Stradija (1/12)
Bral sem v starih bukvah prečudno zgodbo; a vrag vedi, od kod mi je prišla v roke ta knjiga iz nekih smešnih časov, ko je bila na kupe svobodnjaških postav, a niti trohica svobode, ko so govorančili in pisarili knjige o gospodarstvu, a ni živ krst nič sejal, ko je bila dežela natlačena z moralnimi nauki, morale pa ni bilo, v vsaki hiši polno podstrešje logike, pameti pa prav nobene, ko so na vsakem koraku govoričili o varčevanju in blaginji v deželi, a so na vse strani razsipali in si je vsak oderuh in falot za nekaj, grošev lahko kupil naslov »veliki narodni rodoljub«.
Pisec te čudne zgodbe, svojih popotnih zapiskov, ali kaj je že natančno vzeto ta sestavek po svoji slovstveni obliki, niti sam ne vem, izvedencev pa tudi nisem maral spraševati, ker bi ti po naši utrjeni srbski šegi nedvomno napotili ta predmet na presojo splošni seji Kasacijskega sodišča. Mimogrede povedano je to lepa šega. Imenujejo vam ljudi, ki naj po svoji službeni dolžnosti mislijo, pa mir besedi, vsi drugi pa smo prosti… Saj, pisar te čudne zgodbe, oziroma popotnih zapiskov, začenja takole:
»Petdeset let svojega življenja sem prebil s popotovanjem po svetu. Videl sem premnogo mest, premnogo vasi, premnogo dežel, premnogo ljudi in narodov, a nič me ni navdalo s takim začudenjem, kakor neko majhno pleme v nekem prekrasnem, krotkem kotičku. Pripovedoval vam bom o tem srečnem plemenu, čeprav že naprej vem, da mi živ krst ne bo verjel, ne zdaj ne kdaj pozneje, tudi po moji smrti ne, če pride komu to pisanje v roke, da bi ga bral…«
Nekam hudomušen je ta ded, a mene je ravno s tem svojim začetkom prisilil, da sem prebral stvar do kraja; ko pa sem jo že prebral, jo bom še drugim povedal. Da pa ne bi mislili, da vas s tem nagovarjam, da berite, vam že koj v začetku kar najodkritosrčneje povem, da se ne izplača brati, in da ded (ta pisar, ali kaj že je?) laže vse, kar pripoveduje; ampak, čudo prečudno, jaz za svojo osebo verjamem v to njegovo laž kakor v največjo resnico.
Glejte, takole vam pripoveduje.
–
Pred celim stoletjem je bil moj oče v vojni hudo ranjen in ujet, nato pa odpeljan iz svoje domovine na tuje, kjer se je tudi oženil z zasužnjenim dekletom, svojo rojakinjo. V tem zakonu je dobil mene ih ko mi je bilo borih devet let, je umrl. Veliko mi je pravil o svoji domačiji, o junakih in velikih značajih, s katerimi kar kipi naša dežela, o velikem domoljubju in o krvavih vojnah za svobodo, o čednostih in poštenosti, o veliki požrtvovalnosti za rešitev dežele, kjer darujejo državljani vse, tudi svoja življenja, na oltar očetnjave. Povedal mi je slavno in viteško preteklost našega naroda, na smrtni postelji pa mi je zapustil tole oporoko: »Sin moj, meni smrt ne dovoli umreti v moji mili domovini, usoda mi ne dopusti, da bi sprejela moje kosti ona sveta dežela, ki sem jo močil s svojo krvjo, da bi bila lahko svobodna. Moja nesrečna usoda ne dovoli, da bi me, preden zatisnem oči, ogreli žarki svobode v moji mili domačiji. A prosta se mi čuti kri, ker bodo ti žarki svobode obsijali tebe, sinko moj; obsijali bodo vas, naše potomce. Pojdi, sinko, poljubi to sveto zemljo, ko stopiš z nogo nanjo, pojdi in ljubi jo, a vedi, da so namenjena še velika dela tej viteški deželi in našemu narodu; pojdi in na ponos svojega očeta v dobro uporabljaj svobodo in nikar ne pozabi, da je orosila to zemljo tudi moja kri, kri tvojega očeta, kakor, jo je stoletja in stoletja rosila plemenita kri tvojih viteških in slavnih pradedov…«
Ob teh besedah me je oče objel in poljubil in njegove solze so mi kapljale na čelo.
»Pojdi, sinko, naj ti bog…«
S temi nedokončanimi besedami je izdihnil dobri moj oče.
Ni še minilo mesec dni po njegovi smrti in že sem se s torbo na rami in s palico v roki odpravil v beli svet iskat svojo slavno domovino.
Petdeset let sem romal po tujini, po širokem svetu, a nikjer nisem naletel na deželo, ki bi bila količkaj podobna oni viteški zemlji, o kateri mi je moj oče tolikokrat pripovedoval.
Toda iskaje svojo domovino sem naletel na zanimivo deželo in ljudi, o katerih bi vam rad pokramljal.
Poletni dan. Sonce pripeka, da bi možgani zavreli človeku, od strašne sopare se mi kar vrti v glavi; nekaj mi brni po ušesih, žeja me mori, pogled je utrujen, da komaj še gledam. Vsega me obliva znoj in popotni prah je legel na ta znoj; obleka mi je zaprašena in že oguljena. Ves zbit in onemogel koračim, kar zagledam pol ure hoda iznenada pred seboj, kako se je zalesketalo belo mesto, ob katerem pljuska dvoje rek. Kakor bi začutil novo moč v sebi, pozabim na utrujenost in oslabelost, in se podvizam proti temu mestu. Pridem do obrežja. Dvoje velikih rek mirno valovi mimo in umiva s svojo vodo mestne okope.
Spominjam se, kako mi je oče pripovedoval o nekem znamenitem mestu, kjer so prelili naši rojaki morje krvi in kakor skozi sen se domislim, kako mi je govoril, da nekako prav tako stoji, kjer potekata dve reki mimo njega.
Od razburjenosti mi začne srce na vso moč utripati; snel sem pokrivalo ih naravnost od gora te dežele mi je zapihljal veter in mi hladil potno čelo. Dvignil sem k nebu oči, pokleknil in vzkliknil skozi solze:
»Veliki bog! Razsvetli me in poslušaj molitev sirotnega človeka, ki se potika po širokem svetu in išče svojo domovino, išče domovje svojega očeta…« Vetrc je še dalje pihljal z modrih planin, ki so se videle tam v daljavi, nebo pa je molčalo.
»Povej mi ti, mili moj veter, ki pihaš s teh modrih gora, so mar to gore moje domovine? Povejte mi ve, dragi reki, ali izpirata s ponosnih zidin ponositega mesta kri mojih prednikov?« Vse nemo, vse molči, meni pa kakor da pravi neka sladka slutnja, neki skriven glas:
»Prav to je dežela, tki jo tolikanj iščeš!«
Iznenada me predrami neki šum. Kraj brega, malo dalje od sebe, zagledam nekega ribiča. Čoln se mu pozibava ob bregu in on krpa mrežo. Ves prešinjen s sladkim čustvom ga prej niti opazil nisem. Stopim k temu človeku in ga pokličem s pozdravom.
On me molče pogleda, pa takoj spet obrne pogled od mene in nadaljuje svoje opravilo.
»Katera dežela je to tamle onkraj vode, ki se vidi?« vprašam in vse v meni se trese od nestrpnosti, kaj bo odgovoril.
Ta pa skomigne z rameni in razširi roke od začudenja, me pogleda ter izcedi skozi zobe:
»Saj, res je to neka dežela!«
»Kako pa ji je ime?« vprašam.
»Tega ne vem. Vidim, da je tam, neka dežela, a nisem vpraševal, kako se imenuje.«
»Od kod pa si?« vprašam.
»Nu, od kod neki, pol ure od tod stoji moja bajta. Tuj sem bil tudi rojen.«
»Čudno, to potemtakem ni dežela mojih prednikov, moja domovina,« sem pomislil in glasno vprašal: »Pa, kaj res prav nič ne veš o tej deželi? Kaj res ni po prav ničemer znamenita?«
Ribič se zamisli, spusti mrežo iz rok in kakor da bi se nečesa spomnil. Po dolgotrajnem molčanju spregovori:
»Pravijo, da imajo dosti svinj v tej deželi.«
»In samo zaradi svinj da je ta dežela na glasu?« vprašam začudeno.
»Menda jim tudi topoglavcev ne manjka, a to je meni bore malo mar!« reče hladnokrvno in prične spet krpati svojo mrežo.
Ta odgovor mi ni bil jasen, zato sem ga znova vprašal:
»Kakšnih topoglavcev?«
»Vsakovrstnih,« odgovori nekam prsteno in brezbrižno zazdeha.
»Tak svinje in topoglavci?! In o čem drugem nisi slišal?…«
»Razen svinj, pravijo, da imajo na kupe ministrov, nekatere v penziji, nekatere na razpoloženju, a teh ne izvažajo v tuje dežele. Izvažajo samo svinje.«
Pomislil sem, da zbija ribič šale z menoj in sem planil:
»Ti, kaj pa mi pleteničiš in tvezeš vse to, misliš nemara, da sem norec?!«
»Plačaj mi, da te prepeljem na drugi breg, pa pojdi in sam poglej, kaj je tam. Pravim ti samo, kar sem slišal od drugih. Sam nisem bil tam, zato tudi ne vem zanesljivo vsega tega.«
»To že ni dežela mojih slavnih prednikov, ker ta je glasovita po svojih junakih, po svojih velikih delih in bleščeči preteklosti,« sem pomislil, toda ribič mi je vzbudil zanimanje s svojimi čudnimi odgovori na moja vprašanja in odločil sem se, da si ogledam še to deželo, ko sem videl in obšel že toliko drugih. Pogodim se z njim in sedem v čoln.
Ribič je priveslal do obale, sprejel dogovorjeni denar in odveslal nazaj, ko sem stopil na breg.
Kraljevič Marko drugič med Srbi (5/5)
Okolica ima svoj vpliv na človeka in tudi Marko je moral v neki meri podleči temu vplivu ter je začel z drugimi svojimi vrlimi potomci vred sprehajaje se postopati, pljuvati predse in se prerivati pred ministrovimi vrati, s prošnjo v roki, čakaje, da stopi pred ministra in prosi za majhno državno službico, — samo toliko, da bo imel košček vsakdanjega kruha, belega seveda.
Jasno je, da to brušenje peta pred vrati ni trajalo malo časa, in čez nekaj dni so mu rekli, naj vloži svojo prošnjo v arhivu, da jo protokolirajo.
Markova prošnja je prizadela ministru obilo preglavic.
»O, brate, kaj pa naj počnem s tem človekom? Saj ga spoštujemo, recimo; vse, samo priti mu ne bi bila treba. To ni človek za naše čase.«
Navsezadnje ga je nastavil, upoštevaje njegov veliki sloves in njegov prejšnje zasluge, za praktikanta v nekem zakotnem okraju v notranjosti dežele.
Zdaj je Marko s težavo izprosil, da so mu vrnili orožje, v ministrstvu pa so mu izplačali celo plačo, da je šel poravnat stroške za Šarca.
Šarec navzlic dobri hrani še daleč ni bil več tak kakor prej; zelo je izbiral, pa tudi Marko je bil najmanj za tridest ok lažji.
In tako je Marko oblekel svojo obleko, si pripasal orožje, opremil Šarca, napolnil meh z vinom, ga obesil ob sedlo, zajahal Šarca, se prekrižal in se napotil na svojo službeno dolžnost po cesti, katero so mu pokazali. Mnogi so mu svetovali, naj bi šel rajši z železnico, toda tega Marko ni maral, če bi ga stalo glavo.
Povsod, kamor koli je zanesla Marka pot, te spraševal za oni okraj in navajal ime okrajnega načelnika.
Po poldrugem dnevu hoda je prispel v mesto. Krenil je na dvorišče okrajne pisarne, razjahal, privezal Šarca ob murvo, snel meh z vinom ter sedel v orožju, da bo v hladu posrkal svoje vince.
Biriči, praktikanti, pisarji so z začudenjem stežali svoje glave skozi okna; daleč naokrog so hodili ljudje okrog junaka.
Prišel je kapetan, kateremu so sporočili, da pride Marko v njegov okraj.
»Bog daj srečo!« je pozdravil.
»Bog ti srečo daj, junak neznani!« mu je odzdravil Marko. Kadar je prišel do orožja, konja in vina, je pozabil vse svoje gorje in se je pri priči začel ponašati po starinsko in govoriti v stihih.
»Si ti novi praktikant?«
Marko pove, kapetan pa mu reče nato:
»Eh, toda s tem mehom in orožjem ne moreš biti v pisarni.«
»Taka je med Srbijanci šega,
da v orožju mrko pije vino,
da v orožju tudi spanje spava!«
Kapetan mu je začel razlagati, da mora odložiti orožje če namerava ostati v službi in prejejnati plačo.
Marko je videl, da ni druge poti, kajti — kaj hoče človek, živeti mora, imetje pa, kar ga je imel, je skopnelo; toda domislil se je in vprašal:
»Pa je kakšna taka služba, v kateri se nosi orožje in v kateri bi mogel služiti?«
»Biriči imajo tako službo.«
»Kaj pa dela birič?«
»Uradnike spremlja z orožjem na poti, da jih brani, če jih kdo napade; na red pazi, da kdo ne dela škode drugemu, in podobne stvari,«, je rekel kapetan.
»E, tako! To je lepa služba…« se je navdušil Marko.
—
In tako je postal Marko birič. Tak pa je spet vpliv okolice, vpliv vrlih potomcev, da z žarko krvjo in z navdušenjem služijo svoji domovini. Toda Marko se tej službi ni mogel tako prilagoditi in niti od daleč ni bil tako sposoben, kakor bi bil najslabši njegov potomec, nikar šele kak drugi, boljši.
Potujoč tako s kapetanom po okraju, je videl Marko mnogo stisk in nadlog, in ko se mu je nekoč zazdelo, da tudi njegov kapetan ne dela ravno po pravici, ga je kresnil z dlanjo po obrazu in mu izbil tri zobe.
Zaradi tega so Marka po daljših vojnih praskah ujeli in ga odtirali v blaznico na pregled.
Tega udarca Marko ni mogel prenesti in vzelo ga je, ko je bil do dna razočaran in izmučen.
—
Ko je stopil pred boga, se je bog zasmejal tako, da so se vsa nebesa stresla.
»No, Marko, si maščeval Kosovo?« ga je vprašal v smehu.
»Do kraja sem se namučil, a ubogo moje Kosovo, saj ga še videl nisem! Pretepali so me, v luknjo so me vtaknili, za biriča sem jim bil, nazadnje pa so me vrgli med norce…« se je pritoževal Marko.
»Saj sem vedel, da ne boš bolje odrezal!…« je rekel Gospod blago.
»Hvala ti, bog, da si me rešil muk; zanaprej pa niti sam ne bom več verjel jadikovanju mojih potomcev in njih joku za Kosovim! Če pa jim je treba biričev, imajo vsaj za to službo sami dosti izbire, same najboljše med najboljšimi. Bog mi odpusti, a zdi se mi, da to sploh niso moji potomci, čeprav me opevajo, marveč da so to potomci tistega našega Sulje Ciganina.«
»Njega sem jim tudi hotel poslati, če me ne bi bil ti tako goreče prosil, da bi sel. A vedel sem, da jim ti nisi potreben!« je rekel Gospod.
»Pa še Sulja bi bil danes med Srbi najslabši birič! V tem so ga vsi prekosili!« je rekel Marko in se razjokal.
Bog je težko zavzdihnil in skomizgnil z rameni.
Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)
Kraljevič Marko drugič med Srbi (4/5)
Marko je krenil noter, se pomešal v gručo in sedel na stol v kot, da ne bi njegova velika postava vzbujala pozornosti.
Ljudi je bilo natlačeno polno in vsi so bili razvneti od ognjevitega govora in debate, zato Marka nihče niti zapazil ni.
Na častnem mestu je bila tribuna in na nji miza za predsedstvo, zraven pa mize za tajnike.
Namen shoda je bil, da sprejmo resolucijo, v kateri naj bi obsodili barbarsko početje Arnavtov na Kosovem ter v celi Stari Srbiji in Macedoniji in pa nasilstva, ki jih zaradi njih trpe Srbi na svojem rodnem ognjišču.
