Tag Archive | Pravica

Žig

Imel sem strašne sanje. Ne čudim se sanjam samim, pač pa temu, da sem imel pogum sanjati take strašne stvari, ko sem vendar miroljuben in pošten državljan, prav tak dober otrok te nase izmučene, mile nam matere Srbije, kakor so vsi drugi njeni otroci. Nikar ne mislite, da trdim, da sem kakšna izjema od drugih, še malo ne, brate, saj delam na las vse tako kakor vsi drugi in moje vedenje je tako vzgledno, da mu ga ni para. Nekoč sem zagledal na ulici bleščeč gumb s policijske uniforme, zagledal sem se v njegov čarobni lesk in sem že hotel kreniti dalje, zatopljen v neke sladke misli, kar mi je naenkrat roka sama od sebe zadrhtela, segla po kapi na glavi; glava se mi je sama poklonila k zemlji, usta pa so se mi razvlekla v prijeten smehljaj, s kakršnim navadno pozdravljamo mi vsi starejše od sebe.

»Res se mi sama žlahtna kri pretaka po žilah in nič drugega,« sem pomislil v tistem trenutku in se s prezirom ozrl na prostaka, ki je šel prav ta hip mimo mene in po nemarnem z nogami pohodil ta gumb.

»Prostak!« sem izgovoril strupeno in pljunil ter mirno nadaljeval svoj sprehod, potolažen z mislijo, da je takšnih prostaških ljudi kaj majhno število, in nenavadno mi je bilo prijetno, da je dal bog meni tako rahlo srce in tako plemenito, viteško kri naših starih.

Glejte, zdaj vidite, kako krasen človek sem, ki se v resnici prav nič ne razločuje od drugih poštenih državljanov, in zato se boste tudi vi čudili, od kod so prišle prav meni te strašne in bedaste stvari v sanjah na misel.

Nič nenavadnega se mi ni pripetilo tisti dan. Povečerjal sem dobro, si po večerji otrebil zobe, posrkal malo vinčka, nato pa, ko sem tako junaško in vestno izkoristil vse svoje državljanske pravice, sem legel v posteljo in vzel knjigo, da bi čim prej zadremal. Knjiga mi je kaj kmalu padla iz rok, potem ko je seveda izpolnila mojo željo, in zaspal sem kakor jagnje, z mirno vestjo, ker sem popolnoma izvršil vse svoje dolžnosti. Iznenada se znajdem kakor na neki ozki, hriboviti in blatni poti. Mrzla, mračna noč je. Veter zavija skozi ogolelo vejevje in grize v golo kožo, kjer koli jo doseže. Nebo je mračno, strašno in nemo in droben sneg naletava v oči in bije v obraz. Nikjer žive duše. Podvizam se dalje in zdrsnem na blatni poti zdaj na levo, zdaj na desno. Spotikal sem se, padal in nazadnje zablodil. Blodil sem tako sam bog nebeški vedi kod, noč pa ni bila tista kratka, navadna noč, marveč kakor nekakšna dolga, kakor celo človeško življenje, jaz pa neprenehoma hodim in sam ne vem, kod.

Hodil sem tako sila mnogo let in prišel nekam, tako daleč, daleč od svojega rojstnega kraja v neke neznane kraje, v neko čudno deželo, za katero verjetno živ krst ne ve in ki se verjetno lahko človeku samo v sanjah prikaže.

Ko sem se potikal po tisti deželi, sem prispel v neko veliko mesto z mnogimi prebivalci. Na prostranem trgu onega mesta je bila zbrana silna množica ljudi, dvigal se je strašen hrušč, da bi človek oglušil. Pristal sem v neki gostilni, ravno nasproti trgu in vprašal krčmarja, zakaj se je zbralo tolikanj ljudi.

»Mi smo mirni in pošteni ljudje,« mi začne pripovedovati ta, »zvesti smo in pokorni svojemu županu.«

»Kaj je pri vas župan starosta?« sem mu z vprašanjem segel v besedo.

