v glavo misel, da je treba sklicati Narodno skupščino, toda do morajo v nji odločati tujci. Vsi so sprejeli to prekrasno idejo in najeli na državne stroške dve sto ljudi, prav toliko pa so nabrali nekih tujcev, ki so se slučajno po kupčiji mudili v tej deželi. Ti so se branili, se na vse kriplje otepali, toda sila ne pozna boga!

Tako se je zbralo štiri sto tujcev, da bodo postali narodni poslanci in reševali razne zadeve v blagor dežele, da bodo izraz ljudskih želja.

Ko so tako končali priprave in našli zadostno število ljudi, ki so jih imenovali za narodne poslance, so takoj nato razpisali tudi volitve narodnih poslancev. Temu se nikar ne čudite, ker je vladala pač taka navada v tisti deželi.

Začelo se je skupščinsko zasedanje. — Reševali so in odločali, govorili, debatirali… Ni lahka stvar opraviti tako važno zadevo. Vse je šlo zlahka in hitro od rok, ko pa so prišli do strasti, so pri priči naleteli na težave. Dokler se ni našel nekdo, ki je predlagal, da se sprejme sklep, s katerim se odpravijo vse strasti v deželi.

»Živel govornik, živel!« je iz vseh grl zaoril v skupščinski dvorani radosten vzklik.

Vsi so z navdušenjem pritrdili temu predlogu in sprejeli odločbo:

»Narodno predstavništvo je, videč, da strasti zavirajo ljudski napredek, sprejelo pobudo in sklenilo, da se v novi zakon vstavi še naslednja točka, ki se glasi:

Od danes dalje prenehajo vse strasti in se kot škodljive za ljudstvo in deželo odpravljajo.«

Ni minilo niti pet minut, odkar je bil zakon o odpravi strasti podpisan in so vedeli zanj samo poslanci, a da ste videli, kaj vse se je dogajalo med ljudstvom v vseh krajih brez razločka.

Dovolj je, da vam citiram v prevodu eno samo mesto iz zapisnika nekoga. — Tu, glejte dobesedno ta zapisnik:

»…Bil sem strasten kadilec. Brž ko sem se zbudil, sem že segel po cigareti. Neki dan sem se prebudil in vzel škatlo s tobakom ter — po svoji navadi — zvil cigareto. Nekam neprijetno mi je bilo (prav ta trenutek je tisti poslanec stavil svoj predlog), kar sem nenadoma začutil, kako mi je roka zatrepetala in je padla cigareta iz nje; pogledal sem jo, pljunil z neko odvratnostjo… »Rajši ne bom več kadil,« — sem pomislil in tobak se mi je zazdel tako gnusen, da ga sploh nisem več mogel gledati. Začudil sem se, kaj neki bi to moglo biti tako nenadno in odidem iz hiše na dvorišče. Ko pridem tja, sem imel šele kaj videti! Pred svojimi vrati stoji moj sosed, stari pijandura, ki niti za trenutek ni mogel biti brez vina; zdaj pa je stal tam trezen, gledal predse in se praskal po glavi.

»Nate, prinesel sem vina,« je dejal hlapec in mu ponudil steklenico kakor navadno.

Moj sosed je segel po steklenici in jo je treščil na tla, da se je razletela na sto koščkov.

»Uh, kakšna ostudnost!« je vzkliknil z gnusom, zroč na razlito vino.

Nato je dolgo časa molčal in si dal prinesti slaščic in vode.

Prinesli so mu in on se je poslužil ter odšel na delo.

Njegova žena se je od veselja razjokala, ko je videla, kako se je njen mož na vsem lepem poboljšal.

Neki drugi moj sosed pa, ki je strastno prebiral časnike, je sedel pri odprtem oknu in tudi on je bil nekako spremenjen in čuden na pogled.

»Ste že dobili današnje liste?« sem ga vprašal.

»Rajši jih ne pogledam več, tako nekam zoprni so mi postali! Pravkar premišljujem, da bom začel prebirati arheologijo ali pa grško slovnico…« je odgovoril ta, jaz pa sem šel mimo in krenil na cesto.