Ob teh besedah, ki jih je spregovoril predsednik in razložil namen zborovanja, se je Marko ves spremenil. Oči so mu zažarele s strašnim žarom, vse telo mu je zadrhtelo, pesti so se pripravljene za boj jele stiskati in zobje škripati.
»Vendarle sem slednjič našel prave Srbe, katere sem iskal. To so oni, ki so me klicali!…« je pomislil Marko ves vesel in se že naslajal ob misli, kako jih bo vzradostil, ko se jim razkrije. Nepotrpežljivo se je vrtel na svojem stolu, da se malone ni sesul. Toda ni maral pričeti prècej, čakal je na najugodnejši trenutek.
»Besedo ima Marko Marković!« je razglasil predsednik in udaril ob zvonec.
Vse je potihnilo, da bi slišali najboljšega govornika.
»Gospoda in tovariši!« je pričel ta. »Neprijetno je za nas, toda že okolnosti same, že čustvo samo me sili, da pričenjam svoj govor z Jakšićevimi verzi:
»Mi Srbi nismo, možje mi nismo!…
— — — — —
Ker da smo Srbi, ker da možje smo,
ker da smo bratje, oh, mili bog!
mar bi takó mi z Avale plave
zrli ledeno v ognjeni ta čas,
mar bi takó nas, oh, bratje predragi,
mar bi takó prezirali nas?!«
Nastala je tišina. Nihče ni dihnil. To tišino je samo za trenutek pretrgalo škrtanje Markovih zob in pa škripanje stola, na katerem je sedel, tako da so se mnogi srdito in zaničljivo ozrli vanj, zakaj moti to sveto, rodoljubno tišino.
Govornik je nadaljeval:
»Da, tovariši, strašen je ukor velikega pesnika na to naše današnje pomehkuženo pokolenje. Videti je res, ko da nismo ne Srbi ne možje! Saj kar mirno gledamo, kako pade vsak dan po nekaj srbskih žrtev pod krvavim arnavtskim bodalom, gledamo, kako požigajo srbske hiše v Dušanovi prestolnici, kako se onečaščajo srbske hčerke in trpi ljudstvo največje muke ondi, v onih krajih, kjer je vladala starodavna srbska slava in gospostvo. Res, bratje, iz teh krajev, pa tudi iz Prilepa, domovja našega največjega junaka Kraljeviča, se čujejo suženjski vzdihljaji in žvenket verig, ki jih še vedno vleče za seboj Markov bedni potomec; in Kosovo tožno se še vedno vsak dan obliva s srbsko krvjo, še vedno čaka maščevanja, še vedno žejno neprijateljske krvi, ki jo terja pravična kri Lazarjeva in Obilićeva. In tudi mi lahko danes nad tem razbojiščem, nad tem svetim pokopališčem naših vzor-vitezov, nad tem popriščem slave nesmrtnega Obilića, tudi mi lahko jeknemo ob onem tožnem jeku gusel, ki ga spremlja ljudstvo s pesmijo, v kateri preliva naš veliki junak Kraljevič kot glasnik narodne žalosti svoje solze in govori:
»Jojme, zdravo, Kosovo ti ravno,
kaj dočakalo si, polje tožno!…«
Ob teh besedah so se zakotalile Marku kakor orehi debele solze iz oči, vendar se ni maral še oglasiti. Čakal je, kaj bodo napravili dalje. Toda pri duši mu je postajalo tako milo, da je pozabil in oprostil vse muke, ki jih je pretrpel. Za tak trenutek bi dal tudi glavo s svojih ramen. Bil je pripravljen iti celo na Kosovo, pa če ga še enkrat vržejo v ječo.
»Te besede zgrabijo vsakega Srba za srce, tu plaka z Markom vred vse naše ljudstvo; toda razen teh plemenitih solz našega velikega viteza, so nam potrebne tudi še mišice Kraljeviča in Obiliča!…« je nadaljeval čedalje ognjeviteje govornik.
Marku je kri zalila oči, strašen je bil njegov pogled, šinil je kvišku in s stisnjenimi pestmi, ki jih je dvigal vrh glave, planil kakor razjarjen lev proti govorniku. Mnoge je podrl h tlom in jih pohodil z nogami. Nastal je vik in krik. Predsednik in tajniki so si z rokami zakrili obraz in se strahoma zarili pod mizo, navdušeni Srbi pa so zajezili vrata s prestrašenim, obupnim vreščanjem:
»Na pooomoooč!«
Govornik je prebledel, noge so se mu zašibile, zadrhtel je kakor v mrzlici, pogled je otrpnil, ustne posinjele, šiloma je goltal slino vase, iztezal vrat in mežikal. Marko je prodrl do njega in mu zamahedral z rokami nad glavo ter s strahovitim glasom zatulil:
»Tukaj je Marko, ne bojte se, bratje!«
Govornika je oblil znoj, obraz miu je zaripel, zazibal se je in se zvrnil po tleh kakor sveča.
Marko se je zdrznil in odstopil, pogledal na tega nezavestnega revčka, pobesil roke in z izrazom neznanske začudenosti pogledal okrog sebe. Kar okamenel pa je od osuplosti, ko je videl, kako so Srbi zajezili vrata in okna in kako obupno vpijejo: »Na pooomoooč! Policija… Hudodelec!«
Marko je bil ves mlahav od začudenja, spustil se je na stol v bližini in si zaril glavo v svoje kosmate, silne roke.
Ta hip mu je bilo najteže: po tako mogočnem upanju na gotov uspeh in tolikšnem navdušenju je nastopil nenaden, nagel preobrat položaja.
Dolgo je sedel Marko tako, v istem položaju, nepremično, kakor okamenel.
Malo pomalem je jelo prestrašeno vpitje ponehavati in namesto onega strašnega vika in krika, je nastopila smrtna tišina, v kateri se je razločno slišalo težko dihanje onesveščenega govornika, ki se je začel polagoma zavedati. Ta čudna nepričakovana tišina je povzročila, da so začeli predsednik zborovanja, podpredsednik in tajniki pomalem boječe, oprezno dvigati glave. Prestrašeno gledajo drug drugega s čudnim izrazom vprašanja na licih: »Kdo za boga ve, kaj je vse to?« Nato se pričnó s še večjim začudenjem ogledovati okrog sebe. Dvorana je malone prazna, samo od zunaj kukajo mnoge rodoljubne glave skozi odprta vrata in okna. V dvorani pa Marko kakor kamen, na stolu sedi, s komolci na kolenih in z glavo uprto na roke. Ne premakne se, niti diha mu ni slišati. Potlačeni so začeli po vseh štirih kobacati ven drug za drugim, nezavestni govornik se je začel osveščati, tudi on gleda boječe okrog sebe, se tipa, gleda predsednika in tajnike in kakor gleda on vanje gledajo ti nanj, kakor da se začudeno, strahoma sprašujejo drug drugega: »Kaj je bilo to z nami? Ali smo res ostali živi?« Z največjo začudenostjo pa se ustavljajo pogledi vseh na Marku, nato pa menjajo spet med seboj poglede, ki s svojim izrazom na licih kakor vprašujejo in odgovarjajo: »Kdo je to strašilo?!… Kaj naj storimo?! — Ne vem!«
Tudi na Marka je vplivala ta tihota, da je vzdignil glavo. Tudi na njegovem obrazu je bil isti izraz začudenosti: »Kdo bogme ve, kaj je bilo to na mah, bratje moji?!«
Navsezadnje je Marko nežno in mehko, kolikor je to sploh mogel, nagovoril govornika, s pogledom polnim miline:
»Kaj pa ti je bilo, brate mili, da si padel?…«
»S pestjo si me udaril!« je odvrnil oni karajoče in se z roko potipal po temenu.
»Še dotaknil se te nisem, tako mi vsemogočnega boga in svetega Janeza! Tako lepo si govoril in rekel si, da je treba Srbom Markove desnice, jaz pa sem sam Kraljevič Marko in sem se ti samo oglasil: ti pa si kar omedlel.«
Vsi navzoči so se še huje zbegali in pričeli so se umikati od Marka.
Marko pa je začel pripovedovati, kaj ga je primoralo, da je prosil boga, naj mu dovoli priti med Srbe in kaj vse se je zgodilo z njim, kakšne muke je moral pretrpeti in kako so mu odvzeli orožje in obleko in vinski meh, pa kako je njegov Šarec propadel, ko je vlekel tramvaj in gonil zajemalno kolo pri vrtnarju.
Po teh besedah se je govornik malo zbral in zavedel ter dejal:
»E, Marko, to si pa res bedasto ukrenil!«
»Sit sem bil že teh vaših tožba in neprenehnega klicanja. Obračal sem se tam doli v grobu, obračal se več kakor pet sto let in bogme da nisem mogel več prenašati!«
»Eh no, to se prepeva v pesmih, brate moj! To se samo tako poje. Ti pač ne poznaš poetike!«
»Lepo, prosim te, to se prepeva, toda tako ste tudi govorili; glej, saj si sam pravkar isto govoril!«
»Nikar ne bodi preproščina taka, prosim te, brate; saj vendar ni vse tako, kakor se govori. To se samo tako govori, zato da je slog lepši, bolj okrašen! Vidi se, da tudi retorike ne poznaš! Starokopiten človek si, brate moj, in mnogo stvari ne poznaš! Znanost, dragi moj, je daleč napredovala. Jaz govorim, kakopak, ti pa moraš vedeti, da mora imeti govornik po pravilih retorike lep, okrašen slog, da mora znati navdušiti poslušalce, da omeni tudi kri in bodalo pa hlapčevske verige in suženjstvo! Vse to je samo zaradi lepote sloga in živa duša ne misli resno, tako kakor ti, da je treba pri priči zavihati rokave, pa dajmo, udarimo se zares. Prav tako je tudi v pesmi vržena fraza: »Vstani, Marko…« itd., a to vse je zaradi lepote… Nič ne razumeš, brate, bedasto si ravnal; vidi se, da si preprost človek, starinskega kova! Ti jemlješ besede še v dobesednem pomenu in ne veš, da nastane književni slog šele s tropami in figurami!«
»Ali, kaj pa naj počnem zdaj? Ne pokliče me niti bog, nazaj niti mi ni na zemlji obstanka.«
»Pošteno nevšečna zadeva!« se je vmešal predsednik kakor v skrbeh.
»Sila nevšečna!« so z istim glasom dejali še drugi.
»Šarca imam na reji pri nekem kmetiču, obleke in orožja nimam, a pošlo mi je tudi imetje,« je rekel Marko v obupu.
»Od sile nerodno!« je ponovil vsak navzočih še enkrat.
»Ko bi imel dobre poroke, dl bi si na menico izposodil nekaj denarja!« je menil govornik.
Marko ni razumel.
»Imate kake dobre prijatelje tu v mestu?«
»Nimam tu po bogu žive duše,
ni jih več pobratimov tod mojih,
pobratima Obilić Miloša,
pobratima Toplice Milana,
pobratima…«
Marko je hotel še dalje naštevati, toda govornik mu je segel v besedo:
»Zadoščala bi dva; več jih ni treba!«
»A, nekaj mi je prišlo na misel…« je pričel predsednik zamišljeno, važno, utihnil je in, se z roko pomel po čelu, po krajšem molčanju pa se je obrnil k Marku z vprašanjem:
»Ali si pismen?… Znaš brati in pisati?«
»Brati in pisati znam,« je odvrnil Marko.
»Prišlo mi je namreč na misel, kako bi bilo, če bi nekako vložil prošnjo za kakšno službico? Lahko bi prosil kje, da te nastavijo za praktikanta.«
S težavo se je Marko sporazumel z njimi, kaj je to praktikant, in je konec koncev pristal, ker so mu rekli, da bo imel po šestdeset-sedemdeset cekinov na leto, junak pa niti bora ni imel.
Napisali so mu prošnjo, mu dali pol dinarja za kolek in pol dinarja za prvo silo, če bi se znašel v stiski ter ga napotili v policijsko ministrstvo, naj vloži tam prošnjo.
Kraljevič Marko drugič med Srbi (3/5)
Zadeva je seveda šla dalje po svoji pravi poti. Ko je napravila policija na licu mesta svoje izvide, v podrobnostih preiskala zločine, je izrodila vse akte sodišču v nadaljnje poslovanje.
Sodišče je odredilo zaslišavanja, klicalo priče in določalo soočenja. Državni tožilec je kahteval, kot se razume, naj se Marko obsodi na smrt; Markov advokat pa je spet ognjevito dokazoval, da je Marko nedolžen in naj se izpusti na prosto. Marka so vodili na razprave, ga zasliševali in vračali spet v zapor. In bil je že ves zbegan od začudenja, kaj vse počno z njim. Najhuje mu je bilo, da je moral piti vodo in te nikakor ni bil vajen. Vse bi bil lahko prenesel, junak je, toda čutil je, da mu voda hudo škoduje. Pričel je hujšati in veneti. Nič več ni bil tisti stari Marko, bogme, da ne! Bil je tenak kakor bilka, obleka visi na njem, kakor da ni njegova, in ko hodi, se opoteka. Pogosto ti klikne v grenkem obupu: »Ah, bože, saj to je huje od preklete arabske ječe!«
Nazadnje je sodišče le izdalo sodbo, po kateri so, upoštevaje Markove zasluge za srbstvo in mnoge olajšujoče okolnosti, obsodili Marka na smrt in na plačilo odškodnine ter povračilo vseh sodnih stroškov.
Zadeva je bila predložena apelaciji in ta je smrtno kazen spremenila v dosmrtno ječo, kasacijsko sodišče pa je našlo neke nepravilnosti in vrnilo akte sodišču, zahtevajoč, da se zaslišijo in zaprisežejo še neke priče.
Dve leti je trajala ta sodna procedura in nazadnje je potrdilo tudi kasacijsko sodišče spremenjeno razsodbo, po kateri je bil obsojen Marko na deset let težke ječe v težkih okovih in na plačilo vseh kazenskih in sodnih stroškov, toda ne kot politični zločinec, ker je dokazal, da ne pripada nobeni politični stranki.
Seveda so pri tej razsodbi upoštevali, da je Kraljevič Marko velik narodni junak in da je to v jurisdikciji edinstven primer. Navsezadnje to ni bila lahka zadeva. Še največji strokovnjaki so stali zmedeni pred njo. Kako boš obsodil na smrt nekoga, ki je pravzaprav že pred toliko časa umrl in se znova pojavil na tem svetu?
–
In tako je padel Marko po nedolžnem v ječo. Ker ni bila mogoče sodnih in kazenskih stroškov plačati iz česa drugega, so določili na javni dražbi prodajo Markovega Šarca, obleke in orožja. Orožje in obleko je tako na kredit kupila država za muzej, Šarca pa je kupila Tramvajska družba za izplačilo v gotovini.
Marka so ostrigli, obrili, okovali v težke okove, oblekli v belo obleko in ga odvedli na beograjski grad. Tu je Marko trpel in se mučil v takih mukah, za kakršne ni nikdar mislil, da jih more prenesti. Sprva je kričal, se togotil, grozil; polagoma pa se je privadil in se mirno vdal v usodo. Kakor se razume, so ga za čas njegove kazni naučili tega in onega in ga pripravljali za družbo, v kateri je potrebno, da človek po odsluženi kazni dela kot koristen član; zato so ga jeli po malem privajati na koristna opravila: prinašal je vodo, zalival vrtove in plel čebulo, kasneje pa se je učil izdelovati žepne nože, krtače, omela in na kupe drugih koristnih stvari.
Njegov borni Šarec pa je cijazil tramvaj od jutra do večera, brez prenehanja. Tudi on je hromel in hiral. Ko hodi, se opoteka, ko pa ga ustavijo, zadrema in se zasanja, nemara tja v tiste srečne čase, ko je pil rdeče vino iz čebra, nosil v grivi zlatopletene rese, na kopitih srebrne podkve, na prsih zlate oprsnice in pozlačeno uzdo, — ko je nosil v ljutih borbah in dvobojih svojega gospodarja na sebi in dohiteval vile pod njim. Ves shujšan je zdaj: sama koža in kost ga je, rebra se mu dado prešteti, na kolek mu lahko torbo obesiš.
