(prejšnja stran)

Čeprav sem mislil, da bi šel najprej k prosvetnemu ministru, se mi je zaradi teh zadnjih nesrečnih dogodkov vendarle zahotelo slišati, kaj misli o tem vojni minister, in sem se še tistega dne odpravil k njemu.

Vojni minister, majhen, suhljat človeček, z upadlimi prsmi lin s tankimi ročicami je pravkar šele končal svojo molitev, preden me je sprejel.

V njegovi pisarni je bilo čutiti duh po miri in kadilu, kakor v kakšni cerkvici, na njegovi mizi pa so ležale skladavnice pobožnih, starih in že orumenelih knjig.

Sprva sem pomislil, da sem se zmotil in prišel h komu drugemu, vendar pa me je uniforma višjega častnika, ki jo je imel gospod minister na sebi, le prepričala o nasprotnem.

»Oprostite, gospod,« je rekel blago, z rahlim, tankim glasom, »pravkar sem opravil svojo redno molitev. To opravim vedno, kadar sedem k delu, zdaj ob teh zadnjih nesrečnih dogodkih na jugu naše mile dežele pa je molitev še veliko bolj umestna.«

»Če bodo nadaljevali svoje napade, pride lahko še do vojne?« sem vprašal.

»Ah, ne, za to ni nikake nevarnosti.«

»Toda po mojih mislih, gospod minister, je nevarnost že to, da v celi pokrajini naše dežele ubijajo ljudi in vsak dan ropajo.«

»Ubijajo, res je; toda mi ne moremo biti tako nekulturni, tako divjaški kakor… Tako mraz je tu notri, kakor da mi piha od nekod. Govorim in govorim tem nesrečnim služiteljem, da mora biti v moji sobi temperatura zmerom šestnajst in pol stopinj, pa vendar nič…« je pretrgal gospod minister svoj začeti razgovor in pozvonil služitelju.

Služitelj pride, se pokloni in na prsih so mu zažvenketale medalje.

»Ali vam nisem za božjo voljo že toliko dopovedoval, da mora biti v moji sobi temperatura stalno šestnajst in pol stopinj, danes pa je spet mraz, vidite; nekak prepih je; še zmrznil bi človek.«

»Gospod minister, glejte, toplomer kaže osemnajst!« reče fant spoštljivo in se pokloni.

»Potem je dobro,« reče minister, zadovoljen z odgovorom, »lahko greste, če vam je prav.«

Fant se spet globoko prikloni in odide.

»Ta vražja temperatura mi res prizadeva take skrbi, verjemite mi; a temperatura je za vojsko glavna stvar. Če temperatura ni kot je treba, ni vojak nič prida… Vse jutro že pripravljam poseben razpis vsem komandam. Čakajte, preberem vam ga:

»Ker so se zadnje čase vse pogosteje dogajali vpadi Anutov v južne kraje naše dežele, odrejam, da opravijo vojaki vsak dan pod komando skupno molitev k vsemogočnemu bogu za rešitev naše drage in mile domovine, orošene s krvjo naših vrlih prednikov. Molitev, ki je potrebna za ta primer, bo določil vojni kurat; na koncu molitve pa naj se dostavi tole: »Naj milostljivi bog podeli dobrim, mirnim in pravičnim državljanom, ki so padli kot žrtve zverinskega nasilja divjih Anutov, nebeško kraljestvo! Podeli bog zveličanje njihovim pravičnim rodoljubnim dušam; bodi jim lahka zemljica stradijska, ki so jo tako iskreno in goreče ljubili! Slava jim!« To morajo izgovarjati vsi vojaki in starešine hkrati; a izgovarjati morajo to s pobožnim, ponižnim glasom. Nato pa naj se vsi zravnajo, možato dvignejo ponosne glave, kakor se to spodobi za hrabre sinove naše dežele in ob trobentanju trobent in bobnanju bobnov trikrat gromovito vzkliknejo: »Živela Stradija, dol z Anuti!« Treba je paziti na to, da se bo izvršilo vse lepo in pozorno, ker je od tega odvisna blaginja naše domovine. Ko se bo vse to brez nevarnosti izvršilo, naj nekaj čet z zastavami zmagovito odkoraka po ulicah, ob gromkih bojevitih zvokih godbe, vojaki pa morajo tako ostro korakati, da se jim bodo ob vsakem koraku stresali možgani v glavi. Ker je zadeva nujna, je treba vse to nemudoma natanko izvršiti in izčrpno poročati o vsem. Hkrati najstrožje odrejam, da posvetite posebno pozornost temperaturi v kasarnah, da bo ustreženo temu najhistvenejšemu pogoju za razvoj naše armade.«

»To bo gotovo rodilo lep uspeh, če razpis pravočasno prispe?« sem rekel.