Vse mesto je bilo spremenjeno. Neki strasten politik je šel na političen shod. Šel je možak po ulici, pa se je kar na vsem lepem obrnil in stekel nazaj, kakor bi ga kdo gonil.

Začudil sem se, kaj mu je, in sem ga vprašal, zakaj se je nenadoma obrnil.

»Hotel sem na shod, pa mi je zdajci prišlo na misel, da je bolje iti domov, si preskrbeti kako knjigo iz poljedelstva in domače industrije ter brati in se izpopolnjevati v delu. Kaj pa naj bi na shodu?« je dejal in stekel domov študirat poljedelstvo.

Nisem se mogel načuditi, kaj se to iznenada dogaja, zato sem se vrnil domov ter začel brskati po knjigi o psihologiji. Hotel sem si prebrati poglavje o strasteh.

Obrnil sem stran z naslovom »Strasti«. Ostal pa je samo še ta naslov, vse drugo je bilo pobeljeno, kakor da ni bilo nikdar nič natisnjeno na teh straneh…

»Kaj pa je spet to, za božjo voljo?!«

V vsem mestu ni bilo nikjer več najti niti za lek česa slabega in strastnega v čemer si bodi, pa celo živina je postala pametnejša!

Šele naslednji dan sem bral v listih skupščinsko odločbo, da so vse strasti odpravljene.

»Aha, to je torej tisto!« je vzkliknil vsakdo. »Čudili smo se, kaj se godi z nami, zdaj pa vidimo, skupščina je strasti odpravila!«

Ta zapisnik zadošča, da nam razloži, kaj vse se je dogajalo.

Pozneje je postalo to znano vsem in vsakomur in ljudje so se nehali čuditi, učitelji pa so predavali v šolah svojim učencem o strasteh takole:

»Nekoč so živele v človeških dušah tudi razne strasti in to je bilo eno najbolj zapletenih in najtežjih poglavij iz psihologije; s sklepom Narodne skupščine pa so bile strasti odpravljene in zato tega poglavja ni več v psihologiji, kakor tudi v človeški duši ne. Strasti so bile odpravljene dne tega in tega, leta tega in tega.«

»Hvala bogu, da se nam jih ni treba učiti!« so šepetali dijaki, zelo zadovoljni s to skupščinsko odločbo, ker se jim je bilo treba v prihodnje naučiti samo:

»Tega in tega dne, tega in tega leta so bile s skupščinsko odločbo odpravljene vse strasti in zato jih ljudje nimajo več!…«

Kdor je brez napake povedal ta stavek, je dobil odličen red.

Tako hitro je bilo torej to ljudstvo rešeno strasti, se poboljšalo in po nekih vesteh je postal iz tega naroda narod samih angelov…

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Strádie (11/12)

(předchozí stránka)

Představte si, že hned den nato vláda musela odstoupit! Jen se to rozkřiklo, na všech stranách propuklo bujaré veselí, kavárny a putyky, dokonce i byty se přímo otřásaly jásotem a radostným zpěvem. Ze všech koutů Strádie se houfně začaly sjíždět deputace obyvatelstva, aby uvítaly novou vládu. Noviny skoro přestaly uveřejňovat denní zprávy, tolik musely tisknout pozdravných depeší a prohlášení oddaných občanů. Všechna ta prohlášení a blahopřání byla na jedno kopyto, lišila se leda v podpisech. Posuďte sami:

Velevážený pane předsedo vlády!

Ani na nejodlehlejších výspách naší drahé otčiny se nenajde člověk, jemuž by nebylo známo Vaše zanícené, sebeodříkavé vlastenectví jakož i Vaše nehynoucí zásluhy o blaho nás všech. Obyvatelstvo našeho kraje tudíž tone v radostném nadšení, že právě Vy se ujímáte kormidla státu, právem jsouc nezvratně přesvědčeno, že jediné Vy — ruku v ruce s Vašimi pány kolegy —jste s to vyprostit naši vlast-mučednici z propasti bídy, do níž ji uvrhli Vaši nezodpovědní, neschopní a vlastizrádní předchůdci. Se slzami šťastného pohnutí v očích provoláváme: Buďte nám dlouho živ a zdráv!

