Tag Archive | dežela

Stradija (5/12)

(prejšnja stran)

Na cesti me preseneti nepregledna množica ljudstva, ki valovi v gručah z vseh strani in se zbira pred neko veliko hišo. Vsaka teh velikih gruč nosi svojo, zastavo, na kateri je zapisano ime kraja, iz katerega je ljudstvo te skupine, pod tem pa besede: »Za Stradijo žrtvujemo vse«, ali pa: »Stradija nam je dražja kakor svinje!«

Cesta je dobila posebno slovesno zunanjost, po hišah vise bele zastave z narodnim grbom v sredini, vse trgovine so zaprte in ves promet ustavljen.

»Kaj pa je to?« vprašam radovedno nekega gospoda na ulici.

»Slovesnost. Niste vedeli?«

»Nisem.«

»Saj pišejo v listih že tri dni o tem. Naš veliki državnik in diplomat, ki ima velike in silne zasluge za domovino, pa tudi odločilen vpliv na zunanjo in notranjo politiko naše dežele, je imel hud nahod, ki pa je bil z milostjo božjo in z iskrenim prizadevanjem zdravnikov specialistov srečno ozdravljen, in zdaj velikega in modrega državnika ne bo več motila bolezen, da ne bi posvetil vse svoje skrbi in vsega svojega prizadevanja v blagor in srečo te izmučene dežele in jo povedel v še boljšo prihodnost.«

Ljudstvo se je zbralo pred hišo velikega državnika v takšni množici, da od samih moških, žensk in otrok še v najhujši plohi niti kaplja ne bi mogla pasti na tla. Ljudje so stali razoglavi in v vsaki skupini je bil kateri, ki mu je molel iz žepa list z napisanim rodoljubnim govorom.

In na balkonu svoje hiše se je prikazal sivolasi državnik in gromoglasni živio je pretrgal ozračje in odjeknil po vsem mestu. Na vseh hišah naokoli so zažvenketala okna in na njih se je prikazalo mnogo glav. Ograje okrog hiš, strehe, vse je bilo polno radovednega ljudstva in celó iz strešnih lin so gledale vsaj po dve-tri glave.

Prenehali so vzkliki, nastala je smrtna tišina, medtem ko je iz množice trepetaje začivkal tenak glasek:

»Modri naš državnik!…«

»Živel! živel! živel!« so prevpili govornika burni in silni vzkliki, ko pa se je rodoljubna množica pomirila, je govornik nadaljeval:

»Ljudstvo mojega kraja se topi v solzah in se klečé zahvaljuje premilostnemu Stvarniku, ki je s svojo milostjo odvrnil veliko nesrečo od našega naroda in vrnil spet zdravje tebi, blagi naš državnik, da bi nam se dolgo živel v srečo našega naroda in v ponos nase dežele!« je zaključil govornik in tisoče grl je vzkliknilo:

»Živel!«

Modri državnik se je zahvalil govorniku za iskrene čestitke in opomnil, da bodo tudi v prihodnje vse njegove misli in vsa njegova čustva usmerjena v to, da bi se okrepila kultura, gospodarstvo in blaginja naše mile domovine.

Kajpak da so se po tem njegovem govoru ponovili nešteti: »Živel!«

Tako se je zvrstilo kakih deset govornikov iz raznih krajev domovine in po vsakem govoru je stari državnik odgovoril z rodoljubnim in jedrnatim govorom. Seveda je bilo vse to prepleteno s tistim navdušenim, gromoglasnim: »Živel!«

Dolgo je trajalo, da so se končali vsi ti obredi, ko pa je bilo končano, je po vseh ulicah zaigrala godba, ljudje pa so se sprehajali sem in tja ter s tem povečavali slovesnost.

Zvečer je bila iluminacija in ob plamenečih baklah, ki jih je nosila rodoljubna množica ljudstva, je godba spet trgala ozračje na ulicah tega srečnega mesta; visoko gori v temnem zraku pa so pokale rakete in zasijalo je ime velikega državnika, ki je bilo spleteno iz samih drobnih zvezdic, kakor se je zdelo.

Po vsem tem pa je pala globoka, tiha noč in rodoljubni meščani prekrasne dežele Stradije je so po izvršitvi svoje vzvišene državljanske dolžnosti utrujeni zaspali v sladkem snu, sanjajoč o srečni prihodnosti in veličini svoje mile domovine.

Razklan po teh čudnih vtisih nisem mogel vso noč zaspati in šele pred zoro me je oblečenega, z glavo naslonjeno na mizo, premagalo spanje; a kakor da mi je neki strašen, demoničen glas z zlobnim krohotom udarjal na uho:

»To je tvoja domovina!… Ha, ha, ha, ha!…«

Planil sem in prsi so mi zatrepetale od strašne slutnje, v ušesih pa je odmeval tisti zlobni:

»Ha, na, ha, ha!«

Naslednji dan so pisali o tej slovesnosti že vsi deželni časniki, posebno pa vladni list, v katerem je bilo razen tega na kupe telegramov iz vseh krajev Stradije, v katerih so ljudje z neštevilnimi podpisi obžalovali, da niso mogli priti in osebno izkazati svojega veselja nad srečnim okrevanjem velikega državnika.

Razen tega. je postal glavni državnikov zdravnik mahoma slaven človek. V vseh listih si lahko bral, da bodo zavedni meščani tega in tega mesta, tega in tega okraja ali kraja, ceneč zasluge zdravnika Mirona (tako se je pisal), kupili tako in tako dragoceno darilo. V nekem listu je stalo:

»Zvedeli smo, da pripravlja tudi mesto Kradija po zgledu drugih mest dragoceno darilo zdravniku Mironu. To bo majhen srebrn Eskulapov kipec, ki bo držal v rokah prav tak srebrn pisalni pribor, okrog katerega se prepletata dve pozlačeni kači z diamanti namesto oči in držita v ustih sveče. Na Eskulapovih prsih bodo zlato vrezane besede: ,Meščani mesta Kradije zdravniku Mironu v znamenje večne hvaležnosti za zasluge do Domovine’.«

Listi so bili prepolni takih vesti. Vsepovsod po deželi so se pripravljala dragocena darila za zdravnika in z brzojavkami se je izražala hvaležnost temu srečnemu doktorju. Neko mesto je bilo celo tako navdušeno, da je pričelo zidati veličastno vilo, na kateri bo vzidana hudo velika marmorna plošča, na tej plošči pa se bo izrazila hvaležnost ljudstva.

In samo po sebi se razume, da so pri priči izdelali in razmnožili sliko, ki je predstavljala, kako se veliki državnik rokuje in zahvaljuje zdravniku za iskreno prizadevanje. Pod njo pa besedilo:

»Hvala ti, vdani Miron, odvrnil si od mene bolezen, ki mi je branila, da bi se ves posvetil skrbi za srečo svoje drage domovine!«

»Opravil sem samo svojo sveto dolžnost do domovine!«

Vrh njunih glav pa je plaval v oblaku golob in nosil v kljunu trak, na katerem so bile besede:

»Milostljivi Stvarnik odvrača vse zlo od Stradije, ki mu je mila in draga.«

Nad golobom je bil debelo tiskan naslov: »V spomin na dan srečnega okrevanja velikega državnika Simona« (mislim da se je tako pisal, če se dobro spominjam).

Po vseh ulicah in hotelih so nosili dečki te slike in na ves glas vpili:

»Nove slike! Državnik Simon in zdravnik Miron!…«

Ko sem prebral nekaj listov (skoraj v vsakem je bil obširen življenjepis slavnega in rodoljubnega zdravnika), sem se odločil, da pojdem k gospodu ministru za deželno gospodarstvo.

Minister narodnega gospodarstva, starejši, majhen, suhljat možiček, že osivel, z naočniki na nosu, me je sprejel ljubezniveje, kakor bi mogel pričakovati. Posadil me je zraven svoje mize, sam pa je sedel na stol na svoje mesto. Miza je bila do vrha polna nekih starih knjig z orumenelimi listi in oguljenimi platnicami.

»Brez odlašanja se vam bom pohvalil. Ne morete si misliti, kako zadovoljen sem! Kaj, mislite, sem našel?«

»Kak način, s katerim boste izpopolnili gospodarstvo v deželi.«

»O, ne! Kakšno gospodarstvo neki! Naše gospodarstvo je s svojimi dobrimi zakoni kar popolno. Nanj sploh ni treba več misliti.«

Obmolknil sem ne vedoč, kaj bi mu dejal, dokler mi ni sam z dobrodušnim blaženim nasmehom dejal in pokazal na neke stare bukvice:

»Kaj mislite, kakšna knjiga je to?«

Naredil sem se, kakor da se spominjam, dokler mi ni spet dejal s tistim blaženim nasmehom:

»Homerjeva Ilijada!… Ampak sila, sila… redka izdaja!…« je spregovoril in osladil pri tem vsako besedico ter me zvedavo gledal, kako me bo to presenetilo.

In zares šem bil presenečen, samo iz drugih razlogov; toda naredil sem se, kakor da me prav ta redkost navdaja z občudovanjem.

»Saj to je krasno,« sem rekel.

»A če vam še povem, da te izdaje sploh ni več!…«

»To je res čudovito!« sem kliknil kakor ves navdušen in pričel ogledovati knjigo ter se delal globoko ganjenega in zainterisiranega na tej redkosti.

Komaj se mi je posrečilo odvrniti z raznovrstnim povpraševanjem pogovor od tega njegovega Homerja, o katerem še živ dan niti besedice nisem slišal.

»Gospod minister, dovoljujem si vas vprašati o teh vaših vrlih gospodarskih zakonih!« sem rekel.

»Ti zakoni so, lahko bi dejal, klasični. Nobena druga dežela, verjemite mi, ne porabi za dvig gospodarstva tolikanj kakor naša.«

»Tako je tudi potrebno,« sem rekel, »saj to je najvažnejši temelj za napredek vsake dežele.«

»To sem imel, kajpak, tudi sam v mislih, ko se mi je posrečilo, da so bili sprejeti čim boljši zakoni in da se je odobril čim večji proračun za dvig gospodarstva in industrije v deželi.«

»Koliko znaša proračun, če smem vprašati, gospod minister?«

»Lansko leto, ko je bil drug režim, je bil proračun manjši, meni pa se je z velikim trudom in prizadevanjem posrečilo, da se je vstavilo v budžet pet milijonov dinarjev.«

»To je za vašo deželo dovolj!«

»Dovolj… Vrh tega, glejte, vsebuje zakon določilo: ,Žito in sploh posevki morajo dobro uspevati in jih mora biti čim več.’«

»To je prikladen zakon,« sem rekel.

Minister se je zadovoljno nasmehnil in nadaljeval:

»Močno se mi je razrastlo uradništvo v moji stroki, tako da ima vsaka vas svoj gospodarski urad s petimi uradniki, od katerih je najstarejši upravnik ekonomije in gospodarstva te in te vasi. Vrh tega je v vsakem okrajnem mestu okrajni ekonom z velikim številom uradništva, nad vsemi pa so pokrajinski ekonomi in teh je dvajset, na kolikor pokrajin je razdeljena naša dežela. Vsak izmed pokrajinskih ekonomov ima s svojim uradništvom celotno nadzorstvo ter nadzoruje vse ostalo uradništvo, ali izpolnjuje svojo dolžnost in pa da vpliva na okrepitev gospodarstva v vsej pokrajini. Preko njega si dopisuje ministrstvo (ki ima dvajset oddelkov in vsak oddelek po enega šefa z velikim številom uradništva) z vso pokrajino. Vsak oddelčni šef v ministrstvu si dopisuje s posameznim pokrajinskim ekonomom, in ti obveščajo potem o vsem ministra preko njegovih osebnih tajnikov.«

»Potemtakem je to velikanska administracija?« sem pripomnil.

»Zelo velika. Naše ministrstvo ima med vsemi največ številk. Uradniki po ves dan ne utegnejo dvigniti glave od aktov.«

Po krajšem molčanju je minister nadaljeval:

»Ob vsem tem sem ukrenil še to, da ima vsaka vas svojo dobro urejeno čitalnico, ki mora biti oskrbljena z dobrimi knjigami o kmetijstvu, gozdarstvu, živinoreji, čebelarstvu in vseh vrstah gospodarstva.«

»Kmetje gotovo radi bero?«

»To je obvezno, kakor vojna služba. Dve uri dopoldne in dve uri popoldne mora vsak delovni kmet prebiti v bralnici, kjer bere (ali pa mu bero, če ni pismen), razen tega pa mu uradniki predavajo o sodobnem racionalnem obdelovanju zemlje.«

»A kdaj potem delajo na polju?« sem vprašal.

