Slediti pouku iz latinske sintakse in se dati sredi najhujše letne vročine striči posebno pri kakem neizkušenem brivcu, to so bili zame vedno zoprni trenutki, kajti življenje se mi nri zdelo nikdar bolj nesmiselno in bedasto, kakor ob takih prilikah. Živ dan se ne bi mogel odločiti, kaj je hujšega kakor to dvoje. Predstavljajte si samo žgoč poletni dan, ko se vam kar možgani v glavi kuhajo od pripeke, vam trepeta zrak pred očmi, se vam telo vse omehča in ohromi, da se človek komaj premika od naveličanosti, in tedaj, denimo, v takem stanju se pogreznete na brivski stol. Brivec vas omota s prtom, da morate otrpniti kakor kak rimski senator. Brivec vam zadrgne prt okrog vratu in nato se prične strašna procedura. Po licih vam lije pot, sili v oči, muhe vas nesramno obletavajo in padajo zdaj na nos, zdaj na obraz, zdaj okrog ust, vi pa imate roke pod prtom in lahko samo zmrdujete z obrazom, grbite nos, zvijate usta. Po obrazu, lepljivem od potu, pa vam padajo drobne dlačice las izpod škarij, se vam lepijo na njem, padajo na oči, pa celo v usta, da morate obupno pljuvati predse. Ne glede na vse te muke pa vas brivec smuka sem in tja in vam vrta glavo kakor kako mrtvo stvar, vam brez vzroka škrta s škarjami okrog ušes in kdaj pa kdaj vam tope škarje iztrgajo kak pramenček las: slastno srknete zrak vase, se zvijate od bolečan, brivec pa vas tolaži, češ: »Saj ni nič, nič, prosim vas!« in začne še bolj energično škrtati s škarjami, misleč si nemara, da vam bo s to muziko potešil bolečino. Kako potrpežljivo pričakuje človek v takem brezupnem položaju tisti brivčev odrešilni: »Hvala, gospod!« Odveže vam prt im vi kar čutite, kako se vam je zjasnilo pred očmi, občutite blaženost, neizrekljivo veselje, kakor če vas nepričakovano neha boleti zob.

Prav tako obupano pričakuje človek glas šolskega zvonca, ki vas kakor bi trenil na mah resi vseh ornih neznosnih absolutnih ablativov in cele povodnji nuncov, quidov, quid quidov in nunc nuncov. In ko šolski famulus pozvoni (tega sem imel vedno za neko angelsko bitje) z enim samim gibom roke, vam zvonec z enim samim zvokom, z nebeškim glasom, razprši vse te negodnosti. O, kako se mi je ta sladki glas vpil v dušo, da ga živ dan ne morem pozabiti!

Pravkar je učitelj dejal:

»Prav tako je na tem mestu prikladno postaviti nec nec. Dajte vi, poskusite!«

In jamete poskušati, se potite, po glavi vam brni sto čudes, a vam nikakor ne gre v glavo izraz prikladno, še manj pa, če pravi učitelj interesantno. Pravkar so vaše muke dosegle svoj vrhunec, pa pozvoni zvonec s svojim nebeškim odrešilnim glasom.

–

Toda v življenju so se mi kasneje z leti, ko sem že začel pisati in v listih tiskati svoje stvari, pričele kazati še bolj nadležne stvari in sem občutil še hujše muke.

Da vas ne bom preveč mučil, ker vem, kaj so muke, vam bom povedal nekaj, kar se mi je pripetilo pred pičlim letom dni.

Bilo je poleti. Prijeten, svež dan in jaz sem končaval neke opravke, ki utegnejo človeku vznemirjati duha in ga prisiliti k mislim, kakor je na primer menično odplačilo in temu podobno, zato sem se popoldne razkomatal, se zleknil s prižgano cigareto, lepo leže srkal kavo in se počutil nad tem, da me ne vznemirjajo nikakšne misli, tako zadovoljnega, kakor je dodeljeno to samo srbskim ljudem.

