Stradija (11/12)
Naslednji dan sem slišal, da je kabinet padel. Vsevprek, po ulicah, krčmah in po zasebnih stanovanjih se je razlegala vesela pesem. Že so z vseh strani Stradije začele prihajati deputacije, ki so v imenu ljudstva pozdravljale novo vlado. Veliko listov je bilo prepolnih brzojavk in izjav vdanih državljanov. Vse te izjave in čestitke so bile na las podobne druga drugi, lahko se reče, da je bil ves razloček samo v imenih in podpisih. Glejte, tu ena:
»Predsedniku Ministrskega sveta, gospodu …
Gospod predsednik!
Vaše rodoljubje in vaša velika dejanja v korist naše drage domovine so znana po širni Stradiji. Ljudstvo našega kraja plava v veselju in radosti zaradi vašega prihoda na čelo deželne uprave, ker je vsakdo trdno prepričan, da ste edino Vi z Vašimi tovariši zmožni izvleči našo deželo iz teh mučnih in težkih razmer, iz te bede, v katero so jo pahnili Vaši predhodniki s svojim slabim in nepatriotičnim delom.
V solzah radosti kličemo: Živeli!
V imenu pet sto podpisnikov
(podpis nekega trgovca).«
Ali pa izjava, navadno take vrste:
»Do danes sem bil pristaš prejšnjega režima, a ker sem se s prihodom novega kabineta popolnoma prepričal, da je delovala prejšnja vlada v škodo naše dežele in da je sedanji kabinet edini zmožen povesti našo deželo na boljšo pot in ustvariti velike narodne ideale, zato izjavljam, da bom od danes dalje z vsemi močmi podpiral sedanjo vlado in da bom povsod in na vsakem mestu obsojal prejšnji zloglasni režim, ki se gabi vsem poštenim ljudem v deželi.«
(Podpis).
V mnogih listih, v katerih sem do tega dne bral članke, ki so hvalili vsak ukrep prejšnje vlade, vidim zdaj članke, v katerih se najostreje obsoja prejšnja vladavina in se nova kuje v zvezde.
Ko sem vzel te liste in pregledal vse številke od začetka leta dalje, sem videl, da ponavljajo vedno isto ob prihodu vsake nove vlade. Sleherno novo vlado pozdravljajo na isti način kot edino vredno, in vsako prejšnjo obsojajo in jo imenujejo celo izdajalsko, ogabno, škodljivo, črno in gnusno.
Celo izjave in čestitke vsakemu novemu kabinetu so zmerom iste in od istih ljudi; tudi v deputacijah so stalno isti ljudje.
Posebno uradniki se podvizajo z vdanostnimi izjavami vsakemu novemu kabinetu, razen če si kdo dovoli, da z nasprotnim ravnanjem ogroža svoj položaj in da tvega službo. Takih je malo in o njih ima javno mnenje, kaj slabo sodbo, ker kvarijo tako lepo šego, ki že dolgo časa vlada v Stradiji.
Govoril sem z nekim dobrim uradnikom o nekem njegovem tovarišu, ki ni hotel čestitati novi vladi ob nje prihodu na čelo uprave in je bil zavoljo tega odpuščen iz državne službe.
»Videti je pameten človek,« sem rekel.
»Bedak!« je odgovoril oni hladno.
»Ne bi trdil!«
»Dajte no, prosim vas, tak zanesenjak. Rajši strada s svojo družino, kakor pa da bi kot vsi drugi pametni ljudje gledal na svoj posel.«
Kogarkoli vprašam, vsak mi pove isto mnenje o takih ljudeh in še celo množica gleda nanje s pomilovanjem ali pa tudi z zaničevanjem.
–
Ker je imela nova vlada neke svoje nujne zadeve in ji je bilo potrebno, da ji izrazi ljudstvo preko poslancev svoje popolno zaupanje in obsodi hkrati delo prejšnje vlade in skupščine, je obdržala kar iste poslance. To me je močno presenetilo, zato sem nalašč poiskal enega izmed poslancev in se zapletel z njim v pogovor:
»Brez dvoma bo kabinet padel, ker je ostala ista skupščina?« sem vprašal.
»Ne bo.«
»Vem, ali kako neki bo dobila vlada polno zaupanje te skupščine?«
»Izglasovali ga bomo!«
»Potem bi morali obsoditi delo prejšnje vlade in tudi svoje. To pomeni obsoditi lastno delo!«
»Kakšno naše delo?«
»Delo s prejšnjo vlado.«
»Obsodili bomo prejšnjo vlado!«
»Vem, a kako boste storili to vi, isti poslanci, če ste še do včeraj podpirali prejšnjo vlado?«
»To ne spremeni stvari.«
»Ne razumem!«
»Zelo preprosto in jasno!« pravi on ravnodušno.
»Čudna stvar,«
»Prav nič čudna. Nekdo mora napraviti to, pa naj bomo to mi ali kaki drugi poslanci. Vladi je potrebna samo ta formalnost: to je tako urejeno nemara po zgledu drugih tujih dežel, toda v resnici delajo pri nas skupščina in poslanci samo to, kar hoče vlada.«
»A kaj potem skupščina?«
»Pa saj vam pravim: samo zaradi forme, da se lahko reče, da ima naša dežela tudi to in da je vlada videti parlamentarna vlada.«
»E, zdaj šele razumem!« sem rekel še bolj presenečen in zmeden s tem odgovorom.
–
In v resnici so poslanci pokazali, da vedo ceniti svojo domovino, ker so zanjo žrtvovali celo svoj osebni ponos in čast.
»Življenje so žrtvovali naši stari za to deželo, mi pa bi se še pomišljali, ali naj žrtvujemo samo svojo čast za njo!« je vzkliknil eden izmed poslancev.
»Tako je!« so zaklicali z vseh strani.
Posli v skupščini so tekli z veliko naglico.
Najprej so izglasovali novi vladi popolno zaupanje ter obsodili delo poprejšnje, nato pa je predložila vlada narodnemu zastopstvu predlog, da se napravijo spremembe v nekaterih zakonih.
Predlog so soglasno sprejeli ter si usvojili predlagane zakonske spremembe, ker so bili zakoni brez teh sprememb in dopolnil ovira za nekaj ministrskih sorodnikov in prijateljev, da bi zavzeli neke višje položaje v državni službi.
Nazadnje so v naprej potrdili vse izdatke, ki jih bo napravila nova vlada preko budžeta, nato pa je bila skupščina razpuščena in poslanci so utrujeni od državnega posla krenili domov, da se odpočijejo, člani kabineta pa, ko so srečno prebrodili vse ovire in zadovoljni s popolnim narodnim zaupanjem, so priredili slovesno tovariško večerjo, da bi se na zabavi ob čaši vina še sami odpočili od težkih skrbi pri urejanju dežele.
Stradija (10/12)
Ko sem obšel vse ministre, sem se odločil obiskati tudi Ljudsko skupščino. Ljudska se imenuje po nekem starem običaju, v resnici postavlja poslance policijski minister. Brž ko se spremeni vlada, se razpišejo nove volitve, to pa pomeni, vsaj enkrat mesečno. Beseda »volitve« pomeni v tem primeru: imenovanje poslancev in izvira po svojem poreklu še iz tiste patriarhalne družbe, ko je imelo ljudstvo poleg vseh drugih nadlog zares še nadležno dolžnost misliti in skrbeti, koga bi izbralo za svojega predstavnika. Svoje čase so na tak primitiven način potekale volitve, toda v moderni, civilizirani Stradiji je bila ta stara, bedasta in potratna procedura odpravljena, Policijski minister je prevzel na svoje rame vso ljudsko skrb in kar on imenuje in voli namesto ljudstva, ljudstvo pa ne trati časa, ne skrbi in ne premišljuje. Po vsem tem je naravno, da se to imenujejo svobodne volitve.
Tako izbrani ljudski poslanci se zbirajo v glavnem mestu Stradije, da rešujejo in se posvetujejo o raznih deželnih vprašanjih. Vlada, — razume se, vsaka patriotična vlada — poskrbi tudi tu, da je to reševanje pametno in moderno. Tudi tu vzame vlada vso dolžnost na svoje rame. Ko se poslanci zbero, morajo, preden se prične delo, prebiti nekaj dni v pripravljalni šoli, ki se imenuje klub. Tukaj se poslanci pripravljajo in urijo, da bi čim bolje odigrali svoje vloge.
Vse to je podobno pripravam za gledališko predstavo.
Vlada sama spiše komad, ki ga bodo poslanci igrali v Ljudski skupščini. Klubski predsednik ima kakor kak dramaturg dolžnost to delo proučiti in določiti za vsako sejo poslancem njihove vloge, — seveda po njih zmožnosti. Nekaterim zaupajo večje govore, drugim manjše, začetnikom še manjše, za nekatere pa se določi, da spregovore eno samo besedico, »za« ali pa »proti«. (To zadnje se zelo poredkoma dogaja in sicer tedaj, kadar žele posnemati naraven potek in se kakor po končanem glasovanju štejejo glasovi, da vidijo, katera stranka je zmagala: v bistvu pa je vse to določeno že veliko prej, preden se je ta skupščinska seja sploh sešla. Nekaterim, ki jih niti za to ne morejo porabiti, pa odrede neme vloge. Kadar se glasuje z vstajanjem in sedanjem. Ko so vloge tako lepo razdeljene, odidejo poslanci domov in se pripravljajo za sejo. Nenavadno sem bil presenečen, ko sem prvič videl poslance, kako se uče svoje vloge.
Vstal sem zgodaj zjutraj in odšel v mestni park na sprehod. Tam je bilo polno dijakov, otrok nižjih šol in mladeničev iz višjih. Nekateri so pohajali sem in tja in glasno brali vsak svoj predmet: ta zgodovino, ta kemijo, ta verouk in tako dalje. Nekateri so se, po dva in dva, izpraševali to, kar so se naučili. Kar zagledam med otroci na vsem lepem nekaj starejših ljudi, ki prav tako pohajajo ali pa sedé in se nekaj uče iz svojih papirjev. Stopim bliže k nekemu starcu v narodni noši, prisluhnem in on ponavlja, prebira venomer iste besede:
»Gospodje poslanci, pri razpravi o tem važnem zakonskem predlogu se čutim tudi jaz primoranega, da po lepem govoru spoštovanega tovariša T… M… v katerem je ta poudaril važnost in dobre strani takega zakona, spregovorim nekaj besed in da s tem nekoliko izpopolnim mnenje spoštovanega predgovornika.«
Starec je to frazo več kakor dsetkrat prebral, nato pa odložil papir, dvignil glavo, malo zamižal in začel na pamet:
»Gospodje poslanci, po spoštovanem tovarišu, v katerem se…« Tu je obstal, se namršil, dolgo časa pomolčal, se domislil in spet vzel one papirje ter spet glasno prebral isto frazo. Nato jo je spet poskusil povedati na izust, toda brez uspeha: zmotil se je. Ta procedura se je ponavljala nekajkrat, uspeh pa je bil zmeraj slabši. Starec je obupno zavzdihnil, jezno odrinil papirje in glava mu je omahnila na prsi.
Njemu nasproti je sedel na drugi klopi dijaček; v roki je imel zaprto knjigo in na pamet ponavljal lekcijo iz botanike:
»Ta koristna rastlinica raste v močvirnih krajih. Njene korenine porablja ljudstvo tudi kot zdravilo…«
Starec je dvignil glavo. Ko je deček ponovil vso lekcijo, ga je vprašal:
»Si se naučil svoje?«
»Naučil«.
»Bodi mi živ in zdrav, sinko! Uči se zdaj, — dokler si mlad, si lahko vse zapomniš, ko pa prideš v moja leta, — je vse fuč!«
Nisem si mogel prav razložiti, odkod ti stari ljudje med otroci in kaj se za vraga pilijo pod svojimi sivimi lasmi. Kakšna šola je spet to v Stradiji?
Radovednost v meni je postala tako velika, da sem navsezadnje, ko si nisem mogel sam razložiti tega čuda, moral stopiti k onemu staremu, in iz razgovora z njim sem zvedel, da je narodni poslanec in da je bil v klubu določen, da se nauči govor, od katerega je pravkar ponavljal prvi stavek…
Ko se poslanci nauče svoje lekcije, jih izprašajo, nato pa pridejo na vrsto skušnje.
Poslanci pridejo v klub in sedejo vsak na svoje mesto. Klubski predsednik sedi za posebno mizo in tik njega dva podpredsednika. Zraven njegove mize je miza za vladne člane in malo dalje miza za klubske sekretarje. Najprej pokliče eden izmed tajnikov vse po vrsti, nato pa se prične resno delo.
»Naj vstanejo vsi, ki igrajo vlogo opozicionalcev!« odredi predsednik.
Vstane jih nekaj izmed njih.
Tajnik jih našteje sedem.
»Kje pa je osmi?« vpraša predsednik.
Nihče se ne oglasi.
Poslanci se prično ozirati okrog sebe, kakor bi vsak hotel reči: »Jaz nisem; ne vem, kdo je ta osmi!«
Tudi onih sedem se jih obrača in iščejo z očmi svojega osmega tovariša, dokler se nazadnje nekdo ne domisli in vzklikne:
»A tale tu je dobil vlogo opozicionalca.«
»Jaz nisem, kaj me dolžiš po krivem!?« odvrne ta srdita in pogleda v tla.
»A kdo je potem?« vpraša predsednik.
»Ne vem.«
»Ali so vsi tu?« vpraša predsednik tajnika
»Vsi«.
»Za vraga, nekdo mora vendar biti!«
Nihče se ne oglasi. Spet se prične vsakdo obračati okrog sebe in celo tisti, ki so ga pokazali.
»Naj se oglasi, kdor je!«
Nihče se ne oglasi.
»Ti si, zakaj pa ne vstaneš?« reče predsednik onemu osumljenemu.
»On je, on je!« kliknejo drugi in se kar oddahnejo kakor človek, ki odloži težak tovor z ram.
»Jaz ne morem igrati vloge opozicionalca,« vzklikne tisti grešnik obupno.
»Kako da ne moreš?« vpraša predsednik.
»Naj bo opozicionalec kdo drug.«
»Vseeno je, kdo je.«
»Jaz sem rajši za vlado.«
»Ampak, saj si za vlado, to je samo zaradi oblike, nekdo mora predstavljati opozicijo.«
»Jaz ne maram predstavljati opozicije, jaz sem za vlado.«
Predsednik se začne na dolgo in široko prerekati z njim in ga komaj pripravi do tega, da privoli, potem ko mu je eden izmed ministrov obljubil bogato dobavo, kjer se bo dalo pošteno zaslužiti.
»No, hvala bogu!« vzklikne predsednik ves poten in utrujen; »zdaj jih imamo osem.«
Medtem ko sta predsednik in vlada razpravljala z osmim opozicionalcem in ga komaj pripravila v to, da je privolil, jih je drugih sedem sedlo.
»E, zdaj pa vstanite vsi opozicionalci!« reče predsednik zadovoljno in si obriše pot s čela.
Vstal je samo tisti eden.
»Kaj pa spet to ponieni, kje so zdaj drugi?« zavpije predsednik ves iz sebe od razkačenosti.
»Mi smo za vlado!« zamomlja ona sedmorica.
»Kako klavrna opozicija je to!« klikne policijski minister obupno.
Nastala je tišina, pusta, mučna tišina.
»Za vlado ste,« je pričel zdaj togotno policijski minister, »a če ne bi bili za vlado, vas tudi ne bi bil izbral. Hočete nemara, naj zdaj mi ministri igramo opozicijo? Pri prihodnjih volitvah mi ne pridete več na vrsto. Za teh osem mest bom odločil, naj jih ljudstvo samo izvoli, bomo imeli vsaj prave opozicionalce!«
Navsezadnje je po daljšem prerekanju in ko so vsakemu obljubili kaj prikladnega, tudi ta sedmorica privolila, da prevzame to mučno nalogo. Nekomu so obljubili službo, nekomu velik zaslužek, vsakdo izmed njih je dobil svojo nagrado za tako izdatno pomoč vladi, ki ji je bilo do tega, da bi bila videti skupščina kolikor toliko resnična.
Ko se je vse to srečno končalo in je bila odstranjena najhujša ovira, je začel predsednik izpraševati opozicionalce:
»Kaj je tvoja vloga?« je vprašal prvega.
»Moja vloga je interpelirati vlado, zakaj tako brezumno zapravlja državni denar?«
»Kaj bo vlada odgovorila na to?«
»Vlada bo rekla, da je to zaradi pomanjkanja denarja.«
»Kaj moraš ti reči na to?«
»Jaz moram reči na to, da sem z odgovorom vlade popolnoma zadovoljen in da prosim deset poslancev, naj me podpro.«
»Sedi!« reče predsednik zadovoljno.
»Kakšna je tvoja vloga?« vpraša drugega.
»Jaz moram interpelirati vlado, da so neki uradniki dobili visoke položaje izven vrstnega reda in imajo po nekaj visokih plač in mnogo dodatkov, medtem ko so drugi zmožnejši in starejši uradniki na nizkih položajih in že toliko let ne napredujejo.«
»Kaj bo vlada odgovorila?« “
»Ministri bodo odgovorili na to, da so izven vrstnega reda napredovali samo njihovi najožji sorodniki in pa ljudje, za katere so se zavzeli njihovi najbližji prijatelji in nihče drug.«
»Kaj boš ti rekel na to?«
»Na to bom rekel, da sem z odgovorom vlade popolnoma zadovoljen.«
Predsednik vpraša tretjega, kaj je njegova vloga.
»Moja vloga je najostreje napasti vlado, ker sklepa posojilo v neugodnih pogojih, ko so finančne razmere v deželi že tako izredno težke.«
»Kaj bo vlada odgovorila?«
»Vlada bo odgovorila, da potrebuje denar.«
»Kaj boš ti na to?«
»Jaz bom dejal, da me tako močni razlogi popolnoma prepričujejo in da sem z odgovorom zadovoljen.«
»Kaj imaš ti?« vpraša četrtega.
»Interpelirati vojnega ministra, zakaj vojska strada.«
»Kaj bo on dejal?«
»Da nima kaj jesti!«
»In ti?«
»Bom popolnoma zadovoljen.«
»Sedi!«
Tako je izprašal še ostale opozicionalce, nato pa prešel na skupščinsko večino.
Kdor se je svoje vloge naučil, je pohvaljen, tisti pa, ki se svojih vlog niso naučili, ne smejo priti na skupščinsko sejo.
Zaradi neugodnih razmer v deželi je moralo narodno zastopstvo v prvih sejah pričeti z reševanjem najnujnejših zadev. Vlada je prav talko pravilno razumela svojo dolžnost, zato je, da ne bi z drobnimi vprašanji tratili časa, tako predložila v rešitev zakon o ureditvi mornarice.
Ko sem slišal o tem, sem vprašal nekega poslanca.
»Imate mnogo pomorskih vojnih ladij?«
»Nimamo.«
»Koliko jih imate vsega?«
»Za zdaj niti ene!«
Zazijal sem od začudenja. On je opazil to in se je to še njemu zazdelo čudno.
»Kaj pa se vam je zazdelo tako čudno?« me je vprašal.
»Slišal sem, da ste sprejeli zakon o…«
»Saj,« mi je segel v besedo, »sprejeli smo zakon o ureditvi mornarice; to je bilo potrebno, ker do danes še nismo imeli takega zakona.«
»Ali sega Stradija do morja?«
»Za zdaj ne.«
»Pa zakaj potem ta zakon?«.
Poslanec se nasmeje in dostavi:
»Naša dežela, gospod, je mejila nekoč na dve morji, a naši narodni ideali so, da bi bila Stradija to, kar je bila nekoč. S tem, vidite, delamo na to.«
»E, to je nekaj drugega,« sem dejal, da bi se opravičil, »zdaj razumem in lahko smelo rečem; da bo Stradija res postala velika in močna,« dokler tako odkritosrčno in pošteno skrbijo zanjo in dokler bo imela tako modro in rodoljubna upravo, kakor zdaj.«
Stradija (9/12)
V prosvetnem ministrstvu sede sami preizkušeni učenjaki. Tu šele teče delo korenito in smotrno. Tudi najmanjši akt se po petnajst pa tudi po dvajset dni izpopolnjuje samo v stilističnem pogledu in samo po sebi se razume, da so tu še jezikoslovne malenkosti, vsakovrstni skloni s predlogi in brez predlogov.
Ogledal sem si nekaj aktov.
Neki ravnatelj na primer piše:
»Gospodu ministru prosvete!«
»Učno osobje te gimnazije že šest mesecev ni prejelo plače in je zašlo v take materialne stiske, da niti kruha nima. Tega ni mogoče več dovoljevati, ker se bo s tem ubil ugled učnega osobja, pa tudi ugled pouka samega.
Vljudno prosim gospoda ministra, da izvoli čim prej pri gospodu Finančnem ministru izposlovati nujno odločitev, da se nam vsaj za tri mesece izplačajo prejemki.«
Na hrbtu prepognjenega akta stoji:
»Prosvetno ministrstvo
PN 5860
I—II—891.
Direktor …ske gimnazije prosi, da se tamkajšnji gimnaziji nakažejo prejemki za tri mesece.«
Pod tem je poročilo z drugim rokopisom:
»Slog je nepravilen. Stava besedi ne odgovarja sintaktičnim pravilom. Uporabljajo se tuje besede dovoljevati in nujno.« (Te besede so podčrtane v aktu z rdečim svinčnikom.)
Pod tem je z ministrovo roko napisano (rokopis grd, nečitljiv, kakor ga dobi po navadi nemudoma vsakdo, kdor postane minister): »Prosvetnemu svetu v mišljenje.«
Pod tem stoji spet nov rokopis:
2—III—891.
»Glavnemu prosvetnemu svetu.« (Pravzaprav je bil to edini Prosvetni svet, a človek bi mislil, da jih je najmanj še kakih trideset stranskih.)
»V prilogi pod … se pošilja akt direktorja …ske gimnazije, da prouči v njem slovnične oblike, sintaktične in stilistične posebnosti in da se hkrati z mnenjem Sveta čim prej vrne Ministrstvu prosvete v nadaljnje poslovanje.
Po naredbi Ministra«
(Podpis).
Ker je bila zadeva nujna, ni preteklo niti petnajst dni, da se je Glavni prosvetni svet sešel na svoji seji. Med ostalimi predmeti je prišel na vrsto tudi ta in svet je odločil, da se zadeva izroči dvema strokovnjakoma v oceno. Določili so dva in zabeležili ta sklep v zapisnik in dolžnost delovodje je bila izvršiti ga.
Nato slede pisma strokovnjakoma:
»Gospod,
V smislu dopisa gospoda Ministra prosvete PN 5860 od 2. III. tega leta in na podlagi sklepa XV. seje Glavnega prosvetnega sveta z dne 17. III. istega leta SŠT. 2 mi je čast prositi Vas, da proučite akt direktorja …ske gimnazije v slovničnem, sintaktičnem in stilističnem pogledu in da predložite o tem Svetu v najkrajšem času izčrpen referat.
Sprejmite, gospod, tudi ob tej priliki zagotovilo mojega odličnega spoštovanja.
Predsednik
Gl. prosvetnega sveta«
(Podpis).
Pismo enake vsebine je bilo poslano tudi drugemu refe-rentu.
Šele po dveh mesecih je prispel Prosvetnemu svetu o direktorjevem aktu izčrpen referat, ki sta ga oba strokovnjaka skupno izdelala. Referat se začenja takole:
»Glavnemu prosvetnemu svetu.«
Pregledala in proučila sva akt direktorja …ske gimnazije in čast nama je predložiti Svetu svoje naslednje mnenje:
»Vse v naravi je podvrženo zakonu postopnega razvoja in izpopolnjevanja. Kakor je bil od prvobitne monere s postopnim razvojem in izpopolnjevanjem v dolgi vrsti stoletij dosežen najbolj zapleteni organizem človeškega telesa, prav tako se je razvijal jezik od neartikuliranih živalskih glasov, dokler ni dosegel v dolgi vrsti stoletij visoko popolnost današnjih modernih jezikov.
»Da bi stvar čim bolje in čim pregledneje izvedla, se bova poslužila naslednje zapovrstnosti:
I. Splošni del
- Govor in njegov nastanek.
- Poreklo današnjih jezikov.
- Skupni koreni (sanskrt).
- Delitev jezika na poglavitne skupine.
- Poglavje iz primerjalne filologije.
- Zgodovina znanosti o jeziku.
- Razvoj znanosti o jeziku sploh.
II. Naš jezik in zakoni njegovega razvoja
- Stara domovina (zgodovina).
- Sorodni jeziki.
- Skupne lastnosti in razlike v našemu jeziku sorodnih, bratskih jezikih.
- Narečja skupnega jezika v stari domovini se razvijajo v posebne jezike.
- Narečja našega jezika.
III. Direktorjev akt
- Izvor in zgodovina akta.
- Posebnosti jezika v njem v primeri s posebnostmi starega stradijskega jezika v starih ukazih.«
In tako dalje. Kdo bi si pač mogel obdržati v spominu vse to! se pravi, tudi če smo si. to dobro ohranili v spominu.
Nato sledi strokovna obdelava vsakega dela vsake točke po gornjem vrstnem redu in po mnogo, zelo mnogo popisanih polah pride beseda dovoliti na vrsto. Dalje se glasi:
»Dovoliti, im. gl. sanskr. dharh duhorh, skakati, skakljati, tekati, (V knj. III. s. 15, 114, 118 b. N. S.** m.) = pl: donti, r. duti, gr. εμαυριζω), 1. canto, cantare, provoco, provocere (sic) k. 3 X b, zvati, zvoniti, zvok, zver (V. Razsrdi se tiger zver srdita. Dž. L. P. 18; = Skoči srna izza grma = voliti z »do«: dovoliti (N. 16. V. 3. S. N. O. 4. Dž. D. 18, 5 knj. III. Vidi primer: »Sedemnajst ran je na junaku«).«
»Po vsem tem sodimo, da beseda »dovoliti« ni naša in da se mora zavreči kot za naš narod škodljiva.«
Na enak način je pojasnjena tudi beseda nujno, prišla sta do istega zaključka.
Nato sta prešla na besedno zaporedje sploh in posebej na besedni red v direktorjevem aktu in napravila tu svoje strokovne pripombe.
Nazadnje »Slog in stilistične posebnosti v aktu« in zaključek z obširnim, nekaj pol obsegajočim tekstom: »Primerjava jezika in stila в direktorjevem aktu in stila v Homerjevi »Iliadi«. (Tu sta našla, da je Homerjev slog veliko boljši.)
»Po vsem tem, — pravita, — sva mnenja naj se ta akt vrne direktorju …ske gimnazije, da ga v smislu najinih pripomb vestno popravi in nato se lahko po tem aktu posluje, kar je potrebno.«
Čez mesec dni se je Svet sešel in razpravljal o poročilu, nato pa sprejel sklep, da se akt direktorju vrne, da ga v smislu pripomb obeh strokovnjakov popravi in na novo pošlje Ministrstvu na nadaljnje poslovanje. Gospodoma poročevalcema se določi vsakemu po 250 dinarjev honorarja za poročila. Honorar naj se izplača iz fonda za pokojnine vdovam uradnikov prosvetne stroke ali pa iz proračuna, ki je določen za služiteljske plače.
To mnenje je Svet spoštljivo dostavil g. ministru v nadaljnje poslovanje.
In akt so potem iz ministrstva (hkrati z referatom v prilogi pod ./.) vrnili direktorju, da ga popravi v smislu pripomb in popravkov obeh strokovnjakov…
Tako razpravljajo tu korenito in strokovno o vseh stvareh in si pol leta dopisujejo, dokler ni v aktu popravljena tudi najmanjša slovnična napaka in se v zadevi predmeta šele nato lotijo nadaljnjega dela. Zaradi številnega dopisovanja naraste na ta način iz najmanjšega akta tak akt, da ga človek komaj na hrbtu nosi.
Vsi uradniki v ministrstvu pišejo, kot se samo po sebi razume, ker so književniki, seveda knjige; samo gospod minister ne piše nič. Njemu se nisem smel prikazati, ker so me vsi prepričevali, naj rajši ne tvegam take predrznosti, če mi je draga glava na vratu. Gospod minister, so mi pravili, se po ves dan uri v gimnastiki, je silno jeznorit človek in se rad bije.