»E, vidite, kako je. Spočetka je res videti tako. To je počasen način, ki se kaže na prvi mah neprikladen, a se bo šele pozneje opazil blagodejni vpliv te velike reforme. Pa mojem globokem prepričanju je poglavitno, da se najprej teorija dobro utrdi, pozneje bo šlo zlahka, in tedaj se bo videlo, da bo ves ta čas, porabljen s teoretičnim gospodarskim učenjem, stokratno povrnjen. Kajti, treba je imeti, dragi gospod, trden temelj, zdravo osnovo in nanjo zidati stavbo!« je končal minister in si od razburjenosti obrisal pot s čela.

»Popolnoma odobravam vaše genialne poglede na gospodarstvo,« sem rekel vzhičeno.

»In tako sem kar lepo razdelil pet milijonov dinarjev: dva milijona za uradnike, en milijon honorarja piscem gospodarskih učbenikov, en milijon za ustanavljanje knjižnic in en milijon za dnevnice uradništvu. To je ravno pet.«

»Krasno ste napravili!… Veliko izdajate za knjižnice.«

»E, vidite, izdal sem te dni razpis, naj se kupujejo razen gospodarskih knjig tudi učbeniki za grški in latinski jezik, da se kmetje po opravljenem poljskem delu lahko poplemenitijo z učenjem klasičnih jezikov. Vsaka čitalnica ima Homerja, Tacita, Paterkula in cel kup drugih lepih del iz klasične literature.«

»Krasota!« sem kliknil z razprostrtimi rokami ter pri priči vstal, se poslovil od gospoda ministra in šel, ker mi je v glavi kar bučalo od te velikanske reforme, ki je nisem mogel doumeti.

(naslednja stran)

Stradija (4/12)

(prejšnja stran)

Naslednji dan sem obiskal policijskega ministra.

Pred ministrstvom mrgoli množica oboroženih fantov s čemernim izrazom, polnim nejevoljnosti, ker že dva-tri dni niso pretepali državljanov, kakor je to navada v tej strogo ustavni deželi.

Vsi hodniki in čakalnice so bile natlačene z ljudmi, ki so želeli k ministru.

Kdo vse ni bil tu med njimi! Nekateri so bili elegantno oblečeni, s cilindri na glavi, nekateri spet raztrgani in zamazani, drugi pa v nekakih pisanih uniformah s sabljami ob bedrih.

Nisem se maral takoj priglasiti ministru, ker sem želel, da bi se malo pogovoril s temi raznovrstnimi ljudmi.

Najprej sem se zapletel v pomenek z nekim gosposkim mladim človekom in ta mi je rekel, da je prišel prosit za državno službo pri policiji.

»Kot je videti ste šolan človek; gotovo boste prècej dobili državno službo?« sem vprašal.

Mladi človek se je zdrznil ob tem mojem vprašanju in se boječe obrnil okrog sebe, da bi se prepričal, ali je kdo slišal in postal pozoren na moje vprašanje. Ko je videl, da so vsi zatopljeni v svoje pomenke, pretresajoč svoje lastne težave, se je oddahnil, nato pa mi je dal z glavo znamenje, naj govorim tiše, ter me previdno potegnil za rokav, da sva stopila malo v stran, proč od drugih.

»Ste tudi vi prišli iskat službo?« me je vprašal.

»Ne jaz sem tujec, potnik. Rad bi govoril z ministrom.«

»Zato govorite tako na ves glas, da bom kot šolan človek prècej dobil državno službo!« je dejal šepetaje.

»Kaj se ne sme tega reči?«

»Sme, a meni bi škodovalo.«

»Kako škodovalo, zakaj?«

»Zato, ker v naši deželi v tej stroki ne marajo šolanih ljudi. Jaz sem pravni doktor, a to in ne smem nikomur povedati: kajti če bi minister zvedel, ne bi dobil službe. Neki moj tovariš, prav tako šolan, je moral, ko je hotel dobiti službo, predložiti potrdilo, da ni nikdar študiral in da tudi ne misli študirati — pa je dobil službo in sicer takoj prav čeden položaj.«

Govoril sem še z nekaterimi in med ostalimi tudi z nekim uniformiranim uradnikom, ki se mi je pritoževal, češ da se zmerom ni dobil povišanja, čeprav je že petorico ljudi, ki pripadajo opoziciji, napravil krivo veleizdaje.

Potolažil sem ga zaradi strašne krivice, ki se mu godi.

Nato sem govoril z nekim bogatim trgovcem, ki mi je veliko pripovedoval iz svoje preteklosti; od vsega tega pa sem si zapomnil samo to, kako je vodil pred nekaj leti prvi hotel v nekem manjšem mestecu in kako je trpel zaradi politike, ker je bil za več sto dinarjev oškodovan; mesec dni pozneje » pa, ko so prišli na vlado njegovi ljudje, je dobil dobre dobave, s katerimi je zaslužil velik kapital.

»Medtem pa,« je dejal, »je kabinet spet padel,«

»In torej ste morali znova trpeti?«

»Ne, umaknil sem se iz politike. Res je, da sem spočetka z denarjem pomagal našemu političnemu listu, a volitev se nisem udeležil in se tudi nisem močneje uveljavljal v politiki. Od mene je tudi to dovolj. Drugi še toliko niso storili… A politika me je pošteno zdelala. Kaj bi se človek pehal vse življenje! Zdaj sem prišel prosit gospoda ministra, naj me na prihodnjih volitvah izvoli ljudstvo za narodnega poslanca.«

»Pa saj menda ljudstvo samo voli?«

»Saj, kako bi vam dejal?… Seveda, ljudstvo že voli, tako je po ustavi; a navadno je izvoljen tisti, ki ga hoče policija.«

Ko sem se tako porazgovoril z občinstvom, sem pristopil k fantu in mu dejal:

»Želel bi, da me sprejme gospod minister.«

Fant me mrko pogleda, ponosno, z nekim zaničevanjem, in pravi:

»Počakaj! Saj vidiš, koliko ljudi čaka tu?!«

»Jaz sem inozemec, potnik, in ne morem odlagati!« sem rekel vljudno in se poklonil fantu.

Beseda inozemec je vžgala in fant je kakor vrtoglav pri priči planil v ministrovo pisarno.

Minister me je nemudoma ljubeznivo sprejel in mi ponudil stol, naj sedem, ko sem mu že pred tem, kot se razume, povedal, kdo sem in kako se pišem.

Minister je bil dolgopet suh človek z grobim surovim izrazom na licu, ki je odbijal, čeprav si je prizadeval, da bi bil čim ljubeznivejši.

»No, kako vam ugaja tu pri nas, gospod?« me je vprašal minister in se nasmehnil mrzlo in ne od srca.

Izrazil sem se s kar največjim priznanjem o deželi in ljudstvu, nato pa dodal:

»A prav posebno moram čestitati tej prekrasni deželi na modri in pametni upravi. Človek kratkomalo ne ve, kaj bi prej občudoval!«

»Thè, lahko bi bilo še bolje, a trudimo se pač, kolikor moremo!« reče on samozavestno, zadovoljen z mojim poklonom.

»Ne, ne, gospod minister, brez laskanja, boljšega si ne bi moglo želeti. Ljudstvo je, kot vidim, hudo zadovoljno in srečno. V teh par dneh je bilo že toliko proslav in parad!« sem dejal.           –

»Tako je in v tem narodnem navdušenju je nekaj moje zasluge, ker se mi je posrečilo spraviti v ustavo razen vseh svoboščin, ki so dane ljudstvu in mu popolnoma zajamčene, še tole točko:

»Vsak državljan mora biti v deželi Strádiji navdušen in vesel ter radostno s številnimi deputacijami in depešami pozdravljati vsak državni dogodek in vsak vladni ukrep,«

»Vem, a kako se da to izvesti, gospod minister?« sem vprašal.

»Prav lahko, ker se mora pač vsakdo pokoriti deželnim postavam!« odgovori minister in napravi važen, dostajanstven obraz.

»Lepo«, pripomnim, »kaj pa, če je to kaka neugodna zadeva za ljudstvo in za njegove interese, kakor tudi za deželne koristi? Glejte, kakor na primer tisto, kar sem zvedel včeraj od gospoda ministrskega predsednika, da je na severu zaprt izvoz svinj; s tem bo utrpela dežela velikansko škodo, kot je videti.«

»Tako je! A to je moralo biti, zato pa bodo danes-jutri spet prišle vse mogoče deputacije iz vseh delov Strádije in čestitale ministrskemu predsedniku za tako modro in taktično vodstvo politike s to sosednjo in prijateljsko deželo!« je dejal minister navdušeno.

»Prekrasno je to in tako modro ureditev si je mogoče samo želeti in jaz sem tako prost, da vam kot inozemec odkrito čestitam za ta genialni odlok, ki je bil uzakonjen po vaši zaslugi in ki je osrečil deželo ter odstranil vse skrbi in nadloge.«

»Tudi če bi ljudstvo nemara malo pozabilo glede izpolnjevanja svoje zakonske dolžnosti, sem jaz za vsak primer, upoštevaje tudi ta najhujši primer, že pred tremi dnevi razposlal zaupen razpis vsem policijskim oblastem v deželi ter jim strogo priporočil, da pride ljudstvo zaradi tega primera v čim večjem številu čestitat ministrskemu predsedniku.«

»A če se čez kak dan spet odpre izvoz svinj, kaj mislite potem?« sem vprašal vljudno in radovedno.

»Nič bolj priprostega: poslal bom drug zaupen razpis, v katerem bom prav tako odredil policiji, naj oskrbi, da ljudstvo spet pride v čim večjem številu čestitat. Res gre to spočetka malo težavno; polagoma pa se bo ljudstvo privadilo in samo prihajalo.«

»Tako je, prav imate!« sem rekel presenečen nad tem ministrovim odgovorom.

»Vse se lahko napravi, gospod moj, če le človek hoče in če vlada sloga. Mi v kabinetu pomagamo drug drugemu, da se naredbe vsakega člana vlade kar se da natanko izpolnjujejo. Glejte, prav danes mi je prosvetni minister poslal svoj razpis, da bi ga tudi jaz podprl in odredil vsem policijskim organom v področnem mi ministrstvu, naj se strogo drže tega razpisa prosvetnega ministra.«

»Kakšna vazna stvar, če smem vprašati?«

»Zelo važna. Naravnost neodložljiva; in jaz sem že napravil potrebne korake. Glejte, prosim,« reče in mi da polo papirja v roko.

Pričel sem brati:

»Opaža se, kako se pričenja z vsakim dnem čedalje bolj pačiti jezik v našem narodu in da so se nekateri državljani celo tako daleč spozabili, da so, pozabljajoč zakonsko odredbo, ki se glasi: »Noben državljan ne sme kvariti narodnega jezika niti ne spreminjati besednega reda v stavkih ter uporabljati posamezne oblike, ki bi bile v nasprotju s predpisanimi in utrjenimi pravili, katere predpiše posebni slovničarski odbor,« pričeli celo besedo gnev na žalost z vso drznostjo in brez vsakega sramu — izgovarjati kot gnjev. Da se v prihodnje ne bi več dogajali taki nevšečni pojavi, ki utegnejo imeti jako resne posledice za našo milo domovino, vam odrejam, da s silo oblasti zavarujete besedo gnev, katero so v toliki meri popačili, in da kaznujete strogo po zakonu vsakogar, ki bi to ali kako drugo besedo ali kako besedno slovnično obliko svojevoljno spreminjal, ne oziraje se na jasna zakonska določila.«

»Pa kaj se take stvari kaznujejo?« sem vprašal strmeč od začudenja.

»To se razume, ker to je že resnejša stvar. Za tak primer se krivec kaznuje — če se njegov pogrešek dokaže s pričami — z deset do petnajst dni zapora.«

Minister je malo pomolčal, nato pa nadaljeval:

»Treba je, da premislite to, gospod! Ta zakon, po katerem imamo pravico kaznovati vsakogar, kdor nepravilno uporablja besede in dela slovnične napake, je neprecenljive vrednosti tudi še s finančnega in političnega stališča. Samo pomislite, pa se vam pokaže pravilno gledanje na stvar.«

Poskušam se poglobiti v misli, a nikaka pametna ideja mi ne pride na um. Čim bolj sem premišljal, tem manj sem razumel smisel ministrovih besed, čedalje manj sem pravzaprav vedel, o čem mislim. Medtem ko sem se mučil z brezuspešnim poskusom, misliti o tem čudnem zakonu v tej še bolj čudni deželi, me je minister gledal z nasmehom posebnega zadovoljstva, da inozemci še od daleč niso tako prebrisani, tak domiseln rod, kakor so ljudje v stradijski deželi, ki si znajo izmisliti nekaj tako pametnega, kar bi kje drugje veljalo zg pravo norost.