Jménem pěti set občanů

(následuje podpis jednoho velkoobchodníka)

To byla ukázka gratulace. A teď si přečtěte jedno prohlášení:

Do dnešního dne jsem byl stoupencem bývalého režimu, ale poněvadž jsem v souvislosti s nástupem nové vlády s hrůzou seznal, jaké nesmírné pohromy napáchala bývalá vláda v naší milované vlasti-mučednici, a došel k úlevnému zjištění, že jen a jedině naše nová vláda je s to vést nás pravou cestou vpřed k šťastné budoucnosti a uskutečnit všechny naše vznešené národní ideály, prohlašuji, že ode dneška jsem hotov dát všechny své síly do služeb nové vládě a že všude, na každém kroku, ve dne v noci, vstávaje lehaje, budu zavrhovat bývalý zlotřilý režim, jenž se právem hnusí všem poctivým občanům naší drahé Strádie.

(Podpis)

Všechny strádijské noviny do včerejška vychvalovaly a do nebe vynášely každý čin bývalé vlády, a ejhle!, najednou začaly bývalou vládu šmahem zatracovat a opěvovat vládu novou.

Prolistoval jsem si všechna čísla od začátku roku a zjistil jsem, že se při nástupu každé nové vlády opakuje totéž: každá nová vláda se oslavuje jako jediná, co za něco stojí, a každou bývalou častují epitety jako: zlořečená, proradná, ničemná, zkrátka a dobře hnusná.

A věřte tomu nebo ne: i prohlášení a blahopřání byla stále stejná, od stejných lidí, i členy deputací byli stále stejní občané!

Zejména úředníci si pokaždé přispíšili s projevy oddanosti nové vládě; jen málokterý měl odvahu k takovému husarskému kousku, aby opominul tu samozřejmou úlitbičku a riskoval své postavení… Ale takových bylo jak šafránu a veřejné mínění jimi patřičně opovrhovalo — co si to dovolují, porušovat starodávný strádijský obyčej!? Hulváti neotesaní!

Mluvil jsem s jedním spořádaným úředníkem o jeho kolegovi, jenž odmítl gratulovat nové vládě k nastolení, a vyhodili ho za to ze státních služeb.

„Připadal mi jako velice rozumný člověk,“ podotkl jsem.

„Blbec!“ zmrazil mě odpovědí.

„Neřekl bych!“

„Prosím vás — copak může mít všech pět pohromadě? Radši tře s celou rodinou bídu, místo aby si jako my ostatní, co to naštěstí máme v hlavě v pořádku, hleděl dobrého bydla!“

S ohledem na to, že nová vláda musela honem honem zařizovat plno věcí (jistě státních — co myslíte?) a velíce potřebovala, aby jí právě tak honem honem občanstvo ústy poslanců vyjádřilo důvěru a aby odsoudilo činnost bývalé vlády, jakož i Národního shromáždění, neuspořádala nové volby a ponechala poslance v Národním shromáždění v jejich funkcích.

Byl jsem jako u vidění — sním či bdím? říkal jsem si a vypravil jsem se za jedním známým poslancem, aby mi to vyložil.

„Udrží se nová vláda u moci, jestliže Národní shromáždění zůstává ve stejné sestavě?“ zeptal jsem se ho.

„Samozřejmě!“

„Proboha, copak nová vláda může mít důvěru starého shromáždění?“

„Může, co by ne? Odhlasujeme to a hotovo!“

„Ale to byste pak také museli zavrhnout činnost bývalé vlády a zároveň s tím i svoji činnost!“

„Svoji činnost? Co máte na mysli?“

„Vaši spolupráci s bývalou vládou!“

„Zavrhneme jen bývalou vládu.“

„Poslanci, kteří do včerejška neochvějně stáli při bývalé vládě, ji přece nemůžou najednou zavrhnout!? Ze dne na den!?“

„Můžou — klidně!“

„Já vám nerozumím!“

„Je to velice jednoduché a jasné,“ pravil bohorovně.