In kaj bi me moglo vznemirjati? Najbolj sitnemu uredniku sem izročil svoj rokopis in ta dan sem slastno pokosil, popil čašo vina ali dve, napredoval sem v službi, zdaj srkam kavo, kadim tobak, menico sem uredil, zadovoljen se obračam zdaj na to, zdaj na drugo stran; ne mislim na nič, prijeten občutek zaspanosti me prevzema, a postava mi ne brani, da ne bi z mirnim blaženim spanjem sladko zadremal in že sem se hotel poslužiti te svoje državljanske svobode in pravice, kakor bi bil storil to vsak vesten državljan, kar ti potrka nekdo na vrata moje sobe.

»Za vraga!« sem strupeno zamomljal in moje ugodno zadovoljstvo se je razpršilo kakor pena.

Trkanje se je ponovilo.

»Naprej!« sem kliknil osorno.

Med vrati se je prikazal človek z nasmehom na licu in me ljubeznivo pozdravil, vtem ko sem jaz imel občutek, da bi mu bil zmožen skočiti za vrat. Bil je urednik nekega poljedelskega lista.

»Prišel sem k vam z neko prošnjo. Upam, da me ne boste odbili.«

»O, prosim, kako bi mogli dvomiti?« sem rekel morda iz prirojene mi srbske dobrohotnosti in poskusil, da bi malo ublažil kisli izraz na licu.

»Veselilo bi me, če bi lahko priobčil v listu kak vaš članek o gojenju vinske trte.«

»Rad bi ustregel vaši želji, gospod, a verjemte mi, da se niti malo ne razuanem na to stvar.«

»Kako se ne razumete? Lahka stvar. Nekaji popularnega, kako je treba gojiti čim več trte im kakšne koristi ima dežela od tega. Glejte, prosim vas, jaz jih napišem za vsako številko po nekoliko, a sem študiral svoje čase filologijo.«

Otepal sem se na vse mogoče načine, toda urednik mi je trdovratno dokazoval, kako sem si samo v glavo vbil, da ne razumem te stvari in nazadnje, da jih celo sploh ni treba razumeti, pa se vendarle lahko napiše kar čeden članek.

Na koncu koncev sem mu moral obljubiti, da bom čez deset dni pripravil članek.

Odšel je in moje prijetno razpoloženje je bilo skvarjeno. Hočeš-nočeš, po glavi se ti plete vinska trta.

V tem spet nekdo potrka na vrata.

»Naprej!«

Pri vratih se je prikazal visok, bled, izmozgan človek v ponošeni obleki.

»Dober dan!«

»Dober dan, gospod!«

»Ime mi je Milan Milanović.«

»Drago mi je,« sem tudi jaz povedal svoje ime.

»Prišel sem k vam v neki važni zadevi.«

»Prosim«.

»Moj namen, gospod, je, da pričnem izdajati list za živinorejo…«

»Čudovita misel.«

»Nenavadno drago bi mi bilo, če bi tudi vi stopili v krog mojih sodelavcev.«

»To bi billa nenavadna čast zame, gospod,« sem začel, »vendar pa se na živinorejo prav nič ne razumem.«

»Vem, toda vseeno bi lahko pomagali!… Saj ste vendar šolan človek.«

Branil sem se in otepal, a tisti človek se ni dal ganiti, dokler mu nisem dejal, da bom skušal napisati kaj popularnega o gojenju žrebcev.

Pravkar sem mislil, da sem se že osvobodil skušnjavcev, že je znova nekdo potrkal na vrata.

»Naprej!« sem se zadrl še bolj osorno kakor le kdaj.

Pri vratih se je prikazal urednik nekega patriotičnega lista.

»Prišel sem k vam z neko skromno prošnjo,« je rekel ljubeznivo in se nasmihal, »in upam, da me ne odbijete.«

»Storil bom vse, kar mi bo mogoče.«

»Potrebna mi je kratka rodoljubna pesmica ali zgodbica, kakor hočete. Ne bi vas bil nadlegoval, a moji sodelavci so zaposleni z raznimi znanstvenimi članki, jaz pa moram pripraviti neki nekrolog, pa sem se domislil vas.«

»Pa saj jaz ne pišem pesmi, gospod. Kako naj začnem zdaj pisariti pesmi?«

»Nič lažjega. Sedete, pa jo napišete. Najbolje bi bila epska patriotska pesem ali pa še bolj zgodba.«

Ni mi pomagalo ne opravičevanje ne dopovedovanje in premagan sem dejal:

»Nazadnje, da vam ustrežem, a verjemite mi, zelo sem zaposlen.«

»Ne, ne, splošni stvári že morate žrtvovati trenutek svojega časa. Prišel bom torej v četrtek; tako prost bom.«

»Danes je že torek,« sem ga opomnil.