Najhuje je bilo Marku, ko je tako naneslo, da so ga vodili kam na delo in je zagledal Šarca tako propadlega. To ga je huje bolelo kakor vse njegovo gorje. Pogosto so mu, ko ga je videl tako bednega, solze zalile oči in je z vzdihom zaječal:
»Joj, moj Šarče, joj, moj kónjič vrli!…«
Šarec se je tedaj obrnil, bolno zahrzal, vtem pa je že pozvonil sprevodnik in tramvaj je krenil dalje, stražnik pa je vljudno opomnil Marka, naj nadaljuje pot, ker sta mu imponirala Markova moč in njegova visoka rast. Zato stavka niti končal ni.
Tako se je siromak Marko mučil itn mučil za svoj rod deset dolgih let, ne da bi se odpovedal misli na maščevanje Kosova. Tramvajska družba je škartirala Šarca in kupil ga je neki vrtnar, da mu je obračal kolo na vodnjaku.
Minilo je tudi teh deset let muke. Marka so izpustili.
Imel je prihranjenega nekaj denarja, ki ga je pridobil, ko je prodal razne drobnarije, katere je sam izdelal.
Najprej je stopil v krčmo in dal poklicati dva brivca, da ga lepo izmijeta in obrijeta, nato je naročil, naj mu speko devet let starega ovna in da mu primaknejo izdatno mero vina in žganja.
Hotel se je najprej z dobro jedjo in pijačo malo spraviti na noge in si opomoči od tolikerih muk. Posedal je tako več kakor petnajst dni, dokler ni začutil, da se je vrnil malo k sebi, nato pa začel premišljati, kaj naj ukrene.
Mislil je, mislil in si nazadnje nekaj izmislil. Preoblekel se je, da ga ne bi nihče spoznal in šel najprej iskat svojega Šarca, da bi še njega rešil trpljenja, nato pa bi šel od Srba do Srba, da bi zvedel, kdo so to, ki so ga tolikanj klicali, ali so to sploh Srbi, ki so ga zaprli v ječo in kako bi bilo najbolje maščevati Kosovo.
Zvedel je Marko, da je njegov Šarec pri nekem vrtnarju in da vleče tam zajemalno kolo. Napotil se je tja, kjer so mu rekli, da ga bo našel. Odkupil ga je za malo denarja, ker ga je oni že sam hotel dati ciganom, ter ga odvedel k nekemu kmetu, s katerim se je pobotal, da ga bo ta krmil z deteljo in skrbel zanj, da bi se Šarcu vrnile prejšnje moči. Marko je kar zajokal, ko je videl ubogega Šarca, kako klavrn je bil videti. Tisti kmet je bil dober človek, pa se ga je usmilil in sprejel Šarca v rejo, Marko pa je peš krenil dalje.
Tako potujoč je naletel na siromašnega kmeta na njivi, kjer je delal, pa ga je pozdravil s krščanskim pozdravom.
Marko se je pričel pogovarjati z njim o tem in onem in rekel tako v pogovoru:
»Kako bi bilo, če bi zdajle vstal Kraljevič Marko, pa bi prišel k tebi?«
»To se pa že ne more več zgoditi,« je del kmetič.
»A če bi prišel, kaj bi napravil?«
»Prosil bi ga, naj mi pomaga okopati tole koruzo!« je del v šali kmetič.
»Ko pa bi te poklical na Kosovo s seboj?«
»Ovbe no, molči, brate, kakšno Kosovo se ti plete v glavi! Saj še na semenj ne utegnem, da bi kupil soli pa opanke za otroke. Pa vidiš, brate, tudi nimam denarja, da bi si kaj kupil.«
»Dobro, prijatelj: pa veš ti, da je na Kosovem propadlo naše carstvo in da je treba Kosovo maščevati?«
»Propadel sem tudi jaz, brate moj, da huje ne more biti. Ne vidiš, da bos hodim?!… A ko me pritisnejo, naj plačam davke, ne bom vedel niti, kako mi je ime. Hodi zbogom ti in tvoje jadno Kosovo!«
Zaneslo je Marka v hišo nekega premožnega kmeta.
»Bog daj, gospodar!…«
»Bog daj!« odgovori ta in ga sumljivo ogleduje… »A od kod prihajaš, brate?«
»Od daleč sem prišel, pa se ogledujem tod okrog, da vidim, kako žive tukajšnji ljudje.«
Tudi temu omeni Marko tako v pomenku, kako bi bilo, če bi se prikazal na svetu spet Marko Kraljevič in poklical Srbe s seboj na Kosovo.
»Slišal sem, da se je neki norec pred kakšnimi desetimi leti izdajal za Marka Kraljeviča in zagrešil neke zločine in tatvine ter so ga vrgli, v ječo.«
»Saj, tudi sam sem slišal to: ampak, kaj bi napravil, če bi se prikazal pravi Marko in te poklical na Kosovo s seboj?«
»Sprejel bi ga, ga pošteno z vinom napojil in ga lepo odpravil.«
»A Kosovo?«
»Kakšno Kosovo v teh mršavih letih!… To stane lepe denarce! Veliki stroški so to, brate!…«
Marko je odšel od njega in krenil dalje. Povsod na vasi je doživljal isto. Nekateri so sklanjajoč se na svoje motike komaj odzdravili in niso črhnili besedice več. Ljudje ne morejo zgubljati časa, treba je okopati in za časa končati vsa opravila, če hočejo, da jim bo žito dobro rodilo.
In tako je postalo Marku pusto na vasi, pa se je odločil, da odide v Beograd, da bi tam poskusil, ali se dá ondi napraviti kaj za Kosovo ter dognati, od kod tolikanj teh nujnih klicev, iskrenih, odkritosrčnih, a takšen sprejem.
Prišel je v Beograd. Vozovi, tramvaji, ljudje — vse se podviza, hiti, križa pot, se srečuje. Uradniki beže v pisarne, trgovci za svojimi opravki, delavci na svoje delo.
Sreča tam nekega uglednega lepo oblečenega gospoda. Marko pristopi k njemu in ga pozdravi. Ta, malo osupnjen, za korak odstopi, pa tudi Markove slabe obleke ga je bilo sram.
»Jaz sem Marko Kraljevič. Prišel sem semkaj, pomagat svojim bratom,« je rekel Marko in povedal vse, kako je prišel, zakaj je prišel, kaj vse se je zgodilo z njim in kaj misli dalje početi.
»Ta-ko. Drago mi je, da sem vas spoznal, gospod Kraljevič! Res mi je drago. Kdaj nameravate v Prilep?… Drago mi je, verjemite mi; toda oprostite, mudi se mi v pisarno! Servus, Marko!« je rekel ta in urno odhitel.
Marko sreča drugega, tretjega. Kogar koli pa je srečal, se je vsak pogovor navadno končal z onim: »Mudi se mi v pisarno! Servus, Marko!«
In tako je pričel Marko ves razočaran obupavati. Po ulici je hodil in molčal, mrgodil se, brki so se mu pobesili na ramena; nikogar ni zaustavljal, nikogar več ni spraševal. In koga naj bi še spraševal? Kogar koli vidi, se mu mudi v pisarno. Kosova niti ne omenja nihče. Seveda, pisarna je nujnejša kakor Kosovo. Marko postaja vzlic svojim močnim živcem nervozen na to prekleto pisarno, ki po njegovem mnenju tako uspešno konkurira Kosovu. Nazadnje mu je jelo postajati vse bolj pusto in priskutno sredi te množice ljudi, kateri kakor da sploh nič ne delajo, ampak se jim samo v pisarno mudi. Kmetiči pa se spet pritožujejo na nerodovitna leta in na župane, hitijo na polje, delajo tam neprenehoma in nosijo podrapane opanke in posvaljkane bregeše. Marko je izgubil vsako upanje na svoj uspeh in ni niti nikogar več spraševal, niti se ni z nikomer več shajal. Komaj je čakal, da bi ga bog spet poklical na drugi svet, da se ne bi več trapil, ker je vsak Srb zaposlen s svojo nujno skrbjo in opravkom in Marko se je začutil čisto odveč.
Nekega dne je postopal tako čemeren in nevesel, pa tudi njegovo bogastvo se mu je že razpršilo in ni imel, s čimer bi si kupil vina, krčmarica Janja pa je že dolgo in izdavna v grobu — in ta bi mu le dala na upanje piti. Stopal je tako s pobešeno glavo po ulici, in kar na jok mu je šlo, ko se je spomnil starih časov in tovarišev, posebno pa lepe, ognjevite Janje in njenega hladnega vina.
Tedaj je iznenada opazil pred neko veliko krčmo silno gručo ljudi in od znotraj je slišal velik hrup.
»Kaj pa je to tukaj?« je vprašal nekoga, seveda v prozi, ker se je tudi Marko od samih nadlog odpovedal pogovarjati se v stihih.
»Rodoljuben shod imajo,« je rekel ta in ga premeril od glave do peta kot sumljivega človeka ter malo odstopil od njega.
»A kaj počno tam?…« bi rad še vedel Marko.
»Stopi noter, pa sam poglej, brate!« je rekel drugi srdito in pokazal Marku hrbet.
Kraljevič Marko drugič med Srbi (2/5)
Zložno jaha Marko in se čudi sam pri sebi, da ibeže Srbi pred njim, ko so ga vendar tolikanj klicali in ga tako opevali. Ne more se načuditi in prečuditi. Nazadnje mu pride na misel, da pač ne vedo še, kdo pravzaprav je, ko pa bodo zvedeli to, misli zadovoljno sam pri sebi, kako prekrasno ga bodo pozdravili, kako bo zbral vse Srbe in krenil na sultana. Ko tako jezdi, zagleda kraj ceste prekrasno senco pod velikim hrastom, razjaha Šarca, ga priveže, sname vinski meh in prične piti. Pil je tako in premišljeval, pa se je pri tem lotil junaka spanec. In Marko je naslonil glavo na tla brez vsakega zglavja in se zleknil, da bi zaspal. Komaj pa mu začne legati spanec na oči, že prične Šarec, ki je zapazil neke ljudi, ki obkoljujejo Marka, biti z nogami ob tla. To je bil okrajni pisar z desetorico žandarjev. Marko skoči kakor omamljen na noge, ogrne kožuh z narobe obrnjeno stranjo (zaradi vročine ga je bil slekel), zajaha Šarca, vzame v eno roko sabljo, v drugo bat, stisne vajeti z zobmi ter plane tako v naskok na žandarje. Ti so se prepadeni zbegali in Marko jim je ves divji od spanja začel deliti svoje darove drugemu za drugim: temu s sabljo, drugemu z batom. Niti trikrat se ni obrnil in že je vsej desetorici odpihnil duše iz teles. Ko je pisar videl, kaj se godi, je pozabil na preiskavo in paragrafe, pokazal brž hrbet in jo ucvrl v beg. Marko se vrže za njim in klikne:
»Stoj, ti, mrha, ti, junak neznani,
da te švrkne Marko s svojim batom!«
To rekši zavihti bat in ga zaluči za »neznanim junakom«. Vendar pa ga je zadel samo z batovim robom in »junak« se je zvrnil kakor prazna vreča. Zazvenčala so prazna stremena. Marko plane k njemu, vendar ga ne mara pogubiti, marveč mu samo zveže roke na hrbtu; nato ga obesi svojemu Šarcu h glavi na sedlu, sam pa se vrne k svojemu vinskemu mehu. Ko napravi požirek, reče onemu revežu:
»Ajd sèm, mrha, pijva skupaj vino!«
Ta pa samo stoka od bolečine, se zvija in cepeta tako obešen ob sedlo, in Marka prične grabiti smeh in pričel se je krohotati, ko oni tako javka in cvili. »Kakor mačka!« pomisli Marko in buši spet v smeh; kar za trebuh se je moral grabiti in solze so mu prišle v oči, debele kakor orehi.
Oni pa ga začne s solzami prositi, naj ga izpusti, in obljublja, da ne bo napravil kazenske preiskave.
Marko še huje buši v krohot in toliko da ne poči od smeha; ko pa se tako krohoče, se mu ne dá, da bi govoril v desetercu, marveč se zmoti in reče v prozi:
»Pa kakšen vrag, sirota božja, te je prignal sem?«
In vendar se stori Marku inako. Sočutje ga prevzame in že stopi, da bi osvobodil jetnika, kar pogleda in vidi, da ga je znova obkolilo drugih deset z enajstim poglavarjem na čelu, vsi prav tako oblečeni kakor prvi. Marko plane k Šarcu, vrže jetnika v travo (ta se je skotalil v jarek kraj ceste in zastokal), sede na konja in se vrže v enak naskok kakor prej. In ko se spet dvakrat-trikrat obrne, je odpihnil vsem desetim žandarjem duše iz života, in pisar je pričel bežati in tudi njega je zadel Marko z batovim koncem. Zvezal ga je in ga obesil ob sedlo, nato pa je še prvega potegnil iz jarka. Ta je bil ves blaten in premočen, da je kar curelo od njega. Zaradi silnega krohota ga je Marko komaj odnesel do Šarca in obesil nato še njega na drugo stran sedla. In oba capljata in stokata, se cmerita brez moči in poskušata, da bi se izmotala, Marka pa popada vse hujši in hujši smeh, da samo za hip vzklikne:
»E, šmenta, že zaradi tega, da sem se lahko tako nasmejal, mi ni žal, da sem prišel z drugega sveta.«
Toda tam, kjer je sreča, je zmerom že tudi nesreča. Tako tudi zdaj. Komaj se je vrnil Marko zadovoljno k svojemu mehu, da bi polokal, kakor pravi, še tisti ostanek vina, že so se iz daljave začule trobente in bobni. Čedalje bliže in bliže. Šarec je pričel vznemirjeno frkati z nosom in streljati z ušesi.
»Na po-moooč!« sta zacvilila ona dva jetnika.
Že je prihajalo vse bliže in bliže, trobente in bobni so se zaslišali vse razločneje, zemlja je bobnela pod težkimi topovi, oglasili so se streli pušk. Šarec je izbuljil oči in pričel skakati kakor omamljen; ona dva jetnika sta zavreščala in se pričela zvijati. Šarec je bil čedalje bolj vznemirjen. Marka je to čudo precej zmedlo, toda prekrižal se je, nastavil skledo z vinom, ga posrkal in stopil k Šarcu, rekoč:
»Čuj me, Šarec, čuj, moj drug me dobri,
tri sto šestdeset je let prešló že
od takrat, ko prvič sva se našla,
pa se nisi nikdar še preplašil!
Bog bo dal, da vse se dobro steče.«
Butnili so kanoni, da se je še sam Marko zdrznil, Šarec je poskočil, kakor da je pobesnel; ona dva sta sfrčala z njega in se z javkanjem odkotalila v jarek. Marko se je zasmejal ob vsej tej nadlogi in komaj se mu je posrečilo, da je zlezel na Šarca. Ko pa so se puške in topovi začuli že čisto blizu, se je Šarec kakor besen pognal čez oni jarek in zdirjal preko njiv in setev, čez trnje in globače. Marko ga ni mogel zaustaviti. Legel je na konja, si z roko zakrival obraz, da ga ne bi trnje opraskalo, sablja mu odskakuje od bedra, sobolja kučma mu je zletela z glave, Šarec pa mandra pod seboj vse ter drevi kakor pobesnel. Komaj pa prideta na odprto plan, že zagleda, da je obkoljen od cele vojske. Piskajo trobente, bobni bijejo, puške pokajo, po vseh okoliških višinah pa grme topovi. Pred njim je vojska, za njim vojska, levo, desno, povsod. Šarec se vzpne in se zadrevi kar naravnost; Marko izvleče svoj bat in udriha v množico, ki se je čedalje bolj zgoščala okrog njega. Prerivali so se več kakor dve uri, dokler ni začel Šarec metati krvavo peno iz gobca, pa tudi Marko se je že utrudil, udarjajoč s svojim težkim batom. Puške mu niso mogle dosti prizadeti, ker je imel železen oklep na sebi, pod njim pa iz jekla spleteno oklepno srajco in vrh nje še tri vrste obleke, pa še kožuh od volčje kože. Toda nekaj puške, nekaj topovi, nekaj velika množina udarcev, so ga vendarle nadvladali. Iztrgali so mu konja, iztrgali mu orožje, zvezali so ga in ga s stražo odvlekli na okraj na zasliševanje.
