Tag Archive | Vol

Yon bèf Sèb ki tap panse

Anpil bèl bagay fèt nan tout mond lan. Men, nan peyi nou an, kòm tout moun konnen, mèvèy yo pa parèt mèvèy ankò. Nou gen nan mitan nou, sa ki nan pozisyon trè wo, ki pa panse; pou rekonpanse, oubyen pou lòt rezon, yon bèf ki senp, ki pa diferan de lòt bèf Sèb yo, te kòmanse panse. Bondye sèlman ki konnen sa ki te rive pou yon bèt te gen odas angaje nan yon antrepriz konsa! Espesyalman, paske an Sèb bagay konsa ka koz anpil pwoblèm. Ann di li nayiv, li pa konnen nan peyi l pozisyon sa pap ranpòtel anyen; Nou pap di li gen gen kouraj. Sa ap toujou rete yon mistè, poukisa yon bèf ki pa ka vote, ki pa yon majistra, ni pa poze pou kandida, li pa menm yon senatè: Men m si li tap panse vin yon minis nan yon peyi bèf, Lè sa a, li ta dwe konnen li dwe pratike pou l pa panse anpil, pran yon egzanp nan men gouvènman nan lòt nasyon ki pi kontan pase nou yo, menm si peyi nou an pa gen chans sa.

Èske li enpòtan pou nou ke yon bèf, Sèb, te pran angajman yon atizay abandone pa lèzòm? Petèt li panse se yon dispozisyon natirèl’.

Men, ki kalite bèf li ye? Yon bèf ki pi òdinè – tankou zoologis anseye nou – yon tèt, yon kò ak janm, egzakteman tankou lòt yo; li rale yon kabwa, li manje zèb, li niche sèl. Li rele Sivonya; yon bèf gri.

– Men kijan li kòmanse panse. Yon jou mèt li te jouke l ak yon lòt bèf’ Galonya, anpile sou kabwa yon pakèt bagay li te vòlè epi li ale nan vil la pou vann yo. Kou li rive li te vann machandiz yo. Li te jouke Sivonya ak Galonya; li te mare kòd la; li kite yo li ale nan al bwè. Te gen yon festival ki tap fèt nan vil la. Gason, fanm, timoun tap mache tout kote. Galonya, ke tout zanmi l yo te pran’l pou sòt, pa t’ bay anyen atansyon li; Li manje manje li, vant li plen epi li kouche. Foul moun ki tap pase yo pat pwoblèm li. Li tap dòmi trankilman; (malerezman li pa yon imen, ak tout karaktè sa yo, li te ka viv de yo) Sivonya li menm pat menm ka pran yon bouche manje. Li tap reve, figil te gen yon tristès Moun, Sèb, te pase bò kote l’, fyète a parèt nan yo de jan yo mache. Sivonya te obzève tout sa, epi lespril te vin tris, pou enjistis. Li pat ka kenbe ankò, li tonbe kriye, ak doulè nan kè l li te kòmanse panse.

– De kisa mèt mwen ak konpatriyot Sèb yo fyè? Poukisa yo leve tèt yo tèlman wo epi yo gade kalite mwen yo ak anpil mepri? Yo fyè de peyi yo, yo fyè ke yo te fèt isit la nan Sèbi. Men, mwen menm tou mwen te fèt ‘nan Sèbi. Non sèlman se peyi mwen ak papa m, men zansèt mwen yo ak mèt mèt mwen te rete la ansanm apre yo te fin kite zansèt peyi slav la, pa gen okenn nan nou bèf ki janm vante tèt nou; Nou toujou fyè de sa ki rale charj pi lou. Jouk jounen jodi a, okenn nan nou pa janm di yon bèf Alman: “Kiyès ou panse ou ye, mwen se yon bèf Sèb, se la tout zansèt mwen yo te mouri.” se isit la, sou tè sa a, yo jwenn tonm zansèt mwen yo. Nou pa janm vante tèt nou sou sa, Mande Bondye padon, sa pa janm monte nan lespri nou. Moun yo komik!