„Spíš velice divné!“

„Pročpak? Někdo bývalou vládu odsoudit musí, a je úplně jedno, jestli to budeme my či jiní poslanci. Vládě jde jenom o tu formalitu. Tak je to u nás zavedeno — zřejmě podle zahraničních vzorů… Jinak naše Národní shromáždění stejně dělá jen to, co chce vláda.“

„A nač tedy Národní shromáždění vůbec máte?“

„Ale vždyť vám to říkám — jen abychom zachovali formu… Mají to v jiných státech, proč bychom si to nepořídili také! A budí to dobrý dojem, jako že je náš režim parlamentární.“

„Uctivé díky za vysvětlení!“ pravil jsem — abych zachoval formu —, ale radši bych byl nad tím vším spráskl ruce…

Ukázalo se, jak oddané city vížou poslance k vlasti, neboť pro ni dokázali pošlapat i své dobré jméno.

„Naši dědové neváhali položit na oltář této země ani své životy — a my se malicherně rozmýšlíme, zda pro ni máme obětovat něco tak nicotného, jako je naše čest!“ zvolal jeden poslanec při zasedání.

„Bravo!“ zahřímalo souhlasně ze všech stran, a tak si Národní shromáždění vyhrnulo rukávy a pustilo se chutě do práce.

Nejdříve ze všeho odhlasovali důvěru nové vládě a zavrhli činnost vlády bývalé. Poté vláda podala návrh, aby byly v několika zákonech učiněny změny.

Návrh byl jednohlasně přijat, jakož i navržené změny, neboť na základě těch změn a doplňků bylo možno snadno a hladce usadit několik vládních příbuzných a intimních přátel v teplých místečkách.

Dále byly schváleny veškeré výdaje, jimiž nová vláda hodlala zatížit státní rozpočet, a pak zasedání skončilo. Poslanci, zcela vysílení tou námáhavou politickou prací, se odebrali zotavit domů. A novopečení páni ministři na oslavu toho, že díky naprosté důvěře národa propluli všemi úskalími na cestě k své šťastné budoucnosti, uspořádali přátelskou sedánku. Však si to zasloužili, aby ve veselé zábavě, u sklenky vína trochu pookřáli z těch ukrutánských starostí, co měli s kučírováním státu!

(další stránka)

Strádie (4/12)

(předchozí stránka)

Druhého dne jsem navštívil ministra policie.

Před ministerstvem se poflakoval houf po zuby ozbrojených strážníků, evidentně mizerně naložených — už pár dní se jim nenaskytla kýžená příležitost někoho zmlátit, což v této přísně ústavní zemi patří k nejrozšířenějším tradičním národním obyčejům.

Po chodbách a v čekárně hlava na hlavě. Kdo všecko tu nečekal na slyšení u ministra! Apartní elegáni s cylindrem na hlavě, zchátralí otrhanci, příslušníci ozbrojených sborů v roztodivných strakatých mundúrech, opásaní šavlí…

Návštěva u pana ministra může chvilku počkat, řekl jsem si, napřed si trochu popovídám s těmi lidičkami.

Nejdřív jsem se dal do řeči se solidně vyhlížejícím mladým mužem; svěřil se mi, že přišel žádat o místo u policie.

„Jste zřejmě studovaný člověk, takže s místem pro vás určitě nebudou problémy,“ povídám.

Do mladíka jako když udeří hrom; vyděšeně se rozhlédl kolem, jestli nikdo neslyšel, co jsem řekl. Když se přesvědčil, že si nás nikdo nevšímá, že všichni mají plnou hlavu vlastních trampot a navzájem si o nich vykládají, oddychl si, položil prst na rty, abych mluvil tiše, a pro všechny případy mě ještě odtáhl za rukáv kousek stranou, z doslechu ostatních.

„Vy jste tu taky kvůli místu?“ zašeptal mi do ucha.