Pred njim stopa deset vojakov, za njim deset in prav tako na obeh straneh po deset z nabitimi puškami in z nasajenimi bajoneti. Roke ima zvezane na hrbtu in v lisice uklenjene; noge so mu vkovali v šestdeset ok[1] težke okove. Kot glavna straža koraka na čelu bataljon vojakov, polk pritiska zadaj; za polkom bobni divizija, ki jo zaključuje divizionar z generalnim štabom, z vseh strani od tod in od ondod pa grme artilerijske brigade po vseh višinah. Vse v polni pripravljenosti, kakor v vojnem času. Šarca vodi dvanajst vojakov, po šest na vsaki strani, in tudi njemu so dali spone na noge in mrežo na gobec, da ne bi koga ugriznil. Marko se je namršil, lica so mu postala turobna, nevesela, brki so se mu pobesili in mu padali na ramena. Vsak njegov brk je bil kakor pol leta staro jagnje, brada pa mu je padala do pasa kakor celoletno jagnje. Med potjo se je vzpenjala množica ljudi, koder so ga gnali, na rante, na plotove in na drevje, da bi ga videli, on sam pa je že tako za celo glavo in več presegal vse druge okrog sebe.
Privedli so ga na okrajno glavarstvo. V svoji pisarni sedi okrajni glavar, majcen, drobcen človeček, z upadlimi prsmi, s topim pogledom, ki pokašljuje pri govorjenju, roke pa so mu kakor dve palčici. Z leve in desne strani njegove mize stoji po šest biričev z napetimi pištolami.
Privedli so okovanega Marka predenj.
Kapetan se je prestrašil okovanega Marka in se ves stresel kakor v mrzlici; izbuljil je oči, a ni mogel spregovoriti. S težavo se je zbral in začel pokašljuje s pridušenim glasom izpraševati:
»Kako se pišete?«
»Marko Kraljevič!« je zaoril glas, da se je kapetan kar stresel in mu je padlo pero iz rok; biriči so odskočili, gruča ljudi pa je zajezila vrata.
»Prosim vas, govorite tiše, ker stojite pred gosposko! Jaz nisem gluh. Kdaj ste rojeni?«
»1321. leta.«
»Od kod ste?«
»Iz Prilepa, grada belega.«
»S čim se pečate?«
Marko ves začuden osupne, ko ga je to vprašal.
»Vprašam: ali ste uradnik, trgovec, ali obdelujete zemljo?«
»Niti oče moj oral ni zemlje,
pa me vendar s kruhom je nahranil!«
»Po kakšnem opravku ste torej prišli sem?«
»Kako, s kakšnim opravkom? Saj me vendar kličete dan za dnem, več kakor pet sto let že. Venomer me opevate v pesmih in javkate: »Kje si, Marko?« »Pridi, Marko!« »Gorje, Kosovo!« pa mi je že v grobu jelo presedati in sem poprosil boga, naj me spustil sem dol.«
»O, brate mili, bedasto si ukrenil. Larifari, to se samo tako prepeva. Če bi bil pameten, se ne bi menil za pesem, niti ne bi imeli mi zdaj takšne nadloge s teboj in ne ti z nami. Če bi bil uradno, s pozivom poklican, e, to bi bilo kaj drugega. Tako pa nimaš olajšujočih okolnosti. Prazne marnje, kakšne opravke moreš imeti ti tukaj?…« je zaključil kapetan nervozno, pri sebi pa je pomislil: »Nosi vrag tebe s pesmijo vred! Ljudje si izmišljajo nekaj, pa prepevajo prazne marnje, mene pa naj zdaj tukaj stresa mrzlica!«
»Joj, prejoj mi, Kosovo ti ravno,
kaj dočakalo si, polje tožno,
da po našem zdaj presvetlem knezu
turški sultan sodi tu in vlada!…«
je spregovoril Marko kakor sam zase, nato pa se je obrnil k okrajnemu glavarju:
»Jaz pa pojdem, če nihče ne pojde,
pojdem, pa če níkdar se ne vrnem,
pojdem tja do mesta Carigrada,
da ubijem stambulskega carja…«
Kapetan je poskočil s stola.
»Dovolj, to je nov zločin. Kakšno grdo nesrečo nam prizadevate s tem, zakaj naša dežela je zdaj v prijateljskih odnošajih s turškim cesarstvom.«
Marko je zazijal od začudenja. Ko je slišal to, toliko da se ni onesvestil. »V prijateljstvu s Turki, pa kaj za vraga me kličejo potem?« je pomislil sam pri sebi in se ni mogel zavedeti od začudenja.
»Poslušajte torej: zagrešili ste velikanske zločine, katerih ste obtoženi:
- Dne 20. tega meseca ste izvršili grozovit umor, ko ste ubili Petra Tomića, trgovca, ki se je vozil s kolesom po cesti. Umor ste izvršili s preudarkom, kar potrjujejo v obtožnici navedene priče: Milan Kostić, Sima Simić, Avram Srećković in drugi. Po točnem izvidu in zdravniškem pregledu ste ubili pokojnega Petra z nekim težkim, topim orodjem, nato pa ste mrliču odsekali glavo. Želite, da vam preberem obtožnico?
- Istega dne ste napadli Marka Đorđevića, krčmarja v V… z namenom, da bi ga po svoji okrutni narjavi ubili, vendar se je ta srečno otel. Temu častivrednemu državljanu, ki je bil tudi narodni poslanec, ste izbili tri zdrave zobe. Kot je razvidno iz zdravniškega spričevala, je to težka telesna poškodba. Vložil je tožbo in zahteva, da se po zakonu kaznujete in da mu plačate odškodnino, izgubo časa in vse sodne stroške.
- Izvršili ste umor dvajsetih orožnikov in težko ste ranili dva okrajna pisarja.
- Vloženih je nad petdeset tožb zaradi poskusanega umora.«
Marko od samega začudenja ni mogel odpreti ust.
»Preiskali bomo vso zadevo, dotlej pa ostanete v priporu, nato pa se bo izročila zadeva sodišču. Tedaj ši lahko najamete odvetnika, da vas bo branil.«
Marko se je spomnil pobratima Obilića in pomislil: kako šele bi ga ta branil! Malo inako se mu je storilo, solze so mu navrele na oči in jeknil je:
»Aj, pobratim Obilić Miloše,
me ne vidiš, se ne brigaš zame?
V kakšno revo in gorje sem padel,
svojo ruso glavo bom izgubil,
a tako mi boga, da po krivem!…«
»Odvedite ga zdaj v zapor!« je rekel kapetan boječe in se pridušeno odkašljal.
[1] Kilogram in pol. – Prev.
Kraljevič Marko drugič med Srbi (1/5)
Pritisnili smo Srbi v svoji stiski in že več kakor pet sto let jokamo in stokamo: »Joj, Kosovo!« »Kosovo tožno!« »Gorje, Lazar!« Jokali smo tako in grozili v solzah sovražnikom: »Mi bomo tako, mi bomo drugače!« Junaško jočemo in grozimo, sovrag pa se smeje; pa smo se spomnili sredi tega gorja Marka in začeli javkati in klicati možaka, naj vstane iz groba, da nas bo branil in maščeval Kosovo. Kličemo danes, kličemo jutri, kličemo vsak trenutek, za vsako reč: »Vstani, Marko!« »Pridi, Marko!« »Poglej, Marko, naše solze!« »Joj, Kosovo!« »Kaj čakaš, Marko?« In tako postaja to javkanje že kar nespodobno. Napije se ti kak kujon v krčmi in ko je pognal svoj denar, se mu stori inako zaradi Kosova in že ti prične: »Joj, Marko, kje si zdaj?« In to, brate moj, ni kar tako, marveč traja to že več kakor pet sto let. Na Kosovu se je napravila že cela močvara srbskih solza, in Marko se je obračal v grobu, obračal se tako, da se je že mrtvemu človeku priskutilo.
In vzame nekega dne pot pod noge, pa hajd pred božji prestol.
»Kaj pa je, Marko?« ga blago vpraša Gospod.
»Dovoli, gospod bog, naj grem pogledat, kaj počno tisti moji slepci tam doli; priskutilo se mi je že to njihovo javkanje in klicanje!«
»E, Marko, Marko,« zavzdihne Gospod, »saj vse vem; toda če bi se jim dalo kako pomagati, bi jim bil že jaz prvi pomagal.«
»Edino mojega Šarca in moje orožje mi vrni, Gospod, in mojo nekdanjo moč mi daj, in dovoli mi, da pogledam, ali jim morem v čem pomagati.«
Bog je skomizgnil z rameni in v skrbeh zmajal z glavo.
»Pa pojdi, če že hočeš,« je rekel, »toda dobro ne boš odrezal.«
In iznenada se znajde Marko na neki prečuden način na svojem Šarcu na zemlji.
Obrača se okrog sebe, ogleduje se po svetu, a nikakor ne more razločiti, kje bi bil. Pogleda svojega Šarca. Res, Šarec je isti. Pogleda svoj bat, sabljo; nazadnje obleko. Vse je isto, ni dvoma. Potipa mehove. Tudi mehovi, polni vina, so tu, tu je tudi lahno brašno v malhah. Vse ga je prepričalo, da je prav isti stari Marko, edino tega ne more razpoznati, kje je. Ker se mu je bilo težko odločiti, kaj naj prične zdaj na zemlji, je najprej razjahal Šarca, ga privezal k drevesu, snel z njega mehove in pričel piti vino, da bi, kakor se pravi, tako lepo brez dela vse dobro premislil.
Pil je Marko in se oziral okrog sebe, da bi zagledal kakšnega znanca, kar ti zvonkljaje pridirja mimo njega nekdo na svojem kolesu in ves prestrašen zaradi Markovega čudnega konja, obleke m orožja požene, da bi čim prej odnesel pete, pogledujoč nazaj, da bi videl, kako daleč je že izven nevarnosti. Marka pa je najbolj osupnil ta čudni način potovanja in že si je mislil, da je to kak privid; pa vendar se odloči, da se spusti v boj s to prikaznijo. Popil je še skledo vina, da so se mu krvavo zalile oči; drugo skledo je dal Šarcu, nato pa je vrgel meh v travo, si poveznil soboljo kučmo na oči in zajahal Šarca, ki je bil od pijače že do ušes krvavo zaripel. Od sile se je razsrdil junak in kliknil Šarcu:
»Če ti ga ne dohitiva, Šarce,
ti polomim vseh četvero krakov!«
Ko je zaslišal Šarec to strahovito grožnjo, ki se je je bil na drugem svetu že čisto odvadil, je zdirjal kakor še nikoli dotlej. Z vso silo se je zleknil, s koleni je brisal prah po cesti, stremena pa so mu udarjala ob črno zemljo. Oni pred njima je bežal, kakor bi imel krila in se venomer obračal okrog sebe. Gonili so tako celi dve uri, a niti oni spredaj ni mogel pobegniti, niti se ni Marku posrečilo, da bi ga bil dohitel. Tako sta pridrvela v bližino neke popotne krčme; ko je Marko to videl, se je zbal, da mu ne bi cisto izginil kje v kakem gradišču in ker mu je ta dir že presedal, se je pri tem domislil svojega bata. Potegnil ga je iz sedelnega jermena in srdito zavpil:
»Da si vila in da imaš krila,
ali da so vile te vzredile,
ali da si lani mi pobegnil,
bi te danes le dohitel Marko!…«
Zavpil je to, zavihtel z batom kraj sebe in ga zalučal za njim.
Tisti spredaj je zadet padel in ni več živ priletel na tla. Marko je zdirjal k njemu, potegnil sabljo ter mu odsekal glavo, jo vrgel Šarcu v ovseno vrečo ter pevaje krenil proti oni popotni krčmi, drugi pa je obležal z nogami rijoč v zemljo zraven one peklenske naprave. (Pozabil sem povedati, da je Marko tudi to napravo razsekal s sabljo, s prav isto, ki so mu jo skovali trije kovači s tremi svojimi pomočniki in jo v tednu dni tako izostrili, da je lahko presekal z njo kamen, les, železo, — skratka vsak oklep.)
Pred krčmo je bilo vse polno kmetov, ko pa so videli, kaj se je zgodilo, in zagledali razjarjenega Marka, so od groze zavreščali in jo ubrali vsak v svojo smer. Ostal je krčmar sam. Ta se je tresel od strahu kakor v najhujši mrzlici, noge so se mu šibile, buljil je z očmi in prebledeval kakor mrlič.
»Reci, bogme, mi, junak neznani,
kdo je gospodar teh belih dvorov?…«
Neznani junak je zajecljal od strahu in komaj mu je s težavo razložil, da je to popotna krčma in da je on sam krčmar. Marko mu je povedal, kdo je in od kod in pa, kako je prišel maščevat Kosovo in da bi ubil turškega sultana. Krčmar je razumel samo: »da bi ubil sultana« in jel ga je obhajati še hujši strah, čim dalje je Marko pripovedoval in spraševal, kod je najkrajša pot do Kosova in kako bi prišel do sultana. Marko je govoril, oni pa se je od strahu tresel in venomer se mu je pletlo v glavi: »da bi ubil sultana!« Nazadnje je začutil Marko žejo in ukazal:
»Hajd, krčmar, prinesi brž mi vina,
da junak si žejico odžejam,
saj grdó že praska me po grlu!«
S temi besedami je Marko razjahal, privezal Šarca pred krčmo, krčmar pa je stopil po vino. Vrnil se je in prinesel na pladnju majhno čašo, desetinko litra. Tresle so se mu roke od strahu, zato se je vino prelivalo iz čaše in tako je stopil k Marku.
Ko je zagledal Marko to malo čašo, tako borno, na pol izlito, je mislil, da ta brije norca iz njega. Od sile se je raztogotil in tlesnil krčmarja z dlanjo po licu. Udaril pa ga je s tako silo, da mu je izbil tri zdrave zobe.
Nato je Marko spet zajahal Šarca in krenil dalje. Vtem pa so tisti kmetje, ki so se razbegnili, zdirjali naravnost na okraj, na policijo, ovadit ta strahoviti umor; pisar je brž poslal obvestilo časnikom. Krčmar si je položil mrzle obkladke na lice, zahajal konja in pohitel naravnost k zdravniku ter si dal izstaviti potrdilo o težki telesni poškodbi; nato je krenil k advokatu in ta ga je do podrobnosti izprašal o vsem, si dal plačati in je napisal tožbo zaradi hudodelstva.
Okrajni glavar je pri priči poslal pisarja s četo oboroženih orožnikov, da so odhiteli zasledovat hudodelca in je s posebnim obvestilom poslal razpis po vsej Srbiji.
Marku se niti sanjalo ni, kaj se mu pripravlja in kako so že bile vložene dve-tri strašne tožbe »po predpisih kolkovane« in s paragrafi za umor, za težko telesno poškodbo, za razžaljenje časti; vrh tega so bili tu še »prestani strah«, »prestane bolečine«, »stroški za zdravljenje«, »toliko in toliko odškodnine za delanezmožnost v krčmi, izguba časa, pisanje tožbe, koleki«. Poročilo glede raznašanja vznemirjajočih glasov o uboju sultana pa so že takoj poslali s šifriranim dopisom ministrstvu in od tod je v vsej naglici prišel odgovor: »Naj se ta potepuh takoj zgrabi in po zakonu najstrože kaznuje; z vso skrbnostjo je treba paziti na to, da se taki primeri ne bodo ponavljali, ker zahtevajo to interesi naše dežele, ki je zdaj v prijateljskih odnošajih s turškim cesarstvom.«
Z bliskovito naglico se je raznesel daleč naokrog glas o strašnem človeku s čudno obleko in orožjem in s še bolj čudnim konjem.