Pandan lap panse de bagay sa yo, Sivonya souke tèt li, klòch la nan kou li a te tonbe sonnen, Galonya te ouvri je’ l gade zanmi l la epi li te fè mouuu:

– Ou retounen ak tenten w yo ankò! Mange, enbesil, fè yon ti gra, nou ka wè tout zo w; si panse se te yon bon bagay, moun yo pa tap janm kite sa pou nou, pou nou bèf. Nou pa tap gen chans sa!

Sivonya te voye je l gade, li te retounen nan sal tap fè a e rantre nan panse li.

– Yo fyè de pase yo. Yo gen Kosovo, yo te gen batay Kosovo. Kiyès sa regade, paske se ‘zansèt mwen yo ki tap rale kantin lan ak materyèl pou lame yo nan lagè a? San nou, yo ta oblije pran travay sa a pou kont yo. Menm lè yo te revolte kont Tirk yo. Yon gwo bagay, men ki moun ki te nan mitan yo? Moun sòt san sans sa yo, ki pa kapab fè anyen. Jis pran egzanp mèt mwen an. Li twò fyè tèt li sou sak pase an, lap vante byen fò ke granpapa l ’peri kòm yon ewo nan lagè ak nan liberasyon. Èske se li ki jwenn kredi a? Granpapa li te gen dwa fyè, men pa li menm; granpapa li te mouri pou mèt mwen ak desandan li te ka lib. Epi gade sa lap fè ak libète li a? Li vòlè, monte sou kabwa li e se mwen ki pou rale tout chay la, pandan li ap dòmi nan kabwa a. Kounye a ke li te vann bèl machandiz li yo, li al bwè gwòg, li pap fè anyen. Konbyen nan zansèt mwen yo te touye pandan batay sa pou konbatan yo te gen yon bagay pou yo manje? Eske se pat zansèt mwen yo ki te trennen bagay lagè a, kanon yo, kantin yo, ak tout lot bagay? E poutan, nou pa ta janm gen lide dekore tèt nou ak baz byenfonde ki pou yo, paske nou pa chanje, nou toujou fè devwa nou jodi a, menm jan zansèt nou yo te toujou fè pa yo, konsyans, pasyans…

– Yo flate tèt yo ak soufrans zansèt yo, avèk senk san lane esklavaj. Kanmarad mwen yo ak mwen te gen difikilte, e jodia nou toujou travay, nou toujou esklav. Yo di Tirk yo tòtire, masakre, anpale yo. Zansèt mwen yo tou, yo te touye yo, pa Sèb yo kòm byen ke pa Tirk yo yon lòt kote… griye sou krache a… ak sa ki poko te fè yo…

– Yo fyè de relijyon yo, men yo pa kwè nan anyen. Èske se fòt mwen, ak tout zanmi mwen yo, si yo pa asepte nou nan kominote kretyèn nan? Lafwa yo te kòmande yo “Ou pa dwe vòlè” e kisa mèt mwen an fè? Li vòlè, li ale bwè ak lajan li te retire nan sak ki pa pou li a. Lafwa yo kòmande yo “Renmen frè parèy ou” epi ki sa yo ap fè youn ak lòt? Se zak apre zak. Pou yo, yon bon nèg se sa ki pa fè mal. Men pa gen moun ki mande yon lòt pou li fè byen.

Relijyon yo enstwi yo pou yo renmen vwazen yo, poutan yo fè mal youn ak lòt. Pou yo, pi bon moun, se yon moun ki pa fè okenn mal. Yo pa konsidere mande pou moun fè byen apa de pa yo pa dwe fè mal. Se konsa moral yo ba; yo asosye byen a nenpòt sak pa fè mal.

Bèf la fè yon soupi, menm pousyè leve.

Li rekòmanse ak pawòl tris li yo:

– Èske nou pa pi bon pase yo? Mwen pa touye pèsonn, mwen pa vòlè anyen, mwen pa pale mal sou pèsonn, mwen pa vòlè anyen moun, mwen pa koupab de fo fayit, mwen pa janm arete oswa mete nan chenn moun inosan, mwen pa di bagay ki pa sa de kanmarad mwen, ni trayi prensip vyann bèf mwen an, ni pote fo temwen, mwen pa janm fè anyen mal de peyi m, mwen menm fè byen pou moun ki fè mwen mal. Manman m ’te fè m; move moun te pran m retire m nan lèt manmanm. Zèb, Bondye te kreye pou nou, bèf yo, pa pou lèzòm, men menm sa, yo wete l ’nan men nou. Epi nou menm, malgre tout sa yo mete nou ladan, nou kontinye ap rale kabwa pou yo, nou kontinye raboure jaden yo e se gras a nou ke yo gen pen. Sepandan, pèsonn pa rekonèt sèvis nou bay peyi a…

– Ann pran egzanp fè jèn, relijyon mande pou yo respekte jou jèn yo; sepandan, menm ti abstinans sa a, yo pa ka fè, tandiske mwen menm ak tout kalite mwen yo, nou fè karèm tout lavi nou, depi nan moman yo rache nou nan vant manman nou.

Bèf bese tèt li tankou li te enkyete, apre sa a, li leve tèt li. Li fache, e li te sanble ta gen yon bagay enpòtan kap monte nan tèt, ki ap toumante l’;

– Wi, mwen konnen sa l ye – e li te kontinye panse, – se sa li ye; yo fyè de libète yo ak dwa sivil yo. Mwen reflechi sou li oserye.

Apre sa, li tap panse, panse, men li pa t ’kapab konprann.

– Ki dwa yo genyen? Si lapolis bay lòd pou yo vote, vote; nou menm tou nou te kapab fè menm bagay la. Men, si yo pa jwenn lòd, yo pa gen dwa vote oswa patisipe nan politik, menm jan ak nou. Yo kenbe yo bat yo menm si yo inosan, san yo pa te fè anyen ki mal. Omwen nou brav; nou pale. Yo menm yo pa gen kouraj sa yo.

Se konsa, mèt la soti nan lotèl la li tèlman Bwè, li, je l ’twoub, lap begeye mo ke w pa ka konprann. Li mache an zigzag nan direksyon kabwa.

– Sa a se ki jan yon desandan ki fyè ak libète ke zansèt li konkeri pa san yo ki te koule. Oke, oke, mèt mwen se yon tafyatè ak yon vòlè, men lòt moun yo, ki sa yo te itilize nan libète yo? Jist chita fè djòlè sou zansèt yo te fè. Nou menm bèf nou te rete bon travayè, dilijan, itil, otan ke zansèt nou yo te. Nou se bèf, sa se yon reyalite, men nou fyè de travay di nou yo.

Li bay yon kout soupi, lonje kou l poul resevwa jouk bèf la.

 

Nan Bèlgrad, 1901.
Pou “Radoje Domanović” Pwojè sa te tradui pa Kareen Bijoux Augustin, 2020.

