Ne razumem

Napočil je čas, ko bi moral iti služit vojake, a ne dobim vpoklica. Prevzema me silno patriotsko čustvo, ki mi ne podnevi ne ponoči ne dá miru. Stopam po ulici in kar same se mi stiskajo pesti; in kadar gre kak inozemec mimo mene, mi kar zaškripljejo zobje in popade me volja, da bi planil k njemu in mu prisolil zaušnico. Ležem spat, pa se mi vso noč samo sanja, kako sekam sovražnika in prelivam kri za svoj rod ter maščujem Kosovo. Nestrpno pričakujem, da me pokličejo, toda zaman vse moje čakanje.

Gledam, kako marsikoga zgrabijo za vrat in ga odvlečejo v kasarno in zelena zavist me popada.

Nekega dne je dobil vpoklic neki starec, ki se je po naključju pisal kakor jaz. In še kako strog vpoklic, v katerem je bilo rečeno, naj se pri priči zglasi pri komandi kot vojni begunec!…

»Kakšen begunec neki,« je rekel starec, »ko pa sem preživel že tri vojne in bil ranjen v njih, glej, tule: še danes se pozna!«

»To je vse lepo, a h komandantu pač moraš iti: takšen je red.«

Starec je odšel, komandant pa ga je vrgel ven.

»Kdo pa je tebe klical, kljuse staro?« se je zadrl in malo je manjkalo, da še batin ni dobil.

Sicer pa bi se jaz, če ne bi starca tako zapodili, v svojem zanosu in svoji silni ljubezni do kasarne bržčas še nagibal k misli, kako daleč so že pritirali moč protekcije.

Od silnega koprnenja sem že kar zapadel v obup. Kadar sem stopal mimo kakega častnika po ulici, sem zaman udarjal z nogami ob tla s tako silo, da so me podplati boleli, samo da bi kakor že koli vzbudil pozornost kot odličen vojak — vse je bilo kakor bob ob steno: meni ne dostavijo vpoklica.

To mi je bilo že preveč, zato sem nekega dne sédel in napisal komandi prošnjo, da me blagovoli sprejeti v vojsko. V prošnjo sem izlil ves svoj rodoljubni žar in ob koncu dejal:

»Ah, gospod komandant, če bi vi vedeli, kako mi bije srce in kipi kri v žilah, ko pričakujem že davno zaželenega časa, da se bom lahko imenoval branilca krone in svoje domovine, branilca svobode in srbskega oltarja, ko bom tudi jaz stopal v vrste kosovskih maščevalcev!«

Svojo prošnjo sem tako okrasil, da bi bil vsakdo rekel, da je to prava lirična pesem, in bil sem zadovoljen ob misli, da mi večjega priporočila ni treba.

Ves presrečen od te velike nadeje sem se dvignil in krenil naravnost na komando.

»Bi mogel govoriti z gospodom komandantom?« sem vprašal vojaka, ki je stal pred vrati.

»Ne vem,« je rekel vojak malomarno in skomizgnil z rameni.

»Stopi vprašat; reci mu: prišel je nekdo, ki bi rad služil vojake!« sem mu dejal, misleč, da se mi bo ta ljubeznivo nasmehnil in kar planil h komandantu in mu javil prihod novega vojaka ter da mi bo komandant prihitel celo na prag naproti, me potrepljal po rami in vzkliknil: »Tako, sokol moj, stopi sem noter!«

Namesto tega pa me je vojak samo pomilovalno pogledal, kakor da mi je s tem pogledom hotel reči: »E, norček moj ljubi, in ti se se podvizaš! Še žal ti bo nekoč!«

Tedaj tega pogleda nisem razumel, samo začudil sem se, da me je tako pogledal.

Dolgo časa sem čakal pred vrati. Prestopal sem se sem in tja, kadil, sedel, pljuval, gledal skozi okno, zdehal, se pogovarjal z nekimi kmeti, ki so takisto čakali kakor jaz, in kaj vem, kaj vse sem počenjal od dolgega časa.

V vseh pisarnah je vrvelo živahno delo; slišalo se je šumenje, hrup, zmerjanje. Neprenehoma so se čula povelja in ves hodnik je kar brnel od vzklikov »razumem!«. Ko se je ta »razumem!« po nekajkrat ponovil in je povelje od višjega preko nižjega prišlo do najmlajšega, sem videl, kako je pritekel po hodniku iz neke pisarne vojak in padel v drugo. Zdaj je nastal spet hrup v tej drugi in spet se je zaslišal nekajkrat gromki »razumem!«, izgovorjen z raznimi glasovi in vojak je spet pritekel na hodnik ter odhitel v drugi oddelek.

