Tag Archive | uspeh

Vodja (3/3)

(prejšnja stran)

Tako je minil prvi dan in z enakim uspehom je prešlo še nekaj dni. Nič posebno pomembnega, same drobne zapreke: skotalili so se v jarek, v globel, zadeli na ograjo, bodičje in trnje, ta in oni si je zlomil nogo ali roko, nekdo se pobil po glavi, a vse te nadloge so se dale prenesti. Nekaj starcev je pomrlo, pa saj so bili že stari. »Pomrli bi tudi, če bi doma sedeli, nikar šele na poti!« je dejal oni govornik in bodril ljudstvo, naj še dalje vzdrži… Nekaj manjših otrok enega do dveh let je izdihnilo, toda starši so stisnili srce, kajti — bog je hotel tako, pa saj je tudi žalost manjša, če so otroci manjši. »Veliko manjša žalost je to, le bog ne daj, da bi izgubili starši otroka, ki je dorastel že do poroke in ženitve! Če je že tako sojeno, bolje čim prej, ker je tudi žalosti manj!« jih je tolažil spet tisti govornik. Mnogi so šepali in se opotekali, nekateri so si zavili robce čez glavo ter si obvezali z mokrimi cunjami buške, nekateri so nosili roke v obvezah: vsi so bili že raztrgani in razcapani, da so jim visele krpe z obleke, pa vendar so korakali srečno dalje in dalje. Vse to pa bi že se prenašali, da jih ni tako pogosto mučila lakota. Toda morali so naprej.

Nekega dne pa se je zgodilo nekaj važnejšega.

Vodja je stopal spredaj, kraj njega najpogumnejši (izginila sta dva. Zanja niso vedeli, kam sta izginila. Splošno mnenje je bilo, da sta bila izdajalca in da sta pobegnila. Nekoč o priliki je tisti govornik tudi spregovoril o njunem sramotnem izdajstvu. Nekateri maloštevilni so menili, da sta medpotoma izdihnila, vendar pa so molčali in niso izrazili svojega mnenja, da bi se ljudstvo ne oplašilo), nato pa vsi drugi. Naenkrat se je prikazala pred njimi od sile velika in globoka kamenitna soteska — cel prepad. Breg je bil tako strm, da ni smel napraviti človek niti koraka naprej. Tudi pogumni spremljevalci so se ustavili in pogledali vodjo. Ta je s pobešeno glavo, mračno in zamišljeno molčal in pogumno korakal naprej, tapkajoč po svoji stari navadi s palico pred seboj zdaj levo, zdaj desno in to ga je, kakor so pravili mnogi, delalo se bolj dostojanstvenega. Nikogar ni pogledal, nič rekel, na njegovem obrazu ni bilo nikake spremembe, niti sledu kakega strahu. Čedalje bliže prepadu. Celo tistim najhrabrejšim med najhrabrejšimi so pobledela lica kakor stena, a živ krst ni smel niti z besedico opomniti pametnega, strogega in pogumnega vodje. Še dva koraka, pa bo vodja na robu prepada. V smrtnem strahu, z izbuljenimi očmi so se zdrznili vsi, najpogumnjši pa so že skušali zadržati vodjo, pa najsi bi se tudi pregrešili zoper disciplino, on pa je v tem hipu že napravil korak-dva in strmoglavil v brezno.

Nastala je zmešnjava, vpitje na pomoč, hrup, strah je objel vse. Nekateri so planili celo v beg.

»Stojte, kam pa bežite, bratje! Kaj tako držite dano. besedo? Naprej moramo za tem modrim možem, ki ve, kaj dela; saj menda ni blazen, da bi šam sebe pogubljal. Naprej za njim! To je največja in morda zadnja nevarnost in zapreka. Kdo ve, če ni že tu, ža to sotesko, kakšna prekrasna rodovitna zemlja, katero nam je namenil bog. Samo naprej, kajti brez žrtev ni ničesar!« Tako je spregovoril oni govornik ter stopil dva koraka naprej in izginil v prepadu. Za njim vsi najnrabrejši, za temi pa so planili vsi drugi.

Javk, stok, kotaljenje, ječanje po strmi steni te grde rupe. Človek bi prisegel, da nihče ne more priti iz tega prepada živ, nikar šele zdrav in cel. Toda človeško življenje je trdoživo. Vodja je imel redko srečo, da se je kakor vedno pri padcu ujel za neki grm, ne da bi se bil poškodoval, in posrečilo se mu je, da se je po malem izkobacal in prišel na breg.

Vtem ko se je od zdolaj razlegalo tarnanje in javkanje ali pa se je slišalo zamolklo stokanje, je on nepremično obsedel. Samo molčal je in premišljeval. Nekateri tam doli so ga začeli potolčeni in razsrjeni zmerjati, on pa se niti za to ni zmenil.