»Tak se res ne morete domisliti?!« reče z nasmehom in me izpod oči vprašujé pogleda.

»Oprostite, a res ne morem.«

»Ej, glejte, to je najnovejši zakon, ki je velike vrednosti za deželo. Najprej in predvsem se kazni za take prestopke plačujejo v denarju, in tako ima dežela kaj čeden dohodek, ki ga porablja za kritje deficita, ki ga najde v blagajnah načelnih prijateljev, ali pa za dispozicijski fond, iz katerega se nagrajajo pristaši vladne politike; drugič, ta zakon, ki je tako naiven na pogled, lahko vladi veliko pomaga pri volitvah ljudskih poslancev, da si s pomočjo še drugih sredstev nabrenka potrebno večino v skupščini.«

»A rekli ste, gospod minister, da ste dali z ustavo ljudstvu vse svoboščine?«

»Tako je. Ljudstvo ima vse svoboščine, samo da jih ne uporablja! Pravzaprav imamo mi, kako bi vam rekel, nove svobodoumne zakone, ki bi morali veljati, a porabljamo nekako iz navade, — a tudi prostovoljno, da veste, — rajši stare zakone.«

»Pa zakaj ste potem sprejeli nove zakone?« sem se ga drznil vprašati.

»Pri nas je že taka navada, da se zakoni čim pogosteje spreminjajo in da jih imamo kar največ. V tem smo prekosili ves svet. Samo v zadnjih desetih letih je bilo predloženih petnajst ustav, od katerih je bila vsaka po trikrat uveljavljena, razveljavljena in nato na novo sprejeta, in tako nismo mogli ne mi ne državljani ločiti in vedeti, kateri zakoni so veljavni in kateri ne… Po moji sodbi, gospod, leži v tem dovršenost in kultura neke dežele!« je pristavil minister na kraju.

»Imate prav, gospod minister, in inozemci vas morajo samo zavidati za tako modro ureditev.«

Kmalu nato se poslovim od gospoda ministra in odidem na cesto.

(naslednja stran)

Stradija (3/12)

(prejšnja stran)

Toliko da sem zaprl vrata za seboj, odložil s sebe vso to šaro redov in sédel ves utrujen in zbit, da bi se od srca oddahnil, že se je začulo trkanje na vrata.

»Naprej!« sem rekel. Kaj pa sem mogel drugega?

V sobo je vstopil gosposko oblečen človek, z očali na nosu. Da ne bi moral neprenehoma ponavljati, je treba imeti na umu, da je bil vsakdo, nekdo bolj, nekdo manj, ves našarjen z redovi. Ko sem šel s tistim pandurjem v hotel — moram še pripomniti — sem videl, kako so vlekli nekoga v zapor, ker je ukradel par čevljev v prodajalni, a tudi ta je imel red okrog vratu. »Kakšen red pa ima ta?« — sem vprašal policista. — »To je red za zasluge na prosvetnem in kulturnem polju!« — je odgovoril resno in hladno. — »Kakšne zasluge so to?« — »No, veste, bil je kočijaž pri bivšem prosvetnem ministru. Nadarjen kočijaž!« — je odgovoril policist.

Prišel je torej človek z očali na nosu, se globoko poklonil (kar sem napravil, kot se razume, tudi jaz) in se predstavil kot višji uradnik ministrstva za zunanje deželne zadeve.

»Drago mi je!« sem rekel presenečen nad tem nepričakovanim visokim obiskom.

»Vi ste zdaj prvič v naši deželi, gospod?« me vpraša.

»Prvič.«

»Ste tujec?«

»Tujec.«

»Prišli ste nam kakor nalašč, verjemite mi!« je vzkliknil višji uradnik navdušeno.

Mene je to še bolj zbegalo.

»Izpraznjeno mesto za konzula imamo. Tu bi imeli, kar je poglavitno, dobro plačo in dobre doklade za reprezentanco, kar bi, razume se, porabljali za svoje osebne stvari. Star izkušen človek ste in vaše opravilo je lahko — propaganda naše narodne ideje v krajih, kjer živi naš narod pod tujo upravo… Prišli ste res kakor po naročilu; že delj kot mesec dni se trudimo, da bi našli prikladno osebnost za to važno mesto. Za druga mesta imamo hvala bogu tujce: Žide, Grke, Cincarje (od kod neki ti?!) A kakšne narodnosti ste vi, če smem vprašati?«

»Pa saj prav tega, kako naj vam povem, še sam ne vem!…« sem rekel osramočeno in se že lotil pripovedovanja svoje bridke družinske zgodbe, kar mi seže mož v besedo, navdušeno ploskne z dlanmi in od veselja zapleše po sobi.

»Krasno, prekrasno!… Ne bi moglo biti bolje!… Tako boste lahko šele prav vestno izpolnjevali tako sveto nalogo. Precej pohitim k ministru in čez nekaj dni se že lahko odpravite na pot!« — izgovori višji uradnik ves iz sebe od radosti in zdirja iz sobe, da bi sporočil svojemu ministru to važno odkritje.

Toliko da je izginil, sem sédel in si z rokami podprl glavo. Kar ne morem in ne morem verjeti, da je vse to res, kar sem doslej videl v tej deželi, že je spet nekdo potrkal na vrata.

»Naprej!«

V sobo je vstopil spet drugi elegantno oblečen gospod in se predstavil kot višji uradnik nekega ministrstva. Rekel je, da prihaja po naročilu gospoda ministra z važnim opravilom; in jaz sem izrazil svoje nenavadno veselje in srečo zaradi take časti.

»Vi ste tujec?«

»Tujec.«

Spoštljivo me je pogledal, se ponižno do tal poklonil mi že začel govoriti. Jaz pa sem mu segel v besedo:

»Prosim vas, gospod, povejte mi, kako se imenuje ta vaša dežela?«

»Ne veste tega?!« vzklikne oni ter me pogleda s še večjim spoštovanjem in ponižnostjo. »Strádija!« — pristavi in se umakne za korak.

»Čudno naključje, da se je prav tako imenovala tudi ona vzvišena viteška dežela mojih prednikov!« sem pomislil pril sebi, toda njemu nisem rekel nič, marveč sem ga vprašal:

»S čim vam morem biti na uslugo, spoštovani gospod?«

»Ustanovili smo novo službeno mesto upravnika državnih posestev, zato sem tako prost, da vas v imenu gospoda ministra prosim, da prevzamete ta visoki in patriotski položaj… Gotovo ste bili doslej že nekajkrat minister?«

»Še nikdar, ne«.

»Nikdar ne!«… je vzkliknil on ves osupel od začudenja! »Pa vsaj na visokem položaju, z več plačami?«

»Nikoli še.«

Višji uradnik je kar onemel od začudenosti. Ne vedoč, kaj bi podvzel v tem nepričakovanem primeru, se je opravičil, da me je nadlegoval, rekel, da bo obvestil gospoda ministra o najinem razgovoru ter je odšel.

Naslednji dan so že vsi listi pisali o meni. V enem je stala tale notica:

»Pravo človeško čudo«. V našem mestu se že od včeraj mudi neki tujec, ki mu je šestdeset let in ves ta čas ni bil še nikdar minister, ni bil odlikovan niti z enim redom in ni bil celo nikdar v državni službi, niti ni nikoli prejemal plače. Vsekakor edinstven primer na svetu. Kakor smo zvedeli, se je nastanilo to čudo v človeški podobi v hotelu »Pri mili naši domovini«. Mnogi so ga že včeraj obiskali in trdijo, da se prav nič ne razlikuje od drugih ljudi. Potrudili se bomo, da se kar najpodrobneje informiramo o življenju tega skrivnostnega bitja, kar mora biti na vsak način nadvse zanimivo za naše spoštovane bralce, hkrati pa se bomo potrudili, da priobčimo tudi njegovo sliko v našem listu.«

Drugi listi so objavili približno isto z naslednjim odstavkom:

»…Razen tega smo z zanesljive strani zvedeli, da je prispel ta čudni človek tudi v važni politični misiji.«

Vladni list je vljudno demantiral te vesti takole:

»Bedasto opozicijsko časopisje si v svoji brezglavosti izmišlja razne neresnice in razširja vznemriljive glasove, kako je v našo deželo prispel neki tujec šestdesetih let, ki ni bil kakor trdijo ti tepci še nikdar minister ne uradnik in je tudi brez vsakršnega odlikovanja. Take nemogoče in vseskozi neverjetne stvari si morejo izmišljati in jih v svojem hudobnem namenu razširjati samo omejeni, borni in slaboumni možgani sodelavcev opozicionalnega tiska; toda tudi ta manever se jim ne bo posrečil, ker je hvala bogu že teden dni minilo, kar je prišel ta kabinet na vlado, a se mu položaj še niti enkrat ni omajal, kakor žele to bedaki opozicionalci.«

Okrog hotela, kjer sem se nastanil, so se začeli po teh člančičih v listih zbirati ljudje. Stali so tam, gledali; zijali, nekateri odhajali, drugi prihajali in tako je vsak čas stala okrog hotela cela truma, med njo pa so se motovilili kolporterji listov in brošur in na ves glas tulili:

»Nov roman: »Človeško čudo«, zvezek prvi!«

»Nova knjiga: »Doživljaji starca brez odlikovanj!«

Bilo je še na kupe takih knjižic.

Neka krčma si je celo nadela firmo: »Pri čudežu v človeški podobi«, in na velikem izvesku je bil naslikan moški brez odlikovanj. Svet se je začel zbirati okrog te prikazni in policija je hočeš nočeš že zaradi javne morale prepovedala tako pohujšljlvo sliko.

Naslednji dan sem moral menjati hotel. Ko sem stopal po ulici, sem moral biti spodobno opravljen, vsaj z nekaj redovi, in tako mi niso posvečali posebne pozornosti.

Kot človeku iz tujine mi je bilo omogočeno, da sem se takoj seznanil z vidnimi osebnostmi in ministri in kmalu prodrl v vse državne skrivnosti.

Takisto me je kmalu doletela čast, da sem obiskal vse ministre v njihovih kabinetih.

Najprej sem odšel k ministru za zunanje zadeve. Vprav ta hip, ko sem prišel na hodnik, kjer je bila že cela gruča onih, ki bi radi k ministru, je služitelj razglašal in na ves glas vpil:

»Gospod minister ne more nikogar sprejeti, ker je malo legel na divan, da se odpočije!«

Občinstvo se je razilo, jaz pa sem stopil k fantu rekoč:

»Če je mogoče, povejte gospodu ministru, da bi rad neki inozemec govoril z njim.«

Ko sliši fant besedo »inozemec«, se spoštljivo pokloni in odide v ministrov kabinet.

Kakor bi trenil, se odpro dvokrilna vrata in med njimi se prikaže čokat, zavaljen, majhen človek, se pokloni smehljaje in prilično bedasto ter me osebno povabi noter.

Minister me povede k fotelju in me povabi, naj sedem, on sam pa mi séde nasproti, si prekriža noge in se zadovoljno pogladi po vzbočenem trebuhu ter prične razgovor:

»Res mi je drago, gospod, da ste me obiskali, saj sem že mnogo slišal o vas… Hotel sem, veste, malo leči in se odpočiti… Kaj pa bi drugega?… Dela nimam in tako od dolgega časa ne vem, kaj bi.«

»V kakšnih odnošajih ste s sosednjimi deželami, če smem vprašati, gospod minister?«

»E, kako bi vam rekel?… V dobrih, dobrih, na vsak način… Da vam po pravici povem, še sam nisem imel prilike razmišljati o tem: toda, če pretehtam položaj, prav dobro, prav dobro… Nič hudega se nam ni pripetilo, razen da so nam na severu zaprli izvoz svinj, na jugu pa vdirajo in plenijo po naših vaseh Anuti iz sosednje dežele… Pa to ni nič… To so malenkosti.«

»Škoda je za ta izvoz svinj. Slišim, da jih imate veliko v deželi,« — pripomnim vljudno.

»Imamo, hvala bogu, veliko jih imamo: a vseeno je; bomo pač te svinje doma pojedli, bo še ceneje; in navsezadnje, kaj pa bi bilo, če bi svinj sploh ne imeli?!… Živeti bi vendarle morali!« mi je ravnodušno odgovoril.