»Moral sem pohiteti in hvala bogu je bil razpis pravočasno brzojavno odtipkan, že celo uro pred vašim prihodom. Če ne bi bil pohitel, da se zadeva tako za časa pametno uredi, bi se lahko dogodil cel kup neprijetnih in grdih primerov.«

»Imate prav!« sem rekel, samo da sem nekaj rekel, čeprav nisem mogel imeti pojma, kaj bi se utegnilo pripetiti grdega.

»Da, dragi gospod, tako je. Če ne bi bil kot vojni minister tako ukrenil, bi utegnil kateri komandantov na jugu naše dežele uporabiti vojsko, da bi z orožjem v roki pohitel na pomoč našim državljanom in da bi se prelivala anutska kri. Vsi naši častniki so tudi res teh misli, da bi bil to najboljši način, vendar pa nočejo o stvari malo globlje in bolj vsestransko razmišljati. Prvič in predvsem hočemo mi, naša današnja vlada, miroljubno, pobožno zunanjo politiko, nočemo biti nečloveški s sovražniki, za to pa, da oni tako zverinsko ravnajo z nami, jih bo kaznoval bog z večnim trpljenjem in s škripanjem z zobmi v peklenskem ognju. Druga stvar pa, dragi gospod, ki je prav tako važna, je to, da naša današnja vlada nima pristašev med ljudstvom in da nam je naša armada v glavnem potrebna za paše notranjepolitične zadeve. Če je na primer kaka občina v rokah opozicionalcev, je treba porabiti oboroženo silo, da se taki izdajalci naše izmučene domovine kaznujejo in da izročimo oblast v roke kakemu našemu človeku.«

Gospod minister se je odkašljal, zato sem povzel besedo.

»To je že res, toda če bi zavzeli vpadi anutskih čet večji obseg?«

»E, potem bi tudi mi podvzeli ostrejše korake.«

»Kaj nameravate v tem primeru, gospod minister, če smem vprašati?«

»Podvzeli bi ostrejše ukrepe, toda zopet taktno, modro, s premislekom. Najprej bi odredili, naj se po vsej deželi sprejmejo ostrejše resolucije, in če, bogme, niti to ne bi zaleglo, bi morali, pač v vsej naglici, seveda, ne da bi izgubljali čas, ustanoviti poseben rodoljuben list z izključno patriotično tendenco, in v takem listu bi vsuli celo vrsto ostrih in naravnost strupenih člankov proti Anutom. Toda bog ne daj, da bi po nesreči prišlo tako daleč!« je rekel minister in potrto pobesil glavo ter se pričel križati, šepetaje vroče molitve s svojimi bledimi, izpitimi ustnicami.

Mene seve ni prevzemala niti trohica tega blaženega, pobožnega čustva, vendar pa sem se že zaradi vljudnosti še sam pričel križati, a neke čudne misli so me obletavale:

»Čudna dežela!« sem pomislil… »Tam umirajo ljudje, vojni minister pa sestavlja molitve in premišljuje o ustanavljanju rodoljubnega lista! Njihova vojska je poslušna in hrabra; to je dokazala že v premnogih vojnah; in čemu ne bi poslali vsaj kak oddelek na mejo, da bi preprečili nevarnost teh anutskih čet?«

»Ta moj načrt se vam zdi morda čuden, gospod?« mi seže v misli minister.

»Res se mi zdi čuden!« sem rekel nehote, čeprav sem se pri priči pokesal zavoljo te nepremišljenosti.

»Dragi moj, vi pač niste dovolj posvečeni v te stvari. Tu ni poglavitna stvar, da zavarujemo deželo, marveč, da čim dlje obdržimo svoj kabinet. Prejšnji kabinet se je obdržal mesec dni, mi pa smo šele dva — tri tedne na vladi in naj tako sramotno pademo!. Polažaj se pa neprenehamo maje in zato se moramo seveda posluževati vseh ukrepov, da se čim dalje obdržimo.«

»Kaj pa delate?«

»Delamo, kar so tudi drugi delali doslej! Za vsak dan pripravljamo kaka presenečenja, prirejamo slovesnosti; in zdaj si bomo, ker nam pač stvari slabo stoje, morali izmisliti kako zaroto. In to v naši deželi ni težko. In kar je poglavitno, ljudje so se že tako privadili tega, da še, čeprav je vse suženjsko pokorno, z začudenjem sprašujejo: »Kaj? Mar res ni še nobene zarote?« če le nekaj dni več mine brez tega najzanesljivejšega sredstva za pobijanje opozicije. In tako nam je torej zaradi teh presenečenj, slovesnosti in zarot vojska zmerom potrebna za naše notranje zadeve. Postranska stvar je, dragi gospod, da ljudje tam doli padajo; zame je poglavitno, da izvršim nujne stvari, ki so koristnejše za deželo, kakor pa bi bila taka očitna bedarija, tolči se z Anuti. Vaše mišljenje o teh stvareh, kakor je po vsem videti, ni originalno; tako mislijo na žalost tudi naši oficirji in naša vojska, toda mi, člani sedanjega kabineta, gledamo na stvar mnogo globlje in trezneje!«

»Pa je armada sploh potrebna za kaj drugega, kakor za obrambo dežele, za obrambo tistih družin tam doli na jugu, ki trpe zavoljo tujega nasilja? Kajti prav isti kraji, gospod minister, pošiljajo v armado svoje sinove in jih pošiljajo radi, ker gledajo v nji, v svoji vojski, svojo podporo«, sem rekel gospodu ministru prilično jezno, čeprav ne bi bilo treba reči tega; pa je že tako, da se včasih človeku zareče in napravi marsikaj, kakor bi ga nekaj obsedlo.

»Mislite, da vojska nima imenitnejše dolžnosti, gospod?« mi je rekel gospod minister s tihim, toda karajočim glasom, karajoče, otožno in s trohico prezira, kima je z glavo, pri tem pa me je z omalovaževanjem meril od glave do peta.

»Mislite res?« je ponovil z bolestnim vzdihom.

»Ampak, prosim vas…« sem pričel nekaj; toda kdo ve, kaj sem hotel, ker niti sam ne vem tega: že mi je segel v besedo minister z močnejšim glasom, pomembno izgovarjajoč svoje važno in prepričljivo vprašanje.

»Kaj pa parade?«

»Kakšne parade?«

»Je treba to še vpraševati? To je vendar sila važna stvar v deželi!« se je umirjeni in pobožni gospod minister malce razjezil.

»Oprostite, nisem vedel tega,« sem dejal.

»Niste vedeli?!… Lepa reč! Saj vam neprenehoma govorim, da so zaradi raznih važnih presenečenj v deželi potrebne tudi slovesnosti in parade; in kako bi bilo vse to mogoče brez armade? To je vsaj za danes njena poglavitna naloga. Naj vdirajo neprijateljske čete, to niso tako važne stvari; poglavitno je le, da ob zvokih trobent paradiramo po ulicah; in šele če bi se prikazala od zunaj velika nevarnost za deželo, bi bržkone tudi minister za zunanje deželne zadeve začel malo skrbeti za to, če ne bi bil slučajno zaposlen s svojimi domačimi zadevami. Ta revež ima veliko otrok, a država vendarle skrbi za svoje zaslužne ljudi. Njegovi moški potomci, veste, se bolj slabo uče; in kaj se je dalo tu ukreniti drugega, ko da so jih sprejeli kot državne gojence? Tako je tudi prav; pa tudi za zensko deco bo poskrbela država, ker jim bo na državne stroške pripravila doto, ali pa bo dala ženinu, ki bo vzel ministrovo hčerko, visok položaj, kakršnega drugače kot se razume ne bi mogel nikoli dobiti.«

»Lepo je, da se zasluge cenijo!« sem dejal.

»Pri nas je to nekaj edinstvenega. V tem nam ni nikdo kos. Najsi je bil minister kdor koli, celo dober ali slab, hvaležna država se zmerom pobriga za njegovo družino. Jaz sam sem brez otrok, zato pa bo poslala država mojo svakinjo v slikarsko šolo.«

»Je gospodična svakinja zelo nadarjena?«

»Doslej še ni slikala; toda kdo ve, lahko pričakujemo uspeh. Z njo pojde tudi njen mož, moj svak; tudi on je določen za državnega gojenca. To je zelo resen in vrl človek; od njega’ lahko marsikaj pričakujemo.«

»Sta gotovo mlad par?«

»Mlad še, se lahko reče; svaku je šestdeset, svakinji pa okrog štiriinpetdeset let.«

»Vaš gospod svak se gotovo peča z znanostjo?«

»O, pa še kako! On je sicer branjevec, a rad prebira romane; časopise pa kar požira kakor se pravi. Bere vse naše liste in raznih podlistkov in romanov je prebral že več kakor dvajset. Njega smo poslali študirat geologijo.«

Gospod minister je umolknil, se malo zamislil in pričel sukati svoj molek, ki mu je visel kraj sablje.

»Opomnili ste prej neko presenečenje, gospod minister?«, sem ga spomnil začetka najinega pogovora, ker me niti njegov svak niti njegova svakinja nista posebno zanimala.

»Saj, saj, imate prav, najin pogovor je nekoliko zašel na postranske stvari. Imate prav. Pripravili smo pošteno presenečenje, ki mora imeti velik političen pomen.«

»To bo vsekakor zelo pomembna stvar. A o tem se ne sme še nič vedeti, dokler se ne bo zgodila?« sem radovedno vprašal.

»Zakaj ne, prosim vas? Saj je razglašeno že vsemu ljudstvu in ves narod že pripravlja veselice in vsak trenutek pričakuje važnega dogodka.«

»To bo gotovo neka sreča za vašo deželo?«

»Redka sreča. Ves narod se veseli in z navdušenjem pozdravlja vlado zaradi njene modre, rodoljubne uprave. O ničemer drugem se ne govori in ne piše sedaj v naši deželi, kakor o tem srečnem naključju, ki bo kmalu napočilo.«

»Gotovo ste ukrenili že vse potrebno, da bo to srečno naključje neizogibno napočilo?«

»Temeljiteje nismo še razmišljali o tem, vendar pa ni izključena možnost, da bo v resnici napočilo kako srečno naključje. Gotovo vam je znana ona stara, starodavna zgodba, kako je oblast v neki deželi pojavil velik Genij, kratkomalo Mesija, ki bo rešil domovino dolgov, slabe uprave in vsega zla in revščine ter povedel ljudstvo po boljši poti v srečnejšo bodočnost. In res se je razdraženo in s slabimi deželnimi oblastmi in upravo nezadovoljno ljudstvo pomirilo in nastalo je veselje po vsej deželi… Res niste še nikdar slišali te stare zgodbe?«

»Nisem je, a je zelo zanimiva. Prosim vas, kaj pa je bilo dalje?«

»Kakor vam pravim: nastopila sta radost in veselje po vsej deželi. Ljudstvo je zbrano na velikem vseljudskem zborovanju že sklenilo, da se z bogatimi prispevki nakupijo velika posestva in sezidajo številne palače, na katerih bo zapisano: »Ljudstvo svojemu velikemu Geniju in rešitelju«. Vse to je bilo ukremjeno v kratkem času, vse je bilo pripravljeno, pričakovali so samo še Mesijo. Ljudstvo je s splošnim javnim glasovanjem izbralo tudi že ime svojemu rešitelju.«

Gospod minister je obstal in spet vzel svoj molek, na katerem je počasi jel preštevati jagode.

»In se je Mesija pojavil?« sem vprašal.

»Ni se.«

»Res ne?«

»Menda ne!« je rekel minister ravnodušno in videti je bilo, kakor da brez veselja pripoveduje to zgodbo.

»Zakaj pa ne?«

»Kdo neki bi vedel!«

»In se sploh ni nič važnega dogodilo?«

»Nič.«

»Čudno!« sem rekel.

»Namesto Mesije je bila tisto leto silna toča, ki je pobila ves posevek v deželi!« je dejal minister, umirjeno ogleduje jantarjeve jagode svojega molka.

»Kaj pa ljudstvo?« sem vprašal.

»Katero?«

»No, ljudstvo tiste dežele, o kateri pripoveduje ta zanimiva zgodba?«

»Nič!« je rekel minister.

»Čisto nič?«

»Kaj pa bi?… Ljudstvo je ljudstvo.«

»To pa je čudo prečudno!« sem dejal.

»The! Ovbè če ravno hočete, ljudstvo je vendarle imelo koristi od tega.«

»Koristi?«

»Kajpada!«

»Ne razumem.«.

»Čisto preprosto… Ljudstvo je vsaj nekej mesecev živelo v radosti in sreči.«

»To je resnica!« sem rekel osramočen, da si tako preproste stvari nisem mogel takoj razložiti.

Nato sva govorila še to in ono o raznih stvareh in mi je gospod minister med ostalim omenil, da bo prav ob tem srečnem naključju, o katerem sva govorila, še isti dan imenoval osemdeset novih generalov.

»A koliko jih imate zdaj?« sem vprašal.

»Imamo jih dovolj, hvala bogu, a to se mora zgoditi zaradi ugleda dežele. Pomislite samo, kako to zveni: osemdeset generalov v enem dnevu.«

»To imponira,« sem rekel.

»Se razume. Poglavitno je, da je čim več pompa in trušča.«

(naslednja stran)