Ti, ki so se srečne je zakotalili in se ustavili ob kakem grmu ali drevesu, so trudoma pričeli lezti iz brezna. Nekdo si je zlomil nogo, nekdo roko, nekdo si razbil glavo, drugi pa je imel ves obraz s krvjo oblit. Kakor koli že, nihče razen vodje ni ostal popolnoma cel. Mračno so s strani gledali vodjo in stokali od bolečin, ta pa niti glave ni dvignil. Samo molčal je in premišljeval, kakor vsi modrijani!

Prešlo je še nekaj časa. Število potnikov se je čedalje bolj manjšalo. Vsak dan je odnesel katerega; nekateri so se odrekli takemu potovanju in se vrnili domov.

Od velikega števila pomikov jih je ostalo še dvajset. Vsakomur sta se brala obup in dvom s shujšanega, od naporov in lakote onemoglega obraza, toda nihče več ni spregovoril. Vsi so hodili dalje molče kakor vodja sam. Celo tisti navdušeni govornik je začel obupno majati z glavo. Težka pot je bila to.

Tudi med temi se je pričelo število vsak dan manjšati in ostalo je še deset tovarišev. Obrazi so bili še bolj obupani in vso pot se je čulo namesto pogovorov samo vzdihovanje in stokanje.

Zdaj so bili že bolj pokveke kakor pa možje. Hodili so ob berglah, roke so imeli v obvezah, ki so si jih zavezali okrog vratu. Na glavah celi skladi ovojev, obkladkov, pavolnatih prevez. Tudi če bi hoteli prinašati še nove žrtve, ne bi mogli več, ker na telesu sploh niso imeli več prostora za nove rane in ubode.

Tudi najpogumnejši in najčvrstejši so že izgubili vero in upanje, vendar pa so stopali dalje, se pravi, premikali se na neki način s težkim naporom, stokanjem in bolestnim ječanjem. Kaj pa bi tudi drugega, ko niso mogli nazaj? Naj bi se mar po tolikih žrtvah odpovedali poti?!

Zmračilo se je. Majali so se tako na svojih berglah, ko pa so se ozrli kvišku, so opazili, da ni vodje pred njimi. Še korak in že so bili spet vsi v prepadu.

»Jejhata, moja noga!… Joj, mama moja, roko sem si zlomil!… Jojmene!« se je razlegalo tarnanje, nato pa samo hropenje, javkanje in stokanje. Nekdo je s pridušenim glasom začel zmerjati dičnega vodjo samega in obmolknil.

Ko se je zdanilo, je njihov vodja spet sedel tako kakor tisti dan, ko so ga izvolili za vodjo. Na njem ni bilo opaziti nikakih sprememb.

Iz prepada se je skobacal oni govornik, za njim pa še dva druga. Ogledovali so se okrog sebe vsi iznakaženi in krvavi, da bi videli, koliko jih je ostalo, pa so bili samo še oni trije. Smrtni strah in obup jim je prevzel duše. Svet je bil neznan, hribovit, golo kamenje in nikjer kake poti. Se pred dvema dnevoma so prečili neko pot in krenili stran od nje. Vodja jih je vodil tako.

Pomislili so na številne tovariše in prijatelje, na številne družine, ki so se pogubile na tem čudovitem popotovanju in prevzela jih je žalost, močnejša kakor bolečina v pokvečenih udih. Z lastnimi očmi so gledali svojo lastno pogubo.

Tisti govornik je pristopil k vodji in začel govoriti z onemoglim, tresočim se glasom, polnim bolesti, obupa in grenkobe:

»Kam naj krenemo zdaj?«

Vodja je molčal.

»Kam nas vodiš in kam si nas privedel? Skupaj s svojimi družinami smo se ti zaupali in krenili za teboj; pustili smo svoje hiše in grobove svojih prednikov, da bi se kako rešili pogina v onih nerodovitnih krajih, ti pa si nas še huje pogubil. Dve sto družin smo odvedli za teboj, zdaj pa preštej, koliko nas je še ostalo?!«

»No, kaj niste več vsi po številu?« je stisnil skozi zobe vodja, ne da bi bil dvignil glavo.

»Kako pa to vprašuješ? Dvigni vendar glavo in poglej, preštej, koliko nas je še ostalo na tem nesrečnem potovanju! Poglej, kakšni smo tudi mi, ki smo ostali. Bolje bi bilo, da sploh nismo ostali živi, kakor pa da smo take pokveke.«

»Saj ne morem pogledati!…«

»Zakaj ne?!«

»Slep sem!«

Nastal je molk.

»Si medpotoma izgubil vid?«

»Saj sem slep že od rojstva.«

Oni trije so obupano pobesili glave.