Od krčme se je napotil Marko po cesti. Šarec je stopal v koraku, Marko pa se je s komolci naslonil na sedelni glavič in se čudil pri tem, kako silno se je vse spremenilo na svetu: ljudje pa okolica, pa navade in vse, vse. Postalo mu je hudo, da je vstal iz groba. Onih njegovih starih pajdašev ni več, ni ga, s komer bi popil kapljo vina. Ljudje, delajo po njivah v okolici. Sonce žge, da bi ti možgani zavreli, delavci se sklanjajo k tlom, delajo in molče. Ustavil se je kraj ceste in jih poklical, v želji, da bi povprašal po Kosovu; delavci pa od groze zavrisnejo, ko ga zagledajo, in švrknejo vsak v svojo smer s polja. Sreča se s kakim človekom na poti, ta pa se zdrzne in kakor ukopan obstane, izbulji oči od strahu, se ozre na levo in desno, nato pa jo kakor iz uma ucvre čez jarek ali prek strnišča. Čim bolj ga Marko kliče, naj se vrne, tem huje beži. Seveda zdirja vsak teh preplašenih ljudi naravnost v okrajno pisarno in vloji tožbo za »poskus uboja«. Pred zgradbo okrajnega glavarstva se je nagnetlo ljudi, da ne moreš skozi. Otroci vrešče, ženske javkajo, ljudje so vznemirjeni, advokati pišejo tožbe, tipkajo se brzojavke, redarji in orožniki švigajo sem in tja, po kasarnah trobijo alarm, cerkveni zvonovi zvone, po cerkvah se opravljajo prošnje molitve, da bi se ljudstvo rešilo te nadloge. Skozi množico so prodrli glasovi, da se je kraljevič Marko povolkodlakil in spričo te grozote so se prestrašili celo redarji in orožniki pa še vojaki sami. Kako bi se boril z živim Markom, brate, nikar šele, če je postal pravi volkodlak!
Jaz glasujem za slepce
Do pred nekaj leti je že živel ded Mijat, kakor smo ga klicali vsi v naži vasi, pa tudi po vsej okolici. Kar se je zdelo mena kot fantičku nekaj čudnega, je bilo to, da so ga s priimkom ded Mijat klicali tudi starci s sivimi lasmi, ki so pravili, da pomnijo deda Mijata kot starega človeka, že odkar se ga spominjajo. Jaz se ga spominjam že kot otrok, ko sem hodil v važko ljudsko šolo. Njegova hiža je bila blizu šole, in kakor da ga zdajle gledam, kako stopa počasi po poti mimo šole. Visok, krepak, dolgih sivih brkov, dolgih sivih las skoraj do ramen, z obrito brado, z dolgimi sivimi obrvmi, ki mu malone pokrivajo oči, stopa počasi, z dolgim korakom, a z vzravnanim životom. Stopa in kadi iz dolgega, črešnjevega čibuka, ob boku mu stalno visi kresilo, na prsih pa ima preko ramen obešeno staro usnjeno tobro in v nji tobakov mehur iz posušenega mehurja, kremen in se nekatere najpotrebnejše, stvari. Njegova hiša je bila trdna, mnogoštevilna, štela je nad petdeset družinskih udov. Nemara se iz spoštovanja do deda Mijata niso porazdelili, ker se je družina prècej po njegovi smrti razkropila v nekaj hiš.
Čeprav ni bil ded Mijat pismen, je vendar cenil šolo in uk kakor kako svetinjo in je z veseljem gledal, kako zna že vsak otrok brad knjige in pisati pisma, kar je bilo za njegove mladosti prava redkost, in je mlajšim svetoval, naj pošiljajo svoje otroke v šolo v uk. Kdaj pa kdaj je sedel k ognjišču, si prižgal čibuk, zakolobarile so goste plasti dima skozi sive, okrog ust orumenele brke in otroci so mu prebirali junaške pesmi; ali pa je sam pripovedoval o bojih in junakih iz ustanka. Ko je izbruhnil prvi ustanek, je bilo njemu pet let, v drugem ustanku pa je bil že v bojih. Pogosto se mu je sredi pripovedovanja o onih težkih dneh, o poginulih junakih in hudih bridkostih zakotalila solza po nagubanih licih, pa je vzel gusle, potegnil preko strun, zadrhteli so tožni glasovi in zatrepetal je bolesten, onemogel starčevski glas:
»Ko hoteli so se v zemlji,
v zemlji srbski dvigniti k prevratu…«
–
Nekoč, a to je bilo že kake dve-tri leta pred njegovo smrtjo, je rekel ded Mijat v nekem pomenku z učiteljem:
»Čudno je to, učitelj, danes je svoboda in so pismeni ljudje pa šole in vse, ljudje pa so čedalje slabši!…« Pri teh besedah se je ded Mijat globoko zamislil, tožno zmajal z glavo in zavzdihnil.
Učitelj mu ni odgovoril.
Po krajšem molčanju je ded Mijat spet povzel:
»Glej, dečko moj, jaz bom kmalu umrl, a vendar bi rad še videl, kako se uče otroci v šoli in kaj počnó tam.«
»Lejte, ded Mijat, čez tri dni bodo šolski izpiti, pridite poslušat te skušnje!« ga je prisrčno povabil učitelj.
In ded Mijat je obljubil, da pride.
–
Izpit je bil, kakršni so pač izpiti: otroci umiti, lepše oblečeni kakor po navadi, sede otrplo na svojih mestih z izrazom strahu na licih, ker je prišel nadzornik, ta »bavbav«, s katerim jih je učitelj celo leto strašil. Nadzornik, resen, namrgoden, je važno sedel za mizo, ki je bila nalašč zaradi njega pogrnjena s čistim prtom in s šopkom cvetlic v vazi. Njegov obraz je bil dostojanstven, in ko je preletel šolske zvezke, jih je prelistal s tako važnim in zamišljenim izrazom na licu, da bi človek mislil, da rešuje kakšne zapletene znanstvene probleme. Otroci so strmeli vanj z izgubljenimi očmi, vsi prestrašeni in na vsakem njihovih obrazov kakor da se je bralo: »Uuuh, kako grooozen je!«
Tudi učitelj sam je bil preplašen in spremenjen, kakor bi pričakoval sodbe, od katere je odvisna njegova glava, toda poleg strahu se je še mučil z važnim vprašanjem: »Ali je gospod nadzornik filolog ali naravoslovec?« — kajti od tega je bilo odvisno, katero smer bo ubral pri izpraševanju, pa seveda tudi uspeh, šolski odbor, sestoječ iz petih vaščanov, se je zresnil in kakor bi pregledoval in ocenjal, »kako se je šolnik potrudil.« Starši otrok so sedeli ob kraju na stolih in poslušali uspehe znanja svojih otrok.
Izpit je šel svoj normalni tek.
Vstopil je ded Mijat. Otroci in vaščani so vstali. Nadzornik je jezno zamahnil otrokom, naj sedejo in ne motijo pouka. Dedu Mijatu so odstopili najboljše mesto, on pa je sedel ter s strahom in spoštovanjem ogledoval po stenah pisane slike s kačami, kravami, pticami ter drugimi živalmi božjimi, pa nato računalo, tablo, mape in nato je zagledal na neki mizici poleg sebe prgišče soli, palico žvepla, košček železa, konček jekla, nekšno kamenje in še druge take vsakdanje reči.
Vse, kar je ded Mijat videl v šoli, ga je navdajalo s prav takim navdušenjem kakor tedaj, ko je prvič videl železnico.
Prav ta hip, ko je sedel ded Mijat na stol, je poklical nadzornik enega izmed učencev.
»Vprašujte iz istega predmeta,« je rekel nadzornik učitelju dostojanstveno ter zavzel pozo in izraz globoke, važne pazljivosti.
»No, povej nam, Milan, kaj veš o ovci. Samo pazi in počasi govori, ne boj se, saj to dobro znaš.«
Otrok je izbuljil oči, malo iztegnil vrat, pogoltnil vase slino, pogledal s strahom nadzornika ter z zvonkim glasom zapel:
»Ovca (tu je spet pogoltnil slino vase, se malo vzpel na prste in pel dalje)… Ovca — ima glavo.«
»Prav dobro!« je rekel učitelj.
Nadzornik je v znamenje odobravanja pokimal z glavo.
Otrok se je malo zmedel, ker ni vedel, kaj pomeni ta gib nadzornikove glave, in nadaljeval:
»Ima glavo, vrat, trup in ude; na vratu ima lepo dolgo dlako, ki se imenuje griva…«
»Pazi, ne govori tja v dan!« je rekel učitelj z malo strožjim glasom.
»Kaj še nikoli nisi videl ovce, tepec!« je jezno kliknil otrokov oče s svojega stola in drugi gostje so se zasmejali.
»Prosim goste, da se ne vmešavajo!« je pripomnil nadzornik.
»Ampak, prosim te, gospod, to je moj otrok, vsak dan ti pase ovce, zdaj pa pravi, da ima grivo. Kaj pa ste napravili iz otroka v šoli?!«
Otrok je bušil v jok.
»Pazi vendar, zakaj se motaš, saj znaš vse to tako lepo povedati«, je dejal učitelj in ga pobožal po glavi, čeprav bi ga najrajši udaril.
Otrok pa je še bolj zmedeno nadaljeval ter pričel mešati vso »učenost«:
»Ovca je naša domača žival, ki ima glavo in na glavi pošto, telegraf in okrožno sodišče.«
»Kaj pa govoriš. Ovca! Razumi: Ovca!« je rekel učitelj in ves zadrhtel. »Kakšna pošta se ti meša sem!«
»Ima glavo, kjer se zbira narodna skupščina!«
»Pazi, pravim, drugače te zapodim v klop!«
»To je naša roparska žival; ima dva izvira, en pritok izvira na Goli planini, drugi pa… Oba se združita pri Stalaču in tečeta na sever…«
»Kaj si znorel danes!« je zavpil učitelj.
»To je naša koristna rastlina, ki dozori jeseni in daje sladek sad, ki je ovit s kožnato lupino in rodi slepe mladiče ter se vsako leto levi.«
»V klop!« je srdito zavpil učitelj in si obrisal s čela kakor grah debele znojne kaplje.
Skušnja se je nadaljevala z izpraševanjem drugih učencev.
Ded Mijat se je spremenil v zgolj sluh in je strme poslušal, kaj vse vprašujejo otroke, on pa je vse to kot otrok vedel tudi brez šole.
Slišal je, da svinja rada žre žir in da ima glavo in štiri noge, da se pravi mladiču pujs, samici svinja in samcu prašič. Prav tako je slišal, da ima vol glavo, štiri noge in rep, da prežvekuje, se pase s travo in vleče voz, od krave pa da dobivamo slastno mleko; da volovsko meso jemo in da porabljamo kožo za obutev. Slišal je še, da ima sol slan okus, da je bela in sprejema vlago vase (se ovlaži), da je jeklo trdo in da delamo iz njega nože, kose itd.
Pa še tega kak otrok ni vedel povedati. Neki učenec je rekel celo, da si spleta konj svoje gnezdo na visokem drevju in da se hrani s hrošči, drugi pa je dvignil roko in povedal, da žre konj seno, se pase na travi in da žre tudi oves, da ne prežvekuje, in je še povedal, da vleče voz in da se porablja tudi za ježo.
»Vidite, kdor v šoli pazi in ne zija okrog sebe, se nauči svoje naloge in jo zna!« je dostavil učitelj veselo.
Nato je moral ded Mijat poslušati o hruškah, višnjah, jabolkih, slivah in o raznovrstnem drevju. Kje raste katero, kakšen sad rodi, za kaj nam rabi; poslušal je ded Mijat in se po malem čudil, od kod ve on vse to brez šole bolje kakor pa ti otroci.
Prešli so na srbski jezik v četrtem razredu.
Nadzornik je poklical enega boljših.
»Naj kaj bere ali pa na pamet pove kako pesem?«
»Pesem?… lahko.«
»Katero pesem znaš?«
»Znam ,Pohod na Kosovo’.«
»Daj, povej!«
»Ko je zjutraj zora zazorila,
sinil dan in je zagrelo sonce,
se je širom mestna dver odprla,
prikorakala v oddelkih vojska.
Vsi konjiki z bojnimi so kopji.«
»Dovolj!« mu seže v besedo nadzornik.
Ded Mijat se je malo ogrel, ker mu je bila pesem mila, zato se je namrgodil, ko jo je nadzornik prekinil.
»Povej mi, kakšna beseda je s kopji?« je vprašal nadzornik.
»S kopji, to je samostalnik, obče ime.«
»Prav dobro!«
»A kateri sklon?«
»S kopji je samostalnik v šestem sklonu množine, prvi sklon ednine pa se glasi kopje in se sklanja po četrti vrsti.«
»Lepo, a zdaj mi povej še, kakšna besedica je tisti ko? ,Ko je zjutraj zora zazorila’, tako si začel pesem. Torej, kaj je ta ko?«
»Ko, to je prislov.«
»A kaj so prislovi?«
»Prislovi so besede, ki se dostavljajo glagolom in določajo kraj, čas in način, kje, kako in kdaj se dogaja glagolsko dejanje.«
»Zelo lepo! Pa je bil v stavku kak glagol?«
»Bil, to je glagol zazorila, od glagola zazoriti.«
»Prav dobro, idi v klop, zdelal si.«
»Naj nadaljuje pesem Milivoj Tomić!« je poklical nadzornik.
»Boško Jugović je vsem na čelu,
v častem zlatu ves, na konju ričku.«
»E, čakaj: v čistem zlatu ves. Ves, kakšna beseda je to?«
»Ves ali cel, to je zaimek.«
»Nadaljuj!«
»Prapor s križem vase ga zagrinja,
brate moj, vsa tja do konja rička.
Na zastavi jakolko je zlato,
a na jabolku so zlati križi,
s križev pa vijó se zlate rese
in opletajo po hrbtu Boška.«
»Dovolj!« je rekel učitelj. »Povej mi, kakšna beseda je to opletajo?«
»Opletajo, to je glagol od opletati.«
»Kateri čas?« je vprašal nadzornik.
»Opletajo, to je sedanji čas.«
Ded Mi jat je začel že zlovoljno godrnjati, ker so prekinjali pesmi, ki so mu ugajale edino od vsega, kar so se učenci učili, in mu niso dovolili, da bi jih cele užival.
Naslednji, ki so ga poklicali, je nadaljeval:
»Carica se Milica približa,
pa za uzdo zgrabi konja rička,
in objame brata okrog vrata:
»Boško Jugović, aj, brat moj mili,
tebe car je meni v dar poklonil
in tako sporoča ti in pravi,
da izroči prapor, kamur hočeš,
in da z mano v Kruševcu ostani,
da mi vsaj en ljubljen brat ostane!«
Boško Jugović pa dé in pravi:
»Pojdi, sestra, v svoje bele dvore,
vendar pa jaz k tebi ne bi krenil,
nad dal iz rok zastave s križem,
če mi car pokloni…«
»Dovolj!« ga je ustavil učitelj. »Kakšna beseda je mi? ,Če mi car pokloni’«…
Ded Mijat je planil s svojega sedeža, njegova sivi lasje so zavihrali in izpod silnih trepalnic so v ognju zasijale oči, ko je kliknil:
»Zakaj pa ne pustil otroka, ti ničè, da bi povedal do kraja to lepo pesem in ga zafrkuješ s praznimi marnjami?«
Učitelj se je nasmehnil na to pripombo deda Mijata in šepnil nadzorniku nekaj na uho, ta pa je dejal:
»Mora se tako, stari, tako je po učnem načrtu.«
»Če se mora tako, potem vrzite te vaše učne načrte v kot in zaprite vse šole, da ne bodo otroci mlatili prazne slame. Ta vaš načrt je zmešal otrokom glave, da zdaj ob vsem svojem šolanju ne vedo, kaj žre konj in to so vedeli že, le preden so začeli v šolo hoditi. Če je ta načrt tak, je bolje, da ni niti njega niti šole, marveč da gredo kot slepci po svetu in pojo one naše stare pesmi in junake, kakor za moje mladosti, in mi tedaj nismo bili slabši.«
Te besede je spregovoril ded Mijat z globoko bolečino, z drhtečim glasom. Hotel je še nekaj reči, namesto tega pa je sunil z rokami od sebe, iz prsi se mu je izvil globok vzdihljaj, obrnil se je k vratom in žalostno majaje z glavo krenil iz šole, kjer so ostali gostje in učitelj in otroci v popolni tišini, osupli od začudenja.
»Boga mi, pametno pravi ded Mijat, moder starokopiten mož je. Tudi jaz glasujem za slepce!« je polglasno rekel zase neki kmet, kateremu je glasovanje prešlo že kar v meso in kri, ter s tem pretrgal težko, globoko tišino.
Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)
Naše zadeve (2/2)
Zbrali so se meščani, bogati in revni, ugledni in neznatni.
Eden najuglednejših sklicateljev zborovanja je pričel shod z naslednjimi besedami:
»Gospoda, vsem vam je znana nesreča, ki je zadela toliko krajev našega naroda. Ni vam treba govoriti o tem, kako velikansko izgubo je utrpela naša zemlja, ker vsi dobro vemo to, vsi občutimo to izgubo, ki se ne da nadomestiti: to je rana, ki jo bo težko ozdraviti. Toda, gospoda, če se ta velika izguba že ne more nadomestiti, se lahko škoda porazdeli, ker jo bomo vsi skupaj laže prenesli kakor pa posamezniki: lahko je otreti, gospoda, marsikatero solzo, ublažiti težko bridkost in stisko mnogih družin. Premislili smo vse, kako bi izkazali najbolje, najhitreje in čim največ pomoči tem ubogim družinam. Po mojem mnenju nas vodi vse tukaj zbrane brez razlike naših poklicev in političnih prepričanj eno samo skupno čustvo, ki nam ga narekuje naše srbsko srce — čustvo vzvišene Kristusove morale: »Pomagaj svojemu bližnjemu, kakor samemu sebi…«
Ob koncu govora je omenil, kako je treba po ustaljenem redu izvoliti najprej predsednika, ki naj vodi zborovanje in zaprosil, da mu dovolijo, da sam izbere kandidate, ali pa da meščani kandidirajo koga iz svoje srede.
Nastal je vrišč.
»Naj kar sam kandidira!« so zavpili nekateri.
»Mi bomo izbirali kandidate!« so zavpili drugi in že se je začela množica deliti v skupinice.
»Bodite vi predsednik, kaj bi tu izgubljali čas!« so zavpili tretji.
Mnenja so se križala, glasovi so postajali čedalje glasnejši in glasnejši in nazadnje se ni dalo iz vseobčega vrišča ničesar razbrati. Tisti govornik, ki je pričel zborovanje, udarja ob zvonec, prosi, da se pomirijo, iz občinstva se dvigajo roke, vrešče glasovi: »Prosim za besedo!« Vsevprek se vlečejo za suknje, dokazujejo z rokami drug drugemu, nekateri pa so se razjezili in odšli.
»Sedite, glaaasuuujmo!« se je zadrl nekdo, ki se je vzpel malo više, si položil roke na obe strani ust in s tako silo zavpil, da so mu nabreknile žile na vratu.
In res so vsi posedli. Predsednik (tisti začasni) je imel že kalne oči in je bil sključen od utrujenosti, pa je s težavo, samo z zamolklim glasom spregovoril:
»Prosim, gospoda, stavljeni so bili trije predlogi; glasovali bomo o vsakem posebej!«
»Ne tako,« se je spet dvignil prvi in zavpil. »Kdor je za sedanjega predsednika, naj obsedi, kdor pa je proti, naj vstane.«
Večina je obsedela in tako je ostal predsednik ta, ki je pričel zborovanje.
»Gospoda, odlikovali ste me z redko častjo in potrudil se bom…« Tako je začel daljši govor, v katerem se je zahvalil zboru za izvolitev, na koncu pa je pristavil, da je treba izvoliti še podpredsednika in dva tajnika, ki bosta vodila zapisnik«.
»Predlagajte vi!« so zavpili nekateri.
»Za podpredsednika Toma Tomića« so zavpili drugi.
»Toma nočemo!« so zavpili tretji.
Četrti so predlagali tajnike.
Nekdo pa je spet dvignil krik proti temu predlogu.
Malo po malem je spet nastala zmešnjava, hrup, nesporazum.
»Z vstajanjem in sedenjem!« se ie spet zadrl tisti s stola.
Odločili so, naj predlaga predsednik in ta je seveda predlagal kot najprimernejšega tistega, ki se je dvigal in vzpenjal na svojem stolu.
Tako so do večera izvolili podpredsednika in dva tajnika.
Ti so se, kakor je to v redu, zahvalili sestanku za izvolitev in zasedli svoja mesta.
»Ker so izčrpane vse točke današnjega dnevnega reda, izjavljam, da je zborovanje zaključeno…«
Predsednik je hotel se nekaj reči, vendar pa mu je trušč, ki se je dvignil kakor na komando, presekal besedo. Z vseh strani se je zaslišalo:
»Kaj je s predlogi posameznih članov?«
»To zborovanje ni bilo sklicano, da bi izvolilo samo predsednika!«
»Ne maramo ga!«
»Daj mi besedo!«
»Beseedooo!« je zavreščal nekdo, ki je stopal na mizo, se vzpel na prste, stisnil pesti, si razmršil lase, pot mu je kar curkoma lil z lica, stegnil vrat, da so se mu napele žile na vratu.
Podpredsednik je odrinil predsednika in tudi sam stopil na stol ter se zadrl:
»Na vrsti so še predlogi posameznih članov.«
Množica se je pomirila. Oni je skočil z mize, tudi podpredsednik se je skobacal s stola.
»Naj se oglasi, kdor hoče govoriti!«
Vsi so se obrnili proti onemu, ki je s tako silo zahteval besedo z mize. Ta si je popravil ovratnik, začel mencati, iztegnil vrat, požrl z velikim naporom slino vase, zamižal in stisnil skozi zobe:
»Hotel sem govoriti za predloge.«
»Pa predlagaj, brate!« je nervozno zavreščal podpredsednik. »Za zdaj nimam nikakega predloga!…«
Vstal je nekdo iz kota, dostojanstveno stopal malo naprej, se z levico oprl na stol in z važnim, nekako kislim obrazom dvignil desnico za besedo.
»Besedo ima Sima Simić.«
Sima se je odkašljal, pogoltnil tudi on slino vase, pogledal okrog sebe in tiho začel:
»Kakor vidim, gospoda, med nami ne more biti sporazuma, pa tudi ne bratovskega dogovora…«
Nastala je tišina.
»Razložite, kaj ste hoteli reči s tem!« je zavpil podpredsednik.
»Prosim vas, da mi ne segate v besedo…«
»Poslušajmo ga!«
»Nočemoo!«
Govornik je prekrižal roke in stal kakor kip sredi spopada in trušča, ki se je mahoma dvignil.
Vrišč se je polegel.
»Ponovno opozarjam, gospoda, da tukaj ne more biti nikakega skupnega dela. (Glas mu je postajal čedalje močnejši.) Videti je, da so hoteli sklicatelji samo paradirati, ni pa jim…«
»Prepovedujem mu dalje govoriti!« je zagrmel podpredsednik.
»Poslušajmo ga!«
»Tako je!«
»Dol z njim!«
»Vrzite ga ven!«
Glasovi so se križali, roke pomešale, nastalo je prepiranje, zmerjanje, ze so začeli s palicami groziti drug drugemu. Podpredsednik je bil že hripav in zvonec polomljen, tisti z mize pa je spet jel vreščati: »Besedo!«
Govornik je stal hladen kakor stena s prekrižanimi rokami in molče čakal rezultata tega strahovitega hrušča.
Ker je bilo že pozno v noč, svaja pa vse večja in večja, ker so prešli na razčiščavanje starih razprtij in na osebne zadeve, se je razglasilo, da je zborovanje prekinjeno. Sicer pa tega sploh nihče članov slišal ni, marveč so samo podpredsednik, predsednik in tajniki zapustili svoja mesta.
Nekateri so krenili proti domu in se prepirali na cesti, drugi so že odšli in se znova vrnili, da so povedali še katero tistim, s katerimi so se prepirali. Neka skupinica je ostala preko polnoči. Ti so se na neki način pobotali in se vdali krokanju. Pili so in se do jutra dvakrat, trikrat spričkali, se dvakrat, trikrat pobotali, nato pa se tudi ti razšli.
Naslednji dan pa je nastalo šušljanje, tekanje, agitiranje. Zdaj so vpletli v to tudi politiko, pa osebna vprašanja, pa kljubovalnost, pa vse mogoče na svetu in tega seve ni bilo mogoče tako zlahka razmetati. Neki listi so napadli Tomo Tomića in sklicatelje, češ da so hoteli »tudi ob tej priliki po svoji stari navadi zborovanju nekaj podtakniti,« ter dodali: »Na ta sramotni dogodek se o priliki se povrnemo, do povemo kaj več, za danes to po svoji časnikarski dolžnosti samo beležimo.«
Drugi lista pa so spet poročali, kako je »priznani rodoljub in ugledni meščan Toma Tomić s še nekaterimi odličnimi someščani naše dežele sklical zborovanje rodoljubov, da bi se domenili, kako bodo pomagali prizadetim poplavljencem. G. Toma je razložil trpljenje prebivalcev v opustošenih krajih v svojem kratkem in jasnem govoru tako točno, da ga bomo prinesli v naslednji številki našim bralcem v celoti… Toda to plemenito delo so motili znani rogovileži, katerim je načeloval zloglasni Sima Simić«… itd.
Tako v listih kakor tudi ustno in v drugih nočnih pogovorih se je zadeva vse bolj in bolj zapletala, v listih pa so začela izhajati razna »Poslana«, polna blatenja.
V teku petnajstih dni je bilo sklicanih nekaj zborovanj, in drugo je bilo burnejše od drugega. Pravijo, da je nekoč prišlo celo do pretepa.
Nazadnje je zmagala skupina, ki jo je vodil Sima Simić, Toma in njegovi pa so se umaknili in pričeli blatiti po časnikih.
Sima Simić je sklical shod. Zbralo se je več ljudstva kakor kdaj koli.
Seveda spet ni šlo brez debate. Spet volitve odbora, ožje volitve, »vstajanje in sedenje«, »oddaljevanje od predmeta«, »izvolitev trojice, ki naj overi zapisnike«, osebna razračunavanja, polurni odmor. (Med odmorom je bilo najhujše pričkanje.) »Naj se odloči!« »Treba je še govoriti?« »To vprašanje se ne da rešiti na vrat na nos!« »Ste se domenili?« »Ste obveščeni?« »Preložimo shod na jutri!« Glasovali so tudi o tem in zborovanje se je spet razšlo s truščem.
Naslednji dan spet shod. Branje zapisnika. »Ima kdo kaj pripomniti?« »Prosim za besedo!« — »Na dnevni reeed!!!«
Padel je predlog, da ustanove »Društvo za pomoč po poplavi prizadetim«.
»Jaz mislim,« je povzel nekdo besedo, »da se ne smemo omejavati samo na povodenj, marveč sploh na vse, ki trpe pomanjkanje.«
Prvi je branil svoj predlog, drugi govornik pa ga je spodobijal. Tako sta prebesedovala celo uro.
»Saj je pojasnjeno, sklepajmo!…«
»Prosim za besedo!«
»Ni več mogoče govoriti!…«
»Nov predlog imam!«
»Najprej moramo rešiti prvega!«
»Priglasilo se je še deset govornikov, da bi govorili o tej zadevi. Jih žele zborovalci poslušati?«
»Avvv!… Nočemo!… Hočemo!… Odložimo zbor!… Dajte na glasovanje!«
Tako so živo delali iz dneva v dan. O vsakem vprašanju so temeljito premišljevali in se dogovarjali. Izbrali so delegate, ki so imeli nalogo oditi k osebam na položajih in jih prositi za to in ono in izvoliti nato šesterico, ki naj bi izdelala »društvena pravila«. In pri tem je bilo za pretres vsake točke pravil posebej sklicanih po nekaj zborovanj. Potem je prišlo vabilo za vpis v članstvo; začasni odbor, to je, najprej volitve začasnega odbora, ki je imel nalogo sklicati v roku desetih dni zborovanje članov, ki morajo izvoliti stalno upravo.
Po številnih burnih zborovanjih je bila stalna uprava izvoljena, nato pa so prišle na vrsto volitve nadzornega in kontrolnega odbora ter volitve dveh preglednikov računov. Poleg tega so vnesli v pravila, da »ima nadzorni odbor pravico vsak čas sklicati občni zbor vseh članov društva«.
In nato se je moral upravni odbor konstituirati, to pa ne gre kakor bi trenil, v vsej naglici.
Bilo je opravljeno, društvo ustanovljeno, objavili so poziv za vpis v članstvo. Začel je prihajati denar, čakali so samo, da bi se vsota zaokrožila in da jo odpošljejo.
Kar je nekega dne posegel vmes kontrolni odbor, pregledal račune in našel, da so preveč izdali za pisarniške potrebščine. Jasno je, da so sklicali občni zbor. In tu so skušali vreči upravo, nove razprtije, nov trušč.
Spet dolgotrajni nočni dogovori, spet cela vrsta zborovanj.
V letu dni in malo več je bila eda vrsta zborov in dogovarjanj, vendar pa se vsota ni zaokrožila.
Nazadnje so tako ob čaši piva, bolj privatno, sprožili predlog:
»Daj, brate, pošljimo ta denar komur je treba, pa mirna Bosna. Kaj pa bi nam društvo in vse te bedarije… Daj mi čašo piva!… Razčistimo to zadevo!… Sama šušmarija pa vrišč in norčija, a ko bi človek vsaj vedel zakaj!«
»Prav imaš,« je dostavil drugi. »Glej, treba se bo nekega dne domeniti, ko se sestanemo.«
»Dobro, pa se nekega dne snidimo in se lepo domenimo o tem, da napravimo križ čez vse te marnje!« je dejal tretji.
»Meni jutri ne bo mogoče!« je rekel četrti.
»Saj ni treba jutri!… Nekega dne se snidemo, pa se bomo domenili, kdaj da se sestanemo. Določimo natančen dan, kdaj se vsi zberemo!« je rekel peti.
»Pa saj bi zdajle lahko. Vsi smo tu!« se je oglasil šesti.
»E, zdajle, to ne gre tako! Za to, brate, je treba posebnega sestanka, ne pa da bi delali kakor v največji sili.«
–
Minilo je precèj časa. Vsota se je zaokrožala, padali so odbori, volili se novi, agitirali so, naj se društvo razpusti, dogovarjali se, pričkali, botali, člani pa so se že utrudili, potihnili so in postali čisto brezbrižni za vse: ne plačujejo članarine, ne volijo, ne pregledujejo računov. Društvo za pomoč prizadetim sicer uradno ni razpuščeno niti se ni razšlo, vendar pa v bistvu ne obstoji, ga ni. Niti odbor sam se ne čuti več odbor, niti člani člane. Katerikrat se tako v prepiru sliši, kako kdo klikne:
»Ta naj pa kar neha dvigati hrušč, da ne bomo začeli malo pregledovati računov o tistem društvenem denarju!…«
S tem se je končalo.
Menda so že vsi pozabili na tisto povodenj. Kmetje onih krajev, kjer je bila povodenj, so si opomogli in škode malone ni bilo več čutiti. Saj so celo iz teh krajev začeli nekateri pošiljati svoje prispevke Društvu za pomoč po povodnji prizadetim in so pisali: »Ker vemo, kaj pomeni nesreča, če poplavi povodenj ves kraj in odnese vso setev, pošiljamo…« itd.
Nato pa so kar na lepem začeli iz notranjih delov pošiljati razni odbori društvu nabrani denar. To se je razvedelo tudi iz listov.
»Od kod zdaj vse to?« je zazijal predsednik upravnega odbora.
»Najbrže kaka nova povodenj!«
»Bog si ga vedi!«
»Menda niso znoreli, da pošiljajo še za ono povodenj pred štirimi leti, ko so jo že tamkajšnji ljudje sami pozabili in mnogi iz tistih krajev še sami pošiljajo svoje prispevke.«
Marsikomu se je zdela ta zadeva prava uganka, a stvar je kaj preprosta:
Srbi so to in njim je bilo treba dosti časa, da so se korenito domenili, kajti ni rečeno samo tako v prazen veter: »Domenek hišo zida!«
Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)
Naše zadeve (1/2)
(Domenek hišo zida)
Izgublja se mnogo naših narodnih običajev, toda krasni običaj naših vrlih prednikov: popiti zjutraj čašico vročega žganja se je docela ohranil v hvaležnem potomstvu in se bo z vso vnemo sporočal od pokolenja do pokolenja, dokler bosta sijala sonce in luna na nebu, dokler bo kje le še kak poslednji Srbijanec na svetu. Mnogi modri izreki naših dedov so utonili v pozabo, propadli so, pravzaprav, če smemo tako reči, izhlapeli, oglupeli, marsikatera neumnost pa je v dolgem teku let malo po malem postala moder izrek. Eh, kaj moremo, taka je pač stvar: vse gre s svojim časom, vse se spreminja. Vendar pa je neki izrek, ki je prav tako kakor oni lepi običaj ohranil vso svojo moč in ne samo da ni propadel, marveč se z vsakim dnevom bolj ceni in spoštuje. To je izrek: Domenek hiše ne podira, ali pa še bolje: Domenek hišo zida.