V nadaljnjem razgovoru mi je pripovedoval, da je študiral gozdarstvo, zdaj pa rad bere članke o živinoreji in da si namerava omisliti nekaj krav in rediti teleta, ker morajo biti pri tem dobri zaslužki.

»V katerem jeziku pa največ berete?« ga vprašam.

»V našem pač. Drugih jezikov ne ljubimo in jaz se jih nisem maral nikdar učiti. Pa tudi se mi ni pokazala potreba po znanju tujih jezikov. Posebno na tem položaju mi to ni potrebno; če pa bi se pokazala taka potreba, lahko naročimo strokovnjaka iz inozemstva.«

»Natančno tako je!« sem potrdil te njegove duhovite, izvirne misli, in sam nisem vedel, kaj bi mogel drugega storiti.

»Saj res, ali vam ugajajo postrvi?« me vpraša po krajšem molčanju.

»Nikdar jih še nisem jedel.«

»Škoda, to je preodlična riba. Naravnost specialiteta. Včeraj sem jih dobil nekaj kosov od nekega prijatelja. Izredno dobra stvar…«

Ko sva še nekaj časa tako govorila o važnih zadevah, sem se opravičil gospodu ministru, da sem ga motil s svojim obiskom nemara v važnih državnih poslih, se poslovil in odšel.

Ljubeznivo me je spremil do vrat.

(naslednja stran)

Stradija (2/12)

(prejšnja stran)

Prav tik brega, malo dalje od mesta, kjer sem se izkrcal, sem opazil velikansko marmornato piramido in zlate črke, ki so bile vklesane vanjo. Radoveden sem pristopil, misleč, da bom že tukaj prebral imena slavnih junakov, o katerih mi je pripovedoval oče. Toda kaj še — kakšno presenečenje! V marmor so bile vrezane besede:

»Do semkaj na sever se razprostira dežela slavnega in srečnega naroda, ki mu je véliki bog daroval veliko, redko srečo, da se v ponos deželi in ljudstvu v njegovem jeziku slovniško popolnoma pravilno k pred i vedno spreminja v c

Preberem enkrat, dvakrat in se ne morem osvestiti od začudenja, kaj naj vse to pomeni. Kar pa je zame še najbolj čudno, je to, da so bile besede pisane v moji materinščini.

»Resnično, to je jezik, v katerem so govorili moj oče kakor tudi njegovi stari in jaz, dežela pa ni prava: oče mi je pripovedoval o popolnoma drugi deželi.« Ves sem zmeden od tega, da je to isti jezik, a pomislil sem, da bi utegnila biti to dva daljna naroda istega bratskega porekla, iste krvi, ki imata en jezik, a še sama ne vesta drug za drugega. Po malem je začudenost izginila in sem se še sam začel čutiti ponosnega, da je slučajno tudi moja materinščina prav taka in da ima tudi ona to krasno posebnost.

Napotil sem se preko utrdbe in krenil po ulici, ki drži v mesto, da se kje v kakem hotelu odpočijem od dolgega potovanja in si nato poiščem delo, da bi lahko z zaslužkom nadaljeval pot in iskal svojo domovino.

Napravil sem komaj nekaj korakov, že se začno na mah z vseh strani zbirati ljudje okrog mene, kakor okrog kake čudne prikazni. Staro in mlado, moški in zenske se gneto, vzpenjajo, sujejo in stiskajo, da bi me čim bolje videli. Nazadnje se nabere toliko ljudi, da so zagozdili ulico za vsak promet.

Strmé in začudeno me ogledujejo, a tudi mene navdajajo ti neznani ljudje z začudenjem. Kogar koli pogledam, je ves okrašen z redovi in trakovi. Le redkokdo izmed revnejših ima samo po en red ali dva, drugače pa je vsakdo tako nališpan, da mu še obleke ni videti. Nekateri jih imajo tolikanj, da ne morejo vseh nositi na sebi, marveč vlečejo vozičke za seboj, na njih pa vse polno redov za različne zasluge, zvezd, lent in kdo ve kakšnih odlikovanj.

S težavo se utiram pot skozi to množico slavnih ljudi, ki me obdajajo in dušé, kdo se bo zrinil bliže do mene. Nekateri so se celo spričkali zavoljo tega in čuli so se očitki m tistim, ki so postajali predolgo zraven mene:

»Saj ste se ga menda že nagledali, pustite še nas malo, da ga vidimo.«

Kdorkoli pride bliže k meni, se z vso naglico zaplete v pogovor, da ga ne bi kdo odrinil.

Do grla sem bil že sit večno istega povpraševanja in začudenja:

»Od kod pa si?… Kaj nimaš nobenega redu?…«

»Nimam.«

»Koliko pa si star?«

»Šestdeset.«

»Pa še nobenega odlikovanja?!«

»Niti enega ne.«

Zavpili so v množice z glasom, kakor sejmski glumači, ki kažejo čudne prikazni:

»Slišite, ljudje božji, šestdeset let je star človek, pa nima niti enega reda!«

Gneča, hrušč, pritisk — vse močneje in močneje rinejo in iz vseh ulic se gneto in pritiskajo ljudje, da bi prodrli skozi množico in me videli. Nazadnje je prišlo do pretepa in vmešala se je policija, da bi napravila red.

Še preden pa so se začeli pretepati, sem na slepo povprašal tega in onega po zaslugah, zaradi katerih je bil odlikovan.

Nekdo mi je dejal, da ga je odlikoval minister za redke zasluge in požrtvovalnost do domovine, ker je celo leto dni upravljal velike zneske državnega denarja in da so našli pri pregledu v blagajni samo dva tisoč dinarjev manj, kakor bi bilo treba. Prav je tako, so govorili, ker bi bil lahko vse pognal, a mu plemenitost in rodoljubje nista dovolila storiti tega.

Drugi je bil odlikovan, ker je bil mesec dni čuvaj nekih državnih skladišč in skladišče ni pogorelo.

Tretji je bil spet odlikovan, ker je prvi opazil in ugotovil, da se beseda knjiga zelo zanimivo konča na a in začne s k.

Neka kuharica je bila odlikovana, ker je pet let služila v bogati hiši in ukradla samo nekaj srebrnih in zlatih stvari.

Nekdo je bil spet odlikovan, ker po veliki poneverbi po tedanji trapasti praksi ni napravil samomora, marveč je pred sodiščem drzno zaklical:

»Jaz sem v dejanju dokazal svoje nazore in svoje ideje; taki so moji pogledi na svet, vi pa me sodite! Tu me imate!« (Pri tem se je udaril na prsi in stopil za korak naprej.) Ta je, mislim, dobil red za državljanski pogum. (In prav je tako!)

Neki starček je dobil svoj orden, ker je dosegel visoko starost in ker ni umrl.

Nekdo je bil odlikovan, ker je v pičlem pol leta obogatel, ko je dobavil državi pokvarjeno žito in še cel koš drugih stvari.

Neki bogat dedič je bil odlikovan, ker ni zapravil očetovega premoženja in je daroval pet dinarjev v dobrodelne namene.

Pa kdo bi si bil vse zapomnil! Pri vsakem sem si zapomnil samo po eno njegovih odlikovanj, a našteti vse bi bilo nemogoče.

A zdaj, ko je prišlo do spopada in bitke, se je vmešala policija in biriči so začeli razganjati množico, neki mestni oče pa, ali kaj je že bil, je ukazal, naj pripeljejo zaprto kočijo. Posadili so me v kočijo, okrog katere so bili oboroženi biriči, da so odganjali ljudi. On sam pa je prisedel k meni in me odpeljal nekam, a z vseh strani je dirjala množica za vozom.

Voz se je ustavil pred prostrano, pritlično in zapuščeno stavbo.

»Kje pa smo to?« — sem vprašal onega mestnega očeta (jaz vsaj ga imenujem tako), ki je naročil kočijo in je sédel z menoj vanjo.

»To je naša policija.«

Ko sem stopil z voza, sem zagledal dvojico mož, ki sta se pretepala prav pred vrati policije. Policaji stoje naokrog in opazujejo borbo, celo policijski šef in vsi drugi uradniki; zadovoljno gledajo.

»Kaj pa se tepeta?« vprašam.

»Naredba je taka, da se morajo vsi škandali odigrati tu, pred očmi policije, ker saj veste, kako je? Kje pa bi policijski šef in vsi drugi uradniki oblezli vse kote in luknje? Tako je laže za nas in pregledneje. Če se dva sporečeta in se hočeta stepsti, prideta semkaj. Tiste, ki delajo škandal tam doli na cesti, na neuradnem prostoru, moramo kaznovati.«

Gospod šef, nekak zavaljen človek sivih brkov, obrit, s podbratkom pod okroglo brado, je malone omedlel od začudenja, ko me je zagledal.

»Od kod za vraga pa si, človek božji?!…« je dejal, ko si je opomogel od začudenja in razširil roke ter me jel z vseh strani ogledovati.

Tisti, ki je prišel z menoj, je nekaj zašepetal z njim, najbrže mu je referiral, kaj se je zgodilo. Šef se je namršil in me rezko vprašal:

»Od kod si, povej!«

Pričel sem vse natančno pripovedovati, kdo in od kod sem in kam grem, dokler ni postal nervozen in je zavpil:

»Dobro, dobro, pusti te svoje traparije, a povej mi rajši, kar je glavno, kako si smel iti tak ob belem dnevu po cesti?«

Začel sem gledati po sebi in okrog sebe, ali ni kaj nenavadnega na meni, a nisem ničesar zapazil. Tak sem obšel že toliko sveta in nikjer me ni živ krst klical na odgovornost.

»Zakaj pa ne stegneš jezika?« je zavpil oni vljudno, kakor se sploh ponaša policija po predpisih v tej deželi, a opazil sem, da se ves trese od razkačenosti. »V luknjo te vtaknem, ker si povzročil tak škandal na neuradnem kraju in razburil vse mesto in ga pohujšal s svojo oslarijo.«

»Niti besedice ne razumem, gospod, s čim sem mogel napraviti toliko hudega«, sem strahoma pripomnil.

»Star si že, pa še tega ne veš, kar ve vsak smrkavec na ulici… Še enkrat te vprašam: kako si mogel iti tak po, ulici in izzvati nerede in to še na neuradnem prostoru?«

»Pošten in spodoben človek sem.«

»Trap si in še tako star… Spodoben… kje pa imaš potem odlikovanja?«

»Nimam jih.«

»Lažeš, mrha stara!«

»Nimam, bog mi je priča!«

»Niti enega?«

»Niti enega.«

»Koliko pa ti je let?«

»Šestdeset.«

»In v šestdesetih letih niti enega ordna? Kje pa si živel potemtakem? Na luni, kali?«

»Niti enega nimam, prisegam pri vsem na svetu!« — sem se začel rotiti.

Šef je kar osupnil od začudenosti. Zazijal je, izbuljil oči m se zagledal vame, toda niti besedice ni črhnil.

Ko se je malo zavedel od osuplosti, je ukazal uradnikom, naj čim prej prineso kakih deset redov.

Iz stranske sobe so pri priči prinesli kup raznih odlikovanj, zvezd in trakov, redov, ki se nosijo okrog vratu, pa kup svetinj.

Šef je ukazal in v vsej naglici so mi pripeli dve-tri zvezde, en trak, tri-štiri redove pa so mi obesili okrog vratu, nekaj jih pritrdili na suknjo, a razen tega so mi nadeli še kakih dvajset raznih medalj in spomenic.

»Tako, brate!« je vzkliknil šef zadovoljen, da si je izmislil način, ki bo preprečil nadaljnje škandale. »Tako«, — je dodal nato, »zdaj je vsaj malo podoben krščanskemu človeku, tako pa mi je spravil vse mesto pokonci in padel semkaj kakor kakšna pošast… In ti najbrže niti vedel nisi, da praznujemo danes veliko slavje?« je končal vprašanje in se obrnil k meni.

»Nisem vedel.«

»Čudno!« je dejal malo užaljeno, pomolčai in nato rekel:

»Pred petimi leti mi je na današnji dan vrgla kobila žrebca, ki ga zdaj stalno jezdim, in danes dopoldne sem sprejemal čestitke najodličnejših meščanov, zvečer okrog devetih pa bom popeljal svojega konja z bakljado po ulicah in nato bo plesna zabava v prvem hotelu, kamor imajo dostop samo najodličnejši meščani.«

Zdaj je bilo na meni, da bi okamenel od začudenja, toda da ne bi on česa opazil, sem se ovladal in osvestil ter mu izrekel tudi jaz svoje čestitke, rekoč:

»Oprostite, da nisem vedel za ta val slavnostni dan in hudo mi je žal, da vam nisem mogel pravočasno čestitati; zato pa storim to zdaj.«

Od srca se mi je zahvalil za odkritosrčne občutke, ki jih gojim za njegovega zvestega konja, in je pri priči naročil, naj mi prineso malo prigrizka.