Pripovedujejo, da se je nekega dne stepel s cerkvenim poglavarjem samim. Tudi cerkveni poglavar je dober telovadec in strasten jahač, pri tem pa jeznorit človek in se prav tako rad pretepa. Nekega duhovna je v hramu božjem iz neznanih vzrokov udaril s palico po glavi. Svojo jeznorito naravo je dobil ta, kakor splošno mislijo, iz prebiranja mnogih svetih knjig, zato opravičujejo te njegove izpade in mu jih vobče nikdo ne zameri. Prvi njegov spopad z ministrom je bil zavoljo neke jezdne tekme, a so pri priči prišla na vrsto še mnoga druga prosvetna in nabožna vprašanja, o katerih je odvisna pravilna vzgoja mladine. Na primer: verski poglavar je zahteval, da za vsako ceno pride v šolske verske učbenike tudi posebno poglavje o gojenju žrebcev, minister pa je zahteval, da pride namesto tega v učbenik članek o plavanju. V teh važnih vprašanjih ni maral nobeden popustiti in zadeva je tako po malem prišla tako daleč, da drug drugega nista mogla videti. Želeč čim bolj razsrditi svojega nasprotnika, je odredil minister, da celo v šolski zoologiji ne smejo predavati o konjih in da namesto te zoprne živali, kadar pride pri predavanju na vrsto, predavajo rajši o plavanju v mrzli vodi.
Pa to so že malenkostnejse stvari, da spremene kakšno mesto v učbeniku, saj se učbeniki sami in še celotni učni programi menjajo vsak drugi dan.
Ni ga človeka, ki službuje v prosvetni stroki, da ne bi pisal šolskih učbenikov; razen tega pripravlja vsakdo kakšno koristno knjigo kot nagrado za učence in za berilo dobrim otrokom.
Učbeniki, pravzaprav njih pisci, kar čakajo na vrstni red. Marsikateremu je treba materialno pomagati in temu primerno odkupujejo tudi učbenike ali pa jih priporočajo šolam kot obvezne za pouk. Minister ustreže tu v prvi vrsti svojim ožjim prijateljem in sorodnikom. Komaj pa je kak učbenik sprejet in si ga učenci nabavijo, prinese ze naslednji dan kak ožji prijatelj ministru drug učbenik, in kot se pač razume, je treba tudi njemu napraviti uslugo. Še isti dan se razglasi:
»Ker se je pokazal učbenik (za ta in ta predmet tega in tega avtorja) zaradi svoje dolge porabe zelo neprikladen, se v interesu pouka dosedanji učbenik izloči iz porabe in se odreja učbenik … (piščevo ime sem pozabil).«
Hotel sem obiskati pravosodnega ministra, pa ga ni bilo v deželi. Bil je ta čas na dopustu. Odšel je v inozemstvo proučevat šole za gluhoneme otroke, ker se je vlada resno pečala mislijo, da se ustanovi v stradijski deželi nekaj takih šol, da bi se popravile s tem slabe finančne razmere v deželi. Ker ni bilo moči odlašati s to zelo važno in pomembno zadevo, so bili takoj izvršeni najnujnejši ukrepi. Razen tega, da je bil pravosodni minister poslan proučevat ureditev takih šol s kaj velikimi dokladami poleg plače, je bil nemudoma imenovan upravnik šole za gluhoneme otroke z visoko plačo in posebno reprezentančno doklado; nato so bile imenovane tudi učne moči in so že na široko pričeli z zidanjem velike zgradbe, ki je bila namenjena za upravnikovo stanovanje. Razume se, da so takoj nato postavili za ta zavod ekonoma, zdravnika, šefa krajevne kontrole, blagajnika, podblagajnika, pisarja, tri, štiri prepisovalce in nekaj slug. Vsi od upravnika do slug so s službeno vnemo prejemali plače in nepotrpežljivo pričakovali, da prično s svojo novo dolžnostjo, — razen upravnika, ki je momljal tu-tam, da bo preko nekega svojega sorodnika pri ministru izposloval, naj bi sprejemali v ta zavod popolnoma zdrave otroke.
Ta zavod, pravzaprav njegovi uradniki, ker zavoda samega sploh še ni bilo, so bili pod upravo pravosodnega ministra, ker je prosvetni minister izjavil, da noče imeti opravka »s takimi glušci«.
Pravosodni minister je moral tudi edini skrbeti in se brigati za to šolo za gluhoneme, posle pravosodnega ministra pa je pričel opravljati vojni minister, dolžnosti vojnega ministra je izvrševal prosvetni minister, ki je tudi drugače mrzil knjige in šole in je zato dolžnost prosvetnega ministra izvrševala njegova žena, in ta je, kakor vsi vedo, zelo rada prebirala kriminalne romane ter rada jedla sladoled s čokolado.
Stradija (8/12)
Čeprav sem mislil, da bi šel najprej k prosvetnemu ministru, se mi je zaradi teh zadnjih nesrečnih dogodkov vendarle zahotelo slišati, kaj misli o tem vojni minister, in sem se še tistega dne odpravil k njemu.
Vojni minister, majhen, suhljat človeček, z upadlimi prsmi lin s tankimi ročicami je pravkar šele končal svojo molitev, preden me je sprejel.
V njegovi pisarni je bilo čutiti duh po miri in kadilu, kakor v kakšni cerkvici, na njegovi mizi pa so ležale skladavnice pobožnih, starih in že orumenelih knjig.
Sprva sem pomislil, da sem se zmotil in prišel h komu drugemu, vendar pa me je uniforma višjega častnika, ki jo je imel gospod minister na sebi, le prepričala o nasprotnem.
»Oprostite, gospod,« je rekel blago, z rahlim, tankim glasom, »pravkar sem opravil svojo redno molitev. To opravim vedno, kadar sedem k delu, zdaj ob teh zadnjih nesrečnih dogodkih na jugu naše mile dežele pa je molitev še veliko bolj umestna.«
»Če bodo nadaljevali svoje napade, pride lahko še do vojne?« sem vprašal.
»Ah, ne, za to ni nikake nevarnosti.«
»Toda po mojih mislih, gospod minister, je nevarnost že to, da v celi pokrajini naše dežele ubijajo ljudi in vsak dan ropajo.«
»Ubijajo, res je; toda mi ne moremo biti tako nekulturni, tako divjaški kakor… Tako mraz je tu notri, kakor da mi piha od nekod. Govorim in govorim tem nesrečnim služiteljem, da mora biti v moji sobi temperatura zmerom šestnajst in pol stopinj, pa vendar nič…« je pretrgal gospod minister svoj začeti razgovor in pozvonil služitelju.
Služitelj pride, se pokloni in na prsih so mu zažvenketale medalje.
»Ali vam nisem za božjo voljo že toliko dopovedoval, da mora biti v moji sobi temperatura stalno šestnajst in pol stopinj, danes pa je spet mraz, vidite; nekak prepih je; še zmrznil bi človek.«
»Gospod minister, glejte, toplomer kaže osemnajst!« reče fant spoštljivo in se pokloni.
»Potem je dobro,« reče minister, zadovoljen z odgovorom, »lahko greste, če vam je prav.«
Fant se spet globoko prikloni in odide.
»Ta vražja temperatura mi res prizadeva take skrbi, verjemite mi; a temperatura je za vojsko glavna stvar. Če temperatura ni kot je treba, ni vojak nič prida… Vse jutro že pripravljam poseben razpis vsem komandam. Čakajte, preberem vam ga:
»Ker so se zadnje čase vse pogosteje dogajali vpadi Anutov v južne kraje naše dežele, odrejam, da opravijo vojaki vsak dan pod komando skupno molitev k vsemogočnemu bogu za rešitev naše drage in mile domovine, orošene s krvjo naših vrlih prednikov. Molitev, ki je potrebna za ta primer, bo določil vojni kurat; na koncu molitve pa naj se dostavi tole: »Naj milostljivi bog podeli dobrim, mirnim in pravičnim državljanom, ki so padli kot žrtve zverinskega nasilja divjih Anutov, nebeško kraljestvo! Podeli bog zveličanje njihovim pravičnim rodoljubnim dušam; bodi jim lahka zemljica stradijska, ki so jo tako iskreno in goreče ljubili! Slava jim!« To morajo izgovarjati vsi vojaki in starešine hkrati; a izgovarjati morajo to s pobožnim, ponižnim glasom. Nato pa naj se vsi zravnajo, možato dvignejo ponosne glave, kakor se to spodobi za hrabre sinove naše dežele in ob trobentanju trobent in bobnanju bobnov trikrat gromovito vzkliknejo: »Živela Stradija, dol z Anuti!« Treba je paziti na to, da se bo izvršilo vse lepo in pozorno, ker je od tega odvisna blaginja naše domovine. Ko se bo vse to brez nevarnosti izvršilo, naj nekaj čet z zastavami zmagovito odkoraka po ulicah, ob gromkih bojevitih zvokih godbe, vojaki pa morajo tako ostro korakati, da se jim bodo ob vsakem koraku stresali možgani v glavi. Ker je zadeva nujna, je treba vse to nemudoma natanko izvršiti in izčrpno poročati o vsem. Hkrati najstrožje odrejam, da posvetite posebno pozornost temperaturi v kasarnah, da bo ustreženo temu najhistvenejšemu pogoju za razvoj naše armade.«
»To bo gotovo rodilo lep uspeh, če razpis pravočasno prispe?« sem rekel.
»Moral sem pohiteti in hvala bogu je bil razpis pravočasno brzojavno odtipkan, že celo uro pred vašim prihodom. Če ne bi bil pohitel, da se zadeva tako za časa pametno uredi, bi se lahko dogodil cel kup neprijetnih in grdih primerov.«
»Imate prav!« sem rekel, samo da sem nekaj rekel, čeprav nisem mogel imeti pojma, kaj bi se utegnilo pripetiti grdega.
»Da, dragi gospod, tako je. Če ne bi bil kot vojni minister tako ukrenil, bi utegnil kateri komandantov na jugu naše dežele uporabiti vojsko, da bi z orožjem v roki pohitel na pomoč našim državljanom in da bi se prelivala anutska kri. Vsi naši častniki so tudi res teh misli, da bi bil to najboljši način, vendar pa nočejo o stvari malo globlje in bolj vsestransko razmišljati. Prvič in predvsem hočemo mi, naša današnja vlada, miroljubno, pobožno zunanjo politiko, nočemo biti nečloveški s sovražniki, za to pa, da oni tako zverinsko ravnajo z nami, jih bo kaznoval bog z večnim trpljenjem in s škripanjem z zobmi v peklenskem ognju. Druga stvar pa, dragi gospod, ki je prav tako važna, je to, da naša današnja vlada nima pristašev med ljudstvom in da nam je naša armada v glavnem potrebna za paše notranjepolitične zadeve. Če je na primer kaka občina v rokah opozicionalcev, je treba porabiti oboroženo silo, da se taki izdajalci naše izmučene domovine kaznujejo in da izročimo oblast v roke kakemu našemu človeku.«
Gospod minister se je odkašljal, zato sem povzel besedo.
»To je že res, toda če bi zavzeli vpadi anutskih čet večji obseg?«
»E, potem bi tudi mi podvzeli ostrejše korake.«
»Kaj nameravate v tem primeru, gospod minister, če smem vprašati?«
»Podvzeli bi ostrejše ukrepe, toda zopet taktno, modro, s premislekom. Najprej bi odredili, naj se po vsej deželi sprejmejo ostrejše resolucije, in če, bogme, niti to ne bi zaleglo, bi morali, pač v vsej naglici, seveda, ne da bi izgubljali čas, ustanoviti poseben rodoljuben list z izključno patriotično tendenco, in v takem listu bi vsuli celo vrsto ostrih in naravnost strupenih člankov proti Anutom. Toda bog ne daj, da bi po nesreči prišlo tako daleč!« je rekel minister in potrto pobesil glavo ter se pričel križati, šepetaje vroče molitve s svojimi bledimi, izpitimi ustnicami.
Mene seve ni prevzemala niti trohica tega blaženega, pobožnega čustva, vendar pa sem se že zaradi vljudnosti še sam pričel križati, a neke čudne misli so me obletavale:
»Čudna dežela!« sem pomislil… »Tam umirajo ljudje, vojni minister pa sestavlja molitve in premišljuje o ustanavljanju rodoljubnega lista! Njihova vojska je poslušna in hrabra; to je dokazala že v premnogih vojnah; in čemu ne bi poslali vsaj kak oddelek na mejo, da bi preprečili nevarnost teh anutskih čet?«
»Ta moj načrt se vam zdi morda čuden, gospod?« mi seže v misli minister.
»Res se mi zdi čuden!« sem rekel nehote, čeprav sem se pri priči pokesal zavoljo te nepremišljenosti.
»Dragi moj, vi pač niste dovolj posvečeni v te stvari. Tu ni poglavitna stvar, da zavarujemo deželo, marveč, da čim dlje obdržimo svoj kabinet. Prejšnji kabinet se je obdržal mesec dni, mi pa smo šele dva — tri tedne na vladi in naj tako sramotno pademo!. Polažaj se pa neprenehamo maje in zato se moramo seveda posluževati vseh ukrepov, da se čim dalje obdržimo.«
»Kaj pa delate?«
»Delamo, kar so tudi drugi delali doslej! Za vsak dan pripravljamo kaka presenečenja, prirejamo slovesnosti; in zdaj si bomo, ker nam pač stvari slabo stoje, morali izmisliti kako zaroto. In to v naši deželi ni težko. In kar je poglavitno, ljudje so se že tako privadili tega, da še, čeprav je vse suženjsko pokorno, z začudenjem sprašujejo: »Kaj? Mar res ni še nobene zarote?« če le nekaj dni več mine brez tega najzanesljivejšega sredstva za pobijanje opozicije. In tako nam je torej zaradi teh presenečenj, slovesnosti in zarot vojska zmerom potrebna za naše notranje zadeve. Postranska stvar je, dragi gospod, da ljudje tam doli padajo; zame je poglavitno, da izvršim nujne stvari, ki so koristnejše za deželo, kakor pa bi bila taka očitna bedarija, tolči se z Anuti. Vaše mišljenje o teh stvareh, kakor je po vsem videti, ni originalno; tako mislijo na žalost tudi naši oficirji in naša vojska, toda mi, člani sedanjega kabineta, gledamo na stvar mnogo globlje in trezneje!«
»Pa je armada sploh potrebna za kaj drugega, kakor za obrambo dežele, za obrambo tistih družin tam doli na jugu, ki trpe zavoljo tujega nasilja? Kajti prav isti kraji, gospod minister, pošiljajo v armado svoje sinove in jih pošiljajo radi, ker gledajo v nji, v svoji vojski, svojo podporo«, sem rekel gospodu ministru prilično jezno, čeprav ne bi bilo treba reči tega; pa je že tako, da se včasih človeku zareče in napravi marsikaj, kakor bi ga nekaj obsedlo.