V komandantovi pisarni je pozvonilo.

Vojak je odšel k njemu.

Tam notri je nastalo neko zamolklo momljanje, nato je se je vojak zadrl: »Razumem!«

Prišel je ven, kakor puran rdeč v obraz, in se kar oddahnil od nekega strahu, da je tako srečno opravil.

»Naj vstopi, kdor želi govoriti z gospodom komandantom,« je dejal in si obrisal pot s čela.

Prvi sem vstopil jaz.

Komandant me je sprejel sedeč za pisalno mizo in kadeč cigareto z ustnikom.

»Dober dan!« sem ga pozdravil pri vstopu.

»Kaj je?« se je zadrl on s takim strašnim glasom, da so se mi zašibile noge; kar čutil sem, kako sem zanihal.

»Zakaj pa vpijete, gospod?!« sem zinil, ko sem se malo zbral.

»Kaj, učil me boš? Marš ven!« je zavpil oni še huje in udaril z nogo ob tla.

Začutil sem, kako me je oblila kurja polt in kakor da je moj rodoljubni žar nekdo z vodo polil, vendar pa me je le prešinilo upanje, da bo drugače, ko mu povem, kaj hočem.

»Prišel sem, da bi služil vojake!« sem dejal poln ponosa, zravnan in zroč mu naravnost v oči.

»Aha, vojni begunec! No, le čakaj malo, saj prav take iščemo!« je zavpil on in pozvonil.

Odprla so se vrata z leve strani njegove pisalne mize in vstopil je narednik. Zravnal se je, dvignil glavo, izbuljil oči, prilepil roke ob kolke, zakorakal bliže k njemu in udarjal tako močno, da bi kar oglušil; ustavil se je, tresknil z nogami in v predpisani pozi kakor okamenel spregovoril:

»Ukazujete, gospod polkovnik!«

»Tegale tu nemudoma odvedi, ga ostriži, preobleci in zapri v luknjo!«

»Razumem!«

»Prosim, prinesel sem prošnjo!… Jaz nisem begunec, marveč bi rad služil vojake,« sem dejal in se ves tresel.

»Nisi begunec? Pa kaj hočeš s to prošnjo?«

»Rad bi postal vojak!«

On je stopil malo nazaj, priprl eno oko in z ujedljivim glasom spregovoril:

»Bogami, ta človek bi bil rad vojak!… Hm, ta-a-ko torej!… Saj, kar takole čez cesto, pa naravnost v kasarno, da bi čim prej odslužil svoj čas, kakor da je tu kaka dirka!…«

»Moj rok je na vrsti.«

»Ne poznam te in ne maram nič slišati…« je začel komandant in v tem je vstopil neki častnik z nekakim aktom v roki.

»Poglejte tam v seznamu vojnih obvezaocev, kdaj je vpisan tale!« je rekel častniku in z roko pokazal name, me pogledal in vprašal:

»Kako se pišeš?!«

Ponudil sem mu svojo prošnjo.

»Kaj mi bodo te tvoje čenče?!« je zavpil in udaril z roko po prošnji, da je padla na tla.

»Oh, pa tako okrašen slog!« sem pomislil in od žalosti pozabil povedati svoje ime.

»Kako se pišeš, zakaj ne govoriš?!« se je zadrl on.

»Radosav Radosavljević.«

»Poglejte v seznamu vojnih obvezancev!« je ukazal častniku.

»Razumem!« je rekel ta in odšel v svojo pisarno ter ukazal enemu mlajših častnikov:

»Poglejte v knjigo vojnih obvezancev, ali se nahaja tam neki Radisav.«

»Razumem!« je zavpil drugi častnik in stopil na hodnik, poklical narednika in mu isto ukazal.

»Razumem!« se je odzval ta z gromkim glasom.

Narednik je zapovedal prav to podnaredniku, ta kaplarju in kaplar nekemu vojaku.

Slišalo se je samo, kako udarjajo koraki, kako so se ustavljali drug pred drugim in vse se je končalo z »razumem!«.

»Seznam, se-e-ezna-a-am!« se je zaslišalo po vsem uradu in pričel se je ropot, ko so jemali velike zaprašene svežnje s polic. Listi so šušteli, z vso vnemo so iskali.

Vtem ko se je to godilo, sem stal jaz v kotu komandantove pisarne in si še dihati nisem upal, tak strah me je vsega prevzel. Komandant je sedel ki kadil ter obračal neke liste na beležniku.

Približno v istem vrstnem redu, kakor je bilo izdano povelje, je prišel tudi odgovor, samo da je šlo zdaj od najmlajšega in prišlo do narednika.