„Ne. Jdu za panem ministrem jen na zdvořilostní návštěvu. Jsem cizinec.“

„Tak proto jste mohl vypustit z úst takovou nehoráznost, že když mám školy, hned dostanu místo!“

„Co je na tom nehorázného?“

„Vcelku nic. Ale já bych se mohl jít pást.“

„Jak to?“

„Na rozdíl od jiných zemí, u nás pánové od téhle profese mezi sebou nesnášejí lidi s vysokoškolským vzděláním. Já jsem doktor práv, ale úzkostlivě to tajím; kápnout na to pan ministr, ten by mě hnal! Jeden můj přítel — taky absolvoval univerzitu —, aby tady dostal zaměstnání, musel napsat místopřísežné prohlášení, že nikdy nic nestudoval ani se nezanáší podobnými plány — a místo dostal hned, a jaké báječné!“

Pohovořil jsem ještě s několika lidmi, mimo jiné i s jedním policejním úředníkem, který si mi trpce stěžoval, že nebyl povýšen, ačkoliv vypracoval obžalobu z velezrady proti pěti lumpům, co se hlásí k opozici. Utěšoval jsem ho — bodejť by ne, taková do nebe volající nespravedlnost!

Mluvil jsem také s jedním zámožným velkoobchodníkem, dlouze a široce mi vyprávěl o svém pohnutém životě. Bylo toho moc; zapamatoval jsem si jen to, že před několika lety vlastnil někde na venkově prvotřídní hotel a že kvůli politice — proč a jak už nevím — na tom prodělal pár tisíc dinárů; naštěstí měsíc nato přišla k moci jeho strana a on se tím pádem dostal k šikovným kšeftům a nahrabal si pěkný kapitálek.

„Vtom ale naše vláda padla.“

„Zase jste prodělal?“

„Ale kdepak. Stáhl jsem se z politického života do ústraní. Vlastně nějaký čásek jsem ještě finančně podporoval náš list, ale volit jsem už nešel; prostě pověsil jsem politiku na hřebík. Co by ne?, jiní neudělali ani tolik, a já už byl z té usilovné politické činnosti celý vyčerpaný, Člověk se přece nemůže celý život štvát jak zvíře, říkal jsem si. A vidíte, zas mi to nedalo: zrovna jdu požádat pana ministra, aby mě národní masy o příštích volbách zvolily za poslance.“

„To snad je věc mas, koho si zvolí, ne?“

„Jak bych vám to vysvětlil… Ovšem, národní poslance volí národ, tak to stojí v ústavě, ale praxe je taková, že je zvolen ten, kdo přirostl k srdci policii…“

Moc zajímavě jsem si popovídal! Ale všeho dočasu, a tak jsem šel za sluhou.

„Rád bych mluvil s panem ministrem.“

Sluha po mně sjel nadutým, nerudným pohledem a pak se znechuceně uvolil odpovědět:

„To jsou mi kvalty! Nevidíš, co je tu stran?“

„Jsem cizinec, nehodlám se ve vaší zemi dlouho zdržet a nemohu tedy svou návštěvu odkládat,“ vysvětlil jsem sluhovi zdvořile a uklonil jsem se mu.

Což bylo zcela zbytečné, neboť mocné slovo cizinec již zapůsobilo: sluha se střemhlav vrhl do ministrovy kanceláře.

Ministr mě okamžitě přijal a pohostinné mě vybídl, abych se posadil. Zapomněl jsem říct, že jsem se mu předtím představil, ale to se snad rozumí samosebou.

Byl to vyčouhlý kostlivec s hrubými, surovými rysy; čímsi odpuzoval, přestože se snažil jednat co nejpřívětívěji.

„Tak jakpak se vám u nás líbí, pane?“ A vycenil na mne zuby v mrazivém, křivém úsměvu.

Nešetřil jsem slovy chvály o zemi i o obyvatelích a nakonec jsem zdůraznil:

„Ve vaší zemi člověk skutečně neví, čemu se obdivovat dřív! Ale ze všeho nejvíc mě snad uchvátilo vaše prozíravé a moudré státní zřízení.“

„Nu, není ještě všechno tak, jak by mělo být, ale děláme, co můžeme,“ zachrastilo z něho polichocené.