»Mislite, da vojska nima imenitnejše dolžnosti, gospod?« mi je rekel gospod minister s tihim, toda karajočim glasom, karajoče, otožno in s trohico prezira, kima je z glavo, pri tem pa me je z omalovaževanjem meril od glave do peta.
»Mislite res?« je ponovil z bolestnim vzdihom.
»Ampak, prosim vas…« sem pričel nekaj; toda kdo ve, kaj sem hotel, ker niti sam ne vem tega: že mi je segel v besedo minister z močnejšim glasom, pomembno izgovarjajoč svoje važno in prepričljivo vprašanje.
»Kaj pa parade?«
»Kakšne parade?«
»Je treba to še vpraševati? To je vendar sila važna stvar v deželi!« se je umirjeni in pobožni gospod minister malce razjezil.
»Oprostite, nisem vedel tega,« sem dejal.
»Niste vedeli?!… Lepa reč! Saj vam neprenehoma govorim, da so zaradi raznih važnih presenečenj v deželi potrebne tudi slovesnosti in parade; in kako bi bilo vse to mogoče brez armade? To je vsaj za danes njena poglavitna naloga. Naj vdirajo neprijateljske čete, to niso tako važne stvari; poglavitno je le, da ob zvokih trobent paradiramo po ulicah; in šele če bi se prikazala od zunaj velika nevarnost za deželo, bi bržkone tudi minister za zunanje deželne zadeve začel malo skrbeti za to, če ne bi bil slučajno zaposlen s svojimi domačimi zadevami. Ta revež ima veliko otrok, a država vendarle skrbi za svoje zaslužne ljudi. Njegovi moški potomci, veste, se bolj slabo uče; in kaj se je dalo tu ukreniti drugega, ko da so jih sprejeli kot državne gojence? Tako je tudi prav; pa tudi za zensko deco bo poskrbela država, ker jim bo na državne stroške pripravila doto, ali pa bo dala ženinu, ki bo vzel ministrovo hčerko, visok položaj, kakršnega drugače kot se razume ne bi mogel nikoli dobiti.«
»Lepo je, da se zasluge cenijo!« sem dejal.
»Pri nas je to nekaj edinstvenega. V tem nam ni nikdo kos. Najsi je bil minister kdor koli, celo dober ali slab, hvaležna država se zmerom pobriga za njegovo družino. Jaz sam sem brez otrok, zato pa bo poslala država mojo svakinjo v slikarsko šolo.«
»Je gospodična svakinja zelo nadarjena?«
»Doslej še ni slikala; toda kdo ve, lahko pričakujemo uspeh. Z njo pojde tudi njen mož, moj svak; tudi on je določen za državnega gojenca. To je zelo resen in vrl človek; od njega’ lahko marsikaj pričakujemo.«
»Sta gotovo mlad par?«
»Mlad še, se lahko reče; svaku je šestdeset, svakinji pa okrog štiriinpetdeset let.«
»Vaš gospod svak se gotovo peča z znanostjo?«
»O, pa še kako! On je sicer branjevec, a rad prebira romane; časopise pa kar požira kakor se pravi. Bere vse naše liste in raznih podlistkov in romanov je prebral že več kakor dvajset. Njega smo poslali študirat geologijo.«
Gospod minister je umolknil, se malo zamislil in pričel sukati svoj molek, ki mu je visel kraj sablje.
»Opomnili ste prej neko presenečenje, gospod minister?«, sem ga spomnil začetka najinega pogovora, ker me niti njegov svak niti njegova svakinja nista posebno zanimala.
»Saj, saj, imate prav, najin pogovor je nekoliko zašel na postranske stvari. Imate prav. Pripravili smo pošteno presenečenje, ki mora imeti velik političen pomen.«
»To bo vsekakor zelo pomembna stvar. A o tem se ne sme še nič vedeti, dokler se ne bo zgodila?« sem radovedno vprašal.
»Zakaj ne, prosim vas? Saj je razglašeno že vsemu ljudstvu in ves narod že pripravlja veselice in vsak trenutek pričakuje važnega dogodka.«
»To bo gotovo neka sreča za vašo deželo?«
»Redka sreča. Ves narod se veseli in z navdušenjem pozdravlja vlado zaradi njene modre, rodoljubne uprave. O ničemer drugem se ne govori in ne piše sedaj v naši deželi, kakor o tem srečnem naključju, ki bo kmalu napočilo.«
»Gotovo ste ukrenili že vse potrebno, da bo to srečno naključje neizogibno napočilo?«
»Temeljiteje nismo še razmišljali o tem, vendar pa ni izključena možnost, da bo v resnici napočilo kako srečno naključje. Gotovo vam je znana ona stara, starodavna zgodba, kako je oblast v neki deželi pojavil velik Genij, kratkomalo Mesija, ki bo rešil domovino dolgov, slabe uprave in vsega zla in revščine ter povedel ljudstvo po boljši poti v srečnejšo bodočnost. In res se je razdraženo in s slabimi deželnimi oblastmi in upravo nezadovoljno ljudstvo pomirilo in nastalo je veselje po vsej deželi… Res niste še nikdar slišali te stare zgodbe?«
»Nisem je, a je zelo zanimiva. Prosim vas, kaj pa je bilo dalje?«
»Kakor vam pravim: nastopila sta radost in veselje po vsej deželi. Ljudstvo je zbrano na velikem vseljudskem zborovanju že sklenilo, da se z bogatimi prispevki nakupijo velika posestva in sezidajo številne palače, na katerih bo zapisano: »Ljudstvo svojemu velikemu Geniju in rešitelju«. Vse to je bilo ukremjeno v kratkem času, vse je bilo pripravljeno, pričakovali so samo še Mesijo. Ljudstvo je s splošnim javnim glasovanjem izbralo tudi že ime svojemu rešitelju.«
Gospod minister je obstal in spet vzel svoj molek, na katerem je počasi jel preštevati jagode.
»In se je Mesija pojavil?« sem vprašal.
»Ni se.«
»Res ne?«
»Menda ne!« je rekel minister ravnodušno in videti je bilo, kakor da brez veselja pripoveduje to zgodbo.
»Zakaj pa ne?«
»Kdo neki bi vedel!«
»In se sploh ni nič važnega dogodilo?«
»Nič.«
»Čudno!« sem rekel.
»Namesto Mesije je bila tisto leto silna toča, ki je pobila ves posevek v deželi!« je dejal minister, umirjeno ogleduje jantarjeve jagode svojega molka.
»Kaj pa ljudstvo?« sem vprašal.
»Katero?«
»No, ljudstvo tiste dežele, o kateri pripoveduje ta zanimiva zgodba?«
»Nič!« je rekel minister.
»Čisto nič?«
»Kaj pa bi?… Ljudstvo je ljudstvo.«
»To pa je čudo prečudno!« sem dejal.
»The! Ovbè če ravno hočete, ljudstvo je vendarle imelo koristi od tega.«
»Koristi?«
»Kajpada!«
»Ne razumem.«.
»Čisto preprosto… Ljudstvo je vsaj nekej mesecev živelo v radosti in sreči.«
»To je resnica!« sem rekel osramočen, da si tako preproste stvari nisem mogel takoj razložiti.
Nato sva govorila še to in ono o raznih stvareh in mi je gospod minister med ostalim omenil, da bo prav ob tem srečnem naključju, o katerem sva govorila, še isti dan imenoval osemdeset novih generalov.
»A koliko jih imate zdaj?« sem vprašal.
»Imamo jih dovolj, hvala bogu, a to se mora zgoditi zaradi ugleda dežele. Pomislite samo, kako to zveni: osemdeset generalov v enem dnevu.«
»To imponira,« sem rekel.
»Se razume. Poglavitno je, da je čim več pompa in trušča.«
Stradija (7/12)
Ko sem prišel na ulico, je bila spet vsa cesta prepolna ljudstva, ki je z oglušujočim vikom in krikom valovalo na vse strani.
»Kam pa hiti vsa ta množica ljudi? Kaj je spet zdaj?… Gotovo kakšna deputacija?« sem pomislil sam pri sebi, gledaje z začudenjem vso to nešteto pisano množico raznovrstnih ljudi. Pristopil sem k prvemu poleg sebe in ga vprašal:
»Kam pa beži vsa ta silna množica?«
Ta se je začutil globoko užaljenega zaradi mojega bedastega vprašanja; jezno in zaničljivo se je ozrl vame, se obrnil s hrbtom proti meni in odšel za množico.
Vprašam drugega, tretjega, a vsak me samo zaničljivo pogleda in ne odgovori. Nazadnje sem naletel na nekoga, ki sem ga spoznal ob priliki ustanavljanja nekega rodoljubnega lista (da se ne boste preveč čudili, v tej deželi ustanove vsak dan po nekaj novih listov), pa sem še njega vprašal:
»Kam pa hite vsi ti ljudje?« in sem že trepetal, da bom s tem znanim rodoljubom še slabše odrezal kakor z drugimi.
Tudi on me je zaničljivo premeril ter mi s pridušenim glasom, polnim srda in togote, odgovoril:
»Sramota!«
Postalo me je sram in komaj sem izjecljal:
»Oprostite, nisem vas nameraval žaliti, hotel sem samo vprašati…«
»No, lepo vprašanje! Kje pa živiš, ali te ni sram vpraševati stvari, ki jih že vsak pes pozna? Naša dežela trpi in vsi ji kot njeni vrli sinovi hitimo na pomoč, ti pa se čudiš in ne veš za tak važen dogodek!« je spregovoril moj znanec z glasom, ki mu je kar drhtel od rodoljubne bolesti.
Dolgo sem se opravičeval in se izgovarjal zaradi hudega pregreška, ki sem ga zagrešil tako nepremišljeno ter ga prosil odpuščanja.
Postal je boljše volje in mi povedal, da vdirajo Anuti, neko bojevito pleme, z juga v njihovo deželo in uganjajo tam najgrša nasilja.
»Danes je prispela vest,« je nadaljeval, »da so pobili snoči mnogo naših družin, požgali mnogo domov in zaplenili veliko živine.«
»To je strašno,« sem rekel in se kar stresel od groze. In prijelo me je, da bi zdirjal na jug in se v krvavem boju spoprijel z Anuti. Tako silno me je zabolelo trpljenje nedolžnih, mirnih državljanov zaradi njihovega barbarstva, da sem čisto pozabil, da sem star, betežen in onemogel in sem v tem trenutku začutil mladeniško moč v sebi.
»Smemo torej ostati gluhi za te pokolje in táko zverinsko ravnanje naših sosedov?«
»Nikakor ne!« sem navdušeno vzkliknil na njegove ognjevite besede, »pa tudi pred bogom bi bilo greh!«
»Zato pa hitimo na shod. Niti enega zavednega državljana ni, ki ne bi prišel na to zborovanje; samo da bo imel vsak poklic svoj sestanek na posebnem kraju.«
»Zakaj pa to?«
»The, zakaj?… Naša večna nesloga! Vendar pa bo vsako zborovanje sprejelo soglasno rodoljubno odločitev. Sicer pa, čim več, tem bolje, poglavitno pa je, da smo si v čustvih in mislih vsi složni, da dihamo z enim dihom, kadar gre za vprašanje naše mile domovine.«
In res, množica se je začela razhajati v razne skupine in hoditi v razne smeri: vsaka skupina hiti na svoje določeno mesto, kjer bo imela zborovanje.
Ker seveda nisem mogel iti na vsa zborovanja, sem se napotil tja, kamor so šli on in njegova skupina. Bili so to uradniki sodne, in policijske stroke.
Prišli smo v prostrano dvorano nekega hotela, v kateri so bili že pripravljeni sedeži in miza z zelenim prtom za sklicatelje zborovanja. Rodoljubni meščani so zasedli stole, sklicatelji pa so zavzeli svoja mesta za mizo.
»Bratje,« je pričel nekdo izmed sklicateljev, »znano vam je, zakaj smo se zbrali tukaj. Vse vas je privedlo semkaj plemenito čustvo in želje, da najdemo zdravilo in se postavimo po robu nesramnim vpadom anutskih čet v južne kraje našev mile domovino, da pomoremo nesrečnemu ljudstvu, ki trpi. Toda, kakor vam je znano, gospoda, je navada, da se izvolijo ob takih prilikah predvsem predsednik, podpredsednik in tajnik zborovanja.«
Po daljšem prerekanju so izbrali za predsednika tistega, ki je zborovanje začel, druge sklicatelje pa za ostale častne odbornike zborovanja.
Ko so se po utrjeni šegi in navadi častni odborniki zahvalili rodoljubnemu zboru na tej redki počastitvi, je predsednik udaril ob zvonec in izjavil, da se zborovanje prične.
»Želi kdo govorki?« je vprašal.
Oglasil se je nekdo iz prve vrste sedežev in povedal, da je navada, da se z zborovanja pošljejo pozdravi vladi in velikemu modremu državniku, ki bo vladarju samemu tolmačil izraze njihove zvestobe in vdanosti.
Zborovanje je sprejelo ta predlog in nemudoma so se pripravili pismeni pozdravi, ki so bili z odobravanjem sprejeti, le da so na nekaterih mestih po pravilih sintakse spremenili besedni red.
Začeli so se oglašati čedalje močnejši in močnejši govorniki.
Vsak govor je bil poln rodoljubja, poln boli in gneva proti Anutom. Vsak izmed govornikov se je strinjal s predlogom svojega predgovornika, da se brez odloga, ker je že zadeva sama po sebi tako nujna, že tu na tem zborovanju sprejme ostra resolucija, s katero se najenergičneje obsoja barbarsko ravnanje Anutov.
In so kar na mestu izbrali trojico, ki je dobro obvladovala jezik, da sestavi resolucijo v omenjenem smislu in da jo zaradi odobritve prebere zborovanju.
Še v istem trenutku se je oglasil nekdo z že gotovo resolucijo in prosil zborovanje, da jo sme prebrati in če se zbor strinja z njo, da jo sprejme.