»Pri nas izvršuje oblast župan in je zato starosta; za njim pridejo biriči na vrsto.«

Zasmejal sem se.

»Kaj pa se smeješ?… Nisi vedel tega?… Od kod pa si pravzaprav?…«

Povedal sem mu, kako sem zablodil in da sem doma iz neke daljnje dežele — Srbije.

»Slišal sem že o tej znameniti deželi!« je šepnil on sam pri sebi in me spoštljivo pogledal, nato pa se glasno obrnil k meni:

»Vidiš, tako je pri nas,« je nadaljeval, »oblast izvršuje župan s svojimi biriči.«

»Kakšni pa so ti biriči pri vas?«

»Eh, veš, biričev je več vrst in razločujejo se po činih. Imamo višje in nižje biriče… Tak mi smo tu miroljubni in pošteni ljudje, toda iz okoliških krajev ti prihajajo semkaj vsakovrstni potepuhi, ki nas pridijo in uče slabih navad. Da bi bilo mogoče ločiti vsakega našega meščana od drugih, je izdal župan včeraj naredbo, naj pridejo vsi državljani pred občinsko sodišče, kjer bodo pritisnili vsakomur poseben žig na čelo. Glej, zavoljo tega se je zbralo ljudstvo, da se pogovorimo, kaj naj storimo.«

Vztrepetal sem in pomislil, kako bi čim prej pobegnil iz te strašne dežele, ker takega viteštva, dasi sem plemenit Srb, nisem vajen. Pa tudi sramotno mi je!

Krčmar se je dobrodušno zasmejal in me potrepljal po rami ter mi ošabno dejal:

»Hej, tujček, prestrašil si se, jeli?!… Ni je torej take korajže daleč naokrog, kakor je naša!…«

»Pa kaj mislite storiti?« sem sramežljivo vprašal.

»Kako, kaj mislimo? Boš že videl naše junaštvo. Saj ti pravim, da daleč naokrog ne poznajo takega poguma, kakor je naš. Prehodil si veliko sveta, a prepričan sem, da večjih junakov nisi videl. Stopiva skupaj tja. Podvizati se moram.«

Že sva bila na tem, da odideva, kar se je zaslišal pred vrati pok z bičem.

Pogledal sem ven, kaj je, in kaj zagledam? Neki človek z nekako trirogo, bleščečo kapo na glavi in v pisani obleki jaha nekega drugega človeka v zelo bogati obleki navadnega civilnega kroja, se ustavi pred krčmo in stopi na tla.

Krčmar je odšel ven in se do tal poklonil, tisti človek v pisani obleki pa je krenil v krčmo in sedel za posebno ozaljšano mizo. Drug človek v civilni obleki pa je ostal čakaje pred krčmo. Krčmar se je tudi pred njim globoko poklonil.

»Kaj pa pomeni to?« sem vprašal krčmarja ves zmeden.

»No, ta, ki je šel v krčmo, je višji birič, ta zunaj pa je eden najuglednejših meščanov, naš veliki bogataš in rodoljub,« je zašepetal krčmar.

»A zakaj dopušča, da ga oni jaha?«

Krčmar mi je pomignil z glavo in odšla sva malo v stran. Nekako zaničljivo se je zasmejal in rekel:

»Glej, to imamo pri nas za veliko čast, ki je je redko kdo deležen!…«

Povedal mi je še na kupe stvari, toda jaz ga od zmedenosti niti razumel nisem. Zadnje beseda pa sem dobro slišal:

»To je usluga domovini, ki je vsak narod pač ne more in ne zna ceniti!«

Prišla sva na shod, ko so že pričeli voliti častno predsedstvo.

Neka skupina je predlagala za predsednika nekega Kolba, če se prav spominjam imena; druga skupina pa nekega Talba, a tretja skupina spet svojega kandidata.

Nastalo je grdo prerekanje; vsaka skupina je navijala za svojega kandidata.

»Po mojem nimamo boljšega človeka za predsednika tako važnega zborovanja kakor je Kolb,« je govoril nekdo iz prve skupine, »kajti njegove državljanske odlike in pogum so vsem dobro znani. Mislim, da ni nikogar med nami, katerega bi velikaši večkrat jahali kakor njega.«

»Kaj pa tvezeš,« je siknil nekdo iz druge skupine, »ko tebe niti še kak praktikant ni nikdar jahal.«

»Poznamo te vaše odlike,« je zavpil nekdo iz tretje skupine, »saj niti enega udarca z bičem niste prenesli, ne da bi zajavkali pri tem.«

»Da bomo razumeli, bratje,« se je vmešal Kolb, »mene so naši dostojanstveniki še pred desetimi leti res pogosto jahali in tudi z bičem so me tepli, pa nisem zastokal, a vendar utegnejo biti še kakšni bolj zaslužni možje. Nemara so kateri mlajši in boljši.«

»Ni jih, ni jih!« so se zadrli njegovi volilci.

»Rajši molčite o teh starih zaslugah! Kolba so jahali še pred desetimi leti,« so kriknili iz druge skupine.

»Zdaj stopajo mlade sile na plan, ne maramo starih,« so zavpili iz tretje skupine.

Iznenada pa se je vrišč polegel: ljudstvo se je razdelilo na dvoje in napravilo prehod. V njem sem zagledal mladega človeka kakih tridesetih let. Ko se je prikazal, so se vse glave nizko poklonile.

»Kdo pa je to?« sem šepnil krčmarju.

»To je prvi vseh meščanov. Mlad človek še, a mnogo obeta. Vzlic svojim mladim letom je že dočakal, da je župan sam doslej že trikrat jahal na njem. Pridobil si je večjo popularnost kakor kdor koli doslej.«

»Nemara bodo njega izvolili?« sem vprašal.

»Več kakor gotovo je, ker so vsi ti kandidati, kar jih je bilo doslej, sami starejši, ki jih je vrh tega že čas prehitel, tegale pa je župan še včeraj jahal.«

»Kako se piše?«

»Kleard.«

Napravili so mu častno mesto.

»Po moji sodbi,« je pretrgal molčanje Kolb, »ne moremo najti boljšega moža za to mesto, kakor je Kleard. Mlad je in mi starejši se še zdaleč ne moremo kosati z njim.«

»Tako je, tako je… Živio, Kleard!…« je zaorilo iz vseh grl.

Kolb in Talb sta ga odvedla, da je zavzel predsedniško mesto.

Vsi so se znova globoko poklonili, nato pa je nastala tišina.

»Hvala vam, bratje, za vašo visoko pozornost in počastitev, katero ste mi danes tako enodušno izkazali. Nade je, ki jih stavite vame, so vse preveč laskave. Težko je voditi in upravljati ljudske želje v tako važnih dneh, toda zastavil bom vse svoje sile, da opravičim vaše zaupanje, da vas bom povsod iskreno zastopal in da bom še dalje tako visoko obdržal svoj ugled. Hvala vam, bratje, za izvolitev.«

»Živio, živio, živio!« se je vsulo z vseh strani.

»Zdaj pa mi dovolite, bratje, da spregovorim s tega mesta nekaj besed o tem važnem dogodku. Ni lahko pretrpeti muk in bolečin, ki nas čakajo; človek ne more zlahka vzdržati, da mu z razbeljenim železom pritisneš žig na čelo. Res, muke so to, ki jih ne more vsakdo prenesti. Naj strahopetci trepetajo in zbledevajo od strahu, mi pa niti za trenutek ne smemo pozabiti, da smo potomci vrlih prednikov, da se pretaka po naših žilah plemenita junaška kri naših dedov, tistih vzornih vitezov, ki niti z zobmi niso škrtnili, ko so umirali za svobodo in blaginjo nas, svojih potomcev. Ničeve so naše muke v primeri z njihovimi mukami, in naj se mar zdaj v vsej tej blaginji in izobilju pokažemo mi kot trhlo in strahopetno pokolenje? Vsak pravi rodoljub, vsakdo, ki želi, da se naš rod ne osramoti pred svetom, bo prenesel bolečino junaško in možato.«

»Tako je! Živio, živio!«

Oglasilo se je še nekaj ognjevitih govornikov, ki so hrabrili prestrašeno ljudstvo in mu govorili približno prav to, kar je povedal Kleard.

K besedi se je priglasil neki bled, betežen starec z nagubanim licem in belimi lasmi ter s snežnobelo brado. Noge so se mu tresle od starosti, hrbet je imel upognjen, roke so mu trepetale. Glas mu je drhtel, v očeh pa so se mu svetile solze.

»Otroci,« je začel in solze so se mu zatrkljale po bledih, nagubanih licih in mu padale v belo brado, »težko je meni in kmalu mi bo umreti, vendar pa se mi zdi bolje, da ne dovolimo te sramote. Sto let mi je že, pa sem živel brez tega… In naj mi zdaj pritisnejo na to sivo, onemoglo glavo žig suženjski…«

»Dol s to stajo pokveko!« se je zadrl predsednik.

»Dol ž njim!« so zavpili eni.

»Mevža kilava!« so zakričali drugi.

»Namesto da bi dajal poguma mlajšim, še straši ljudstvo!« so se zadrli tretji.

»Sram naj ga bo njegovih sivih las! Dosti dolgo je živel, pa ga je še strah, mi mlajši smo bolj junaški!« so vpili četrti.

»Dol s strahopetcem!«

»Vrzimo ga ven!«

»Dol ž njim!«

Razdražena množica mladih junaških državljanov se je vrgla na betežnega starca ter ga v razkače- nosti začela pretepati in suvati.

Edino zaradi njegovih let so ga izpustili, drugače bi ga s kamnom pobili.

Vsi so se zakleli in zarotili, da bodo jutri s slavo osvetlili obličje in ime svojega naroda in da bodo junaško vzdržali.

Zborovanje se je razšlo v najlepšem redu. Pri razhajanju so se slišali glasovi:

»Jutri se bomo videli, kdo smo!«

»Videli bomo jutri precej tistih, ki se sami hvalisajo!«

»Prišel je čas, da se pokažemo, kdo je kaj prida in kdo je zanič, ne pa da se vsaka smet usti s svojim junaštvom!«

Vrnil sem se v svoj hotel.

»Si videl, kdo smo mi?« je ponosno vprašal krčmar.

»Videl sem,« sem odgovoril mehanično, a čutil, kako mi pojemajo moči in mi v glavi kar buči od čudnih vtisov.

Še isti dan sem bral v njihovem listu uvodni članek naslednje vsebine:

»Državljani, čas je, da že prenehajo dnevi praznega hvalisanja in bahanja tega ali onega človeka pri nas; čas je, da se nehajo ceniti prazne besede, s katerimi razsipamo, ko poudarjamo neke svoje namišljene odlike in zasluge; čas je, bratje, da se končno tudi pri delu preizkusimo ter da se dejansko pokažemo, kdo je kaj prida in kdo nič! Toda menimo, da med nami ne bo sramotnih strahopetcev, ki bi jih morala oblast sama šiloma prignati na določeno mesto, kjer se bo vršilo žigosanje. Vsak, kdor čuti v sebi trohico viteške krvi naših dedov, se bo požuril, da bo čim prej mirno in ponosno prenesel muko in bolečino, ker je to bolečina zavesti, je žrtev, ki jo terjata od nas domovina in splošna blaginja nas vseh. Naprej, državljani, jutri je dan viteške preizkušnje!…«

Moj krčmar je ta dan že takoj po končanem zborovanju legel spat, da bi prišel drugo jutro čim prej na določeno mesto. Mnogi pa so pri priči odšli pred sodišče, da bi zasedli tam čim boljši prostor.

Naslednji dan sem odšel tudi jaz pred sodišče. Tam se je gnetlo že vse mesto: mali in veliki, moški in ženske. Nekaj mater je prineslo celo svoje malčke v naročju, da bi tudi njim pritisnili suženjski, odnosno častni žig, da bi imeli kasneje več pravice do boljših mest v državni službi.