Mi Srbi se nobene svoje zadeve ne lotimo na vrat na nos, kar tako tjavendan, marveč vse lepo premislimo in se dogovarjamo s tem, z onim: več oči seveda več vidi. Previden, pameten narod. Slišal sem, da noben drug narod razen Srbov nima tega modrega izreka. Zato se pa tudi njim vsem tako dobro godi in zato prihajajo, kakor pravijo naši, z vseh strani k nam, da se naužijejo vsakdanjega kruha. E, Srbijanec pa ti niti na tla ne pljune, dokler se ni s kom domenil.
Imel sem v vasi nekega soseda, ki se še z mesta ni ganili preden se ne bi dogovoril.
»Bomo okopali danes koruzo?« vprašajo domačini.
»Čakajte malo, da se pogovorimo.«
»Dan ne bo čakal,« odvrne žena. (To nikakor ni pristna Srbkinja. Popoln izrodek!)
»Najti moram Marka, da se pogovoriva, ali bomo danes v španoviji pri njem in jutri pri nas.«
Gre in poišče Marka. Najdeta se v krčmi in sedeta, da se pomenita. Srkata tako svoje žganje in se pomenkujeta kot dva pametna človeka. Pomenek pa je pač pomenek in kakor bi trenil preide na druge stvari. Marko se prekriža in se začne nekaj vériti:
»Tako mi križa, s katerim sem se prekrižal, pa tele pijače, ki naj mi je ne bo pri hiši in naj grem isto pot kakor tole žganje, če sem kaj zoper tebe govoril!«
Izpijeta čašo in trčita.
In spet razlaganje, spet opravičevanje in vzajemno preverjanje o njunem prijateljstvu in ljubezni, spet trkanje in tako čisto po malem mine ves dan.
»A kaj sva že rekla o tistem?« vpraša Marko pri razhodu.
»Jutri se pomeniva. Še pred zoro bom pri tebi.«
Tako se je torej moj sosed dogovarjal o vsem in tudi najmalenkostnejših zadev se ni lotil brez temeljitega dogovora.
Bil je prekrasen možak, pristna srbska duša.
Nekoč je moral zvoziti žito s poda. Pomagal mu je njegov svak v španoviji. Pripeljali so dva voza.
»Kje pa ga bomo raztovorili?« je vprašala žena.
»Čakaj malo, da se oddahnem, kaj pa tako priganjaš; saj še bog na dušo počaka! Ves dan je v garanju minil.«
»Sonce bo kar kmalu zašlo!« se je oglasila spet žena.
»Pa naj zaide; saj je to njegov opravek. Dajte mi, otroci, tistile vrč.«
Sedla sva na tram pred skednjem, on si je pogladil brke, odpljusknil iz vrča, se prekrižal.
»Bog nebeški nam pomagaj in razveseli in ga daj vsak čas! Na zdravje, svak!«
Tako sta pila, se križala in si nazdravljala ter se kot poštena delavca pomenkovala o svojem delu in se dogovarjala, ali bi vozila tudi ponoči ali pa prenočila kar na podu in vozila jutri za dne.
»Doslej bi že lahko zvozila, odkar se pomenkujeta pri tem vrču!« se je ujezila žena.
»Eh, kakšne avše so ženske, to je res čudno! Samo blebetajo in prav nič ne pomislijo, kaj govore. »Zvozila bi, zvozila!« In ti ne vpraša, ne kako ne kod naj se raztovori. Kaj ne veš, da kašča še ni postavljena? »Raztovori, raztovori!« Kam pa bi? Kar raztovarjaj, dokler ne veš, kako in kaj treba!«
»Kaj jaz vem kod, to mora biti tvoja skrb.«
»A?! To mora biti moja skrb?! Kaj pa govorim drugega, da bi te koklja brcnila! Saj vidiš, da se pomenkujem s človekom in skrbim, kaj bi… Ajdi, vzemi pot pod noge in idi po svojih poslih… Na zdravje, svak!«
–
Toda vse to so malenkosti. Tu ni še niti zdaleč videti, kaj je Srb, kakor se kaže v večjih stvareh, v pomembnejših vprašanjih obsežnejše važnosti.
Ko bi Francozi, Angleži, Nemci in drugi narodi vedeli, kdo smo mi Srbi in kakšna je naša vrednost, sem za trdno prepričan, da bi se morali podaviti ali pa pobiti od same žalosti in obupa, da se niso zdeli bogu vredni redke časti in sreče, da bi se smeli imenovati Srbe. Pa kaj naj ukrenemo? Pomagati jim pač ne moremo! Bog sam je rekel, naj bo tako.
Toda temu pomenku ni konca ne kraja. Dajte, da ne bom po nepotrebnem izgubljal besed, in da vam povem, kar sem se bil namenil. Bog nebeški vedi, ali bi mi bilo to doslej sploh treba pripovedovati, toda, dragi bralci, gotovo mi ne boste zamerili tega, saj veste, da nisem imel priložnosti, da bi se bil domenil z vami. Če se mi ta stvar ne izteče tako po sreči kakor je treba, verjemite mi, da tudi jaz vam ne bom zameril, ko boste s pravično jezo vzkliknili: »Kakopa, tako je, če piše človek brez poprejšnjega domenka!«
Na vsak način se spominjate tiste strašne povodnji, ki se je razlila pred nekaj leti in nam tako grdo oškodovala deželo.
Odnesla je vso setev, seno, pletene hleve in zimske staje, na mnogih krajih je podrla hiše ali pa jih do tal odnesla. Po pobočjih je odnesla z njiv razen poseva tudi zemljo, da je ostal gol kamen, najrodovitejšo prst kraj rek pa je ali zasula z debelo plastjo peska in gramoza, ali pa je reka, ki je spremenila svojo strugo, odnesla kakemu revežu po celo njivo, po celo posestvo. Strahovit vtis, kdor si je takoj po povodnji ogledal ta nesrečni del dežele. Tam, kjer se je prej zlatila pšenica, ni bilo videti veselih žanjic, marveč goličavo, razbrazdano z globokimi jarki; tam, kjer so kraj rek prej zelenele livade, je bila zdaj puščava, pesek in kamen. Na vrbah kraj rek in po mnogem drugem nižjem drevju ter grmovju se je videlo blatno listje, veje so bile polomljene ali pa so se nekako žalostno nagnile v ono stran, koder je drl hudournik, na vejah pa so viseli celi povesmi počrnelega sena; med rogovilami so se ustavile deske, mulj, pšenično klasje, koruzno listje in celi kupi cap in cunj ter vsega mogočega. Vse to je štrlelo zapuščeno iz mulja in blata ter dajalo vsemu opustošenemu kraju še tožnejši, še bornejši videz. Živina je bila sestradana, shujšana in se je kar opotekala, ko je hodila. Tudi ptic ni bilo tam, do koder je segla povodenj; tudi one so odletele iz puščave nekam v druge kraje, nemara zato, da ne bi žalile obupanih prebivalcev s svojo veselo pesmijo.
–
Ni ga bilo človeka s količkaj srca, ki ga ne bi pretresla tolikšna stiska tolikerih družin. Po vsej deželi se je začutilo živo gibanje in skrb, da bi prizadetim družinam izkazali čim hitrejšo pomoč.
Nemudoma je bilo ukrenjemo vse najpotrebnejše. Vsi lasti so na čelu prinašali dolge pretresljive članke, polne bolesti in iskrenega sočustvovanja.
»Bog nebeški, mar ne vidiš večne stiske tega našega izmučenega in hudo preizkušanega ljudstva? Ali je premalo, da smo na Marici propadli, ni dovolj že Kosovo, mar niti petstoletno suženjstvo ne more zadovoljiti te hude in bridke usode?…«
Tako en list. Drugi pa je spet vzel za motto besede: »A za stisko na tem bednem svetu vse je gluho, bog samo jo vidi« (Zmaj) ter začel svoj presunljivi članek takole: »In komaj se je začelo naše gospodarstvo malo dvigati, komaj se je naše izmučeno in hudo preizkušano ljudstvo malo oddahnilo, komaj da so se z rastočim gospodarstvom in kulturo izlečile kosovske rane, glej, že je zadel našo deželo, to s krvjo naših najboljših prednikov napojeno deželo, hud udarec nemile usode. Iz vseh krajev naše drage domovine prihajajo črni, neveseli glasovi, ki nas pretresajo do solz in nas gonijo v obup…«
Tretji list: »Vsak pravi rodoljub, ki odkritosrčno ljubi svojo zemljo, je vstal s pobešeno glavo in globoko od srca zavzdihnil nad to nemilo usodo, nad to nesrečo, ki je zadela našo domovino…«
Vsi listi so torej iskreno in odkritosrčno spregovorili v tej nezgodi in kakor tekmovali med seboj, kdo bo bolj žalostno in bolj presunljivo opisal vso nesrečo. Vsi so končavali svoje članke s pozivom na »rodoljubne državljane, na Srbe, ki so vedno umeli pokazati, da imajo srce in da lahko s polno pravico stoje z ramo ob rami z drugimi civiliziranimi narodi na svetu«.
Razen člankov pa so začeli prihajati tudi dopisi iz notranjščine. Prijemali so za pero tudi taki, ki jim je že davno zarjavelo, ter začeli opisovati lakoto, stisko in opustošenje. Tem ljudem ni bilo za slavo in ime, toda človeka nesreča vsemu priuči. »Moral sem vzeti pero v roko,« tako so pisali, »čeprav ni to moj posel, a moral sem, ker me je srce priganjalo k temu. Vrstice, ki vam jih pišem, gospod urednik, mi zalivajo solze. Oh, če pogleda človek to opustošenost, ko sliši vekamje nebogljenih sestradanih otrok …« Ob kraju dopisa kar vidim dopisnika, kako si briše solze od bolečine, strt od žalosti in s težavo izihti svoje besede: »Ah, gospod urednik, sprejmite tudi ob tej priliki zagotovilo mojega odličnega spoštovanja!« Vse nas je samo srce!
Razen dopisov pa so se listi polnili tudi s sožalnimi brzojavkami:
»Prebivalstvu … tega in tega okrožja… — Globoko pretresena z veliko nesrečo, ki je zadela vaše kraje, ne moremo opustiti prilike, da vam ne bi tudi po tej poti izrazili svojega toplega sočustvovanja. Meščani« (slede neštevilni podpisi).
Ko so bile tako v nekaj dneh (ljudje pravijo: kdor bi štel, bi več naštel), končane vse najnujnejše, naravnost neobhodno potrebne priprave, so takoj nadaljevali z delom.
Pričelo se je ustanavljanje odborov in pododborov in pri tem seveda volitve uprav, ožje volitve, konference, konstituiranja in vse drugo, kar je potrebno za resno, temeljito delo v tako važnih okoliščinah. Odbor domoljubnih gospa, plemenitih seveda, odbor takisto plemenitih gospodičen, pa odbor rodoljubnih meščanov… Skratka, vsa dežela se je spremenila v odbore.
Rodoljubni pisatelji so se podvizali s pisanjem ganljivih povesti, pesmic in raznih presunljivih sestavkov in pa z izdajanjem teh knjižic »v korist prizadetih«.
Koncerti v korist prizadetih, veselice v korist prizadetih.
Listi so bili polni raznih oglasov, vabil na to in ono prireditev, vse v korist prizadetih. Na primer:
»Gospod N… N…, naš ugledni znanstvenik, bo imel v nedeljo, 4. t. m. svoje javno predavanje »O fermentnih, v zraku plavajočih bakterijah«, v korist prizadetim poplavljencem. Ko sporočamo to, apeliramo na rodoljubna srca naših meščanov, katerim se nudi priložnost, da poleg lepega užitka izkažejo svojo pomoč nesrečnikom. Upamo, da se bo občinstvo odzvalo v čim večjem številu in obiskalo to poučno in zanimivo predavanje, kajti »več je vredno, če otreš siromaku eno samo solzo, kakor če preliješ morje krvi«, kakor tako krasno pravi pesnik Byron.«
Kakor iz tal so vzniknile cele legije popotnih gledaliških igralcev in igralk, ki so se — dvakrat da, kdor hitro da — v vsej naglici razleteli po vseh krajih naše domovine, da bi tudi ti z uprizarjanjem svojih predstav priskočili od nesreče prizadetim na pomoč. »Čisti dobiček predstav je namenjen prizadetim poplavljencem.« Nato spet poziv rodoljubnim m usmiljenim srcem.
Samo o tem so pisarili, o tem govorili, se pomenkovali.
Gospe so se pogovarjale:
»Pojdete na veliko zabavo?«
»Katero?«
»Toda, za boga, na veliko zabavo v korist prizadetim poplavljencem! Jako izbrana družba bo. V odboru so vse prve gospe.«
»Uh, ubogi ljudje!… Treba bo pač iti, ampak stroški so to!«
»Tudi mi smo že sila mnogo potrošili, verjemite mi, pa vendar mi mož pravi, da mu za to stvar ni žal denarja. Moral si je dati napraviti novo obleko in meni svileno obleko za to zabavo, ker to bo bogme elitna družba, zato mora tudi dati večji prispevek kakor navadno, pa voz… Ej, da, prosim vas, to stane lepe denarce. Če pa spet pomislim, kako je onim ubogim ljudem tam doli… Saj ste brali liste.«
»Brala sem. O, bože mili, ubogi siromaki, kako jih pomilujem. Seveda moramo iti tudi mi.«
Razideta se in drugi dan dirja njen mož kakor obseden. Išče porokov, da mu podpišejo menico. Žena kupuje svilo, obleka se šiva z vso naglico, vse je v živahnem poslu. Toda za tako plemenito zadevo človeku, kakor pravijo, ne sme biti žal tekanja, žrtev in bog si ga vedi niti stroškov, ker tudi onim revežem tam, ki pričakujejo pomoči, ni lahko.
In res, veselica je bila sijajno obiskana. Kakor so poročali listi, »je bilo izdano nad tri tisoč dinarjev za dekoracijo dvorane, ki je bila, zahvaljujoč rahločutnemu okusu plemenitih gospa, veličastno opremljena, da ni mogel človek vedeti, kam bi prej pogledal in čemu bi se prej čudil!«
–
In odbori rodoljubnih meščanov? — Ti so razpredli svoje delovanje po vsej deželi. Povsod vrvi naglica, nikjer ne počivajo križemrok.
Jaz pa vam hočem poročati samo o ustanovitvi društva za pomoč prizadetim poplavljencem.
Niti tri-štiri dni niso še pisali po časnikih »o teh nemilih pripetljajih v domovini« in že je srbsko srce prekipevalo od milosrčnosti.
Spočetka so se pogovarjali o tem samo po krčmah ob čaši piva in se jih je samo po nekaj menilo sem in tja, kako bi bilo treba kaj storiti in priskočiti na pomoč.
»Čas je že, brate, da se posebej snidemo in se resno pogovorimo o tem in domenimo, kaj je storiti« je rekel nekdo.
»E, saj to je tisto, kar jaz trdim. Vse to ne gre tako, treba se nas je zbrati nekaj in se domeniti«, je del drugi.
»Lepo, pa zakaj se ne bi zdajle domenili?« se je oglasil tretji.