„Nene, pane ministře, myslím to zcela upřímné: nic lepšího si už vůbec nedovedu představit! Obyvatelstvo je, jak pozoruji, nadobyčej spokojené a šťastné. Za těch několik dní, co jsem zde, jste měli takových slavností a veselic…“

„To je pravda, ovšem na všeobecném dobrém rozpoložení mám svůj nepatrný podíl i já. Podařilo se mi totiž docílit, aby byl do ústavy k článku týkajícímu se našich mnohých a zcela zaručených svobod dodán ještě následující bod:

Občané Strádie jsou povinni nepřetržité jásat, radovat se a veselit a neméně bujaře – formou hojných deputaci či pozdravných depeší – vyjadřovat nadšeni nad každou významnou událostí a každým počinem vlády.“

„Je něco takového vůbec možné uskutečnit v praxi?“ zapochyboval jsem.

„Kdyby bylo všecko tak snadné! Zákon je zákon; jen ať někdo zkusí neposlechnout,“ poučil mě a tvář mu ztuhla v nepříjemné (skoro bych řekl posmrtné) masce důstojného hodnostáře.

„Budiž,“ nevzdával jsem se, „ale co v případě nepříznivých událostí, které poškozují zájmy obyvatelstva i státu? Například včera jsem se dozvěděl od pana ministra zahraničí, že jste nuceni stornovat vývoz vepřů k vašim severním sousedům, což bude mít pro váš stát nepochybně velice neblahé důsledky…“

„Jistěže — ale už se stalo! A uvidíte, co nevidět se začnou ze všech krajů Strádie kvapně sjíždět deputace, aby panu ministrovi zahraničí blahopřály k jasnozřivě taktickému politickému tahu vůči dotyčnému spřátelenému státu!“ zarachtal triumfálně čelistmi.

„Bravo! Nesmírně prozíravé řešení! Záviděníhodné… Dovolte mi, abych vám jakožto cizinec vyslovil svůj obdiv a blahopřál vám k tomu geniálnímu, vaší zásluhou zdokonalenému zákonu, jenž beze zbytku zažehnal starosti a trápení ve vaší zemi!“

„Pro jistotu, kdyby obyvatelstvo náhodou zliknavělo v plnění svých občanských povinností — nevyloučil jsem ani tuto nejzazší eventualitu, já vždycky myslím na zadní kolečka! — rozeslal jsem už před třemi dny všem policejním stanicím důvěrný přípis s přísným rozkazem, aby se v tomto případě gratulační deputace dostavily ve zvláště hojném počtu.“

„Dovolíte-li, vážený pane ministře, měl bych ještě jednu otázku: dejme tomu, že za několik dni vaši severní sousedé s vámi obnoví smlouvu na dovoz vepřů — co pak?“ maskoval jsem zdvořilostí svou nemístnou zvědavost.

„Nic jednoduššího! Rozešlu policejním stanicím další přísně tajný oběžník s rozkazem, ať patřičně zapracují, aby se zástupci obyvatelstva dostavili v co nejhojnějším počtu vzdát hold příslušným vládním činitelům. Zpočátku to jde pochopitelně trochu ztuha, ale lidé si postupně zvyknou, zvyk — železná košile, není-liž pravda?, a začnou nám pak holdovat sami od sebe.“

„Přesně tak…“ ohromením jsem se nezmohl na jinou odpověď.

„Všecko jde, pane, stačí jenom chtít a táhnout za jeden provaz. V naší vládě existuje v tom ohledu vzorná, přímo bratrská spolupráce. Třeba právě dnes mi pan ministr osvěty poslal svůj nejnovější výnos, abych přispěl svou hřivnou — mohu-li to tak nazvat — k jeho důslednému provádění. Již jsem učinil potřebné kroky; nařídil jsem všem policejním orgánům, aby co nejpřísněji dohlížely na plnění posledních směrnic pana kolegy.“

„Něco důležitého, smím-li se zeptat?“

„Mimořádně důležitého. Přímo akutního. Posuďte sám!“ A vrazil mi do ruky jakési lejstro.