Odobrili so mu in pričel je brati:
»Uradniki sodne in policijske stroke, zbrani na današnjem zborovanju, globoko pretreseni zaradi nezaslišanih dogodkov, ki se žal dan za dnem odigravajo v južnih krajih naše dežele, zaradi barbarskega vedenja anutskih čet, se čutijo prisiljene, da predlože naslednjo resolucijo:
- Globoko obžalujemo, da je naše ljudstvo v teh krajih doletelo tako gorje in taka nesreča;
- Najostreje obsojamo divje postopanje Anutov in kličemo: Dol z njimi!
- Z gnusom m zaničevanjem ugotavljamo, da so Anuti nekulturen narod, nevreden pozornosti svojih prosvetljenih sosedov.«
Ta resolucija je bila v načelu soglasno sprejeta, po burni debati v posameznostih pa je bilo sprejeto se to, da se pri drugi točki doda pri »divje« še besedica »in odvratno«.
Nato so pooblastili upravo, da v imenu zborovanja podpiše resolucijo in zborovanje se je v najlepšem redu razšlo.
Na ulici spet hrup in vik in množica ljudi, ki so se vračali z mnogih rodoljubnih zborov.
Na vseh obrazih je bil razlit zdaj duševni mir, kakor tedaj, ko občuti človek zadovoljstvo, da je opravil težko, a plemenito in vzvišeno dolžnost.
Na mnogih krajih sem slišal pogovor takele vrste:
»Pa vendar ne bi bilo treba tako ostro,« dokazuje nekdo.
»Kaj bi ne bilo treba! Prav je tako. A ti, kako bi rad ti? S takimi zvermi je treba biti grob in oster,« se razvnema drugi.
»Vem to, a prosim te, to ni taktno!« povzame spet prvi.
»Kakšno taktnost pa bi rad z njima? Da se ne bi zamerili takim uglednim ljudem, kali? Tako je treba z njimi, da vztrepetajo, ko bodo brali«, reče spet oni drugi in glas se mu kar trese od togote.
»A mi moramo biti kot prosvetljen narod vzvišeni nad njimi; razen tega je treba biti previden, da se ne zamerimo sosedni deželi«, razlaga oni miroljubni in taktni meščan.
Še istega dne zvečer so se lahko brale v listih številne resolucije, ki so bile ta dan sprejete na rodoljubnih zborovanjih. Nihče ni zamudil, da ne bi pohitel deželi na pomoč. Časniki so prepolni: resolucija profesorjev ob priliki nesrečnih dogodkov na jugu Stradije, resolucija mladine, resolucija učiteljev, resolucija oficirjev, resolucija delavcev, trgovcev, zdravnikov, pisarjev. Skratka, nihče ni izostal. Vse resolucije so bile prežete z istim duhom, vse ostre in odločne, v vseh isti »globoko pretreseni«, »najostreje obsojamo« in tako dalje.
Zvečer je bila v mestu spet veselica, nato pa so rodoljubni in pogumni sinovi srečne stradijske dežele mirno, tiho in pokojno zaspali.
Prihodnji dan so prišle vesti iz ostalih krajev Stradije. Niti enega mesta ni bilo, kjer ne bi bala sprejeta ostra resolucija ob priliki »zadnjih nesrečnih dogodkov«, kakor so Stradijci to imenovali.
In samo po sebi se razume, da je bil za te velike usluge domovini vsak državljan nagrajen, ta z manjšimi in ta z višjimi odlikovanji za državljansko hrabrost in vrline.
Tudi mene je navdušil ta bujni narod, poln državljanske zavesti in požrtvovalnosti za splošno stvar, in iz prsi se mi je izvil vzklik:
»Nikdar ne boš propadla, Stradija, pa če propadejo vsi drugi narodi!«
»Ha, ha, ha, ha!« mi je v tem trenutku spet kakor zazvonil v ušesih oni satanski porogljivi smeh hudobnega duha te srečne in blažene dežele.
Nehote sem zavzdihnil.
Stradija (6/12)
Finančni minister, ki sem krenil k njemu na obisk, me je nemudoma sprejel, čeprav je bil, kakor mi je rekel, sredi največjega dela.
»Ravno prav ste prišli, gospod, tako se bom vsaj malo odpočil. Doslej sem delal, pa me, verjemite mi, kar glava boli!« je dejal minister ter se ozrl vame s pobitim, izmučenim pogledom.
»Vaš položaj je pri tako velikanskem poslu res izredno težak. Nedvomno ste premišljevali o kakem važnem finančnem vprašanju?« sem pripomnil.
»Sodim, da vas bo na vsak način zanimala polemika, ki jo imam z gospodom gradbenim ministrom o nekem zelo vaznem vprašanju. Od davi sem cele tri ure delal na tem. Mislim, da imam prav jaz in da zastopam pravično stvar… Glejte, pokažem vam članek, ki sem ga priredil za tisk.«
Nestrpno sem pričakoval, da bi slišal ta znameniti članek in da bi hkrati zvedel, okrog česa neki se bije ta važni in obupni boj med finančnim in gradbenim ministrom. Minister je dostojanstveno, s slovesno resnobo na obrazu vzel rokopis v roke, se odkašljal in prebral naslov:
»Še dve-tri besede o vprašanju: Do kod se je v starem veku razprostirala na jug meja naše dežele?«
»Saj to je, kakor kaže, neka zgodovinska razprava?«
»Zgodovinska,« je rekel minister malo začudeno nad tako nepričakovanim vprašanjem ter me s topim, utrujenim pogledom pogledal preko svojih naočnikov.
»Vi se pečate z zgodovino?«
»Jaz?!« klikne minister s trohico jeze v glasu… »To je znanost, s katera se ukvarjam že blizu trideset let in to, ne da bi laskal samemu sebi, z uspehom,« je končal minister in me očitajoče pogledal.
»Jaz zelo cenim zgodovino in ljudi, ki so svoje življenje posvetili tej zares važni znanosti,« sem rekel spoštljivo, da bi vsaj kolikor toliko opravičil svoje prejšnje, zares nepremišljeno ravnanje.
»Ne samo važna, dragi gospod, ampak najvažnejša, razumite to, najvažnejša!« je navdušeno vzkliknil minister in me vprašujé pomenljivo pogledal.
»Docela tako!« sem dejal.
»Glejte torej,« je nadaljeval minister, »kakšna škoda bi bilo, če bi se glede naše deželne meje uveljavilo to, kar trdi moj kolega gradbeni minister.«
»Je tudi on zgodovinar?« sem mu segel z vprašanjem v besedo.
»Lažizgodovinar. Ta povzroča s svojim delom samo škodo v tej znanosti. Vzemite vendar in preberite njegove poglede na to vprašanje glede stare meje naše dežele, pa boste videli, koliko svojega neznanja kaže tu, pa celo, če že hočete, koliko nepatriotizma.«
»Kaj pa dokazuje, če smem vprašati?« sem ga vprašal.
»Ničesar ne dokazuje, gospod moj! Žalostno je tako dokazovanje, če trdi, da je šla stara meja z južne strani severno od mesta Kradije; a to je nepošteno, ker si potem utegnejo naši sovražniki z mirno vestjo lastiti pravico na ozemlje severno od Kradije. Kaj mislite, kakšno škodo prinaša s tem tej izmučeni deželi?« je vzkliknil minister srdito, s pravično togoto, z drhtečim, bolestnim glasom.
»Neizmerno škodo!« kliknem jaz kakor osupel nad strahoto, ki bi doletela vso deželo zaradi neznanja in nerazumevanja gradbenega ministra.
»Jaz tega vprašanja ne opustim, gospod moj, ker mi to navsezadnje nalaga dolžnost, katero moram izvrševati v prid naše mile domovine kot njen sin. Sprožil bom to vprašanje pred narodnim predstavništvom samim, pa naj to izda svoj odlok, ki mora veljati za vsakega državljana te dežele. V nasprotnem primeru pa rajši demisioniram, ker je to že moj drugi spopad z gradbenim ministrom, in vse to zavoljo vprašanj, ki so tako važna za deželo.«
»Mar more skupščine tudi o takih znanstvenih vprašanjih izdajati odloke?«
»Zakaj pa ne? Skupščina ima pravico o vseh vprašanjih izdajati odloke, in ti so za vsakogar obvezni kot zakon. Kavno včeraj je predložil neki državljan skupščini prošnjo, naj se mu rojstni dan računa pet let prej, kakor pa se je rodil.«
»Kako pa more to?« sem nehote vzkliknil od začudenja.
»More, zakaj ne? Rodil se je, recimo leta …74, skupščina pa proglasi, da je njegovo rojstno leto …69.«
»Čudno! Čemu neki mu je to potrebno?«
»Potrebno mu je, ker ima potem pravico kandidirati za poslanca na neko izpraznjeno mesto, in to je nas človek, ki bo po svoje pomagal obstoječemu političnemu stanju.«
Prepaden od začudenosti nisem mogel niti besedice spregovoriti. Minister je to nekako zapazil in dejal:
»Zdi se mi, da se čudite temu. Taki in podobni primeri niso redki. Neki gospe je skupščina ugodila nje prošnjo podobne narave. Ta je spet prosila, naj jo skupščina proglasi za deset let mlajšo kakor je. Druga pa je spet predložila prošnjo, naj narodno predstavništvo izda obvezno odločbo o tem, da je v zakonu s svojim možem rodila dvoje otrok, ki postanejo takoj zakoniti dediči njenega bogatega moža. In skupščina si je, kot se razume, ker je imela gospa dobre in močne prijatelje, usvojila njeno naivno in plemenito prošnjo ter jo proglasila za mater dveh otrok.«
»Kje pa sta otroka?« sem vprašal.
»Kakšna otroka?«
»No, otroka, o katerih govorite,«
»Teh otrok ni, razumite vendar, toda zaradi skupščinske odločbe se računa, da ima ta gospa dvoje otrok in tako je nehalo slabo življenje med njo in njenim možem.«
»Tega ne razumem,« sem pripomnil, čeprav ni bilo vljudno, da rečem kaj takega.
»Kako ne razumete?… Kaj preprosta stvar. Ta bogati trgovec, mož one gospe, o kateri govoriva, nima otrok z njo. Razumete?«
»Razumem.«
»Lepo, pazite dalje: ker je sila bogat, si želi imeti otroke, ki bi podedovali njegovo veliko knetje in zaradi tega je prišlo do kaj nevšečnega življenja med njim in njegovo ženo. Njegova žena je, kakor vam pravim, zato predložila skupščini posebno prošnjo in skupščina je prošnjo ugodno rešila.«
»No, pa je ta bogati trgovec zadovoljen s tako rešitvijo narodnega predstavništva?«
»Seveda je zadovoljen. Zdaj je popolnoma pomirjen in ima od tedaj svojo ženo močno rad.«
Razgovor je tekel dalje. Razgovarjal sva se o mnogih stvareh, toda gospod minister se niti z besedico ni dotaknil finančnih vprašanj.
Nazadnje sem se okorajžil in ga kar najponizneje vprašal:
»Finance v vaši deželi so zelo dobro urejene, gospod minister?«
»Zelo dobro,« je dejal samozavestno in takoj nato pristavil: »Glavna stvar je, da je budžet dobro izdelan, potem gre vse lahko.«
»Koliko milijonov znaša letni budžet vaše dežele?«
»Preko osemdeset milijonov. Razdeljen pa je, glejte, takole: Za bivše ministre, ki so zdaj bodisi v penziji ali na razpoloženju, trideset milijonov; za nabavo odlikovanj deset milijonov; za uvedbo varčevanja ljudstva pet milijonov.«
»Oprostite, gospod minister, da vas prekinem — Ne razumem, kakšen izdatek je to: pet milijonov za uvedbo varčevanja?«
»E, glejte, gospod, varčevanje je nesporno najvažnejša reč, če že govorimo o financiranju. Te novosti ni nikjer na svetu, nas pa je prisilil neugoden položaj zaradi slabih finančnih razmer v naši deželi, zato smo hoteli žrtvovati vsako leto to znatno vsoto, da pomagamo ljudstvu in mu kolikor toliko olajšamo njegovo stanje. Zdaj se bo vsekakor obrnilo na bolje, ker smo že v tej kratki dobi izdali cel milijon piscem knjig o varčevanju za ljudstvo. Tudi sam imam v mislih, da bi ljudstvu v tem pogledu kolikor toliko pomagal in sem že začel pisati delo: ,Varčevanje v našem narodu v starem veku‘; a moj sin piše delo: ,Vpliv varčevanja na kulturni napredek ljudstva’; moja hčerka pa je doslej napisala dve povesti, takisto za ljudstvo, v katerih pripoveduje, kako je treba varčevati; in zdaj piše tretjo: ,Razsipna Ljubica in varčljiva Mici’.«
»Bržkone čedna zgodba?!«
»Zelo lepa; v nji pripoveduje, kako propade Ljubica zaradi ljubezni, Mici pa se je omožila z velikim bogatašem in se je zmerom odlikovala z varčnostjo. ,Kdor varčuje, mu tudi bog pomaga’, tako se konča povest.«
»To bo imelo nenavadno dober vpliv na ljudstvo!« sem rekel navdušeno.
»To se razume,« je nadaljeval gospod minister, »velik in pomemben vpliv. Tako si je, glejte, na primer moja hči, odkar je uvedeno varčevanje, prihranila za doto že več kakor sto tisoč.«
»Potem je to najvažnejša postavka v proračunu,« sem pripomnil.
»Tako je, le da je bilo težavno priti na tako srečno misel, vse druge proračunske postavke so bile v proračunu že prej, pred mojim ministrovanjem. Na primer, postavka za narodna slavja pet milijonov, za zaupne vladne izdatke deset milijonov, za tajno policijo pet milijonov, za vzdrževanje in okrepitev vlade na njenem položaju pet milijonov, za reprezentanco vladnih članov pol milijona. V tem smo, kakor povsod silno varčni. Nato pa pridejo druge manj važne stvari v proračunu.«
»A za prosveto, vojsko in ostalo uradništvo?«
»Res, imate prav, tudi za to, razen prosvete, gre okrog štirideset milijonov, a to pada v breme rednega letnega deficita.«
»In prosveta?«
»Prosveta? E, ta spada, kot se razume, med nepredvidene izdatke.«
»In s čim krijete potem tolikšen deficit?«
»Z ničemer. S čim pa se da kriti? To gre v breme dolgov. Ko se nabere večji deficit, sklenemo posojilo, in tako gre dalje. Vendar pa se po drugi strani trudimo, da nam ostane v nekih proračunskih postavkah primeren suficit. V svojem ministrstvu sem jaz že začel uvajati varčevanje in tudi ostali moji kolegi živo delajo na tem. Varčevanje je, kakor vam pravim, temelj blaginje v vsaki deželi. Včeraj sem v interesu varčevanja odpustil nekega služitelja. To je že prihranek osem sto dinarjev letno.«
»To ste dobro ukrenili!« sem pripomnil.