»Kaj si iz uma!« je rekel spet prvi. »Kako zdajle?… Tak, pa povej, kaj naj storimo?«
»Tega ne bom pravil, rečem samo, da bi se mi trije sporazumeli.«
»Ni mrva, ampak seno! Kaj pa govorimo mi drugega?… Kaj pa bi naposled mogli mi trije (natakar, čašo piva!), prosim te, kaj moremo mi trije? Za to je treba angažirati pač še druge, avtoritativne ljudi, pa se resno lotiti zadeve. To, bratec moj, ne gre tako ob čaši piva, na mah, kakor pogoltneš tale požirek. (Pri tem je izpil pol vrčka.) Kar ne gre, pač ne gre!…«
»Prav, pa povabimo še Stevo, Miloja in še nekaj naših, pa se kak dan zberimo in se o vsem domenimo.«
»E, to je že druga stvar. Tako pojde. Kajti takole, mi trije, to ni nič! Vidiš, kakor bi mi trije dali vsak kak kovač ali dva, pa tudi več, kaj pa je to?… Prav nič!… Mar veš, koliko je vredna pšenica na oral zemlje?…«
Od tega so prešli v pomenku na to, kako se bo kruh podražil, na zastoj obratov in tako naprej, da so nazadnje dolgo razpravljali o tem, da ni zdravo piti mlado pivo, ker pade človeku kakor svinec na želodec — in pri tem je seveda vsakdo povedal primerno zgodbo iz lastne skušnje.
Poglavitna stvar pa je ostala v tem, da se nekega dne snidejo in se o vsem resno domenijo.
Tako so premišljevali in od daleč pripravljali teren na mnogih krajih, med mnogimi ljudmi, dokler ni lepega dne izšel v listih oklic:
»…Vabimo vse rodoljubne meščane, da se zbero ob treh popoldne v … (naveden je bil lokal)… itd.« Pri tem so seveda apelirali na srce, na rodoljubje. Občinstvo je bilo opozorjeno na to, da bodo na tem shodu s skupnim sporazumom izvolili odbor, ki bo zbiral prispevke za prizadete poplavljence po vsej deželi, in pa sodelavce in pododbore, ki bodo v ta namen ustanovljeni po drugih mestih zunaj prestolnice.
Odprava strasti
Mi Srbi smo, hvala bogu nebeškemu, popravili vse svoje zadeve, zato pa lahko začnemo lepo v brezdelju po mili volji zdehati, dremati, poležavati, spati in ko se bomo že tudi tega naveličali, se lahko za šalo malo ogledamo okrog sebe, da pogledamo, kaj počno kaj po drugih nesrečnih deželah. Pravijo — bog nas varuj takih nadlog in skušnjav in da bi ostale od nas čim dalje tem bolje — da so neke dežele na svetu, v katerih se ljudje kar koljejo in ravsajo okrog nekakih pravic, okrog nekakšne svobode in osebne varnosti. Človeku se kar koža na životu ježi, ko pomisli na te nesrečnike, ki še niso spravili v red svojih domačih zadev, mi pa smo prišli že tako daleč, da urejamo Kitajsko in Japonsko. Z vsakim dnem gremo dalje in dalje od svoje dežele in če pojde tako dalje, bodo začeli naši časnikarji prinašati dopise z Marsa, Merkurja ali pa v skrajnem primeru vsaj z lune.
—
Tudi jaz sem ud tega srečnega naroda, zato, glejte, bi rad ustregel današnji modi, pa vam kaj povedal o neki daljni, predaljni deželi izven Evrope in pa kaj je bilo v nji v davnih, pradavnih časih.
Ni znano natančno, kje je bila ta dežela, kako se je imenoval narod v nji, vendar pa je po vsej verjetnosti ni v Evropi in narod se je lahko imenoval s kakršnim že bodi imenom, samo ne s srbskim. V tem so si edini vsi starejši zgodovinarji, novi pa bodo nemara trdili tudi kaj nasprotnega. Sicer pa to ni naša reč, zato se ne spuščam vanjo, čeprav bom pri tem grešil zoper našo navado, da je treba govoriti tudi o tistem, česar ne razumemo, in se ukvarjati z delom, za katero nismo.
Zanesljivo je znano samo, da je bil ta narod silno izprijen in malopriden, prepoln pregreh in nizkotnih strasti in s tem bi vas rad v tej povestici malo pozabaval.
Dragi bralci, prvi hip seveda ne morete verjeti, da bi moglo le kdaj živeti toliko pokvarjenih ljudi, toda vedeti morate, da sem spisal vse to po starih zapiskih, katere imam v rokah.
Glejte v dobesednem prevodu nekaj poročil raznim ministrom:
»Kmetovalec N. N. iz Kara je zavil danes po oranju v krčmo in pil tam kavo ter strastno prebiral list, v katerem kar mrgoli napadov na današnje ministre…«
»Učitelj T… iz Borka zbira, ko konča šolski pouk, kmete okrog sebe in jih nagovarja, da bi ustanovili pevsko društvo. Razen tega bije ta učitelj klinec z vajenci, s svojimi učenci pa fuca za gumbe in je na ta način sila škodljiv in nevaren. Nekaterim kmetom je prebiral knjige in jih silil, naj jih kupijo. Tega zla ni mogoče prenašati, ker izpodkopava ves okoliš in podtika mirnim in poštenim državljanom, da zahtevajo svobodo, v bistvu pa sam neprenehoma govori, kako je svoboda najslajša stvar na svetu. Sicer pa je strasten kadilec in pljuje okrog sebe, ko kadi.«
»Duhovnik Đ… iz Sora je odšel po opravljenem cerkvenem opravilu na politični shod v bližnje mesto.«
Vidite torej, da takih sramot še ni bilo na svetu.
Pazite še dalje:
»Sodnik S… se je udeležil danes volitev občinske uprave. Ta brezsramni sodnik je naročnik opozicijskega lista, katerega strastno bere. Na sodišču se je predrznil govoriti, da je brez krivde neki kmet, ki je bil obtožen žalitve in nasprotovanja oblasti, ker je pred pričami dejal, da v trgovini župana Gabrona ne bo ničesar prodajal ne kupoval. Sicer pa hodi ta sodnik zamišljen, kar je jasen dokaz, da nosi v sebi polno hudega in da za trdno kuje kako resno zaroto zoper današnji režim. Obtožiti ga je treba žalitve vladarja, ker tudi sicer ne more biti prijatelj dinastije, ko hodi h kavarnarju Moru na kavo, Morov ded pa je bil dober znanec s pobratimom Leonovim, ki je zasnoval v Jambu oni znani punt zoper knezovega namestnika, deda današnjega vladarja!«
Živeli pa so še hujši ljudje v tej nesrečni deželi. Preberite si samo tole poročilo:
»Advokat iz Tula je zastopal nekega reveža, čigar očeta so lansko leto ubili. Ta advokat sila strastno pije pivo in hodi na lov, kar pa je najhuje, je to, da je ustanovil neko društvo za pomoč revežem v naši okolici. To je prav isti predrzni izrodek, ki govori, da so državni vohuni najslabši ljudje!«
»Profesor T… se je potikal danes z razno potepinsko otročadjo po mestu in kradel hruške pri branjevki, včeraj pa je s fračo streljal na golobe ter ubil pri tem šipo na neki državni zgradbi. To bi se mu moglo še odpustiti, toda mož hodi na politične shode, glasuje pri volitvah, se pogovarja z državljani, bere liste, govori o državnem posojilu in uganja vse mogoče nerodnosti na škodo ugleda šolskega pouka.«
»Kmetje iz Vara so začeli zidati novo šolo in kakor je videti, se bo s tem slabim nagnjenjem okužila vsa okolica. Treba je čim prej onemogočiti to nemarno, za državo škodljivo smer!«
»Obrtniki iz Vara so ustanovili čitalnico in se vsak večer zbirajo v nji. Ta strast je pognala globoke korenine, posebno pri mladini, starejši pa se ukvarjajo zdaj z mislijo, da bi razen bralnice ustanovili še — obrtniški pokojninski sklad. Tega v naših krajih ni mogoče trpeti, ker sluzi v pohujšanje vseh poštenih ljudi, ki ne zasramujejo ministrov!… Neki obrtnik zahteva celo delitev dela!… Grozne strasti!…«
»Kmetje iz Padoja zahtevajo občinsko samoupravo!«
»Meščani v Troji hočejo svobodne volitve!«
»Mnogi tukajšnji uradniki opravljajo vestno svoje delo, eden med njimi pa igra razen tega še flavto in pozna note!«
»Pisar Miron strastno pleše na veselicah ter žveči slano zrnje k pivu. Treba ga je vreči iz službe, da se bo iznebil teh strasti.«
»Učiteljica Hela kupuje vsako jutro cvetje in s tem pohujšuje vso okolico. Tega ji ne moremo dovoliti, ker nam bo pokvarila mladino.«
Kdo bi mogel našteti še vse grde strasti tega nesrečnega naroda? Zadosti je, če povemo, da je bilo samo deset vrlih in častivrednih ljudi v vselj deželi, vse drugo pa, moško in žensko, staro in mlado, je bilo, kakor pravijo, iz temelja sprijeno.
Kaj menite, kako se je mogla počutiti ta desetorica pridnih ljudi v tako pokvarjeni deželi?… Močnó, močnó slabo, najbolj pa zategadelj, ker je morala gledati propad svoje rodne dežele, ki jo je tako goreče ljubila. Ne podnevi ne ponoči niso mogli spati od skrbi: kako bi poboljšali svoje pregrešne sodržavljane, kako bi rešili deželo pogube.
Polni vročega rodoljubja, polni vrlin in plemenitosti, so bili zmožni doprinesti vse žrtve za srečo svoje domovine. In nekega dne so stisnili junaško srce, globoko sklonili glavo pred voljo bridke usode, ki jim je dodelila težko breme, in postali so ministri ter prevzeli plemenito nalogo, da očistijo deželo pregreh in strasti.
Bili so učeni ljudje, pa vendar jim ni bilo lahko izvesti tako težkega dela.
Navsezadnje je nekomu, ki je bil najbolj bedast (kar je pomenilo v tem narodu najduhovitejši), šinila v glavo misel, da je treba sklicati Narodno skupščino, toda do morajo v nji odločati tujci. Vsi so sprejeli to prekrasno idejo in najeli na državne stroške dve sto ljudi, prav toliko pa so nabrali nekih tujcev, ki so se slučajno po kupčiji mudili v tej deželi. Ti so se branili, se na vse kriplje otepali, toda sila ne pozna boga!
Tako se je zbralo štiri sto tujcev, da bodo postali narodni poslanci in reševali razne zadeve v blagor dežele, da bodo izraz ljudskih želja.
Ko so tako končali priprave in našli zadostno število ljudi, ki so jih imenovali za narodne poslance, so takoj nato razpisali tudi volitve narodnih poslancev. Temu se nikar ne čudite, ker je vladala pač taka navada v tisti deželi.
Začelo se je skupščinsko zasedanje. — Reševali so in odločali, govorili, debatirali… Ni lahka stvar opraviti tako važno zadevo. Vse je šlo zlahka in hitro od rok, ko pa so prišli do strasti, so pri priči naleteli na težave. Dokler se ni našel nekdo, ki je predlagal, da se sprejme sklep, s katerim se odpravijo vse strasti v deželi.
»Živel govornik, živel!« je iz vseh grl zaoril v skupščinski dvorani radosten vzklik.
Vsi so z navdušenjem pritrdili temu predlogu in sprejeli odločbo:
»Narodno predstavništvo je, videč, da strasti zavirajo ljudski napredek, sprejelo pobudo in sklenilo, da se v novi zakon vstavi še naslednja točka, ki se glasi:
Od danes dalje prenehajo vse strasti in se kot škodljive za ljudstvo in deželo odpravljajo.«
—
Ni minilo niti pet minut, odkar je bil zakon o odpravi strasti podpisan in so vedeli zanj samo poslanci, a da ste videli, kaj vse se je dogajalo med ljudstvom v vseh krajih brez razločka.
Dovolj je, da vam citiram v prevodu eno samo mesto iz zapisnika nekoga. — Tu, glejte dobesedno ta zapisnik:
»…Bil sem strasten kadilec. Brž ko sem se zbudil, sem že segel po cigareti. Neki dan sem se prebudil in vzel škatlo s tobakom ter — po svoji navadi — zvil cigareto. Nekam neprijetno mi je bilo (prav ta trenutek je tisti poslanec stavil svoj predlog), kar sem nenadoma začutil, kako mi je roka zatrepetala in je padla cigareta iz nje; pogledal sem jo, pljunil z neko odvratnostjo… »Rajši ne bom več kadil,« — sem pomislil in tobak se mi je zazdel tako gnusen, da ga sploh nisem več mogel gledati. Začudil sem se, kaj neki bi to moglo biti tako nenadno in odidem iz hiše na dvorišče. Ko pridem tja, sem imel šele kaj videti! Pred svojimi vrati stoji moj sosed, stari pijandura, ki niti za trenutek ni mogel biti brez vina; zdaj pa je stal tam trezen, gledal predse in se praskal po glavi.
»Nate, prinesel sem vina,« je dejal hlapec in mu ponudil steklenico kakor navadno.
Moj sosed je segel po steklenici in jo je treščil na tla, da se je razletela na sto koščkov.
»Uh, kakšna ostudnost!« je vzkliknil z gnusom, zroč na razlito vino.
Nato je dolgo časa molčal in si dal prinesti slaščic in vode.
Prinesli so mu in on se je poslužil ter odšel na delo.
Njegova žena se je od veselja razjokala, ko je videla, kako se je njen mož na vsem lepem poboljšal.
Neki drugi moj sosed pa, ki je strastno prebiral časnike, je sedel pri odprtem oknu in tudi on je bil nekako spremenjen in čuden na pogled.
»Ste že dobili današnje liste?« sem ga vprašal.
»Rajši jih ne pogledam več, tako nekam zoprni so mi postali! Pravkar premišljujem, da bom začel prebirati arheologijo ali pa grško slovnico…« je odgovoril ta, jaz pa sem šel mimo in krenil na cesto.
Vse mesto je bilo spremenjeno. Neki strasten politik je šel na političen shod. Šel je možak po ulici, pa se je kar na vsem lepem obrnil in stekel nazaj, kakor bi ga kdo gonil.
Začudil sem se, kaj mu je, in sem ga vprašal, zakaj se je nenadoma obrnil.
»Hotel sem na shod, pa mi je zdajci prišlo na misel, da je bolje iti domov, si preskrbeti kako knjigo iz poljedelstva in domače industrije ter brati in se izpopolnjevati v delu. Kaj pa naj bi na shodu?« je dejal in stekel domov študirat poljedelstvo.
Nisem se mogel načuditi, kaj se to iznenada dogaja, zato sem se vrnil domov ter začel brskati po knjigi o psihologiji. Hotel sem si prebrati poglavje o strasteh.
Obrnil sem stran z naslovom »Strasti«. Ostal pa je samo še ta naslov, vse drugo je bilo pobeljeno, kakor da ni bilo nikdar nič natisnjeno na teh straneh…
»Kaj pa je spet to, za božjo voljo?!«
V vsem mestu ni bilo nikjer več najti niti za lek česa slabega in strastnega v čemer si bodi, pa celo živina je postala pametnejša!
Šele naslednji dan sem bral v listih skupščinsko odločbo, da so vse strasti odpravljene.
»Aha, to je torej tisto!« je vzkliknil vsakdo. »Čudili smo se, kaj se godi z nami, zdaj pa vidimo, skupščina je strasti odpravila!«
Ta zapisnik zadošča, da nam razloži, kaj vse se je dogajalo.
Pozneje je postalo to znano vsem in vsakomur in ljudje so se nehali čuditi, učitelji pa so predavali v šolah svojim učencem o strasteh takole:
»Nekoč so živele v človeških dušah tudi razne strasti in to je bilo eno najbolj zapletenih in najtežjih poglavij iz psihologije; s sklepom Narodne skupščine pa so bile strasti odpravljene in zato tega poglavja ni več v psihologiji, kakor tudi v človeški duši ne. Strasti so bile odpravljene dne tega in tega, leta tega in tega.«
»Hvala bogu, da se nam jih ni treba učiti!« so šepetali dijaki, zelo zadovoljni s to skupščinsko odločbo, ker se jim je bilo treba v prihodnje naučiti samo:
»Tega in tega dne, tega in tega leta so bile s skupščinsko odločbo odpravljene vse strasti in zato jih ljudje nimajo več!…«
Kdor je brez napake povedal ta stavek, je dobil odličen red.
Tako hitro je bilo torej to ljudstvo rešeno strasti, se poboljšalo in po nekih vesteh je postal iz tega naroda narod samih angelov…
Vir: Radoje Domanović, Zgodbe in satire, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1951. (Prev. Fran Albreht)
Радоје Домановић 