Premišljevanja navadnega srbskega vola

Razni čudeži se gode na svetu, naša dežela pa je, kakor trdijo mnogi, v taki meri rodovitna s čudeži, da že čudeži niso več čudeži. Pri nas imamo ljudi na zelo visokih položajih, ki nič ne mislijo, v nadomestilo za to ali pa morda iz kakih drugih nagibov pa je začel premišljevati neki navaden kmetiški vol, ki se ničemer ne razločuje od drugih srbskih volov. Bog si ga vedi, kaj se je zgodilo, da se je to genialno živinče osmelilo za tako predrzno početje – premišljevanje, ker je bilo doslej dokazano, da more imeti kdo v Srbiji od tega nesrečnega rokodelstva samo škodo. Prav, pa recimo, da on, revček, v svoji naivnosti niti ne ve, da se v njegovi domačiji ta obrt ne rentira in mu ne bomo pripisovali tega v poseben državljanski pogum, vendar pa nam le ostane zagonetno, kako da je prav vol začel misliti, ko ni niti volilec, niti odbornik, niti srenjski župan, niti ga ni nihče izvolil v kakšno volovsko skupščino za poslanca ali pa celo (če je že pri letih) za senatorja; če pa je grešnik sanjaril, da bi postal v kakšni volovski deželi minister, potem bi se, nasprotno, moral uriti, kako bo čim manj mislil, kakor počno to odlični ministri v nekih srečnih deželah, čeprav naša dežela tudi v tem nima sreče.

A kaj se je na koncu koncev tiče nas, da je prevzel ta od ljudi zapuščeni posel v Srbiji vol, saj je nemara začel misliti pač po nekem svojem naravnem nagonu.

A kakšen vol je to? Navaden voliček, ki ima, kakor bi dejala zoologija, glavo, trup in ude – vse kakor vsi drugi voli, vleče voz, se pase na pašniku, liže sol, prežvekuje in muka. Ime mu je Sivko.

Glejte, kako je bil začel misliti. Nekega dne je vpregel gospodar v voz njega in njegovega tovariša Črnka, naložil na voz neke nakradene drogove in jih odpeljal v mesto na prodaj. Gospodar je prodal drogove brž ko je prišel do prvih mestnih hiš, sprejel denar, izpregel Sivka in njegovega tovariša, zataknil v jarem verigo, s katero sta bila speta, vrgel prednju razvezan snop ličja in zadovoljno krenil v malo krčmico, da bi se kot možak okrepil s požirkom žganice. V mestu je bila neka slavnost in moški, ženske, otroci so z vseh strani prihajali mimo. Črnko, ki je tudi drugače med voli na glasu kot bučman, ni pazil na nič okrog sebe, marveč se je z vso resnostjo lotil svojega kosila, se dobro nažrl, zadovoljno malo zamukal, nato pa legel in sladko dremaje začel prežvekovati. Prav nič mu niso bili mar vsi ti mnogovrstni ljudje, ki so vrveli mimo njega na vse strani. Mirno je dremal in prežvekoval (škoda le, da ni bil človek, ker je imel vse pogoje za kako visoko kariero). Sivko pa še pokusil ni. Njegov sanjavi pogled in otožni izraz na licu sta na prvi pogled povedala, da je to mislec ter nežna, dovzetna duša. Prihajali so mimo njega ljudje, Srbi, ponosni na svojo svetlo preteklost, na svoje ime, na svojo narodnost, in ta njihov ponos se je utelešal v njihovi togi drži in hoji. Sivko jih je gledal, pa mu je prevzela dušo tuga, bol silne krivice, tako da ni mogel premagati tako nenadnega in močnega čuvstva drugače, kakor da je zamukal, tožno in bolestno, v očeh pa so se mu zalesketale solze. In Sivko je začel od te silne bolečine misliti:

“S čim neki se tako ponaša moj gospodar in drugi njegovi sodržavljani, Srbi? Zakaj dvigajo tako visoko glave in gledajo s tako napihnjeno ošabnostjo in preziranjem na moj rod? … Ponosni so na svojo domovino, na to, da jim je milostna usoda dodelila, da so se rodili tukaj v Srbiji. A saj je tudi mene moja mati otelila tu v Srbiji in ne samo da je to moja in mojega očeta domovina, marveč so tudi moji pradedje kakor tudi njihovi vsi skupaj prišli v te kraje še iz staroslovanske domačije. In vendar ni nihče med nami voli občutil kakega posebnega ponosa zaradi tega, pač pa smo bili vedno ponosni na to, kdo more zvleči večji tovor na hrib, in niti en naš vol do danes še ni rekel kakemu švabskemu volu: ‘Kaj bi ti, jaz pa sem srbski vol, moja domovina je ponosna srbska dežela, tu so se otelili vsi moji starši in prastarši, tod v tej deželi so tudi grobovi mojih prednikov!’ Bog varuj, da se s tem nismo nikdar bahali, to nam niti na misel ni prihajalo, a glejte, oni pa se ponašajo s tem. Čudni ljudje!”