»No, saj, kakšno kratko stvarco,« je dejal urednik in me tako ljubeznivo in čudovito pogledal, da sem bil kar hipnotiziran. Pred očmi so se mi zaceli vrtinčiti dogodki oživelih spominov brez reda, brez zveze, jaz pa sem obupno grabil po tem kaosu in čutil, kako moram, ne manj ne več, moram še ta trenutek najti idejo za zgodbico.

Ničesar več nisem mogel spregovoriti. Urednik se je vljudno poslovil in odšel, ko je izrazil upanje, da bo delo napravljeno.

Legel sem obupan nazaj, zaprl oči in poskusil misliti na kaj drugega. A kaj, čim bolj odganjam od sebe misli na rodoljubno zgodbo, tem huje me naskakujejo. Pred očmi mi plešejo bodala, kopja, puške, dirja in vrti se nešteto oseb, križajo se strahotni dogodki, grozne bitke, glave padajo, zastave vihrajo, visoko puhte goreče strehe, junaki skačejo na okope.

Kar čutim, kako se mi je pomračila zavest. Dvignil sem se in se umil. Nič ne pomaga. Vsak predmet, vse, kar pogledam, kakor da me priganja, naj poiščem idejo za patriotično zgodbo.

Sédel sem za mizo, zasukal rokave, zmetal z mize vse, si oprl glavo med dlani, zaprl oči in začel premišljevati, o čem naj pišem. Trudil sem se, da bi ravno zdaj mislil o tem. Kar so se mi iznenada malo po malem razpršile vse misli, ki sem jih imel malo prej, vsi dogodki, vse osebe čisto kakor po nekaki komandi. Čim bolj premišljujem, tem bolj se oddaljujejo te patriotske misli od mene, namesto tega pa se mi prično prikazovati pred očmi slavčki, cvetje, potočki, mesečna noč, lepe ženske glave.

»Vrag vas vzemi!« sem zavpil jezno in skočil izza mize.

»Zakaj pa bi sploh moral? Kdo me more prisiliti, naj napišem?!« sem pomislil, sklenil, da ne bom napisal. In odšel sem na ulico.

Hodil sem po cesti in že so se mi začeli spet v glavi gomiliti spomini na vse mogoče domoljubne dogodke in okončine, ki sem jih kdaj videl na svetu, in o katerih sem slišal in bral, a vse mi je tako strašno zmedeno in neurejeno plesalo in vrvelo pred očmi, s tako jadrno naglico, da nisem mogel niti ene oblike dobiti jasno pred oči. Ta naglica je bila hujša od vsega, jaz pa sem čutil, da se moram orientirati v tem vrvežu, da moram pograbiti iz tega bodisi eno samo čisto misel.

Od tega se mi je vse kar pristudilo, slabo sem se počutil, čutil sem, kako močno me je začela boleti glava in še v ušesih mi je zvonilo kakor žvenket mečev in bodal, pokanje pušk, topov, škripanje zob, bobnanje, stokanje ranjencev.

Odšel sem v družbo, da bi se raztresel. Nič ni pomagalo. Čedalje hujše muke čutim. Ni mi, da bi kaj jedel, kaj popil, ne morem se pogovarjati. Venomer čutim, kako mi je domoljubna ideja zajahala vrat in me ne izpusti niti za trenutek, da bi se iz dna duše oddahnil.

Poslovil sem se od družbe in krenil domov.

Tam je bila miza že pogrnjena za večerjo.

»Pojdi, gremo večerjat.«

»Ne morem.«

Zaprl sem se v sobo, prižgal svečo, sedel za mizo in začutil v sebi strašno in nepremagljivo kaprico, da moram do zore napisati.