Postregli so mi z vinom in slaščicami, nato pa sem se poslovil od šefa in odšel v spremstvu policista (ki ga mi je dal, da bi me spremil do gostilne), okrašen z zvezdami in redovi ter sem lahko mirno hodil po cesti brez hrupa in gneče ljudi, ki bi se bila zbrala, če bi hodil takole brez vseh odlikovanj.

Tisti policist me je odvedel v gostilno »Pri mili izmučeni domovini«. Gostilničar mi je dodelil sobo, jaz pa sem šel, da bi se odpočil. Težko sem že čakal, da bi bil sam in se zbral od čudnih vtisov, ki jih je napravila ta dežela name, ko sem prvič stopil vanjo.

(naslednja stran)

Stradija (1/12)

Bral sem v starih bukvah prečudno zgodbo; a vrag vedi, od kod mi je prišla v roke ta knjiga iz nekih smešnih časov, ko je bila na kupe svobodnjaških postav, a niti trohica svobode, ko so govorančili in pisarili knjige o gospodarstvu, a ni živ krst nič sejal, ko je bila dežela natlačena z moralnimi nauki, morale pa ni bilo, v vsaki hiši polno podstrešje logike, pameti pa prav nobene, ko so na vsakem koraku govoričili o varčevanju in blaginji v deželi, a so na vse strani razsipali in si je vsak oderuh in falot za nekaj, grošev lahko kupil naslov »veliki narodni rodoljub«.

Pisec te čudne zgodbe, svojih popotnih zapiskov, ali kaj je že natančno vzeto ta sestavek po svoji slovstveni obliki, niti sam ne vem, izvedencev pa tudi nisem maral spraševati, ker bi ti po naši utrjeni srbski šegi nedvomno napotili ta predmet na presojo splošni seji Kasacijskega sodišča. Mimogrede povedano je to lepa šega. Imenujejo vam ljudi, ki naj po svoji službeni dolžnosti mislijo, pa mir besedi, vsi drugi pa smo prosti… Saj, pisar te čudne zgodbe, oziroma popotnih zapiskov, začenja takole:

»Petdeset let svojega življenja sem prebil s popotovanjem po svetu. Videl sem premnogo mest, premnogo vasi, premnogo dežel, premnogo ljudi in narodov, a nič me ni navdalo s takim začudenjem, kakor neko majhno pleme v nekem prekrasnem, krotkem kotičku. Pripovedoval vam bom o tem srečnem plemenu, čeprav že naprej vem, da mi živ krst ne bo verjel, ne zdaj ne kdaj pozneje, tudi po moji smrti ne, če pride komu to pisanje v roke, da bi ga bral…«

Nekam hudomušen je ta ded, a mene je ravno s tem svojim začetkom prisilil, da sem prebral stvar do kraja; ko pa sem jo že prebral, jo bom še drugim povedal. Da pa ne bi mislili, da vas s tem nagovarjam, da berite, vam že koj v začetku kar najodkritosrčneje povem, da se ne izplača brati, in da ded (ta pisar, ali kaj že je?) laže vse, kar pripoveduje; ampak, čudo prečudno, jaz za svojo osebo verjamem v to njegovo laž kakor v največjo resnico.

Glejte, takole vam pripoveduje.

Pred celim stoletjem je bil moj oče v vojni hudo ranjen in ujet, nato pa odpeljan iz svoje domovine na tuje, kjer se je tudi oženil z zasužnjenim dekletom, svojo rojakinjo. V tem zakonu je dobil mene ih ko mi je bilo borih devet let, je umrl. Veliko mi je pravil o svoji domačiji, o junakih in velikih značajih, s katerimi kar kipi naša dežela, o velikem domoljubju in o krvavih vojnah za svobodo, o čednostih in poštenosti, o veliki požrtvovalnosti za rešitev dežele, kjer darujejo državljani vse, tudi svoja življenja, na oltar očetnjave. Povedal mi je slavno in viteško preteklost našega naroda, na smrtni postelji pa mi je zapustil tole oporoko: »Sin moj, meni smrt ne dovoli umreti v moji mili domovini, usoda mi ne dopusti, da bi sprejela moje kosti ona sveta dežela, ki sem jo močil s svojo krvjo, da bi bila lahko svobodna. Moja nesrečna usoda ne dovoli, da bi me, preden zatisnem oči, ogreli žarki svobode v moji mili domačiji. A prosta se mi čuti kri, ker bodo ti žarki svobode obsijali tebe, sinko moj; obsijali bodo vas, naše potomce. Pojdi, sinko, poljubi to sveto zemljo, ko stopiš z nogo nanjo, pojdi in ljubi jo, a vedi, da so namenjena še velika dela tej viteški deželi in našemu narodu; pojdi in na ponos svojega očeta v dobro uporabljaj svobodo in nikar ne pozabi, da je orosila to zemljo tudi moja kri, kri tvojega očeta, kakor, jo je stoletja in stoletja rosila plemenita kri tvojih viteških in slavnih pradedov…«

Ob teh besedah me je oče objel in poljubil in njegove solze so mi kapljale na čelo.

»Pojdi, sinko, naj ti bog…«

S temi nedokončanimi besedami je izdihnil dobri moj oče.

Ni še minilo mesec dni po njegovi smrti in že sem se s torbo na rami in s palico v roki odpravil v beli svet iskat svojo slavno domovino.

Petdeset let sem romal po tujini, po širokem svetu, a nikjer nisem naletel na deželo, ki bi bila količkaj podobna oni viteški zemlji, o kateri mi je moj oče tolikokrat pripovedoval.

Toda iskaje svojo domovino sem naletel na zanimivo deželo in ljudi, o katerih bi vam rad pokramljal.

Poletni dan. Sonce pripeka, da bi možgani zavreli človeku, od strašne sopare se mi kar vrti v glavi; nekaj mi brni po ušesih, žeja me mori, pogled je utrujen, da komaj še gledam. Vsega me obliva znoj in popotni prah je legel na ta znoj; obleka mi je zaprašena in že oguljena. Ves zbit in onemogel koračim, kar zagledam pol ure hoda iznenada pred seboj, kako se je zalesketalo belo mesto, ob katerem pljuska dvoje rek. Kakor bi začutil novo moč v sebi, pozabim na utrujenost in oslabelost, in se podvizam proti temu mestu. Pridem do obrežja. Dvoje velikih rek mirno valovi mimo in umiva s svojo vodo mestne okope.

Spominjam se, kako mi je oče pripovedoval o nekem znamenitem mestu, kjer so prelili naši rojaki morje krvi in kakor skozi sen se domislim, kako mi je govoril, da nekako prav tako stoji, kjer potekata dve reki mimo njega.

Od razburjenosti mi začne srce na vso moč utripati; snel sem pokrivalo ih naravnost od gora te dežele mi je zapihljal veter in mi hladil potno čelo. Dvignil sem k nebu oči, pokleknil in vzkliknil skozi solze:

»Veliki bog! Razsvetli me in poslušaj molitev sirotnega človeka, ki se potika po širokem svetu in išče svojo domovino, išče domovje svojega očeta…« Vetrc je še dalje pihljal z modrih planin, ki so se videle tam v daljavi, nebo pa je molčalo.

»Povej mi ti, mili moj veter, ki pihaš s teh modrih gora, so mar to gore moje domovine? Povejte mi ve, dragi reki, ali izpirata s ponosnih zidin ponositega mesta kri mojih prednikov?« Vse nemo, vse molči, meni pa kakor da pravi neka sladka slutnja, neki skriven glas:

»Prav to je dežela, tki jo tolikanj iščeš!«

Iznenada me predrami neki šum. Kraj brega, malo dalje od sebe, zagledam nekega ribiča. Čoln se mu pozibava ob bregu in on krpa mrežo. Ves prešinjen s sladkim čustvom ga prej niti opazil nisem. Stopim k temu človeku in ga pokličem s pozdravom.

On me molče pogleda, pa takoj spet obrne pogled od mene in nadaljuje svoje opravilo.

»Katera dežela je to tamle onkraj vode, ki se vidi?« vprašam in vse v meni se trese od nestrpnosti, kaj bo odgovoril.

Ta pa skomigne z rameni in razširi roke od začudenja, me pogleda ter izcedi skozi zobe:

»Saj, res je to neka dežela!«

»Kako pa ji je ime?« vprašam.

»Tega ne vem. Vidim, da je tam, neka dežela, a nisem vpraševal, kako se imenuje.«

»Od kod pa si?« vprašam.

»Nu, od kod neki, pol ure od tod stoji moja bajta. Tuj sem bil tudi rojen.«

»Čudno, to potemtakem ni dežela mojih prednikov, moja domovina,« sem pomislil in glasno vprašal: »Pa, kaj res prav nič ne veš o tej deželi? Kaj res ni po prav ničemer znamenita?«

Ribič se zamisli, spusti mrežo iz rok in kakor da bi se nečesa spomnil. Po dolgotrajnem molčanju spregovori:

»Pravijo, da imajo dosti svinj v tej deželi.«

»In samo zaradi svinj da je ta dežela na glasu?« vprašam začudeno.

»Menda jim tudi topoglavcev ne manjka, a to je meni bore malo mar!« reče hladnokrvno in prične spet krpati svojo mrežo.

Ta odgovor mi ni bil jasen, zato sem ga znova vprašal:

»Kakšnih topoglavcev?«

»Vsakovrstnih,« odgovori nekam prsteno in brezbrižno zazdeha.

»Tak svinje in topoglavci?! In o čem drugem nisi slišal?…«

»Razen svinj, pravijo, da imajo na kupe ministrov, nekatere v penziji, nekatere na razpoloženju, a teh ne izvažajo v tuje dežele. Izvažajo samo svinje.«

Pomislil sem, da zbija ribič šale z menoj in sem planil:

»Ti, kaj pa mi pleteničiš in tvezeš vse to, misliš nemara, da sem norec?!«

»Plačaj mi, da te prepeljem na drugi breg, pa pojdi in sam poglej, kaj je tam. Pravim ti samo, kar sem slišal od drugih. Sam nisem bil tam, zato tudi ne vem zanesljivo vsega tega.«

»To že ni dežela mojih slavnih prednikov, ker ta je glasovita po svojih junakih, po svojih velikih delih in bleščeči preteklosti,« sem pomislil, toda ribič mi je vzbudil zanimanje s svojimi čudnimi odgovori na moja vprašanja in odločil sem se, da si ogledam še to deželo, ko sem videl in obšel že toliko drugih. Pogodim se z njim in sedem v čoln.

Ribič je priveslal do obale, sprejel dogovorjeni denar in odveslal nazaj, ko sem stopil na breg.

(naslednja stran)

Odprava strasti

Mi Srbi smo, hvala bogu nebeškemu, popravili vse svoje zadeve, zato pa lahko začnemo lepo v brezdelju po mili volji zdehati, dremati, poležavati, spati in ko se bomo že tudi tega naveličali, se lahko za šalo malo ogledamo okrog sebe, da pogledamo, kaj počno kaj po drugih nesrečnih deželah. Pravijo — bog nas varuj takih nadlog in skušnjav in da bi ostale od nas čim dalje tem bolje — da so neke dežele na svetu, v katerih se ljudje kar koljejo in ravsajo okrog nekakih pravic, okrog nekakšne svobode in osebne varnosti. Človeku se kar koža na životu ježi, ko pomisli na te nesrečnike, ki še niso spravili v red svojih domačih zadev, mi pa smo prišli že tako daleč, da urejamo Kitajsko in Japonsko. Z vsakim dnem gremo dalje in dalje od svoje dežele in če pojde tako dalje, bodo začeli naši časnikarji prinašati dopise z Marsa, Merkurja ali pa v skrajnem primeru vsaj z lune.

Tudi jaz sem ud tega srečnega naroda, zato, glejte, bi rad ustregel današnji modi, pa vam kaj povedal o neki daljni, predaljni deželi izven Evrope in pa kaj je bilo v nji v davnih, pradavnih časih.