Bilo je tam suvanja in zmerjanja (v tem so ti ljudje tukaj nekoliko podobni nam Srbom, in kar milo se mi je storilo), prerivanja, kdo bo prišel prej do vrat. Nekateri so zgrabili kar za grlo drug drugega.

Žige je pritiskal poseben uradnik v beli, slavnostni obleki in je blago svaril in karal ljudi:

»Le počasi, bog vas previdi, saj pride vsak na vrsto, menda niste živina, da se tako prerivate!«

Začelo se je žigosanje. Nekdo je glasno javknil, drugi samo zastokal, toda nihče ni vzdržal brez glasu, dokler sem bil jaz tam.

Dolgo nisem mogel gledati tega mučenja in sem se rajši vrnil v krčmo. Ondi so že sedeli nekateri, prigrizovali in pili.

»Tudi tega smo se odkrižali!« je rekel nekdo.

»Ovbe no, saj tudi nismo posebno javkali, toda Talb se je drl kakor kak osel!« je povedal drugi.

»A to ti je tisti Talb, ki ste ga sinoči hoteli imeti za predsednika na shodu!«

»E, kdo pa ga je poznal!«

Tako so se pogovarjali in stokali od bolečine ter se zvijali, a so se vzdrževali drug pred drugim, ker je bilo vsakogar sram, da bi se pokazal strahopetca.

Kleard se je osmešil, ker je zastokal, z junaštvom pa se je izkazal neki Lear, ki je zahteval, naj mu pritisnejo dva žiga, in ni dal glasu od sebe. Vse mesto je z največjim spoštovanjem govorilo samo o njem.

Nekateri so pobegnili, toda ti so bili deležni vseobčega zaničevanja.

Čez nekaj dni se je sprehajal tisti z dvema žigoma na čelu z visoko dvignjeno glavo, dostojanstveno in ošabno, poln slave in ponosa, in kjer koli je šel mimo, se mu je vse ljudstvo klanjalo in snemalo pokrivala pred junakom svojih dni.

Po ulicah so se ženske in otroci in možje podili za njim, da bi videli to narodno veličino. Kjer koli so ga srečavali, se je čul šepet poln strahu in spoštovanja: »Lear, Lear!… To je on! To je tisti junak, ki ni javknil, ni dal glasu od sebe, ko so mu pritisnili dva žiga na čelo!« Listi so pisali o njem ter ga obsipali z največjo hvalo in slavo.

In zaslužil si je ljubezen narodovo.

Poslušal sem te slavospeve z vseh strani, pa se je še v meni prebudila junaška kri srbska. Tudi naši starodavni junaki, tudi ti so umirali na kolih za svobodo; tudi mi imamo svojo junaško preteklost in svoje Kosovo. Od vrha do tal me je prešinil narodni ponos in slavohlepje, da bi proslavil čast svojega rodu. In zdirjal sem pred sodišče ter zavpil:

»Kaj pa hvalite tega svojega Leara?… Saj vi pravih junakov še videli niste! Da bi videli, kaj je srbska viteška kri! Pritisnite mi deset žigov na čelo, ne pa samo dva!«

Uradnik v belem plašču je približal žig mojemu čelu in — zdrznil sem se… Prebudil sem se iz sna.

Od strahu sem se pomel po čelu in se prekrižal, v začudenju, kaj vse doleti človeka v sanjah.

»Skoraj bi bil zasenčil slavo njihovega Leara,« sem pomislil in se zadovoljno obrnil na drugo stran in malo nerodno mi je bilo, da se niso sanje do kraja končale.