Vse spet kakor prvikrat. Vse se je izgubilo v meni in nazadnje sem prišel do trenutka, ko nisem mogel ničesar, da, prav ničesar. Zamisliti si nisem mogel niti ene misli, ker sem čutil, kako je neko ostudno breme legalo name in me tlačilo. Potlačilo mi je dušo in um, in to je bilo breme, pod katerim je človek čutil samo eno: »Do jutra mora biti napisano!«

Vstal sem, se jel sprehajati po sobi, legel, spet sedel za mizo in komaj sem se za hip zagledal v kak predmet, že so muke ponehale in začel sem misliti, kako bi bilo treba dati to in ono knjigo vezati, kakšna škoda je, da se mi ije s črnilom pomazal prt in cel kup drugih takih drobnih stvari. In nato sem se spomnil, da sem se bil zmenil z družbo, da pojdemo jutri na izlet in kar na lepem se mi vkreše ona strašna misel:

»In zdaj je treba izgotoviti ono patriotično zgodbo.«

In so spet nastopile muke in bolečine. Utrudil sem se, spanec me zmaguje. Čutim, kako me boli glava. Soba je polna tobakovega dima, na mizi polno cigaretnih ogorkov, zapaljenih vžigalic, tobakovega prahu.

Napel sem vse sile, toda namesto domoljubne ideje mi pride na misel neka budalost: »Pa moj ljubček ima škorenjčke nabrane!«

Lepa reč.

Ne morem pisati, pa basta. Kaj bi se trapil! Rekel mu bom, ko pride: »Ne morem, gospod«, ali pa še bolje kar: »Nočem«. Z mize vzamem polo papirja, na katero sem, napenjaje se, vrgel sto bedastih fraz in jih prečrtal. Jezno zmečkam ta papir in ga vržem v kot in začutim pri tem neko nenavadno zadovoljnost.

Legel sem v posteljo. Spanec me premaguje, a komaj da se pogreznem vanj, že se mi prikaže pred očmi neki Turek s strahotnim turbanom in s pištolo v roki: jahaje preganja nekega srbskega fantka, ta pa beži, beži, in ko je že hotel siromak pobegniti v gozd, je planil iz gošče drug strašen Turek z nožem in ga zabodel otroku v prsi. Brizgnila je kri in jaz sem se zdramil.

»Larifari!« sem pomislil togotno in zatisnil oči, a komaj sem zasipal, že se je spet dvignila misel:

»A domoljubna zgodba?!«

In pomalem je spet začelo pred očmi migotati ono nesrečno mrgolenje oboroženih ljudi.

In tako so trajale te muke do zore.

Naslednji dan sem vstal bled, zlomljen, utrujen, kakor bi bil vso noč vlekel težek voz.

Za trdno sem se odločil, da ne bom napisal, pa vendar čutim breme, nemir, čuden nepokoj, ko pomislim, da bo že jutri zlosrečni četrtek.

V četrtek sem zbral vse svoje sile in pričakoval gospoda urednika da mu odkrito in jasno povem: »Pojdite k hudiču, gospod, vi in vaš domoljubni list. Ne bom napisal, ste razumeli, a zdaj izvolite svojo pot, ker sem ze skoraj umrl od teh vaših marenj.«

Ves sem gorel od nepotrpežljivosti, kdaj pride, da mu bom povedal in si olajšal dušo.

V tem sem zaslišal trkanje na vrata.

»Naprej!« sem se jezno zadrl, da bi se že po glasu spoznalo, kako sem se odločil tudi stepsti se, če bi mi kaj očital.

Urednik je vstopil s prav tistim ljubeznivim nasmehom, jaz pa sem ga sprejel namrgoden kakor najhujšega zoprnika.

Ko me je tako mehko in blago pogledal, sem se od začudenja ves zmedel. Nekam nenaravno se mi je zazdelo, da se tako ljubeznivo vede proti meni, ki sem bil zmožen, da bi izprožil samokres vanj.

»Torej je gotovo, jeli?… Najlepša hvala vam!« je povzel, ne da bi pričakoval odgovora.

»Oprostite, a verjemite mi, da nisem mogel…« sem se začel opravičevati zroč predse.