Ni znano natančno, kje je bila ta dežela, kako se je imenoval narod v nji, vendar pa je po vsej verjetnosti ni v Evropi in narod se je lahko imenoval s kakršnim že bodi imenom, samo ne s srbskim. V tem so si edini vsi starejši zgodovinarji, novi pa bodo nemara trdili tudi kaj nasprotnega. Sicer pa to ni naša reč, zato se ne spuščam vanjo, čeprav bom pri tem grešil zoper našo navado, da je treba govoriti tudi o tistem, česar ne razumemo, in se ukvarjati z delom, za katero nismo.

Zanesljivo je znano samo, da je bil ta narod silno izprijen in malopriden, prepoln pregreh in nizkotnih strasti in s tem bi vas rad v tej povestici malo pozabaval.

Dragi bralci, prvi hip seveda ne morete verjeti, da bi moglo le kdaj živeti toliko pokvarjenih ljudi, toda vedeti morate, da sem spisal vse to po starih zapiskih, katere imam v rokah.

Glejte v dobesednem prevodu nekaj poročil raznim ministrom:

»Kmetovalec N. N. iz Kara je zavil danes po oranju v krčmo in pil tam kavo ter strastno prebiral list, v katerem kar mrgoli napadov na današnje ministre…«

»Učitelj T… iz Borka zbira, ko konča šolski pouk, kmete okrog sebe in jih nagovarja, da bi ustanovili pevsko društvo. Razen tega bije ta učitelj klinec z vajenci, s svojimi učenci pa fuca za gumbe in je na ta način sila škodljiv in nevaren. Nekaterim kmetom je prebiral knjige in jih silil, naj jih kupijo. Tega zla ni mogoče prenašati, ker izpodkopava ves okoliš in podtika mirnim in poštenim državljanom, da zahtevajo svobodo, v bistvu pa sam neprenehoma govori, kako je svoboda najslajša stvar na svetu. Sicer pa je strasten kadilec in pljuje okrog sebe, ko kadi.«

»Duhovnik Đ… iz Sora je odšel po opravljenem cerkvenem opravilu na politični shod v bližnje mesto.«

Vidite torej, da takih sramot še ni bilo na svetu.

Pazite še dalje:

»Sodnik S… se je udeležil danes volitev občinske uprave. Ta brezsramni sodnik je naročnik opozicijskega lista, katerega strastno bere. Na sodišču se je predrznil govoriti, da je brez krivde neki kmet, ki je bil obtožen žalitve in nasprotovanja oblasti, ker je pred pričami dejal, da v trgovini župana Gabrona ne bo ničesar prodajal ne kupoval. Sicer pa hodi ta sodnik zamišljen, kar je jasen dokaz, da nosi v sebi polno hudega in da za trdno kuje kako resno zaroto zoper današnji režim. Obtožiti ga je treba žalitve vladarja, ker tudi sicer ne more biti prijatelj dinastije, ko hodi h kavarnarju Moru na kavo, Morov ded pa je bil dober znanec s pobratimom Leonovim, ki je zasnoval v Jambu oni znani punt zoper knezovega namestnika, deda današnjega vladarja!«

Živeli pa so še hujši ljudje v tej nesrečni deželi. Preberite si samo tole poročilo:

»Advokat iz Tula je zastopal nekega reveža, čigar očeta so lansko leto ubili. Ta advokat sila strastno pije pivo in hodi na lov, kar pa je najhuje, je to, da je ustanovil neko društvo za pomoč revežem v naši okolici. To je prav isti predrzni izrodek, ki govori, da so državni vohuni najslabši ljudje!«

»Profesor T… se je potikal danes z razno potepinsko otročadjo po mestu in kradel hruške pri branjevki, včeraj pa je s fračo streljal na golobe ter ubil pri tem šipo na neki državni zgradbi. To bi se mu moglo še odpustiti, toda mož hodi na politične shode, glasuje pri volitvah, se pogovarja z državljani, bere liste, govori o državnem posojilu in uganja vse mogoče nerodnosti na škodo ugleda šolskega pouka.«

»Kmetje iz Vara so začeli zidati novo šolo in kakor je videti, se bo s tem slabim nagnjenjem okužila vsa okolica. Treba je čim prej onemogočiti to nemarno, za državo škodljivo smer!«

»Obrtniki iz Vara so ustanovili čitalnico in se vsak večer zbirajo v nji. Ta strast je pognala globoke korenine, posebno pri mladini, starejši pa se ukvarjajo zdaj z mislijo, da bi razen bralnice ustanovili še — obrtniški pokojninski sklad. Tega v naših krajih ni mogoče trpeti, ker sluzi v pohujšanje vseh poštenih ljudi, ki ne zasramujejo ministrov!… Neki obrtnik zahteva celo delitev dela!… Grozne strasti!…«

»Kmetje iz Padoja zahtevajo občinsko samoupravo!«

»Meščani v Troji hočejo svobodne volitve!«

»Mnogi tukajšnji uradniki opravljajo vestno svoje delo, eden med njimi pa igra razen tega še flavto in pozna note!«

»Pisar Miron strastno pleše na veselicah ter žveči slano zrnje k pivu. Treba ga je vreči iz službe, da se bo iznebil teh strasti.«

»Učiteljica Hela kupuje vsako jutro cvetje in s tem pohujšuje vso okolico. Tega ji ne moremo dovoliti, ker nam bo pokvarila mladino.«

Kdo bi mogel našteti še vse grde strasti tega nesrečnega naroda? Zadosti je, če povemo, da je bilo samo deset vrlih in častivrednih ljudi v vselj deželi, vse drugo pa, moško in žensko, staro in mlado, je bilo, kakor pravijo, iz temelja sprijeno.

Kaj menite, kako se je mogla počutiti ta desetorica pridnih ljudi v tako pokvarjeni deželi?… Močnó, močnó slabo, najbolj pa zategadelj, ker je morala gledati propad svoje rodne dežele, ki jo je tako goreče ljubila. Ne podnevi ne ponoči niso mogli spati od skrbi: kako bi poboljšali svoje pregrešne sodržavljane, kako bi rešili deželo pogube.

Polni vročega rodoljubja, polni vrlin in plemenitosti, so bili zmožni doprinesti vse žrtve za srečo svoje domovine. In nekega dne so stisnili junaško srce, globoko sklonili glavo pred voljo bridke usode, ki jim je dodelila težko breme, in postali so ministri ter prevzeli plemenito nalogo, da očistijo deželo pregreh in strasti.

Bili so učeni ljudje, pa vendar jim ni bilo lahko izvesti tako težkega dela.

Navsezadnje je nekomu, ki je bil najbolj bedast (kar je pomenilo v tem narodu najduhovitejši), šinila v glavo misel, da je treba sklicati Narodno skupščino, toda do morajo v nji odločati tujci. Vsi so sprejeli to prekrasno idejo in najeli na državne stroške dve sto ljudi, prav toliko pa so nabrali nekih tujcev, ki so se slučajno po kupčiji mudili v tej deželi. Ti so se branili, se na vse kriplje otepali, toda sila ne pozna boga!

Tako se je zbralo štiri sto tujcev, da bodo postali narodni poslanci in reševali razne zadeve v blagor dežele, da bodo izraz ljudskih želja.

Ko so tako končali priprave in našli zadostno število ljudi, ki so jih imenovali za narodne poslance, so takoj nato razpisali tudi volitve narodnih poslancev. Temu se nikar ne čudite, ker je vladala pač taka navada v tisti deželi.

Začelo se je skupščinsko zasedanje. — Reševali so in odločali, govorili, debatirali… Ni lahka stvar opraviti tako važno zadevo. Vse je šlo zlahka in hitro od rok, ko pa so prišli do strasti, so pri priči naleteli na težave. Dokler se ni našel nekdo, ki je predlagal, da se sprejme sklep, s katerim se odpravijo vse strasti v deželi.

»Živel govornik, živel!« je iz vseh grl zaoril v skupščinski dvorani radosten vzklik.

Vsi so z navdušenjem pritrdili temu predlogu in sprejeli odločbo:

»Narodno predstavništvo je, videč, da strasti zavirajo ljudski napredek, sprejelo pobudo in sklenilo, da se v novi zakon vstavi še naslednja točka, ki se glasi:

Od danes dalje prenehajo vse strasti in se kot škodljive za ljudstvo in deželo odpravljajo.«

Ni minilo niti pet minut, odkar je bil zakon o odpravi strasti podpisan in so vedeli zanj samo poslanci, a da ste videli, kaj vse se je dogajalo med ljudstvom v vseh krajih brez razločka.

Dovolj je, da vam citiram v prevodu eno samo mesto iz zapisnika nekoga. — Tu, glejte dobesedno ta zapisnik:

»…Bil sem strasten kadilec. Brž ko sem se zbudil, sem že segel po cigareti. Neki dan sem se prebudil in vzel škatlo s tobakom ter — po svoji navadi — zvil cigareto. Nekam neprijetno mi je bilo (prav ta trenutek je tisti poslanec stavil svoj predlog), kar sem nenadoma začutil, kako mi je roka zatrepetala in je padla cigareta iz nje; pogledal sem jo, pljunil z neko odvratnostjo… »Rajši ne bom več kadil,« — sem pomislil in tobak se mi je zazdel tako gnusen, da ga sploh nisem več mogel gledati. Začudil sem se, kaj neki bi to moglo biti tako nenadno in odidem iz hiše na dvorišče. Ko pridem tja, sem imel šele kaj videti! Pred svojimi vrati stoji moj sosed, stari pijandura, ki niti za trenutek ni mogel biti brez vina; zdaj pa je stal tam trezen, gledal predse in se praskal po glavi.

»Nate, prinesel sem vina,« je dejal hlapec in mu ponudil steklenico kakor navadno.

Moj sosed je segel po steklenici in jo je treščil na tla, da se je razletela na sto koščkov.

»Uh, kakšna ostudnost!« je vzkliknil z gnusom, zroč na razlito vino.

Nato je dolgo časa molčal in si dal prinesti slaščic in vode.

Prinesli so mu in on se je poslužil ter odšel na delo.

Njegova žena se je od veselja razjokala, ko je videla, kako se je njen mož na vsem lepem poboljšal.

Neki drugi moj sosed pa, ki je strastno prebiral časnike, je sedel pri odprtem oknu in tudi on je bil nekako spremenjen in čuden na pogled.

»Ste že dobili današnje liste?« sem ga vprašal.

»Rajši jih ne pogledam več, tako nekam zoprni so mi postali! Pravkar premišljujem, da bom začel prebirati arheologijo ali pa grško slovnico…« je odgovoril ta, jaz pa sem šel mimo in krenil na cesto.

Vse mesto je bilo spremenjeno. Neki strasten politik je šel na političen shod. Šel je možak po ulici, pa se je kar na vsem lepem obrnil in stekel nazaj, kakor bi ga kdo gonil.

Začudil sem se, kaj mu je, in sem ga vprašal, zakaj se je nenadoma obrnil.

»Hotel sem na shod, pa mi je zdajci prišlo na misel, da je bolje iti domov, si preskrbeti kako knjigo iz poljedelstva in domače industrije ter brati in se izpopolnjevati v delu. Kaj pa naj bi na shodu?« je dejal in stekel domov študirat poljedelstvo.

Nisem se mogel načuditi, kaj se to iznenada dogaja, zato sem se vrnil domov ter začel brskati po knjigi o psihologiji. Hotel sem si prebrati poglavje o strasteh.

Obrnil sem stran z naslovom »Strasti«. Ostal pa je samo še ta naslov, vse drugo je bilo pobeljeno, kakor da ni bilo nikdar nič natisnjeno na teh straneh…

»Kaj pa je spet to, za božjo voljo?!«

V vsem mestu ni bilo nikjer več najti niti za lek česa slabega in strastnega v čemer si bodi, pa celo živina je postala pametnejša!

Šele naslednji dan sem bral v listih skupščinsko odločbo, da so vse strasti odpravljene.

»Aha, to je torej tisto!« je vzkliknil vsakdo. »Čudili smo se, kaj se godi z nami, zdaj pa vidimo, skupščina je strasti odpravila!«

Ta zapisnik zadošča, da nam razloži, kaj vse se je dogajalo.

Pozneje je postalo to znano vsem in vsakomur in ljudje so se nehali čuditi, učitelji pa so predavali v šolah svojim učencem o strasteh takole:

»Nekoč so živele v človeških dušah tudi razne strasti in to je bilo eno najbolj zapletenih in najtežjih poglavij iz psihologije; s sklepom Narodne skupščine pa so bile strasti odpravljene in zato tega poglavja ni več v psihologiji, kakor tudi v človeški duši ne. Strasti so bile odpravljene dne tega in tega, leta tega in tega.«

»Hvala bogu, da se nam jih ni treba učiti!« so šepetali dijaki, zelo zadovoljni s to skupščinsko odločbo, ker se jim je bilo treba v prihodnje naučiti samo:

»Tega in tega dne, tega in tega leta so bile s skupščinsko odločbo odpravljene vse strasti in zato jih ljudje nimajo več!…«

Kdor je brez napake povedal ta stavek, je dobil odličen red.