Začal jsem číst:

S politováním jsme zjistili, že poslední dobou dochází mezi naším občanstvem k častým případům przniní mateřštiny. Někteří jedinci již dokonce mravné poklesli tak hluboko, že nedbajíce zákona, který mj. nařizuje, že „žádný občan nesmí zanášet nešvary do jazyka našeho staroslavného vznešeného národa, svévolně měnit vétný slovosled či používat jednotlivých slov jinak, než je stanoveno v platných hláskoslovných a tvaroslovných pravidlech, předepsaných zvláštní komisí jazykozpytců“, začali dokonce bezostyšné vyslovovat vembloud místo velbloud, chlívák místo chlévák a čunitel místo činitel. Těmto nežádoucím jevům je nutno učinit přítrž. Nařizuji vám proto s okamžitou platností, abyste mocí zákona chránili svrchu zmíněná, různými zvrhlíky znevážená slova – činitel jakož i velbloud a chlévák – a přísné stíhali každého, kdo by se dopustil těchto či dalších podobných přečinů.

„Tohle že je trestné?“ zalapal jsem po dechu.

„Jistěže! Jde o závažné provinění. Na pachatele, je-li jeho vina svědecky prokázána, může být v těchto případech uvalena vazba deseti až patnácti dní.“

Po významné pauze se jeho čelisti rozcvakaly dál:

„Nu jen o tom přemýšlejte, pane! Tenhle zákon, jenž nám dává právo trestně stíhat každého, kdo se dopouští mluvnických chyb, je přímo nedocenitelný i z finančního a politického hlediska. Přemýšlejte a uvidíte, že mi dáte za pravdu!“

Poslechl jsem a pokusil jsem se o tom hloubat, ale nic chytrého mě nenapadlo. Čím víc jsem sí lámal hlavu, tím míň jsem chápal smysl ministrových slov, a nakonec i to, o čem vlastně přemýšlím. Prostě mi nad tím zákonem zůstal rozum stát — jako nad mnoha věcmi v téhle zvláštní zemi. A pan ministr se zatím škodolibě cenil: Jste na nás krátcí, páni cizinci! Kdepak, mozky, jako máme u nás ve Strádii, se hned tak někde nevidí!

„Nic vás nenapadá?“ škeřil se dál a provrtával mě očima.

„Promiňte, ale ne.“

„Tak já vám tedy vyložím, v čem tkví nedozírný přínos tohoto zákona. Především v tom, že delikventi se v tomto případě mohou z trestu vyplatit, z čehož státu plynou pěkné příjmy. Těchto finančních prostředků vláda používá jednak k úhradě deficitů v pokladnách osobních přátel, jednak na dispoziční fond, z něhož jsou odměňováni stoupenci vládního politického kursu. Za druhé se tento zákon, který na první pohled působí možná naivně, vládě hodí při volbách národních poslanců jako jedna z pomůcek, abych tak řekl politických heverů, jimiž si zabezpečuje většinu v Národním shromáždění.“

„Ale pane ministře, vždyť jste říkal, že ústava u vás zaručuje občanům veškeré svobody?“

„Samozřejmě! Občané mají zaručené veškeré svobody, ale nevyužívají jich. Vlastně, jak bych se vyjádřil přesně?, my sice máme nové, svobodomyslné zákony, které by měly platit, ale jaksi ze zvyku — a také že je nám to tak milejší — jsou stále v platnosti zákony staré.“

„Nač jste tedy vydávali ty nové?“ odvážil jsem se zeptat.

„Vydávat nové a nové zákony, abychom jich měli co nejvíc, je u nás dlouholetá a neobyčejně osvědčená tradice. V tom ohledu jsme předběhli celý svět. Jen za posledních deset let vyšlo patnáct ústav, z nichž každá třikrát vešla v platnost, třikrát byla zavržena a pak znovu přijata, takže ani my, ani občanstvo se v tom nevyznáme, nevíme, které zákony zrovna platí a které ne… Podle mého názoru, vážený pane, právě to je znakem vyspělosti a kultury naší země!“ dmula se panu ministrovi pýchou žebra, totiž hrud’.

„Zajisté, pane ministře… Jak už jsem podotkl, my cizinci vám musíme vaše moudré státní zřízení jen závidět!“

Nato jsem se s panem ministrem rozloučil a opustil jsem ho.

(další stránka)