Narednik je vstopil h komandantu.

»Kaj je?«

»Čast mi je javiti gospodu polkovniku, da je vojak, ki smo ga iskali v seznamu — umrl.«

Osupnil sem in bil že skoraj na tem, da bi v tej zmedi in tem strahu verjel tudi to.

»Ta vojak je umrl!…« je rekel komandant.

»Ampak, jaz sem vendar živ!« sem viknil preplašeno, kakor bi se res trgal iz smrti.

»Idi, izgini! Ti si mrtev zame; tebe ni na svetu, dokler te ne napoti občina sem!«

»Zagotavljam vam, da sem jaz ta… da nisem mrtev, saj me vidite!«

»Ven s teboj, me boš ti prepričeval, če stoji v seznamu ,mrtev’?!…«

Kaj sem hotel drugega, odšel sem.

Odšel sem domov (živel sem v nekem drugem kraju) in se nekaj dni nisem mogel osvestiti. Še na misel mi ni prišlo več, da bi pisaril kake prošnje.

Ni minilo niti tri mesece od tega časa, ko je prišel iz komande akt v naš kraj, naj me napoti občina v roku štiriindvajsetih ur na komando.

»Vojni begunec si,« mi je rekel neki kapetan, h kateremu me je odvedel vojak.

Povedal sem mu vso stvar, kaj se je zgodilo, ko sem se zglasil pri komandantu.

»Prav, potem pojdi, dokler se zadeva ne razčisti.«

Odšel sem.

Toliko da sem prišel nazaj v svoj kraj, že je prišel vpoklic neke druge komande.

Poklicali so me tja, da se nemudoma predstavim svoji komandi, ker sem bil tam pomotoma vpisan v njihov seznam.

Odšel sem na svojo komando in povedal, kako me kliče m…čka komanda, da bi mi sporočila, naj se predstavim tej tule.

»Pa zakaj si prišel sem!?«

»Kaj pa naj hodim tja, ko me bodo oni napotili semkaj in če sem tukaj…« sem začel razlagati, »kakšna neumnost bi bila to, če bi odhajal tja.«

»Kaj, prišel si nam nekaj razlagat?!… Ne gre to tako; povsod mora biti red!…«

Kaj sem hotel! Nisem imel drugega izhoda, marveč sem odšel iz K… v M…, da so mi sporočili, naj odidem v K…, od koder sem pravkar prišel.

Priglasil sem se torej tamkajšnji komandi.

Spet povelja, koraki, »razumem« — in nazadnje so mi rekli, da me ni nihče klical…

Vrnil sem se spet domov. Komaj sem se za silo oddahnil, že je prišel spet akt iz M…, v katerem je pisalo, da je to drugi vpoklic in da me bodo s stražo privedli in kaznovali, če ne pridem v pravem roku.

Spet sem brez duše odhitel na pot. Sporočili so mi.

In tako sem malo kasneje stopil v kasarno in odslužil svoj dveletni rok.

Minilo je pet let od teh dob. Malone pozabil sem že, da sem bil kdaj vojak.

Nekega dne so me poklicali na občino.

Odšel sem tja. Ko sem prišel, so mi pokazali velikanski sveženj aktov iz komande; sveženj je tehtal svojih deset kil. Nekaj je bilo sešitih, nekaj priklopljenih drug k drugemu, dokler ni tako silno narastel, da so ga morali razdeliti na dva dela.

»Ukazano mi je, da vas napotim v komando,« mi je rekel župan.

»Kaj že spet?!« sem od začudenja zazijal.

Vzel sem v roke te akte. Na njih je na tisoče podpisov, povelj, obtožb, pojasnil, odgovorov, pečatov župnijskih uradov, vojaških, okrajnega glavarstva, šolskih, občinskih, divizijskih in vrag vedi koga še. Pregledal sem vse to in videl, da so uradno ugotovili, da sem živ in me kličejo, naj nemudoma odslužim svoj rok v stalnem kadru.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Ознаке:, , , , , , , , , , , , , , ,

About Домановић

https://domanovic.wordpress.com/about/

Оставите одговор

Попуните детаље испод или притисните на иконицу да бисте се пријавили:

WordPress.com лого

Коментаришет користећи свој WordPress.com налог. Одјавите се /  Промени )

Google photo

Коментаришет користећи свој Google налог. Одјавите се /  Промени )

Слика на Твитеру

Коментаришет користећи свој Twitter налог. Одјавите се /  Промени )

Фејсбукова фотографија

Коментаришет користећи свој Facebook налог. Одјавите се /  Промени )

Повезивање са %s

%d bloggers like this: