Premišljevanja navadnega srbskega vola

Razni čudeži se gode na svetu, naša dežela pa je, kakor trdijo mnogi, v taki meri rodovitna s čudeži, da že čudeži niso več čudeži. Pri nas imamo ljudi na zelo visokih položajih, ki nič ne mislijo, v nadomestilo za to ali pa morda iz kakih drugih nagibov pa je začel premišljevati neki navaden kmetiški vol, ki se ničemer ne razločuje od drugih srbskih volov. Bog si ga vedi, kaj se je zgodilo, da se je to genialno živinče osmelilo za tako predrzno početje – premišljevanje, ker je bilo doslej dokazano, da more imeti kdo v Srbiji od tega nesrečnega rokodelstva samo škodo. Prav, pa recimo, da on, revček, v svoji naivnosti niti ne ve, da se v njegovi domačiji ta obrt ne rentira in mu ne bomo pripisovali tega v poseben državljanski pogum, vendar pa nam le ostane zagonetno, kako da je prav vol začel misliti, ko ni niti volilec, niti odbornik, niti srenjski župan, niti ga ni nihče izvolil v kakšno volovsko skupščino za poslanca ali pa celo (če je že pri letih) za senatorja; če pa je grešnik sanjaril, da bi postal v kakšni volovski deželi minister, potem bi se, nasprotno, moral uriti, kako bo čim manj mislil, kakor počno to odlični ministri v nekih srečnih deželah, čeprav naša dežela tudi v tem nima sreče.

A kaj se je na koncu koncev tiče nas, da je prevzel ta od ljudi zapuščeni posel v Srbiji vol, saj je nemara začel misliti pač po nekem svojem naravnem nagonu.

A kakšen vol je to? Navaden voliček, ki ima, kakor bi dejala zoologija, glavo, trup in ude – vse kakor vsi drugi voli, vleče voz, se pase na pašniku, liže sol, prežvekuje in muka. Ime mu je Sivko.

Glejte, kako je bil začel misliti. Nekega dne je vpregel gospodar v voz njega in njegovega tovariša Črnka, naložil na voz neke nakradene drogove in jih odpeljal v mesto na prodaj. Gospodar je prodal drogove brž ko je prišel do prvih mestnih hiš, sprejel denar, izpregel Sivka in njegovega tovariša, zataknil v jarem verigo, s katero sta bila speta, vrgel prednju razvezan snop ličja in zadovoljno krenil v malo krčmico, da bi se kot možak okrepil s požirkom žganice. V mestu je bila neka slavnost in moški, ženske, otroci so z vseh strani prihajali mimo. Črnko, ki je tudi drugače med voli na glasu kot bučman, ni pazil na nič okrog sebe, marveč se je z vso resnostjo lotil svojega kosila, se dobro nažrl, zadovoljno malo zamukal, nato pa legel in sladko dremaje začel prežvekovati. Prav nič mu niso bili mar vsi ti mnogovrstni ljudje, ki so vrveli mimo njega na vse strani. Mirno je dremal in prežvekoval (škoda le, da ni bil človek, ker je imel vse pogoje za kako visoko kariero). Sivko pa še pokusil ni. Njegov sanjavi pogled in otožni izraz na licu sta na prvi pogled povedala, da je to mislec ter nežna, dovzetna duša. Prihajali so mimo njega ljudje, Srbi, ponosni na svojo svetlo preteklost, na svoje ime, na svojo narodnost, in ta njihov ponos se je utelešal v njihovi togi drži in hoji. Sivko jih je gledal, pa mu je prevzela dušo tuga, bol silne krivice, tako da ni mogel premagati tako nenadnega in močnega čuvstva drugače, kakor da je zamukal, tožno in bolestno, v očeh pa so se mu zalesketale solze. In Sivko je začel od te silne bolečine misliti:

“S čim neki se tako ponaša moj gospodar in drugi njegovi sodržavljani, Srbi? Zakaj dvigajo tako visoko glave in gledajo s tako napihnjeno ošabnostjo in preziranjem na moj rod? … Ponosni so na svojo domovino, na to, da jim je milostna usoda dodelila, da so se rodili tukaj v Srbiji. A saj je tudi mene moja mati otelila tu v Srbiji in ne samo da je to moja in mojega očeta domovina, marveč so tudi moji pradedje kakor tudi njihovi vsi skupaj prišli v te kraje še iz staroslovanske domačije. In vendar ni nihče med nami voli občutil kakega posebnega ponosa zaradi tega, pač pa smo bili vedno ponosni na to, kdo more zvleči večji tovor na hrib, in niti en naš vol do danes še ni rekel kakemu švabskemu volu: ‘Kaj bi ti, jaz pa sem srbski vol, moja domovina je ponosna srbska dežela, tu so se otelili vsi moji starši in prastarši, tod v tej deželi so tudi grobovi mojih prednikov!’ Bog varuj, da se s tem nismo nikdar bahali, to nam niti na misel ni prihajalo, a glejte, oni pa se ponašajo s tem. Čudni ljudje!”

Ob teh mislih je vol turobno zavrtel z glavo, da mu je zazvonkljal medeni zvonec okrog vratu in zarožljal ob jarem.

Črnko je odprl oči, pogledal svojega tovariša in zamukal:

“Ze spet pleteš svoje avšaste misli po glavi! Jej rajši, trap, in se redi, saj vidiš, da ti se dado rebra prešteti; če bi bilo v premišljevanju kaj dobrega, ne bi prepustili ljudje tega nam volom. Nak, ta sreča nas ne bi doletela!”

Sivko se je s pomilovanjem ozrl v svojega tovariša, obrnil glavo od njega in se še dalje zatopil v svoje misli:

“Ponašajo se s svojo svetlo preteklostjo. Imajo svoje Kosovo polje, svojo kosovsko bitko. Čudo prečudno, pa mar moji prastarši niso že tedaj vlekli hrano in vojne potrebščine za vojsko; če bi ne bilo nas, bi bili morali opravljati to delo ljudje sami. Imajo svojo vstajo proti Turkom. To je velika in žlahtna zadeva, a kdo vse je bil tam? So mar zasnovali tisto vstajo tile napihnjeni praznoglavci, ki se lepo brez dela tako šopirijo mimo mene s takim ponosom, kakor da je bila to njihova zasluga? No, da vzamem na primer samo tegale mojega gospodarja. Tudi on se ponaša in hvalisa z vstajo, posebno pa s tem, da je njegov praded kot redek junak padel v vojni za osvoboditev. Mar pa je to njegova zasluga? Njegov praded je imel pravico biti ponosen na to, on pa ne; njegov praded je padel, da bi mogel biti on kot njegov potomec svoboden človek. In je res svoboden, a kaj počne v tej svobodi? Ukrade drogove s tujega plota, sede še sam na voz, jaz vlečem njega in drogove, on pa lepo spi na vozu. Zdaj je prodal te drogove, pije žganje, ne dela nič in se ponosno baha s svetlo preteklostjo. A koliko je bilo poklanih mojih pradedov v tej vstaji, da so imeli borci hrano? In niso tudi moji pradedi tiste čase vlekli vojne potrebščine, kanone, hrano, municijo, pa nam vendar niti na misel ne pride, da bi se bahali z njihovimi zaslugami, ker se pač nismo spremenili in še danes opravljamo svoje dolžnosti prav tako, kakor so jih vestno in potrpežljivo opravljali vsi naši pradedje.

Ponašajo se s trpljenjem svojih prednikov, s petstoletnim suženjstvom. Moj rod pa trpi, odkar obstoji: tudi mi dandanes trpimo in robujemo, a zavoljo tega nikdar ne udarjamo na veliki zvon. Pravijo, da so jih Turki mučili, klali, na kole natikali, a tudi moje prednike so klali tako Srbi kakor Turki, jih pekli in jim prizadevali kdo ve vse kakšne muke.

Ponosni so na svojo vero, v bistvu pa ne verujejo v prav nič. Smo mar jaz in moj zarod krivi, da nas niso sprejeli med kristjane? Njih vera jim pravi: ‘ne kradi’, a glej, moj gospodar krade in pije za denar, ki ga je dobil za tatvino. Njih vera jim nalaga, naj store svojemu bližnjemu samo dobro, ti delajo drug drugemu samo zlo. Pri njih je najboljši človek, ki ga imajo za zgled čednosti, ako ne napravi nič hudega, pri tem pa seveda nihče niti ne pomisli, da bi zahteval od koga, da bi razen tega, da ne napravi nikomur nič slabega, storil tudi kaj dobrega. In tako so torej padli tako nizko, da so jim zgledi za čednosti enaki vsaki nekoristni stvari, le če ta nikomur nič hudega ne prizadene.”

Vol je globoko zavzdihnil in od njegovega vzdiha se je dvignil cel oblak prahu na cesti.

“Nismo potemtakem mi in moj zarod,” je nadaljeval vol svoje otožno premišljevanje, “v tem boljši od njih vseh? Jaz nisem nikogar ubil, nikogar obrekoval, nikomur ničesar ukradel, nikogar nisem odpustil iz državne službe, ne krivega ne nedolžnega, nisem zakrivil primanjkljaja v državni blagajni, nisem lažno bankrotiral, nikdar nobenega nedolžnega človeka koval v železje in zapiral, ne obrekoval svojih tovarišev, ne se izneverli svojemu volovskemu načelu, ne po krivem pričal, nisem bil nikdar minister in ne prizadeval deželi zla, a sem razen tega, nisem storil nič slabega, storil mnogo dobrega tudi tistim, ki so meni storili zlo. Moja mati me je otelila, a so mi hudobni ljudje vzeli takoj še materino mleko. Bog je ustvaril travo menda le za nas vole, ne pa za ljudi, pa tudi njo nam odvzemajo. Mi pa vendarle ne glede na tolikanj udarcev cijazimo ljudem njih vozove, jim orjemo in jih hranimo s kruhom. Pa vendar živ krst ne prizna teh naših zaslug za domovino…

Kakor je to tudi res lepo, veleva ljudem njihova vera, naj se postijo ob vseh zapovedanih postnih dneh, ti pa še teh maloštevilnih postov nočejo držati, a jaz in ves moj zarod se postimo že vse življenje, odkar so nas odtrgali of materinega seska.”

Vol je pobesil glavo in kakor da ga je nekaj zapeklo in zaskrbelo, je spet vzdignil glavo, jezno smrknil z rilcem in videti je bilo, kakor da se je spomnil nečesa tehtnega in ga to muči; naenkrat je radostno zamukal:

“A, zdaj pa vem, to mora biti tisto!” je pletel dalje svojo misel:

“To je torej: ponosni so na svojo slobodo in na svoje državljanske pravice. O tem moram pa resno razmisliti.” Misli, misli, a nič pravega se ne izcimi. “V čem so te njihove pravice? Če jim ukaže policija, naj gredo volit, gredo volit, a vendar bi tudi mi prav tako lahko muknili tisti ‘Za-a-a!’. Če pa jim ne ukaže, ne smejo voliti niti se mešati v politiko prav tako kakor mi ne. Tudi oni prenašajo ječo in udarce pogosto brez krivde in greha. Mi vsaj zamukamo in zamahnemo z repom, ti pa nimajo niti toliko državljanskega poguma.”

V tem je prišel gospodar iz krčme. Pijan, da so se mu noge zapletale, je brundal neke nerazumljive besede predse in krivoritil proti vozu.

“Vidiš ga, v kaj je porabil ta ponosni potomec svojo svobodo, ki so mu jo njegovi predniki s krvjo izbojevali. Saj, moj gospodar je pijan in krade, a kako jo porabljajo drugi? Edino tako, da nič ne delajo in da se le ponašajo s svojo preteklostjo in z zaslugaim svojih pradedov, pri katerih pa oni sami nimajo niti najmanjšega deleža, niti toliko kakor jaz.

Mi voli pa smo ostali prav tako marljivi in koristni delavci, kakor so bili naši pradedi. Voli smo, res je, pa se vendar lahko ponašamo z našim današnjim napornim delom in zaslugami.”

Vol je globoko zavzdihnil in sklonil vrat v jarem.

Aprila 1902.

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)