Strahotno je zabučal jesenski veter na planini in prinašal velo listje s seboj; po hribih je ležala megla, skozi mrzli, vlažni zrak so zasustela krokarjeva krila in oglasilo se je zloslutno krakanje. Sonce se je skrilo za oblake, ki so se valili in jadrno dreveli nekam dalje, dalje.

Vsi trije so se spogledali v smrtnem strahu.

»Kam naj krenemo zdaj?« je iztisnil nekdo iz sebe z grobnim glasom.

»Ne vemo!«

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Vodja (1/3)

»Bratje in tovariši, poslušal sem vse govore, zato vas prosim, da tudi vi mene poslušate. Vsi naši pomenki in pogovori niso piškavega oreha vredni, dokler živimo v teh nerodovitnih krajih. Na tej peščeni in kamnitni zemlji ni moglo roditi niti kadar je bilo dovolj moče, nikar šele ob taki suši, kakršne bržčas živ krst od pamtiveka ne pomni.

Kako dolgo se bomo še tako shajali in mlatili prazno slamo? Živina nam crkava brez hrane, še malo, pa bodo tudi otroci začeli z nami vred poginjati od lakote. Izbrati si moramo drugačen način, boljšega in pametnejšega. Po mojem bo najbolje, če zapustimo te nerodovitne kraje in če se napotimo v beli svet, iskat boljšo in rodovitnejšo zemljo, ker nam tako ni več živeti.«

Tako je govoril nekoč na nekem zborovanju z onemoglim glasom nekdo izmed prebivalcev nekih nerodovitnih krajev. Kje in kdaj je bilo to, bi rekel, ne zadeva ne vas ne mene. Poglavitno je, da mi verjamete, da je bilo to nekoč in nekje v nekem kraju, in to mi je dovolj. Res je sicer, da sem bil nekdaj mnenja, kakor da sem si vso to stvar jaz sam od nekod izmislil, toda polagoma sem se oprostil te strašne zablode in zdaj za trdno verjamem, da je vse to, kar vam bom zdajle povedal, bilo in moralo biti nekje in nekoč ter da si tega nikdar in na noben način nisem mogel izmisliti.

Poslušalci so z bledimi, shujšanimi lici, z motnimi, že čisto nezavestnimi pogledi, z rokami pod pasom, kakor oživeli ob teh modrih besedah. Vsakdo se je že videl v kakem čarobnem, rajskem delu sveta, kjer se naporno in utrudljivo delo plačuje z obilno žetvijo.

»Tako je, tako je!…« so zašušljali onemogli glasovi z vseh strani.

»Je to b-l-i-z-u?« se je iz nekega kota oglasil zategel šepet.

»Bratje!« je pričel spet neki govornik z malo močnejšim glasom, »potrebno je, da takoj sprejmemo ta predlog, ker tako res ni več mogoče. Garali smo in se mučili, pa je vse zaman. Pritrgovali smo si od ust in sejali, a so prišle povodnji in nam odnesle seme in prst z našega krša, da je ostal sam gol kamen. Naj mar večno ostanemo tod ter se vbadamo od jutra do večera in bomo spet lačni in žejni, pa goli in bosi?… Kreniti moramo na pot in si poiskati boljšo, rodovitnejšo zemljo, kjer nam bo trdo delo nagrajeno z bogatim sadežem.«

»Kar zdajle pojdimo, nemudoma pojdimo, kajti tukaj ne moremo živeti,« je zašušljal šepet in vsa množica je kar krenila, ne da bi bala pomislila, kam in kod.

»Stojte, bratje, kam pa hočete?« se je oglasil spet prvi govornik. »Iti moramo res, a ne moremo kar tako. Vedeti moramo, kam hočemo, drugače nas bo še kaj hujšega doletelo, namesto da bi se rešili. Jaz predlagam, da izvolimo vodjo, kateremu se moramo vsi pokoriti in ki nas bo vodil po pravi, najboljši in najbližji poti.«

»Izvolimo ga, nemudoma ga izvolimo!…« se je oglasilo z vseh strani.

Tedaj pa je nastala razprtija, popolna zmešnjava. Vsakdo je govoril in nobeden ni poslušal, niti ni mogel slišati nikogar. Nato so se začeli cepiti v skupinice: vsaka je momljala nekaj sama zase, dokler se niso še skupinice razpršile in sta se po dva in dva prijela za roke ter drug drugemu govorila in dokazovala, vlekla drug drugega za rokav in si metala roko na usta. Potem pa so spet stopili vsi skupaj in začeli vsi hkrati govoriti.