Tako hitro je bilo torej to ljudstvo rešeno strasti, se poboljšalo in po nekih vesteh je postal iz tega naroda narod samih angelov…

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Nikjer rešitve

Slediti pouku iz latinske sintakse in se dati sredi najhujše letne vročine striči posebno pri kakem neizkušenem brivcu, to so bili zame vedno zoprni trenutki, kajti življenje se mi nri zdelo nikdar bolj nesmiselno in bedasto, kakor ob takih prilikah. Živ dan se ne bi mogel odločiti, kaj je hujšega kakor to dvoje. Predstavljajte si samo žgoč poletni dan, ko se vam kar možgani v glavi kuhajo od pripeke, vam trepeta zrak pred očmi, se vam telo vse omehča in ohromi, da se človek komaj premika od naveličanosti, in tedaj, denimo, v takem stanju se pogreznete na brivski stol. Brivec vas omota s prtom, da morate otrpniti kakor kak rimski senator. Brivec vam zadrgne prt okrog vratu in nato se prične strašna procedura. Po licih vam lije pot, sili v oči, muhe vas nesramno obletavajo in padajo zdaj na nos, zdaj na obraz, zdaj okrog ust, vi pa imate roke pod prtom in lahko samo zmrdujete z obrazom, grbite nos, zvijate usta. Po obrazu, lepljivem od potu, pa vam padajo drobne dlačice las izpod škarij, se vam lepijo na njem, padajo na oči, pa celo v usta, da morate obupno pljuvati predse. Ne glede na vse te muke pa vas brivec smuka sem in tja in vam vrta glavo kakor kako mrtvo stvar, vam brez vzroka škrta s škarjami okrog ušes in kdaj pa kdaj vam tope škarje iztrgajo kak pramenček las: slastno srknete zrak vase, se zvijate od bolečan, brivec pa vas tolaži, češ: »Saj ni nič, nič, prosim vas!« in začne še bolj energično škrtati s škarjami, misleč si nemara, da vam bo s to muziko potešil bolečino. Kako potrpežljivo pričakuje človek v takem brezupnem položaju tisti brivčev odrešilni: »Hvala, gospod!« Odveže vam prt im vi kar čutite, kako se vam je zjasnilo pred očmi, občutite blaženost, neizrekljivo veselje, kakor če vas nepričakovano neha boleti zob.

Prav tako obupano pričakuje človek glas šolskega zvonca, ki vas kakor bi trenil na mah resi vseh ornih neznosnih absolutnih ablativov in cele povodnji nuncov, quidov, quid quidov in nunc nuncov. In ko šolski famulus pozvoni (tega sem imel vedno za neko angelsko bitje) z enim samim gibom roke, vam zvonec z enim samim zvokom, z nebeškim glasom, razprši vse te negodnosti. O, kako se mi je ta sladki glas vpil v dušo, da ga živ dan ne morem pozabiti!

Pravkar je učitelj dejal:

»Prav tako je na tem mestu prikladno postaviti nec nec. Dajte vi, poskusite!«

In jamete poskušati, se potite, po glavi vam brni sto čudes, a vam nikakor ne gre v glavo izraz prikladno, še manj pa, če pravi učitelj interesantno. Pravkar so vaše muke dosegle svoj vrhunec, pa pozvoni zvonec s svojim nebeškim odrešilnim glasom.

Toda v življenju so se mi kasneje z leti, ko sem že začel pisati in v listih tiskati svoje stvari, pričele kazati še bolj nadležne stvari in sem občutil še hujše muke.

Da vas ne bom preveč mučil, ker vem, kaj so muke, vam bom povedal nekaj, kar se mi je pripetilo pred pičlim letom dni.

Bilo je poleti. Prijeten, svež dan in jaz sem končaval neke opravke, ki utegnejo človeku vznemirjati duha in ga prisiliti k mislim, kakor je na primer menično odplačilo in temu podobno, zato sem se popoldne razkomatal, se zleknil s prižgano cigareto, lepo leže srkal kavo in se počutil nad tem, da me ne vznemirjajo nikakšne misli, tako zadovoljnega, kakor je dodeljeno to samo srbskim ljudem.

In kaj bi me moglo vznemirjati? Najbolj sitnemu uredniku sem izročil svoj rokopis in ta dan sem slastno pokosil, popil čašo vina ali dve, napredoval sem v službi, zdaj srkam kavo, kadim tobak, menico sem uredil, zadovoljen se obračam zdaj na to, zdaj na drugo stran; ne mislim na nič, prijeten občutek zaspanosti me prevzema, a postava mi ne brani, da ne bi z mirnim blaženim spanjem sladko zadremal in že sem se hotel poslužiti te svoje državljanske svobode in pravice, kakor bi bil storil to vsak vesten državljan, kar ti potrka nekdo na vrata moje sobe.

»Za vraga!« sem strupeno zamomljal in moje ugodno zadovoljstvo se je razpršilo kakor pena.

Trkanje se je ponovilo.

»Naprej!« sem kliknil osorno.

Med vrati se je prikazal človek z nasmehom na licu in me ljubeznivo pozdravil, vtem ko sem jaz imel občutek, da bi mu bil zmožen skočiti za vrat. Bil je urednik nekega poljedelskega lista.

»Prišel sem k vam z neko prošnjo. Upam, da me ne boste odbili.«

»O, prosim, kako bi mogli dvomiti?« sem rekel morda iz prirojene mi srbske dobrohotnosti in poskusil, da bi malo ublažil kisli izraz na licu.

»Veselilo bi me, če bi lahko priobčil v listu kak vaš članek o gojenju vinske trte.«

»Rad bi ustregel vaši želji, gospod, a verjemte mi, da se niti malo ne razuanem na to stvar.«

»Kako se ne razumete? Lahka stvar. Nekaji popularnega, kako je treba gojiti čim več trte im kakšne koristi ima dežela od tega. Glejte, prosim vas, jaz jih napišem za vsako številko po nekoliko, a sem študiral svoje čase filologijo.«

Otepal sem se na vse mogoče načine, toda urednik mi je trdovratno dokazoval, kako sem si samo v glavo vbil, da ne razumem te stvari in nazadnje, da jih celo sploh ni treba razumeti, pa se vendarle lahko napiše kar čeden članek.

Na koncu koncev sem mu moral obljubiti, da bom čez deset dni pripravil članek.

Odšel je in moje prijetno razpoloženje je bilo skvarjeno. Hočeš-nočeš, po glavi se ti plete vinska trta.

V tem spet nekdo potrka na vrata.

»Naprej!«

Pri vratih se je prikazal visok, bled, izmozgan človek v ponošeni obleki.

»Dober dan!«

»Dober dan, gospod!«

»Ime mi je Milan Milanović.«

»Drago mi je,« sem tudi jaz povedal svoje ime.

»Prišel sem k vam v neki važni zadevi.«

»Prosim«.

»Moj namen, gospod, je, da pričnem izdajati list za živinorejo…«

»Čudovita misel.«

»Nenavadno drago bi mi bilo, če bi tudi vi stopili v krog mojih sodelavcev.«

»To bi billa nenavadna čast zame, gospod,« sem začel, »vendar pa se na živinorejo prav nič ne razumem.«

»Vem, toda vseeno bi lahko pomagali!… Saj ste vendar šolan človek.«

Branil sem se in otepal, a tisti človek se ni dal ganiti, dokler mu nisem dejal, da bom skušal napisati kaj popularnega o gojenju žrebcev.

Pravkar sem mislil, da sem se že osvobodil skušnjavcev, že je znova nekdo potrkal na vrata.

»Naprej!« sem se zadrl še bolj osorno kakor le kdaj.

Pri vratih se je prikazal urednik nekega patriotičnega lista.

»Prišel sem k vam z neko skromno prošnjo,« je rekel ljubeznivo in se nasmihal, »in upam, da me ne odbijete.«

»Storil bom vse, kar mi bo mogoče.«

»Potrebna mi je kratka rodoljubna pesmica ali zgodbica, kakor hočete. Ne bi vas bil nadlegoval, a moji sodelavci so zaposleni z raznimi znanstvenimi članki, jaz pa moram pripraviti neki nekrolog, pa sem se domislil vas.«

»Pa saj jaz ne pišem pesmi, gospod. Kako naj začnem zdaj pisariti pesmi?«

»Nič lažjega. Sedete, pa jo napišete. Najbolje bi bila epska patriotska pesem ali pa še bolj zgodba.«

Ni mi pomagalo ne opravičevanje ne dopovedovanje in premagan sem dejal:

»Nazadnje, da vam ustrežem, a verjemite mi, zelo sem zaposlen.«

»Ne, ne, splošni stvári že morate žrtvovati trenutek svojega časa. Prišel bom torej v četrtek; tako prost bom.«

»Danes je že torek,« sem ga opomnil.

»No, saj, kakšno kratko stvarco,« je dejal urednik in me tako ljubeznivo in čudovito pogledal, da sem bil kar hipnotiziran. Pred očmi so se mi zaceli vrtinčiti dogodki oživelih spominov brez reda, brez zveze, jaz pa sem obupno grabil po tem kaosu in čutil, kako moram, ne manj ne več, moram še ta trenutek najti idejo za zgodbico.

Ničesar več nisem mogel spregovoriti. Urednik se je vljudno poslovil in odšel, ko je izrazil upanje, da bo delo napravljeno.

Legel sem obupan nazaj, zaprl oči in poskusil misliti na kaj drugega. A kaj, čim bolj odganjam od sebe misli na rodoljubno zgodbo, tem huje me naskakujejo. Pred očmi mi plešejo bodala, kopja, puške, dirja in vrti se nešteto oseb, križajo se strahotni dogodki, grozne bitke, glave padajo, zastave vihrajo, visoko puhte goreče strehe, junaki skačejo na okope.

Kar čutim, kako se mi je pomračila zavest. Dvignil sem se in se umil. Nič ne pomaga. Vsak predmet, vse, kar pogledam, kakor da me priganja, naj poiščem idejo za patriotično zgodbo.

Sédel sem za mizo, zasukal rokave, zmetal z mize vse, si oprl glavo med dlani, zaprl oči in začel premišljevati, o čem naj pišem. Trudil sem se, da bi ravno zdaj mislil o tem. Kar so se mi iznenada malo po malem razpršile vse misli, ki sem jih imel malo prej, vsi dogodki, vse osebe čisto kakor po nekaki komandi. Čim bolj premišljujem, tem bolj se oddaljujejo te patriotske misli od mene, namesto tega pa se mi prično prikazovati pred očmi slavčki, cvetje, potočki, mesečna noč, lepe ženske glave.

»Vrag vas vzemi!« sem zavpil jezno in skočil izza mize.

»Zakaj pa bi sploh moral? Kdo me more prisiliti, naj napišem?!« sem pomislil, sklenil, da ne bom napisal. In odšel sem na ulico.

Hodil sem po cesti in že so se mi začeli spet v glavi gomiliti spomini na vse mogoče domoljubne dogodke in okončine, ki sem jih kdaj videl na svetu, in o katerih sem slišal in bral, a vse mi je tako strašno zmedeno in neurejeno plesalo in vrvelo pred očmi, s tako jadrno naglico, da nisem mogel niti ene oblike dobiti jasno pred oči. Ta naglica je bila hujša od vsega, jaz pa sem čutil, da se moram orientirati v tem vrvežu, da moram pograbiti iz tega bodisi eno samo čisto misel.

Od tega se mi je vse kar pristudilo, slabo sem se počutil, čutil sem, kako močno me je začela boleti glava in še v ušesih mi je zvonilo kakor žvenket mečev in bodal, pokanje pušk, topov, škripanje zob, bobnanje, stokanje ranjencev.

Odšel sem v družbo, da bi se raztresel. Nič ni pomagalo. Čedalje hujše muke čutim. Ni mi, da bi kaj jedel, kaj popil, ne morem se pogovarjati. Venomer čutim, kako mi je domoljubna ideja zajahala vrat in me ne izpusti niti za trenutek, da bi se iz dna duše oddahnil.

Poslovil sem se od družbe in krenil domov.

Tam je bila miza že pogrnjena za večerjo.