 

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)

Premišljevanja navadnega srbskega vola

Razni čudeži se gode na svetu, naša dežela pa je, kakor trdijo mnogi, v taki meri rodovitna s čudeži, da že čudeži niso več čudeži. Pri nas imamo ljudi na zelo visokih položajih, ki nič ne mislijo, v nadomestilo za to ali pa morda iz kakih drugih nagibov pa je začel premišljevati neki navaden kmetiški vol, ki se ničemer ne razločuje od drugih srbskih volov. Bog si ga vedi, kaj se je zgodilo, da se je to genialno živinče osmelilo za tako predrzno početje – premišljevanje, ker je bilo doslej dokazano, da more imeti kdo v Srbiji od tega nesrečnega rokodelstva samo škodo. Prav, pa recimo, da on, revček, v svoji naivnosti niti ne ve, da se v njegovi domačiji ta obrt ne rentira in mu ne bomo pripisovali tega v poseben državljanski pogum, vendar pa nam le ostane zagonetno, kako da je prav vol začel misliti, ko ni niti volilec, niti odbornik, niti srenjski župan, niti ga ni nihče izvolil v kakšno volovsko skupščino za poslanca ali pa celo (če je že pri letih) za senatorja; če pa je grešnik sanjaril, da bi postal v kakšni volovski deželi minister, potem bi se, nasprotno, moral uriti, kako bo čim manj mislil, kakor počno to odlični ministri v nekih srečnih deželah, čeprav naša dežela tudi v tem nima sreče.

A kaj se je na koncu koncev tiče nas, da je prevzel ta od ljudi zapuščeni posel v Srbiji vol, saj je nemara začel misliti pač po nekem svojem naravnem nagonu.

A kakšen vol je to? Navaden voliček, ki ima, kakor bi dejala zoologija, glavo, trup in ude – vse kakor vsi drugi voli, vleče voz, se pase na pašniku, liže sol, prežvekuje in muka. Ime mu je Sivko.

Glejte, kako je bil začel misliti. Nekega dne je vpregel gospodar v voz njega in njegovega tovariša Črnka, naložil na voz neke nakradene drogove in jih odpeljal v mesto na prodaj. Gospodar je prodal drogove brž ko je prišel do prvih mestnih hiš, sprejel denar, izpregel Sivka in njegovega tovariša, zataknil v jarem verigo, s katero sta bila speta, vrgel prednju razvezan snop ličja in zadovoljno krenil v malo krčmico, da bi se kot možak okrepil s požirkom žganice. V mestu je bila neka slavnost in moški, ženske, otroci so z vseh strani prihajali mimo. Črnko, ki je tudi drugače med voli na glasu kot bučman, ni pazil na nič okrog sebe, marveč se je z vso resnostjo lotil svojega kosila, se dobro nažrl, zadovoljno malo zamukal, nato pa legel in sladko dremaje začel prežvekovati. Prav nič mu niso bili mar vsi ti mnogovrstni ljudje, ki so vrveli mimo njega na vse strani. Mirno je dremal in prežvekoval (škoda le, da ni bil človek, ker je imel vse pogoje za kako visoko kariero). Sivko pa še pokusil ni. Njegov sanjavi pogled in otožni izraz na licu sta na prvi pogled povedala, da je to mislec ter nežna, dovzetna duša. Prihajali so mimo njega ljudje, Srbi, ponosni na svojo svetlo preteklost, na svoje ime, na svojo narodnost, in ta njihov ponos se je utelešal v njihovi togi drži in hoji. Sivko jih je gledal, pa mu je prevzela dušo tuga, bol silne krivice, tako da ni mogel premagati tako nenadnega in močnega čuvstva drugače, kakor da je zamukal, tožno in bolestno, v očeh pa so se mu zalesketale solze. In Sivko je začel od te silne bolečine misliti:

“S čim neki se tako ponaša moj gospodar in drugi njegovi sodržavljani, Srbi? Zakaj dvigajo tako visoko glave in gledajo s tako napihnjeno ošabnostjo in preziranjem na moj rod? … Ponosni so na svojo domovino, na to, da jim je milostna usoda dodelila, da so se rodili tukaj v Srbiji. A saj je tudi mene moja mati otelila tu v Srbiji in ne samo da je to moja in mojega očeta domovina, marveč so tudi moji pradedje kakor tudi njihovi vsi skupaj prišli v te kraje še iz staroslovanske domačije. In vendar ni nihče med nami voli občutil kakega posebnega ponosa zaradi tega, pač pa smo bili vedno ponosni na to, kdo more zvleči večji tovor na hrib, in niti en naš vol do danes še ni rekel kakemu švabskemu volu: ‘Kaj bi ti, jaz pa sem srbski vol, moja domovina je ponosna srbska dežela, tu so se otelili vsi moji starši in prastarši, tod v tej deželi so tudi grobovi mojih prednikov!’ Bog varuj, da se s tem nismo nikdar bahali, to nam niti na misel ni prihajalo, a glejte, oni pa se ponašajo s tem. Čudni ljudje!”

Ob teh mislih je vol turobno zavrtel z glavo, da mu je zazvonkljal medeni zvonec okrog vratu in zarožljal ob jarem.

Črnko je odprl oči, pogledal svojega tovariša in zamukal:

“Ze spet pleteš svoje avšaste misli po glavi! Jej rajši, trap, in se redi, saj vidiš, da ti se dado rebra prešteti; če bi bilo v premišljevanju kaj dobrega, ne bi prepustili ljudje tega nam volom. Nak, ta sreča nas ne bi doletela!”

Sivko se je s pomilovanjem ozrl v svojega tovariša, obrnil glavo od njega in se še dalje zatopil v svoje misli:

“Ponašajo se s svojo svetlo preteklostjo. Imajo svoje Kosovo polje, svojo kosovsko bitko. Čudo prečudno, pa mar moji prastarši niso že tedaj vlekli hrano in vojne potrebščine za vojsko; če bi ne bilo nas, bi bili morali opravljati to delo ljudje sami. Imajo svojo vstajo proti Turkom. To je velika in žlahtna zadeva, a kdo vse je bil tam? So mar zasnovali tisto vstajo tile napihnjeni praznoglavci, ki se lepo brez dela tako šopirijo mimo mene s takim ponosom, kakor da je bila to njihova zasluga? No, da vzamem na primer samo tegale mojega gospodarja. Tudi on se ponaša in hvalisa z vstajo, posebno pa s tem, da je njegov praded kot redek junak padel v vojni za osvoboditev. Mar pa je to njegova zasluga? Njegov praded je imel pravico biti ponosen na to, on pa ne; njegov praded je padel, da bi mogel biti on kot njegov potomec svoboden človek. In je res svoboden, a kaj počne v tej svobodi? Ukrade drogove s tujega plota, sede še sam na voz, jaz vlečem njega in drogove, on pa lepo spi na vozu. Zdaj je prodal te drogove, pije žganje, ne dela nič in se ponosno baha s svetlo preteklostjo. A koliko je bilo poklanih mojih pradedov v tej vstaji, da so imeli borci hrano? In niso tudi moji pradedi tiste čase vlekli vojne potrebščine, kanone, hrano, municijo, pa nam vendar niti na misel ne pride, da bi se bahali z njihovimi zaslugami, ker se pač nismo spremenili in še danes opravljamo svoje dolžnosti prav tako, kakor so jih vestno in potrpežljivo opravljali vsi naši pradedje.

Ponašajo se s trpljenjem svojih prednikov, s petstoletnim suženjstvom. Moj rod pa trpi, odkar obstoji: tudi mi dandanes trpimo in robujemo, a zavoljo tega nikdar ne udarjamo na veliki zvon. Pravijo, da so jih Turki mučili, klali, na kole natikali, a tudi moje prednike so klali tako Srbi kakor Turki, jih pekli in jim prizadevali kdo ve vse kakšne muke.