»Bratje!« se je zdajci s poudarkom oglasil neki krepkejši glas in preglasil druge zamolkle, otopele glaske, »ničesar ne moremo ukreniti, če vsi govorimo in nihče nikogar ne posluša. Izberimo si vodjo! A koga tu med nami bi mogli izbrati? Kdo pa je že kdaj potoval kam, da bi poznal pota? Saj se vsi dobro poznamo in jaz s svojimi otroci se prvi ne bi zaupal nikomur, kar nas je tu na tem zborovanju. Zato mi povejte, kdo izmed vas pozna tegale popotnika tam zunaj, ki sedi že od ranega jutra v senci ob cesti?…«

Nastala je tišina, vsi so se obrnili proti neznancu ter ga pričeli meriti od glave do peta.

Tisti človek, srednjih let, mračnega obraza, ki pa mu ga zaradi dolgih las in brade sploh ni bilo videti, je sedèl in molčal kakor doslej ter nekako zamišljeno tapkal z debelo palico po tleh.

»Včeraj sem videl prav tegale človeka z nekim dečkom. Držala sta se za roko in hodila po cesti. Snoči je odšel tisti deček nekam skozi vas in ta je ostal zdaj sam.«

»Pusti no te drobnarije in bedarije, da ne izgubljamo časa. Najsi bo kdor koli, gotovo je popotnik od daleč kje, ko ga nihče od nas ne pozna. Čisto gotovo dobro pozna najbližjo in najboljšo pot, da bi nas vodil. Kolikor ga morem presoditi, je zelo pameten videti, ker samo molči in premišljuje. Kak drug švigavec bi se že najmanj desetkrat vmešal med nas ali pa začel s kom pogovor, on pa že toliko časa čisto sam sedi in samo molči.«

»Pri moji veri, da kar molči in nekaj premišljuje. To res ne more biti drugače, kakor da je zelo pameten,« so zaključili tudi drugi ter spet jeli ogledovati tujca in vsakdo je odkril na njem in njegovi zunanjosti kakšno odlično lastnost, kak dokaz njegove nenavadno ostre pameti.

Niso se dolgo razgovarjali in vsi so se zedinili v tem, da bi bilo najbolje prositi tega popotnika, katerega jim je, kakor so govorili, sam bog poslal, da jih bo povedel v svet, da bi si poiskali boljše kraje in rodovitnejšo zemljo, da jim bo vodja, ki ga bodo brezpogojno poslušali in se mu pokorili.

Izbrali so iz svoje sredine deseterico, da stopi k tujcu in mu razodene sklep zborovanja ter svoje bedne razmere in da ga poprosi, naj jim bo za vodjo.

Desetorica je odšla, se spoštljivo poklonila pred modrim tujcem in nekdo izmed njih je pričel govoriti o nerodovitnem svetu, o suhih letinah, o revnem stanju, v katerem žive, ter končal takole:

»To nas je prisililo, da se izselimo iz svojih krajev in svojih hiš in da odidemo po svetu iskat si boljše domačije, In prav zdaj, ko se nam je prikazala tako srečna misel, je bilo, kakor da se nas je bog usmilil in nam poslal tebe, modri in vrli tujec, da bi nas ti povedel in nas rešil vseh rev. Zato te v imenu vseh prebivalcev prosimo, da postaneš naš vodja, da pojdemo za teboj, kamor koli pojdeš ti. Ti poznaš pota, gotovo si se tudi rodil v srečnejši in boljši domačiji. Poslušali te bomo in se pokorili vsaki tvoji odločbi. Ali bi hotel pristati, modri tujec, in rešiti naše duše propada, nam biti vodnik?«

Ves čas tega ganljivega govora modri tujec niti glave ni dvignil. Ostal je do konca v istem položaju, kakor so ga zalotili: s pobeseno glavo, mračen, molčeč, tapkajoč s palico po tleh in premišljujoč. Ko je govornik končal, je tujec, ne da bi spremenil svoj položaj, kratko in hladno stisnil skozi zobe:

»Hočem!«

»Lahko torej potujemo s teboj in si poiščemo boljših krajev?«

»Lahko!« je nadaljeval modri tujec, ne da bi bil dvignil glavo.

Tedaj je nastalo navdušenje in hvaležno so se zahvaljevali, toda modrec ni niti besedice črhnil na to.

Sporočili so zboru srečni izid ter pristavili, da so šele zdaj videli, kako globoka pamet tiči v tem človeku.

»Še z mesta se ni ganil, niti glave ni dvignil, da bi vsaj videl, kdo mu govori. Samo molčal je in premišljeval: na vse naše govore in našo zahvalo je spregovoril samo dve besedici.

»Pravi modrijan! … Redka pamet!…« so veselo vzklikali z vseh strani, trdeč, da ga jim je sam bog poslal kakor angela z nebes, da bi jih rešil. Vsakdo je bil tako za trdno prepričan o uspehu ob takem vodji, da ga nič na svetu ne bi bilo moglo prepričati o čem drugem.

In tako so na zborovanju kar zdaj določili, da že jutri ob zori krenejo na pot.

(naslednja stran)