»Saj je že čas, gospod, da pričnemo skrbeti za narodov blagor. Fant joče seveda, naj ga sprejmem nazaj, prosi, in revček tudi ni slab in se ni v ničemer pregrešil, toda kar ne gre, ne gre pač; kajti to zahteva korist nase mile domovine. ,Za polovico plače bom služil,’ mi pravi. ,Ne morem in ne morem’, sem mu rekel; ,jaz sem minister, a to ni moj denar, ampak krvavo zaslužen ljudski denar, in jaz moram resno gledati na vsak dinar’. Prosim vas, gospod, povejte sami, kako bi smel brez potrebe zapraviti državi osem sto dinarjev?« je končal minister ter z razprostrtimi rokami pričakoval pozitivnega odgovora od mene.
»Docela tako je!«
»Lejte, pred kratkim je bila iz proračuna za zaupne izdatke izdana velika vsota denarja nekemu članu vlade za zdravljenje njegove žene in kako naj ljudstvo plačuje, če ne pazimo na vsako paro?«
»A kakšni so dohodki v deželi, gospod minister, to je važna stvar, bi rekel?«
»The, to ni ravno tako važno!… Kako bi vam povedal? Pravzaprav ne vemo še, kolikšni so dohodki. Bral sem v nekem tujem listu nekaj o tem, pa kdo bi vedel, če to drži? Saj, vsekakor je precèj dohodkov, brez dvoma precèj,« je rekel minister vznemirjeno in z neko strokovnjaško tehtnostjo.
V tem prijetnem in važnem pogovoru naju je zmotil fant, ki je vstopil v ministrov kabinet in sporočil, da bi rada neka deputacija uradnikov h gospodu ministru.
»Čez nekaj časa jih pokličem, naj počakajo,« je rekel minister fantu, nato pa se obrnil spet k meni.
»Verjemite mi, da sem že ves zbit od večnega sprejemanja v teh dveh treh dneh, da mi kar v glavi šumi. Toliko, da sem si odtrgal teh nekaj trenutkov in prijetno pokramljal z vami!«
»Prihajajo poslovno?« sem vprašal.
»No, glejte, tule na nogi se mi je napravilo kar nemarno veliko kurje oko, pa sem si ga dal pred štirimi dnevi operirati in operacija je, hvala bogu, zelo srečno uspela. Zaradi tega mi prihajajo uradniki s svojimi šefi na čelu čestitat in izražat svoje veselje zaradi srečno izvršene operacije.«
Oprostil sem se gospodu ministru, da sem ga motil pri delu in da ga ne bi dalje nadlegoval, sem se najspoštljiveje poslovil in odšel iz njegovega kabineta.
In res so se o tem kurjem očesu finančnega ministra kar vrstila poročila v dnevnikih:
»Uradniki … urada so bili včeraj ob štirih popoldne s svojimi šefi na ćelu v deputaciji pri gospodu finančnem ministru in mu z veseljem čestitali zaradi srečno uspele operacije kurjega očesa. Gospod minister jih je blagovolil ljubeznivo in prisrčno sprejeti in g. šef je ob tej priliki v imenu vseh uradnikov svojega urada spregovoril nekaj pretresljivih besed v tem smislu, gospod minister pa se jim je zahvalil za to redko pozornost in odkritosrčno sočustvovanje.«
Stradija (5/12)
Na cesti me preseneti nepregledna množica ljudstva, ki valovi v gručah z vseh strani in se zbira pred neko veliko hišo. Vsaka teh velikih gruč nosi svojo, zastavo, na kateri je zapisano ime kraja, iz katerega je ljudstvo te skupine, pod tem pa besede: »Za Stradijo žrtvujemo vse«, ali pa: »Stradija nam je dražja kakor svinje!«
Cesta je dobila posebno slovesno zunanjost, po hišah vise bele zastave z narodnim grbom v sredini, vse trgovine so zaprte in ves promet ustavljen.
»Kaj pa je to?« vprašam radovedno nekega gospoda na ulici.
»Slovesnost. Niste vedeli?«
»Nisem.«
»Saj pišejo v listih že tri dni o tem. Naš veliki državnik in diplomat, ki ima velike in silne zasluge za domovino, pa tudi odločilen vpliv na zunanjo in notranjo politiko naše dežele, je imel hud nahod, ki pa je bil z milostjo božjo in z iskrenim prizadevanjem zdravnikov specialistov srečno ozdravljen, in zdaj velikega in modrega državnika ne bo več motila bolezen, da ne bi posvetil vse svoje skrbi in vsega svojega prizadevanja v blagor in srečo te izmučene dežele in jo povedel v še boljšo prihodnost.«
Ljudstvo se je zbralo pred hišo velikega državnika v takšni množici, da od samih moških, žensk in otrok še v najhujši plohi niti kaplja ne bi mogla pasti na tla. Ljudje so stali razoglavi in v vsaki skupini je bil kateri, ki mu je molel iz žepa list z napisanim rodoljubnim govorom.
In na balkonu svoje hiše se je prikazal sivolasi državnik in gromoglasni živio je pretrgal ozračje in odjeknil po vsem mestu. Na vseh hišah naokoli so zažvenketala okna in na njih se je prikazalo mnogo glav. Ograje okrog hiš, strehe, vse je bilo polno radovednega ljudstva in celó iz strešnih lin so gledale vsaj po dve-tri glave.
Prenehali so vzkliki, nastala je smrtna tišina, medtem ko je iz množice trepetaje začivkal tenak glasek:
»Modri naš državnik!…«
»Živel! živel! živel!« so prevpili govornika burni in silni vzkliki, ko pa se je rodoljubna množica pomirila, je govornik nadaljeval:
»Ljudstvo mojega kraja se topi v solzah in se klečé zahvaljuje premilostnemu Stvarniku, ki je s svojo milostjo odvrnil veliko nesrečo od našega naroda in vrnil spet zdravje tebi, blagi naš državnik, da bi nam se dolgo živel v srečo našega naroda in v ponos nase dežele!« je zaključil govornik in tisoče grl je vzkliknilo:
»Živel!«
Modri državnik se je zahvalil govorniku za iskrene čestitke in opomnil, da bodo tudi v prihodnje vse njegove misli in vsa njegova čustva usmerjena v to, da bi se okrepila kultura, gospodarstvo in blaginja naše mile domovine.
Kajpak da so se po tem njegovem govoru ponovili nešteti: »Živel!«
Tako se je zvrstilo kakih deset govornikov iz raznih krajev domovine in po vsakem govoru je stari državnik odgovoril z rodoljubnim in jedrnatim govorom. Seveda je bilo vse to prepleteno s tistim navdušenim, gromoglasnim: »Živel!«
Dolgo je trajalo, da so se končali vsi ti obredi, ko pa je bilo končano, je po vseh ulicah zaigrala godba, ljudje pa so se sprehajali sem in tja ter s tem povečavali slovesnost.
Zvečer je bila iluminacija in ob plamenečih baklah, ki jih je nosila rodoljubna množica ljudstva, je godba spet trgala ozračje na ulicah tega srečnega mesta; visoko gori v temnem zraku pa so pokale rakete in zasijalo je ime velikega državnika, ki je bilo spleteno iz samih drobnih zvezdic, kakor se je zdelo.
Po vsem tem pa je pala globoka, tiha noč in rodoljubni meščani prekrasne dežele Stradije je so po izvršitvi svoje vzvišene državljanske dolžnosti utrujeni zaspali v sladkem snu, sanjajoč o srečni prihodnosti in veličini svoje mile domovine.
Razklan po teh čudnih vtisih nisem mogel vso noč zaspati in šele pred zoro me je oblečenega, z glavo naslonjeno na mizo, premagalo spanje; a kakor da mi je neki strašen, demoničen glas z zlobnim krohotom udarjal na uho:
»To je tvoja domovina!… Ha, ha, ha, ha!…«
Planil sem in prsi so mi zatrepetale od strašne slutnje, v ušesih pa je odmeval tisti zlobni:
»Ha, na, ha, ha!«
–
Naslednji dan so pisali o tej slovesnosti že vsi deželni časniki, posebno pa vladni list, v katerem je bilo razen tega na kupe telegramov iz vseh krajev Stradije, v katerih so ljudje z neštevilnimi podpisi obžalovali, da niso mogli priti in osebno izkazati svojega veselja nad srečnim okrevanjem velikega državnika.
Razen tega. je postal glavni državnikov zdravnik mahoma slaven človek. V vseh listih si lahko bral, da bodo zavedni meščani tega in tega mesta, tega in tega okraja ali kraja, ceneč zasluge zdravnika Mirona (tako se je pisal), kupili tako in tako dragoceno darilo. V nekem listu je stalo:
»Zvedeli smo, da pripravlja tudi mesto Kradija po zgledu drugih mest dragoceno darilo zdravniku Mironu. To bo majhen srebrn Eskulapov kipec, ki bo držal v rokah prav tak srebrn pisalni pribor, okrog katerega se prepletata dve pozlačeni kači z diamanti namesto oči in držita v ustih sveče. Na Eskulapovih prsih bodo zlato vrezane besede: ,Meščani mesta Kradije zdravniku Mironu v znamenje večne hvaležnosti za zasluge do Domovine’.«
Listi so bili prepolni takih vesti. Vsepovsod po deželi so se pripravljala dragocena darila za zdravnika in z brzojavkami se je izražala hvaležnost temu srečnemu doktorju. Neko mesto je bilo celo tako navdušeno, da je pričelo zidati veličastno vilo, na kateri bo vzidana hudo velika marmorna plošča, na tej plošči pa se bo izrazila hvaležnost ljudstva.
In samo po sebi se razume, da so pri priči izdelali in razmnožili sliko, ki je predstavljala, kako se veliki državnik rokuje in zahvaljuje zdravniku za iskreno prizadevanje. Pod njo pa besedilo:
»Hvala ti, vdani Miron, odvrnil si od mene bolezen, ki mi je branila, da bi se ves posvetil skrbi za srečo svoje drage domovine!«
»Opravil sem samo svojo sveto dolžnost do domovine!«
Vrh njunih glav pa je plaval v oblaku golob in nosil v kljunu trak, na katerem so bile besede:
»Milostljivi Stvarnik odvrača vse zlo od Stradije, ki mu je mila in draga.«
Nad golobom je bil debelo tiskan naslov: »V spomin na dan srečnega okrevanja velikega državnika Simona« (mislim da se je tako pisal, če se dobro spominjam).
Po vseh ulicah in hotelih so nosili dečki te slike in na ves glas vpili:
»Nove slike! Državnik Simon in zdravnik Miron!…«
–
Ko sem prebral nekaj listov (skoraj v vsakem je bil obširen življenjepis slavnega in rodoljubnega zdravnika), sem se odločil, da pojdem k gospodu ministru za deželno gospodarstvo.
Minister narodnega gospodarstva, starejši, majhen, suhljat možiček, že osivel, z naočniki na nosu, me je sprejel ljubezniveje, kakor bi mogel pričakovati. Posadil me je zraven svoje mize, sam pa je sedel na stol na svoje mesto. Miza je bila do vrha polna nekih starih knjig z orumenelimi listi in oguljenimi platnicami.
»Brez odlašanja se vam bom pohvalil. Ne morete si misliti, kako zadovoljen sem! Kaj, mislite, sem našel?«
»Kak način, s katerim boste izpopolnili gospodarstvo v deželi.«
»O, ne! Kakšno gospodarstvo neki! Naše gospodarstvo je s svojimi dobrimi zakoni kar popolno. Nanj sploh ni treba več misliti.«
Obmolknil sem ne vedoč, kaj bi mu dejal, dokler mi ni sam z dobrodušnim blaženim nasmehom dejal in pokazal na neke stare bukvice:
»Kaj mislite, kakšna knjiga je to?«
Naredil sem se, kakor da se spominjam, dokler mi ni spet dejal s tistim blaženim nasmehom:
»Homerjeva Ilijada!… Ampak sila, sila… redka izdaja!…« je spregovoril in osladil pri tem vsako besedico ter me zvedavo gledal, kako me bo to presenetilo.
In zares šem bil presenečen, samo iz drugih razlogov; toda naredil sem se, kakor da me prav ta redkost navdaja z občudovanjem.
»Saj to je krasno,« sem rekel.
»A če vam še povem, da te izdaje sploh ni več!…«
»To je res čudovito!« sem kliknil kakor ves navdušen in pričel ogledovati knjigo ter se delal globoko ganjenega in zainterisiranega na tej redkosti.
Komaj se mi je posrečilo odvrniti z raznovrstnim povpraševanjem pogovor od tega njegovega Homerja, o katerem še živ dan niti besedice nisem slišal.
»Gospod minister, dovoljujem si vas vprašati o teh vaših vrlih gospodarskih zakonih!« sem rekel.
»Ti zakoni so, lahko bi dejal, klasični. Nobena druga dežela, verjemite mi, ne porabi za dvig gospodarstva tolikanj kakor naša.«
»Tako je tudi potrebno,« sem rekel, »saj to je najvažnejši temelj za napredek vsake dežele.«
»To sem imel, kajpak, tudi sam v mislih, ko se mi je posrečilo, da so bili sprejeti čim boljši zakoni in da se je odobril čim večji proračun za dvig gospodarstva in industrije v deželi.«
»Koliko znaša proračun, če smem vprašati, gospod minister?«
»Lansko leto, ko je bil drug režim, je bil proračun manjši, meni pa se je z velikim trudom in prizadevanjem posrečilo, da se je vstavilo v budžet pet milijonov dinarjev.«
»To je za vašo deželo dovolj!«
»Dovolj… Vrh tega, glejte, vsebuje zakon določilo: ,Žito in sploh posevki morajo dobro uspevati in jih mora biti čim več.’«
»To je prikladen zakon,« sem rekel.