Čudo božje, pobesil sem oči in se čutil popolnoma osramočenega, kakor dijaček, ki ni spisal svoje naloge in ne ve kako bi povedal to svojemu blagemu in dobremu učitelju.

»Mar ni gotovo?!« je dejal on obupno in me karajoče pogledal.

»Verjemite mi, da so nastale tako zapreke…« sem spet začel svoje opravičevanje…

»Zakasnil se bom z listom. Ko bi bilo višaj do večera gotovo, pa naj mi ponoči postavijo če je treba!« je rekel obupno.

Potegnil sem uro iz žepa. Ura je tri.

»Gotovo bo!« sem dejal s takim prepričanjem, da se je pomiril.

»Prosim vas, da se podvizate. Pridem ob osmih!«

Opravičil se je, da me je nadlegoval, se ljubeznivo nasmehnil in odšel.

Ko je odšel, sem šele začutil vso težo te nove situacije, ki je bila po možnosti še hujša od prejšnje.

Jele so me obhajati prav enake, samo še strašnejše muke pri iskanju ideje.

Napisal sem okrog trideset začetkov in črtal vseh trideset. In niti čudi nisem, kako jadrno je bežal čas.

Pogledal sem na uro. Pol osmih.

Skočil sem kakor da me je strela, pograbil klobuk in planil na ulico. Obšel me je divji strah pred urednikom, tako da bi rajši videl pred seboj četo vojakov z naperjenimi puškami, kakor pa njega.

Taval sem po stranskih ulicah, koder nisem še nikdar hodil in tudi ne nameraval hoditi, edino iz strahu, da ne bi srečal urednika. Prikazal se je od nekod podoben obraz in v srcu me je zbodlo kakor nož.

V pivnico, kamor sem navadno zahajal, nisem smel, in domov še manj.

Nazadnje se mi je vse tako priskutilo in me je obšla taka jeza, da bi se bil najrajši stepel s prvim kogar bi srečal.

»Domov pojdem in povem temu človeku, naj me pusti že vendar na miru in ga ozmerjam kot kapitalnega osla.«

S tako odločitvijo sem krenil domov.

Medpotoma sem stopil v prodajalno, da bi kupil tobaka. Prodajalec sc je ves vznemirjen in preplašen zdrznil, ko sem vstopil.

Zahteval sem tobaka.

»Uh, kako ste me prestrašili!« je dejal možak, ko me je natančneje pogledal in se oddahnil.

»Kaj?«

»Mislil sem, da je neki drugi gospod, ki prav tako prihaja in me venomer naganja, naj mu napišem vse doživljaje iz vojne, kolikor se jih spominjam.«

»In?«

»Tako pač. Obljubil sem mu, da bi se ga bil odkrižal, potem pa so se pričele prave muke. Kako neki bi bil jaz za te stvari?! Kdo pa bo pazil na prodajalno?«

Opazil je, da ga gledam s takim iskrenim sočustvovanjem, da je hotel skočiti in me objeti.

»A kaj mislite ukreniti na to?«

»Čudim se… Danes sem zaprl trgovino in pobegnil z doma. Če bo to še dolgo trajalo, pojde vse po zlu. In ni ta edini, gospod dragi, marveč mi jih je že mnogo prizadelo tako trpljenje.«

»V resnici,« sem pomislil, ko sem odhajal, »v Beogradu izdaja vsak drugi človek kak list.« Nenavaden obup me je obšel.

V domači ulici sem prav pred hišo srečal svojega fanta.

»Kam pa hitiš?«

»Vse pete sem si že obrusil, da bi vas našel. Že delj ko dve uri vas čaka neki gospod! Pravi, da vas mora še nocoj najti.«

Pred očmi se mi je stemnilo.

»Uh, ta zli duh me hoče umoriti!« sem pomislil in prišlo mi je nekaj strašnega na misel, da bi planil v hišo in ga treščil na cesto, kaj nato pa sem začutil čuden strah, da si nisem upal prestopati praga.

»Povej temu gospodu, da sem dobil očetovo brzojavko in da moram še nocoj odpotovati. Ali, rajši ne… Reci mu rajši, da me nisi našel!« sem dejal fantu in se obrnil, da bi še dalje brodil okrog.

Doma nisem smel prenočiti.