Ponosni so na svojo vero, v bistvu pa ne verujejo v prav nič. Smo mar jaz in moj zarod krivi, da nas niso sprejeli med kristjane? Njih vera jim pravi: ‘ne kradi’, a glej, moj gospodar krade in pije za denar, ki ga je dobil za tatvino. Njih vera jim nalaga, naj store svojemu bližnjemu samo dobro, ti delajo drug drugemu samo zlo. Pri njih je najboljši človek, ki ga imajo za zgled čednosti, ako ne napravi nič hudega, pri tem pa seveda nihče niti ne pomisli, da bi zahteval od koga, da bi razen tega, da ne napravi nikomur nič slabega, storil tudi kaj dobrega. In tako so torej padli tako nizko, da so jim zgledi za čednosti enaki vsaki nekoristni stvari, le če ta nikomur nič hudega ne prizadene.”

Vol je globoko zavzdihnil in od njegovega vzdiha se je dvignil cel oblak prahu na cesti.

“Nismo potemtakem mi in moj zarod,” je nadaljeval vol svoje otožno premišljevanje, “v tem boljši od njih vseh? Jaz nisem nikogar ubil, nikogar obrekoval, nikomur ničesar ukradel, nikogar nisem odpustil iz državne službe, ne krivega ne nedolžnega, nisem zakrivil primanjkljaja v državni blagajni, nisem lažno bankrotiral, nikdar nobenega nedolžnega človeka koval v železje in zapiral, ne obrekoval svojih tovarišev, ne se izneverli svojemu volovskemu načelu, ne po krivem pričal, nisem bil nikdar minister in ne prizadeval deželi zla, a sem razen tega, nisem storil nič slabega, storil mnogo dobrega tudi tistim, ki so meni storili zlo. Moja mati me je otelila, a so mi hudobni ljudje vzeli takoj še materino mleko. Bog je ustvaril travo menda le za nas vole, ne pa za ljudi, pa tudi njo nam odvzemajo. Mi pa vendarle ne glede na tolikanj udarcev cijazimo ljudem njih vozove, jim orjemo in jih hranimo s kruhom. Pa vendar živ krst ne prizna teh naših zaslug za domovino…

Kakor je to tudi res lepo, veleva ljudem njihova vera, naj se postijo ob vseh zapovedanih postnih dneh, ti pa še teh maloštevilnih postov nočejo držati, a jaz in ves moj zarod se postimo že vse življenje, odkar so nas odtrgali of materinega seska.”

Vol je pobesil glavo in kakor da ga je nekaj zapeklo in zaskrbelo, je spet vzdignil glavo, jezno smrknil z rilcem in videti je bilo, kakor da se je spomnil nečesa tehtnega in ga to muči; naenkrat je radostno zamukal:

“A, zdaj pa vem, to mora biti tisto!” je pletel dalje svojo misel:

“To je torej: ponosni so na svojo slobodo in na svoje državljanske pravice. O tem moram pa resno razmisliti.” Misli, misli, a nič pravega se ne izcimi. “V čem so te njihove pravice? Če jim ukaže policija, naj gredo volit, gredo volit, a vendar bi tudi mi prav tako lahko muknili tisti ‘Za-a-a!’. Če pa jim ne ukaže, ne smejo voliti niti se mešati v politiko prav tako kakor mi ne. Tudi oni prenašajo ječo in udarce pogosto brez krivde in greha. Mi vsaj zamukamo in zamahnemo z repom, ti pa nimajo niti toliko državljanskega poguma.”

V tem je prišel gospodar iz krčme. Pijan, da so se mu noge zapletale, je brundal neke nerazumljive besede predse in krivoritil proti vozu.

“Vidiš ga, v kaj je porabil ta ponosni potomec svojo svobodo, ki so mu jo njegovi predniki s krvjo izbojevali. Saj, moj gospodar je pijan in krade, a kako jo porabljajo drugi? Edino tako, da nič ne delajo in da se le ponašajo s svojo preteklostjo in z zaslugaim svojih pradedov, pri katerih pa oni sami nimajo niti najmanjšega deleža, niti toliko kakor jaz.

Mi voli pa smo ostali prav tako marljivi in koristni delavci, kakor so bili naši pradedi. Voli smo, res je, pa se vendar lahko ponašamo z našim današnjim napornim delom in zaslugami.”

Vol je globoko zavzdihnil in sklonil vrat v jarem.

Aprila 1902.

Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)