Minister se je zadovoljno nasmehnil in nadaljeval:
»Močno se mi je razrastlo uradništvo v moji stroki, tako da ima vsaka vas svoj gospodarski urad s petimi uradniki, od katerih je najstarejši upravnik ekonomije in gospodarstva te in te vasi. Vrh tega je v vsakem okrajnem mestu okrajni ekonom z velikim številom uradništva, nad vsemi pa so pokrajinski ekonomi in teh je dvajset, na kolikor pokrajin je razdeljena naša dežela. Vsak izmed pokrajinskih ekonomov ima s svojim uradništvom celotno nadzorstvo ter nadzoruje vse ostalo uradništvo, ali izpolnjuje svojo dolžnost in pa da vpliva na okrepitev gospodarstva v vsej pokrajini. Preko njega si dopisuje ministrstvo (ki ima dvajset oddelkov in vsak oddelek po enega šefa z velikim številom uradništva) z vso pokrajino. Vsak oddelčni šef v ministrstvu si dopisuje s posameznim pokrajinskim ekonomom, in ti obveščajo potem o vsem ministra preko njegovih osebnih tajnikov.«
»Potemtakem je to velikanska administracija?« sem pripomnil.
»Zelo velika. Naše ministrstvo ima med vsemi največ številk. Uradniki po ves dan ne utegnejo dvigniti glave od aktov.«
Po krajšem molčanju je minister nadaljeval:
»Ob vsem tem sem ukrenil še to, da ima vsaka vas svojo dobro urejeno čitalnico, ki mora biti oskrbljena z dobrimi knjigami o kmetijstvu, gozdarstvu, živinoreji, čebelarstvu in vseh vrstah gospodarstva.«
»Kmetje gotovo radi bero?«
»To je obvezno, kakor vojna služba. Dve uri dopoldne in dve uri popoldne mora vsak delovni kmet prebiti v bralnici, kjer bere (ali pa mu bero, če ni pismen), razen tega pa mu uradniki predavajo o sodobnem racionalnem obdelovanju zemlje.«
»A kdaj potem delajo na polju?« sem vprašal.
»E, vidite, kako je. Spočetka je res videti tako. To je počasen način, ki se kaže na prvi mah neprikladen, a se bo šele pozneje opazil blagodejni vpliv te velike reforme. Pa mojem globokem prepričanju je poglavitno, da se najprej teorija dobro utrdi, pozneje bo šlo zlahka, in tedaj se bo videlo, da bo ves ta čas, porabljen s teoretičnim gospodarskim učenjem, stokratno povrnjen. Kajti, treba je imeti, dragi gospod, trden temelj, zdravo osnovo in nanjo zidati stavbo!« je končal minister in si od razburjenosti obrisal pot s čela.
»Popolnoma odobravam vaše genialne poglede na gospodarstvo,« sem rekel vzhičeno.
»In tako sem kar lepo razdelil pet milijonov dinarjev: dva milijona za uradnike, en milijon honorarja piscem gospodarskih učbenikov, en milijon za ustanavljanje knjižnic in en milijon za dnevnice uradništvu. To je ravno pet.«
»Krasno ste napravili!… Veliko izdajate za knjižnice.«
»E, vidite, izdal sem te dni razpis, naj se kupujejo razen gospodarskih knjig tudi učbeniki za grški in latinski jezik, da se kmetje po opravljenem poljskem delu lahko poplemenitijo z učenjem klasičnih jezikov. Vsaka čitalnica ima Homerja, Tacita, Paterkula in cel kup drugih lepih del iz klasične literature.«
»Krasota!« sem kliknil z razprostrtimi rokami ter pri priči vstal, se poslovil od gospoda ministra in šel, ker mi je v glavi kar bučalo od te velikanske reforme, ki je nisem mogel doumeti.
Stradija (4/12)
Naslednji dan sem obiskal policijskega ministra.
Pred ministrstvom mrgoli množica oboroženih fantov s čemernim izrazom, polnim nejevoljnosti, ker že dva-tri dni niso pretepali državljanov, kakor je to navada v tej strogo ustavni deželi.
Vsi hodniki in čakalnice so bile natlačene z ljudmi, ki so želeli k ministru.
Kdo vse ni bil tu med njimi! Nekateri so bili elegantno oblečeni, s cilindri na glavi, nekateri spet raztrgani in zamazani, drugi pa v nekakih pisanih uniformah s sabljami ob bedrih.
Nisem se maral takoj priglasiti ministru, ker sem želel, da bi se malo pogovoril s temi raznovrstnimi ljudmi.
Najprej sem se zapletel v pomenek z nekim gosposkim mladim človekom in ta mi je rekel, da je prišel prosit za državno službo pri policiji.
»Kot je videti ste šolan človek; gotovo boste prècej dobili državno službo?« sem vprašal.
Mladi človek se je zdrznil ob tem mojem vprašanju in se boječe obrnil okrog sebe, da bi se prepričal, ali je kdo slišal in postal pozoren na moje vprašanje. Ko je videl, da so vsi zatopljeni v svoje pomenke, pretresajoč svoje lastne težave, se je oddahnil, nato pa mi je dal z glavo znamenje, naj govorim tiše, ter me previdno potegnil za rokav, da sva stopila malo v stran, proč od drugih.
»Ste tudi vi prišli iskat službo?« me je vprašal.
»Ne jaz sem tujec, potnik. Rad bi govoril z ministrom.«
»Zato govorite tako na ves glas, da bom kot šolan človek prècej dobil državno službo!« je dejal šepetaje.
»Kaj se ne sme tega reči?«
»Sme, a meni bi škodovalo.«
»Kako škodovalo, zakaj?«
»Zato, ker v naši deželi v tej stroki ne marajo šolanih ljudi. Jaz sem pravni doktor, a to in ne smem nikomur povedati: kajti če bi minister zvedel, ne bi dobil službe. Neki moj tovariš, prav tako šolan, je moral, ko je hotel dobiti službo, predložiti potrdilo, da ni nikdar študiral in da tudi ne misli študirati — pa je dobil službo in sicer takoj prav čeden položaj.«
Govoril sem še z nekaterimi in med ostalimi tudi z nekim uniformiranim uradnikom, ki se mi je pritoževal, češ da se zmerom ni dobil povišanja, čeprav je že petorico ljudi, ki pripadajo opoziciji, napravil krivo veleizdaje.
Potolažil sem ga zaradi strašne krivice, ki se mu godi.
Nato sem govoril z nekim bogatim trgovcem, ki mi je veliko pripovedoval iz svoje preteklosti; od vsega tega pa sem si zapomnil samo to, kako je vodil pred nekaj leti prvi hotel v nekem manjšem mestecu in kako je trpel zaradi politike, ker je bil za več sto dinarjev oškodovan; mesec dni pozneje » pa, ko so prišli na vlado njegovi ljudje, je dobil dobre dobave, s katerimi je zaslužil velik kapital.
»Medtem pa,« je dejal, »je kabinet spet padel,«
»In torej ste morali znova trpeti?«
»Ne, umaknil sem se iz politike. Res je, da sem spočetka z denarjem pomagal našemu političnemu listu, a volitev se nisem udeležil in se tudi nisem močneje uveljavljal v politiki. Od mene je tudi to dovolj. Drugi še toliko niso storili… A politika me je pošteno zdelala. Kaj bi se človek pehal vse življenje! Zdaj sem prišel prosit gospoda ministra, naj me na prihodnjih volitvah izvoli ljudstvo za narodnega poslanca.«
»Pa saj menda ljudstvo samo voli?«
»Saj, kako bi vam dejal?… Seveda, ljudstvo že voli, tako je po ustavi; a navadno je izvoljen tisti, ki ga hoče policija.«
Ko sem se tako porazgovoril z občinstvom, sem pristopil k fantu in mu dejal:
»Želel bi, da me sprejme gospod minister.«
Fant me mrko pogleda, ponosno, z nekim zaničevanjem, in pravi:
»Počakaj! Saj vidiš, koliko ljudi čaka tu?!«
»Jaz sem inozemec, potnik, in ne morem odlagati!« sem rekel vljudno in se poklonil fantu.
Beseda inozemec je vžgala in fant je kakor vrtoglav pri priči planil v ministrovo pisarno.
Minister me je nemudoma ljubeznivo sprejel in mi ponudil stol, naj sedem, ko sem mu že pred tem, kot se razume, povedal, kdo sem in kako se pišem.
Minister je bil dolgopet suh človek z grobim surovim izrazom na licu, ki je odbijal, čeprav si je prizadeval, da bi bil čim ljubeznivejši.
»No, kako vam ugaja tu pri nas, gospod?« me je vprašal minister in se nasmehnil mrzlo in ne od srca.
Izrazil sem se s kar največjim priznanjem o deželi in ljudstvu, nato pa dodal:
»A prav posebno moram čestitati tej prekrasni deželi na modri in pametni upravi. Človek kratkomalo ne ve, kaj bi prej občudoval!«
»Thè, lahko bi bilo še bolje, a trudimo se pač, kolikor moremo!« reče on samozavestno, zadovoljen z mojim poklonom.
»Ne, ne, gospod minister, brez laskanja, boljšega si ne bi moglo želeti. Ljudstvo je, kot vidim, hudo zadovoljno in srečno. V teh par dneh je bilo že toliko proslav in parad!« sem dejal. –
»Tako je in v tem narodnem navdušenju je nekaj moje zasluge, ker se mi je posrečilo spraviti v ustavo razen vseh svoboščin, ki so dane ljudstvu in mu popolnoma zajamčene, še tole točko:
»Vsak državljan mora biti v deželi Strádiji navdušen in vesel ter radostno s številnimi deputacijami in depešami pozdravljati vsak državni dogodek in vsak vladni ukrep,«
»Vem, a kako se da to izvesti, gospod minister?« sem vprašal.
»Prav lahko, ker se mora pač vsakdo pokoriti deželnim postavam!« odgovori minister in napravi važen, dostajanstven obraz.
»Lepo«, pripomnim, »kaj pa, če je to kaka neugodna zadeva za ljudstvo in za njegove interese, kakor tudi za deželne koristi? Glejte, kakor na primer tisto, kar sem zvedel včeraj od gospoda ministrskega predsednika, da je na severu zaprt izvoz svinj; s tem bo utrpela dežela velikansko škodo, kot je videti.«
»Tako je! A to je moralo biti, zato pa bodo danes-jutri spet prišle vse mogoče deputacije iz vseh delov Strádije in čestitale ministrskemu predsedniku za tako modro in taktično vodstvo politike s to sosednjo in prijateljsko deželo!« je dejal minister navdušeno.
»Prekrasno je to in tako modro ureditev si je mogoče samo želeti in jaz sem tako prost, da vam kot inozemec odkrito čestitam za ta genialni odlok, ki je bil uzakonjen po vaši zaslugi in ki je osrečil deželo ter odstranil vse skrbi in nadloge.«
»Tudi če bi ljudstvo nemara malo pozabilo glede izpolnjevanja svoje zakonske dolžnosti, sem jaz za vsak primer, upoštevaje tudi ta najhujši primer, že pred tremi dnevi razposlal zaupen razpis vsem policijskim oblastem v deželi ter jim strogo priporočil, da pride ljudstvo zaradi tega primera v čim večjem številu čestitat ministrskemu predsedniku.«
»A če se čez kak dan spet odpre izvoz svinj, kaj mislite potem?« sem vprašal vljudno in radovedno.
»Nič bolj priprostega: poslal bom drug zaupen razpis, v katerem bom prav tako odredil policiji, naj oskrbi, da ljudstvo spet pride v čim večjem številu čestitat. Res gre to spočetka malo težavno; polagoma pa se bo ljudstvo privadilo in samo prihajalo.«
»Tako je, prav imate!« sem rekel presenečen nad tem ministrovim odgovorom.
»Vse se lahko napravi, gospod moj, če le človek hoče in če vlada sloga. Mi v kabinetu pomagamo drug drugemu, da se naredbe vsakega člana vlade kar se da natanko izpolnjujejo. Glejte, prav danes mi je prosvetni minister poslal svoj razpis, da bi ga tudi jaz podprl in odredil vsem policijskim organom v področnem mi ministrstvu, naj se strogo drže tega razpisa prosvetnega ministra.«
»Kakšna vazna stvar, če smem vprašati?«
»Zelo važna. Naravnost neodložljiva; in jaz sem že napravil potrebne korake. Glejte, prosim,« reče in mi da polo papirja v roko.
Pričel sem brati:
»Opaža se, kako se pričenja z vsakim dnem čedalje bolj pačiti jezik v našem narodu in da so se nekateri državljani celo tako daleč spozabili, da so, pozabljajoč zakonsko odredbo, ki se glasi: »Noben državljan ne sme kvariti narodnega jezika niti ne spreminjati besednega reda v stavkih ter uporabljati posamezne oblike, ki bi bile v nasprotju s predpisanimi in utrjenimi pravili, katere predpiše posebni slovničarski odbor,« pričeli celo besedo gnev na žalost z vso drznostjo in brez vsakega sramu — izgovarjati kot gnjev. Da se v prihodnje ne bi več dogajali taki nevšečni pojavi, ki utegnejo imeti jako resne posledice za našo milo domovino, vam odrejam, da s silo oblasti zavarujete besedo gnev, katero so v toliki meri popačili, in da kaznujete strogo po zakonu vsakogar, ki bi to ali kako drugo besedo ali kako besedno slovnično obliko svojevoljno spreminjal, ne oziraje se na jasna zakonska določila.«
»Pa kaj se take stvari kaznujejo?« sem vprašal strmeč od začudenja.
»To se razume, ker to je že resnejša stvar. Za tak primer se krivec kaznuje — če se njegov pogrešek dokaže s pričami — z deset do petnajst dni zapora.«
Minister je malo pomolčal, nato pa nadaljeval:
»Treba je, da premislite to, gospod! Ta zakon, po katerem imamo pravico kaznovati vsakogar, kdor nepravilno uporablja besede in dela slovnične napake, je neprecenljive vrednosti tudi še s finančnega in političnega stališča. Samo pomislite, pa se vam pokaže pravilno gledanje na stvar.«
Poskušam se poglobiti v misli, a nikaka pametna ideja mi ne pride na um. Čim bolj sem premišljal, tem manj sem razumel smisel ministrovih besed, čedalje manj sem pravzaprav vedel, o čem mislim. Medtem ko sem se mučil z brezuspešnim poskusom, misliti o tem čudnem zakonu v tej še bolj čudni deželi, me je minister gledal z nasmehom posebnega zadovoljstva, da inozemci še od daleč niso tako prebrisani, tak domiseln rod, kakor so ljudje v stradijski deželi, ki si znajo izmisliti nekaj tako pametnega, kar bi kje drugje veljalo zg pravo norost.