Ob teh mislih je vol turobno zavrtel z glavo, da mu je zazvonkljal medeni zvonec okrog vratu in zarožljal ob jarem.

Črnko je odprl oči, pogledal svojega tovariša in zamukal:

“Ze spet pleteš svoje avšaste misli po glavi! Jej rajši, trap, in se redi, saj vidiš, da ti se dado rebra prešteti; če bi bilo v premišljevanju kaj dobrega, ne bi prepustili ljudje tega nam volom. Nak, ta sreča nas ne bi doletela!”

Sivko se je s pomilovanjem ozrl v svojega tovariša, obrnil glavo od njega in se še dalje zatopil v svoje misli:

“Ponašajo se s svojo svetlo preteklostjo. Imajo svoje Kosovo polje, svojo kosovsko bitko. Čudo prečudno, pa mar moji prastarši niso že tedaj vlekli hrano in vojne potrebščine za vojsko; če bi ne bilo nas, bi bili morali opravljati to delo ljudje sami. Imajo svojo vstajo proti Turkom. To je velika in žlahtna zadeva, a kdo vse je bil tam? So mar zasnovali tisto vstajo tile napihnjeni praznoglavci, ki se lepo brez dela tako šopirijo mimo mene s takim ponosom, kakor da je bila to njihova zasluga? No, da vzamem na primer samo tegale mojega gospodarja. Tudi on se ponaša in hvalisa z vstajo, posebno pa s tem, da je njegov praded kot redek junak padel v vojni za osvoboditev. Mar pa je to njegova zasluga? Njegov praded je imel pravico biti ponosen na to, on pa ne; njegov praded je padel, da bi mogel biti on kot njegov potomec svoboden človek. In je res svoboden, a kaj počne v tej svobodi? Ukrade drogove s tujega plota, sede še sam na voz, jaz vlečem njega in drogove, on pa lepo spi na vozu. Zdaj je prodal te drogove, pije žganje, ne dela nič in se ponosno baha s svetlo preteklostjo. A koliko je bilo poklanih mojih pradedov v tej vstaji, da so imeli borci hrano? In niso tudi moji pradedi tiste čase vlekli vojne potrebščine, kanone, hrano, municijo, pa nam vendar niti na misel ne pride, da bi se bahali z njihovimi zaslugami, ker se pač nismo spremenili in še danes opravljamo svoje dolžnosti prav tako, kakor so jih vestno in potrpežljivo opravljali vsi naši pradedje.

Ponašajo se s trpljenjem svojih prednikov, s petstoletnim suženjstvom. Moj rod pa trpi, odkar obstoji: tudi mi dandanes trpimo in robujemo, a zavoljo tega nikdar ne udarjamo na veliki zvon. Pravijo, da so jih Turki mučili, klali, na kole natikali, a tudi moje prednike so klali tako Srbi kakor Turki, jih pekli in jim prizadevali kdo ve vse kakšne muke.

Ponosni so na svojo vero, v bistvu pa ne verujejo v prav nič. Smo mar jaz in moj zarod krivi, da nas niso sprejeli med kristjane? Njih vera jim pravi: ‘ne kradi’, a glej, moj gospodar krade in pije za denar, ki ga je dobil za tatvino. Njih vera jim nalaga, naj store svojemu bližnjemu samo dobro, ti delajo drug drugemu samo zlo. Pri njih je najboljši človek, ki ga imajo za zgled čednosti, ako ne napravi nič hudega, pri tem pa seveda nihče niti ne pomisli, da bi zahteval od koga, da bi razen tega, da ne napravi nikomur nič slabega, storil tudi kaj dobrega. In tako so torej padli tako nizko, da so jim zgledi za čednosti enaki vsaki nekoristni stvari, le če ta nikomur nič hudega ne prizadene.”