»Pojdi, gremo večerjat.«

»Ne morem.«

Zaprl sem se v sobo, prižgal svečo, sedel za mizo in začutil v sebi strašno in nepremagljivo kaprico, da moram do zore napisati.

Vse spet kakor prvikrat. Vse se je izgubilo v meni in nazadnje sem prišel do trenutka, ko nisem mogel ničesar, da, prav ničesar. Zamisliti si nisem mogel niti ene misli, ker sem čutil, kako je neko ostudno breme legalo name in me tlačilo. Potlačilo mi je dušo in um, in to je bilo breme, pod katerim je človek čutil samo eno: »Do jutra mora biti napisano!«

Vstal sem, se jel sprehajati po sobi, legel, spet sedel za mizo in komaj sem se za hip zagledal v kak predmet, že so muke ponehale in začel sem misliti, kako bi bilo treba dati to in ono knjigo vezati, kakšna škoda je, da se mi ije s črnilom pomazal prt in cel kup drugih takih drobnih stvari. In nato sem se spomnil, da sem se bil zmenil z družbo, da pojdemo jutri na izlet in kar na lepem se mi vkreše ona strašna misel:

»In zdaj je treba izgotoviti ono patriotično zgodbo.«

In so spet nastopile muke in bolečine. Utrudil sem se, spanec me zmaguje. Čutim, kako me boli glava. Soba je polna tobakovega dima, na mizi polno cigaretnih ogorkov, zapaljenih vžigalic, tobakovega prahu.

Napel sem vse sile, toda namesto domoljubne ideje mi pride na misel neka budalost: »Pa moj ljubček ima škorenjčke nabrane!«

Lepa reč.

Ne morem pisati, pa basta. Kaj bi se trapil! Rekel mu bom, ko pride: »Ne morem, gospod«, ali pa še bolje kar: »Nočem«. Z mize vzamem polo papirja, na katero sem, napenjaje se, vrgel sto bedastih fraz in jih prečrtal. Jezno zmečkam ta papir in ga vržem v kot in začutim pri tem neko nenavadno zadovoljnost.

Legel sem v posteljo. Spanec me premaguje, a komaj da se pogreznem vanj, že se mi prikaže pred očmi neki Turek s strahotnim turbanom in s pištolo v roki: jahaje preganja nekega srbskega fantka, ta pa beži, beži, in ko je že hotel siromak pobegniti v gozd, je planil iz gošče drug strašen Turek z nožem in ga zabodel otroku v prsi. Brizgnila je kri in jaz sem se zdramil.

»Larifari!« sem pomislil togotno in zatisnil oči, a komaj sem zasipal, že se je spet dvignila misel:

»A domoljubna zgodba?!«

In pomalem je spet začelo pred očmi migotati ono nesrečno mrgolenje oboroženih ljudi.

In tako so trajale te muke do zore.

Naslednji dan sem vstal bled, zlomljen, utrujen, kakor bi bil vso noč vlekel težek voz.

Za trdno sem se odločil, da ne bom napisal, pa vendar čutim breme, nemir, čuden nepokoj, ko pomislim, da bo že jutri zlosrečni četrtek.

V četrtek sem zbral vse svoje sile in pričakoval gospoda urednika da mu odkrito in jasno povem: »Pojdite k hudiču, gospod, vi in vaš domoljubni list. Ne bom napisal, ste razumeli, a zdaj izvolite svojo pot, ker sem ze skoraj umrl od teh vaših marenj.«

Ves sem gorel od nepotrpežljivosti, kdaj pride, da mu bom povedal in si olajšal dušo.

V tem sem zaslišal trkanje na vrata.

»Naprej!« sem se jezno zadrl, da bi se že po glasu spoznalo, kako sem se odločil tudi stepsti se, če bi mi kaj očital.

Urednik je vstopil s prav tistim ljubeznivim nasmehom, jaz pa sem ga sprejel namrgoden kakor najhujšega zoprnika.

Ko me je tako mehko in blago pogledal, sem se od začudenja ves zmedel. Nekam nenaravno se mi je zazdelo, da se tako ljubeznivo vede proti meni, ki sem bil zmožen, da bi izprožil samokres vanj.

»Torej je gotovo, jeli?… Najlepša hvala vam!« je povzel, ne da bi pričakoval odgovora.

»Oprostite, a verjemite mi, da nisem mogel…« sem se začel opravičevati zroč predse.

Čudo božje, pobesil sem oči in se čutil popolnoma osramočenega, kakor dijaček, ki ni spisal svoje naloge in ne ve kako bi povedal to svojemu blagemu in dobremu učitelju.

»Mar ni gotovo?!« je dejal on obupno in me karajoče pogledal.

»Verjemite mi, da so nastale tako zapreke…« sem spet začel svoje opravičevanje…

»Zakasnil se bom z listom. Ko bi bilo višaj do večera gotovo, pa naj mi ponoči postavijo če je treba!« je rekel obupno.

Potegnil sem uro iz žepa. Ura je tri.

»Gotovo bo!« sem dejal s takim prepričanjem, da se je pomiril.

»Prosim vas, da se podvizate. Pridem ob osmih!«

Opravičil se je, da me je nadlegoval, se ljubeznivo nasmehnil in odšel.

Ko je odšel, sem šele začutil vso težo te nove situacije, ki je bila po možnosti še hujša od prejšnje.

Jele so me obhajati prav enake, samo še strašnejše muke pri iskanju ideje.

Napisal sem okrog trideset začetkov in črtal vseh trideset. In niti čudi nisem, kako jadrno je bežal čas.

Pogledal sem na uro. Pol osmih.

Skočil sem kakor da me je strela, pograbil klobuk in planil na ulico. Obšel me je divji strah pred urednikom, tako da bi rajši videl pred seboj četo vojakov z naperjenimi puškami, kakor pa njega.

Taval sem po stranskih ulicah, koder nisem še nikdar hodil in tudi ne nameraval hoditi, edino iz strahu, da ne bi srečal urednika. Prikazal se je od nekod podoben obraz in v srcu me je zbodlo kakor nož.

V pivnico, kamor sem navadno zahajal, nisem smel, in domov še manj.

Nazadnje se mi je vse tako priskutilo in me je obšla taka jeza, da bi se bil najrajši stepel s prvim kogar bi srečal.

»Domov pojdem in povem temu človeku, naj me pusti že vendar na miru in ga ozmerjam kot kapitalnega osla.«

S tako odločitvijo sem krenil domov.

Medpotoma sem stopil v prodajalno, da bi kupil tobaka. Prodajalec sc je ves vznemirjen in preplašen zdrznil, ko sem vstopil.

Zahteval sem tobaka.

»Uh, kako ste me prestrašili!« je dejal možak, ko me je natančneje pogledal in se oddahnil.

»Kaj?«

»Mislil sem, da je neki drugi gospod, ki prav tako prihaja in me venomer naganja, naj mu napišem vse doživljaje iz vojne, kolikor se jih spominjam.«

»In?«

»Tako pač. Obljubil sem mu, da bi se ga bil odkrižal, potem pa so se pričele prave muke. Kako neki bi bil jaz za te stvari?! Kdo pa bo pazil na prodajalno?«

Opazil je, da ga gledam s takim iskrenim sočustvovanjem, da je hotel skočiti in me objeti.

»A kaj mislite ukreniti na to?«

»Čudim se… Danes sem zaprl trgovino in pobegnil z doma. Če bo to še dolgo trajalo, pojde vse po zlu. In ni ta edini, gospod dragi, marveč mi jih je že mnogo prizadelo tako trpljenje.«

»V resnici,« sem pomislil, ko sem odhajal, »v Beogradu izdaja vsak drugi človek kak list.« Nenavaden obup me je obšel.

V domači ulici sem prav pred hišo srečal svojega fanta.

»Kam pa hitiš?«

»Vse pete sem si že obrusil, da bi vas našel. Že delj ko dve uri vas čaka neki gospod! Pravi, da vas mora še nocoj najti.«

Pred očmi se mi je stemnilo.

»Uh, ta zli duh me hoče umoriti!« sem pomislil in prišlo mi je nekaj strašnega na misel, da bi planil v hišo in ga treščil na cesto, kaj nato pa sem začutil čuden strah, da si nisem upal prestopati praga.

»Povej temu gospodu, da sem dobil očetovo brzojavko in da moram še nocoj odpotovati. Ali, rajši ne… Reci mu rajši, da me nisi našel!« sem dejal fantu in se obrnil, da bi še dalje brodil okrog.

Doma nisem smel prenočiti.

Naslednji dan nisem ne kosil ne večerjal doma. In tako sem se skrival v strahu in trepetu na vsak šum, dokler nisem dognal, da je tisti list že izšel.

Ko sem se vrnil domov, ni bilo mojega fanta nikjer. Bil je priden in vrl dečko.

»Vam je kaj znano, kje tiči moj fant?« sem vprašal soseda.

»Do včeraj je bil še tukaj, na predvečer pa je pobegnil pred tistimi gospodi, ki tako pogosto hodijo k vam.

»Morda se je naveličal, da me venomer iščejo?«

»Ne to, toda zdaj so navalili nanj, naj jim on kaj napiše za njihove liste. Branil se je siromak in se otepal, nato pa je nekam pobegnil. Ko je odhajal, mi je rekel: »Rajši grem po svetu, samo da se rešim te nadloge. Čudno se mi zdi, kje je moj gospodar, a tudi on se je branil in otepal in na vsem lepem so ga ti brezdušniki pognali z njegovega rojstnega doma.«

Velika jeza in strah sta me prevzela.

»Kaj bi bilo tu še razmišljati,« sem pomislil, »ker če je celo moj fant pobegnil, potem zame tu ni več rešitve.«

Pa sem zapustil hišo in vse, si najel v vsej naglici zaprto kočijo in velel kočijažu, naj oddirja čim prej in cim dlje iz Beograda.

Z železnico nisem smel potovati, ker sem se bal, da me ne bi ujeli na postaji, z ladjo pa takisto ne.

Pripovedoval sem nekoč nekomu, kako je živel v davnih in starih časih v neki deželi menih, ki je samo pridigal in pridigal in se je to prebivalcem tako priskutilo, da so vsi, kar jih je še moglo bežati, jeli odhajati iz svoje mile domovine in so pobegnili v beli svet ter je tako postala dežela skoraj popolnoma prazna.

Po pravici povedano, nisem mogel nekoč tega prav verjeti, čeprav sem od starih ljudi slišal to, ko pa so se razmnožili uredniki in začeli nadlegovati mirne in krotke državljane in ko sem na lastne oči videl čudo, da so mnogi obrati, krčme, prodajalne, pekarne in druge trgovine bankrotirale, kako so se zapirale, samo, ker so zahajali oni vanje, tedaj nisem mogel niti najmanj več podvomiti, da je postala zavoljo tistega priskutnega govornika cela dežela pusta in prazna.

Mnogoštevilni ljudje s šibkejšimi živci so pri priči podlegli.

Naskoči takega neodpornega človeka kak urednik, pa nato drugi in tretji, in kakor bi trenil ti začne tisti človek veneti.

»Kaj pa ti je, prijatelj!« ga vprašujejo.

»Saj vidiš!« odgovori on obupno in venomer nekaj šepeče in kombinira v glavi članek ali pa kakšno zgodbo za list. Srečajo ga znanci, prijatelji, ga ustavijo in ga hočejo razvedriti:

»Pusti no, za božjo voljo, te ábote; saj vidiš, da si postal že tenak kakor bilka!«

On pa samo pogleda z otožnim očesom, globoko zavzdihne in zaječi, pa spet nadaljuje s svojim šepetanjem in premišljevanjem.

in tako hira človek, hira, dokler navsezadnje, iskaje izhoda, v najhujšem trpljenju ne izpusti svoje plemenite in izmučene duše iz telesa.

Jaz sem iz razumljivih vzrokov bežal sila previdno.

Sele v neki oddaljeni vasi sem se hotel zadržati, da bi se odpočil, ker sem že tri dni kar na poti prenočeval. Toda najprej sem odposlal kočijaža naprej, da bi podrobno poizvedel, ali morda ne urejajo tudi tam kakega lista. Kočijaž je odšel. Čakal sem celo uro, a ga ni bilo. Minili sta dve, minile tri ure, njega ni bilo od nikoder.

»Gotovo se je zgodilo, da so ga ti brezdušniki tudi tam zalotili!« mi je šinila strašna misel skozi glavo in omahnil sem.

»Nikljer rešitve!« sem pomislil v obupu, videč, da se moram na milost in nemilost izročiti strašni usodi.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)