»Tak se res ne morete domisliti?!« reče z nasmehom in me izpod oči vprašujé pogleda.
»Oprostite, a res ne morem.«
»Ej, glejte, to je najnovejši zakon, ki je velike vrednosti za deželo. Najprej in predvsem se kazni za take prestopke plačujejo v denarju, in tako ima dežela kaj čeden dohodek, ki ga porablja za kritje deficita, ki ga najde v blagajnah načelnih prijateljev, ali pa za dispozicijski fond, iz katerega se nagrajajo pristaši vladne politike; drugič, ta zakon, ki je tako naiven na pogled, lahko vladi veliko pomaga pri volitvah ljudskih poslancev, da si s pomočjo še drugih sredstev nabrenka potrebno večino v skupščini.«
»A rekli ste, gospod minister, da ste dali z ustavo ljudstvu vse svoboščine?«
»Tako je. Ljudstvo ima vse svoboščine, samo da jih ne uporablja! Pravzaprav imamo mi, kako bi vam rekel, nove svobodoumne zakone, ki bi morali veljati, a porabljamo nekako iz navade, — a tudi prostovoljno, da veste, — rajši stare zakone.«
»Pa zakaj ste potem sprejeli nove zakone?« sem se ga drznil vprašati.
»Pri nas je že taka navada, da se zakoni čim pogosteje spreminjajo in da jih imamo kar največ. V tem smo prekosili ves svet. Samo v zadnjih desetih letih je bilo predloženih petnajst ustav, od katerih je bila vsaka po trikrat uveljavljena, razveljavljena in nato na novo sprejeta, in tako nismo mogli ne mi ne državljani ločiti in vedeti, kateri zakoni so veljavni in kateri ne… Po moji sodbi, gospod, leži v tem dovršenost in kultura neke dežele!« je pristavil minister na kraju.
»Imate prav, gospod minister, in inozemci vas morajo samo zavidati za tako modro ureditev.«
Kmalu nato se poslovim od gospoda ministra in odidem na cesto.
Stradija (2/12)
Prav tik brega, malo dalje od mesta, kjer sem se izkrcal, sem opazil velikansko marmornato piramido in zlate črke, ki so bile vklesane vanjo. Radoveden sem pristopil, misleč, da bom že tukaj prebral imena slavnih junakov, o katerih mi je pripovedoval oče. Toda kaj še — kakšno presenečenje! V marmor so bile vrezane besede:
»Do semkaj na sever se razprostira dežela slavnega in srečnega naroda, ki mu je véliki bog daroval veliko, redko srečo, da se v ponos deželi in ljudstvu v njegovem jeziku slovniško popolnoma pravilno k pred i vedno spreminja v c.«
Preberem enkrat, dvakrat in se ne morem osvestiti od začudenja, kaj naj vse to pomeni. Kar pa je zame še najbolj čudno, je to, da so bile besede pisane v moji materinščini.
»Resnično, to je jezik, v katerem so govorili moj oče kakor tudi njegovi stari in jaz, dežela pa ni prava: oče mi je pripovedoval o popolnoma drugi deželi.« Ves sem zmeden od tega, da je to isti jezik, a pomislil sem, da bi utegnila biti to dva daljna naroda istega bratskega porekla, iste krvi, ki imata en jezik, a še sama ne vesta drug za drugega. Po malem je začudenost izginila in sem se še sam začel čutiti ponosnega, da je slučajno tudi moja materinščina prav taka in da ima tudi ona to krasno posebnost.
Napotil sem se preko utrdbe in krenil po ulici, ki drži v mesto, da se kje v kakem hotelu odpočijem od dolgega potovanja in si nato poiščem delo, da bi lahko z zaslužkom nadaljeval pot in iskal svojo domovino.
Napravil sem komaj nekaj korakov, že se začno na mah z vseh strani zbirati ljudje okrog mene, kakor okrog kake čudne prikazni. Staro in mlado, moški in zenske se gneto, vzpenjajo, sujejo in stiskajo, da bi me čim bolje videli. Nazadnje se nabere toliko ljudi, da so zagozdili ulico za vsak promet.
Strmé in začudeno me ogledujejo, a tudi mene navdajajo ti neznani ljudje z začudenjem. Kogar koli pogledam, je ves okrašen z redovi in trakovi. Le redkokdo izmed revnejših ima samo po en red ali dva, drugače pa je vsakdo tako nališpan, da mu še obleke ni videti. Nekateri jih imajo tolikanj, da ne morejo vseh nositi na sebi, marveč vlečejo vozičke za seboj, na njih pa vse polno redov za različne zasluge, zvezd, lent in kdo ve kakšnih odlikovanj.
S težavo se utiram pot skozi to množico slavnih ljudi, ki me obdajajo in dušé, kdo se bo zrinil bliže do mene. Nekateri so se celo spričkali zavoljo tega in čuli so se očitki m tistim, ki so postajali predolgo zraven mene:
»Saj ste se ga menda že nagledali, pustite še nas malo, da ga vidimo.«
Kdorkoli pride bliže k meni, se z vso naglico zaplete v pogovor, da ga ne bi kdo odrinil.
Do grla sem bil že sit večno istega povpraševanja in začudenja:
»Od kod pa si?… Kaj nimaš nobenega redu?…«
»Nimam.«
»Koliko pa si star?«
»Šestdeset.«
»Pa še nobenega odlikovanja?!«
»Niti enega ne.«
Zavpili so v množice z glasom, kakor sejmski glumači, ki kažejo čudne prikazni:
»Slišite, ljudje božji, šestdeset let je star človek, pa nima niti enega reda!«
Gneča, hrušč, pritisk — vse močneje in močneje rinejo in iz vseh ulic se gneto in pritiskajo ljudje, da bi prodrli skozi množico in me videli. Nazadnje je prišlo do pretepa in vmešala se je policija, da bi napravila red.
Še preden pa so se začeli pretepati, sem na slepo povprašal tega in onega po zaslugah, zaradi katerih je bil odlikovan.
Nekdo mi je dejal, da ga je odlikoval minister za redke zasluge in požrtvovalnost do domovine, ker je celo leto dni upravljal velike zneske državnega denarja in da so našli pri pregledu v blagajni samo dva tisoč dinarjev manj, kakor bi bilo treba. Prav je tako, so govorili, ker bi bil lahko vse pognal, a mu plemenitost in rodoljubje nista dovolila storiti tega.
Drugi je bil odlikovan, ker je bil mesec dni čuvaj nekih državnih skladišč in skladišče ni pogorelo.
Tretji je bil spet odlikovan, ker je prvi opazil in ugotovil, da se beseda knjiga zelo zanimivo konča na a in začne s k.
Neka kuharica je bila odlikovana, ker je pet let služila v bogati hiši in ukradla samo nekaj srebrnih in zlatih stvari.
Nekdo je bil spet odlikovan, ker po veliki poneverbi po tedanji trapasti praksi ni napravil samomora, marveč je pred sodiščem drzno zaklical:
»Jaz sem v dejanju dokazal svoje nazore in svoje ideje; taki so moji pogledi na svet, vi pa me sodite! Tu me imate!« (Pri tem se je udaril na prsi in stopil za korak naprej.) Ta je, mislim, dobil red za državljanski pogum. (In prav je tako!)
Neki starček je dobil svoj orden, ker je dosegel visoko starost in ker ni umrl.
Nekdo je bil odlikovan, ker je v pičlem pol leta obogatel, ko je dobavil državi pokvarjeno žito in še cel koš drugih stvari.
Neki bogat dedič je bil odlikovan, ker ni zapravil očetovega premoženja in je daroval pet dinarjev v dobrodelne namene.
Pa kdo bi si bil vse zapomnil! Pri vsakem sem si zapomnil samo po eno njegovih odlikovanj, a našteti vse bi bilo nemogoče.
A zdaj, ko je prišlo do spopada in bitke, se je vmešala policija in biriči so začeli razganjati množico, neki mestni oče pa, ali kaj je že bil, je ukazal, naj pripeljejo zaprto kočijo. Posadili so me v kočijo, okrog katere so bili oboroženi biriči, da so odganjali ljudi. On sam pa je prisedel k meni in me odpeljal nekam, a z vseh strani je dirjala množica za vozom.
Voz se je ustavil pred prostrano, pritlično in zapuščeno stavbo.
»Kje pa smo to?« — sem vprašal onega mestnega očeta (jaz vsaj ga imenujem tako), ki je naročil kočijo in je sédel z menoj vanjo.
»To je naša policija.«
Ko sem stopil z voza, sem zagledal dvojico mož, ki sta se pretepala prav pred vrati policije. Policaji stoje naokrog in opazujejo borbo, celo policijski šef in vsi drugi uradniki; zadovoljno gledajo.
»Kaj pa se tepeta?« vprašam.
»Naredba je taka, da se morajo vsi škandali odigrati tu, pred očmi policije, ker saj veste, kako je? Kje pa bi policijski šef in vsi drugi uradniki oblezli vse kote in luknje? Tako je laže za nas in pregledneje. Če se dva sporečeta in se hočeta stepsti, prideta semkaj. Tiste, ki delajo škandal tam doli na cesti, na neuradnem prostoru, moramo kaznovati.«
Gospod šef, nekak zavaljen človek sivih brkov, obrit, s podbratkom pod okroglo brado, je malone omedlel od začudenja, ko me je zagledal.
»Od kod za vraga pa si, človek božji?!…« je dejal, ko si je opomogel od začudenja in razširil roke ter me jel z vseh strani ogledovati.
Tisti, ki je prišel z menoj, je nekaj zašepetal z njim, najbrže mu je referiral, kaj se je zgodilo. Šef se je namršil in me rezko vprašal:
»Od kod si, povej!«
Pričel sem vse natančno pripovedovati, kdo in od kod sem in kam grem, dokler ni postal nervozen in je zavpil:
»Dobro, dobro, pusti te svoje traparije, a povej mi rajši, kar je glavno, kako si smel iti tak ob belem dnevu po cesti?«
Začel sem gledati po sebi in okrog sebe, ali ni kaj nenavadnega na meni, a nisem ničesar zapazil. Tak sem obšel že toliko sveta in nikjer me ni živ krst klical na odgovornost.
»Zakaj pa ne stegneš jezika?« je zavpil oni vljudno, kakor se sploh ponaša policija po predpisih v tej deželi, a opazil sem, da se ves trese od razkačenosti. »V luknjo te vtaknem, ker si povzročil tak škandal na neuradnem kraju in razburil vse mesto in ga pohujšal s svojo oslarijo.«
»Niti besedice ne razumem, gospod, s čim sem mogel napraviti toliko hudega«, sem strahoma pripomnil.
»Star si že, pa še tega ne veš, kar ve vsak smrkavec na ulici… Še enkrat te vprašam: kako si mogel iti tak po, ulici in izzvati nerede in to še na neuradnem prostoru?«
»Pošten in spodoben človek sem.«
»Trap si in še tako star… Spodoben… kje pa imaš potem odlikovanja?«
»Nimam jih.«
»Lažeš, mrha stara!«
»Nimam, bog mi je priča!«
»Niti enega?«
»Niti enega.«
»Koliko pa ti je let?«
»Šestdeset.«
»In v šestdesetih letih niti enega ordna? Kje pa si živel potemtakem? Na luni, kali?«
»Niti enega nimam, prisegam pri vsem na svetu!« — sem se začel rotiti.
Šef je kar osupnil od začudenosti. Zazijal je, izbuljil oči m se zagledal vame, toda niti besedice ni črhnil.
Ko se je malo zavedel od osuplosti, je ukazal uradnikom, naj čim prej prineso kakih deset redov.
Iz stranske sobe so pri priči prinesli kup raznih odlikovanj, zvezd in trakov, redov, ki se nosijo okrog vratu, pa kup svetinj.
Šef je ukazal in v vsej naglici so mi pripeli dve-tri zvezde, en trak, tri-štiri redove pa so mi obesili okrog vratu, nekaj jih pritrdili na suknjo, a razen tega so mi nadeli še kakih dvajset raznih medalj in spomenic.
»Tako, brate!« je vzkliknil šef zadovoljen, da si je izmislil način, ki bo preprečil nadaljnje škandale. »Tako«, — je dodal nato, »zdaj je vsaj malo podoben krščanskemu človeku, tako pa mi je spravil vse mesto pokonci in padel semkaj kakor kakšna pošast… In ti najbrže niti vedel nisi, da praznujemo danes veliko slavje?« je končal vprašanje in se obrnil k meni.
»Nisem vedel.«
»Čudno!« je dejal malo užaljeno, pomolčai in nato rekel:
»Pred petimi leti mi je na današnji dan vrgla kobila žrebca, ki ga zdaj stalno jezdim, in danes dopoldne sem sprejemal čestitke najodličnejših meščanov, zvečer okrog devetih pa bom popeljal svojega konja z bakljado po ulicah in nato bo plesna zabava v prvem hotelu, kamor imajo dostop samo najodličnejši meščani.«
Zdaj je bilo na meni, da bi okamenel od začudenja, toda da ne bi on česa opazil, sem se ovladal in osvestil ter mu izrekel tudi jaz svoje čestitke, rekoč:
»Oprostite, da nisem vedel za ta val slavnostni dan in hudo mi je žal, da vam nisem mogel pravočasno čestitati; zato pa storim to zdaj.«
Od srca se mi je zahvalil za odkritosrčne občutke, ki jih gojim za njegovega zvestega konja, in je pri priči naročil, naj mi prineso malo prigrizka.
Postregli so mi z vinom in slaščicami, nato pa sem se poslovil od šefa in odšel v spremstvu policista (ki ga mi je dal, da bi me spremil do gostilne), okrašen z zvezdami in redovi ter sem lahko mirno hodil po cesti brez hrupa in gneče ljudi, ki bi se bila zbrala, če bi hodil takole brez vseh odlikovanj.
Tisti policist me je odvedel v gostilno »Pri mili izmučeni domovini«. Gostilničar mi je dodelil sobo, jaz pa sem šel, da bi se odpočil. Težko sem že čakal, da bi bil sam in se zbral od čudnih vtisov, ki jih je napravila ta dežela name, ko sem prvič stopil vanjo.
Радоје Домановић 