Vol je globoko zavzdihnil in od njegovega vzdiha se je dvignil cel oblak prahu na cesti.

“Nismo potemtakem mi in moj zarod,” je nadaljeval vol svoje otožno premišljevanje, “v tem boljši od njih vseh? Jaz nisem nikogar ubil, nikogar obrekoval, nikomur ničesar ukradel, nikogar nisem odpustil iz državne službe, ne krivega ne nedolžnega, nisem zakrivil primanjkljaja v državni blagajni, nisem lažno bankrotiral, nikdar nobenega nedolžnega človeka koval v železje in zapiral, ne obrekoval svojih tovarišev, ne se izneverli svojemu volovskemu načelu, ne po krivem pričal, nisem bil nikdar minister in ne prizadeval deželi zla, a sem razen tega, nisem storil nič slabega, storil mnogo dobrega tudi tistim, ki so meni storili zlo. Moja mati me je otelila, a so mi hudobni ljudje vzeli takoj še materino mleko. Bog je ustvaril travo menda le za nas vole, ne pa za ljudi, pa tudi njo nam odvzemajo. Mi pa vendarle ne glede na tolikanj udarcev cijazimo ljudem njih vozove, jim orjemo in jih hranimo s kruhom. Pa vendar živ krst ne prizna teh naših zaslug za domovino…

Kakor je to tudi res lepo, veleva ljudem njihova vera, naj se postijo ob vseh zapovedanih postnih dneh, ti pa še teh maloštevilnih postov nočejo držati, a jaz in ves moj zarod se postimo že vse življenje, odkar so nas odtrgali of materinega seska.”

Vol je pobesil glavo in kakor da ga je nekaj zapeklo in zaskrbelo, je spet vzdignil glavo, jezno smrknil z rilcem in videti je bilo, kakor da se je spomnil nečesa tehtnega in ga to muči; naenkrat je radostno zamukal:

“A, zdaj pa vem, to mora biti tisto!” je pletel dalje svojo misel:

“To je torej: ponosni so na svojo slobodo in na svoje državljanske pravice. O tem moram pa resno razmisliti.” Misli, misli, a nič pravega se ne izcimi. “V čem so te njihove pravice? Če jim ukaže policija, naj gredo volit, gredo volit, a vendar bi tudi mi prav tako lahko muknili tisti ‘Za-a-a!’. Če pa jim ne ukaže, ne smejo voliti niti se mešati v politiko prav tako kakor mi ne. Tudi oni prenašajo ječo in udarce pogosto brez krivde in greha. Mi vsaj zamukamo in zamahnemo z repom, ti pa nimajo niti toliko državljanskega poguma.”

V tem je prišel gospodar iz krčme. Pijan, da so se mu noge zapletale, je brundal neke nerazumljive besede predse in krivoritil proti vozu.

“Vidiš ga, v kaj je porabil ta ponosni potomec svojo svobodo, ki so mu jo njegovi predniki s krvjo izbojevali. Saj, moj gospodar je pijan in krade, a kako jo porabljajo drugi? Edino tako, da nič ne delajo in da se le ponašajo s svojo preteklostjo in z zaslugaim svojih pradedov, pri katerih pa oni sami nimajo niti najmanjšega deleža, niti toliko kakor jaz.

Mi voli pa smo ostali prav tako marljivi in koristni delavci, kakor so bili naši pradedi. Voli smo, res je, pa se vendar lahko ponašamo z našim današnjim napornim delom in zaslugami.”

Vol je globoko zavzdihnil in sklonil vrat v jarem.

Aprila 1902.

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)