Naslednji dan nisem ne kosil ne večerjal doma. In tako sem se skrival v strahu in trepetu na vsak šum, dokler nisem dognal, da je tisti list že izšel.

Ko sem se vrnil domov, ni bilo mojega fanta nikjer. Bil je priden in vrl dečko.

»Vam je kaj znano, kje tiči moj fant?« sem vprašal soseda.

»Do včeraj je bil še tukaj, na predvečer pa je pobegnil pred tistimi gospodi, ki tako pogosto hodijo k vam.

»Morda se je naveličal, da me venomer iščejo?«

»Ne to, toda zdaj so navalili nanj, naj jim on kaj napiše za njihove liste. Branil se je siromak in se otepal, nato pa je nekam pobegnil. Ko je odhajal, mi je rekel: »Rajši grem po svetu, samo da se rešim te nadloge. Čudno se mi zdi, kje je moj gospodar, a tudi on se je branil in otepal in na vsem lepem so ga ti brezdušniki pognali z njegovega rojstnega doma.«

Velika jeza in strah sta me prevzela.

»Kaj bi bilo tu še razmišljati,« sem pomislil, »ker če je celo moj fant pobegnil, potem zame tu ni več rešitve.«

Pa sem zapustil hišo in vse, si najel v vsej naglici zaprto kočijo in velel kočijažu, naj oddirja čim prej in cim dlje iz Beograda.

Z železnico nisem smel potovati, ker sem se bal, da me ne bi ujeli na postaji, z ladjo pa takisto ne.

–

Pripovedoval sem nekoč nekomu, kako je živel v davnih in starih časih v neki deželi menih, ki je samo pridigal in pridigal in se je to prebivalcem tako priskutilo, da so vsi, kar jih je še moglo bežati, jeli odhajati iz svoje mile domovine in so pobegnili v beli svet ter je tako postala dežela skoraj popolnoma prazna.

Po pravici povedano, nisem mogel nekoč tega prav verjeti, čeprav sem od starih ljudi slišal to, ko pa so se razmnožili uredniki in začeli nadlegovati mirne in krotke državljane in ko sem na lastne oči videl čudo, da so mnogi obrati, krčme, prodajalne, pekarne in druge trgovine bankrotirale, kako so se zapirale, samo, ker so zahajali oni vanje, tedaj nisem mogel niti najmanj več podvomiti, da je postala zavoljo tistega priskutnega govornika cela dežela pusta in prazna.

Mnogoštevilni ljudje s šibkejšimi živci so pri priči podlegli.

Naskoči takega neodpornega človeka kak urednik, pa nato drugi in tretji, in kakor bi trenil ti začne tisti človek veneti.

»Kaj pa ti je, prijatelj!« ga vprašujejo.

»Saj vidiš!« odgovori on obupno in venomer nekaj šepeče in kombinira v glavi članek ali pa kakšno zgodbo za list. Srečajo ga znanci, prijatelji, ga ustavijo in ga hočejo razvedriti:

»Pusti no, za božjo voljo, te ábote; saj vidiš, da si postal že tenak kakor bilka!«

On pa samo pogleda z otožnim očesom, globoko zavzdihne in zaječi, pa spet nadaljuje s svojim šepetanjem in premišljevanjem.

in tako hira človek, hira, dokler navsezadnje, iskaje izhoda, v najhujšem trpljenju ne izpusti svoje plemenite in izmučene duše iz telesa.

Jaz sem iz razumljivih vzrokov bežal sila previdno.

Sele v neki oddaljeni vasi sem se hotel zadržati, da bi se odpočil, ker sem že tri dni kar na poti prenočeval. Toda najprej sem odposlal kočijaža naprej, da bi podrobno poizvedel, ali morda ne urejajo tudi tam kakega lista. Kočijaž je odšel. Čakal sem celo uro, a ga ni bilo. Minili sta dve, minile tri ure, njega ni bilo od nikoder.

»Gotovo se je zgodilo, da so ga ti brezdušniki tudi tam zalotili!« mi je šinila strašna misel skozi glavo in omahnil sem.

»Nikljer rešitve!« sem pomislil v obupu, videč, da se moram na milost in nemilost izročiti strašni usodi.

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)